Kazalo Sodobnost 1–2 Uvodnik Dušan Šarotar: Slovo od leta, ki se noče končati januar–februar 2022 3 Mnenja, izkušnje, vizije Barbara Habič Pregl: Hodim, torej sem 14 Pogovori s sodobniki Aljaž Koprivnikar z Milanom Jesihom 25 Sodobna slovenska poezija Milan Jesih: Mrož in zmrš Uroš Zupan: Počasna glasba Katja Gornik: V oklepajih Tibor Hrs Pandur: Psyops 37 47 57 65 Sodobna slovenska proza Bojana Dragoš: Mlin Helena Šuklje: Popek Mojca Petaros: Snežne krogle Grega Hočevar: Bazen 78 86 99 108 Sodobni slovenski esej Andrej Blatnik: Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja 116 Sodobnost 2022 Letnik 86 Sodobnost 2022 Kazalo 126 Tuja obzorja Appadurai Muttulingam: 28.000 guldnov 136 Razmišljanja o(b) knjigah Klemen Lah: Vrzel 144 150 Napisana življenja Javier Marías: Ivan Turgenjev v svoji žalosti Javier Marías: Arthur Conan Doyle in ženske 168 171 175 Sprehodi po knjižnem trgu Samo Rugelj: Na prepihu (Maja Murnik) Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta (Matej Bogataj) Aleš Mustar: K(o)ronika (Manja Žugman) Andrej E. Skubic: Krasni dnevi (Ana Geršak) Nina Medved: Drseči svet (Nada Breznik) Tomaž Kosmač: Ko jebe (Lucija Stepančič) 179 Mlada Sodobnost Neli K. Filipić: Fronta (Katja Klopčič Lavrenčič) 183 Gledališki dnevnik Matej Bogataj: V globokem snegu 155 159 164 Letnik 86 Sodobnost 2022 Uvodnik Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati Besede imajo moč, da premikajo predmete, razmikajo obale in vrtijo ozvezd­ja. Ko naredim piko, vzvalovi površina. Slutim skrivnost, o kateri še ne morem govoriti. V eni od mojih zgodb, morebiti v prvi uspeli pisateljski pripovedi, se pripovedovalec spominja prizora iz otroštva, morebiti zares doživetega, saj je v njegovi notranji predstavi še vse živo, jasno in ostro, kot bi bil sredi doživetega, čeprav tisti, ki piše, ve, da prostora, ki ga upodablja, ni več, še več, izgubil se je tudi junak pripovedi. Pa vendar, pripovedova­ lec še vedno, čeprav samo takrat, kadar piše, gleda tisti izginuli svet. Vidi z očmi otroka, ki je še vedno nekje v njem, kot bi opazoval z nekakšnim notranjim očesom, ki se nikoli zares ne zapre; jezik je svetloba, ki osvet­ ljuje temine spomina. Tako še vedno, zahvaljujoč jeziku in njegovi ima­ ginativni moči, lahko odprem okno na našem nekdanjem stopnišču, spet vidim, zdaj ko pišem ali samo znova berem, tovornjak, do vrha naložen z zaboji praznih steklenic, potem otrok za hip zapre oči, misli, ponavlja, naj vse pade, naj se vse razbije … In res, v naslednjem trenutku se tovornjak zaleti v napušč, zaboji, steklovina in opeka se razsujejo po tleh. Otrok je prestrašen, čuti sram, hkrati pa spozna, da nosi v sebi moč, s katero lahko premika predmete, zato poslej vsakič, ko vidi letalo, pomisli, ne padi, nikoli ne padi, leti daleč. Vse se zgodi v jeziku. Vsakič, ko bralec ali pripovedovalec obnovi zgodbo, se nekje znova razsujejo zaboji in dvorišče prekrijejo čre­ pinje. Ne vem, morebiti bo takrat, ko ne bo nihče več odprl knjige, konec Sodobnost 2022 3 Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati tudi čudežev, svet se bo ustavil, slika bo stemnela. “Minevanje časa manjša podobe, vendar jih ne zmore uničiti. Postajajo miniature dogodkov, vendar ohranjajo toploto, barvo in svojo notranjo ureditev. Preprosto moramo biti večji od svoje preteklosti, da bi jo ohranili. Vsi ti kraji in dogodki so brez izjeme banalni. Lahko bi se zgodili komur koli drugemu in kjer koli drugje,” zapiše Andrzej Stasiuk v Fadu. Od tal se naglo dvignem s hitro gondolsko žičnico, ki me potegne proti vrhu gore. Za mano ostaja ozka in dolga kotlina, ki se vije med gorami kot široka, usahla reka. Daleč spodaj je še vse potopljeno v sence, tam je jezero, obraslo s suho trstiko, ki sem ga obhodil zgodaj, še preden je siva svetloba obsvetlila samotno gaz skozi gozd, sijal je samo sneg, kot bi mraz žarel. Jutranja megla se še oprijema pomrzlih tal. Iz temnih streh, ki so od tukaj videti kot pomanjšane, se vije droben siv dim. Nad člove­ škimi bivališči, c­ estami in pasovi gozdov ob vznožju bdijo mogočne gore. Tiho, zamaknjeno in odsotno ležijo na zemlji. Brez veliko hrupa in lažne pozornosti se nekje na vetrovnih vrhovih dotikajo neba. Ljudje spodaj pa stojijo v dolgih vrstah in čakajo pred blagajnami. Kupujejo smučarske karte za vzpon na sončne, bele strmine, ki se spuščajo čez gorska po­bočja. Kot obljuba svobode. Šele pod vrhom, ko so vrste pred gondolami in ne­ strpnost, vznemirjenost ter veliko pričakovanje, ki preplavijo smučarja, preden se dvigne iz meglene doline, torej ko je vse tosvetno, vsakdanje in običajno že za nami, šele takrat se kot po čudežu od nekod prikaže čisto jutranje sonce. Sije v tesno gondolo, ki nas z vsakim nihajem ponese više, bliže luči. Ostra svetloba se lomi med smrekami in se lesketa na zaplatah snega, kot vznemirjene otroške oči, ki pogledujejo po vejah, previsnih skalah in temnih kotanjah. Kljub zimi tukaj ne zmrzuje. Kapljice padajo v potoke, hudournike in potočke, vse počasi teče, pada, izpodjeda zemljo, kot bi se po vodnih žilah hranila, napajala gora. Živi od bistre vode, svežega zraka in jutranjega sonca. Takoj ko s smučmi na rami stopim iz gondolske postaje, me prevzame gorska pokrajina. Smuči spustim v sneg in za hip pogledam proti dolini, ki leži nekje globoko spodaj, skrita pod odejo oblakov. Pogledam navzgor, proti najvišjemu vrhu, ki se lesketa v soncu kot konica zlatega peresa. Od tam se spušča sprva ozka in strma proga, ki se kmalu pod previsom razširi v belo planjavo, po kateri se spuščajo prvi smučarji. Kot drobne pike, ki za sabo puščajo pravilne, nekje daljše, drugje krajše, vijugaste sledi v snegu. To je pisava, smučarjev rokopis na belih listih gora. Poženem se z vrha, iščem nove, strme, hitre in še nepopisane površine, spuščam se, vijugam. Z robniki pritiskam v pomrzli sneg, trudim se, da bi bil moj rokopis v snegu 4 Sodobnost 2022 Slovo od leta, ki se noče končati Dušan Šarotar pravilen, enakomeren in neprekinjen. Menjavam dolge in kratke zavoje, ostre in mehke, kot otrok, ki se veseli lepih, dolgih stavkov, s katerimi polni vrstice in strani v brezčrtnem zvezku. Navdušen je, da je po dnevih in letih vaje usvojil umetnost pisanja. Medtem pa na drugem koncu sveta, pod istim soncem, divjajo uničujoči požari, bruhajo ognjeniki in pustošijo cunamiji. V pregretem, razžarjenem ozračju izginjajo gozdovi, travniki, hiše. Umirajo ljudje. V ognjenih zubljih je bilo ujetih in je poginilo brez števila mnogo živali. Nedolgo tega se je nebo nad Avstralijo obarvalo rdeče; zarja, škrlatno jutro ali večer, ki jo tukaj opazujem z občudovanjem, se je nekje preobrazila v goreče oblake dima in prahu, ki so plavali čez kontinent. Apokalipsa, pomislim, ko sredi mrzle, a ne ledene, noči stojim pred hišo pod gorami. Nebo je temno in brez zvezd, dolina je pod megleno odejo. Razsvetljena je le smučarska proga, ki se pod gondolo spušča z vrha gore vse do doline. Vso noč se po njej vozijo teptalni stroji, iz visokih stolpov in snežnih topov prši umetni sneg, s katerim vzdržujejo snežno odejo, ker naravnega snega že dolgo ni dovolj za celo smučarsko sezono. Vodo za zasneževanje zbirajo in potem črpajo iz velikih umetnih jezer in bazenov. Vendar kmalu tudi ta potratna in okoljsko razdiralna tehnologija ne bo zadoščala, da bi žičničarji in hotelirji lahko privabili in zadržali smučarje na svojih progah. Poleg zelenih zim in pomanjkanja vode za zasneževanje so vedno bolj nepredvidljive tudi zimske temperature. Dnevi so vse top­ lejši, temperature mnogokje ne padejo več pod ledišče, tako da predvsem v niželežečih krajih, kakršen je tudi ta, kjer zdaj premišljujem o ognju in snegu, ne bodo mogli več proizvesti niti umetnega snega, na katerem bi lahko vijugali navdušeni smučarji ter nanj pisali svoje otroške spomine na prva smučarska doživetja. Zima je astronomsko čas po zimskem Sončevem obratu; nekoč, ko so ljudje še globoko doživljali čas, predvsem v povezavi s spremembami letnih časov ali z opazovanjem nočnega neba, so morebiti goreli visoki ognji po gričih, iskre so letele po dolinah ter naznanjale premene časa, predvsem pa so se ljudje ob praznikih prehoda ustavili, za hip opustili težko in izčr­ pavajoče delo na zemlji, se zbrali ob ognju in se veselili. To je bil tudi čas za pripovedovanje in prenašanje zgodb, ki še dolgo po tem niso bile zapi­ sane, kot vemo danes; ključne zgodbe so se prenašale z ustnim izročilom, s pripovedovanjem, z umetnostjo, ki so jo obvladali le redki, predvsem tisti s posebnim talentom. Samo domnevamo lahko, da so se iz rodu pri­ povedovalcev, ki so zmogli oblikovati sprva preproste in potem, sčasoma, z dodajanjem izkustvenega materiala, pa vse bolj kompleksne zgodbe, Sodobnost 2022 5 Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati s katerimi so animirali občinstvo, pozneje profilirali svečeniki, magi, vrači in na koncu tudi umetniki, predvsem pesniki, plesalci, glasbeniki in slikarji. V teh pripovedih, bajkah, mitih in legendah, ki so jih zmogli prepričljivo upodobiti navdahnjeni posamezniki, jih zapeti ali podajati v obrednih obli­ kah, so bili skriti starodavna sporočila in izkušnje ter predvsem presežni smisel; bile so to zgodbe o ljubezni in smrti, ki so bile pomembne za ohra­ nitev ter za preživetje skupnosti. In takšne so ostale vse do danes; kljub iluziji, da se je svet spremenil ter da sodobni človek ob znanstvenem in tehnološkem napredku ne potrebuje več mitov, pesem ostaja ista. Legende, bajke in miti nam pričajo, da so nekoč tukaj poleg ljudi, živali in rastlin bivala tudi nadnaravna bitja, ki so naseljevala vrtove, hiše, gozdove, reke, polja in nebo z oblaki ter zvezde v globoki noči. Ob vidnem je obstajal še nevidni svet, poln nenavadnih bitij, ki so posredovala v boju med dobrim in zlom, v suši in poplavah, ob bolezni in nesreči. Čeprav teh čudovitih in tudi strašnih bitij nobeno živo oko že dolgo ni videlo, morebiti tudi zares nikoli niso obstajala ali, bolje, še nikomur ni uspelo, da bi jih izsledil, ali pa morajo tisti, ki so se z njimi kdaj srečali, o tem molčati, torej kljub vsemu je tem domišljijskim bitjem uspelo, da so preživela, se ohranila vse do danes, kajti še vedno bivajo v jeziku, v domišljiji in predvsem v zgodbah, s kate­ rimi si še vedno poskušamo razložiti strah in bolečino, doumeti globine ljubezni in skrivnost smrti. Vsi vemo in nekje globoko čutimo, da dnevi, leta in nasploh življenje nenehoma odtekajo, vse se spreminja in preobra­ ža, a vendar prav tako vsak izmed nas čuti, upa, da se nekje globoko v nas nekaj tudi ohranja, da se nekaj nikoli za vedno ne izgubi, kot bi vendarle obstajal neki temelj, ki ne zgrmi v nič. Mogoče je to samo pesem, zgodba, refren, ki se ponavlja in se nam nenehoma vrača v spomin. Prisluhnem pesmi in občutim tišino, kot bi odzvanjalo vesolje. S pesnikovimi beseda­ mi, Kajetan Kovič: Zima: “Zunaj hitre vode tek / dolgo noč na dvoje reže. / Šelesti prihodnji sneg. / Zrak je poln njegove teže. // … // Le na daljni, temni gori / ob še negotovi zori / tuli osameli volk.” Toda kako se posloviti od leta, ki se noče končati? Poznana je sladka in po svoje povsem lažna obljuba, s katero so pred dobrim stoletjem novačili in pošiljali golobrade rekrute v prvo svetovno morijo, namreč, da se bodo zagotovo vrnili domov, živi ali mrtvi, tega sicer ne ve niti bog, še pred božičem. Ciniki, in zgodovinarji so seveda največji med njimi, bi dodali, da so se seveda vrnili, živi ali mrtvi, toda tisti božič so čakali v usmrajenih in blatnih jarkih predolga štiri leta. In tisti, na pol mrtvi, ki so se po tem, ko je svet tako rekoč razpadel na dvoje, na troje, v ta svet brez upanja vračali, ga niso več prepoznali. Tako kot tudi njih samih, teh pohabljenih 6 Sodobnost 2022 Slovo od leta, ki se noče končati Dušan Šarotar fantov, ki so se dolgo nazaj odpeljali na oddaljene predbožične fronte še golobradi, vrnili pa so se postarani, izgubljeni in neozdravljivo pohabljeni, z razbolelimi pljuči in raztrganimi dušami, tudi njih nihče od domačih ni nikoli več zares prepoznal. Božično leto se je po nedoumljivi logiki, po spletu bolečine in norosti, kot bi rekel Kafka, raztegnilo v štiri leta, ki so spremenila stoletje, celo v tisočletje. Pa tudi takrat še ni bilo vsega konec, kot bi po letih človeške norosti v umirajočega konja začela brcati še narava. Kar niso pokončali vojaki, generali in nori cesarji, vse, kar je po veliki vojni še lezlo in migetalo v predsmrtnem strahu, je pokončal smrtonosni virus. Španska gripa, kot se za današnjega bralca skoraj romantično bere ime te doslej verjetno najstrašnejše pandemije; če pomislim, ne da bi hkrati mislil na razsežnost današnje epidemije, je tista gripa zadala zadnjo in usodno brco v glavo umirajočega sveta. Propadli so imperiji in z njimi zastarele oblike organizacije in reprezentacije sveta. Možje, ne več fantje, ki so preživeli, tako kot njihove družine, se po vojni in še posebej po pandemiji španske gripe zares niso nikamor vrnili, ne v nekdanji svet niti v normal­ nost. Nekdanjega sveta ni bilo več, kar je ostalo, je čez nekaj desetletij pokončala naslednja svetovna vojna, ki je že čakala za ovinkom. Nihče zares ne ve, kdaj in predvsem kako se bo to leto izteklo, zdaj je že mogoče misliti, da se pravzaprav ne bo nikoli končalo, čeprav so nam obljubili, da bomo vsi cepljeni še pred božičem, toda zdaj že vsak, ki premore vsaj nekaj zgodovinskega spomina in kanček domišljije, ve, da bo tudi ta virus spre­ menil vse, čeprav nima tako romantičnega imena, saj živimo v politično korektnih časih, tako da ne govorimo več o kitajskem virusu, ampak zgolj o novem koronavirusu, a vendar, moramo si priznati in spoznati, da je ta virus svet dokončno spremenil, točneje, bil je povod za spremembe, tako kot je bil povod za veliko vojno atentat v Sarajevu. Leta, ki so sledila vojni in predvsem pandemiji, so prinesla drugačno svetovno ureditev, politično, ekonomsko, znanstveno, in posledično tudi povsem drugačno umetnost. Zares se je šele takrat razmahnila moderna doba, ki se je napovedovala že dolgo, predvsem pa je zajela skorajda ves planet. Če nekoliko preskočim poglavja iz zgodovinske čitanke o tem, kaj je sledilo, ter se za hip zazrem skozi okno, zunaj rahlo sneži, tako kot običaj­ no v času okrog zimskih praznikov. Vendar so ulice nekoliko bolj prazne, puste, kot bi se vsi odpravili iz mesta. Gorijo le barvaste lučke nad opu­ stelimi trgi, morebiti tistim, ki se bodo še kdaj vrnili. Predvsem pa se je lani začelo množično cepljenje proti novemu virusu, prvi je bil cepljen, kot poročajo družabna omrežja, upokojeni mariborski nadškof, in to le nekaj dni po božiču. Tokrat je trajalo manj kot eno leto, od božiča do božiča, da Sodobnost 2022 7 Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati se je začela nova doba. Mogoče bo kakšen kolumnist čez stoletje, seveda, če bo takrat še kdo bral zapise v tej anahroni obliki, zapisal, da je bilo ob božiču leta 2020, ko se je začelo cepljenje proti novemu virusu ter s tem začetek konca pandemije – pandemije, v kateri je bilo največ umrlih na svetu na sto tisoč prebivalcev prav v Sloveniji, v deželi, ki je mogoče takrat ne bo več, ostal bo morebiti samo še njen slovarski jezik, slovenščina, ki jo bodo znali brati samo še raziskovalci, govorili pa jo bodo zelo redki posamezniki, tisti, ki se bodo še živo spominjali epidemije, pripovedo­ vali pa bodo samo še v nenavadnem, a lepem narečju, ki se bo ohranilo v bližini nekdanje struge reke Mure, ki bo verjetno tekla med že dolgo razpadajočimi in že zdavnaj zapuščenimi jezovi, kot bo razvidno s stare topografske karte, shranjene zgolj v digitalni obliki; kot zanimivost, bo mogoče ugotavljal, prekmurščina se je ohranila samo zahvaljujoč posebni obliki govora, ki se je nekoč imenovala pesem, zaradi lepote, sporočilnosti in lažjega pom­njenja je tako čudežno obstala skozi stoletje – torej, morda bo neznani kolumnist zapisal, da se je podobno, kot se je nekoč po španski gripi rojeval modernizem, po naši epidemiji zgodil konec postmoderniz­ ma. Če sta prvo obdobje zaznamovali industrializacija in mehanizacija skoraj vsega sveta, bo novejše obdobje zaznamovala digitalizacija, ki bo zajela popolnoma ves življenjski svet. Zagotovo se bo to noro leto samo izteklo, ne bo se končalo, ampak prelilo v nekaj, kar še nima imena. Gotovo je le, da to ne bo konec časa niti zgolj ponovitev nekega preteklega časa, še manj vrnitev v navidezno normalnost in običajnost sveta in življenja, ki smo ga poznali. Pandemija se je končala, epidemija se je začela. Ob potki, ki jo vsako jutro prehodim, sem na vrtu zapuščene hiše opazil prve šopke zvončkov. Še dan pred tem veselim in tihim oznanilom, da pri­ haja v pokrajino pomlad, na tistem pustem in pozabi prepuščenem kraju ni bilo nobenega znamenja, ki bi nagovorilo zamišljenega sprehajalca. Zdaj pa so drobni beli cvetovi nenadoma pritegnili mojo pozornost, kot bi me prebudili iz uhojene rutine, da sem se za hip ustavil in se razgledal po vrtu in hiši, ki sameva za visoko ograjo, skrita za smrekami in visokim ogolelim drevjem. Rolete so spuščene, v nadstropju je priprto eno samo okno, skozi katero še diha hiša. Naredim nekaj previdnih korakov naprej, na tleh ležijo dolge, trhle veje, ki so odpadle od dreves, ki jih že dolgo nihče ni obrezal, tudi pod njimi opazim bele cvetove kot edine znake življenja, zdaj se ­vrhovi dreves že naginjajo čez streho, visoke veje ležijo na balkonu. Samo še ena pomlad pride in drevo bo vstopilo v hišo. Spominjam se zapuščene in propadajoče hiše pesnika Alojza Gradnika na Goriškem, v katero smo 8 Sodobnost 2022 Slovo od leta, ki se noče končati Dušan Šarotar iz radovednosti nekoč nepovabljeni vstopili s prijatelji. Bili smo druščina mladih pesnikov in pisateljev, ki smo prebedeli toplo noč, ter fotograf, ki je šel z nami navdušeno fotografirat znake minljivosti, trohnenja in raz­ padanja. V povsem uničeni hiši sta vlaga in plesen ogulili stene in razjedli nekoč imenitne tapete z rožami in zelenimi venci, rožnati stropovi so bili udrti, v zgornjem nadstropju, v katero smo se pritihotapali čez polomljene stopnice, ograja je ležala razsuta po tleh, je v nebo zijala velika odprtina, kot rana v strehi, skozi katero je bilo videti modro, čisto in spokojno poletno nebo. Knjige so bile razgnite in pometane po tleh, kredence od­ prte, razbite in izropane. Nazadnje smo uspeli odsuniti še povešena vrata v sobo, ki je z balkonom gledala na vrt, sredi katerega je rasla stara, košata murva. V senci drevesa smo vsak večer poslušali poezijo, verze pesnikov, ki so dolgo v poletno noč izgovarjali besede v vseh jezikih sveta. Zgodilo se je tudi, da se je sredi noči zastrla luna in so z oddaljenih planin priplavali težki nevihtni oblaki. Ulilo se je, mi pa smo kot uročeni vstali s sedežev in stoje sredi moče poslušali čarobne besede. Stihe, ki niso bili močnejši od dežja niti šibkejši od naliva, pravzaprav je deževalo in grmelo tako zu­ naj kot nekje globoko znotraj; isti dež, v drugem prostoru, tako v dušah očaranih poslušalcev kot v besedah zamaknjenih pripovedovalcev. Ko so se trhla vrata naposled vdala, smo obstali kot uročeni. V prostor so skozi razbita okna in razpadle okvirje rasle dolge in mogočne korenine, ki so prekrile črno psiho, stole, razpadajoča tla in so se že razraščale čez visoko in umetelno izrezljano posteljo. Nad njo je viselo veliko olje na platnu, ki je zaradi vlage že izstopilo iz okvirja, vendar je bilo kljub plesni in temini še moč prepoznati resna in ponosna obraza mladoporočencev, ki sta še vedno lebdela nad svojo nekdanjo zakonsko posteljo. Njuno ležišče je bi­ lo nedotaknjeno, pogrnjeno, vzglavniki in odeja so bili oblečeni v zeleno posteljnino z belimi cvetovi, kot bi posteljo še vedno čuval angel pozabe. Ničesar si ne bi zapomnil iz tistega zdaj zagotovo že izginulega prostora, če me v tistem hipu ne bi prevzela skrivnostna, visoka in čista svetloba ter me ne bi preplavila globoka tišina, ki še edini zmoreta ohranjati spomin, tako kot tista vedno bolj temna in bleda mladoporočenca nad posteljo. Nagovarjata me, odmevata v jeziku, ki je naš edini dom. Vračanje v preteklost, brskanje po starih časopisih, branje knjig, obujanje spominov na minule čase ne prinašajo zgolj veliko presenetljivih spoznanj in nenavadnega veselja, ki ga takšno potrpežljivo ter samotno raziskovanje odpira, namreč ob tem se prostovoljnemu raziskovalcu ­ponujajo številni uvidi in skrite paralele s sedanjostjo. V dolgih mesecih zaprtja javnega Sodobnost 2022 9 Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati ž­ iv­ljenja, ki ga je izsilil trdoživi virus, predvsem pa iz radovednosti ter v tesni povezavi s pisanjem, sem se za nekaj časa preselil v drug, vzporeden čas in prostor. Namesto vsakodnevnega branja svežih časopisov in novih knjig sem ob jutrih brskal po svojih arhivih, prebiral knjige in vsako jutro bral stare časopise, predvsem tiste iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Sčasoma me je prevzel močan občutek, da pravzaprav ni razlike med mi­ nulostjo in sedanjostjo; kot bi se zgodbe, dogodki, politika in tudi oglasi za vedno nove in vedno boljše aparate ves čas zgolj predelovali in seveda predvsem ponavljali. Večno vračanje istega, je pisal znameniti filozof. Ob dolgotrajni osamitvi in vsaj delni odtegnitvi od novic ter ob prebiranju sta­ rih časopisov bi človek zares težko ločil sedanjost od preteklosti, izmišljijo od resničnosti, še več, laž od resnice. Ni odveč niti pretirano, če ponovimo znano tezo, da je naša realnost predvsem družbena konstrukcija; poeno­ stavljeno povedano: naša resničnost je niz dogovor, navad in običajev, ki tvorijo neko navidezno, krhko realnost, o kateri ne podvomimo, ko se zjutraj prebudimo. Brez te družbene, po svoje dogovorne realnosti, ki nam vliva zaupanje in v katero moramo tudi verjeti, ji zaupati, da se nam svet ne bi vedno znova sesuval, torej brez tega družbenega konsenza ne bi mogli živeti. Vprašajmo se, kdo pravzaprav ustvarja in vzdržuje ta videz resničnosti, to našo skupno družbeno realnost? V preteklosti so to zago­ tovo bile različne avtoritete, predvsem rodovne, religijske in vojaške. Kdor je imel monopol nad vero, znanjem in nasiljem, je vsiljeval in hkrati tudi zagotavljal družbeno resničnost, v sodobnih družbah pa so to predvsem mediji. Še nedolgo nazaj predvsem klasični, knjige, časopisi in seveda radio ter televizija, danes, v tem trenutku, pa se zdi, da monopol nad resnično­ stjo vse bolj prevzemajo družabna omrežja. Kar se zgodi, še več, kar se bo zgodilo, se najprej objavi na družabnih omrežjih. In nič se ne zgodi, ne da bi se zgodilo na družabnih omrežjih. To je nova družbena realnost, ob kateri se zbujamo, delamo, počivamo in tudi zaspimo. Kdor ne spremlja družabnih omrežij, ne živi v povsem istem svetu kot tisti, ki so omrežja povsem posvojili. Razlika je morebiti neznatna in nevidna, a drastična, tako rekoč epohalna, tako kot nekoč med pismenimi in nepismenimi. Nova pismenost je digitalna. Seveda je nujno ohranjati kritičnost in tudi skepso, saj noben medij še zdaleč ni popoln; kljub obljubam o demokratičnosti in pluralnosti je vsak medij ideološki, pristranski. Toda zavedati se je treba moči in vpliva, ki ju mediji nosijo, predvsem pa njihove odgovornosti. Šele nedavno, ob zaprtju Trumpovega Twitterja in ob množičnem blokiranju elektronskih računov, prek katerih se razširjajo nepreverjene informa­ cije in čudaške teorije zarote v povezavi z epidemijo, cepljenjem in tudi 10 Sodobnost 2022 Slovo od leta, ki se noče končati Dušan Šarotar ­ izarnimi političnimi programi, smo se začeli zavedati, kako velik, globok b in dolgotrajen vpliv na družbeno konstrukcijo realnosti imajo družabna omrežja, ki smo jim sprva pripisovali zgolj minoren vpliv, kot da bi bila res narejena zgolj za zabavo in kratkočasenje. Vsakič, ko zaženete aplikacijo in zgolj s palcem preletite novice na vašem priljubljenem omrežju, no, večina nas ima aktivne vsaj tri račune ali več, potrdite in hkrati utrdite svojo vero v četudi zgolj virtualno konstruirano družbeno resničnost, ki jo v ozadju ustvarjajo zapleteni algoritmi in predvsem naši prostodušni kliki. Dve mesti, dva prostora se nikoli povsem ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Obe mesti nosita isto ime, njun tloris, s cestami, ulicami in hišami, je identičen. Še več, tudi njuni prebivalci, meščani, naključni prišleki ali naseljenci, za katerimi se je že morebiti izgubila sled, so si povsem podobni. Mesto, recimo mu Sobota, je moč najti na zemljevidu, kraj lahko obiščemo, se sprehodimo po njegovem središču in obrobju, vidimo ga in občutimo, takšnega, kot se nam razkrije v realnem času in prostoru, tukaj in zdaj. Vendar ob tem mestu obstaja še druga Sobota, kot odsev v vodi, privid na koncu ceste ali senca hiš, ki se ves čas spreminjajo, tako kot letni časi in naše notranje razpoloženje, pa vendar ta prostor ni nič manj resničen. To nevidno, imaginarno mesto, sestavljeno iz zmesi spomina in domišljije, je narejeno iz zgodb, pripovedi in urbanih legend. Čeprav sta si mesti na videz povsem podobni, je njuno notranje doživljanje v očeh opazovalca povsem različno. Mesto ima toliko podob, kot je nje­ govih pripovedovalcev, opisovalcev in njihovih spominov. Javier Marías v knjigi Benetke, interier zapiše: “Človek je vpet v stvarnost, zelo različno od stvarnosti v preteklosti, in je nikakor ne izgubi zaradi nenadnega ­obiska daljnega. A že večkrat, ne le enkrat, sem zapisal, da je prostor edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni Madrid, danes postane lažno bližnji v Benetkah.” Vsa mesta se spreminjajo, preobražajo, nekatera počasneje, druga hitro in radikalno, njihovo kontinuiteto in razvoj skozi čas ohranja in rekon­struira zgodovina. Poleg te horizontalne, objektivne in znanstvene podobe, ki je tesno naslonjena na mnogotere vire in ostaline, pa obstaja še druga, vertikalna os, s katero prostor razodeva svojo skrito, nevidno, duhovno podobo. Njena duša je pripoved. Brez nje bi se mesto izgubilo. Ostalo bi samo topografsko ime, točka na zemljevidu, kamen brez zgodbe. Odkar pišem, obiskujem tisto drugo Soboto, nevidno, narejeno iz domišljije in spomina, vedno pogosteje zaidem v ulice, hodim po cestah in posedam po vrtovih, pogledujem skozi okna, ki jih ni več, čeprav so stene, tlakovci in Sodobnost 2022 11 Dušan Šarotar Slovo od leta, ki se noče končati vrata še vedno tam, ampak njihovih naseljencev ni več. Zdaj iščem besede v njihovi tišini, odsotnosti, z njimi poskušam vzdrževati namišljeni dialog, da se ne bi dokončno izgubil v mestu. Zgodbe so najzanesljivejši zemljevid. Ali, kot piše na drugem mestu Stasiuk: “Ali sploh obstaja boljša metafora za pot od uničenega zemljevida? Ali obstaja plemenitejša vrsta potovanja od potovanja po sledeh pisatelja, čigar knjige občuduješ? Da, to je romanje. Saj romanja vendar niso nič drugega kot starejše sestre potovanj sploh.” Včasih dolgo sanjarim in listam po prebranih knjigah, kakor zdaj, ko sem za hip postal, se spet ozrl od zemlje proti morju, ki je še vedno tam, v mojem spominu enako kot takrat, ko sem ga videl prvič, tiho, globoko in skrivnostno. Ampak zdaj se je v tisto ponotranjeno podobo skozi eno samo dolgo noč neslišno prikradla drobna, neznatna razlika, kot pritajen sij iz zvezdnega ozadja, ki ga lahko opazi samo pozorno notranje oko, kajti tisto drobno lesketanje in valovanje površine, pozabljeni glas ladijske sirene ob izplutju prvega jutranjega trajekta, so še vedno tu, a odtenek svetlobe, njena valovna dolžina in frekvenca sta se nehote premaknili v temnejši spekter. Od prvega kratkega jesenskega izleta k morju, ki sem ga opazoval z visokih pečin, ki strmo padajo v Tržaški zaliv, kjer se je nekoč sprehajal pesnik Rilke, da bi našel navdih, je tudi v meni ostalo nekaj počasnega, elegičnega, otožnega, vendar ne žalobnega, zgolj občutek, da je toplina, ki se je zadržala v zalivu, minljiva. Kmalu nas bodo pokrili megla, dež, hlad in škrlatno listje. Kot bi v spominu bilo nekaj več, kot privid, ki me bo spremljal skozi zimo. Čeprav se človek vse življenje nekako pripravlja, opo­ gumlja, poskuša spraviti s to mislijo, da so nekatere skrivnosti ali resnice nedosegljive, nas ta ista misel vedno znova navdihuje, postavlja v upanje na začetek, v prvo črko nove abecede. Na koncu povzamem besede, ki sem jih na nekem mestu že zapisal; po­ mislim, kot bi bilo vse, kar je bilo treba zapisati, že izrečeno, samo prebrati moramo to vedno znova. Torej: Zaključne besede, s katerimi se iztečejo Sebaldovi Saturnovi prstani, ta velika knjiga o spominu in njegovih privi­ dih, so pomenljive, skorajda preroške, kajti skrivnostni in vedno navzoči prvoosebni pripovedovalec, ki stoji nekje sredi goste, divje in zapuščene pripovedne pokrajine, ki jo nenehoma preči s svojim neutrudnim pešače­ njem, kar potem beleži, revidira, sestavlja in ubeseduje v maniri dnevnika, potopisa, zgodovinopisja, memoarjev ali morebiti romana, kakor bomo morali poslej to melanholično in brez dvo­ma impozantno prozo imeno­ vati; torej, pripovedovalec ve, da bo ob njegovi pripovedi bralec presu­ njen in hkrati potolažen, vendar nikoli pomirjen ali potešen; pravzaprav je bralec, ko zapre knjigo, celo izpuščen iz teksta, kakor duša umrlega, 12 Sodobnost 2022 Slovo od leta, ki se noče končati Dušan Šarotar z­ apuščen in prepuščen tavanju, samemu sebi. In prav v teh nekaj zadnjih vrsticah tega vztrajnega pisateljskega potovanja po angleškem podeželju v okolici Suffolka in Norfolka, ob zapuščenih obalnih vaseh, ki so nekoč cvetele v blišču in bogastvu, kakršnega sta jim zagotavljala čezmorska trgovina in londonska gospoda, ki je tukaj gradila dvorce ali obiskovala modna poletna kopališča, zdaj pa so tam ostale samo še ruševine in tišina, ki vznemirja domišljijo osamljenega sprehajalca, zatopljenega v spomine, stare dnevnike in besede naključnih pripovedovalcev, čeprav je to pisanje navse­zadnje predvsem neumorna, skorajda obsesivna hoja po pripove­ dovalčevih notranjih pokrajinah, ki so narejene iz snovi, kot so občutek, navdih in spomin – prav tu se morebiti skriva smisel, ki je več kot zgolj pomen ali sporočilo Saturnovih prstanov, ki zastrto sije med besedami in vrsticami s svojim temnim, globokim in melanholičnim obstretom: “… da ne bi duše, ki zapušča telo, na zadnji poti kaj premotilo, bodisi pogled na samo sebe bodisi na dom, ki ga bo kmalu za vedno izgubila.” Ponovimo, bralcu na koncu ostane samo podoba duše, ki edina lahko za­ gotovi smisel, in še nadalje, edino, kar lahko dušo premoti pred odhodom, je pogled na njo samo ali na dom, ki ga bo kmalu za vedno zapustila. Kam odhaja duša, ko se odpravlja na potovanje, ki ga ne sme zmotiti domotožje? In zakaj je zapuščanje doma tako usodno, kot bi bil to tisti zadnji in naj­ težji, a hkrati najbolj osvobajajoči korak, nekaj, kar lahko storimo šele, ko smo se zadnjič pogledali v zrcalo; šele takrat torej, ko smo spoznali samega sebe, lahko zapustimo dom. Brez upanja na vrnitev. December 2021–januar 2022 Sodobnost 2022 13 Mnenja, izkušnje, vizije Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem Hoditi, misliti in hoditi Leta 2001 sem se sprehajala po Londonu in v eni od knjigarn me je pri­ tegnila naslovnica knjige z zapeljivim naslovom: Wanderlust, A History of Walking. Avtorice, Rebecce Solnit, takrat še nisem poznala. Na naslovnici je bila stara fotografija, na kateri je bila v ospredju drobna človeška figura, obrnjena proti dolgi poti, ki se je, obdana z drevjem, izgublja­ la v megličasti perspektivi. Leta 1806 jo je v Windsorju posnel Roger Fenton in je verjetno najbolj znamenita fotografija nekaj več kot štiri kilometre dolge poti Long Walk, obdane z drevjem, ki pelje v Windsorski grad. Ta pot je počasno približevanje cilju, skoraj tisočletje staremu gradu, ki velja za največji naseljeni grad, kar jih poznamo, in je tesno povezan z angleško zgo­ dovino in aktualno kraljevo družino. Sprehajalec ga ima ves čas pred očmi in cilj se mu z vsakim korakom bolj razodeva v svojem veličastju. Fotografija me spominja na slike nemškega romantika D. C. Friedricha, na katerih krhka, samotna človeška figura stoji pred stihijo narave, ki se razprostira pred njo. Pritegnila pa me ni samo zunanja podoba knjige, ampak tudi njena vsebina. Zanimalo me je, kaj lahko napišeš v obsežni knjigi o tako elemen­ tarnem in preprostem dejstvu, kot je hoja. Ameriška pisateljica, esejistka in aktivistka Rebecca Solnit je knjigo napisala po tem, ko je bila povabljena, da pripravi spremljajoči esej ob odmevni razstavi Walking and Thinking and Walking; razstavo, na kateri so 14 Sodobnost 2022 Hodim, torej sem Barbara Habič Pregl s svojimi deli sodelovala mnoga velika imena sodobne umetnosti, je leta 1996 v danskem muzeju Louisiana zasnoval kurator Bruce W. Ferguson. V tej navdihujoči knjigi avtorica pokriva vse vidike hoje, od antropo­ loških, zgodovinskih in kulturnih do družbenopolitičnih. Zato je tudi za večino piscev, ki so pozneje pisali o hoji z različnih vidikov, referenčna knjiga. Odprla je Pandorino skrinjico osebnega razmisleka o meni ljubi dejavnosti ter branja novih in novih knjig o hoji kot fenomenu učlovečenja in iskanja harmonične povezanosti s svetom, kozmosom, lastnim umom. Zdi se, da potreba po harmoniji telesa in duha v sodobnem času generira obilico novih in novih pohodnikov in posledično knjig, ki pričajo o njihovih podvigih. V tem pogledu je dolgotrajna hoja tako v delih starejših avtorjev kot sodobnih pohodnikov hkrati romantična in subverzivna; je pobeg pred hektičnostjo vsakdanjega življenja v nekakšen vmesni prostor svobode, kjer očiščeni vsega balasta samo smo, zasidrani v tla, povezani z naravo in seboj. Hoja je hrepenenje in dejanje odtegnitve od spon vsakdanjika, priložnost, da si zbistrimo misli, odložimo breme, najdemo sveže ideje in vzpostavimo stik s svojo “divjostjo”, z “naravnim človekom” v sebi, o čemer govorita J.