PSALM.
Anton Vodnik.
O, kot ptico, ranjeno od luči,
bi nesel te na kraj sveta
v Jeruzalem večerne zarje  —
tam se v angelih bolest smehlja...
V  mesečini sezidal ti cerkev iz sinjih kristalov —
kot tihe vonjave  zagrnjenih rož nekje meglice angelov bi pele kot da trpele ljubezen bi najino ...
Midva nečesa bi tiho prosila, v kelihu duše
ljubezen, težko kot kri, nosila k najini Materi...
Ah, koprenasta slutnja? Pozabljen smehljaj?
V   vetru oddaljenem lutnja pojoča?
Slepcu luč mesečine in maj?
Pod kupolo
bi Marija zvenela ...
Deklica moja, zakaj sva trpela?
BEDNA MOLITEV.
Anton Vodnik.
Ko nad vsemi stvarmi zasveti
zahajajoče solnce
in za veličasten hip se usiavi na robu zemlje,
ker je v globini zagledalo
Kralja,
spremljanega. od prihajajočih zvezd,
da ga nemo pozdravlja