-J. Rousseau in D. T. Thoreau. Je meditacija, kot so jo prakticirali že budistični menihi v iskanju stika s svojim notranjim jazom, navdihujoča in odrešujoča. Hoja pa ni samo pribežališče in intimno dejanje, obrnjeno navznoter, manifestacija svobode ali napor iskanja notranje osi, ki nam pomaga živeti v svetu, ki ga dojemamo kot kaotično stihijo, nezadovoljivo nujnost ali tuj prostor, o čemer govori večina knjig o hoji, osebnoizpovednih, razisko­ valnih, romarskih ali filozofskih. Za zdravo ravnovesje je, kot dokazuje znanost, hoja bistvenega pomena, tako za telesno zdravje kot tudi za kogni­ tivne funkcije. Hoja je lahko subverzivna, uporniška drža, ko zasede javni prostor. Postane politično dejanje izražanja upora, opozarjanja na take ali drugačne krivice, lahko je dejanje obupa in upanja. *** V jeziku na dveh nogah zaobjamemo ves človeški svet. Rečemo, da nekdo trdno stoji na obeh nogah, kadar želimo opisati realističnega, zanesljivega človeka. Spodnese nam tla pod nogami, kadar doživimo veliko ljubezen, presenečenje, strah. Postavimo se na svoje noge, ko se odlepimo iz gnezda družine in zaživimo svoje življenje. Stoji nam na poti pomeni, da je pred nami takšna ali drugačna ovira, ki jo moramo premagati ali se ji izogniti. Najti pravo pot pomeni urediti svoje življenje, skreniti s prave poti pa ravno Sodobnost 2022 15 Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem obratno. Iti skozi nekaj pomeni, da smo dobili izkušnjo, prebrodili težavo. Znajti se na križpotju nam nalaga odločitev, po kateri poti bomo krenili. Karierna pot je niz službenih zadolžitev s ciljem in zadoščenjem; Pot spomina in tovarištva je zgodovinsko obeležje druge svetovne vojne, ki ga s hojo vsako leto obuja množica udeležencev; najbolj neraziskani kraji na zemlji so tisti, kamor še ni stopila človeška noga; korak pred nami je nekdo, ki je hitrejši, bistrejši, sposobnejši; pod tujim škornjem ječijo okupirane dežele; strumno koraka nekdo, ki odločno krene proti svojemu cilju; razkorak pomeni tudi neujemanje, nestrinjanje; stopimo v njegove čevlje, kadar nadaljujemo izročilo našega predhodnika, lahko pa se nam zgodi, da smo stopili v prevelike. Pokončen je značajen človek. Laž ima kratke noge. Pohoditi nekoga pomeni, da smo ga ponižali, premagali. Napredovati korak za ko­ rakom pomeni preudarnost in sistematičnost. Enciklopedija na dveh nogah je vseved; slediti stopinjam nekoga pomeni, da nadaljujemo izročilo in se iz njega učimo. Majhen korak za človeka in velik korak za človeštvo je naredil prvi sprehajalec na Luni; skleniti svojo pot, zastati v koraku pomeni umreti. Človek, ki hodi, je pešec, lahko pa tudi hodec, pohodnik, sprehajalec, turist, vojak, raziskovalec, protestnik, romar, filozof, vandrovec, vagabund, asket, deseti brat, pohajkovalec, osvajalec, potepuh, postopač, trubadur, iskalec, obrtnik, pesnik in, kako pomenljivo, le ženska oblika: pocestnica. Hoja je kot jezik: odvija in odkriva se postopoma. Lahko bi torej rekli, da za človeško vrsto velja: hodim, torej sem. Pokončna hoja je tisto antropološko dejstvo, ki je omogočilo razvoj člo­ veka. Dvig na zadnje noge, sprva obotavljivo racanje, ki sčasoma preide v zanesljivo in odločno hojo, je prelomnica, ki osvobodi zgornje okončine, da postanejo roke, čudovito orodje neslutenih spretnosti. In z ustvarjal­ nostjo se razcvetijo možgani, primat prestopi Rubikon in omogoči razvoj hominidov. 3,2 milijona let stara najdba okostja Lucy, domnevno ženske predstavnice avstralopiteka, kaže, da je bila njena hoja še obotavljiva. Morda je bila Lucy ena tistih predstavnic ženskega spola, ki so s svojimi mladiči še pretežno ždele na drevju, na varnem, medtem ko so se moški predstavniki podali na oprezanje in lov po savani. Ta podoba feministično orientirani antropologiji ni preveč všeč, saj žensko že v izhodišču postavlja v podrejen položaj. Ko se je primat s štirih nog, ki so ga varno sidrale v tla, dvignil na zadnje okončine, je poleg drugih posledic tudi izpostavil svoje spolne organe. Adam in Eva sta se ovedla, da sta gola, in bila posledično izgnana iz raja 16 Sodobnost 2022 Hodim, torej sem Barbara Habič Pregl animalične zlitosti z nedolžnostjo narave. Iz raja stopita na dolgo pot po svetu, polnem trpljenja. Naše telo kot čudežna naprava ravnotežja in koordinacije ostaja že tisočletja nespremenjeno; nekatere mišice so oslabele, na primer mišice stopal, saj v najrazličnejših obuvalih in udobnih bivalnih pogojih naše sto­ palo ne potrebuje več vseh spretnosti oprijema različnih podlag. S svojimi 26 kostmi, 33 sklepi in več kot sto mišicami, vezmi, tetivami je stopalo osupljiv dosežek narave. S temeljnim dejanjem prehoda iz animalične faze nedolžnega otroka človeško bitje, ko se nauči hoditi, izvede tudi svoj prvi akt osvobajanja. Postopoma raziskuje in si prisvaja prostor ter ga po­ imenuje. Najprej hoja, nato govor, postopno obvladovanje najrazličnejših spretnosti, dokler se pred puberteto hrbtenica dokončno ne formira še z ledveno krivuljo. Način, kako hodimo, z govorico telesa razkriva naš značaj, počutje, namen. Krog se sklene v starosti, ko izjemna evolucijska prednost fluidnega gibanja skozi prostor peša ali dokončno opeša ter z njo, z roko v roki, tudi fluidnost našega uma. Industrijska revolucija je omogočila nesluten preskok v družbi, tudi na področju prisvajanja prostora. Od zlitosti s prostorom se je premaknila v smeri obvladovanja prostora s hitrostjo, ki je pešcu nepredstavljiva. Samotni hodec, ki v ritmu svojega diha in srca počasi napreduje proti za­ danemu cilju, lahko iz vlaka/avtomobila/letala opazuje pokrajino, ki drsi mimo njega ali pa tudi ne. Lahko se samo iz točke A odpelje do točke B, učinkovito in brezbrižno do prostora, ki ga preči. Večino zgodovine so ljudje pretežno hodili. Premagovali so krajše in za današnji čas nepredstavljive razdalje. Le višji sloji so si lahko privoščili, da so jih nosili v nosilnicah, da so jezdili na različnih živalih ali potovali z vozovi. Preostala večina človeštva se je pomikala peš, iz savane, prek puščave, na najvišje gore. Velike vojske pešcev so osvajale ne samo sose­ dnja mesta in države, celo celine. Hoja je bila nekaj najbolj naravnega in nujnega za delovanje sveta; sčasoma je nastala ostra ločnica med tistimi, ki hodijo iz nuje (reveži), in tistimi, ki ne (privilegirani). Iz te razredne razpoke je ­zrasla gosposka rekreativna hoja kot oblika razvedrila in skrbi za čilost telesa. Ta razpoka obstaja še naprej, tudi danes, v času, ko so razlike med razre­ di, ki so bile nekoč tako jasne in neprebojne, na videz zabrisane, presežene. Še vedno obstaja velik del sveta, ki hoje ne more dojeti kot razvedrilo, rekreacijo, osebni izziv v iskanju notranjega ravnovesja, spoznanja. Tam hodijo, ker je zanje to nuja. Ali ne hodijo, se ne sprehajajo, rekreirajo in iščejo, ker za to preprosto nimajo časa. Sodobnost 2022 17 Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem Med tistimi, ki so hodili skozi zgodovino, so bile ženske že v izhodišču porinjene v kot. Skrbno varovane so za domačimi plotovi ali zidovi ohra­ njale rod in ustvarjale svojo tiho podrejeno zgodovino. Zgodovinska obdobja, ki so ženske najbolj postavljala v podrejen polo­ žaj, so se odražala tudi v načinu, kako so se ženske oblačile; oprava je bila lahko še tako sijajna in zapeljiva, ženske je v vsakem primeru omejevala pri gibanju z vsemi mogočimi napravami, od steznikov, razkošnih krino­ lin, umetelnih klobukov in neudobnih čevljev. Ni bilo pričakovano, da bi ženske svobodno hodile po svetu, ga raziskovale in pri tem razmišljale, zadoščalo je, da so bile lepe. Skrajna oblika tovrstnega omejevanja, ki je hkrati tudi simbolična, je morda starodavna kitajska tradicija povezovanja stopal, ki je ženske na račun lepotnega ideala strahotno pohabil in jim hojo praktično onemogočal. Tiste redke, ki so se temu zoperstavile, so se zapisale v zgodovino kot posebne, ekscesne ali nadvse pogumne, na primer izjemne Elizabeth Carter in Harriet Martineau, Sarah Stoddart Hazlitt, raziskovalke kot Alexandra David-Néel, Isabelle Eberhardt in ne nazadnje naša Alma Karlin. George Sand se je, ko je ugotovila, da se v elegantnih krinolinah in čeveljcih le s težavo prebija skozi umazane ulice Pariza, škandalozno oblekla v moška oblačila. Za ženske je bilo nekoč potikanje brez spremstva kjer koli, tudi v naravi, na primer plezanje na gore, nekaj nespodobnega in neprimernega, nevar­ nega. Kerri Andrews se v svoji knjigi Wanderers, A History of Women Walking posveča nekaj takim izjemnim pohodnicam v preteklosti in danes. Toda če za naš del sveta danes velja, da se ženske lahko popolnoma svobodno sprehajamo, kakor nam srce poželi, opremljene z vsemi najnovejšimi in modnimi dosežki športnih obuval in oblačil, pa za večino preostalega sveta to še zdaleč ne drži. Rebecca Solnit zapiše, da je hoja še najbolj podobna stanju, za katerega pravimo, da ničesar ne počnemo. Shane O’Mara pravi, da je hoja oblika ­aktivnega brezdelja. Samo hodimo in medtem lahko celo razmišljamo. Ho­ ja je pravzaprav stanje, v katerem je naše telo idealno poravnano, glava je nad medenico in ritem hoje je poravnan s telesnimi ritmi, z ritmom dihanja in bitja srca. Ritem hoje narekuje tudi ritem razmišljanja, je z njim usklajen. Hoja skozi pokrajino nas stopi z notranjo pokrajino misli. Rebecca Solnit pravi: “Raziskovanje sveta je eden najboljših načinov raziskovanja uma, hoja pa pokriva obe področji.” To z vsem svojim bitjem čuti tudi, meni najljubša, strastna škotska pisa­ teljica, pesnica in pohodnica po Cairngormski visoki planoti Nan Shepherd v čudoviti knjigi Živa gora (UMco, 2019). Na svojih dolgih meditativnih 18 Sodobnost 2022 Hodim, torej sem Barbara Habič Pregl pohodih občuti zlitost z naravnim okoljem, ki je zelo telesna. Po desetletjih potepanja po planoti pozna vse njene kotičke. Izostreno in poznavalsko opazuje naravne elemente, živali in rastline, uživa z vsemi čuti. Tukaj je potemtakem mogoče preživljati čas svojega življenja v občutkih, ki so tako čisti, tako brez slehernega vpliva drugih načinov dojemanja razen lastnega, da telo razmišlja, kot lahko temu rečeš. Vsak čut, povzdignjen do svoje najodličnejše zaznave, je dovršena izkušnja sama po sebi. To je ta nedolžnost, ki smo jo izgubili, da v posamičnem hipu bivaš v enem občutju, zato, da ga doživiš sceloma. … po več urah nepretrgane hoje, vztrajajoč v po­ daljšanem ritmu gibanja, dokler tega gibanja ne prepoznavajo zgolj možgani, temveč je občuteno, kot “tiho središče bivanja” … Meso ni razveljavljeno, pač pa izpolnjeno. Nisi breztelesen, marveč v svojem bistvu telo … Nikakor nisem iz sebe, temveč pri sebi. Morda s temi besedami najbolje povzema to, kar zavedno ali nezavedno iščejo vsi pohodniki na dolgih poteh, “… ko človek sliši zveneti samega sebe,” kot pravi F. Gros v knjigi Filozofija hoje (VBZ, 2017). “Hoditi korak za korakom je tudi ljubezen do zemlje, razumevanje samega sebe in svoboda, da tvoje telo potuje z enako hitrostjo kot tvoja duša,” poetično zapiše Erling Kagge v svoji knjigi Hoja (Vida, 2020). Prvi filozof hoje, H. D. Thoreau, pa pravi: “Vsak sprehod je neke vrste križarjenje, o katerem nam je, da bi šli in si iz rok nevernikov ponovno priborili Sveto deželo” (Hoja, UMco, 2019). Hoja kot najbolj elementarno človeško gibanje, briše majo, privid naše vsakdanjosti, in ustvarja prostor presežnega stika s čistim bivanjem. Niso pomembni vzgibi za hojo, manj je pomemben cilj od poti, kot je ugotovil že alpinist Nejc Zaplotnik. Na poti se odpre prostor preobrazbe, tudi skozi trpljenje. Nekoč in danes so ljudje romali v svete kraje, in ta pot nikoli ni bila kratka, lahka, brez množice zapletov in izzivov. Romar je šel na pot pripravljen na najhujše trpljenje, v skrajnem primeru celo na smrt. Napor odrekanja, trpljenje je tisto, ki očisti telo in um, da lahko sprejmeta Sveto. Moč preobrazbe na naporni samotni poti, dolgotrajna hoja v naravi botruje tudi izredni priljubljenosti romarskih poti, kot je na primer Cami­ no, ki vodi v Santiago de Compostela. Po prevodu knjige igralke Shirley MacLaine (Camino) imamo že dober ducat knjig Slovencev, ki so se podali na to pot in so želeli to močno izkušnjo deliti. Psihosomatska povezanost hoje in mišljenja ima dolgo zgodovino tudi na področju, kjer so mišljenje, razmišljanje, čista intelektualna dejavnost dosegli vrh v filozofiji. Če so filozofi, modreci in razsvetljeni starega sveta Sodobnost 2022 19 Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem hodili od kraja do kraja po dolgih prašnih cestah in se vzpenjali v višine gora, so stari Grki imeli celo svojo šolo Aristotelovih peripatetikov, spreha­ jalcev. Vseprisotni, hiperaktivni Sokrat, ki se je ves čas gibal in nagovarjal mimoidoče, Aristotel, ki je morda hodil samo tu in tam po peristilu svojega Liceja, o Platonovem poučevanju med hojo imamo samo nekaj namigov – za vse velja, da same hoje niso pretirano izpostavljali kot orodja za bolj jasno razmišljanje. So jo pa kot univerzalno zdravilo priporočali znameniti zdravniki starega veka – da je hoja najboljše zdravilo, je trdil Hipokrat. Ki­ niki so bili tista filozofska struja, ki se je resnično premikala ves čas. S svojo surovostjo, ki je bila izraz želje po prvinskosti, so prav kiniki stari očetje J.-J. Rousseauja, ki ga je že samo pogled na zaprt prostor in pisalno mizo navdal s tesnobo in je lahko razmišljal samo na svojih dolgih, obsesivnih sprehodih v naravi, kjer se je počutil živega in svobodnega, prvinskega človeka. V prvi polovici 18. stoletja, ko je hoja kot taka postopoma izgub­ ljala stigmo revščine in postala moderna, spoznava neustavljivo privlač­ nost svobodnega potikanja, prost je vseh vezi in obveznosti civiliziranega človeka. Rousseau išče in najde v sebi divjost, prvinskost v razočaranem zavračanju življenja v skupnosti, ki se mu zdi lažna in nevredna življenja. Postane ljudomrznik, ki si lahko privošči to, da je samemu sebi najboljša in edina družba, ter brez prestanka hodi v naravi, po gozdovih, usklajen z dihanjem narave. Hoja je lahko nekaj tako formaliziranega kot pedantni sprehodi nemških filozofskih klasikov Hegla in Kanta ali nevrotična kot pri S. Kierkegaardu ali še posebej F. Nietzscheju, ki ure in ure tava v naravi in se mu zdi vsako delo, napisano v zatohlih knjižnicah, impotentno. Med sodobnimi filozofi je mnogo sprehajalcev in pohodnikov, le redki pa o hoji pišejo; med slednjimi je Frédéric Gros, avtor knjige Filozofija hoje (VBZ, 2017). Hoja, še posebej dolgi in ekstremni pohodi, v nekakšnem notranjem rit­ mu družbenih tokov vedno znova prihajajo v intelektualno modo. Občutek odtujenosti v družbi in v našem trenutku tudi planetu poraja nova in nova iskanja prvobitnega stika – tistih, ki si to lahko privoščimo. O tem priča množica knjig v zadnjem desetletju in pol, ki je pljusknila tudi čez naše meje. Ob dobro zastopani gorniški literaturi in pričevanjih romarjev po Caminu imamo na voljo tudi avtorje, ki raziskujejo zanimive, skrivnostne, mistične, pravljične, zgodovinske poti, pa tudi pričevanja Sama Ruglja in Jakoba Kende s pohodov doma in v tujini. “Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti,” je v Dumi zapisal Oton Župančič, in če znamenito Levstikovo Potovanje od Litije do Čateža govori 20 Sodobnost 2022 Hodim, torej sem Barbara Habič Pregl o hoji še najmanj, bolj pa o literarnem programu, to nadoknaduje množica dobro obiskanih literarnih poti, ki jih imamo po Sloveniji. Mestni postopač, flâneur, za svoje potepanje, ki je mešanica notranjega sveta in zunanjega opazovanja, potrebuje veliko mesto, v katerem se zlije z množico, mesto navdiha, kot so velike prestolnice Pariz, Berlin, London ali New York. Temu pogoju bi pri nas komaj lahko zadostilo katero od mest, saj so vsa premajhna, da bi se v njih izgubili in se zlili z anonimno množico. Slovenski flâneur je, mnogo pred Baudelairom, zaljubljeni Pre­ šeren v svoji pesmi Kam, ki brez miru okrog divja. Hodijo pri nas ponižani in razžaljeni cankarjanski junaki, ker jih je v to prisilila revščina. V angleški literaturi je veliko hoje. Kako izjemno prikladna je ta po­ krajina za sprehajanje, s svojim vlažnim vremenom in nizko svetlobo, v kateri zažarijo pastelne barve, sem lahko tudi sama ugotovila, ko sem se nekaj malega sprehajala po Britaniji, Škotski in Irski. Hodijo tako pisatelji in pisateljice kot njihovi junaki, junakinje pa še posebej, hodijo v iskanju svobode, identitete, v begu pred nevrozami. Hoja ni samo nuja, ampak potreba in izraz svobode. Največji hodec med njimi, pesnik hoje, William Wordsworth s sestro Dorothy preči velike razdalje v zanosu svobodnega gibanja, njegova delovna soba je zunaj. “Gibanje je najboljše zdravilo za melanholijo,” svetuje pesnik Robert Burns in mnogi pesniki so sledili temu zgledu, najsi jih je v to prisilila melanholija, ljubezenska vročica ali revščina. Duhovita Jane Austen svoji najbolj priljubljeni junakinji Elizabeth Ben­ net (Prevzetnost in pristranost) dovoli frivolnost, da hodi več, kot se še spo­ dobi za dobro vzgojeno dekle. Njena odločna hoja do kakih pet kilometrov oddaljenega dvorca Netherfield, kjer obišče bolno sestro, je pospremljena najprej z zgražanjem matere, pozneje pa še s ciničnimi pripombami ele­ gantnih aristokratinj: “Skratka, ničesar drugega ne premore, kar bi ji govorilo v prid, kakor to, da imenitno pešači. Nikoli ne bom pozabila njene zunanjosti davi. Zares je bila videti skoraj podivjana.” Pozneje, med tem obiskom, ele­ gantna gospodična Bingley povabi Elizabeth, naj se z njo malce sprehodi po sobi. Gospod Darcy, ki mu je parada namenjena, takoj precej cinično jasno opredeli njen namen: med hojo se ženska postava najbolj mično ponuja opazovalcu. Promenada je v mestni prostor vnesla prav možnost biti opazovan, opažen in opazovati. Promenada, pomembna točka socializacije mesta, se odvija v parkih ali po ulicah, v Ljubljani je še daleč v sredino 20. stoletja promenada potekala po današnji Cankarjevi cesti navzgor do gradu Tivo­ li. Po promenadi so se sprehajali stari in mladi obeh spolov v nedeljskih Sodobnost 2022 21 Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem oblekah. Promenada je bila – in je – predvsem v sredozemskem prostoru in na Balkanu še vedno prostor srečanj, včasih celo rekreacije. Predvsem pa možnost srečevanja, razkazovanja, ogledovanja in zapeljevanja. Kadar moja mama nostalgično obuja spomine na mladost, pogosto slišim, da se nekoga, ki je bil takrat znana osebnost, morda pisatelj ali vsaj občudovani elegan, “spominja s promenade”, po kateri se je s prijateljicami in obvezno gardedamo, kakšno močno nezaželeno teto, sprehajala v svoji najboljši obleki, elegantnih čevljih s peto in klobukom. Spekter hoje kot zavestne odločitve in neke vrste odmika na eni strani in socializacije na drugi je v našem svetu zelo raznolik. Sprehod na dan, še posebej priporočljiv po obilnem kosilu, je najcenejša in najpreprostejša investicija v zdravje. Raziskovanje povezav med kognitivnimi procesi in hojo nam danes daje jasne iztočnice za to, da okolje, v katerem živimo, naredimo čim bolj “hodljivo”. Prostor za hojo v mestih je pomembna po­ stavka sodobnega, ozaveščenega urbanizma. Japonci priporočajo gozdne kopeli, širin-joku, zdravilno hojo po gozdu. Hoja po znamenitih, na stotine kilometrov dolgih poteh je svojevrsten umik, izziv, raziskovanje in medi­ tacija. Ko hodimo, smo gospodarji časa, odmerjata ga naš korak in dolžina diha. Čas teče počasneje, se raztegne; nasprotno kot v hektičnem okolju zahodnjaškega vsakdana, v katerem smo ves čas v stresu, da nimamo časa. V našem dualističnem mikrokozmosu se nam ponuja tudi hoja, pripeljana v absurd: v nekaterih velemestih Amerike je nevarna in sumljiva; najbolj absurdna pa je tista na mehanični napravi, v zaprti telovadnici ali okrilju doma, kjer lahko istočasno počnemo še kaj drugega, gledamo televizijo, poslušamo glasbo, beremo časopis ali odgovarjamo na službene klice. S tem uspešno rešimo čas, da ni potrošen kar tako vnemar, samo za hojo, ko ne delamo nič. V svetu, kjer hoja ni več nuja za njegovo funkcioniranje, postane lah­ ko hoja tudi umetniški akt ali politično dejanje. Tako čudovito poetično romanje za življenje ljube prijateljice, občudovane pisateljice, filmske kritičarke in kuratorke Lotte Eisner je opravil filmski režiser Werner Her­ cog leta 1974. Peš se je podal od Münchna do Pariza, kjer je ležala hudo bolna Lotte Eisner. Hercog je napisal navdihujočo knjigo, Eisner pa si je opomogla, čeprav je veljala že za odpisano. Znamenita je tudi hoja po Kitajskem zidu umetnikov Marine Abramović in Ulaya leta 1988, ki je bila sprva zastavljena kot dolgo, očiščevalno romanje dveh sorodnih teles in duš, ki se srečata na sredi poti in se poročita. Kot vemo, se je končala prav nasprotno – z njunim razhodom. Ta njun danes že mitični performans je prav v tej nepredvidljivosti še kako pomenljiv in epski. 22 Sodobnost 2022 Hodim, torej sem Barbara Habič Pregl Hoja kot zavestno dejanje odmika ima v sebi že v osnovi nekaj subver­ zivnega, čeprav je najbolj naravno dejanje človeške vrste. Kot politično dejanje pa je subverzivna sama po sebi. Od Mojzesovega odhoda iz Egipta, ko je svoje ljudstvo pogumno popeljal v obljubljeno deželo, ljudje hodi­ mo iz protesta in nuje po svobodi, pravici, da izražamo svoja stališča, za uresničitev svojih političnih ciljev. Ta hoja je lahko samotna, a vendar medijsko odmevna, kot na primer ekstremni pohodi svetovne pohodni­ ce Ffyone Campbell, ki svoje podvige povezuje z zbiranjem sredstev za določen dobrodelni namen. Hoja je lahko pretresljivo dejanje brezupa in upora, kot je hoja mater izginulih otrok vsak četrtek na Plaza de Mayo v Buenos Airesu, tragično pogumni Gandijev “solni” pohod v Darasano, revolucionarni pohodi Mao Cetunga, Cheja Guevare, Martina Luthra Kin­ ga in mnogih drugih. *** V tem nenavadnem epidemičnem času, ko so nam mnoge svoboščine kot da samoumevno odvzete, je sprehajalcev še več kot običajno. Omejitev gibanja na prostor in čas ter več prostega časa sta zavzete sprehajalce zgo­ stila na priljubljenih sprehajališčih. Gibanje na zraku, v naravi je del naše urbane kulture in obenem nuja. Tudi zame so samotni dolgi sprehodi, ki jih narekuje ritem mojega diha in telesa, zatočišče. Misli se sčasoma umirijo in poiščejo nove poti, ki si jih je včasih dobro zapisati. Lahko postanem, opazujem, se zlijem z okoljem. Rada hodim ob vodi in postojim pod dre­ vesom. Všeč mi je rahlo zamolkla svetloba ali blago rosenje. Hoja je nekaj tako preprostega in osrečujočega, po njej se čutim poživljeno tako fizično kot mentalno. V tem odmiku je neka primarna sebičnost in perverznost našega sveta. Morda je ta priljubljenost hoje, ki je znova v modi, adekvaten odziv na svet, ki nas obdaja in navdaja s tesnobo. Morda se želja po stiku z naravo, po človečnosti, potreba po usklajenosti samodejno prebudijo v intervalih naše zgodovine, ko se ne počutimo več tako doma, varni in prizemljeni. Ko se vrnemo s poti, se ne moremo izogniti soočenju z real­ nostjo, v kateri so romantični sprehodi frivolno razvedrilo tistih, ki si jih lahko privoščimo. Tistih, ki lahko svobodno hodimo, kljub trenutnim omejitvam, brez strahu in zato, ker imamo čas. Ko se vrnemo, nas na te­ levizijskem ekranu čakajo podobe komaj oblečenih in napol bosih ljudi, ki v snegu pešačijo do edinega razpoložljivega izvira vode v strahotnem bosanskem žepu begunske Evrope, poročila o kataklizmah in katastrofah, zlovešče napovedi za prihodnost planeta. Objameta nas cinizem in kot Sodobnost 2022 23 Barbara Habič Pregl Hodim, torej sem s kvasom naphani nihilizem brez utvar o svetli prihodnosti. Nenadoma se zdi, da stopala niso več tako zasidrana v tla, da so ramena povešena in glava sklonjena. Ne stojim več tako trdno na nogah. Če me je pred dvema desetletjema, na začetku novega tisočletja, ko sem brezskrbno, kot flâneuse pohajkovala po ulicah Londona, pritegnila roman­ tična fotografija Roberta Fentona na naslovnici knjige o zgodovini hoje, so me v zadnjem času pritegnile popolnoma drugačne fotografije, čeprav tudi te prikazujejo ljudi, ki hodijo v naravi. Med njimi je leta 2016 s Pulitzerjevo nagrado ovenčana fotografija sirskih beguncev Srdjana ­Živulovića: kolona ljudi na begu pred brezupom vojne. Njihova hoja se zrcali v vodi, mimo katere stopajo, izgubljajo se v vse ožji in temnejši perspektivi. V temi pred njimi se ne skriva varno pribežališče. Drugo fotografijo sem si ogledala v opusteli, propadajoči piranski cerkvici Marije Zdravja. Cerkvica na rtu pod svetilnikom je oluščena vsega preteklega sijaja in zato učinkuje kot nekakšna votlina, v kateri so molili prvi kristjani. Kot taka pa še zdaleč ni desakralizirana, zdi se mi, da občasno petje in razstavljena umetniška dela, na primer Križani Jakova Brdarja, v njej zaživijo še močneje, čisto, prvinsko. Fotograf Borut Krajnc je pripravil v cerkvici razstavo. Na ogled je postavil eno samo, veliko podobo, ki je napolnila prostor. Fotografija z naslovom Pot prikazuje skupino beguncev, moških, žensk in otrok, po prehodu meje v Rigoncih. S svetlobo poustvarja epsko svetopisemsko občutje begunstva, iskanja nove Poti. Hoja pokriva v svojem spektru vse, kar je človeškega. 24 Sodobnost 2022 Pogovori s sodobniki Aljaž Koprivnikar z Foto: Jaka Gasar Milanom Jesihom Koprivnikar: Gospod Jesih, za vami je raznovrstna in dolga ustvarjalna pot, vaši pesniški začetki segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, med bralstvom in literarno kritiko veljate za živega klasika, prejeli ste vse pomembnejše slovenske literarne nagrade, nekateri izmed vaših verzov so že ponarodeli – kako s časovno distanco danes gledate na svoje pesniške začetke in dosedanjo pot? Jesih: Spoštovani Aljaž, odgovarjam v prvi osebi, svoji, tako rekoč osebni prvi osebi, tokrat ne oni komodni prvi osebi govorca v pesmi, prosti sle­ herne zavezanosti dejanskosti, kakor sem jo pri pisanju navajen rabiti, a svojih mučnih občutkov nočem omenjati. Tega jaza je v javnem prostoru preveč in naš metje pri tem ni nedolžen; posebno v času, ko se praviloma promovirajo bolj avtorji – blagovne znamke – kot njihovi izdelki. Srečni mineralogi in vsi, ki se po naravi svoje dejavnosti temu lahko izognejo, pri nas, literatih, pa se to kar nekako sámo pomeša. Posebno ker, kot pravim, navadno nismo zavezani poročanju o dejanskem, preverljivem, ampak gre največkrat za amalgam dejanskosti in izmišljij. Pri pesništvu je že res vsakogaršnje delo nerazvezljivo rezultanta družbenega, zgodovinskega, duhovnega in nič manj individualnega, vendar je pri vašem srečanju s pes­ mijo civilni avtorjev jaz nič važen. In naša bralska naloga ni razumeti, kako in zakaj je pesem nastala. Pri pesmi je važno, da je. Dosti je bilo ugibanja in Sodobnost 2022 25 Milan Jesih Milan Jesih Pogovori s sodobniki pogrošnih psihologizacij okoli Julij Primic in kolegic iz tega zlorabljenega. O tem je pisal že Valéry, pa tudi Paul Veyne je vedel več od vsega žalostnega prešernoslovja in sploh podobarjev duševnih profilov raznih pokojnikov. Odgovarjam Vam torej, čeravno bi bilo nemara bolj prav, ko bi molčal. Vendar sem Sodobnosti in Vam obljubil, in zdaj je čas, ko naj skočim v to ledeno vodo. Na, je že ena o občutkih. Nespodobno. In vendar, ko me povprašujete po spominih, ne bo šlo brez občutkov. Prav, odprem vse zapornice. Drugič bom pa bolj premišljeno obljubljal. Na začetke gledam s prizanesljivim razumevanjem. Seveda vem, da brez tedanjega tudi poznejšega dela ne bi bilo. Vendar bi lahko marsikaj objav­ ljenega brez škode umanjkalo. Nemara tudi kar vse. Kdove koliko boljšim od mene ni niti na misel prišlo, da bi kaj zapisali. Še več, kdove kolikerih sploh ni bilo, se niso niti rodili. Prav groza me obhaja, ko “gledam na dosedanjo pot”, kot pravite: kako je vse to naključno! Je to sploh resno? Če kakšne pesmi ne bi napisal natanko tedaj, ko sem jo, je ne bi bilo. In kaj potem? Saj kolikerih nisem napisal, ker sem bil ravno tisti dan s tovariši na trgatvi. Pa ne velja to samo zame: 26 Sodobnost 2022 Milan Jesih Pogovori s sodobniki pošastno je, če pomislimo, da so z enako negotovo usojenostjo nastale najbolj nepogrešljive pesmi svetovne zakladnice. In malone vse drugo. In zaplojeni največji duhovi. In da se tisti spermij ni spotaknil in bi vskočil njegov bratec … Koprivnikar: Če se vrneva vse na pričetek, poezijo ste pisali že kot sred­ nješolec, se nato kot pesnik razvijali ob študiju primerjalne književnosti, v literarni svet pa vstopili s pesniško skupino 443 (prej 442), ki se je v času študentskega gibanja v Ljubljani razvila iz skupine 441. Danes so pesni­ ške grupacije posameznih glasov prej izjema kot pravilo, kot eno zadnjih morebiti lahko štejemo skupino Idiot, ki je še združevala mlado pesniško generacijo, trenutno stanje pa kaže skorajda popolno individualizacijo pesniškega sveta. Kaj vas je kot mlade gnalo v tedanjih časih, za kakšno estetiko in družbo ste se borili in kaj menite o odsotnem dialogu slovenske poezije v današnjem času? Jesih: Takrat je bilo pač tako, da so se literati – pa slikarji pa glasbeniki tudi – združevali, da bi si olajšali dostop do javnosti bodisi s knjigami bodisi z javnimi nastopi. Po Pesmih štirih takšnih skupinskih nastopov ni manjkalo. Skupina 441 je bila že izdala knjižico in priredila nekaj literarnih večerov. Ko sva se jim s Tomažem Kraljem pridružila, smo kot skupina nastopili najprej z objavo zajetnega bloka v reviji Problemi, spomladi leta 1969, bil sem maturant, pa še z ugledališčenim večerom poezije. Jeseni smo se že imeli za gledališče – Pupilije Ferkeverk – in z režiserjem Dušanom Jovanovićem pripravili predstavo, ki se je zapisala kot pomembna in celo prelomna za moderno gledališče. Kaj nas je gnalo? Za tedanje tovariše tež­ ko rečem, lahko povem zase. Letom primerno sem si želel biti opažen kot jaz sam in bi za to najbrž naredil marsikaj. Večkrat sem že javno modroval: iz mladega človeka vse vpije “tu sem”. Tudi zato v tedanjih pesmih toliko provociranja v vseh pogledih, od vulgarizmov in banalizmov do politično kočljivih izjav. In še: literatura je bila takrat spoštovana in pomembna jav­ na dejavnost, nenehno opazovana in vrednotena z najrazličnejših zornih kotov. Ne vem, s čim v današnjem svetu bi jo lahko primerjal. In seveda sem kot bralec in nemara nekoliko nadarjen čutil bližino z nizanjem besed v neki red, naj bo v smisle ali nesmisle. Dobro desetletje pozneje pa sem, hvalabogu, že vedel, da imam sicer veliko srečo, da sem se znašel v tako sijajni dejavnosti, a da pri tem sam nisem nič važen. Najtudi tistega, kar pišem, brez mene ne bi bilo. Svoje je bil seveda prispeval tudi študij kom­ parativistike, pol sam študij, pol pa sijajna generacija tovarišev, kolegov. Sodobnost 2022 27 Pogovori s sodobniki Milan Jesih In nenehno branje beletrije – ki nas zna s svojo veličino narediti majhne in pohlevne – in nekaj tudi teorije in najbolj nespregledljive filozofije, večidel po priporočilih kolegov. Svoje je opravil tudi čas: proti Kristusovim letom je pa že ura, da fant malo dozori. Koprivnikar: Svojo prvo pesniško zbirko, Uran v urinu, gospodar! (1972), ki danes velja za eno najpomembnejših zbirk slovenskega modernizma, ste izdali v območju divjega ludizma. Tedanje vrednote, tudi pesniško estetiko in klasične metrične oblike, ste podvrgli ironiji, sarkazmu, satiri in vsebin­ sko skozi asociativne, metaforične besedne igre podajali vsakdanje, celo banalne vsebine. Danes prelomno delo je kritika sicer sprejela različno, ustvarjanje so primerjali tudi z delom pokojnega Tomaža Šalamuna. Kako gledate na literarno kritiko? Je njeno mnenje vplivalo na vaš razvoj in kako se je slednji odzival ali pa se še odziva na delo preostalih predstavnikov “vaše generacije”? Jesih: Privlačili so me rima in skandirani pesemski ritmi. In ker je sočasna poezija tedanjih mladih ljudi nastajala povečini v prostem verzu, se mi je zdelo duhovito, rečeno v današnji govorici, zasesti prosto nišo rimanega sveta. Moram navreči, da tudi kot najbolj zadrt modernist nisem nehal brati in spoštovati stare poezije. Posebno slovensko in Puškina in Lermon­ tova, rad sem imel Tjutčeva, pa tudi Angleže. Pri prvi knjigi se mi je zdelo predvsem važno, da stavki in s tem pesmi nič ne pomenijo. Besedam, sem spoznal, pomena pač ni mogoče odvzeti, stavek z besedami, ki pomeni­ jo, pa je lahko čisto brez smisla, hvalabogu. In vendar niz brezsmiselnih stavkov naredi neko vzdušje; seveda ima tu svojo vlogo tudi ritem, dvo- ali trizložne stopice. Žal mi je esej Majakovskega Kako delati verze prišel pod roke šele poz­ neje, tako da so rime sramotno slabe, večidel istovrstne. In Žirmunski. Tudi nonsens poezijo – kot koncept –, sem spoznal šele pozneje, čeravno sem se bil z njo gotovo že srečeval. Moram pa Vas popraviti: zbirka ni bila prelomna, ne po tedanjem odzivu ne v poznejših pregledih, kar jih poznam. Koprivnikar: Z vsako nadaljnjo zbirko ste se izkazali kot izjemen inova­ tor; že v drugi pesniški zbirki Legende (1974) ste se denimo odmaknili od ludizma, predrugačili odnos do tradicije, parodijo zamenjali z bolj eks­ presivnim, večpomenskim slogom, kjer je prvoosebni lirski subjekt večji poudarek dal relaciji lastnega odnosa do zunanjih pojavov, temu pa se je 28 Sodobnost 2022 Milan Jesih Pogovori s sodobniki v pridružila tudi poudarjena bivanjska situacija, temnejši, celo elegični toni, kjer vsakdanjost ni bila podvržena banalnostim. Čemu se je zgodil ta idejni in vrednostni zasuk? Jesih: Ha, bil sem še iz mehke gline in sem se lahko gnetel, pa tudi zorel sem, kot žival in kot rastlina. Čeravno imam vse življenje občutek, da se pesmi pišejo same, jaz pa kot kakšen porodničar asistiram, se spominjam, da nisem hotel ponavljati ali nadaljevati prve knjige in sem nekaj pesmi zavrgel. Češ: gremo v novo avanturo. Ne vem pa zagotovo, ali je bila to res vnaprejšnja odločitev ali nemara že sprejemanje dejstva. Koprivnikar: Pot je od Legend vodila k vrhuncu vašega modernističnega ustvarjanja, k zbirkama Kobalt (1976) in Volfram (1980), ki ste ju naslovili po redkih kovinah, pogosto rabljenih v zlitinah. Metaforično gledano je pri tem tudi sicer opazno prehajanje v izjemno dolge, večinsko “jambske zlitine”, ob tem pa opisovanje vsakdanjega sveta, velika prisotnost (samo) ironije, medbesedilnosti … Glede na to, da lahko zbirki skorajda razume­ mo kot dvojčici, kot primer organskega zlitja enega in drugega pola, je (podobno kot v vašem poznejšem ustvarjanju) na delu konceptualnost zapisanega. Kako ste se lotili pisanja obeh zbirk v njunem medsebojnem naslavljanju in kako pomemben je pri vašem pisanju začetni koncept (iz­ gradnje celote)? Jesih: O naslovih teh dveh knjig: mislil sem, naslov naj bo kot nomenkla­ tura na posodah v kemijski ali farmacevtski rabi, kratek in jasen; tudi če o vsebovani snovi nič ne vemo. Enako bi funkcioniralo tudi kakšno število. In sem šel tja po naslova. Knjigi sta res dvojčici, druga je nekakšno nada­ ljevanje prve, pa tudi, sem še zdaj prepričan, poglobitev. Tako sva knjigi namenoma interpretirala tudi z oblikovalcem, mojim prijateljem Matja­ žem Vipotnikom. Posebno pri drugi sem se zavedal, da to niso več verzi (dvakrat po štiri) – je predolgo, sprto s sleherno definicijo verza, predvsem kdo bo to usklajeval z dihanjem –, ampak samo oblika grafičnega zapisa. Hkrati sem bil kritičen do gostobesednosti in dvomil, da tako dosegam večjo natančnost. Natančnost mogoče že še, prepričljivost pa izpuhteva. Po teh dveh knjigah sem padel v vakuum, se precej nebogljeno lovil, zgub­ ljen klepal vseh sort verze in nevede pametno dal času čas. Takrat sem sicer tudi veliko prevajal, pa tudi veseljačiti je bilo treba. Potem je leta 1985 nastala zbirka Usta, ki je bila zame v marsikaterem pogledu močna šola. Ne pa še konec vajeniške dobe, ki itak traja nazmeraj. Sodobnost 2022 29 Pogovori s sodobniki Milan Jesih Koprivnikar: Skupaj s samo konceptualnostjo prav tako ne moremo p ­ rezreti vašega bogatega dramskega ustvarjanja (če se spomnimo le na gledališče Pupilija Ferkeverk, ki ste mu tudi dali ime); to vam je gotovo vsaj delno slu­ žilo tako pri izgradnji raznolikih lirskih subjektov kot tudi snovanju usre­ diščenja pesniških zbirk. Pogosto se pri vaših pesniških zbirkah namreč govori o dramaturškem loku, ki ga delo ne podaja zgolj z besedili, temveč tudi z njihovo razporeditvijo in sosledjem. Glede na to, da ste v intervjujih že nekajkrat omenili, da so izbore vaših zbirk ponekod opravljali uredniki ali prijatelji, pa me vseeno zanima, kako proces dramaturgije na zavestni ravni vpliva na snovanje vaše poezije ter gradnjo zbirk in kako vam je pri tem pomagalo znanje iz vašega (nekdanjega) dela na gledaliških odrih? Jesih: Najbrž pisanje dialogov res pripomore k temu, da se laže otresemo enega samega pogleda na reči sveta in pomnožimo pesemske subjekte, se torej izognemo romanticistični zavezanosti subjekta lastni civilni osebi ali identificiranju z njo, bes jo plentaj. Lahkoda pa gre ravno obrnjeno: da takšen nefiksiran, nestabilen, neprišravfan duh laže piše dialoge. Sicer pa ostaniva pri pesmih, če ste za to. – Potrebe po smotrni razpovrstitvi pesmi v zbirki sem se zavedal že prej in se tudi v prvih štirih namučil z njo. Pred pesmimi za Usta pa sem se znašel čisto nemočen. Ker se je bil Veno Taufer o neki revijalni objavi ducata tistih pesmi lepo izrekel, sem ga poprosil, naj jo uredi; izločil je morda kakšno petino pesmi, ostanek pa umno in z občutkom razpovrstil in sem tako dobil prečiščeno knjižico lapidarnih pesmi, za kar sem mu še danes hvaležen. Še bolj nebogljen sem bil pred dobro stotnijo sonetov nekaj let pozneje; po nekem branju v Zagrebu – ob­ javljati si jih nisem upal – jih je Andrej Inkret prebiral na vlaku in se o njih naklonjeno izrekel, pa sem ga prosil, če bi mi jih razvrstil. Tudi on jih je pametno kakšen ducat ali dva izvrgel, ostanek pa sijajno razvrstil. (Knjiga se začne: “Ne vem, če bom sploh znal povedati.”) Potem sem ga prosil še za Sonete druge. Pri Jambih sem bil pa že dovolj samozavesten – tudi vedel sem, da so pesmi dobre, seveda za mojo delavnico (in še zdaj mislim, da je to moja najboljša in najbolj čista knjiga) – in sem zbirko sam uredil, mislim, da še kar. Koprivnikar: Razcepljenost oziroma bolje rečeno metamorfoze so vidne tudi pozneje na časovni premici, v pesniški zbirki Usta (1985) se verzi v ce­ loti krajšajo, abstrahirajo, v ospredje pride odsotnost lirskega subjekta, na­ mesto njega raznoliko podobje in nizanje asociacij. Po Ustih pa nato v vaše ustvarjanje vstopijo tradicionalne pesniške forme in ritmi, kjer z zbirkama 30 Sodobnost 2022 Milan Jesih Pogovori s sodobniki Soneti (1989), Soneti drugi (1993) in s poznejšimi Jambi (2000) prinašate reprezentativen primer postmodernistične poezije. Pri tem ste prešli na forme, ki v slovenskem prostoru še danes nosijo mistificiran naboj (slednje pa ste oblikovno prevetrili, prilagodili sodobnosti). Zanima me, kakšen je bil impulz za povrnitev in redefinicijo tradicije in kaj lahko po vašem mnenju prejmemo iz razkoraka med preteklostjo in sedanjostjo (če bi to sploh lahko imenovali razkol in ne nujen korak naprej)? Jesih: Oh, na tem svetu se marsikaj mistificira, v naši deželi nemara še rajši, je pa tudi res, da je v našem metjeju marsikaj dejansko mističnega ali vsaj nelahko nedoumljivega. – Ampak najprej o postmodernizmu: ne maram teh periodizacij, najsi so nam tudi na komparativni lepo povedali, da so samo orientacijske. In če mi pravijo in pravite, da so moji soneti postmodernistični, malo ne vem, kaj to pomeni. Pesmim je pa vseeno, kako so označene. Zato ni nobena ne boljša ne slabša. Sprašujete me po impul­ zu. Tudi o tem vem kaj malo. Prav dosti (se) ne odločam. Zgodi se (mi) sámo, nameri se, napeti se. Pri Sonetih sem se šele pozneje počil po čelu: i seveda, jamb mi je zlezel pod kožo pri prevajanju Shakespeara. Čeravno sem bil od zmeraj naklonjen organiziranemu verzu, saj sem se bil tudi vso puberteto pridno uril v njem, se za knjigo v jambu ali knjigo sonetov nisem zavestno odločil. Ko je pa enkrat prišel, se ga ne otresem. Očitno moj pes­ njenjski organ rad deluje tako, da hkrati išče in sliko in rimo in pomen za nadaljevanje. Nekaj podobnega je nekoč izjavil Brodski. Dalje, če Vas prav razumem, sprašujete, kaj pričakujem od združevanja starine in sodobnega? Saj ne združujem, vidim združeno, poezija je ena. Ne da bi spred oči zgubil zgodovinsko časovnico, mogoče sem preveč bral stare reči, saj v zadnji knjigi celo piše, da imam rad 19. stoletje, tam so ambienti mojih najljubših branj, tako da se mi v pejsažu prej ponudi kočija kot avtomobil. In gospe so lepše oblečene, nobenih kavbojk pa pajkic. Spet nisem gospodar, ampak bolj asistiram, kontroliram in štempljam. Koprivnikar: Glede na prejšnje vprašanje bi vas želel vprašati tudi nekoliko bolj osebno – kaj vam pomeni ustvarjanje poezije – večkrat ste omenili, da pesnjenje razumete kot obrt, tehnično delo, kjer material predstavljajo besede, znano je tudi, da se vam tako zelo (še danes) prisotno mistifici­ ranje poezije upira? Jesih: Neki skladatelj, sem poslušal ondan, je imel zelo lepe splošno živ­ ljenjske in umetnostne nazore, nisem pa razbral, kje natančno in kako naj Sodobnost 2022 31 Pogovori s sodobniki Milan Jesih bi bili udejanjeni v njegovi glasbi. Tudi pri literaturi je polno tovrstnih mi­ stifikacij. Naš kolega Lojze Ihan v neki pesmi izpred desetletij pravi, če sem prav razumel, da se balerine pogovarjajo, kako visoko kakšna dvigne nogo, ker se pač o samem plesu ne da nič povedati. (Kot je dejal Wittgenstein, mólči, če se ne da povedati!) Tako tudi jaz lahko govorim o tehniki, o praksi z verzom, o iktičnih mestih, o tem, kako spotaknem preveč pridno menja­ vanje naglasov. Tako imenovano obrtno znanje je v poeziji, prepričan sem, važno, ampak ljudje se učimo na različne načine: marsikdo poje lubenico s pečkami vred. Seveda pa poznam, če sva že osebna, tudi jaz fascinacijo nad znenada razprtim in v novo punčko iz cunj nazaj zašitim pomenom. Nad zavezanim popkom novega bitja. Nad pesmijo, ki je ni bilo, zdaj pa je. Ampak o tem se pa res ne da govoriti. Sploh pa, kdo pa sem, da bi koga zanimala moja jecljava izjava o občutkih. (“Pesjan je v nekem intervjuju razplatil svoje ubogo srce.”) Koprivnikar: Jamb tudi sicer ostaja vaša prepoznavna značilnost, tudi vse nadaljnje ustvarjanje do današnjih dni, ki se gradi vse od fiktivnih svetov, meje med resničnim in imaginarnim pa do (ne)gotovosti subjekta in sve­ ta ter odrešilne vloge humorja. Ali menite, nekoliko šaljivo rečeno, da se boste kdaj v prihodnosti še ločili od jamskega ritma? Jesih: Ne vem če, ni gotovo. Se mi je vaga za prosti verz pokvarila, o tem sem se prepričal, ko sem prevajal neke verze, vse korektno, čisto v redu, ampak ni čara tistega hoda verza, ki ga zaznam tudi pri dobrem prostem verzu. Koprivnikar: Omenila sva področje pesništva, dramskega ustvarjanja in prevajanja. Vas pri tem nikoli ni zamikala proza? Lirika in proza sta na prvi pogled morda diametralno nasprotni zvrsti, a vendar pri vas pogosto najdeta dialog oziroma stičišče, vidno znotraj kompleksnejših in bolj slo­ jevitih “zgodb”, denimo že pri izgradnji zbirke Mesto sto kot tudi poznejše zbirke Maršal? Jesih: Eno je grozdenje pesmi okoli posameznega motivnega jedra, drugo pa je zgodba, ki jo nekako pričakuje proza, celo najkrajše zgodbe. V prozi znam pripraviti začetni ambient, prve čisto lepo intrigantne odstavke, dlje pa ne znam, tudi volja mi poide, da bi vrtal naprej v prigodo, kot sem navajen pri delu s pesmimi. (Podobno ne berem detektivk: ne zanima me, kdo je morilec.) Pri pesmih pa me nekako obsede neki ambient in se po­ tem oživlja, lahkoda tudi čez dolgo časa. Tako se mi je pri Maršalu izslikal 32 Sodobnost 2022 Milan Jesih Pogovori s sodobniki starec, pri katerem da je moja mati uradna balerina. Temu bi res lahko rekli pesnitev v fragmentih. Tega se tudi spominjam iz pisanja iger. Znenada kar živiš z nekimi tipi. – Pri knjigi Mesto sto je okvir veliko širši. Pri pisanju pesmi, katerih manjši del je zdaj zbran v zadnji knjigi Namreč, se mi je kar ponavljal neki trg pred neko stolnico v nekem mestu, ki mu Bogov načrt namenja potopitev. Zato morski konjički v zakristiji. Poleg žlahte, prašičev, pastircev in podobnih podob. Pri prejšnjih knjigah sem se temu ogibal, zdaj pa se mi to ne zdi več greh. Zgrabil sem bika za roge. Koprivnikar: Poeziji za sorodno disciplino postavljate tudi humor: “Načel­ no pa mislim, da sta poezija in humor samo dva obraza istega skušnjavca,” ste nekoč rekli v nekem intervjuju. Bi morebiti lahko dodatno razložili prekrivanje poezije in humorja? Humor ter ironija sta vaša prepoznavna znaka tudi v novejših pesniških zbirkah, vse do današnjih dni – je to tudi eno izmed vodil pri vašem ustvarjanju, da skušate resnico, pogled na svet podajati (morebiti celo nasprotovati negotovosti) z močjo humorja? Jesih: Kako se mi ta citat otepa! Nerodno sem se izrazil. Hotel sem reči, da so poeziji – ali bolj pametno rečeno: poezisu – nič manj kot lirizmi ima­ nentne tudi humorne domislice. Če se mi ponuja kaj takšnega, redkokdaj odpodim. Prav, da omenjate prekrivanje: poezija v celem prekriva tudi humornost, tako kot senzibilnost, dušnost, modrostnost – humor spada pod Orfejevo poveljstvo. Pa še, če dovolite, nobene ambicije nimam, da bi ponujal kakšno resnico ali pogled na svet. Jaz samo plešem z besedami. Že to reči je brezmejno domišljavo. Koprivnikar: Ne glede na humor pa je za vaše ustvarjanje, kot sva že rekla, značilna tudi izjemna obrtniška spretnost; vaša dela so zelo premišljeno zastavljena oziroma postavljena, v njihovem izraznem bogastvu in preple­ tanju visoke in nizke forme se skriva izjemna disciplina. Sledite temu, da morata pomen in forma v poeziji biti “dve plati istega kovanca”? Jesih: S komparacijami je križ, niso identifikacije: ko jo malo razvijete, klecne. Samo v eni točki je natančna. Tertium comparationis. Tu imam takoj težave z dvema platema. Vidim samo en pesemski organizem. Kolikor se spomnim izpred desetletij, me je že Ingarden begal z delitvami na plasti … Pri delu vsebine in oblike vsekakor ne znam ločevati. – O spretnosti. Pozna­ mo sijajne pesnike, za katere lahko rečemo, da so šlampasti. Smo pa tudi finokovači. Vtis imam, da prvi premikajo svetove in jih kotalijo po vesolju. Sodobnost 2022 33 Pogovori s sodobniki Milan Jesih Mi pa pobiramo okruške in jih pilimo in cizeliramo. Meni je prav. Delam, kar malo znam, in to delo me zadovoljuje. Stremuh pa hvalabogu nisem. Koprivnikar: Če se iz bližnje preteklosti premakneva v sedanjost: pred kratkim ste objavili zbirko Namreč, v kateri se bralec skozi raznolike po­ dobe in motivna jedra potopi v svet prvoosebnega subjekta. Glede vašega subjekta so kritiki že večkrat polagali marsikatere (morebiti celo nepotreb­ ne) teorije, da je lasten pesniku, da naj ga ne bi bilo, da je spremenljiv – kakšno je pri tem vaše mnenje oziroma izkušnja? Jesih: Res je, v tej knjigi je kar nekaj pesmi s prvoosebnim subjektom. Se­ veda je spremenljiv. Kot sem že kdaj pametoval, imata po sili okoliščin pe­ semska prva oseba in dejanski avtor lahko skupen skušenjski fundus, tako da rado butne ven kaj precej osebnega; lahko pa so kakšni lažni spomini, kakšne pokrajine iz galerij in filmov … Zato lahko tematiziram Prešernov trg, lahko kakšno boljkone generično ruralno podobo, lahko Grand Canyon ali Altaj, kjer sem mogoče kdaj bil, nemara pa tudi nikoli, kakšno sliko iz branj, kakšno resnično ali izmišljeno podobo, kakšno modrost, ki mogoče je, mogoče pa tudi ni zrasla na moji njivi. S tem si ne delam težav. Nekdo je pač organiziral petdeset besed v nekakšen niz. Ali kolikor že. Koprivnikar: Pri branju vaše zadnje pesniške zbirke sem bil znova vesel tudi izmuzljivosti naslova, kar je tako rekoč že postala ena od vaših stal­ nic (če se samo spomnimo zbirke Tako rekoč) – poslužujete se večji del kratkih naslovov, nomenklatur, ki bralcu ponujajo možnost nadaljevanja. Kako se sicer odločate za naslove, dobite idejo med pisanjem, imate naslov pesniške zbirke pripravljen že pred samim izborom, je morda na delu tudi zavestna želja po zračnosti in večpomenskosti naslova? Jesih: A seveda, naslov je premišljen. Pri davni prvi knjigi je hotel biti pro­ vokativen in z zvočno igro in ritmiziran (štirje jambi), pri drugi, Legende, skromen, lažno zvrsten, pa skrivnosten se mi je zdel, potem sta dva no­ menklaturna, Kobalt in Volfram, Usta je kratek in čuten, potem trije zvrstni, potem pa ti zadnji, mislim, da hkrati prazni, zagonetni in odprti: Tako rekoč, Lahkoda, Namreč; Maršal pa ni mogel biti kaj drugega. Kdaj pride naslov, pa ne vem. Ko je knjiga končana, navadno že ima naslov. Koprivnikar: Po drugi strani pa ob zračnosti naslovov bralec opazi tudi pomembno lastnost sklepnih verzov vaših pesmi, lahko bi rekli izzvenov 34 Sodobnost 2022 Milan Jesih Pogovori s sodobniki ali krone pesniških besedil. Kako se lotite posamezne strukture zbirke in kako same konstrukcije pesmi – ena od vaših najbolj prepoznavnih lastno­ sti so seveda nenavadni zasuki in obrati, ki ponekod ponudijo trditve, spet drugje pesniška čudenja in možna nadaljevanja, s katerimi bralca nagradite prav ob koncu pesmi? Jesih: Razumem Vaše vprašanje. Ko sem delal sonete, sem jih tudi veliko bral. Stari, recimo renesančni soneti so me fascinirali z gladkostjo, tako lepo se iztekajo. Sklep je neke vrste stopnica; in v renesančni pesniški arhi­ tekturi so bile očitno standardne stopničke nižje. Kaj, hudiča, se meni vsak tako pametno zaviha v neki presenetljivi iztek? Ampak kar odrežimo kateri koli pesmi zadnji verz ali dva, kaj ostane? Naj bo Petrarca, Cavalcanti, Shakespeare, Donne, Prešeren, Vodušek, Grafenauer, če ostanemo pri so­ netih. Ne, brez sklepa ni ne pesmi ne vica, poanta pa je navadno v zadnjem stavku. Če ni, je pesem lahkoda nepotrebna. Ves vic je priprava na sklep. Koprivnikar: V novi zbirki izpostavljate tudi nekatere še bolj (glede na vaše preteklo ustvarjanje) nenavadne motive, skozi panoptikum slikate živali, rastline, predvsem pa svet v vsej njegovi raznobarvnosti, znotraj tega pa človeški stik oziroma njegove odnose in večne motive bivanja. Kako lahko skozi poezijo sveže (kot v vašem primeru) spregovorimo o današnjem svetu in kako se slednji reflektira v vaši tokratni celoti? Jesih: Speljujete me na nevarno stezico; receptur nimam, drugič pa, zakaj mislite, da bi bilo treba spregovarjati o današnjem svetu? Tu je spolzko: kaj je kdo hotel v pesmi povedati oziroma česa ni hotel. Sicer pa, o čemer koli govorimo, govorimo hočeš nočeš iz današnjega sveta in svoje enkratne individualnosti. Ne prvo ne drugo ni vredno pozornosti, dobra pesem pa zmeraj. A ni to čudno? Koprivnikar: Sveže in igrivo mojstrstvo se kaže tako v vaših zbirkah kot v posameznih pesmih in ciklih – ne glede na pravkar izdano pesniško zbir­ ko, kaj lahko iz vaše pesniške delavnice pričakujemo v bodoče? Jesih: Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Te pesmi zdaj, Namreč, sem pisal z onim občutkom, da je tole ena dobra avantura. (To je spet zasebno in ta “dobro” ne meri na kvaliteto pesmi!) Če bo ostalo pri tem. Lahko pa da bom pisal kaj čisto drugega. Ali pa nič. Sodobnost 2022 35 Pogovori s sodobniki Milan Jesih Koprivnikar: Če za konec narediva še en preobrat – kako kot živi klasik gledate na današnjo slovensko knjižno (hiper)produkcijo, njene trende, stanje poezije danes, predvsem pa na mlajšo generacijo pesnikov in na njihovo ustvarjanje? Jesih: V tej deželi je nekaj sijajnih pesnic, tudi nekoliko divjaško vehement­ nih, ki odstirajo, odpirajo in naseljujejo čisto nove pesemske dvorane – in poljane –, in nekaj natančnih in previdnih prvopristopnikov med pesniki. Seveda je kje kakšen verz, ki z njim ne vem kam, a kdo ve, je kriv verz ali sem kriv jaz? Pa tudi nimam mandata, da bi vrgel kamen. Pa svojih prejš­ njih let se spominjam: marsikaj sem dal prezgodaj iz rok. Še zdaj se šolam. Kolikor spremljam novo pesništvo, je s svojimi vrhovi še predobro za to ignorantsko deželo. 36 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska poezija Milan Jesih Mrož in zmrš * * * V zraku stoji negiben zrak, star mrož v nozdrvi ga zajema in razmotava zmrš vrvic in špag, dobro mu gre, saj dela brez sistema. “Nevihta bo,” pove, kot da odloča, kot ‘to sem po premisleku dosodil’. Pritožba ni mogoča. Tako je ukazal Stvarnik svetu: “Bodi!” * * * Stoji, stoji stolpičast grad, sto sob, sto oken in sto vrat, kraljična v njem živi. Vam jo pokličem? Če nista ravno ta čas s kraljevičem si kaj intimna – ker namreč sliši se državna himna. Grad trden, kot lahko je grad iz peska, in veter z morja z oknicami treska. Sodobnost 2022 37 Milan Jesih * * Mrož in zmrš * Po morju med otoki zunaj časa v neskončno plove velegaleasa, v krmnem salonu lepa kapitanka z mornarji pleše brez prestanka: vse znano je rečeno s tem, vi več ne veste in jaz več ne vem – je morje, je neznanska galeasa in trajanje tam daleč zunaj časa. * * * Mlad maj, nebo je gladko in čisto, pod njim omizje klenih komunistov spolnitev sanj potrpno čaka v razprostrti dan: cvetlic razkòš v životurkizni travi, s pavicami kramljajo ljubčki pavi – srca prežema kremenita vera: kmalu ves svet bo elektrificiran! * * * Pri Znanosti – urad ima pod mostom – pozvedi, ali se me še spominja; spomin pri starih kozlih je pogosto minulih let nemarna gospodinja, ne ve, kje ima, če sploh ima orodje, kdo so pod posteljo spravljeni gospodje, v komodi pa se ji največkrat valja v spodnjem vsebina vrhnjega predala. 38 Sodobnost 2022 Mrož in zmrš * * Milan Jesih * Lep dan imamo, a ni res, soseda; vi repo najbrž ste prišli pogledat, jaz je ne sejem več: ker repa prerada, kadar gre na vas, s spodobno zelenjavo se pretepa in v slabi družbi slabo družbo išče, domov plevele vabi na repišče – kmet z repo hitro je ob dober glas. * * * Kaj v sobi tu čemiš, namesto da bi pokazat se šla ven na cesto, kako si šik: polna, pa ne debela – ta čas pesniki grejo z dela, roke imajo kot lopate in kakšen par bi se rad našel zate, da te, kar si, v kar boš, pregnete –. Vprašaj po izkušnjah svoje tete. * * * Esesovca poglejte, hitlerjanca: čedi, krtači, drgne, lošči škorenj, ga liže in s flanelo glanca, da z njim bo globlje firerju pokoren: mož naj za zgled bo udom stranke, da bi za vselej znali – znale – pravilno negovati si opanke in cokle in superge in sandale. Sodobnost 2022 39 Milan Jesih * * Mrož in zmrš * Perilo je oprano, na vrveh po širnem svetu se suši. Bogovom od zadovoljstva gre na smeh, zavzdignili so glaže na dogovor: naj ve se, kaj Olimp uradno čisla in kaj je zanj zgolj klinčev nič brez smisla. Naj jim prileže se dolenjski nektar, spodbudni pokrovitelj intelekta! * * * Izmislil sem te, lepotica, bolje, kot bi uspelo vsaki mami: izmislil sem ti čelo, usta, lica – in temno znamenjce na beli rami – in vse, kar upov te trapi in sanj, ko preteguješ se v samoto jutra, in kot je vso noč, tudi bo ves dan bučeč v soteski drla Bramaputra. * * * Pokoren predvidljivi usodi človek po móči blodi – če še ne veste, blatne ima rajši kot prašnate ceste: da bi le vselej ga Elija lil! – in kadar naleti kje na spomine, takšne iz gorja izbere in bolečine. Rajši je mrtev, kot pa bil je živ. 40 Sodobnost 2022 Mrož in zmrš * * Milan Jesih * (Označenec, ki ga tematizira v tukaj odsotni umetnini podpisančeva darovita lira, se v družbi z bratskimi capini udeleži lokalne veselice in zadnjo uro dneva v nujnem odzivu na avfbiksne vzklice na plot da razobesit svoja čreva.) * * * Imam nekaj drobnice in goved in putiko imam pa rdeč telovnik pa nove sanke in vinsko klet in dvanajst oceanov, polno plovnih, šepav spomin in v ustih gnil okus po neuresničenih načrtih, pri dominah neznansko smolo plus cigankino napoved prazne smrti. * * * Gospa, recimo, v vrtu vas pokliče nekakšen cajzeljc, čeden ptiček, pa vam snubeč zagostoli nemara: “Daj, greva malo letat, kurba stara!” Vi, ki bridkost vam je sestra edina, v hudem utrjeni – sklepi pekoči, spraznjeno vdovstvo, revna pokojnina – se kdo lahko namesto vas odloči? Sodobnost 2022 41 Milan Jesih * * Mrož in zmrš * Hvala ti, žajbelj, ki dehtiš krog hiše sveže oprhan!, in hvala tebi, čižek nepreslišen, ki počivkavaš z bora, čisto z vrha, pa ti zahvaljen, zvon ivanjegrajski, ki mi odštevaš ure po četrtih, oblački, hvala vam, ponebni bajski, in če nocoj me vzame, hvala smrti! * * * Prišla bo tiho, kot k detecu mati, ker od ljubezni da ne more spati, zmrmrala, “noč je prevelika, bogme,” in daljna in cela se ulegla obme, gola skoz čas in oblačila, hobotna kot ljubimka me objela in me kot detece použila. * * * O repi sem kritično že izrekel nekaj neusmiljeno nelepih: češ da odbija zdravi čut človekov za stvarstva božjega vse plemenito; hinavska je, prebrisana, pretkana, sprta še v sebi – kar poglej v korito: moralno gnus, vendar sijajna hrana. 42 Sodobnost 2022 Mrož in zmrš * * Milan Jesih * Mračno poslopje internata, tako nalaga hišni red, zgodaj zvečer zaklene vrata, da ne bi kdo nadlegoval deklet; a neki duhovin razvpite slave, s pravičnim vzdevkom Izkušnjavec, gluh od starosti, je ukrep preslišal, in lazi še navdilj po vsakih hišah. * * * Mama na čelu imela je propeler – mame praviloma so vse letele – in v mislih žaromet tako močan, da noč se štela je za sončen dan, povrh pa radar znamke ‘Netopir’ naj bi usmerjal jo mimo ovir, ko je v obupu v flajštrih pa obvezah topline iskala in ljubezen. * * * Mož, ki ga vidiš z okna rodne hiše koračiti preudarno in počasi vzdolž zadružne koruze proti vasi – ni važno, vendar naj pripišem, da nese svoj klobuk drzno postrani – in ga vsekakor že poznaš na videz, ko ta čas večkrat mimo pride, je nekdaj glavni kifeljc bil v Ljubljani. Sodobnost 2022 43 Milan Jesih * * Mrož in zmrš * Kako je ljubka, pridite jo gledat, gospa Brigitica, naša soseda! In ne le ljubka, tudi imovita: dvojčici, ki ospredje ji krasita, sta vredni pet, šest, sedem vsaka, odzadnjica, ki miga z njo in kaka, pa milijonov cmokcev čez deset. – Da nam je imeti več takšnih sosed! * * * Na gmajni sred dežele tuje se pase čedna simentalska krava, in kar pomuli, lep čas požvekuje, in sproti pline k nebu odrigava. Podprla bi, kar ji pastir razlaga, plus ljub ji je, kot mu je ona draga, a je v disput nikoli ne premami. Takšno se ne spodobi dami. * * * Ja, kaj je zdaj, a se nam spet dojenec prikazuje, ljubi ded – ki smo ga lani pokopali, potem ko bil se je obesil v štali –: ljubkec, kako živahno kobaca se, božja ustvarjenina, poglejte skoz stoletje v lepše čase, to je naš ded, ga vidite, capina? 44 Sodobnost 2022 Mrož in zmrš * * Milan Jesih * Kaj pa zijate? A niste nikoli videli zebre? A se niste v šoli – davno – o nas, kopitarjih, učili? O liku osla v jaslični idili? O Pegazu, ki se čez speče hiše spreleta ob mlaju komaj slišen – nič bolj kot kar mu pošumijo krila, kot da je slutnje, ne kril tenka svila. * * * Legenda pravi, da je neki metulj zgolj vztrepnil s krili nekoč nalahno v azijski daljavi – še v časih, ki so s časom se zgubili – in da je hkrati – isti dan in isti hip, kar rêcimo: sinhrono – izmed sedečih bratov vstal Montblanc z megelnato, od zarje zlato krono. * * * Jug ve za vrt, kot videli ga niste: sto loncev iz Toskane – žgana glina –, prepolnih bujnih aspidister; ob enem dno spomina stoji otrok, Bogov minister, in šteje liste; temno žari iz slike zelenina, da ni bolj čiste. Sodobnost 2022 45 Milan Jesih * * Mrož in zmrš * Zarana sem izpraznil harem, do zadnje kamre, sedemnajst nadstropij, odslovil sem družice svoje stare in obsedel za bajto sam na klopi, se vseh spominjal in posebej vsake z nežno ljubeznijo in slo nekdanjo, trepalnice prešteval jim in dlake in upal jih in sanjal jih in sanjal. 46 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska poezija Uroš Zupan Počasna glasba Počasna glasba Toda tesnoba, takšna, kot je, je še vedno borba za obliko, in za sanje, če povem odkrito, ne toliko želja, da se te spominjajo, ampak želja preživeti, ki je, po mojem, najgloblja človeška želja. Louise Glück: Pesem za lutnjo (Prevedla Veronika Dintinjana) Zavorne luči avtomobilov se stapljajo z daljavo, podobne rdečim šivom, ki vijugajo med somrakom in temo. Na dvoriščih veter dviguje namizne prte – bele valujoče lise, katerih dolžnost je, da z gibanjem potrjujejo njegov obstoj. Vsak trenutek bi moral biti takšen – odpiranje vrat v nekaj mirnega in slovesnega, kjer sta strah in tesnoba mislim in telesom popolnoma nedosegljiva. Sodobnost 2022 47 Uroš Zupan Počasna glasba Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst. Kar je minilo, zdrsne na obledelo stran časa. Kar prihaja, je podobno pisanju tišine po nepremičnem zraku. Izpeljati življenje v vseh njegovih postajah naj bi bil naš končni cilj. Zjutraj in čez dan teže dosegljiv, zvečer laže, ker se na predmete in v ljudi spustita hvaležnost in mir. Ko z dihanjem odklepamo nočno pokrajino, nevede vstopamo v njuno gospostvo. Podobni zaljubljencem v lahkih poletnih oblačilih, ki še imajo moč, da si zakrivajo svet. Prozorna buba kresnice se kot mesečev otrok, ki je zapustil nebo, sveti v travi. Noč pa, kot vsako noč, vse to nemo opazuje in se v svoji mehki milini potiho po prstih pomika naprej. 48 Sodobnost 2022 Počasna glasba Uroš Zupan Veter in speči I Nočni veter trese mrežo proti komarjem, ki je ostala na oknih od poletja. II Moški in ženska se pod nevidno streho njegove govorice obračata v spanju. III Dihanje otrok v drugih sobah bo glasovom vetra prištelo molčečnost zvezd in sten. IV Glasba, ki se vali po krvi spečih, je mogoče John Coltrane; so mogoče vztrajne pesti, ki razbijajo vrata v onstranstvo. V V knjigi, ki je budna in posluša veter, je napisano: Včasih pride smrt in nam vzame mero. Obisk se pozabi in življenje nadaljuje. A obleka se ves čas šiva v tišini in temi. Malo ljudi pozna ta zapis. A poznajo ga vse knjige, ki so na polici skupaj s knjigo, ki budna posluša veter. Sodobnost 2022 49 Uroš Zupan Počasna glasba VI Veter raje preiskuje noč kot dan. VII Noč je trepetajoči akvarel. Na svoji gladini drži tako težo spečih kot govorico vetra. 50 Sodobnost 2022 Počasna glasba Uroš Zupan Beograd, Banjica, oktober 1982 Oblečeni v sivozelene uniforme smo stali na poligonu med kasarniškimi zgradbami. Na silo so nas iztrgali iz običajnega življenja in nas preselili v živl­jenje, kjer naj bi namesto nas mislil nekdo drug. Velik, tuj, vsemogo­ čen in včasih tudi neviden. Vse lastne odločitve in vsa dejanja, ki smo jih imeli namen sprejeti in storiti, so bili odloženi in prestavljeni za nedoločen čas. S počasno pošto poslani v nejasno prihodnost. Ko smo prišli, nam je košava silila pod grobo tkanino rokavov in hlačnic in nas polnila z vonji krajev, ki smo jih poznali le iz šolskih učbenikov in zem­ljevidov, obešenih na stene praznih učilnic, ki smo jih za vedno za­pustili. Potem je izgubila moč in utihnila in vreme je postalo lepo in neobičajno toplo. Trava okrog nas se je sušila, sonce je s plašnimi jeziki likalo oddaljene griče in asfalt je molčal pod nepremičnimi podplati vojaških škornjev. Vsak dan smo poslušali glas oficirja, ki je neutrudno razlagal nekaj, kar nas večina ni hotela slišati. A smo se spretno pretvarjali, da slišimo. V ­ned­ogled je ponavljal svojo mantro, nas pa je darežljivost toplote prisi­ lila, da smo budni spali in stoje sanjarili. Ob popoldnevih je včasih zlata jesenska svetloba izgubila ravnotežje in se prelila na temno stran in ogrom­ ne jate vran so začele krožiti okrog lebdeče strukture Vojnomedicinske akademije, ki se jo je videlo s poligona, in glasno krakale. Pomislil sem, kako se morajo počutiti bolniki v sobah visoko nad tlemi, ujeti v zaprt krog črnih vranjih teles, ki mešajo oktobrski zrak velikega mesta, katerega nepreštevne luči so se ponoči iz daljave dotikale naših priprtih vek in deških obrazov. A s tem se nisem pretirano ukvarjal. Sko­ raj popolnoma imun za tuje trpljenje sem v mislih vsak dan izbrisal del razdalje, ki me je ločevala od naslednjega poletja. Od nejasne prihodnosti, v katero so bile s počasno pošto poslane naše odločitve. Naša, popolnoma hipotetična, dejanja. Sodobnost 2022 51 Uroš Zupan Počasna glasba Tragično Tragično je umreti kot Frank O’Hara. Pijan. V prometni nesreči na plaži. Zapustiti vso to glasbo okrog sebe, v sebi, to nenehno gibanje energije, ki izgine, popita od velikih ust v enem samem požirku strašnega trenutka. Ali kot Neal Cassady, ne v drvečem avtomobilu, ki jih je manično vozil sèm in tja po kontinentu, a vseeno v prometu, ob progi, na mehiškem pesku. V puščavi San Miguel de Allende. Zadet. Tragično je umreti kot Albert Camus, v čudovitem facel vegi, ki ga sploh ni vozil sam, ker ni imel vozniškega izpita. Tragično je umreti nasploh. Kadar koli. Kjer koli. Nasploh. Pijan. Zadet. Trezen. Še najbolj trezen. 52 Sodobnost 2022 Počasna glasba Uroš Zupan Proti hermetizmu Govorim v dopoldneve. Jasen. Odprt. Razumljiv kot let ptic. Vsi detektivi skritih pomenov hirajo na soncu. Vsi interpreti poezije stradajo, ko grizejo zrak. Bleščeče ključavnice, ki zaklepajo verze, plavajo mrtvaka v svežem strojnem olju. Zunaj je prešerno vesel dan. Menihi pihajo v trobentice in dvigajo kute, da laže tečejo, če jim kdo podtakne gnilo jajce pod golo rit. Sodobnost 2022 53 Uroš Zupan Počasna glasba Februar Tudi opoldne je drevje oblečeno v žled. Zrak se tiho poseda na podaljšane ude, na prozorne imitacije debel in vej. Govoriti skoraj ni treba. 54 Sodobnost 2022 Počasna glasba Uroš Zupan Manhattan Glas stevardese nas je iztrgal iz domotožja. Kazal je na podolgovato, razsvetljeno skulpturo pod nami. Na žarenje neona, ki ga je z vseh strani oblivala črna voda. Pogledali smo ta prizor in ga v mislih imenovali – veličastna lepota, dokončna izpolnitev želje, kako spati v bližini Boga. Bili smo osupli. Vsakdanje kalvarije so se dogajale znotraj neona in luči. Sodobnost 2022 55 Uroš Zupan Počasna glasba *** Jutri bo dan za pokanje ledu in bledi zaton zvezd. 56 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska poezija Katja Gornik V oklepajih V vesolju Pantum Prileti na kavo v vesolje, te čakam na mršavi zvezdi, obračava vsak svoje stole, pogled se ti lačno ugnezdi. Te čakam na mršavi zvezdi s skodelico kave postane, pogled se ti lačno ugnezdi, da ližeš mi zemeljske rane. S skodelico kave postane vsemirje človeško preprosto, da ližeš mi zemeljske rane, te prosim otročje pogosto. Vsemirje človeško preprosto prisili v ples me obreden, te prosim otročje pogosto, če jutri še nisi zaseden. Sodobnost 2022 57 Katja Gornik V oklepajih Prisili v ples me obreden, obračava vsak svoje stole, če jutri še nisi zaseden, prileti na kavo v Vesolje. 58 Sodobnost 2022 V oklepajih Katja Gornik Podtalnice Sekstina Se boš nocoj z menoj igral skrivalnice, iz sanj za naju spletel gost vrtinec? Namesto starih iskric so podtalnice v temnih zrklih stisnile zavore. Kako premaknil boš ledene ploskve, da sneg stalijo dvojih nog stopinje? V suhem snegu so vodnik stopinje. Prisiliš me, da se igram skrivalnice. Mi narekuješ takt, mi rišeš ploskve in dvomi naju stisnejo v vrtinec. Ne stopaj mi preplašen na zavore, iz mene buta tih izliv podtalnice. Prebijam strmo se v svet podtalnice. Za tebe so prepiri zle stopinje, obljube so nore in le zavore. Od nekdaj so ljubezen le skrivalnice. Razrasle kodre spletam ti v vrtinec, so tvoje moje roke, rane, ploskve. Predrl si oklep zaščitne ploskve, preplaval moje žilave podtalnice, prijel mi dlan, potisnjeno v vrtinec. Bežim, lovijo tvoje me stopinje in spotoma igrajo se skrivalnice. Če puščaš mene, spusti še zavore. Sodobnost 2022 59 Katja Gornik V oklepajih Ko si otrok, ne veš, da so zavore. Na kocki iščeš prave barvne ploskve, namesto bitke se igraš skrivalnice. Ker si otrok, verjameš v podtalnice. Kar nekam te usmerijo stopinje, do stolpa nosi te močan vrtinec. Preplet teles nekoč je bil vrtinec, dokler ga niso spihale zavore. Namesto smerokaza so stopinje ostale le bogaboječe ploskve. Kjer ponika se v podtalnice, usedline zapolnijo skrivalnice. Ne pozabi na skrivalnice, zvij me v vrtinec. Potopi se v podtalnice, precvikaj zavore, da moje telesne ploskve zapolnijo tvoje stopinje. 60 Sodobnost 2022 V oklepajih Katja Gornik Molitev za ženske Velika francoska balada V objemu mladosti pozabljaš tegobe odrasle norosti. Postajaš le slika na steni, ti pravi usoda grenkobe. Če iščeš krepost in če život te mika, se spomni: le Adamova si spotika. Predajaš se ritmu človeške naslade in poješ nizkotne polnočne balade. Pozabljaš, da tvoja podoba je ena, da smeješ gospodom se le iz navade, le kurba, le mati, le žena. Otroški pogled ne prenese tesnobe zblodele hetere. Dojilja odmika prestrašene prsi od sinove roke, boji se dotika, boji se premika na mesto, kjer bo le še senca, oblika telesa pa skrivljena želja nade. Bo pestvala dete povsem iz privade, privezala sebe na križ, bo čaščena. Za vedno bo vsaka sovražnica gnade le kurba, le mati, le žena. Številka, ki čaka oceno sramote, desetka za tisto, ki Zevsa zamika. Voščljivo so zrli bogovi, ko je Medejo surovo požrla antika. Tovrstna zabloda pod kožo pronica. Bo ona še skrivala svoje zaklade, medtem ko njen mož bo prejadral Kiklade? Klonečo bo čuvala milostna tema, nezvesto pa čaka obtožba in amen! Le kurba, le mati, le žena. Bojijo se hkrati lepote in zlobe, norijo, če v podstat jih ženska zabode. Naj bom onečaščena, neoplojena, da ne bi izšla iz te sprijene dobe le kurba, le mati, le žena. Sodobnost 2022 61 Katja Gornik V oklepajih Obremenjene oblike Italijanski sonet Na tvojih ustih rišejo omiko nezvezani odgovori – vsak zase. Zato jih često pijem, vlačim nase in čez močno napnem lepljivo fliko. Previdno trem bojazen pred repliko in se nemo vpregam v debate. Zato je vsaka moja pesem zate zavita v obremenjeno obliko. Namesto pik in vejic bi vprašanja, zato namakaš stisnjene poljube, da me izviješ iz okov mrmranja. Minute molka bodo le izgube, zato ti iz besednega brčanja posodim pesem ali pa obljube. 62 Sodobnost 2022 V oklepajih Katja Gornik V oklepaju Angleški sonet Iz sna se dramim kot iz strašne žeje, zato mi mizo polnijo kozarci. Ker ožim prostornino tvoje meje, se tlesk dveh čaš zasliši kot udarci. Ko grem nazaj v sen, me tro pritiski in vroč spomin na smeh, na dom, na naju. Grešim že s tem, da te pogrešam. Stiski nekdanjih rok zaspijo v oklepaju. Pa kaj! Ostani zblojen, le najgloblje požirke spusti vame ob šepetu. Ne groblje, čaka naju pasodoble v polsnu, če se odločiš, jaz bom še tu. Omenjaš naju zmerno, le v opombah pod črto, na skrivaj, v nedolžnih kodah. Sodobnost 2022 63 Katja Gornik V oklepajih Vse ok Pristriženi sonet Ne maram praznih šal in praznih šalc, obojih pa imam preveč. Medtem ko ribam pult s polito kavo, cmok cvrči po grlu. Ta turobni plac me dela blazno živčno, ker ne vem, če sploh še prideš k meni po obrok. Te čakam, veš, in kolnem. Za duet pač rabiš dva. Obljubljam ti, da v te prepire tetoviram piko. Tok bi namreč rada, da bi blo že spet vse ok. 64 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska poezija Tibor Hrs Pandur Psyops1 The War You Don’t See Pisal po tvojih narekovajih v sanjah nisem vedel da se lahko duše prenašajo na daljavo brez žic Očitno se in sem pisal ful lepo o čudnih scenah kako so specialci uletavali na večerje v maskah in neoprenih ker zrak ni bil več za dihat ampak za umirat kot v Šanghaju da so generali organizirali ekstatične parade za izjemna stanja v čast vojakov: Psyops (psihološke operacije) so v ameriškem vojaškem žargonu oblika “propagande” ali “katera koli oblika komunikacije, ki podpira državne cilje z namenom posredno ali neposredno vplivati na mnenja, čustva, razpoloženje ali obnašanje katere koli skupine v korist sponzorja” (Psychological Operations: Field Manual No. 3-05.30/MCRP 3-40.6, Headquarters, Department of the Army, Washington DC, 15. april 2005). 1 Sodobnost 2022 65 Tibor Hrs Pandur Psyops “Slava vojaku, ki ima v izrednih razmerah moč upravljat z našo vodo hrano in stanovanji …” Mel sem okno odprto in medtem ko sem pisal kar si mi govorila z zaprtimi očmi stenografsko so se žuželke rojevale pod knjigami take leteče nanoribe Vse je brstelo skoz odprto okno so rasle rastline šuštele in živele Hvala, da si me spomnila na to “Slava vojakom, ki v izrednih razmerah lahk zapirajo aktiviste, ki protestirajo proti ekocidom totalitarnih korporacij tehnokapitala Slava policaju, ki je premalo plačan da bi se mu dalo patrulirat če se kdo sploh policijske ure drži Slava našim Blessed be our chief technical officers who spill the blood of innocents to water no tree Blessed be our troops who turned the world into a wasteland and called it peace” Pisal sem in mislil, da sem vse napisal komunicirala sva, da sem pisal kar si misliš in sem res pisal točno kar ti zdaj ne glede na razdaljo misliš Torej res ne rabimo megalomanskih oddajnikov da bi prenašali sporočila in energije, če smo že mi sami ti genialni samogibni sprejemniki 66 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur in oddajniki ki se moramo kot taki le realizirat oziroma spomnit, da to smo in da se “univerzalnega razsvetljenja” ne da udejanjit na silo razen na not in skrito čeprav ne bi bilo slabo … “Slava našim enotam ki stražijo prazne vladne stavbe in zmrzujejo za đabe namest da bi delovali v interesu človeštva in branili pravico do preživetja vsega, kar živi in je sveto” Sodobnost 2022 67 Tibor Hrs Pandur Psyops Smrt in dela ljudi s podeželja Zabačene favele revščine kjer se znajdem v bedi otrok ki švercajo za drobiže po podzemnih ukradene sladkiše in planirajo pobegnit v puščave ne da bi mislili na proviante Raztrgani berači in vojni veterani preprodajajo cukre in kave na železniških Sestre drkajo bratcem pod odejo medtem ko s celo družino v isti postli rešujejo domače naloge Tako revni, tako sprani od medijev da vsem zgodbam podatkov verjamejo Se jebejo med sabo, ker ni boljšega za delat En dan frendi, drug dan sovražniki “Vsi smo na istem, kaj se nadme postavljaš Ne grem ti jaz na kurac, če ti gre tvoj lajf na kurac” Teta ki kao vse gor in skup drži s smehom in pozitivo vsemu navkljub deli podatke, ki so jih dali na televiziji in se zavem, da mi bo uvid v to izkušnjo pomagal razumet površnost programa na kateri ravni načrtne dezinformiranosti smo ker se razmišlja samo, kako naslednji drobiž za gram sladkiš dobiš Otroci planirajo pobege in vsake tolko en javi, da grejo in če hočem zraven Najstniki fukajo s suhimi kondomi svoje sestre ali multiple bivše punce na skrivaj v soseski in se skrivajo kot gole strastne živali med smetmi velemest (lahko je Anglija ali Kuala Lumpur; slum = slum) Tržnice so podzemne postaje kjer berači šljakajo za kavo in švercajo lesene palčke Muhe se nam od žeje utapljajo v očeh otroci pa kradejo sladkiše od frendov, ki jih prodajajo na štantu in se igrajo namestnike sladoledarjev Sred postle in listkov domačih nalog 68 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur ki jih cela družina rešuje da bi poba morda napredoval v tretji razred Gledam to stisko in inženirano stisnjenost nesvobode odvečnih razredov človeštva Pa kaj jaz delam tle? Pojma nimamo, kaj se dogaja v svetu dokler se lačni podimo za kovanci trgamo med sabo in (si) sodimo za bedne nagrade talkshowov, ki jih imitiramo nezavedno in igramo Vzemi na znanje “Ne grem ti jaz na kurac, če ti gre tvoj lajf na kurac” Sodobnost 2022 69 Tibor Hrs Pandur Psyops Sobre la marcha Kaj vse je moral na svojih potovanjih doživet moj brat Che Guevara Koliko časnikov je sviralo njegovi elektrostatični volji in kam bo šel zdaj skoz kere hodnike je plezal kolk je moral plačat da je lahk šel srat na črpalki koga je moral zapecat za en drk mesa za en faf ljubezni (vseh sil sprostitev brez vsakršnih omejitev) da je lahk v miru zaspal in ni rabu več razmišljat o ekonomiji revolucije ki gre v kurac ker so preveč sladkornega trsa nasadili al pa ker po svetu ni dovolj Vietnamov da bi se lahko razmerje moči vsaj minimalno zamajalo Kaj se je naučil v Kongu in kaj je v dnevnike čečkal ki so mu jih zaplenli v Boliviji? Je shekal Marxa v džungli in postavil nove temelje socializma s puško in penkalom na vrhu drevesa medtem ko so se iz trianguliranega navzkrižja proti njim šlajhale sile ameriške in bolivijske kontraobveščevalne? Jasno je blo eno: Nikoli ne bomo zvedli ker mi ni povedal 70 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur Sred tehnopurgatorija smeti in mikročipov ugrabljeni otroci tavajo mimo knjigovezov zapuščenih diplom kanalizacija odteka po ulicah berači blodijo Gledal film o svoji zgodbi ne da bi vedel, da je moja kako so me ugrabli, ko sem bil majhen in iskal poti nazaj SEM DOLGO UPAL DOLGO SPAL Srednji vek se nikdar ni končal družine utopljene v krvi bratov vazektomije surove izvedene z iglami v blatu špajz grožnje umorov že če naročiš napačno pivo na napačni strani ulice zaturfanih lokalpatriotov skreganih bratov, ki nikoli niso zvedli da so v žlahti in tudi če bi … Taval sem nazaj skoz vrata do mame ki me je zadrževala jaz pa sem hotel pobegnit želji vračanja Valjala sva se po vrtu v krvi rož poteptala tulipane razlite barve prašnic na oblekah pražnih pozabljenih otroštev poteptane lilije ranjen mal od trnov zaskrbljenih mam Šel samo, se ne več srečal v Kobane s kislino ki mi je razžrla obraz zablurala pogled Sodobnost 2022 71 Tibor Hrs Pandur Psyops nasilje skrb indiferenca kozmična ki mi je raztreščila spomin da mislim, da vem kdo sem samo, ko sanjam sanje reparativnih izkušenj drugih da bi svet lahko bil drugačen da me niso izgnali da me niso pozabli da me domišljija napizdi da lahko grem dalje 72 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur Zaprta v grozi norca ki je mel zajce v neprodušnih kletkah jim uklenjal noge pa se pol čudil, zakaj ne hodijo Gadn tip mel mamo, s katero ni govoril in hčerko, s katero je spal Mel hišo, ki jo je zgradil samo da je nas lahko nadzoroval Naj bi bil to kemp svobodnega izmenjevanja pa so nas zasužnjili v rovtah kjer so svobodne znanosti prepovedane te lovijo kot heretika, če uletiš kot neobremenjen otrok z demonstracijami in eksperimenti, da se moraš skrivat pred njimi pod krili prostitutk Zajčji faking Auschwitz je fural model Shirani zajci, živi njihovi skeleti so te prosli, da jih rešiš in bi jih ampak si vedu, da zunaj ne bi preživeli Tolkli so z otrplimi nogami da bi lahko zahodli in jokali Ta kreten pa ni štekal, kaj jočejo in zakaj ne hodijo Knjige so zlepljene samo za dekoracijo če jih odlepiš, pišejo pač črke zgodbe mrtvih otrok “Svet sem, ki ga sanjam Ko sanjam sem Svet, ki ga sanjam” Če kdaj pobegnem, bom pisal lepše knjige kot te lepljenke, ki jih uporabljajo za tlakovanje makadama Nekak pobegneva, ko imava končno mir in sva se rešla in spet našla ti govorim o grozi, ki sem jo preživel srečen, da imam končno material za knjigo Sodobnost 2022 73 Tibor Hrs Pandur Psyops Najprej morš svoj privatni holokavst preživet pol pa lahk črpaš iz groze in zla ki je svet človeka “Groza in zlo sveta sta da ju preživiš, če ju lahko in potem, če lahko … če ju lahko sploh tako sprocesiraš … Ko sem živel, da bi ju preživel nisem pisal, pišem ju zdaj, da ju lahko pozabim” “Kaj pa zdaj?” vpraša Livija Rišem ptiča, ki se kopa v bani “Kaj pa boš?” Nič, zdaj mam mir Rišem ptiča, ki se kopa v bani “Kaj pa boš za denar?” Jaz sem ful bogat (Mel sem 17.000 pesmi na računu in nihče mi nič ni mogu) “Boš kam odpotoval?” Ja, narisal bom ptiča ki se kopa v bani 74 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur Letet znam in vsem pokažem odrinem se in maham v sekundi, ko se neham obremenjevat zamuvam zaribam skoz prostor in zaplavam po prazni galeriji gledam Michelangelove freske čisto blizu sprane Sibile (Nihče ni vedel da jih mamo tudi v Ljubljani) Štala nastane ko pride policija in me ne spusti ven dokler ne dam pisal iz torbe bojijo se da bi kaj počečkal Lebdim povsod Vsem pokažem, ki ne verjamejo Ljudje so ponavadi indiferentni al jezni jaz pa sem srečen: Čisto od blizu lahk gledam Michelangelove freske lebdim lahko kamor koli Osnovni zakon tega sveta velja zgolj, dokler mu vsi verjamejo dokler nekdo ne dokaže nasprotno sam mal mahat morš in muvat gruvat s prostorom predvsem pa ne mislit kar misliš da drugi, ki te gledajo mislijo Ko lebdiš in veš, da lebdiš kričiš od veselja da te nese višje in višje veter te brije v tokovih maestralne glasbe Sodobnost 2022 75 Tibor Hrs Pandur Psyops skuliran kot ob vstajenju pošiljaš kristusoidne geng-sajne blagoslove svojim frendom Pa ne zato, ker te vsi vidijo in čutiš njihovo navdušenje prezir, ljubosumje ali sovraštvo ker si se vsem razkril in nase opozoril ampak ker uglašen s svetlobo veš, da si zgolj edinstven ton sred vseobsežne harmonije So ble tud krize in me je blo strah če me bodo zaprli in secirali iz zavisti ker se njihova želja razumevanja metamorfoz izraža tako, da ubijejo metulja v kokonu sredi metamorfoz Tega me je blo strah zato so sanje šiftale in sem bil Edini človek na svetu, ki se je naučil sam letet je ad1: Nevaren gre za nadzor ne samo zračnega prostora ampak za načine, kako bi se na silo dokopali do skrivnosti, da bi leteli sami tudi oni Ampak tega se ne da shekat tako da ujameš tistega, ki se je naučil letet tako kot nikoli ne boš razumel preobrazbe če boš metulja seciral sredi preobrazbe Gre za to, da tvoja zavest, tvoja preteklost vse kar misliš, da si in kar kot ti lebdi skoz tvoje membrane in kosti postane lažje od zraka Da ti, tako kot koncept težnosti izgine Da je samo ta prostor zdaj in ti in zavest, ki si z njo v interakciji oziroma, da si (oziroma nisi) koncept teže Ti ki ji verjameš 76 Sodobnost 2022 Psyops Tibor Hrs Pandur če ji verjameš, da si Lahko pa je zate tudi ni Nobene teorije ni Skočiš in začneš muvat gre za adaptacijo v mikrosekundi Mogoče pa človek ki zna kršit zakone gravitacije ostane sam ker mu skoraj nihče ne verjame tudi če ga vsi vidijo na lastne oči al se ga ignorira al pa skuša ustavit Verjetno pa zgolj samo v določenem trenutku odleti stran ko ma dovolj ko ne more več čakat da bi se mu drugi končno pridružili Kdor ne zna lebdet pač ne more it zraven in gre Sodobnost 2022 77 Sodobna slovenska proza Bojana Dragoš Mlin Bronja je po dolgih pregovarjanjih le pristala, da na poti proti morju obi­ ščeta njegovega starega prijatelja. Z Juretom sta bila trenutno v kar ugodni življenjski situaciji, ko drug pred drugim nista več po nepotrebnem razga­ ljala svojih negativnih čustev in se spuščala v brezna človeške duše. Vsak od njiju je imel majhen prostor ugodja, meje katerega sta drug pri drugem oba spoštovala. Na neki čuden način sta bila celo srečna, mogoče prvič po tisti divji zaljubljenosti, zaradi katere sta še vedno gojila naklonjenost, a sta se hkrati bojevala z demoni, ki so ju občasno obsedali. Uspelo jima je skupaj prebiti kakšno uro na dan, ne da bi skakala drug drugemu v besedo ali vztrajala pri svojem prav. Tako je šlo v pozabo tudi brez števila noči, ko sta sprta zaspala vsak na svoji strani široke postelje, ko se niti z nožnimi palci nista dotaknila … in ko je trajalo tedne, da sta se njuni ranjeni duši spet toliko zbližali, da sta spregovorila. Njuna začasna premirja so bila podoba peščenih gradov, ki jih že najmanjši valovi spodjejo, da se sesujejo sami vase. Kratka, časovno omejena, odvisna od vremenskih razmer. Ni minilo štirinajst dni, ko je, kot bi imela natančen urnik, od vrag si ga vedi kod pri­ letela bomba, počila in njuno komaj postavljeno razmerje se je spremenilo v kup ruševin. Res krhek status quo. A tokrat je bilo drugače. Oba sta bila oborožena. Vsaj tako se jima je zdelo. Oblekla sta celo enaki beli majici. Odpravila sta se torej na pot. Skozi neštete semaforje sta se iz središča mesta prebila do periferije in zavila na južno obvoznico. Ko sta se pri 78 Sodobnost 2022 Mlin Bojana Dragoš Vrhniki odločila za staro cesto, je avto zajel že davno pozabljeni občutek svobode s pridihom poletnih avantur. Cesta je bila skoraj prazna. Bronja je v trenutni objestnosti do konca odprla okno in ven stegnila svoje gole noge. Ni mu bilo pogodu. Vedno je dajal videz svobodomiselnega človeka, a globoko v sebi je bil zadrt konzervativec. Zdaj sta se čudno spogledala, oba sta vedela, da ga izziva. Pa ne s svojimi dolgimi stegnjenimi nogami, to ji je bilo več kot jasno, pač pa z odprtim oknom. Ona si je mislila, naj mi kaj reče, če si upa, on si je mislil, premočno piha, a nobeden ni rekel prav nič, njuno tišino je polnila glasba. Še dolgo nista spregovorila niti besede, ko se je končno tudi sama naveličala vetra, potegnila noge v avto in zaprla okno. Opazovala sta mesta in vasi, ki so bežale mimo, ljudi ob vsakodnevnih opravkih, tu in tam kakšnega ptiča, zelenje, ki je dobivalo mediteranske oblike, in v zraku sta zaznala drugačen, prijetnejši vonj kot v ljubljanskem kotlu. Sledila je lokalna dvopasovnica, nato ožja povezovalna cesta med vasmi, zadnji del poti pa sta prevozila po zaraščenem kolovozu. Gosto grmovje ga je zožilo do te mere, da so po šipah tolkle mlade veje minule pomladi, ki nikomur niso pripadale do te mere, da bi jih skrajšal. Skratka, konec znanega sveta. Ko z avtom nista mogla nikamor več in sta se skoraj zaletela v hrib, ki se je postavil pred njiju, ju je na robu briške pokrajine čakal zapuščeni mlin. Nikoli ji ni bil pri srcu. Mogoče zato, ker je v njenih otroških predstavah živela slika veselega mlina, ki ga dan za dnem poganja hrumeča in neustav­ ljiva moč vode, moč življenja. Ta mlin pa je bil žalosten. Zahodne stene hiše se je še vedno držalo ogromno strohnelo mlinsko kolo, poraščeno z ma­ hom, polomljeno in črvivo. Ždelo je v svoji že desetletja nepremični pozi kot živ opomnik, spomin na nekdanje svetle dni, ko je ob mlinu žuborelo in vrvelo, ko so se tu drenjali ljudje, živali in vozovi – polni žita ob prihodu in nato vseh vrst moke ob odhodu. Bogatija pač. Spraševala se je, kam je iz­ ginila voda, tisti burni tok, ki je nekoč gotovo poganjal celoten mehanizem te hiše. Tu je zdaj le njegov zanemarjeni ostanek, majhen ničvreden curek, v sramoto vsemu tistemu vodovju, ki je presahnilo kdo ve kam. * Te julijske nedelje se je vsenaokrog, kamor je segal pogled, šopirila visoka nepokošena trava. Tisti curek se je stekal v na hitro skupaj zbito leseno korito, ki je skozi drobne špranje že prepuščalo vodo. Blato, ki je nastajalo, ostanki hrane in presušeno umazano posodje so zgolj poudarjali bedo, ki se je naselila v to hišo. Marjan in Urša, ki sta z nasmehi že stala na pragu, Sodobnost 2022 79 Bojana Dragoš Mlin pa sta ju bila neizmerno vesela. V tej samoti ni veliko obiskov. Kar takoj so se ločili na moški in ženski del družbe. Bronja se z Uršo sprehaja po okolici. Vodi je ostal le še ozek kanal, po katerem leno odteka. Z obeh strani je preraščen z neobvladljivim rastli­ njem vseh vrst – meto in meliso, ki ju obkrožajo koprive in praprot, šaš in šopi močvirskih trav. Od gnijočih vodnih rastlin puhti močan vonj, ki privablja debele muhe in ostale krilate žuželke. Preko poti je zapuščen vrt z bilkami, ki so vzniknile iz semen prejšnjih let. “Kako to, da nimaš več vrta?” se začudi Bronja. “Mah, vrt je bil dobra paša za sosedove krave, ki se še zdaj pridejo pogostit. Res ni imelo smisla,” malce žalostno odgovori Urša. V bližini je bister potok z brvjo, ki te na drugi strani popelje naravnost na širno polje pšenice. Skoraj bi rekel, glej, kakšna idila! Sicer pa … “Potok poleti presahne, pozimi zamrzne,” reče Urša. V hiši ni stranišča, ni tople vode, ni kopalnice. Kuhinja s kredencami, s križem pod stropom spominja na povojna petdeseta leta. Stene so pre­ barvane s staromodnim valjčkom zelene barve, ki niti retro ni. Bronja bi se temu obisku gotovo izognila, če ne bi bilo Urše. Ona je tej starodavni hiši pravzaprav dala dušo. Ko se je odločila in prišla živet v to luknjo, je hočeš nočeš morala pozabiti na svoj svet in sprejeti vse krute pogoje bivanja. Ženska brez kopalnice? Nič hudega, saj je v bližini potok, pa čeprav skoraj pol leta ne obstaja. Poljsko stranišče, neprivlačna kuhinja, sto let stare prašne omare – vse je žrtvovala za kanec pripadnosti moškemu, ki je najel mlin, preden ga je srečala. Popoldne po kosilu so preživeli v prijetnem vzdušju; Marjan je bil odli­ čen kuhar, domače vino iz enega od okoliških vinogradov pa je sladko teklo po grlu. Bilo je neznosno vroče, sonce je kakor žeblje pribijalo žarke na trato pred hišo. Štiri mačke, tri po primorsko pisane in ena črna, so se leno vlekle od vhodnih vrat do drvarnice in nazaj, ležale na vroče osončenih polenih in se smukale okrog njihovih nog. Črna mačka, še posebej vztrajna, je skočila na leseno vrtno mizo, se pri­ bližala Bronji in jo brez sramu gledala. Nepremično sta zrli druga v drugo, da jo je majčkeno požgečkalo v pleksusu. Mačkam ni nikoli zaupala, ni vedela, ali naj jih ima rada ali ne, včasih so se ji zazdele navadne hinavke, spet drugič pa je rekla, ah, to je pač mačji karakter. Pogleda od nje ni mogla odvrniti. Začutila je svoje lastne kocine na laktih, mrščavico v hrbtu, kra­ tek zateg obraza. V tej hipni grozi jo je zmotil glasen krik ptiča, ki mu je s pogledom sledila nad sosednje polje. Ko je spet pogledala na mizo, mačke ni bilo nikjer več. Mogoče se je tudi ona ustrašila ptiča in se potuhnila. 80 Sodobnost 2022 Mlin Bojana Dragoš Sonce je zgodaj zašlo za hrib in znašli so se v neki polsenci, vročino je, kot bi odrezal, zamenjal hlad. V kotlini, kjer se je ugnezdil mlin, podnevi žge, ponoči mrazi. Zvečer vlaga zareže od vsepovsod. Megla se spusti do tal, na klopeh se naberejo kaplje. Sedijo na debelih mehkih blazinah, prepusti­jo se pogovoru in mehkim melodijam. Ko postane še hladneje, zakurijo ogenj, oblečejo dodatna oblačila, ogrnejo se. Marjan in Jure ubi­ rata strune in se pomenkujeta, onidve pa čemita tesno skupaj pod težkim kocem, prižigata drobne zvitke tobaka in si pripovedujeta zgodbe. Bronja lupi jabolka s svojim lepim nožem, ki ga je kupila na enem izmed potovanj. Grizljata krhlje, Urša govori o časih, preden je prišla sem: “Bilo je veliko huje, kot je zdaj, tu sem srečna. Lastnik mlina sicer ne pusti ničesar spre­ minjati, ampak saj se človek sčasoma navadi.” Našla je mir, ki ga nikoli ni imela, Marjan je krasen človek. Bronja, ki prav tako obuja spomine, govori o tem nožu, na katerega je čustveno navezana, kar jo spomni na Barcelono, na Gaudíja, na Dalíja. Ves čas bi lahko pripovedovala zgodbe s potovanj, pogrešam jih, Jure je tak zapečkar. Sedita čisto blizu ognja, stiskata se druga k drugi, a se kljub temu počasi ohlajata. Ura se bliža tretji, ko ne zmoreta več, pogovor zamira. Prisluhneta. Moška sta zatopljena v neskončne razprave o glasbi, o vsem modernem, česar pravzaprav ne razumeta več najbolje, ker gre čas tako hitro naprej. Žensk kot da ni. Mogoče tudi žensk ne razumeta več, pomisli Bronja. Vstaneta torej, ni se treba dolgo poslavljati, fajn se imejta, lahko noč in že stečeta v hišo. Topleje je in takoj se bolje počutita. Spalnici sta zgoraj. Povzpneta se po lesenih škripajočih stopnicah. “Res so glasne,” komentira Bronja, pozabila je že, kako strašljivo glasne znajo biti. Hitro slovo, se vidimo jutri, utrujeni sta, za sabo zapreta vrata in že sta vsaka v svojem svetu. Zvok kitare se plazi skozi priprta okna. Sicer pa srhljiv mir in neprebojna tišina, daleč stran od glasnih mestnih zvokov. Preden sta odšla na to pot, sta v naglici pakirala kovčke in torbe, vzela sta sicer le najnujnejše stvari, a sta bila sistematična. On je v avto naložil spalne vreče, odeje in šotor, njena skrb pa je bila hrana. Ko je pripravljala še zadnje sendviče, se je spomnila: “Pa ne pozabi vzet moje blazinice!” “Sem že!” se je zadrl iz druge sobe. Ah, ne bom preverjala, čeprav je vedela, da bi mogoče morala. Saj ve, katero. Vzel jo je že velikokrat. Ne bom spet tečna, je tolažila samo sebe in s tem je bila zadeva opravljena za oba. Vse je bilo v avtu, dobra volja tudi, greva! Ko je zdaj ob treh zjutraj prišla v spalnico, ki jo je nazadnje videla pred desetimi leti, ni mogla verjeti, da se ni spremenilo popolnoma nič. Pet­ najst minut je trajalo, da se je sprehodila od predmeta do predmeta in Sodobnost 2022 81 Bojana Dragoš Mlin se privadila na nenavaden interjer. Starinska polomljena omara z na pol odprtimi vrati, za njimi črne vreče za smeti z nejasno vsebino. S smetmi? Dve nočni omarici druga zraven druge, komoda (brez ogledala), stol v des­ nem kotu, na drugi strani spet polne črne vreče. Prašna tla z drobci trav in grudicami presušene zemlje. Prazen prostor brez postelje. Na steni dve starinski črno-beli fotografiji neprijaznih obrazov moškega in ženske – mlinar in mlinarica? Soba je imela čuden vonj po postanem, po mišjih kakcih in pajčevinah, ki so se raztezale po vseh kotih te majhne dušeče kamre. Nemočno je gledala zdaj to, zdaj ono, ne vedoč, kaj naj pravzaprav stori, čeprav so bile stvari kristalno jasne. Soba je na sredini nudila dovolj prostora za dva človeka, stegnjena v spalnih vrečah. Prtljaga je bila že tu. Le kdaj jo je prinesel? Ko je s pogledom še enkrat zaokrožila po prostoru, je poleg črnih vreč na lepem opazila mirno spečo popoldansko mačko. Nekoliko se je zdrznila. Ni se spomnila, da bi zvečer videla katero od njih. Se je že vrnila z lova? V slabi svetlobi se je mačka ob površnem pogledu kar spojila z vrečami. Naj jo odžene? Ali naj jo pusti v sobi? Misel je hitro pregnala – zdaj se ni mogla ubadati še z mačko. S travnika pred hišo je bilo še vedno slišati pridušene glasove. Poškilila je skozi okno na vrt. Ravnokar sta spet naložila na ogenj, se pravi, da bosta zunaj še vsaj kakšno uro. Ni ji preostalo drugega, kot da razgrne obe podlo­ gi in spalni vreči, tudi zanj, da je ne bo budil s šuštenjem, da bo samo legel in zaspal. Na dnu torbe sta bili blazinici za pod glavo, njegova in – njena? Morala je še enkrat pogledati in se prepričati. Zgrožena je namreč že na prvi pogled ugotovila, da njene blazinice ni. Kakor vedno v podobnih trenutkih, ki jih je doživljala že leta, so se ji v sekundi odvrteli vsi njuni filmi preteklih let. Imela je izjemen spomin za filme, njen giga disk je hranil obilico podatkov. Tu so bili shranjeni vsi krajši spori, prepiri in prerekanja, vsa daljša dokazovanja, namigovanja in vse tišine, ki so sledile. Logično, kakor po nekem nenapisanem protokolu, so bili zdaj na vrsti njeni nemi očitki, ki jih ne bo nikoli več izrekla. Zakaj … spet in znova in že tisočič je naredil eno in isto napako. Ključno napako, ki je nikoli ni mogel odpraviti, kljub temu da se je, kot se je rad pohvalil, izredno trudil. Nikoli si pravzaprav ni zapomnil, kaj je všeč njej. Recimo najbolj banalnih stvari: kakšen krompir ima najraje, kako je ime njenim sodelavcem, kaj jo radosti. Mogoče zato, ker je to zanj preveč banalno? se je tolažila v dobrih obdobjih. Nikoli ni vedel, kaj mora narediti in kaj reči. Velikokrat se je spraševala, ali je možno, da to dela namenoma. Da si hoče tako zagotoviti svoj odmik od realnosti, kjer bo imel manevrski prostor v situacijah, ki jih ne bo obvladoval. Ko se bo lahko izmuznil brez škode, 82 Sodobnost 2022 Mlin Bojana Dragoš ne da bi ona vedela, kaj je dejansko mislil. Nikoli se ni dokopala do pravega odgovora, naj je bila še tako pozorna na njegove gibe, mimiko obraza in ton besed. Nikoli se ni izdal, naj je še tako pazila. In dejstvo, da ni vedela pravega odgovora, jo je vedno dodatno zjezilo. Prihrumeli so vsi občutki vseh neprespanih noči, ko je tiho ležala ob njem in ko je naslednji dan jokala. Ko je uporniško utihnila in dneve mol­ čala v obupu, ko si je prigovarjala, da ga mora zapustiti zdaj, ko je še dovolj mlada, da bo morda srečala nekoga, ki jo bo imel dovolj rad, da bo skrbel za njeno srečo. Mar bi ostala s tistim slaščičarjem, vedno mi je nosil slastno pecivo. A nikoli ni mogla zares oditi, ga za vedno zapustiti. Izginila je le za kakšno popoldne, za kakšen dan je odšla na izlet. Ko se je vrnila, je imela občutek, da sploh ni opazil, koliko časa je bila zdoma. To jo je ob vrnitvi najbolj zabolelo, ne glede na to, kako čudovito si je postlala dan. Konec koncev, bila sta dva, ni bil samo eden. A on tega kakor da ni opazil. Največ ljubezni mu je nudila kitara, s to ljubico je težko tekmovala. * Njene blazinice ni bilo. Namesto nje je s sabo vzel neko sploščeno trdo blazino, ki jo je že večkrat nameravala vreči stran, ker je kazila prostor v dnevni sobi. Tudi tega ni nikoli storila. Kako bom sploh zaspala? se je spraševala po pol ure rahljanja blazinice in vnovičnega leganja nanjo. Tla so takole od blizu obupno smrdela. Zavistno je pogledala na njegovo stran in si rekla: Vzela bom njegovo blazino, pa naj on spi na tej! Res ju je zamenjala in poskusila nov krog. Ni ji uspelo. Zdaj je bila resnično nejevoljna. Spet je vzela nazaj svojo blazino, saj – od svojih očitkov zastrupljena – je pomislila, da bo jutri slišala, vzela si mojo blazino, pa to. Tega si res ni mogla privoščiti. Kitari sta še vedno peli. Končno se je le zgubila v snu. Slišala ga je, čeprav je prišel kot tihotapec. Trda blazina in nosnice sko­ raj pri tleh so naredile svoje: spanec je bil rahel. Ulegel se je in v trenutku zaspal, že čez nekaj minut ga je slišala globoko smrčati. Ona pa je takrat šele zares začela bedeti. Zdaj je bilo naenkrat res čisto vse narobe. Kako je lahko poniknil s takšno lahkoto? je spet zasekalo v njeno tišino. Ja, seveda, utrujen, premražen, vlažen. Zunaj so se že oglašali prvi jutranji ptiči, prva svetloba se je počasi prebijala skozi mrak. Koliko ur sem sploh spala? Bila je budna in besna do meje blaznosti. Zdaj jo je najbolj razkačilo dejstvo, da je že jutro. Zaradi trde blazine jo je bolela glava, spodnja čeljust, tako se ji je zdelo, pa se je med kratkim spancem premaknila iz svojega sklepa. Boleli Sodobnost 2022 83 Bojana Dragoš Mlin so jo celo zobje. A to ni bilo vse. Nekje notri, ni mogla natančno določiti, iz katerega notranjega organa, se je oglasil stari znanec, ki jo je spremljal že vrsto let, in si jo znova začel prilaščati. Obup … … saj njegovi prsti niso nikoli gladko polzeli po njeni koži in njene oči niso nikoli srečale njegovega pogleda. Vse je bilo zavito v koprenasto mačjo dlako in tisočere niti, ki so prepredale njun prostor pod soncem. Plamen je dogoreval, toplota je odstopala mesto hladu. Špranja na kuhinjskem oknu je bila ravno dovolj široka, da so noter vdrli drobci bele pene in preveli prostor, zmrazili kamro, jo zledeneli, jo objeli in ji vdihnili pečat teme, umiranja, kesanja, malodušja, naveličanosti, grehote, klavrnosti, jezikavosti in straniščne poezije. Smrti. Pa ni umrla takoj. Toplota je mirno podala roko hladu, svojemu drugu. Vedela je, da njen čas še ni potekel, da ne bi smelo biti tako, a prepustila se je melanholiji novega stanja in jo sprejela kot svojo. Hlad pa je vztrajal, saj veste, lisica in jež, načenjal je svilnate oblačke in puhaste meglice toplote, polaščal se je vseh kotov, vseh mehkih barv iztekajočega se časa, vseh odtenkov rjave in lila in rumene, najedal je kuhinjske lonce in tudi kavnim skodelicam ni prizanesel. Lestenec v kamri je začel ledeno svetiti in luč je pomenila le še kos prežgane lepenke v ulici smetnjakov. Zavesa se je spremenila v kamen – neprosojen, sajast, umazan. In čisto nazadnje, ko so vse stvari sprejele novo obliko, so portreti na stenah, podobe ljudi, postali mrki opazovalci neprijaznega sveta in deževne pokrajine. In dveh trupel na parah življenja, sredi kamre, s sivimi ustnicami in praznimi očmi in neizgovorjenimi besedami. Mnogimi in lepimi. Premnogimi … Nagonsko je zavzela položaj fetusa. Čutila je, pravzaprav je bolj slutila, kako se obup skoraj nezaznavno plazi in ji počasi polni gmoto tkiva sredi prsi, ki je postajala vse temnejša in vse težja. Njegova pajdašinja jeza, ki je v zasedi samo čakala na namig, mu je rade volje priskočila na pomoč in se prav tako začela bohotiti in širiti svoje lovke. Skozi fizično bolečino je korak za korakom zavzemala prostor njenega obstoja. Vsi ti neobičajni ob­ čutki so se samovoljno pretvarjali v neko novo čustvo, ki ga še ni poznala. Kolikor več obupa je poteptalo njeno bit, toliko manj je čutila, da obstaja tukaj in zdaj. Nalahno, medtem ko je padala v brezčasnost, je izginilo vse, kar jo je v tistem trenutku obdajalo. Izginila je soba, izginilo je pohištvo, izginil ležeči mož. Izginile so misli, telo se je poglobilo v tišino, ni več čutila dihanja in bitja srca. Ničemur ni mogla prisluhniti, ničesar ni mogla videti, vonjati. A vendar je bil prostor poln obljube, da bo vse v redu. Kot da bi preskočila eone časa, je videla le eno točko v daljni prihod­ nosti, ko bo še vedno s tem moškim, ki trenutno leži zraven nje in ki mu ni mar zanjo. Skrajno jasno je videla dva človeka, kako vsa zverižena od nenehnih skupnih zablod še vedno ležita drug zraven drugega, ne da bi se 84 Sodobnost 2022 Mlin Bojana Dragoš poznala, ne da bi še kadar koli zasledila tisti lesk v očeh, popolna tujca. Tujca zdaj, tujca v večnosti. Ob tem spoznanju jo je ostro zabolelo med očmi, zarezalo jo je v prsih in jo preklalo na dvoje. Prekleto dobro ji je delo. Zdaj ni bila več sama in nebogljena. Njena druga, bolj pogumna polovica, je prevzela nadzor. * Zjutraj se je Urša po prstih spustila v kuhinjo. Dolgo je čakala, da prideta na kavo. Šepetala je in se trudila, da ne bi preveč ropotala s kuhinjsko posodo. Ko se vse dopoldne v sobi ni čisto nič premaknilo, se je odločila, da ju gre zbudit. “Sonce je že visoko,” je kakor v opravičilo rekla Marjanu. Stopila je po škripajočih stopnicah, se ustavila pred vrati, prislonila uho, še vedno nič …, jih odškrnila. Široko razprla oči. Ker ni bila prepričana, kaj čisto zares vidi skozi režo, jih je odprla na stežaj in nepremično obstala. Sredi sobe je še vedno v spalni vreči ležal Jure v svoji beli majici, polni rdečih krogcev. Urša se je nenadoma spomnila ene svojih majic iz starih časov, ko je kot najstnica delala eksperimente v domači kuhinji. Z vrvico je na različnih koncih majice zvezala majhne žepke različnih velikosti, maji­ co vrgla v lonec z barvo za tkanino, jo prekuhala in nato vrvice odvezala. Dobila je neopisljivo lepe unikatne vzorce. Uršina dlan se počasi dvigne, da pokrije zevajoča usta, njene oči ne morejo verjeti. Juretova majica ima tudi unikatne vzorce, sicer nekoliko drugačne od njenih. V prsih tisti fini nož iz Barcelone z izrezljanim roča­ jem – za lupljenje jabolk. Vsepovsod po sobi raztreseni koščki bele pene. Kot iz kakšne blazine, pomisli Urša. Spominjajo na cvetove tujerodnega šipka, ki raste na sosedovem travniku. Tudi Jure in zraven njega ležeča kitara sta posuta z njimi. V levem kotu na vrečah zvita vase mirno spi Bronja. Objema črno mač­ ko, ki zdaj nepremično zre v Uršo in glasno prede – zvok je vse močnejši, mačka vse glasnejša, še malo in predrla bo nepredirno tišino te sobe, te hiše, te kotline. Njene srepe rumene oči pa zrcalijo smrt. Sodobnost 2022 85 Sodobna slovenska proza Helena Šuklje Popek Dotaknila se je nabreklega popka, ki se je smolnato svetlikal in rožnato preseval sokove pod zeleno povrhnjico. Roko je položila na tla in pobožala odkrito zemljo. Z blazinicami je zdrsela čez brazdo in počasi zarila prste v mehko podlago. Tukaj bi bil dober prostor. Zajela je prgišče humusa in ga stisnila v pest, a zbodlo jo je nekaj ostrega in sunkovito je razklenila prste. Grudice so se drobljivo razsule in se vlažno oprijele gole kože. Iz gube, ki je tekla poševno z leve strani zapestja do kazalca, je štrlel velik trn stare vrtnice. Ost se ji je zadrla v sredo dlani in v zrak molela kot vrtavka, ki je nenadoma zastala med naglim sukanjem in se ustavila v nemogočem, nav­ pičnem položaju, še preden bi se upočasnila, še preden bi začela opletati in kolebati in bi nazadnje omahnila ter razkrila številko rulete ali uperila namišljeni prst v prihodnost in usodo. Tjakaj. Izdrla si je želo in iztisnila kri iz vbodne ranice. Poznoavgustovska svetloba je trepetala nad popkom, ki je štrlel izza listnega sedla kot posebno koničast in eksotičen klitoris. Podaljšane sence. Roji mušic, tudi komarjev, ki se pod večer dvigajo z gladine stoječe vode v desetletje stari gradbeni jami Tobačne tovarne in s sosednjega vrta, pravzaprav tega, kar je od vrta ostalo, se pravi turobna škrbina in luknja, ki jo je zalila blatna, zasluzena voda, ko so vilo porušili, parcelo pa od meje do meje izvotlili. Pobrala je malo motiko, odmaknila plast listja, ki je prezgodaj odpadalo z velike stare platane, in nekajkrat zagrebla v zemljo. Drevo, s katerega se 86 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje je že avgusta usipalo listje, je stalo na meji s sosednjim vrtom in bagri, ki so lani dolbli v zemljo tik ob ograji, so mu odtrgali pogubno veliko korenin. Potisnila je posodo s hortenzijo na drugo stran gredice in merila prostor, kamor bi jo posadila. Skorajšnji konec poletja je vrezal pepelnate ožganine v liste grmiča, ki se očitno še ni privadil vrta in se še ni znašel med sta­ rimi, udomačenimi vrstami. Plenilski gradbinci so pri mejaših odstranili vse zelenje in visoka drevesa, osončenost se je nenadoma spremenila in blagi senci privajene potonike, kresničevje, praproti in stare hortenzije je zaznamovala nezdrava, rumeno zelenkasta bledica listov. * Ozrla se je nazaj v zgodnjo pomlad, ko se je na vratih pojavil velik šop ble­ ščečega listja, ki je kar škripalo od obilja tekočin, in belih, čvrstih cvetov, izza katerih se je smejal Lenart in s pletenim okrasnim loncem v naročju lovil ravnotežje na zadnji stopnici. “Ne bi si upal s cvetjem, prinesel sem ti nekaj za na balkon, teraso, lahko si postaviš tudi v sobo. Tako so mi rekli …” Na listku je pisalo Hydrangea macrophylla, cvetličarna Emilia, pravkar prenovljena in opremljena z njegovim podpisom, Vidart Arhitekti. Jasno, da najdražja. Objela je grmič, mu vrnila poljub na lice in ga povabila v hišo. “Bova zunaj?” Iz platnene vrečke z logom berlinskega kongresa arhitek­ tov je potegnil steklenico rdečega vina in jo postavil na mizo pod širokim napuščem. Stopila je v sprejemnico, da bi prinesla dva kozarca in lonček z olivami. Lenart je slonel ob stebru, si prižigal cigareto in zrl proti praznini sosednjega vrta. Rahlo je pripiral oči in vsakič, ko je potegnil dim, se mu je med obrvmi zarisala kratka dvojna guba. Na temni gladini vode, ki se je nabirala v luknji, se je zrcalila lesena veranda in tanka črta ognjene zarje je sekala slutnjo njunih silhuet. Kgrrrpt, kgrrpt, se je v visokem falzetu oglašala regica iz malega ribnika. Bele srčaste lokvanje in metličasto trsje je zasadila še prababica Marija in v bajerju se je med žabami dobro znašla tudi velika stara želva, ki so jo klicali Minca. Široka pokrita terasa se je raztezala po vsej jugozahodni fasadi prvega nadstropja in zgodnji večer je osipal vijoličaste cvetove s težkih grozdov stare glicinije. Zavita stebla dolgožive plezalke so kot kite močnih rok varovala zidove in se spuščala na vrt z opojnim dehtenjem, ki je spominjalo na začimbe, cvetove lilij in nageljnovih žbic z rezkim nadihom španskega bezga na ostrih robovih. Sodobnost 2021 87 Helena Šuklje Popek Vino se je zazibalo v visokih čašah, Lenart ji je zadovoljno pokimal in se ji izpod čela zazrl v oči z nekoliko zarotniškim pogledom: “Na srečen razplet!” “Na nov začetek,” je pomislila sama pri sebi in dvignila kozarec k nje­ govemu. “Še nekaj imam zate,” je pokazal na vrečko in izvlekel veliko monogra­ fijo Vidart Arhitektov. Izdaja je bila razkošna, angleško-nemško-francoska, bogato opremljena s fotografijami, recenzijami in maketami, s pregledom vseh njegovih realiziranih projektov in tudi tistih, ki so ostali le na papirju. Na zavihku je bil Lenartov portret, posnet v oblačnem, vetrovnem vreme­ nu na starem kamnitem mostu na Majni. Slonel je z rokami na ograji in se obračal v objektiv z zadržanim in resnobnim pogledom, v ozadju pa je bilo videti njegovo futuristično leseno konstrukcijo z osupljivo oblikovanimi steklenimi ploščami. En minimalen kontra za tvoje krasne knjige, ji je napisal s črnim floma­ strom na prvo stran. * Avgustovska svetloba se je nagibala. Mušice so še bolj pritisnile. Odložila je motiko in si obrisala zemljo z dlani. Hitro je vstala in za nekaj sekund jo je ohromila črnikasta bleščava v utripajočih kolobarjih, ki so jo tiščali nekam navzdol in navznoter, jo vlekli vstran in se le počasi umikali jasnejšemu pogledu. Prav tam, na zavetni gredici, so še vedno rasle dišeče vrtnice, ki jih je s Primorske po prvi vojni prinesla prababica Marija. Tesnoba ugaša­ jočega poletja se ji je razpirala v prsih. Z dlanjo oprta na leseni opaž fasade je z nohti potegnila po žlebičastih letnicah in naslonila čelo na srebrn­ kaste, od sonca in dežja pobeljene deske. Od stene se je širil suh, topel vonj. Malo je spominjal na janeževe upognjence in beljakove poljubčke, ki so se tolikokrat sušili zgoraj v kuhinji. Mogoče tudi na kavno kremo in beljakove plošče babičine umetelne torte, ki jo je pripravljala za najbolj slavnostne praznike. Zasukala je glavo in pritisnila levo lice na ogreti les, kot bi hotela zaslišati pokljanje parketa pod koraki in znane glasove, ki so se v desetletjih oprijeli sten. Le da človeških glasov ni bilo. Hiša se je izpraznila in se odvadila svojih prebivalcev. V omarah so se tiho premika­ le le še njene obleke, knjige so ji mrmrale s polic, stekleni lestenec se je pogovarjal s porcelanastimi skodelicami v visokih vitrinah in po praznih posteljah v zgornjem nadstropju so se na spranih prtičih sušili šopi mete, melise in limonske trave. 88 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje * Lenart je pripovedoval o svojih projektih. Bil je dobre volje, gostobesedil je z užitkom in natakal težko rdeče vino. Poslušala ga je, okušala rubinasto pijačo in se smehljala. Kako dolgo te nisem videla, je plivknilo v misli. V mehkem soju sveč so se premikale ustnice z izrazito konturo, ki je jasno loče­vala čvrsto rdečkasto sredico od zagorele kože. S sprednje strani sta ­bili zgornja in spodnja ustnica gladki in napeti, kot bi ju v glini z nekaj hitrimi potegi zgnetla palca spretnega kiparja in zgornji namenila malo več mesa ter jo v valovitem reliefu razširila od sredine navzven. Posebno s profila je bila ta ustnica nekoliko pomaknjena nad spodnjo. Bila je opazno poševna, kot premec galeje, s katere se nad valove dviga mrka in neustra­ šna glava zaščitnika ladje. Ta značilnost je Lenartu na trenutke dajala nadih šaljivo izzivalnega šobljenja, ki pa se je že ob rahli spremembi svetlobe ali zornega kota spremenila v vase obrnjeni smehljaj, ki je zamiral in temnel z jasno padajočo obrobo do rahlo lokavih, navzdol obrnjenih kotičkov. Imel je navado, da si je večkrat obliznil ustnice, kot bi se dotikal samega sebe. Ni potegnil z jezikom od enega kotička k drugemu in ni uvihal spodnje ustnice navznoter ali je ugriznil. Jezik je potisnil navzven točno na sredini in se ljubkovalno sprehodil od zgornje ustnice k spodnji, ne da bi ju stisnil in stanjšal, tako pa je dajal zavajajoč vtis zelo mladega moškega, ki se še ne more zadržati ali pa le zvito igra in vabi. * Pustil se je ljubiti, čeprav si za to ni z ničimer prizadeval. Nastopal je z brezbrižno gotovostjo tistega, ki se zaveda, da je privlačen, vendar mu je za to popolnoma vseeno. Ni se trudil, da bi se prilagajal, če je staknil rane, je znal preživeti, a vase ni gledal in se ni spraševal o ničemer, skratka do sebe je bil popolnoma ravnodušen, če si ni bil že skoraj v breme. A ven­ dar, pustil se je ljubiti … Pustil se je ljubiti svojim študentom in svojim naročnikom ali pa tistim, ki so se šele trudili, da bi si pripravili teren in da bi nekako prišli do njega. Pustil se je ljubiti prijateljem, pustil se je ljubiti sodelavcem in mladim, ki so občasno ali za mali denar, predvsem pa za reference, ki so si jih s prakso pri Vidart Arhitektih nedvomno pridobili, delali v biroju. In pustil se je ljubiti njej. Že dolgo. Ni je ne spodbujal, ne zaviral, niti ji ni olajševal korakov, kaj šele da bi ji pripravljal teren. Samo bil je. Bil je blizu, tudi kadar ga več mesecev ni bilo in se nikomur ni ogla­ šal, kot bi poniknil v svojo uganko, ki jo je zavračal, ali, morda bolj točno, Sodobnost 2021 89 Helena Šuklje Popek v temo, v kateri se je skrival. Pustil je, da se odvijejo kratkočasni večeri in nenačrtovana snidenja, ko se je vrnil z dolge poti (z letališča ji je poslal kratko sporočilo) in ga je čakalo prazno stanovanje, ali pa mu je nasprotno ugajalo, da je ostal še nekaj časa skrit in neopažen, da se je poigral in se šel prismuknjene skrivalnice, za katere je vedel le sam. In pustil je, da gredo njuna srečanja svojo lahkotno pot, dokler ne bi postala preveč pogosta in pričakovana, preveč vsakdanja in predvidljiva ali, še slabše, zavezujoča, taka pa bi ga naposled utrudila in ozlovoljila. Ali pa bi si Manja umislila, da lahko stopi dlje. * “Dobila sem že tretji poziv investitorja, da podam soglasje k izgradnji vilabloka na Razingerjevem vrtu.” Lenart je vstal, stopil do ograje in se naslonil na rob: “Ni ti ga treba dati.” “Sprožili bodo upravni postopek,” ga je spomnila, “veš, da vedno ugodi­ jo investitorju in uradno zahtevajo formalnost soglasja sosedov.” Pogledal jo je skozi priprte oči in na dolgo potegnil cigareto: “Ja, glej, bomo videli, kaj bo …” “Še nekaj je. Tine je zdaj, ko je izplačal Polono, glavni dedič po babici, jaz imam samo tretjino. Z RoGradom je podpisal pogodbo … veš, da so to gradbeni špekulanti, briga jih življenje v Rožni dolini, za svoj vložek hočejo samo čim več gradbene površine. No, smisel vile vse od antičnih časov je hiša sredi zelenega vrta. Vilablok, prosim, kaj je to?!” “Res me ne zanimajo te igre. Špekulanti so se pojavili, ko so odkrili, da pri nas omejitev ni in da z novogradnjo lahko pridobijo večkratnik nekda­ nje bivalne površine. To je preprosta logika dobička, po kateri več kupcev manjših enot lažje plača visoko ceno kvadratnega metra. Za koliko je zdaj dvignjena dovoljena višina hišnih vencev? Z enajst na štirinajst metrov? In za koliko je povečan faktor zazidljivosti, obveza po zeleni površini pa tako rekoč nična? Res, ne morem se ukvarjati s tem.” “Pomagala sem pripraviti peticijo … Veš, kaj pravi župan? Da smo sami krivi za spremembe, saj prostovoljno prodajamo hiše. A če bi zakonska za­ ščita kaj veljala, prodaja še ne bi pomenila tudi rušenja. Ironija je v tem, da je ta del mesta zanimiv tak, kot je, in da se zdaj spreminja v svoje nasprotje.” Začutila je, kako ji je na sencih izstopila žila. Oranžna kresnica ogorka, ki ga je Lenart vse hitreje vlekel, je zaplesala v šipi dvokrilnih vrat veran­ de. Ošinil je svoj odsev v steklu, si na hitro potegnil skozi lase in se spet obrnil k njej. Videla je konico jezika, ki je švignila čez ustnice, kot da bi 90 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje lahko že z naglico te kretnje preobrnil pogovor. Trčila je ob zapik. Očitno ji ne bo dal zavetja. Ne bo ji dal zavetja, v katero bi se lahko zatekla in bi jo pomirilo. Presedla se je, popravila si je šal, ogrnjen čez rame … čakala je, da bi še kaj rekel, morda dodal. Ali bi ga lahko prosila za podporo pri iniciativi? Besede so nemirno vznikale in se trudile sestaviti v smiselno celoto. Ali bi ji rekel, da je tudi sam vsaj posredno udeležen in bi pravzaprav moral storiti več, vendar, žal, ne more nastopati v katerem koli interesu. Netopir je v nizkem letu zaprhutal pod nadstreškom in plamenčki sveč so vztrepetali. Še je poskušala: “Tako so si zamislili tudi našo vilo podreti, vrt po celem tlorisu izvotliti, zabetonirati, zgraditi podzemne garaže in postaviti betonski kubus s tri­ najstimi stanovanji. Na spletu se že oglašuje Vila Trinajstka, BIS Arhitekti. Tudi v Delu je bila reklama,” se je sklonila v košaro s časopisi in revijami ter mu odprla prilogo na strani z velikim oglasom: “Elitni vilablok na prestižni lokaciji s konceptom modernega urbanega bivanja ponuja trinajst nadstandardnih enot. Tri podzemne in tri nadzemne etaže. Izčiščene forme perforiranega ovoja presegajo individualno in komunicirajo s percepcijo tlorisa. Dialog črno-belih kubusov in razsežnih steklenih površin preizprašuje konstitutivne implikacije nujnosti premen prostora. Afirmacija sodobnosti skozi platformo krožne arhitekture celostno misli eksistenco in se naslanja na entitete bivanjskega …” Lenart je prekrižal roke na prsih, kot da se poskuša ograditi. Dlan s pal­ cem navzgor je stisnil pod pazduho, namrščil se je in zategnil ustnice ter spet, zdaj še bolj na dolgo in že kar očitno nejevoljno potegnil. “Ekstravagantne permutacije vertikal in horizontal tvorijo korektiv, ki ga dopolnjujejo konzole visečih balkonov. Izziv kompaktne gradbene totalitete združuje nasprotja v morfološkem kontinuumu in odpira diskurz hibridnega …” Lenart je stopil k mizi, vzel časopis in ga prepognil, kot bi jo hotel usta­ viti in ji položiti roko na razvneta usta, zajeziti besede in misli, morda pa predvsem zadržati strup, ki se je razlival iz oglasa. “Tudi od notarja dobivam pozive, da se zglasim in podpišem pogodbo o izselitvi, po kateri bo hiša prodana, sama pa bom namesto izplačila upra­ vičena do stanovanja v novosezidanem objektu. Kot bi se vselila v lastno krsto, se ti ne zdi?” Ugasnil je cigareto in se zazrl na Razingerjev vrt, pravzaprav v votel nič, ki je zeval tam, kjer je še lani stala vila s šarmantnim karakterjem meščan­ skih hiš iz tridesetih let 20. stoletja. Njegov pogled je bil nerazberljiv. Kaj je videl? Njen obup, komajda prekrit z najtanjšo kopreno poguma? Sodobnost 2021 91 Helena Šuklje Popek “Glej, bomo videli, kaj se da narediti. Jaz nimam časa … Mogoče bi lah­ ko … No, ne vem, bom premislil …” Umolknila je, saj ni bilo več kaj dodati. Tišina je brlela. Misli so se raz­ puščale v nepredvidljive oblike in mašile pore jezika s pohlepno grenkobo. Privezati bi morala samovoljne glasove, ki so lezli iz kotov, in odbiti bi mo­ rala preteče rezilo, ki je čakalo, da bo švistnilo skozi svinčeno tančico. Ali je opazil tresavico, ki jo je neusmiljeno oblegala od znotraj in je kar ni mogla umiriti? Uprla se je z dlanmi ob rob stola in se zazrla proti Razingerjem. Nenadoma je Lenart vprašal: “Ti je Silič prišel uglasiti klavir?” Stopil je proti salonu in jo potegnil za sabo. Spotaknila se je na pragu, mu skoraj padla v naročje in se v zadregi nasmehnila. Postalo ji je nerodno kot šolarki, ki se na hodniku zaleti v svojo ljubezen. Spet te ustnice, ki se neubranljivo vihajo. Podrsal je s prsti po pokrovu klaviature in ga odprl. Stala je med svetlobo in senco in ga gledala, kako seda k inštrumentu. Z veliko hitrostjo se je sprehodil po tipkah gor in dol. “Ojej …” se je zasmejal. Preigral je nekaj začetkov skladb, Tolažbo Franza Liszta, Mesečino Clauda Debussyja, Schubertovo Serenado. Tipka D3 je ob vsakem udarcu klecnila brez pravega zvena in G2 je zabrnela z zažaganim zvokom, ki je povzročal moteče resonance. Ampak videla je, da mu je vseeno. Disonance je preslišal enako, kot je potisnil čez ramo pogovor, v katerega sta se pravkar zapletla. Nato je zaigral nekaj taktov Chopinove prve Balade in se vrnil k Debussyju. Stala je tik ob stranici, skozi katero so se prelivali nizki tresljaji, in se z ro­ ko naslanjala na bleščeče ogledalo pokrova. Sledi potnih dlani so se risale na črnem laku, prestrezale vibracije strun in hlapele v drsečo svetlobo. Njegove oči so postajale tekoče in tisto, kar se je dvigalo ped za pedjo, je obračalo težko peščeno uro v neki drugi čas. Tišina je razprostrla pahljačo. “Pridi sem,” jo je ujel za roko. Še vedno na stolu za klavirjem jo je po­ tegnil k sebi in ji naslonil glavo na trebuh. Spustil je roko h gležnju in jo počasi pobožal po notranji strani meč, čez koleno in višje po goli koži, z dlanjo je zajel tanek rob krila in ga dvignil ob nogi. Prsti, ki so še prav­ kar drseli čez tipke, so se z vročimi blazinicami razlili po stegnu kot po obli posodi, ki jo je še treba ogreti in napolniti z vrelo tekočino. Z lasmi, ki so mu gladko padali, se je naslanjal vanjo … čakal je in brisal minute … Začutila je, kako ji utripa žila pod popkom, in ko je vstajal, da bi jo poiskal z ustnicami, ji je s hlastnim gibom zajel obraz v dlani, se sklonil nadnjo in jo prižel k sebi, kot bi zajel vodo, da bi pil in se odžejal. Kos je zažvrgolel 92 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje na ves glas. Vedro in vsakdanje je napolnil zgodnji večer in prosojen, zla­ tenkast svet, ki se je bočil nad njima. Napol razprte ustnice so se zbliževale in dihale z mokro vlago. Zdrsnil ji je z rokami čez vrat in se ustavil v jamici nad prsnico. Odpela mu je srajco, jo potisnila z ramen in se mu s čelom naslonila na grodnico. Povlekel jo je bliže in pustil, da ga je z nogo ovila okrog golih bokov. Dihal je hitro in globoko, jo objemal in ji hlastno segel med noge. Pridržal jo je čez hrbet, jo položil na divan in pobožal orošene dlačice. Lahen vetrc je napihnil prosojno zaveso in na stropu so vztrepetale brazde spreminjastih senc in mehkih jezikov svetlobe. Začutila je, kako ji razpira vlažno mednožje, se dotika nabreklega začetka in se s sredincem potaplja v gosto utripanje. Razklenila je kolena, ga stisnila okrog pasu in mu prišla naproti. Njuni medenici sta se sprijeli v glasnem stoku, ko se je usločil nad njo s širokim hrbtom. Z enim dolgim sunkom je vstopil vanjo in se uvil, kot bi ji scela zaril spodvihano želo v sredico. Čutila ga je v sebi, kako se premika in se dviga, da bi jo gledal, spuščal se je k njej in jo pre­ krival s poljubi. Skozi mokroto trepalnic so se ji lesketale visoke ličnice in privihane ustnice, ki so šepetale razvezano ime … Njegove roke na njenem obrazu, njegovi prsti v njenih ustih, njegova dlan pod njenim tilnikom, glava, usločena vznak, in blazinica palca, ki drsi čez ustnice, išče globlje, raziskuje zakrito belino in polzečo notranjost … tvoj jezik v moji mehkobi, tvoje ustnice na mojih vekah, tvoje prsi nad mojim popkom, tvoja sladka teža, ki mi ne da umika in se vrača in pljuska čez robove. Prostor je postajal gladek in svetlikajoč kot utekočinjen med. Žareča kapljevina se je pretakala med njima in čez čas so se ji v kratkih, sprva čisto rahlih drhtljajih zganile mišice in naplavile pulzirajoče valove v pregib, v občutljivost razkoraka, po stegnih navzgor in navznoter, globoko v trebuh, da jo je naposled presekal silovit krč, eden in še eden … in se nazadnje razlil k njemu, se vrnil s kratko izdihnjenimi vzdihi in počasnimi, vročimi kapljami, ki so se ji razlile čez sence. Vzpel se je nadnjo in pil slana lica, objel jo je pod pasom, ji še bolj privzdignil medenico in jo privil k sebi. Zaril ji je obraz v vrat in se prepustil sunkom, ki so planili iz njega. * Silovitost jo je obvladovala z močjo glicinije, ki se je na vsak rez odzvala z novim, divjim poganjkom … ne z enim, pač pa z dvema, tremi, štirimi, ki so se v nekaj dneh osupljivo podaljšali, se uvijali in poganjali v izmikajoči zrak, dokler niso našli najneznatnejše opore in se je hlastno oprijeli. Bala se je, da bi s preveč razmišljanja uničila megličavost spomina, ki je zaljšala Sodobnost 2021 93 Helena Šuklje Popek podobe in tkala prostore preobrata ter drugačnega začetka. Strašil jo je zastor pozabe, ki se je spuščal na besede, izgovorjene z ljubljenim glasom tik ob njenem licu, na šepet, ki ga je slišala v toploti storjenih nežnosti, in na prelivajočo milino, ki je tekla iz Debussyjeve Mesečine. Udušiti bi morala svoj zloslutni čut in opustiti zdravo pamet, da bi prezrla slaba znamenja, ki so tu in tam plivknila v srečanja ali se zarisala v praznino odsotnosti. Mučno in postopno se je spuščalo nadnjo zavedanje, da sprejema poško­ dovane različice tega, kar jo je spremljalo. Znova je potipala popek. Zazdelo se ji je, da bo zahrustal kot zmrzli sneg pod Lenartovimi koraki nekje daleč stran, na severu Norveške. Čutila ga je kot kepo ledenih zrn, ki se obrača in drgne ostre robove prekristaliziranega snega ob mehko notrino. Svetlobo je prepojil brezkrvni pepel in razbarval zaznave kot staro fotografijo. Evo me, spet v Tromsø, ji je pisal pred nekaj dnevi. Stojim na koncu pomola in gledam proti severnemu polu. Vmes ni nič, samo morje. Gradnja Aurora Borealis Arctic Centra teče po načrtih in zaenkrat mi je zelo lepo. To bo velika reč, zamisli si pariški Louis Vuitton Franka Geryja v vikinški različici. Pravo svetišče za raziskovalce severnega sija in vse njegove častilce. Pred predstavitvijo smo naredili nove fotografije za press material. Sem se počutil izredno neumno, ko sem moral pozirati pred maketo in poskušati narediti čim bolj ekspresiven obraz. Ne vem, kakšni bodo rezultati, upam pa, da nismo vrgli stran pol dneva. Kupil sem si super norveški pulover in rokavice, zeblo me ne bo. Lukas večkrat pride … Ostajam vsaj do božiča in ja, tu se mi res ni treba ukvarjati s problemi in težkimi situacijami, saj vse teče izredno profesionalno, tako da lahko mislim samo na projekt. Upam, da gre tebi dobro! L. * Vrtna vrata so zaškripala in čez gredico je padla dolga senca. Poševna svetlo­ba zahajajočega sonca se ji je bleščala v oči in se mešala z rojem mušic, zvrtinčenih okrog nečesa, kar bi lahko bila nizka postava, ki se je počasi zibala in približevala. Zamahovala je z eno roko, da bi odgnala nad­ ležni mrčes, stopala na prste, kot bi hotela pridobiti na veljavi, a odsekano kriljenje ni imelo nobenega učinka in je samo še razvnelo temni oblak. “Manja,” je zategnil glas, ki se mu je na dnu celo pri eni sami besedi poznala gošča zamaščenega dialekta. “Manja,” je ponovil, kot da bi glasno govorjenje lahko pregnalo žuželke ali kot bi terjal, da bi nekaj ukrenila in ga sprejela s protokolom odišavlje­ nega parketa. Egon? Egon, Manjin gimnazijski sošolec, ki se je ugnezdil 94 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje v mestni upravi, faliran arhitekt, ki si je z leti opleskal provincialno po­ reklo z večerno diplomo višje poslovne šole nadvse izumetničenega imena. Uradnik mestnega sekretariata za prostor in okolje. “Manja, še kar delamo na vrtu, kaj? Škarje, grablje in motika, pa toliko komarjev in mušic iz tegale vašega bajerčka?” Egon niti ni bil tako majhen, kot je bil čokat in plečat, poznalo se mu je, da je včasih znal prijeti za vile, rame in vrat mu je med ministriranjem ukrivilo posnemanje župnika, pozneje pa prilizovanje nadrejenim. Imel je občutljivo kožo rdečelasca. Podeželskih muh je bil vajen, a barjanski ko­ marji in tiste novodobne tigraste različice, ki so se zaredile v stoječi vodi opuščene Tobačne tovarne, so povzročale neznosno srbeče pike. “Daj no, le kaj ti je tega treba. Grablje, Manja … in vse to listje, trava, obrezovanje grmovja …” Egon se je zibal na malih stopalih naprej in na­ zaj, spominjal jo je na starinsko igračo iz trde plastike s skrito svinčeno polkroglo v izbočenem podstavku, na možiclja, ki se guga levo in desno, v ravnovesju pa ga ohranja mrzla kovinska sredica. Z ničimer ga nisi mogel podreti, kar koli ga je doletelo, odbil se je kot vzmet in se strumno postavil v vertikalo s svojim trpežno naslikanim nasmeškom. Iz ribnika za Manji­ nim hrbtom se je oglasila žaba. “Eh, saj razumem, da nimaš časa priti k nam na MOL, no, vidiš, sem se pa jaz potrudil k tebi. Dopisa nisi prevzela niti prvič niti drugič, glej, v tretje gre rado. Manja …” Zdaj je bil že tako blizu, da je zavohala neotesani vonj oljne pomade, s katero si je zalizal šopaste lase. Pripiral je oči in si jo ogledoval. Še malo, pa bi ji stopil za hrbet in jo premeril okrog in okrog enako brezsramno, kot je zakorakal v vrt in se razgledoval po gredicah. Ustavil se je na robu baze­ na, ki ga je pred drugo vojno postavil dedek Stojan in brcnil vanj kamen. Votlo je zadonelo. Tukaj se že nekaj let nihče več ni kopal. “Kaj praviš, Manja, dajva, stopiva, no, malo gor, saj med temi mušicami se ne moreva niti pogovarjati … Daj, povabi me, no, malo noter, vse ti bom lepo razložil, ti mi pa razkažeš hiško in svoje prostorčke, pa bova malo poklepetala o starih časih, Manja … Saj je bil tvoj osemnajsti rojstni dan, kajne, tule ob bazenu, takrat že nisem imel te sreče. In pozneje tudi ne, Ma­ nja. Ampak zdaj sem tu, glej, eni so pa daleč, a ne? Ah, toliko let, ­Manja … Le kako sem te takole zgrešil,” je pleteničil in lezel vanjo. Nenadoma se je zavedla, da se je zmračilo, naglo in brez opozorila. Nad veliko krošnjo stare platane je vzvalovil prosojen trak zelenkaste svetlobe. Vzplapolal je kot tanek svilen šal, dvignil se je enkrat in še enkrat, zažarel je Sodobnost 2021 95 Helena Šuklje Popek in se razpustil kot niti rahlega prediva, ki ga razpletejo hladni prsti, preden ga piš raznese v vse smeri. Egon je čakal, očitno je imel čas in se ni bil pripravljen zlahka obrniti. S konico zelo zašiljenega čevlja (pa menda vendar niso bili škornji s pol­ peto … o, ja) je tapkal po nasuti poti in bingljal z aktovko ob desnem boku. Ob robu je bil kupček uvelega plevela, ki ga je oplela že dopoldne, in malo naprej še eden in še eden. Ni jih še pobrala in odnesla na kompost. Po ka­ menčkih je počasi lezel velik vrtni polž z rumeno rjavo hišico in puščal za sabo vlažno sled, ki se je lesketala v ugašajoči svetlobi. Pred kupčkom se je ustavil in ga previdno preiskoval z dolgimi tipalkami. Sukal jih je sem in tja, kot bi preizkušal, kako varna je pot, ali pa si je morda že izbiral prostorček za luknjo v zemlji, da se pred zimo skrije in zapre hišico s pokrovčkom. Prijazna apnenčasta lupina se je nagibala zdaj sem, zdaj tja na mišičasti nogi, ki se je ob robovih vihala, kot bi bila obrobljena z volančki. Zavite proge so se v spiralastih zavojih zoževale do nizkega vršička in dajale vtis zanesljivega zavetja. “Takole, Manja, časi gredo naprej. Pa le nič ne skrbi, jaz bom že uredil, da bo vse prav, in če bi ti le hotela, glej, vse se lahko zmeniva …” Egon se je nagnil čisto k njej in zavrtal mišje oči v hišo: “Imela boš svoje stanovanjce v suterenu, izčiščeno in seksi, s krasnim pogledom na fontano – vibriran beton in mehanika, ki brizga vodo trinajst metrov v zrak. Imela boš svoje domovanjce, triintrideset kvadratov, klein aber dein, pihneš, pa je pospravljeno. Nič več skrbi s hišo in kurjavo, nič več skrbi z mojstri in delavci, vse zoprnije preložiš na našega upravnika. In za povrh še nobenih vrtnarskih del, nobenega kopanja po gredicah in presaja­ nja čebulic, nobenega obrezovanja drevja in odvažanja zelenja. Kaj praviš, Manja? Izčiščene forme, kubusi, urbani minimalizem. Lahko pa stopiva še malo gor, nič te ne stane … Bi raje nekaj pritličnega, dvainštirideset kvadra­ tov je že prava plesna dvorana. Premisli, no, malo, zate gre … Samo ne delaj cirkusa … Nobenih iniciativ in shodov, nobenih javnih pisem, peticij in obiskov pri županu, nehaj že s tem zbiranjem podpisov in intervjuji z novi­ narji. Preveč se ženeš, Manja. Bodi, no, pametna, saj ni tako težko, kajne?” Polž je prilezel do Egonovega škornja, s tipalko je zadel ob šiv in urno vpotegnil stopalasto nogo. Egon je pogledal v tla, se prestopil in Manji je zledenela kri v žilah. Nebo je razparal hrsk drobljenja apnenčaste hišice in drobovnjak, pomešan z ostrimi črepinjami, se je rjavkasto razlezel. Egon se je skremžil v ponarejeno užaloščenost in si obrisal podplat ob nizek zidek. “Se kmalu spet vidiva, Manja … Pa pripravi kakšno dobro steklenico.” Zadovoljno se je zasukal na petah in prijel za kljuko vrtnih vrat. 96 Sodobnost 2021 Popek Helena Šuklje “Aja, Lenarta … No, Lenarta Vidala smo kontaktirali z mestnega sekre­ tariata, da bi podal še eno neodvisno mnenje k dopolnitvam OPN. Iz biroja so nam neuradno sporočili, da niso pristojni in da mnenja niso del njihove dejavnosti.” * Stisnila je popek, ki je štrlel izza listnega sedla hortenzije. Bi slišala ječanje in tiho stokanje, če bi lomila enega za drugim? Vzela je škarje in zarezala. Poganjek je padel kot spodsekano telo in mlahavo obležal. Tako omahne upanje, ko um doseže neizprosen stavek in se razkrije tisto neslišno, kar se je selilo s sencami in kar je bila že vedela potihem, a je vedno znova našla zagovor in upala na preobrat. Hortenzija se je na rezu v hipu zasolzila. Z ustnicami se je približala odprti rani in se srečala z mandljasto grenkobo. Kar z golimi rokami je odmaknila prst, zarila odrezano steblo z brsti v zem­ ljo in ga zagrebla. Spomladi bi moralo odgnati močne poganjke. Toda kaj bo tu spomladi? Približala je rezilo k drugemu steblu in ga pomaknila k tretjemu. Somračni trakovi zraka so se zganili – ali pa so bili le listi tisti, ki so vztrepetali. Odmaknila je škarje, jih hitro pospravila v žep in porinila lonec k steni. Zazeblo jo je. Bila je noč. Ozrla se je po temnih oknih. Hiša je tiho diha­ la z zaprtimi očmi in drsela v spanec kot nekdo, ki se je spravil s svetom in sam s sabo. Stekla je v zimski vrt in prižgala vse luči v pritličju, tekla je po stopnicah v prvo nadstropje, udarila je po tipkah na klavirju, da je glasno zadonelo. Potisnila je zavese z okna in na verandi razpahnila južne ­polk­nice. Tekla je skozi knjižnico v delovno sobo in prižigala luči, odpirala je vrata v kuhinjo in shrambo, glasno je hodila, da so koraki odmevali in se odbijali od sten. Kričala bi, če je ne bi strašil lastni glas, ki se je tuje kotalil po izvotljenih prostorih. Povzpela se je v zgornje nadstropje, odgrinjala je zastore v spalnicah, da bi svetloba prosto padala na vrt in se razlivala po zelenju. Zagledala je pulover, ki ga je Lenart pozabil spomladi, in ga po­ grabila. Nezamenljiv vonj, vonj po njem, se je še skrival v gubah debelega bombaža. Oplazil jo je lastni odsev v ogledalu in hitro se je obrnila. Spu­ stila se je dol in stopila v vrt. Pokleknila je na gredico in se dotaknila veje Lenartove hortenzije, globoko vsajene v mehko zemljo. Spomladi bi lahko odgnala. Lahko bi. Popki so bili močni in napeti, prst je bila rahla in bogata, še čas je bil kar pravi. Stopila je čez travo in gredice, poznala je vsako ped na vrtu, hodila je tik ob grmih sivke in verbene, božala je liste potonik in metličastih trav, sklonila se je pod nizko vejo magnolije in šla ob brezi, Sodobnost 2021 97 Helena Šuklje Popek dotikala se je gladke hoste in se ustavila na mahnati preprogi v najbolj senčnem delu vrta. S hrbtom se je naslonila na široko deblo rdeče bukve in se zazrla v svetlo toploto hiše, ki jo je spremljala z rumenimi očmi. V ločju je zašuštelo. Stebla so se razmaknila in skozi bičje se je prikazal visoko iz­ bočen, ovalen oklep velike stare želve, ves poslikan z rjavkastim satovjem. Minca je porinila glavo skozi trsje in zvedavo pokukala proti b ­ ukvi. Manja ji je pomignila in nad slemenom je zažarela zelenkasta svetloba. 98 Sodobnost 2021 Sodobna slovenska proza Mojca Petaros Snežne krogle Sedela sta na neudobnih kavarniških stolih pred majhnim tržaškim loka­ lom, ki je bil med gosti gotovo bolj priljubljen zaradi prisrčnega razgleda, segajočega vse do morja, kot zaradi precej skromne ponudbe; imeli pa so dobro kavo, in to je bilo očitno dovolj. “Si vedel, da sem doma, ali si v bistvu poskusil srečo, ko si me poklical?” Barbara si ni mogla kaj, da je ne bi zbodel komaj zaznaven občutek krivde, ker brata sploh ni obvestila o tem, da je prišla na obisk. Saj ne, da bi bilo to zanju kaj nenavadnega. Najbrž se preprosto nista slišala dovolj pogosto, da bi ga vsakič obvestila o svojih namerah. Njene besede pa so v Roku vzbudile čisto drugačno razmišljanje; ni pričakoval, da bo mlajša sestra Trst po vsem tem času še vedno imenovala dom. To mu je bilo všeč. “Ne, tata me je obvestil,” je odgovoril. “Sem se pa oglasil takoj, ker sem že prej mislil, da bi ti pisal. Nekaj sem ti hotel pokazati.” Segel je v globok žep usnjenega jopiča in predmet iz njega položil na kavarniško mizico. “Jo prepoznaš?” Le kako je ne bi. Barbara bi prepoznala čisto vsako snežno kroglo iz zbirke, in čeprav je od takrat minilo že več kot desetletje, se je za prav to, ki jo je Rok privlekel na dan, še vedno spomnila tudi trenutka, ko jo je kupila. Izlet v Pariz, tretji razred višje šole. Njen prvi šolski izlet v tujino, ki ga je zaznamoval predvsem več kot dan vožnje z avtobusom. N ­ eskončno n ­ očno Sodobnost 2022 99 Mojca Petaros Snežne krogle potovanje, neuspešni poskusi spanja, z glavo, naslonjeno na Valerijino neudobno potovalno blazino, ure in ure kartanja z neštetimi prekinitvami, od skrivanja pred profesorji, ki niso dovolili, da bi bili med vožnjo odpeti, do prepirov glede pravil pri briškoli ali zaradi neuspešnega truda za to, da bi se karte obdržale na svojih mestih kljub premikajočemu se vozilu, ki je ravno v najodločilnejših trenutkih vzbujal vtis, da ne vozi po gladki avto­ cesti, ampak po razorani makadamski poti. Bolj kot pariške znamenitosti, ki jih je pozneje še obiskala, so ji od izleta ostali v spominu ti neponovljivi družabni trenutki. Kroglo, tako kot vse ostalo, kar je prinesla iz Pariza, je kupila šele zad­nji dan, tik pred povratkom; njeni sošolci so že ves teden kupovali šope obeskov za ključe v obliki Eifflovega stolpa in druge neumnosti, Barbari pa nikoli ni bilo preveč do tega, da bi domov vlačila take reči. Valerija, njena najboljša prijateljica, je spominkom pripisovala velik pomen. “Iz Pariza se res ne moreš vrniti praznih rok,” je govorila prijateljici in jo nazadnje prepričala. Ko se je Barbara z majhno papirnato vrečko in zadovoljnim nasmehom prikazala na avtobusnem sedežu in jo je Valerija radovedno vprašala, kaj je kupila, je bila nad odgovorom najprej razočarana. Snežna krogla se ji je zdel najbolj klišejski spominek, ki bi si ga lahko zamislila. Toda ko jo je zagledala, je morala deliti prijateljičino navdušenje: krogla iz male pro­ dajalne na eni od stranskih uličic v mestnem središču, v kateri je starejša gospa za pultom, ki ni znala niti besede angleško, Barbaro rahlo spominjala na čarovnico, je bila res nekaj posebnega. Ni šlo za eno tistih cenenih plastičnih krogel, ki so jih serijsko proizvajali in so bile povsod po svetu praktično enake. Na drobcene, a z lahkoto prepoznavne pariške znameni­ tosti so poleg snežink, ki so bile osupljivo podobne pravim, padale zlate zvezdice. Čudovita pa ni bila samo podoba v krogli: tudi skrbno izrezljan lesen podstavek je bil unikaten. Zdaj jo je Barbara previdno vzela v roke in si jo ogledala z vseh strani, z enakim občudovanjem, kot ga je videla v Valerijinih očeh tistega dne na avtobusu. “Poglej tole,” je nenadoma rekla. “Se spomniš? Ko sem jo kupila, je bil Čarli še živ.” Na lesenem podstavku je bila težko opazna, a vendar nezgrešljiva sled pasjih zob. Barbara je prst podržala ob njej in zasukala kroglo, da jo je Rok lahko opazil. “Najprej smo jo postavili na mizico v dnevni sobi, pa je pesjan nekako splezal gor in jo zgrabil. Na srečo smo ga takoj ustavili. Kljub temu je pravi čudež, da se ni krogli tako rekoč nič zgodilo, kaj? Steklo je videti tako krhko.” Rok se je nasmehnil. Njegova sestrica in mamin psiček se nikoli nista najbolje razumela. Barbara na splošno ni gojila pretirane ljubezni do živali. 100 Sodobnost 2022 Snežne krogle Mojca Petaros “Še dobro, da se je izkazala za bolj trpežno. Pomisli, če bi se takrat razbi­ la … Mama bi bila vse prej kot navdušena. Sploh, če bi se Čarli še porezal na črepinjah.” Njuna mama je bila precej nejevoljna, ko je Barbara prinesla ročno izdelano snežno kroglo, češ, kaj zapravlja žepnino za tako kramo. Snežna krogla ni imela nobene uporabne vrednosti, za okrasni predmet pa je bila nedvomno predraga, je trdila. Morda je tudi zato, da bi potlačila najstniško užaljenost, ker mama ni cenila skrbno izbranega darilca, Barbara naslednje leto s šolskega izleta v Budimpešto prinesla eno tistih poceni plastičnih krogel, tipičnih za ka­ tero koli trgovino s spominki. Rok, ki se je tisto poletje s takrat še punco Marino odpravil na potovanje v Nemčijo, pa se je vrnil domov z lepima snežnima kroglama iz dveh mest – in tradicija je bila vzpostavljena. Izbiranje tega spominka se je z leti spremenilo v eno Barbarinih naj­ ljubših opravil v vsakem tujem mestu. Rada se je potikala med policami lokalnih trgovinic, si ogledovala snežne krogle in razmišljala, katera bi najbolj sodila v bogato zbirko, ki je kraljevala na polici v dnevni sobi. Drugi so navadno izbirali magnetke in kar malo ponosna je bila na svojo izvir­ nost. Vsak družinski član je s službenega ali počitniškega potovanja domov vedno prinesel novo snežno kroglo in prav vsaka je bila nekaj posebnega, večina pa je bila vendarle Barbarinih. Tudi zato ni bilo nič nenavadnega, da ji je Rok rekel: “Ko sem jo našel, sem se takoj spomnil nate.” Nato je dodal: “V resnici sploh ne vem, kaj je delala pri nas.” O tem niti Barbara ni mogla biti prepričana. Kadar koli je s kakega potovanja prinesla novo kroglo za zbirko, jo je odnesla naravnost k staršem, toda v teku let je prišlo do selitev in po mamini smrti so staro hišo prodali, zato je ni presenetilo, da se je med temi premiki ena od snežnih krogel oddaljila od kolegic in našla drug dom. “Morda jo je Lejla dala v žep, ko smo bili zadnjič na obisku pri tatku. Če­ prav se mi zdi krogla vseeno prevelika za kaj takega.” Rok si je zamišljeno ogledoval predmet v sestrinih rokah. “O, moja Lejlica,” je razneženo rekla Barbara. “Ja, kako jo pa vzgajaš – da ne bo postala tatica.” Rok se je zasmejal. “Se je že zgodilo, da smo v njenih žepih našli kaj iz tatkove hiše. Tudi jaz sem bil najprej zaskrbljen, a se mi zdi, da preprosto misli, da je pri nonotu vse njeno. Tata ji itak sam od sebe čisto vsakič da kaj za s sabo, sladkarije ali igračke. Z Lejlo sem se že pogovoril o tem, da ne sme jemati reči, ne da bi vprašala, ampak mislim, da se bom moral še z njim. Sicer jo bo popolnoma razvadil.” Sodobnost 2022 101 Mojca Petaros Snežne krogle Ko jo je Barbara zadnjič videla, je njena nečakinja komaj shodila – težko si je predstavljala, da bi izmikala stvari z dedkovih polic. “Upam, da jo bom uspela srečati, preden se vrnem v Španijo.” “Gotovo te bo vesela. Saj bi te že danes povabil k nam, ampak saj veš, Marina dela od doma, nisem je hotel motiti, poleg tega ji ni uspelo po­ spraviti, zato bi gotovo popenila, če bi kogar koli pripeljal domov, saj veš, kakšna je – če pridejo gostje, mora biti hiša kot iz škatlice.” Tudi Rokove žene Barbara ni videla že celo večnost, toda za razliko od male nečakinje je njo manj pogrešala. Saj ni bila tako slaba, a vse od mami­ ne smrti, ko se je Barbara bolj poredko vračala domov, je ob vsakem sreča­ nju imela občutek, kot bi hotela igrati vlogo nekakšne mačehe. Že res, da je bila starostna razlika med Barbaro in Rokom precejšnja, kljub temu pa je bil njun odnos vedno bratsko sproščen in navihan. Morda si zaradi menja­ ve generacij nista bila tako blizu kot sicer sestre in bratje, toda v njem je vedno videla zaveznika, ne pa še enega starša. In za razliko od Marine se je Rok zavedal, da njegova mlajša sestra že dolgo ne potrebuje nikogar, ki bi skrbel zanjo. Kljub dobremu odnosu pa se Rok in Barbara nista bila vajena spuščati v zaupnejše pogovore, zato mu Barbara svojih misli o nje­ govi izbranki ni nikoli izdala. Vedela je, da je srečen, in to ji je bilo dovolj. “Do kdaj boš tukaj?” Barbara se je obotavljala; na to vprašanje še ni imela jasnega odgovora, kar je bilo kljub svetovljanski in pustolovski naravi zanjo precej neznačilno. “Mislim, da en teden, morda malo več. Saj veš, odvisno tudi od letalskih kart …” “Imate na univerzi prosto?” Rok je s svojim vprašanjem hotel potešiti nedolžno radovednost; še sanjalo se mu ni, da je načel temo, ki bi se ji Barbara raje izognila. Nazadnje se je kljub vsemu odločila za iskrenost. “Ne, ampak ni prehudo, če manjkam, saj veš, v bistvu moram samo oddajati raziskovalne naloge. Za službo pa tudi ni veliko dela v tem času, tako da sem si lahko privoščila tale izlet.” Ko se je Barbara odločila, da se v Granadi vpiše še na doktorat, je bil Rok zelo presenečen. Tega ji nikoli ni očital, toda pomislil je, da sestra nekako zavlačuje z vstopom v svet dela, da morda še ne ve dobro, kaj bi. Potem pa je skoraj vzporedno z začetkom doktorskega študija brez kakšne spodbude z njegove strani začela delati v prevajalski agenciji in ni si mogel kaj, da ne bi bil ponosen. Kljub raznim štipendijam se je njegova sestrica zavedala, da si mora zaslužiti lasten kruh. Ko je zdaj opazil njeno zadrego, je pomislil, ali je nemara kaj narobe. Morda ji je žal, da je nadaljevala študij. “Saj veš, da sem vedno vesel, ko 102 Sodobnost 2022 Snežne krogle Mojca Petaros te vidim. Ampak … kako to, da si prišla? Kar tako, nenapovedano.” Nima smisla, da sva vedno tako obzirna, si je rekel. Saj nisva tujca; če je kaj na­ robe, mi lahko pove. Podobno je razmišljala tudi Barbara. Navsezadnje se je v Trst vrnila tudi zato, da bi se s kom pogovorila. V mislih je imela seveda Valerijo, vendar ji doslej, kljub temu da jo je ta že nekaj dni gostila pod svojo streho, ni ­zaupala še ničesar. Prijateljici se je zdelo, da ji nekaj leži na srcu, vedela pa je tudi, da se bo sama odločila, kdaj bo s tem prišla na dan. Starejši brat je bil sicer na koncu seznama oseb, s katerimi bi razpravljala o osebnih težavah, a vendar, zakaj pa ne? Pozna jo boljše kot marsikdo drug. “Ma ja, recimo, da sem se za tokratni obisk odločila, da bi se izmuznila … Uf, to tako grdo zveni, kot da pred čim bežim, čeprav ne. Samo … za nekaj dni sem se hotela oddaljiti od Jordija, da nekaj pretuhtam. To je to, v bistvu.” Rok je sestrinega fanta srečal samo enkrat, a je zadostovalo, da si je oddahnil; zdel se je res v redu in, kar je najpomembneje, njegovo sestro je oboževal vsaj toliko kot ona njega. Kadar koli ga je Barbara omenila, pred­ vsem v tistem prvem obdobju, so iskre zaljubljenosti kar žarele iz njenih oči. Zdaj sta bila že več let srečna skupaj in Rok je iz sestrinih pripovedi razumel, da živita skupaj. Ni pričakoval, da bi imela sestra kakšne ljube­ zenske težave. “Sta se sprla?” je sočutno vprašal. “Ne, sploh ne,” je hitela pojasnjevati Barbara. Da se o tem pogovarja z Rokom, ji je še vedno vzbujalo čuden občutek, a zdaj ga ni mogla pustiti v nevednosti. “Zdi se mi, da … Občutek imam, da me namerava zaprositi za roko.” Ni pričakovala, da bo Rok ob njenih besedah prasnil v smeh. “Zaprositi za roko? Hočeš reči, da se to res še počne? Midva z Marino sva se enostavno dogovorila, da bi bil čas, da se vzameva. Nikogar nisem nič prosil.” Barbara je zavila z očmi. “Saj nisem vedela točno, kako bi se izrazila. Ampak še vedno se šteje za lepo romantično gesto, če fant zaprosi punco, da bi se poročila z njim. In ji seveda podari zaročni prstan. Včasih res ne vem, ali si ti rojen v prazgodovini ali imaš samo zelo veliko srečo, ker Ma­ rina ni pričakovala takih reči,” je v šali podražila brata. Barbara je bila vedno nepopravljiva romantičarka, si je medtem mislil Rok. Lepo, da je našla nekoga, ki to razume. “Ampak: v čem je potem ­problem? Pa ja ne razmišljaš o tem, da bi zdaj fanta zavrnila? Mislil sem, da ga imaš rada, da je med vama vse super.” “Seveda ga imam rada,” ga je Barbara še bolj nejevoljno pogledala. Če bi govorila z Valerijo, ji nekaterih stvari res ne bi bilo treba razlagati. “Vseeno pa … Poroka. Kaj pa pride potem?” Sodobnost 2022 103 Mojca Petaros Snežne krogle “Medeni tedni, ne. In kolikor te poznam, kaka lepa eksotična destinacija.” Barbara se tokrat ni zmenila za Rokovo zbadanje. “Okej, ampak potem?” je resno nadaljevala. “Morala bi se ustaliti. Si ustvariti skupno življenje … nekje.” “Pa saj Jordi ima že službo, kajne? In tudi ti zdaj nekaj služiš. Po mojem ti ni treba preveč skrbeti za prihodnost. Te stvari se bodo urejale sproti.” “Okej, ampak kje? V Granadi?” “Aha.” Počasi je Roku začelo postajati jasno, kam meri. Pa tudi, kaj pravzaprav pomeni njen pobeg v domače mesto. Nekako ni pričakoval, da bi se njegovi sestrici, ki se je v Trst že leta vračala samo na počitnice, lahko porajali taki pomisleki. “Se nista še nikoli pogovarjala o tem?” “Seveda sva se. Samo … tako, mimogrede. Zame je bila Granada vedno le moje – in njegovo – študijsko mesto. Nisem razmišljala o tem, da bi se kdaj tam naselila za stalno. Ampak potem … Jordi je dobil službo, meni se je odprla možnost za doktorat in zdelo se je, da se je vse kar samo sestavilo. Ampak nekje v moji glavi je bilo vse skupaj še vedno nekako začasno. Saj je tudi Jordi govoril, da ne namerava ostati v tej službi. In v resnici še vedno tako razmišlja. Prej ali slej bi se rad vrnil gor, v Barcelono. Ki je tudi meni všeč, saj veš, da sem si vedno želela živeti v kakem velikem mestu, samo … On je tam doma. Jaz pa nisem.” Rok ne bo nikoli pozabil trenutka, ko je Barbara doma razkrila svojo namero, da bo šla študirat na jug Španije. Novica ga je zadela kot strela z jasnega in precej prepričan je bil, da starše tudi. No, mame morda ne: ona je imela od nekdaj še največ uvida v hčerkine misli. Pa saj bi tudi on lahko dojel, da dvoletni intenzivni tečaj španskega jezika ni bil le samemu sebi namen. Mama, ki je bila takrat očitno daljnovidna, je Barbaro po eni strani pod­ pirala, po drugi pa je že objokovala misel na to, da si bo življenje ustvarila tako daleč od doma. Hči jo je z neomajno gotovostjo prepričevala, da je selitev le začasna, da si je od nekdaj želela nekaj let preživeti v tujini, ven­ dar to nikakor ne pomeni, da se ne namerava vrniti. Rok je videl, da mame niti s temi besedami ni mogla potolažiti. Njuni mami ni bilo treba spoznati Jordija – ona ga je predvidela. Barbarina ljubezenska zveza s Kataloncem je bila namreč dogodek, po katerem je tudi Rok spoznal, da njegove sestre ne bo več nazaj za stalno. S tem pa si ni preveč belil glave; takrat je bil že vajen mesečnih telefon­ skih pogovorov in le občasnih obiskov. Nič ni kazalo, da bi bila Barbara s svojimi odločitvami kakor koli nezadovoljna, zato si ni predstavljal, da se ­pravzaprav še ni sprijaznila z življenjem izven tržaškega okolja. 104 Sodobnost 2022 Snežne krogle Mojca Petaros “Daj, to pa ni res,” je zdaj nežno rekel sestri. “V Španiji si tudi ti že vsaj malo doma.” Barbara ni odgovorila. Zamišljeno se je igrala s pramenom svojih svetlo rjavih las. Njene misli so odplavale k prvemu srečanju z Jordijem v gra­ nadskem pubu, k večeru, ki ga nikoli ne bo pozabila; sproščen pogovor se je razvlekel v več ur, ne da bi kdo od njiju opazil, kako hitro so minile. “Te entiendo perfectamente,” ji je rekel, ko mu je začela razlagati o slovenski manjšini. Kako te razumem, ji je rekel v španščini, v kastiljščini, jeziku, ki je zanj šele drugi, ki je zanj točno to, kar je zanjo italijanščina. Tudi Valerija je bila navdušena, ko ji je Barbara pripovedovala o Kataloncih, rekla ji je, da sta z Jordijem drug v drugem zagotovo našla sorodno dušo tudi zaradi manjšinske pripadnosti. A naj je bil še tako odprt in razumevajoč, si Barbara Jordija nikakor ni mogla predstavljati v zamejskem okolju. Vedela je, da bi ga v njenih krajih imeli za tujega, četudi bi se naučil slovensko, četudi bi njuni otroci obisko­ vali slovensko šolo in bi z drugimi očeti hodil na osmico. Rok je imel prav: ona je bila v Španiji že doma. Oboževala je študentsko življenje v Granadi, Barcelono pa je tudi že vzljubila, sploh ko jo je doživlja­ la skozi Jordijeve oči. Zakaj je potem sploh “pobegnila” v Trst? Na to ji ni bilo težko odgovoriti: počutila se je, kot da izdaja lastno pripadnost. Morda celo lomi obljubo, ki jo je takrat, nevedna najstnica, dala ubogi mami, ko ji je nepremišljeno, a popolnoma iskreno zatrjevala, da se bo po končanem študiju vrnila v zamejsko okolje. Ko je z okornimi besedami in precejšnjo mero zadrege skušala svoje misli razložiti bratu, je v njegovih očeh zagledala lesk razumevanja. Rok je zavzdihnil, toda v njegovem vzdihu ni bilo ničesar tragičnega; zdel se ji je olajšan, morda le rahlo otožen. “Poslušaj, Barbara,” je začel. Tudi on je vedno s težavo ubesedil svoje misli. “Na izselitev ne moreš gledati kot na korak proti slovenski manjšini. Nihče od nas ne more rešiti zamejstva. Če te tako srce kot glava vlečeta drugam, ju moraš ubogati.” Te besede je premlevala še dolgo po tem, ko sta že plačala in se molče odpravila na sprehod po tržaškem nabrežju. Hvaležna mu je bila zanje. Poz­neje je tudi pripomnil, kako lepo je golo dejstvo, da je začutila to dilemo. “Ampak pomisli, koliko dobrega lahko narediš za nas že s svo­ jim poklicem,” je rekel. “Ko boš prevajala slovenske tekste, morda celo slovensko književnost, v druge evropske jezike. Tega se ne bi naučila, če ne bi izbrala univerze v Španiji. Ne nazadnje – zakaj bi tvoj odhod negativno vplival na slovensko skupnost? Našo besedo boš ponesla še dlje v širni svet.” Sodobnost 2022 105 Mojca Petaros Snežne krogle “Okej, za danes dovolj filozofiranja,” je rekla Barbara in se zasmejala. Zgrabila ga je za roko in ga potegnila na drugo stran ceste. “Daj, pelji me še v Zampolli. Tak dan in tako počutje kar kličeta po sladoledu, se ti ne zdi?” Kmalu je ob okusu svoje najljubše sladke razvade opazovala Roka, ki je sladoledarki molel drobiž, in počutila se je kot majhna osnovnošolka, ki ji je starejši brat na poti iz šole kupoval sladoled, in pomislila je, da ga bo vendarle pogrešala, da ga že pogreša vsakič, ko je daleč stran, ravno toliko kot Valerijo in tata in še marsikoga, čeprav se tega večino časa niti ne zaveda. In pogrešala bo tudi svoj Trst, nima smisla, da taji; tudi če je ne bi brigalo za ohranjanje slovenskosti, bi bilo slovo od tega kraja grenko. Ker sta si tistega popoldneva že toliko delila, je Roku zaupala še te misli, on pa se je nečesa domislil: odpeljal jo je v trgovino, za katero ji sploh ne bi prišlo na misel, da bi jo obiskala v domačem mestu. Trgovino s spominki. “Moram reči, da niso kdove kaj, sploh če jih primerjamo s tisto iz Pari­ za,” je pripomnil pred polico, polno pisanih krogel, v katerih so se lesketale podobe Velikega trga in drugih znamenitosti. “Ampak snežna krogla iz Trsta se mi zdi idealna, da v španskem stanovanju začneš novo zbirko, se ti ne zdi?” Izbrala je kroglo, ki sploh ni bila snežna, saj v njej ni bilo zimske po­ krajine, pač pa le podoba openskega tramvaja s simbolom helebarde v ozadju. Ko si jo stresel, so na tramvaj padali srebrni konfeti. Izbrala jo je predvsem zaradi dvojezičnega napisa na podstavku El tram de Opcina – Openski tramvaj. “Se spomniš tramvaja v Lizboni?” ji je prišlo na misel, ko sta bila spet na ulici. Nekajdnevne počitnice na Portugalskem so bile najbrž zadnji izlet, na katerega so se odpravili vsi štirje, družinsko. Ko so se s tramvajem peljali na vrh lizbonskega griča, je Rok pripomnil: “Tu je pa res kot doma, kaj?” Barbara se je morala strinjati, ne le zaradi staromodnega tramvaja; Lizbona je polna ozkih uličic, ki se strmo vzpenjajo in jih na vsaki strani zameju­ jejo visoke, tesno skupaj zgrajene stavbe, v vrsti “kot hiše v Trsti”. Nič nenavadnega torej, da se je takrat obema porodila asociacija na domače mesto, v katerem sta bila z vrha takih uličic iznad streh vajena opazovati osupljivo morsko gladino. Barbara je samo sebe presenetila, ko se je kako leto pozneje ob spreha­ janju po granadskem korzu, s katerega se odpira enkraten pogled na Sierro Nevado, prvič zalotila ob misli, da jo zasneženi hribi spominjajo na jasne tržaške dni, ko lahko pogled z mestnega nabrežja seže vse do Alp. Z leti potovanj je spoznala, da lahko kjer koli odkrije kaj, kar jo bo spominjalo 106 Sodobnost 2022 Snežne krogle Mojca Petaros na domače kraje. Povsod je lepo in včasih so prav novosti iz tujine naj­ lepše, a vendar je čudovito, ko odkriješ, da si je ves svet pravzaprav v čem podoben. Takrat v Granadi jo je za trenutek zaskrbelo; je to znak, da imam domo­ tožje, se je spraševala, čeprav se ji je kaj takega zdelo nepojmljivo, ker se še nikoli ni počutila bolj svobodno, bolj srečno kot tisto prvo leto študija v tujini. Zdaj se ji je primerjava granadskega in tržaškega razgleda, ki se ji je takrat vzbudila tako spontano, zdela dober znak, morda celo dokaz, da je kljub življenju v tujini ne bi smelo skrbeti, da bo izgubila stik s koreninami, saj ji celo v malenkostih uspe najti košček doma. Če dom nosiš v sebi, ga povsod odneseš s seboj, jo je prešinilo. V žepu je zatipala pravkar kupljeno kroglo, jo za trenutek potegnila na plan in se nasmehnila. Od zdaj bo ta košček doma dobesedno lahko nosila s sabo v žepu. Sodobnost 2022 107 Sodobna slovenska proza Grega Hočevar Bazen Če bi rekli, da je bil Bojan previden človek, to ja, da ga je skozi življenje previdnost vodila in bila njegova poglavitna vrlina, to pač ne. S tem bi mu naredili kar nekaj krivice. Prvič zato, ker je vendarle živel zelo aktivno, razgibano in se kar pogosto izpostavljal nevarnostim, ki jih prinašajo tudi nevsakdanji življenjski izzivi. Bojanova recimo raje preračunljivost, spričo katere si je za vsako, še tako majhno odločitev glede varnostnih ukrepov v dani situaciji vzel trenutek ali dva, namreč ni bila v nikakršnem nasprotju z vodilom carpe diem. Prav nasprotno! Izhajala je ravno iz poudarjenega zavedanja lepot življenja; bilo bi res škoda skrajšati užitke, ki jih ponuja življenje v kakšnem bizarnem naključju in prodati svojo kožo prepoceni. Saj se ni bal smrti, zgolj trudil se je, da bi ta dogodek preložil na čim bolj oddaljeno prihodnost. Ali da vsaj ne bi umrl zaradi kakšne nesreče ali bolezni, temveč, kakor pravijo, od starosti. Ni vedel, kje je to slišal, a besede Vzemi si čas, ne pa življenja! so postale njegov moto. Drugič, ker bi postavljanje previdnosti pred druge Bojanove lastnosti zbujalo napačno podobo o zadržanem in bledem človeku, ki bi bil zaradi svoje anemične, mlačne in defenzivne drže povsem nevpadljiv ali celo po­ polnoma prezrt. Toda ne, bil je drzen, dinamičen in vedno v nizki preži za kakšno akcijo, kot tak pa zgovoren, družaben, zato so ga radi vabili v družbo. Navsezadnje pa, previden človek nikoli ne bi … No, kar počasi. 108 Sodobnost 2022 Bazen Grega Hočevar Najprej, Bojan, ki so mu vsi rekli Bojč, je živel zares zdravo. Pa ne, da bi šlo tu samo za preventivo, rad se je dobro počutil. Izogibal se je težki, kalorični hrani, ni kadil in ni, no, popil je že sem ter tja kak kozarček, saj pravijo, da je deci ob hrani zdravju nekoliko bolj v prid kot pa v škodo. Vsak dan je telovadil in redno je obiskoval svojega zdravnika, si meril krvni tlak in se, kolikor je le mogoče, izogibal vsakršnim medikamentom. Nje­ gova vitalnost, mladosten videz in atraktivnost so marsikomu povzročali prikrito nevoščljivost, saj je bil pri petinštiridesetih še vedno brez enega samega sivega lasu in povsem brez gub, izžareval pa je nekakšno pozitivno energijo. Posebej so se mu oči svetile, ko je vase zlival korenčkov, pesin ali pomarančni sok, zavedajoč se čudežnih moči, ki bi mu jih ti prinašali v času viroz in drugih množičnih obolevanj. Seveda pa se je Bojč po drugi strani dobro zavedal dejstva, da prav vsega tudi ne moremo imeti pod kontrolo. Modrost previdnega človeka je v tem, da se zaveda še tako zahrbtnih, marginalnih in banalnih nevarnosti. Če bi vse življenje poležaval doma, bi imel resda zelo malo možnosti, da bi se ponesrečil in smrtno poškodoval; zavedal se je, da je zunanji svet bistveno bolj nevaren od lenarjenja v objemu domače topline. Previdnost je mati modrosti, pravijo. Čeprav bi iz previdnosti morda res lahko rasla modrost, ni Bojč nikoli popolnoma razumel sorodstvene zveze med tema krepost­ ma in ji tudi s poglobljenim razmišljanjem nikoli ni prišel docela do dna, dokler ni naletel na preprosto dejstvo, da je previdnost mati modrosti kratko malo zato, ker je bila Metis Atenina mati. Kakor koli, verjel je, da bo s svojim aktivnim slogom zmanjšal verjetnost za razvoj katere koli izmed najbolj razširjenih obolenj. Kako bedno, zapustiti ta svet zaradi bolezni srca in ožilja! Zavedajoč se, da največ tvegajo tisti, ki hodijo po skrajnem robu – bodisi telesno popolnoma neaktivni bodisi adrenalinski zasvojen­ ci –, je vedno ubiral strategijo tiste najvarnejše, sredinske poti. V svoji preračunljivi doslednosti je bil Bojč vedno korak pred neželenimi izidi ogrožajočih situacij. Razumel je ozadje potencialnih nevarnosti ter tudi tolerančne meje svojega telesa. Vse to je venomer meril z mikro tvega­ nji, mero verjetnosti za smrt, ki znaša ena proti milijon. Docela natančno je poznal okvire svoje gibljivosti in elastičnosti, pa tudi limite mehaničnih obremenitev svojega telesa in vsakomur je znal na preprost način pojasniti povezave med silami, sunki sil in pospeški, ki bi jim lahko bilo izpostavlje­ no njegovo telo. Povsem natančno se je zavedal konkretnih nevarnosti, še posebej ker je zasledoval statistiko umrljivosti in je zatorej natančno vedel, da terjajo padci ali delovne nesreče približno dva odstotka, po en odstotek človeških življenj pa nesreče na cesti ali smrt zaradi utopitve, zastrupitve Sodobnost 2022 109 Grega Hočevar Bazen ali zadušitve. “Le kako nekaterim uspe, da jih h koncu privede zadušitev?” se je često spraševal Bojč in si v mislih slikal podobo človeka, ki z izbulje­ nimi očmi trzaje hlasta za zrakom, nekdo ali nekaj pa mu vdih preprečuje. Kadar je na plan pomolil svoj nos, je bilo drobne geste previdnosti moč opaziti že od daleč. Kot kak pes je stegoval vrat v vse smeri, da bi določil, od kod mu grozi morebitna nevarnost. Premikal se je hitro in suvereno, v vsakem trenutku pripravljen, da se izogne nenadejani nesreči. Kadar je stopal po kaki osamljeni in temačni ulici, je pospešil korak in na videz plašno pogledoval v vse smeri. Držal se je kar se da stran od roba cestišča in kljub temu s kotičkom očesa venomer bdel nad mimovozečimi vozili. V času zaledenelih tal je bil njegov korak krajši in z nekoliko pokrčenimi koleni je zbujal napačen vtis nerodneža, ko je sonce talilo sneg, pa je po­ gledoval pod napušče in se stiskal k zidovom hiš, da bi, če bi bilo treba, pravočasno odskočil pred padajočimi ledenimi gmotami. Zelo previden je bil za volanom. Cestnoprometne predpise je spoštoval tako dosledno, da je bil često deležen hupanja ali svetlobnih znakov za se­ boj vozečih potencialnih kršiteljev, pripravljen pa bi jih bil zaobiti izključno v primerih vojne, naravne katastrofe ali, denimo, če bi bilo v porodnišnico nujno treba peljati nosečo policistko v uniformi, ki bi jo presenetil pre­ zgodnji porod. S stisnjenimi ustnicami je zavrnil marsikatero ponudbo, da bi bil v avtu sopotnik. Moralo bi se zgoditi nekaj res izjemnega, da bi omehčal svoje stališče: “Vozim jaz ali pa raje sploh ne grem!” Ko je bral o primerih s plini zastrupljenih ljudi v domačih garažah ali stisnjenih pred ali pod lastnim avtomobilom, je Bojč navadno le zmajeval z glavo in počasi zamežikal, češ, kaj takšnega se lahko zgodi le nepremišljenim. Pravila var­ nosti je prignal celo do te mere, da skozi okno avtomobila nikoli ni potisnil cele glave, kajti vedno se na kak način lahko zgodi, da se po nesreči vključi stikalo, kar bi spet privedlo do – zadušitve. Posebej previden in pazljiv je bil v naravi. Palice nikdar ni izpustil iz rok. Tolkel je z njo pred svojimi stopali, kot bi bile pohodniške steze polne ži­ valskih pasti ali protipehotnih min. Izogibal se je nemarkiranim potem, če pa že, poti ni nikoli ubiral sam. Preverjal je vremenske napovedi in ažurno spremljal potek upadanja milibarov in rasti vlage v zraku ter se marsikdaj obrnil in se hiteč vračal proti dolini. Prav bal se sicer živali ni, a v raznih oblikah zakrivljenih drevesnih debel je venomer videl silhuete medvedov, ob tem pa vsakokrat pridrževal dih in se pripravljal, da se zvije v negiben klobčič in s simuliranjem prežene kosmatinca. Vendar pa medvedi niso bili edina nevarnost v naravi; konec koncev te lahko umori tudi agresiven srnjak ali do smrti ugrizne preveč zaščitniški bober. 110 Sodobnost 2022 Bazen Grega Hočevar Imel je tudi veliko strahospoštovanje pred vodo. Od nje lahko človek umre na številne načine. Najpogosteje seveda, če ne za plavati. A tu za Bojča ni bilo nevarnosti. Bal se je tokov, vrtincev in zahrbtnih podirajočih se valov, imenovanih tudi rol, ki se jim mora izogibati vsak, še tako dober kajakaš. Spomnil se je maroških, islandskih in smrtonosnih plaž na Kanar­ skih otokih, kjer s tablami prepovedujejo kopanje. Val, ki te zavrti, s silovito močjo potegne v globine in več ne izpusti, navsezadnje pa te, utopljenega in vsega mehkega, na obalo v posmeh človeški šibkosti izpljune kot kakšno cunjo. Ob neznanski, očem skriti moči tekočin previdnost res nikoli ni od­ več! Navsezadnje je voda lahko vzrok konca že samo, če si jo človek v telo zliva v prevelikih količinah. Tu so bile še situacije, ki kar kličejo k nesreči. Gneča, denimo, se je za Bojča začela že pri petih ljudeh. Veletrgovskih centrov ni maral; tam ga je stiskalo v prsih in nenehno je pogledoval k najbližjim evakuacijskim po­ tem. Pri nakupu vstopnic za kinodvorane je bil vedno deležen začudenih pogledov mladih biljeterk, saj ga je vedno opravil med prvimi, da je le lahko izbral sedež, najbližji izhodu v sili, vsi pa vemo, da so sedišča ob robu prvih vrst tista, ki sicer poidejo nazadnje. Raje kot s podzemno železnico se je vozil s kolesom, čeprav so mu zmrzovale roke in ga je žgalo v prstih še dolgo po tem, ko je že prišel na toplo. Stopnice, s katerimi je povrh krepil svojo telesno vzdržljivost, so zmerom prevladale nad klavstrofobičnostjo dvigal. Izmed vseh adrenalinskih športov je edino plezal, pa še to izključno z varovanjem od zgoraj. O tem, v kako širokem loku se je izogibal vlakcev smrti in toboganov v vodnih parkih, bi bila odveč vsaka beseda. Čeravno je obstajala tudi določena nevarnost, da človek ostane ujet v majhnem in soparnem zaprtem prostoru, pa se Bojč ni mogel upreti bla­ godejnemu učinku savnanja. V vroči temini pa je z očmi venomer preverjal, v katerem kotu tiči rdeči zasilni gumb, in se spraševal, ali bi bila tempera­ tura pod najnižjo klopjo dovolj nizka, da bi tam preživel morebitno okvaro vratnega zapaha. Ker stvari nikoli ni mogel imeti povsem pod nadzorom in ga je motilo, da je moral biti tiho, se v javnih savnah nikoli ni povsem sprostil. Zato je, ker je preveč ljubil občutke pregretega telesa in kneippov efekt, imel doma svojo savno. Smo že povedali, da je bil Bojč zelo zgovoren, družaben in so ga zato radi vabili v družbo? “Bojč, petek zvečer! Nekaj bo za prigriznit, kaj popijemo, precej ljudi bo tu! Saj prideš, kajne?” ga je na prednovoletno zabavo nekega dne povabil po­ slovni partner; v podjetju slednjega je Bojč skrbel za računalniško podporo Sodobnost 2022 111 Grega Hočevar Bazen in informatiko. Bil je tako rekoč del ekipe in ne zgolj zunanji sodelavec. Kljub temu ni povsem natančno poznal produktov majhne proizvodnje, še manj mu je bila znana njihova narava. Šlo je izdelke in polizdelke plastičnih mas. Samo za prvi vtis: plastični zidni vložki vseh dimenzij. Udeležbi na zabavi se seveda ni mogel odreči. Pričakoval je namreč zanimiv večer. Slikal si je podobe razgibanega dogajanja, sprostil se bo v dobri družbi in morebiti navezal kak nov poslovni kontakt. Seveda je gojil tudi majcena pričakovanja o kakšni ženski, vendar le do te mere, da se je z njihovo neuresničitvijo na koncu vedno zlahka sprijaznil. In tako je, radostno neučakan, Bojč sedel na svoje kolo in se odpravil v življenje. Nekateri vedno pridejo prezgodaj, ko ni še nikjer nikogar, se nato zdolgočaseno prestopajo in ogledujejo vsako, še tako nepomembno reč v prostoru, ter se vsakega novega prišleka razveselijo s pretiranim navdu­ šenjem, kot bi šlo za snidenje med najbližjimi po dolgih letih izgnanstva. Nasprotno nekateri pridejo nekoliko pozno ali celo prepozno in njihovega prihoda nihče sploh ne opazi, še najmanj gostitelj, skrit nekje globoko v drobovju prizorišča, od koder usmerja potek dogajanja, zato svoj korak nekoliko povzdigujejo in stegujejo glave kvišku, da bi se zdeli večji, smu­ kajo se med že formiranimi gručicami dobrovoljnih udeležencev sredi povsem razgretih debat in so jih primorani cukati za rokave, da bi jih ti sploh opazili. Bojču pa je na zabavo tudi to pot uspelo priti v najbolj pri­ mernem trenutku. Vse skupaj je potekalo v veliki sejni sobi. V prostoru je bilo kakih trideset ljudi, sodelavci, nekaj prijateljev, nekatere je poznal, drugi so mu bili le bežno znani. Kakor se to rado primeri, je njeno čudovito postavo in dolge svetle lase opazil že od daleč in že nekaj minut pozneje sta se njuni poti po naključju križali. “Ne recite, da se mora tako lepo dekle ukvarjati z oljenjem kakšnega stroja za plastiko?” se je pošalil in raziskoval njene atraktivne obrazne poteze. “Ah, ne, prišla sem s prijateljico, ki tukaj dela v marketingu,” je odmah­ nila z roko. “Aha. Kajti bolje je, da se plastičnih mas človek še s palico ne dotika. Same kemikalije.” “Haha, se strinjam. Jaz sem bolj v kreativi,” je odvrnila in svoje čudovite dolge lase vrgla prek ramen. “Kreativo pa vidim, da obvladaš. Vsaj če sodim po zelo originalni kom­ binaciji,” je pomignil na njeno toaleto. “Aja, hvala, me veseli,” se je široko nasmehnila in mu nagajivo pome­ žiknila. “Potem pa moraš videti, kako izgledam šele v novoletni obleki.” 112 Sodobnost 2022 Bazen Grega Hočevar “Že zdaj izgledaš …” nagnil se je nekoliko proti njej in zašepetal, “fan­ tastično.” “Ti pa res ne skopariš s komplimenti,” se je zasmejala. “Bojč, me veseli,” je iztegnil svojo krepko dlan. “Martina.” Ob stisku roke mu je namenila popoln nasmeh, pokazala bleščeče zobe in se s pogledom nekoliko predolgo zadržala v njegovih očeh. Bila je ne­ znansko privlačna, ni vedel, ali je tudi tokrat k temu prispevala tista najbolj seksi napakica, ki si jo je zanj izmislila narava. Nekoliko naprej izraščena zgornja dvojka. Zapletla sta se v pogovor, ob katerem človek povsem izgubi občutek za čas in sploh ne opazi več ničesar drugega. Zaznal je le, da se je zabava razživela, kaj kmalu pa jima je postalo malo mar za vse, kar se je dogajalo okrog njiju. Naposled se je zabava začela umirjati. Ostalo je le še nekaj ljudi. In oni štirje: neki partnerjev prijatelj, zanimiva črnolaska, Bojč in Martina. Šale in dovtipi, pa tudi kakšna izzivalna pripombica so se kar vrstili, in nazadnje je Bojč predlagal: “Zakaj pa ne bi šli k meni? Doma imam savno!” “Ah, prosim, samo ne v savno. Sovražim savne,” se je namrdnila črno­ laska in odložila prazen kozarec. “Imam idejo!” je skoraj v istem hipu vskočil partnerjev prijatelj, kot bi cel večer čakal na najustreznejši trenutek, da izpelje svoj skrivni načrt. “Prej sem videl, da je spodaj nekoliko drugačen bazen,” je s skrivnostnim nasmehom na obrazu pomigal z obrvmi. “Pridite, pokažem vam!” in že obračal svoja stopala, ne da bi sploh počakal na kakršen koli odziv. “Dekleti,” je Bojč privzdignil roke kot v predaji, “tole je njegov plan, nimam pojma, kam nas pelje.” “Mislim, da bo vsem všeč,” je nadaljeval prijatelj. “Jaz pa močno upam, da proizvodnja stoji. Da nas ne zmelje kak stroj,” se je pošalil Bojč in z narejeno zaskrbljenostjo v glasu izzval smeh obeh deklet. “Nehaj, no, stiropora in kosov plastike se pa ja ne bomo ustrašili!” se je k vsem trem obrnil vodilni, ki je bil že na poti iz sejne sobe. Šli so po hodniku, zavili na stopnišče in vstopili v veliko halo, v kotu ka­ tere sta bila dva velika okrogla bazena, napolnjena z granulatom, drobnimi stiropornimi kroglicami, ki se uporabljajo za pripravo lahkih betonov in izolacijskih ometov, najdemo pa jih lahko tudi v sedežnih vrečah. Že na prvi pogled je bilo opaziti, da se razlikujeta le po velikosti kroglic, oba bazena pa sta bila napolnjena skoraj do roba in tudi precej globoka. Sodobnost 2022 113 Grega Hočevar Bazen “Kaj ko bi se skopali, kaj pravite?” je prijatelj s pogledom ošvrknil črno­ lasko in dvignil iztegnjeno roko k njej kot ob kakšni slovesni otvoritvi. “Skopali? Kje? Tu notri?” je zaskrbelo črnolasko. “A kar oblečeni?” “Kako dobra ideja! Kdo gre prvi?” se je navdušila Martina. “Ne, vedve se kar slecita, midva si bova pa zmočila obleke,” se je pošalil prijatelj in si ob tem mel dlani, kot bi šlo za kak neobhodni del ogrevalnega protokola. V hali, v kateri je bila svetloba ravno prav zatemnjena, je vladala neko­ likšna napetost, toda kombinacija alkohola, adrenalina in prisotnost deklet je poganjala dogajanje, za katero se je sprva zdelo, da zgolj sledi neumni ideji. Vsakršno kopanje je Bojča vedno privlačilo. Bil je dober plavalec, kar je bila posledica močnega libida. Začutil je nekakšen prijeten nemir in hkrati tesnobo, ki se je napajala v pogledu na mehko belo površino, nato pa je tik za sabo zaslišal svetlolaskine na pol šepetajoče besede. “Daj, Bojč, skoči!” To je bilo opogumljajoče. Ni bilo poti nazaj. Stal je ob robu in spomnil se je vseh voda; čistih in umazanih, privlačnih in nevarnih, v katere je že skočil v svojem življenju. Ledenih rek in ledeniških jezer, tudi tistega v Hima­ laji pod osemtisočakom Čo Oju, v katerega res ne skoči prav veliko ljudi. Spomnil se je grozečih temin voda norveških fjordov in črnih morskih trav v razburkanih valovih čilenskega morja. Pa gromozanskih klobučnjakov v Baltiku, med katere se je brez pomisleka pognal, ko je šlo za stavo na absolventu. Pomislil je na piranhe, ki so, dokler ne zavohajo krvi, povsem krotka bitjeca. Na skok v neki tolmun čudovite reke v Albaniji, ki mu ni bilo videti dna in za katerega se je zdelo, da pred njim vanj nikoli še nihče ni skočil. A misli sta mu prešinili tudi podoba Nizozemca, ki ni še nikdar videl meduz in se je pognal v Jadransko morje, v katerem so se drenjali ti mali prozorni klobučki, in so ga potem komaj izvlekli, ter spomin na prelepo vulkansko jezero v Costa Rici, katerega kislina bi v hipu razžrla morebitnega junaka, ki bi ga zavedla turkizna barva neprijazne tekočine. “Bojč, se mar bojiš?” se je posmehnil prijatelj. “Le kaj bi lahko šlo tukaj narobe? Tole kopanje bo vendarle nekoliko drugačno,” je sam pri sebi pomislil Bojč in za seboj še enkrat zaslišal Mar­ tinin privlačni smeh. “Skoči, no! Pridem za teboj!” Pognal se je v belo tekočino in si prestavljal, kako ob robu v njenem objemu z rokami počne prav vse, kar si želi. V trenutku je spolzel skozi vrhnjo plast in nezadržno potonil. Vsi trije so videli samo droben vrtinec, ki ga je povzročilo njegovo toneče telo, nato se je vse popolnoma umirilo. 114 Sodobnost 2022 Bazen Grega Hočevar “Bojč!” Kratek premor. “Bojč!!!” Površina je nekoliko vzvalovala, drobne kroglice so v presledku nekaj sekund dvakrat vztrepetale, se kot v posmeh napetosti v zraku poigrale v svojem drobnem plesu, nato pa je vrhnja plast bele mase popolnoma obmirovala in prostor je zajela smrtna tišina. Sodobnost 2022 115 Sodobni slovenski esej Andrej Blatnik Foto: Matic Bajželj Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja V prvi polovici leta 2020 smo veliko brali, govorili in razmišljali ob oblet­ nici požiga Narodnega doma v Trstu. Ta dogodek pred sto leti je bil hud udarec po slovenski nacionalni podlagi in razpravljali smo, ne prvič in nemara ne zadnjič, ali slovenska politika na pravi način razrešuje zgodo­ vinske konflikte s sosedskimi, v tem primeru z italijansko, ter pretehtavali, kaj v njenih dejanjih koristi naši nacionalni stvari, kaj pa jo ponižuje. Kakor je v navadi, je bilo različnih mnenj veliko in vsak je bil odločen vztrajati pri svojem, tudi če je bilo za to treba preslišati druga. Preobrazba medijske krajine Hkrati je potekala priprava na usmerjeno preobrazbo slovenske medij­ ske krajine. Ta se v zadnjih desetletjih naglo spreminja. Slovenija v tem pogledu ni kaj posebnega, spreminja se tudi svetovno medijsko okolje, zlasti v skladu s paradigmo, ki jo je učinkovito povzel Chris Anderson (avtor knjige Dolgi rep) v svojem reklu, da je včasih medij svoje vsebine prodajal uporabnikom (bralcem, poslušalcem in gledalcem), zdaj pa svoje uporabnike prodaja oglaševalcem. Zlasti digitalizacija je klasični medijski poslovni model, ki so ga tradicionalno omogočali tako plačniki uporabe vsebin (bralci, poslušalci in gledalci) kot plačniki objave vsebin ­(oglaševalci 116 Sodobnost 2022 Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Andrej Blatnik in prikriti oglaševalci z lobisti vred), postavila pred hude preizkušnje. Tistih, ki so za uporabo vsebin pripravljeni plačevati, je vse manj. Nekaj prispeva kopnenje srednjega sloja, ki se je, kakor je podrobno analiziral Pierre Bourdieu, tradicionalno sestavljal in predstavljal tudi z uporabo medijev, nekaj pa preobrazba ponudbe v medijski krajini, saj je vse več vsebin dostopnih brez plačila, ne le prek vseprisotnega spleta, temveč tudi prek brezplačnih ali navidezno brezplačnih medijev. Hkrati pa današnje oglaševalske prakse dosegajo bistveno večje izkoristke ob odločilno manj­ ših stroških za zakup oglasnega prostora, če se namesto v tradicionalne medije umestijo na splet. V spletnem oglaševanju je plačilo uporabe platforme znatno nižje od tistega v tiskanih medijih ali na tradicionalnih televizijskih in radijskih programih, hkrati pa je takšno oglaševanje mogoče natančneje usmeriti k ciljnemu uporabniku. Spletni oglas se vam bo prikazal le, če se bo iz zaznamkov v vašem računalniku ali na drugem vmesniku, na primer pa­ metnem telefonu, pokazalo, da vas (glede na preteklo spletno obnašanje) tisto, kar ta oglas ponuja, res zanima. Oglas, ki se predvaja v najbolj gle­ danem času, na primer pred poročili na nacionalni televiziji, pa nagovarja neopredeljenega slehernika, ki bo (ali pa ne bo) sedel pred televizor, da bi spremljal poročila. S spletnim oglaševanjem torej naročnik za precej manjši vložek doseže večje število potencialnih kupcev svojega izdelka. Proračuni posameznih medijev so ob upadanju neposrednih plačnikov za vsebine v zadnjih desetletjih postali vse bolj odvisni od moči v ta medij usmerjenih (ali temu mediju naklonjenih) oglaševalcev. Če ste se kdaj spraševali, zakaj imamo v Sloveniji toliko revij o avtomobilizmu, pa nobene splošne revije o kulturi, je odgovor preprost: bruto ceno celostranskega oglasa v avtoreviji pokrije že 10 % povprečne cene prodanega avtomobila, kar je povprečen delež maloprodajne cene katerega koli izdelka, ki se ga nameni oglaševanju. Z drugimi besedami – če objavljeni oglas proda en sam avtomobil, se je poplačal, in poplačani so bili ne le stroški izdelave in objave oglasa, temveč tudi vsi drugi stroški, udeleženi v proizvodnji in trženju tega avtomobila. Vsak vijak in vsak strošek prodaje. Če pa objavi­ mo za enako bruto ceno knjižni oglas, bi moral ta oglas prodati dodatnih sto knjižnih izvodov po povprečni prodajni ceni samo za kritje stroškov objave – in ni veliko knjig, ki se zasebnim kupcem prodajo v skupno sto izvodih celo v letu dni, kaj šele v dnevu ali tednu po objavi oglasa. Če bi hoteli poplačati še druge stroške v ceni knjige, če bi šlo torej za plačilo stroškov objave oglasa samo prej omenjenih deset odstotkov, pa bi moral celostranski oglas v reviji prodati tisoč izvodov knjige – kar pa je skorajda Sodobnost 2022 117 Andrej Blatnik Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja podvojena povprečna natisnjena (in ne prodana!) naklada današnje slo­ venske knjige. Zato nekateri mediji, ki ne potrebujejo veliko vložka v vsebino (vsebina pa je, kot opozarja tudi Chris Anderson, v spremembi medijskega poslov­ nega modela postala manj pomembna od oglaševanja), svoje proizvodne stroške lahko pokrijejo že z objavo nekaj oglasov. Čeprav se radi pritožu­ jemo, da časi niso več naklonjeni tradicionalnim množičnim medijem, kakršni so časopisi in revije, se zdi, da je takih medijev vseeno na trgu vse več – pa čeprav se zdi, da jih ne kupuje skoraj nihče več, in jih je ob izgine­ vanju trafik tudi zmeraj težje kupovati. Stroški proizvodnje pač padajo: tisk se je v digitalni dobi pocenil, pri­ pravo za tisk računalniški programi omogočajo sleherniku, veliko vsebin je na voljo zastonj, tako v slikovnih zbirkah s skromno naročnino kot pri dobaviteljih vsebin, ki so pripravljeni pisati, risati, fotografirati ne za pla­ čilo, ampak za simbolni kapital – zato, da je v mediju objavljeno njihovo ime, hkrati pa si pridobijo referenco za kako drugo, morda plačano delo. Ob seštevku teh dejstev vse več medijev stremi k idealu uporabniško proizvedenih vsebin, kjer lastnik medija trži svojo platformo, vsebine pa nastajajo brezplačno ali pa njihovi ustvarjalci za objavo celo plačujejo. Ekonomija pozornosti Uporaba medija in morebitno plačevanje za to uporabo za neposreden prispevek k pozitivnemu finančnemu poslovanju nista več odločilna, pri­ spevata zlasti posredne dokaze oglaševalcem, da bo njihovo trženjsko sporočilo prišlo do potencialnih strank – do morebitnih kupcev njihovih izdelkov. Prav zato je vse več medijev navidezno brezplačnih, čeprav jih posredno uporabniki plačujemo s t. i. ekonomijo pozornosti, torej poprepro­ ščeno rečeno s tem, da svoj čas med številnimi brezplačnimi možnostmi prepustimo prav temu mediju, ali pa (kar velja za spletne medije) z razkri­ vanjem svojih nakupovalnih in mišljenjskih običajev – torej z razkrivanjem tržno najpomembnejših sestavin svoje zasebnosti. Fenomen plačevanja za objavo je vseobsežen in sega vse od prikritega oglaševanja določenih proizvodov in storitev (pri katerem na eni strani v barviti reviji preberete kratko in udarno besedilo o tej ali oni bolezenski zagati, na sosednji strani pa je oglas za čudežne kapljice, ki pri tej zagati učinkovito pomagajo) do znanstvenega založništva, kjer morajo znan­ stveniki in profesorji, da bi objavili prispevek v kaki znanstveni reviji 118 Sodobnost 2022 Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Andrej Blatnik in s tem pridobili nujne točke za svoje karierno napredovanje, tej reviji ne le brezplačno v objavo prepustiti poročila o izidih svojega raziskova­ nja, temveč za objavo tudi brezplačno opraviti recenzentsko, lektorsko, uredniško delo – ali pa zanjo celo plačati pristojbino. Po objavi pa lahko njihova univerzitetna knjižnica ta članek oziroma revijo, v kateri je bil objavljen, kupi po profitni ceni, da so nato njihovi izsledki dostopni tudi drugim uporabnikom. Vrsta znanstvenikov po vsem svetu protestira pro­ ti takšnemu založniškemu modelu prehajanja javnih sredstev v zasebne žepe, ob katerem tudi najuspešnejši slovenski tajkuni lahko le zavistno škripajo z zobmi, vendar vzpostavljeni poslovni model ne izgublja moči, znanstveni založniki ga še krepijo s kupovanjem bibliometričnih sistemov, ki odločajo, katere objave so za karierno napredovanje bolj zveličavne od drugih, in prek njih povečujejo vrednost svojim revijam. Od desetih najbolj dobičkonosnih založniških korporacij na svetu jih dandanes devet deluje večinoma v polju znanstvenega založništva, deseta pa je leta 2013 združeni Penguin Random House. Mediji v javni službi Mediji, ki vse bolj služijo trženju in vse manj uporabnikom? Fran.si opre­ deljuje, da je medij “komunikacijsko sredstvo, zlasti časopisje, radio in televizija, namenjeno širši javnosti”. Prav zato, da bi širša javnost še lahko prihajala do komunikacij in informacij, ki ne bi bile tržno pogojene, se v zadnjih letih povečuje pomen medijev, ki opravljajo javno službo. “Zakaj bi sploh imeli medijsko javno službo? Saj je medijev vse več, torej lahko plačam tiste, ki jih hočem uporabljati!” na tem mestu godrnja vernik tržne pravičnosti. “Družba ne obstaja. Samo moški in ženske in družine. Ljudje morajo najprej skrbeti zase, potem pa za sosede,” je rekla Margaret Thatcher v pogovoru za zelo bran medij, revijo Woman’s Own, leta 1987. In svet je poslušal. Družba se je odvezovala odgovornosti. Vsak zase. Višje, hitreje, močneje. Kdor ne zmore, bo odpadel. Drugače je razmišljal Benedict Anderson, avtor znamenite sinteze ko­ munikologije in političnih študij Zamišljene skupnosti (1983). V tej knjigi, o katere pomenu priča tudi več izdaj slovenskega prevoda, je dokazoval in opozarjal, da se skupnost oblikuje prek skupnih branj časnikov in drugih tiskanih virov, kar vzpostavlja medijsko povezane nacionalne skupno­ sti, saj se za razliko od bioloških skupnosti, kjer so ljudje v sorodu, ali mikroso­cialnih skupnosti, kjer se stanovalci iste hiše ali zaposleni v istem Sodobnost 2022 119 Andrej Blatnik Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja ­ adstropju srečujejo, pripadniki nacionalne skupnosti ne poznajo osebno, n delijo pa si nekatere skupne vednosti in interese in prav to jih povezuje v skupnost. In tako je, kot dodajajo proučevalci indijske nacionalne zgo­ dovine, različne na indijskem polotoku živeče etnične skupnosti v indijski narod povezalo in leta 1947 indijsko državo vzpostavilo skupno branje časopisov, začenši s tistimi, ki jih je Mahatma Gandhi v Južni Afriki za tamkajšnjo migrantsko skupnost izdajal v poznejšem najbolj skupnem jeziku hindi. In tako je, bi lahko dodali, v slovenski paradigmi občutek slovenstva utrdil jezik, ki sta ga odločilno spodbudili Trubarjeva in Pre­ šernova dejavnost. Ne le etnično in etično, tudi estetsko uspešen upor dominantni nemščini, ki smo ga Slovenci prepoznali za svojega – in s tem sebe kot Slovence. Skupni mediji nas vzpostavljajo kot skupnost. Ne nujno prek dnevnoinfor­ mativnih oddaj in še zlasti ne prek poročil o notranji politiki, ki so tarča napadov nezadovoljnega spletnega komentariata – ta poročila predstav­ ljajo zelo majhen delež skupnega programskega časa nacionalne radio­ televizije, našega zdaj edinega nacionalnega javnega medija. (Drugi javni mediji so v preobrazbi zgodnjih devetdesetih iz javnih postali zasebni, poseben primer pa je zgodba Uradnega lista, katerega delovanje, enako kot delovanje RTV Slovenija, ureja poseben zakon. Uradni list bi nemara, glede na to, da objavlja sporočila države, namreč nove zakone in odloke, pravzaprav lahko upravičeno imenovali državni medij, saj prenaša stališča države in ne javnosti.) In težko rečemo, da nas ta del radijske in televi­ zijske dejavnosti nacionalno združuje, nasprotno – prej nas deli. Moteč je, kadar je v nasprotju z že oblikovanimi političnimi stališči. Oblikujejo nas, posamično in skupnostno, povsem druge dejavnosti, ki jih omogoča prav javna radiotelevizija. Recimo to, da so risanke kvalitetno sinhronizi­ rane v slovenski jezik. Da oddaje, kakršni sta Infodrom in Osvežilna fronta, oblikujejo razgledane odraščajnike. Da je tretji radijski program Ars tisti slovenski medij, ki najbolj vsebinsko celovito in z največ programskega prostora spremlja, predstavlja in reflektira slovensko ustvarjalnost. Da na javnem mediju, za razliko od zasebnih, lahko spremljamo kakovostno do­ kumentarno produkcijo, ki nas opominja na skrita in pozabljena poglavja nacionalne in državne preteklosti. Da lektorska ekipa Radia Slovenija, kakor opozarja Kozma Ahačič v knjigi Kozmologija, skrbi, da se uveljavlja slovenski jezik kot sporazumevalni jezik med različnimi pokrajinskimi narečji: “Domovanje zborne izreke slovenščine v sodobnem svetu je ne­ dvomno radio (kadar je v ospredju predvsem govor, tudi televizija). A to ni preprosto: od sodobnega radia poslušalci hkrati pričakujemo tudi manj 120 Sodobnost 2022 Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Andrej Blatnik idealen, ‘nesterilen’ govor. Skrbeti mora za ideal govorjene slovenščine, ampak ideal v pozitivnem smislu – za živo misel o živem jeziku z mnogimi zvrstmi.” Ne povečanje – ukinitev oglaševanja Načrtovane spremembe Zakona o RTV Slovenija, o katerih se je v letu 2020 začela živahna razprava, so predvidevale, naj bi se pet odstotkov RTV­-prispevka razdeljevalo med druge medije (za razliko od RTV Slove­ nija zasebne), tri odstotke pa preusmerilo k Slovenski tiskovni agenciji. Izpad dohodka, ki bi po teh spremembah nastal, bi javni zavod nadomestil tako, da bi se povečalo število minut, namenjenih oglaševanju. RTV Slove­ nija se je odzvala, da je ta predlog ekonomsko nevzdržen, saj prihodki od oglaševanja usihajo in nikakor ne morejo nadomestiti izpada prihodkov iz RTV-prispevka, ki je nespremenjen že od leta 2012, saj je bil določen v Zakonu o RTV, ta pa zanj ni predvidel samodejnega usklajevanja z rastjo življenjskih stroškov ali kakim drugim načinom indeksacije. (Cinik bi rekel, da so delujoči na RTV lahko še zadovoljni, da imamo nizko inflacijo, kaj bi bilo, če bi se vrnila tista iz osemdesetih let!) Predlog pa ni problematičen le ekonomsko, temveč tudi konceptualno. V javno sfero ne le kot korektiv, temveč kot pomemben dejavnik vpeljuje tržni princip. Nič nenavadnega glede na družbeno zapovedano retoriko pravšnjosti, kjer je dobro tisto, kar se dobro proda. Vendar v nasprotju s te­ meljnim postulatom javnih medijev, ki so javni prav zato, da zagotavljajo in v obtok spravljajo tiste vsebine, ki jih ni mogoče v zadostni meri zagotoviti z delovanjem tržnih principov. Če bi bili dovolj radikalni, da bi izrekli tisto, kar velja za družbeno nepopularno, bi morali retoriko obrniti in reči: na javni radioteleviziji naj oglaševanja sploh ne bo.1 Finančne posledice tega navidezno radikalnega obrata lahko skušamo oceniti s pomočjo letnih poročil RTV Slovenija. Trženje oglasnega prostora je, sodeč po teh virih, v zadnjih letih proračunu RTV prinašalo nekaj več kot deset odstotkov prihodkov. (Poročilo 2014 navaja, da so prihodki iz oglaševanja predstavljali 10,8 odstotka celotnih prihodkov, poročilo 2019 pa 11,3 odstotka.) Torej bi morali RTV-prispevek za nadomeščanje oglas­ nega izpada povečati le za manj kot dva evra na mesec, pa bi lahko imeli Ta radikalnost v slovenskem prostoru ni nova – 28. aprila 2013 je bil tak predlog objavljen v Financah, vključena pa je tudi v nov predlog Zakona o RTV Slovenija, ki so ga v javno razpravo v začetku 2022 ponudili Zoran Medved, Boris Bergant, Marjan Lah in Marjan Kralj. 1 Sodobnost 2022 121 Andrej Blatnik Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja programe brez oglaševanja. Oziroma še za manj, saj bi tovrsten premik lahko sprožil še ustrezne reorganizacijske poteze – tisti zaposleni, ki se ukvarjajo s trženjem, bi si pač našli druge zaposlovalce. Tržnike potrebuje večina človeških pridobitnih dejavnosti in ne sodijo med specialne profile, za ohranitev katerih potrebujemo delovanje javnega medijskega servisa. Strošek poslovanja bi se ustrezno znižal. Spremenila pa bi se tudi mišljenjska paradigma. Med letoma 2002 in 2012 sem z RTV Slovenija sodeloval kot zunanji urednik oddaje Knjiga mene briga, ki je vsak teden v pogovoru predstavljala eno izmed knjig, ki so bile v zadnjem času objavljene v slovenščini. V tem času sem spremembo paradigme opazoval skozi raziskavo z udeležbo: na začetku je bila oddaja sprejeta z navdušenjem, popestrila je nabor vsebin, na novo je televizijskim gledalcem bližala knjige, mladi voditelji so osvežili pristop. Da se je na knji­ ge gledalo z uporabniškega, torej bralskega gledišča, ne pa prek tega, kako dobro so napisane, se je zdelo dobrodošlo krajšanje razdalje med ustvar­ jalcem in bralcem. Oddaja je dobila tri nagrade viktor zapored, pozneje nas je RTV Slovenija nehala kandidirati, morda po kriteriju ekvidistance, vse bolj pa so se povečevali poskusi, da bi se na vsebino vplivalo od daleč. Na moja vztrajna vabila, naj se predlagatelji sprememb udeležujejo se­ stankov ekipe, ni bilo odzivov, pač pa predlogi, naj seznam obravnavanih knjig pošiljamo vnaprej, da bo o njih še kdo razmislil. Vse to smo jemali kot dokaz vplivnosti televizijskega medija in nadaljevali po starem, dokler oddaja ni bila administrativno ukinjena v imenu osveževanja programske sheme in poskusno nadomeščena s praktično enako oddajo pod drugim imenom, ki pa ni zdržala prav dolgo. Od takrat nova oddaja o knjigah na javni televiziji ni več nastala. A za tokratno temo je bolj zanimiv drug premik: na začetku se je nacio­ nalni televiziji očitno zdelo vredno in smiselno, da podpre knjižno polje. Ker smo za potrebe ustvarjanja oddaje kupili štiri izvode obravnavane knji­ ge (po enega za vsakega od obeh gostov, enega za voditelja in enega za rea­ lizatorja), smo se šalili, da naša oddaja nesporno povečuje prodajo – vsake obravnavane knjige se proda vsaj štiri izvode več! In založniki so pridajali, da je oddaja vplivala še bolj, in to na prodajo vseh obravnavanih knjig – pri dostopnejših bolj, pri ožje usmerjenih seveda manj, a tudi dragoceno. Očitno so prišli podatki o povečevanju prodaje na ušesa tudi televi­ zijskim tržnikom, saj so se začeli nanje odzivati. Najprej so dosegli, da knjig TV-proračun ni več kupoval, ampak so jih založniki morali prispe­ vati iz svojih promocijskih sredstev. Naslednji korak je bil, da sem se na sestankih srečeval s tržniki, ki so razlagali, da bi založbe morale za čas, ki 122 Sodobnost 2022 Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Andrej Blatnik jim je namenjen na javnem mediju, pač kaj plačati. Ugovarjali smo, da je raziskava o knjigah v medijih, ki jo je Ministrstvo za kulturo naročilo leta 2008, ugotovila, da oddaja Knjiga mene briga predstavlja največji delež majhnih založb in manj prodajljivih žanrov, kot se za nacionalni medij tudi spodobi, ter da visokih oglaševalskih cen takšni založniki pač ne bodo mogli plačevati, vendar to ni bilo sprejeto s pravim razumevanjem: potem pač obravnavajte bolj prodajljive knjige večjih založnikov! Razmišljajmo vendar tržno, že skoraj dve desetletji nismo več v socializmu! Seveda načeloma delujemo v javnem mediju, pa vendar – trženje je osnovno gibalo sveta, saj se razumemo? Misija nemogoče? Medij brez trženja oglasnega prostora? Misija nemogoče! vpijejo verniki trga. Niti ne. Tak model je preizkušen na primer pri tako tradicionalnem in uveljavljenem mediju, kot je angleški BBC. Deluje. Celo jezni spletni komentariat, ki godrnja čez nacionalno televizijo, se velikokrat sklicuje na kvaliteto sporedov, ki jih predvaja BBC. (BBC ima zanimiv poslovni model, po katerem je oddajanje brez oglasov mogoče spremljati le v Združenem kraljestvu, kjer jih financirajo tam bivajoči, ne pa v tujini – program, spre­ jeman prek spleta z drugih lokacij, se tako financira tudi z oglaševanjem.) Razlogi za dopolnjevanje proračunske konstrukcije javnih zavodov s t. i. ‘na trgu ustvarjenimi’ sredstvi so seveda razumljivi – povečujejo neodvis­ nost teh javnih zavodov in zmanjšujejo njihovo odvisnost od financer­ jev. Prav zato je RTV-prispevek, vezan na uporabo naprav, ki omogočajo sprejem radijskih oziroma televizijskih programov, z vidika neodvisnosti smotrnejši od neposrednega proračunskega financiranja, ki vse prehitro pripelje v različne oblike vezane (politične) trgovine. Vendar je vprašanje, ali lahko pri takem deležu (dobri desetini) prihodkov iz oglaševanja sploh lahko govorimo o neodvisnosti. Neodvisnost Neodvisnost javnega medija od vsakič znova trenutno vladajočih političnih struktur bi bilo mogoče preprosteje kot z oglaševalskimi prihodki (tudi ti so seveda velikokrat politično pogojeni, še zlasti, kadar se v velika in oglaševalsko sposobna podjetja po plenilski navadi na vodilna in nadzorna Sodobnost 2022 123 Andrej Blatnik Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja mesta naselijo politično zadolženi značaji) doseči z ustreznim korektivom zakonodaje: v programski in nadzorni svet bi morala člane imenovati res civilna družba. Zagovorniki sedanje ureditve bi nas na tem mestu lahko skušali pre­ pričevati, da saj jih imenuje, vendar je treba natančno prebrati 6. člen Zakona o RTV Slovenija: od 29 članov programskega sveta jih 21 imenuje državni zbor, resda 16 na predlog civilne družbe in “le” pet na predlog političnih strank. Vendar bi nadrobna analiza, koga vse je civilna družba predlagala, pa v državnem zboru ni bil potrjen, prinesla zanimivo psiho­ analizo slovenske politične mentalitete. Pred mnogimi leti je slovenski PEN v programski svet RTV tako skušal imenovati profesorico novinarstva Manco Košir, med drugim eno od ustanoviteljic Nove revije. Namesto nje so bili v državnem zboru kot predstavniki civilne družbe potrjeni razni strankarski funkcionarji na nižjih ravneh brez večjega znanja o medijih. V zadnjih potrjevanjih skozi državnozborsko sito niso prešli doktor filozo­ fije in predavatelj s televizijskimi izkušnjami, profesorica komunikologije, eden najuspešnejših praktikov slovenske televizije vseh časov. Prešel pa je marsikdo, ki se v dolgem življenju ni uveljavil s poznavanjem medijev ali sveta nasploh, ampak le z voljo do moči. In posledice so vidne, če kdaj mazohistično spremljate spletne prenose sej programskega sveta RTV Slo­ venija. Med predstavniki civilne družbe se očitno išče drugačne specifične kvalifikacije, ne znanje o medijih, in v programski svet se tako prenaša trenutna struktura organiziranih političnih zastopstev. Ena vodilnih teoretičark državljanske svobode, pravnica Nadine Stros­ sen, v knjigi Sovraštvo. Zakaj se mu moramo upreti s svobodo govora in ne s cenzuro (2018) opominja, da je demokracija uspešna le, če spoštuje pra­ vice in misli vseh pripadnikov družbe in jim daje glas ter kadar državljani tudi verjamejo, da je tako. Podobne misli bi zdaj lahko navajali v neskonč­ nost. Vprašanje je, ali jim hočemo prisluhniti. Požig narodnega doma V času, ko na straneh MMC RTV Slovenija nekateri komentatorji (včasih tako pogosto, da se zdi, da gre za njihovo delovno zadolžitev) zahtevajo preobrazbo slovenske kulture, češ da je zaradi rezalk zastave, pasjih dojilj in jedcev netopirjev potrebna izbrisa in ustvarjanja na novo, ter svoje sta­ lišče po prenehanju financiranja kulture iz javnih sredstev (ki da tej kulturi zelo škodijo, obubožanim delavcem pa trgajo kruh iz ust) utemeljujejo 124 Sodobnost 2022 Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Andrej Blatnik v znanem oksimoronu kar je dobro, bo že poplačano na trgu, ne da bi pri tem ozavestili, kako svoja stališča izražajo na javno financiranem mediju in v jeziku, ki jim ga je pomagala obvladati cela vrsta javno financiranih družbenih sistemov od brezplačnega šolstva do lahko dostopnega siste­ ma splošnih knjižnic – v tem času se pozablja, da je javna RTV Slovenija pravzaprav osrednji narodni dom, ki ga Slovenija v današnjem času še ima. Ne le kulturni dom, čeprav je mogoče, kakor je bilo na hitro omenje­ no maloprej, seveda podrobno utemeljevati, kako zelo današnja kultura v širšem pomenu besede temelji na obstoječih dejavnostih javnega radia in televizije. Tudi dom, kjer je enega ob drugem še mogoče slišati različ­ ne glasove, od “levih” do “desnih”, če se prisilimo, da spet uporabimo te zmeraj bolj ponošene označevalce za politične usmeritve, ki jih svaljkamo po besednjaku že tako pogosto, da so se izpraznili vsebine in jih slehernik, ustrezno trenutnemu razpoloženju, priložnostno interpretira po svoje. Kjer je mogoče slišati raznolikost od kompleksne estetike sodobnih kon­ ceptualnih skladateljskih praks do prizemljenih poskočnih ritmov na­ rodnozabavne glasbe. Slišati tako razpravljanje akademikov o temeljnih filozofskih vprašanjih kot modrovanja hitropoteznih svetovalk za osebno­ stno samoprenovo. Vse to, vsa ta hiša tisočerih glasov, je dom, v katerem živimo, ne le Slovenci, tudi drugi državljani Republike Slovenije, tudi tisti, ki so prišli mimo, po svoji želji ali po spletu političnih in drugih naključij, in zdaj čakajo in gledajo, kam bodo šli in ali bodo sploh lahko kam šli. Ta nacionalni medij je naša skupna hiša, naš dom, edini dom, ki si ga kot državljani vsi delimo, pa čeprav nekateri nočejo stopati v nekatere, drugi v druge njegove sobe. Spodkopavanje tega medija in njegovo predelovanje po poslovnih vzor­ cih komercialnih medijskih hiš v zasebni lasti (ki v zadnjih letih, na to je seveda treba opozoriti, vse bolj prehajajo v tujo zasebno last) je požig tega doma. Ne samo na Kolodvorski in Tavčarjevi v Ljubljani, ampak vsepov­ sod, do koder sežejo njegove vsebine, če ne neposredno, pa z zamikom ali po spletu – vsepovsod, do koder se gleda in posluša slovensko. Torej po vsej Sloveniji in po vsem slovenskem območju od Monoštra do Ogleja in naprej, do argentinskih mest, Buenos Airesa, Rosaria, Cordobe in drugih, od Clevelanda in Toronta do avstralskih domov. Res hočemo požgati svoj narodni dom in se pridružiti brezdomcem? Besedilo je bilo napisano spomladi 2021 in dopolnjeno 25. januarja 2022. Sodobnost 2022 125 Tuja obzorja Appadurai Muttulingam 28.000 guldnov Šrilančan Appadurai Muttulingam je delal v številnih državah za Svetov­ no banko in za Združene narode. Je kanadski državljan. Objavil je 27 knjig v tamilščini, med njimi dva romana, zbirke kratkih zgodb, eseje in interv­ juje. Dve zbirki kratkih zgodb sta izšli tudi v angleškem prevodu. Je prejem­ nik mnogih nagrad, med drugimi naj­ višje literarne nagrade (1996) v tamilski drža­vi Nadu v Indiji in nagrade šri­ lanške vlade Sahitya Academy Award (1998). Leta 2014 je dobil literarno nagrado kanadskega mesta Markham. Je tudi prejemnik vatikanske književ­ ne nagrade (2012) in književne nagra­ de prestižne indijske univerze S.R.M. (2013). Poleg tega je ustanovitelj in direktor dobrodelne organizacije Ta­ mil Literary Garden v Kanadi, ki podpi­ ra literarno odličnost, ter ustanovitelj in direktor dobrodelne organizacije Tamil Chair Inc., registrirane v ZDA z namenom ustanoviti katedro za ta­ milske študije na Harvardu. Njegove v angleščino prevedene zgodbe so ob­ javljene v antologijah založb Penguin Books (Many Roads Through Paradise, 2014) in Oxford University Press (Uprooting the Pumpkin, 2016). 126 V Sathyanovi restavraciji je delal še en Ta­ milec. Ime mu je bilo Masilamani, klicali pa so ga Masi. Sathyan ga je klical annan in Nishant prav tako. Star bi bil lahko okrog trideset let in skoraj ni odprl ust. Nishant je menil, da v srcu skriva močno zgodbo. V očeh, ki so ves čas begale, kot da kaj iščejo, mu je pisalo, kako ga teži. Nekoč so šli zvečer, ko se je restavracija zaprla, vsi trije v bife na pivo. Nishant si je zelo želel slišati njegovo zgodbo, toda Masi je še vedno molčal. Nishant se je spomnil na Jayakarana. Le kdo bi lahko pozabil njegovo dolgo zgodbo o uradnikih za priseljence, ki so mu oponašali, češ da ga je skotila vrtna kuščarka? Po drugem pivu ga je Nishant vprašal: “Annan, kako si pristal tukaj? Vsakdo ima svojo zgodbo in ti si zmerom žalosten. Povej nama, boljše se boš počutil.” Masi je začel govoriti. “Moja zgodba je dol­ ga. A k tlom me poleg nje vleče tudi zgodba mojega prijatelja, ki je zares nepozabna. Naj vama jo zdaj povem, pazljivo poslušajta. Ko sem leta 1985 prišel iz Kolomba v Bom­ baj, sem sklenil, da je čas za odločitev. Star Sodobnost 2022 28.000 guldnov Appadurai Muttulingam sem bil devetnajst let. Takrat je bila Češkoslovaška ena država, ni še bila razdeljena. V tistih časih je ruska letalska družba Aeroflot letela v Vzhodni Berlin s postankom v Pragi. Vizum za Prago je bilo mogoče za malo denarja dobiti v bombajskih trgovinah. Kupil sem ga in odletel. Ko sem pristal v Nemčiji, je bil februar in mraz je grizel. Naj človek z majhnega otoka prebere še toliko knjig in vidi še toliko angleških filmov, ga to ne more pripraviti na evropsko zimo in ledene vi­ harje. Plašči, škornji in rokavice ga ne bodo ubranili pred mrazom. To sem spoznal takoj po pristanku na vzhodnoberlinskem letališču Schoenfeld. Mraz je prodiral skozi ceneni plašč, ki mi je ovijal telo, in mi drobil kosti. Prsti so mi otrpnili. Zvoki, ki so prihajali do mojih ušes, se niso spremi­ njali v besede. Teklo mi je iz nosu. Moral sem sneti rokavice, da bi si ga obrisal, a ga nisem mogel. Voda je postala led. Ko sem pljunil, je pljunek trdo udaril ob tla. Za deset dolarjev sem kupil štiriindvajseturni vizum za Vzhodni Berlin. Sedel sem na vlak za Zahodni Berlin in prispel na postajo pri živalskem vrtu, kot so me poučili. Tam sem kupil vozovnico in sedel na vlak za Pariz. Vendar moj namen ni bil priti do Pariza. Vlak je peljal skozi Frankfurt in tam sem moral izstopiti. Če bi me ujela policija, bi me nastanili v begunsko taborišče. To se ni zgodilo in srečno sem pripotoval do majhnega mesta z imenom Eskirshon ali nekaj takega. Tam je živel moj prijatelj Devan. Bil je tri leta mlajši od mene. Če mi uspe priti do tja, mi je obljubil, bo on poskrbel za vse drugo. Prijavil sem se kot begunec in se nastanil pri Devanu, zato mi ni bilo tre­ ba plačevati najemnine. Poleg tega sem vsak mesec dobil 350 mark begun­ skega denarja. Bivala sva v dvosobnem stanovanju v stari hiši. V eni sobi sva bila midva, v drugi pa neki šestdesetletni moški. Klicali so ga učitelj. In še en triintridesetletni stanovalec je bil tam, ki so ga ljudje naslavljali kot sodnika. Sprva sem mislil, da se s tem nazivom iz njega norčujejo. Vendar se je izkazalo, da je bil v Kolombu v resnici sodnik, vendar je mesto zapu­ stil kmalu po izbruhu vojne. Če je sodnika doletela taka usoda, kaj naj bi potem pričakovali mi? Vsi štirje smo stanovali v hiši približno leto in pol. To so bili najsreč­ nejši meseci mojega življenja. Nobene odgovornosti nismo imeli. Nismo imeli služb. Vsak mesec smo dobivali denar in pošiljali polovico domov, ostalo pa porabili zase. Ne glede na to, koliko smo porabili, smo imeli ob koncu meseca še zmerom nekaj denarja. Združili smo vse prihranke in kupili videorekorder. Na trgu so se začeli pojavljati tamilski filmi. Naš prvi tamilski film v Nemčiji je bil Aan Paavam s Pandiyarajanom v glavni Sodobnost 2022 127 Appadurai Muttulingam 28.000 guldnov vlogi, film, ki je slavil srebrni jubilej. Ker smo spet in spet vrteli isto kaseto, dokler nismo dobili naslednje, je bil to tudi za nas srebrni jubilej. Pivo je bilo na voljo v zavojih po šest in po štiriindvajset. Gledali smo film in pili pivo. Če se je učitelj napil, je vpil: “Dey, sodnik!” Pogosto smo se zapletali v drobne prepire, a smo jih skoraj takoj pozabili. Sodnika smo še zmerom klicali annan, tudi če smo bili še tako okajeni. Bil je bolj izobražen od vseh nas skupaj in tudi bolj inteligenten. Zakone je znal na pamet. Nekoč sem ga videl brati tako debelo knjigo, da prsti ene roke niso segli od sprednje do zadnje platnice. ‘Kakšna knjiga je to?’ sem ga vprašal. ‘Zgodba o tem, kako so nam Nizozemci vladali. Moral bi jo prebrati.’ ‘To težko knjigo?’ ‘Mar ni to zgodba o sto osemintridesetih letih vladavine?’ ‘Sto osemintrideset let bi potreboval, da bi jo prebral.’ Kadar nam je bilo dolgčas, smo včasih na skrivaj delali in zaslužili nekaj denarja. Devan je hodil na kmetije v bližnjih vaseh nabirat jagode. Plače­ vali so mu po teži. Kramljal je s turškimi ženskami, ki so prišle delat kot begunke, tako kot on. Naslednjega dne ni šel na kmetijo, ker je imel roke opraskane od trnja. Pogovori o turških ženskah pa so se nadaljevali. Jaz sem pomival krožnike v neki restavraciji. To je bilo trdo, garaško delo. Last­ nik ni dovolil, da bi nas gostje gledali. Mi pa smo skozi luknjo gledali njih. Pod mizo smo lahko videli gladke, zaobljene noge. Nekatere so krasile črne mrežaste nogavice. Medtem ko sem pomival krožnik, sem si predstavljal žensko, ki ga je uporabila. Učitelj je bil delaven človek. V Aanaipanthiju je inštruiral študente. Nje­ gov oče je izdeloval poročne odre in jih dajal v najem. Tudi v Nemčiji učitelj ni bil brez dela. Napravil je dva obredna poročna odra in ju izposojal. Eden je bil iz barvastih korald, drugi iz umetnih cvetlic. Begunci so se zdaj za­ ljubljali in poročali. Kadar koli je učitelj dobil naročilo, sva šla z Devanom z njim in mu pomagala. Tista dva dneva sta nas napolnila s srečo. Vsakič ko smo odhajali s poroke, smo se že veselili naslednje. Sodnik je imel čudno navado. Kot staromoden sodnik iz Jaffne je imel tablico z imenom in oznakama DOMA in ZUNAJ. Kadar ga ni bilo doma, je na tablici pisalo ZUNAJ. Vsak mesec je za dva dneva izginil in na vratih je bila oznaka ZUNAJ. Nihče ni vedel, kam hodi in zakaj. Nismo drezali vanj. Ampak ko se je vrnil, je bil ves blažen. Prinesel je steklenico dragega viskija in priredil razkošno zabavo. Po navadi je bil to viski Chivas Regal. Tistega dne je kuhal. Nekje se je naučil kuhati. Ampak kuhal je samo e­ nkrat na mesec. Druge dni je kuhal učitelj. Z Devanom sva mu pomagala pri 128 Sodobnost 2022 28.000 guldnov Appadurai Muttulingam kuhi. Kadar je življenje v Nemčiji postalo preveč enolično, nam je postalo dolgčas in smo zahrepeneli po spremembi. Zima nas je res namučila. Dneve smo preživljali ob ognjišču. Nemški otroci pa so bili drugačni. Delali so snežene kepe in se kepali. Izdelali so si deske za surfanje in se dričali po snegu. Ko pa je prišla pomlad, se je zgodilo nekaj, kar nas je na različne načine zaznamovalo. Drevesa so spet cvetela. Oledenela kri v telesih je začela spet krožiti. Potihoma je vstopil element, ki od vekomaj spodbuja plodnost človeške rase. Obhajala nas je nerazložljiva žalost, občutek izgube in obupa. Bilo je deset zvečer, ravno smo pojedli in se spravljali spat. Potrkalo je na vrata. Zdrznil sem se. Kdo bi prišel ob tej uri? Obiskovalci so se zmerom najavili po telefonu. Učitelj je zaprl svojo težko knjigo. Devan je skočil proti vratom, da bi jih odprl. Obisk mu je na obraz priklical vznemirjenje. Ko je odprl vrata, sem namesto gostov pri vratih gledal učiteljeve oči. Vrata so se na široko odprla. To je bil za begunce v Nemčiji redek prizor. Moški je mo­ ral biti star kakih petinpetdeset let, bil je plešast. Ob pogledu na njegovo opravo je bilo očitno, da je v Nemčiji preživel že vsaj desetletje. Ob mladi ženski pa smo naravnost osupnili. Lahko bi jih imela kakih dvaindvajset – in oblečena je bila v sari. Lase si je okrasila s cvetlicami in na čelu je imela kumkum, kot da bi bila namenjena v vaško svetišče. Imela je dolge, debele kite – če bi jih hotel dvigniti, bi bili dve roki premalo. Vsi štirje smo ostali odprtih ust – svojim letom, izkušnjam in vzdušju primerno. Nobeden ni bil zmožen spregovoriti. Devan se je prvi ovedel. Že tako odprta usta so se mu razlezla v širok nasmeh in prijazno ju je pozdravil. Ženskina starejša sestra se je možila in potrebovali so poročni oder. Imela sta napačen naslov in sta že dve uri iskala. Učitelj jima je pokazal poročna odra. Na žensko nista napravila po­ sebnega vtisa. Očetu je nekaj rekla po nemško. Poročni oder bi moral biti okrašen s pravim cvetjem, ne z umetnim. Preden je učitelj utegnil odpreti usta, je rekel sodnik annan: ‘Lahko bi naredili tako, ni problem,’ kot bi bila odra njegova. Ker je zadnji vlak že odpeljal, smo sklenili, da ostaneta oče in hči čez noč pri nas. Sodnik je sam od sebe začel kuhati. V naši hiši smo imeli vedno na zalogi štiri stvari: riž, lečo, perutnino in jogurt. Večerja je bila gotova v pol ure. Sodnik jo je prinesel na mizo. Ni nam dovolil v bližino mize, kot bi šlo za jedrske odpadke. Prepričan, da bomo zmotili njegovo osredotočenost, je okrog sebe zgradil varnostni zid. Z Devanom sva bila pripravljena po­ magati. Oče in hči sta si pri mizi sedela nasproti in učitelj jima je postregel večerjo. Ona je z drobnimi prsti vzela košček in ga ­vtaknila v usta. Skozi Sodobnost 2022 129 Appadurai Muttulingam 28.000 guldnov njeno bledo kožo smo videli, kako ji je grižljaj zdrsnil po grlu. V nekem trenutku je našobila usta, kot bi bila pripravljena na poljub. ‘Je vroče?’ jo je vprašal sodnik. ‘Ja,’ je rekla. To je bila prva beseda, ki jo je spregovorila s sodnikom. Devan me je prehitel in planil po kozarec vode. Sodnik mu ga je vzel in ga ponudil njej, zroč v njene temne oči. ‘Danke,’ je rekla, a poza­ bila prijeti kozarec. Zakoni fizike so enaki v kolidžih v Kolombu, kjer je študiral sodnik, v Nemčiji in povsod po svetu. Kozarec je treščil na tla in se odkotalil. Razbil pa se ni. ‘Nič, nič, saj je samo voda,’ je zaklical sodnik, se spustil na kolena in začel brisati tla ter pri tem zavzeto gledal njene noge. ‘Es tut mir Leid,’ so rekle njene ustnice, njene oči pa so bile priklenjene na sodnika. Oče vsega tega sploh ni opazil, ampak si je naložil na krožnik še hrane, prijel piščančjo nogo in razmišljal, kje naj začne. Potem je rekel: ‘Bhavani, ljubica, jej vendar.’ Bhavani, Bhavani so naenkrat ponovile vse ustnice. Sodnik je bil ves srečen, da je tako zlahka in sproščeno izvedel njeno ime. Naslednje jutro smo ju šli sodnik, Devan in jaz pospremit na železniško postajo. Sodnik, brezhibno in imenitno oblečen za poslovilno srečanje, me je najmanj štirikrat dregnil in mi naročil, naj vzamem s seboj fotoaparat. Celo Devanu je bilo jasno, da se tu odvija ljubezenska zgodba, hitrejša od vlaka, ki ju bo odpeljal. Sodnik bi strašno rad govoril z žensko, vendar ni prav vedel, kaj naj ji reče. Pogovor ni prišel dlje od enobesednih odgovo­ rov, kot je Ja in Danke. Ko je pripeljal vlak, sta vstopila vanj. Sodnik me je že petič dregnil. Ko je vlak potegnil, je ona pogledala sodnika in se mu nasmehnila. Potem se je obrnila še k nama in se nasmehnila vsem trem. Ujel sem jo v objektiv. V Nemčiji priljubljeni pes nemški ovčar se pripravi na zimo tako, da sta­ ro dlako zamenja z novo. V tistem času je videti lep in nov. Podobno je bilo s sodnikom. Nehal je brati knjige in se začel več pogovarjati z mano. S po­ močjo prijatelja na Nizozemskem je naročil sveže cvetje. Učitelju ni samo pomagal pripraviti poročni oder, ampak je šel z njim tudi na prizorišče poroke. Bhavanina sestra ni bila posebno lepa, vsi na poroki pa so pohvalili oder. Ko sta se z vlakom vrnila domov, mi je sodnik povedal, da je dobil odgovor. ‘Kakšen odgovor?’ sem vprašal. Sodnik je rekel, da je ženski pred dvema tednoma, ko je bila pri nas, dal pismo, danes pa je dobil odgovor.” Prišel je čas, ko se bife zapre. Delavci so obračali stole. Vsi bi radi vedeli, kaj se je zgodilo sodniku. “Jutri vam povem preostanek zgodbe,” je rekel Masi annan in obmolknil. Naslednjega dne si je Masi annan zlil nekaj piva po grlu in brez prigovarjanja začel. 130 Sodobnost 2022 28.000 guldnov Appadurai Muttulingam “Sodnik annan je zasebno najraje govoril z mano. Učitelju ni bilo toliko do tega, Devan pa je bil še otrok. Toda z Devanom sva se brez sodnikove vednosti pogovarjala v glavnem o Bhavani akki. Med sabo sva jo imenovala Danke Bhavani, pred sodnikom annanom pa sva o njej spoštljivo govorila kot o Bhavani akki. Ko sva bila nekega dne sama, mi je sodnik annan rekel: ‘Ničesar drugega ne potrebujem v življenju kot to, da bi držal v rokah Bha­ vanine temne kite, kot bi držal tekočo vodo.’ Pomislil sem, da bi bil čas, da temu človeku presadijo možgane. Bhavani akka je postala predmet naših vsakodnevnih pogovorov pri ve­ čerji. Nekoč je učitelj vznemirjeno rekel: ‘Dey, sodnik, poslušaj. Kaj hočeš z branjem vseh tistih debelih knjig? Za nobeno rabo niso. Kakšno korist ima kdo od tebe? Poglej Devana. Nabira sadje, se bori s trnjem, ki ga bode v roke. Poglej njega, pomiva krožnike, ki so jih zamazale nemške ženske. Ti pa kar naprej spiš. Lahko bi se že naučil, da je hiteča mravlja boljša od spečega slona. Čim prej se poroči z Bhavani. Lepa je. Jaz ti bom podaril nepozaben poročni oder iz naravnega cvetja.’ Sodnik annan me je navadno vzel s sabo, kadar je šel ven. Ob njem sem bil videti bolj neumen. Na nič drugega ni mogel misliti. Cela 2,3 kilometra, ki sva ju prehodila, je govoril. Dovolj je bilo, da je kak mimoidoči izustil ime Bhavani. Rekel je, da se enkrat na teden po telefonu pogovarja z Bhavani akko. Kupila sva si sendviča s šunko in kavo v papirnatih lončkih. Žvečil je sendvič. Nenadoma sta se pred nama pojavila policista, še enkrat večja od naju, in zahtevala dokumente. Ob pogledu na policaja so se mi zatresla kolena. ‘Zakaj se bojiš? Ko je bila naša civilizacija na vrhuncu, so Nemci plesali s peresi na glavi.’ ‘Zdaj nas pa hranijo z begunskim denarjem,’ sem rekel. ‘Vse tihe priče kjer koli na tem svetu zagrešenega zločina so del tega.’ Stal sem na prejšnji dan odpadlem listju in tuhtal o besedah sodnika annana. Naslednjega dne je bila na tablici s sodnikovim imenom na vratih ozna­ ka ZUNAJ. Ko se je čez dva dni vrnil, je prinesel steklenico viskija Chivas Regal. Tistega dne je skuhal dobro večerjo. Toda učitelja in Devana ni bilo doma. Hrana je bila na mizi, nedotaknjena. Sodnik annan je pil več kot običajno. Nenadoma je začel jokati. ‘Sodnik annan, zakaj jočeš?’ ‘Svoje amme sem se spomnil, brat. Umrla je šest mesecev po tem, ko sem prišel sem. Vsa pisma, ki sem ji jih napisal, so našli pod njeno blazino. Pobegnil sem, da bi rešil sebe, ne da bi pomislil nanjo. Izdajalec sem, brat.’ ‘To je mimo, sodnik annan. Misli na prihodnost.’ Sodobnost 2022 131 Appadurai Muttulingam 28.000 guldnov ‘Moja mama se je najbolj bala tega, da bi se naš rod končal z mano. Za­ radi tega strahu me je poslala na tuje. Želela si je, da bi se poročil in imel sina. Šele potem bi bila njena duša pomirjena.’ ‘Kje pa je tu problem? Bhavani akka čaka nate.’ ‘Ne razumeš,’ je rekel, šel v svojo sobo, odprl kovček in prinesel neki papir. ‘Poglej, to je naš rod. Pred davnim časom smo imeli v vasi mojih pred­ nikov barde, ki so prepevali družinsko zgodovino. Recitirali so zgodbo rodu in jo peli. Zgodba našega rodu je bila pisni dokument. Ko so se začele težave, smo zamenjali veliko hiš in ga izgubili. Moja mama je to zapisala po spominu.’ Pogledal sem papir. Videti je bil kot družinsko drevo. Na njem so bila imena in pod njimi letnice. ‘To sem jaz, Thambirasa. Rojen leta 1950. To je moj oče Shanumuga­ nathan. Rojen 1924. To je njegov oče. Praded mojega pradeda je bil Kanaka­ rayan in se je rodil leta 1784. Njegovemu očetu je bilo ime Mayilvaaganam. On je bil začetnik našega rodu. Da boš laže razumel, on je bil naš praoče. Svojemu otroku bi dal ime Mayilvaaganam, kajti z njim se je naš rod začel.’ ‘Kaj je tu narobe, sodnik annan? Saj lahko daš otroku, ki ga boš imel z Bhavani akko, ime Mayilvaaganam.’ ‘Bedak, ti ne poznaš zgodovine, zato tako govoriš. Mayilvaaganam je bil neznansko bogat. Imel je podjetje za lov na bisere. Takrat smo bili pod nizozemsko oblastjo. Leta 1784, ko se je rodil Kanakarayan – praded mo­ jega pradeda –, je vladala huda lakota. Nizozemski vladarji niso storili nič. Mayilvaaganam je odprl svoje skladišče neoluščenega riža ljudem. Častili so ga kot boga. Novica je prišla na ušesa guvernerju v Kolombu Wilknu Faulku. Mayilvaaganama je aretiral in mu ponudil, da ga izpusti, če plača 6000 iraisaalov. Mayilvaaganam ni imel druge možnosti, kot da je prodal hišo, posest in polja. Po tem si naš rod ni nikoli opomogel.’ ‘To je stara zgodba, sodnik annan. Pozabi na to. Večerjajva. Hrana se bo ohladila.’ Razjezil se je. ‘Samo na hrano misliš. Tvoji možgani niso predelali, kar sem rekel. Nizozemci so nam vladali 138 let. Moje prednike so oropali vsega bogastva. S to krivico se nihče ne ukvarja.’ ‘Mi smo begunci. Ta država nam plačuje, ker smo begunci. Tukaj si mo­ ramo zgraditi prihodnost. Ti iz tistih velikanskih knjig poznaš vse odtenke zakonov. Pozabi na preteklost, nobene možnosti nimaš, da bi poravnal račune z Nizozemci.’ ‘Zakaj ne? Saj to počnem! To počnem!’ je zavpil. 132 Sodobnost 2022 28.000 guldnov Appadurai Muttulingam Potem je zaspal na stolu, ne da bi kaj pojedel. Naslednjega dne se ni ničesar spomnil. Oživil sem mu spomin. ‘Brat, moja amma je spet in spet obnavljala zgodbo o našem predniku Mayilvaaga­ namu. Prepričana je bila, da imam jaz njegov um. Ko je bil Mayilvaaganam star sedem let, sta družino hkrati obiskala nizozemski uradnik in domači starešina. Mayilvaaganamov oče je bil zunaj in njegova mama je dala otro­ ku dva zvita betelova lista ter mu rekla, naj ju pozdravi. Deček je najprej dal zvit betelov list nizozemskemu uradniku, drugega pa s sklenjenimi rokami domačemu starešini. Oba sta bila vesela. Si dal betelov list najprej nizozemskemu uradniku, ker je belec? ga je vprašala mama. Dal sem ga najprej Nizozemcu, da sem lahko s sklenjenimi rokami pozdravil našega starešino. Tako sta bila oba zadovoljna, je odgovoril.’ ‘Temu rečemo bister um, brat. To bi moralo biti naravna stvar.’ ‘Govoril si o maščevanju Nizozemcem. Za kaj gre, sodnik annan? Minulo noč nisem mogel spati, ker sem razmišljal o tem.’ ‘Ti bom povedal. Prvi si, ki boš slišal to skrivnost. Ne jemlji Nizozemcev preveč na lahko. V nekem trenutku so vladali svetu. Vladali so delom Indi­ je. Vladali so Šrilanki. Zavojevali so Južno Afriko in ji vladali. Vladali so Filipinom. Vladali so Surinamu v Južni Ameriki. Ustvarili so svoj imperij, ki je segal od zahoda do vzhoda. Samo pomisli. Nizozemska je majhna država, po velikosti manjša od Šrilanke. Dvajset odstotkov njihovega ozemlja leži nižje od gladine morja. Da so zasužnjili Šrilanko, so morali prepotovati 6000 milj. Koliko vojakov je lahko pripeljala ladja? Dvesto, mogoče petsto. Osvojili so celo državo in ji zavladali. Kakšni tirani so bili! Da bi njihova država zrasla, so bili pripravljeni pustošiti druge. Pred tremi leti sem se v Nemčiji registriral kot begunec. Nekega dne sem sedel na vlak in pristal na postaji v Aachnu. Ta postaja je blizu nizo­ zemske meje. Od tam sem s taksijem prišel na Vaalser Strasse, meja med Nizozemsko in Nemčijo je dolga 370 milj. Ko prideš do Vaalser Strasse, lahko greš kar naravnost in čez mejo na Nizozemsko. Na meji ni nobenih kontrolnih točk. Na vsaki strani meje je hiša. To je znamenje. V Nemčiji so ceste osvetljene z živosrebrnimi lučmi, na Nizozemskem pa so ulične svetilke rumene. Ko sem prečkal mejo, je bila ura ena ponoči. Edina ne­ varnost bi lahko bila mamilarska mafija. Ta me ni smela ujeti. Nizozemska postaja se imenuje Maastricht. Tam sem kupil vozovnico za Amsterdam, šel na center za tujce pri policiji in se registriral kot begunec. Predstavil sem se kot Mayilvaaganam Kanakarayan. Po nobenem dokumentu me niso vprašali. Kot beguncu so mi takoj dali tisoč guldnov. To je toliko kot Sodobnost 2022 133 Appadurai Muttulingam 28.000 guldnov 30.000 šrilanških rupij. Od takrat se vsak mesec oglasim tam in dobim tisoč guldnov begunskega denarja. Svoje države nimam, sem pa begunec v dveh državah.’ Ko sem to slišal, nisem našel besed, s katerimi bi izrazil svojo pretrese­ nost. ‘Annan, pravno izobrazbo imaš. Delal si kot sodnik. Mar ni narobe goljufati državo in dobivati denar? To ni samo nezakonito, ampak tudi nečloveško,’ sem mu rekel. ‘Kaj je pri tem nezakonitega? Dobivam, kar mi dolgujejo. Vračajo mi denar, ki so ga moji predniki izgubili zaradi njih. Tega ne bom počel v ne­ skončnost. V materinem imenu sem že poslal 26.000 guldnov sirotišnici v Jaffni. Še dva meseca, da dosežemo 28.000 guldnov. S tem bodo poravnani vsi dolgovi. In potem bom nehal.’ Te skrivnosti nisem nikoli z nikomer delil. Sklenjeno je bilo, da se bosta z Bhavani akko poročila čez šest mesecev, po koncu njenega farmacevt­ skega izobraževanja. Pred odhodom na Nizozemsko mi je sodnik annan povedal, tokrat prvič: ‘Danes je nedelja. Jutri ponedeljek. Do sončnega vzhoda v torek bom nazaj.’ ‘Annan, bodi previden. Zdaj je tu neka duša, ki te čaka. Pred kratkim so v nizozemskem parlamentu razpravljali o dveh ljudeh, ki sta si z goljufa­ njem na meji prisvajala denar. Dovolj je to, kar že imaš. Zakaj bi še hodil?’ ‘Ne, prijatelj. Previden bom. Nalogo je treba opraviti do konca. Do 28.000 guldnov,’ je rekel. Tokrat je pred odhodom pozabil zamenjati oznako DOMA z ZUNAJ. Tistega dne smo šli Devan, učitelj in jaz v supermarket. Mislim, da je bilo jeseni, mogoče septembra 1986. Vreme je bilo prijetno. Po sončnem zaho­ du je bilo še kar svetlo. Nemška luna je že vzšla. Nemški listi so poplesavali po nemškem zraku. Kako romantično, sem pomislil. Srce mi je prekipevalo od sreče. Ravno smo dobili mesečni begunski znesek in nakupili živež za ves mesec. Bil je jasen dan. Sodnik annan se še ni vrnil v hišo številka 55 na ulici Hilton. Moral bi se vrniti že v torek. Znak DOMA je dolgo visel na vratih. Ko so mi zavrnili vlogo za status begunca, sem si poiskal drugo bivališče, se pridružil drugim prijateljem in odprl novo ­poglavje. Življenje v Eskirshonu se je na hitro končalo. Ostal mi je občutek, kot da sem izstopil iz vlaka, preden je pripeljal do moje postaje. Spet sem bil tam, kjer sem začel. Nisem vedel, kam me bo življenje odpeljalo. Toda kljub tej negoto­ vosti in žalosti si nisem mogel kaj, da ne bi razmišljal o sodniku annanu in se spraševal, kaj se je zgodilo z njim.” 134 Sodobnost 2022 28.000 guldnov Appadurai Muttulingam Masi je odprl denarnico in pokazal fotografijo, ki jo je hranil že nekaj let. Z vlaka je mahala ženska. Celo na obledeli fotografiji je njena lepota sijala. Njen oče je brez nasmeha strmel v objektiv. Videti je bilo tilnik in dvignjene roke sodnika, alias Thambirase. Obraz človeka, ki je terjal po­ vrnitev tistega, kar so Nizozemci dolgovali njegovim prednikom izpred osmih generacij, ni bil viden. Prevedla Maja Kraigher Sodobnost 2022 135 Razmišljanja o(b) knjigah Klemen Lah Vrzel There is a crack, a crack in everything, That’s how the light gets in. Leonard Cohen: Anthem Naslov književnega dela pogosto ni samo prvi stik bralca z novim besedi­ lom, temveč tudi eden od najpomembnejših ključev za razumevanje pre­ branega. Italijanski pisatelj in filozof Umberto Eco je v Opombah k Imenu rože (Alfabeta, št. 49, 1983) opozoril, da književnik sicer ne sme vplivati na interpretacijo svojega literarnega dela, toda sočasno opozori na neizogib­no dejstvo, da je prav avtor tisti, ki po navadi naslovi literarno delo in tako krepko – če ne celo odločilno – sooblikuje razumevanje prebranega. Težko se je namreč upreti sugestijam, ki jih ponujajo književni naslovi, kot so na primer Deseti brat, Vojna in mir, Rdeče in črno, Zločin in kazen – drugačen naslov bi bralcu preusmeril pozornost na druge pomenske poudarke, ideje in teme. Le predstavljamo si lahko, kako drugače bi, na primer, brali Krst pri Savici, če bi ga Prešeren poimenoval Bogomila in Črtomir. Ali zgolj Črtomir. Ali pa, na primer, Sužnji dnovi (zaradi aluzij, ki bi jih spodbudil tak naslov, tega dela Prešeren v tedanjem času skoraj gotovo ne bi mogel izdati, pa čeprav bi besedilo ostalo do pičice enako). Eco je svoj znameniti roman Ime rože (1980) prvotno nameraval na­ sloviti Zločin v opatiji, a si je premislil prav zaradi zgoraj navedenega 136 Sodobnost 2022 Vrzel Klemen Lah r­ azloga – tak naslov bi bralčevo pozornost preveč usmeril na detektivski del zgodbe, ljubitelje detektivk pa zavedel oziroma jim obljubil nekaj, česar ne more dati. Na koncu se je odločil za večpomensko in simbolno večpla­ stno poimenovanje Ime rože: to izvira iz latinskega stiha iz De contemptu mundi Bernarda de Morlaya, benediktinca iz 12. stoletja, in je variacija na temo ubi sunt (retorično vprašanje, povezano z minljivostjo, prehodnostjo, smrt­nostjo: sprašuje, kje so tisti, ki so bili pred nami). Tak naslov bralcu ne sugerira ničesar, le misel, da nam od vsega, kar je kdaj obstajalo ali živelo, ostajajo samo imena, bralec pa je tisti, ki naj jim znova vdihne izgubljene pomene. Za Ime rože tako lahko rečemo, da bralca ne skuša zapeljati na točno določeno interpretativno pot, dokler ta ne obrne zadnje strani. To lahko razumemo tudi kot napotek avtorjem: naslov mora omogočati razumevanje, nikakor pa ga ne sme usmerjati, saj, konec koncev, tudi avtor ne more vedeti, kakšne interpretacije njegovo literarno delo omogoča. Za­ to lahko upravičeno pove le, kako in zakaj je pisal, pomensko razumevanje besedila pa mora prepustiti bralcem. Sodobni roman Vrzel (2016, v izvirniku Jaz) sodobnega srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića je eno izmed tistih literarnih del, pri katerih se zdi, da ima naslov še večjo težo, kot je to običajno. Če si pri mnogih literarnih delih še lahko predstavljamo alternativen naslov, ki bi osvetlil drugačne interpretativne možnosti, pa je pri Tuševljakovićevem zadnjem prevodu to precej teže – naslov je siamsko povezan z zgodbo. Celo več: mestoma se zdi, da bi bilo laže zamenjati zgodbo kot naslov. Ni namreč naslov tisti, ki deluje kot metafora, simbol ali alegorija zgodbe, temveč je ravno obratno; zgodba je tista, ki deluje kot alegorija samega naslova, kot alegorija vrzeli, prepadov in šumov v nas ter v naših odnosih, razpok med posameznikom in svetom. Naslov Vrzel je tako ključ, ki ga bralci prejmejo, ko vstopijo v roman. Tisti med njimi, ki se branja lotevajo bolj zavestno in analitično, se že od prve strani sprašujejo, kje je v naslovu omenjena vrzel. Na koncu je odgovor jasen – povsod. Prva in najbolj očitna vrzel je oblikovna. Če bi zapisali, da je roman raz­ deljen na dva dela, bi uporabili premil izraz; roman namreč ni razdeljen, presekan je. Na dva dela je namreč razdeljen tam, kjer bi zaradi družinske povezanosti glavnih akterjev pričakovali, da se bosta zgodbi medsebojno prelivali in dopolnjevali. Avtorjeva odločitev je zavestno in namerno dru­ gačna: zgodbo, ki se dogaja v približno istem dogajalnem času (devetdese­ ta) in jo povezujejo člani iste družine, razdeli na dve enakovredni zgodbi. In očitno je, da je ta vrzel vnesena zaradi enega samega namena – vrzeli Sodobnost 2022 137 Klemen Lah Vrzel same. A naj je ta vrzel še tako očitna, je treba poudariti – ni ključna. Ključna vrzel se skriva v zgodbi. Prvi del romana govori o vsakdanjem srbskem paru iz nižjega srednjega razreda: Bogdanu, vojaškem častniku, in Radici, njegovi partnerici. Počitni­ ce preživljata na Krfu, otoku množičnega turizma, ki trume počitnikarjev privablja s fotošopiranimi prospekti in diskontnimi cenami. “Ceneno – to je bil pravi opis,” resignirano ugotavlja Bogdan. Med prvimi motivi, ki jih lahko opazi bralec, so prav vrzeli. Po prihodu na Krf, na primer, Bogdan opaža, da sta kot srbska turista drugorazredna gosta – v očeh grškega prebivalstva le slab in zasilen nadomestek angle­ ških turistov, ki jim je namenjena celotna turistična infrastruktura. “Vse je prilagojeno turistom z Zahoda, še najbolj Angležem.” Med premožnimi in uglajenimi Zahodnjaki in revnimi ter prostaškimi Vzhodnjaki je nepre­ mostljiva vrzel, ki pa je med turisti bolj ali manj sprejeta, skorajda samo­ umevna – problematična je le za Bogdana. Druga vrzel, ki jo opazimo, je vrzel v odnosu: Bogdan ne skriva, da na grškem otoku poležava predvsem in zgolj zaradi Radičine želje. To se opazi tudi med vsakdanjimi aktivnost­ mi: medtem ko se Radica skuša na otoku sprostiti in uživati, Bogdan pikro opazuje okolico in se izogiba vsem dodatnim aktivnostim, ki bi zmotile njegovo ždenje v samozadovoljnem kokonu. Različni cilji in želje vnašajo dodatno napetost v njun že tako skrhan odnos. Postopoma izvemo, da tega ni krivo le različno dojemanje počitnic: njun odnos je bil usodno tor­ pediran, še preden sta prispela na otok. Pravzaprav so razpoke v njunem odnosu zaznamovale že začetek razmerja, vendar sta naivno verjela, da bodo imele pozitiven vpliv. Na prvih zmenkih sta se šalila, da bodo razlike med njima dobro vplivale na njuno zvezo in ju v vsem, kar imata skupnega, še tesneje povezale. Morda je bilo to nekoč res, vendar je njega – enako kot vprašanje, kaj so njune skupne sanje – bolj mučilo to, da si najbrž v ničemer nista podobna. Njuna vrzel se v romanu postopoma širi in spreminja v nepremostljiv prepad. Usodno jo poglobi prijateljevanje s srbskim parom, ki ga spoznata na otoku: z Zoranom Simovićem, prav tako vojaškim častnikom, in Tanjo. Sprva se zdi, da si bodo z druženjem krajšali dneve, toda začetna averzija med Bogdanom in Zoranom je videti nepremostljiva. Druženje Bogdana in Zorana tako zaznamujejo bahati moški pogovo­ ri o takšnih in drugačnih (spolnih) podvigih, pretepi, spogledovanje in 138 Sodobnost 2022 Vrzel Klemen Lah v­ aranje. Bralec bi razloge za takšno vedenje iskal v surovem mačizmu, če Zoran ne bi nekega večera izzval Bogdana v nenavadno igrico: “Vsakdo od naju mora naši mali druščini povedati svojo najbolj pretresljivo izkušnjo. Nekaj, kar čuva globoko v sebi in ni še nikomur povedal …” Po krajšem prigovarjanju Bogdan privoli v igro in razkrije, kako je pod njegovim vodstvom med služenjem vojaškega roka umrl eden od mladih vojakov: nesrečno zaljubljeni Jovan Mojsilović, rekrut, ki se je pravkar vrnil z nekaj­ dnevnega izhoda, med urjenjem aktivirane bombe ni odvrgel, temveč se je pred očmi vseh razstrelil. Po detonaciji so nič krivemu Bogdanu odobrili dolg bolniški dopust, Radica pa ga je več mesecev negovala kot bolnika (kar je tudi bil oziroma še vedno je). Molk, ki izpovedi sledi, razkrije največjo vrzel v Bogdanu: po tragičnem dogodku del njega še živi in se avtomatizira­ no prebija skozi življenje, najbolj čuteči in človeški del njega pa je zamrznil in obstal v preteklosti. Zamrznjen je tudi njegov karierni vzpon, po nesreči je odrinjen na stranski tir, na napredovanje ne more več upati. Njegovo življenje je obstalo v mrtvem rokavu. Svoje skrite duševne rane posredno pokaže le še v pijanih navalih besa in zaznavanju vrzeli okrog sebe; le vrzeli, ki jo je ustvaril v sebi, vrzeli med pristnimi občutki in masko, ki jo nosi navzven, Bogdan ne opazi; čeprav večkrat pokaže, kako dober opazovalec je in kako hitro zazna vrzeli, največja, najbolj boleča in razdiralna zanj ostaja slepa pega. Precej laže mu je projicirati in opažati vrzeli izven sebe, kot da bi se soočil ali celo sprijaznil z vrzelmi v sebi. Da so največje in najbolj boleče vrzeli v nas samih, potrjuje tudi zgodba, ki se odvije v drugem delu. Njen protagonist je Bogdanov in Zoričin sin Damir, beograjski študent angleščine v Kragujevcu (v Kragujevcu študira, ker mu za študij v Beogradu ni uspelo zbrati dovolj točk). V prvem delu ga Bogdan in Zorica večkrat omenita, vendar se vsakič hitro zavijeta v molk, kar daje slutiti, da je tudi v njunem odnosu do sina zazijal prepad. Slutnja se potrdi proti koncu drugega dela, v katerem izvemo, da sta se Bogdan in Zorica po počitnicah razšla, njihov odnos pa je krepko načet zaradi Da­ mirjevega priznanja, da je gej, zaradi njegove selitve s partnerjem v njuno stanovanje ter novega študija – grafičnega oblikovanja. Za drugi del romana bi lahko uporabili znani publicizem: nadaljevanje vojne z drugim sredstvi. Zgodba se nadaljuje z drugimi liki, a podobnimi idejami in težavami. Sin Damir je dostojen naslednik svojih staršev: tudi on se sooča z mnogimi razpokami v sebi in svetu, ki ga obdaja. V kragujevškem svetu, v katerem se hamletovsko sprašuje, “kje za vraga sem pristal in ali naj sploh ostanem”, skuša predvsem preživeti, večjih želja in idej, ki bi presegale muke študentskega vsakdana, ne izraža. Uvodoma Sodobnost 2022 139 Klemen Lah Vrzel je celo predstavljen z neoliberalno mislijo, zavito v newageevski celofan: “David mi je nekoč rekel, da je vse odvisno od nas samih in da nam nihče ne more pomagati.” Damir to idejo sicer navzven zavrača, a jo, hote ali nehote, živi; v njegovem življenju ni videti nikogar, na kogar bi se lahko zanesel in komur bi lahko neomajno zaupal “sredico sredic” (Pavček). Stike navezuje zadržano, najbližji mu je ognjeviti David, ob katerem pa se bralec lahko hitro vpra­ša, ali gre za realen lik ali le Damirjevo divjo fantazmo. David je namreč osebnostno nepredvidljiv ognjemet, ki Damirja vodi med divje ­misli in dogodke. Prav njegova pronicljiva razmišljanja so tista, ki v ro­ manu bolj ozaveščeno in reflektivno analizirajo vzroke kolektivnih vrzeli – med nami in podobami, ki smo jih o sebi ustvarili. Zaradi sentimentalnega poveličevanja preteklosti se že od nekdaj ponašamo z odlikami, ki jih nimamo. In sploh ni res, da smo jih kdaj imeli – komunizem in kapitalizem k temu nista kaj dosti prispevala, a tudi ničesar nista odvzela –, že od nekdaj smo goli in bosi, v biti neizpolnjeni in zavrti. Izvor tega razkola (med nami in našo podobo) ni pripisan zgolj nagnjenosti h kolektivnemu idealiziranju izmišljene preteklosti, s katero se “bildata” tako narodni kot individualni ego, temveč tudi – prosto po Aristotelu – pomanjkanju razumskih sil, ki bi krotile prvinske nagone in vzgibe. Ljudje tega prostora smo, po Davidu, ljudje z “dvignjenim kurcem /…/, ki nam udarja po nizkem čelu”. Odgovor posameznika na tovrstno kolektivno miselnost je v eskapizmu pred vsemi previsoko letečimi idejami. Ali kot pogovor zaključi David: “Ti si Damir, jaz David in zdaj greva lahko na pivo.” Da je Damir morda le izmišljena dionoizična podoba apoliničnega Davida, daje slutiti tudi Davidova ugotovitev, da “ognjemet pride od znotraj”. Do konca čakamo, ali se roman morda ne bo sprevrgel v nekakšen Klub golih pesti – v tem filmu si namreč lik v shizofreni realnosti ustvari drznejši alter ego. Na koncu David ponikne neznano kam, o njegovi usodi je znano le to, da ni v Kragujevcu. “Kragujevac je premajhen, da bi se lahko kam skril,” potrdi tudi Katarina, njegova prijateljica. Damir prikima, a ji hkrati ne verjame: Da­ vida si ne more predstavljati izven (kragujevških) okvirjev, ki so ga omejevali. “Če bi jih presegel, ga najbrž ne bi bilo več, spremenil bi se v meglice, dim.” A če je David morda slepilo, siva realnost, ki obkroža Damirja, to gotovo ni; Damir mora še naprej gristi svoj vsakdan. Vrnitev v Beograd pomaga le kot začasna iluzija; tam mu, podobno kot staršem, počasi razpade ­najdragocenejše – ljubezenska zveza in odnos s starši. 140 Sodobnost 2022 Vrzel Klemen Lah Bolj osebna in intimna je vrzel, ki nastane med njim in partnerjem. Ko za mesec dni odpotujeta v Nemčijo, pričakujeta, da se bosta še bolj pove­ zala. Toda medsebojna obtoževanja tako močno načnejo razmerje, da se to kmalu po prihodu v Beograd klavrno zaključi. “Med nama je nastajala vrzel, zaradi katere se že k staršema nisem vrnil in ki je očitno zazijala tudi med njima.” Damir ob koncu vsega ugotavlja, kako malo se je spremenil kljub velikim pretresom. “Pričakoval sem, da bo novi, prenovljeni Damir bolj tempera­ menten, samozavesten in odločen. Nato pa je, znova čisto poklapan, na ulici srečal nekoga, ki ga je poznal stari Damir, in vse, kar je potlačil, je privrelo na dan.” A če se razkol med Damirjem in partnerjem godi na intimnejši ravni, je generacijski razkol med očetom in Damirjem pravcati prepad, ki ju presega in prerašča v metaforično prispodobo sodobnega sveta na prehodu med izginjajočo patriarhalno družbo in nastajajočo skupnostjo, prispodobo sveta, ki stavi na vključevanje in enakopravnost na vseh družbenih rav­ neh. Kadar tega prehoda ni mogoče izvesti v določenem času, naprednejši posamezniki zapustijo rigidni prostor in čas, v katerem spremembe niso mogoče. Najbolj se to vidi, ko se Damir želi vpisati na nov študij (iskanje identitete v sodobni družbi ni nikoli povsem zaključen proces), dokonč­ no pa kulminira ob priznanju, da je homoseksualec: oče se ne more več premagovati, z vulgarnim odzivom (“pizda pedrska”) v trenutku prereže vse, kar ju veže, in za dolgo – morda celo za vselej – prekine njun odnos. Vrzeli je torej kar nekaj. A ključne vrzeli še nismo omenili. Ta vrzel je najmanj vidna, najbolj neotipljiva, a vseeno najbolj navzoča – absurd, ki nastaja zaradi spoznanja, da se človek in svet, ki ga obdaja, medsebojno ne ujemata, da so med njima usodne razpoke, prepadi in kanjoni, ki ju ne samo ločujejo, temveč si med seboj tudi nasprotujejo. V našem umu, prosto po francoskem eksistencialistu Camusu, biva neuklonljiva želja po popolnosti, usklajenosti med individuumom in svetom, hrepenenje po ­absolutnem, enem, razumsko urejenem. Absurd, v katerem živi posa­ meznik, izvira iz dejstva, da svet ni ne absoluten, ne popoln, ne urejen, ne razumen. Camus v eseju Sizifov mit zapiše: “Absurd je v svojem bistvu razkol. Ne vsebuje ga niti prvi niti drugi obeh elementov, ki ju primerjamo med seboj. Nastane s tem, da si stojita nasproti.” Takšno vzdušje preveva tudi roman Vrzel, vendar je slednji v nečem drastično drugačen. Tako kot se je prva predstava slovenskega gledališča Ane Monro na za­ četku osemdesetih spraševala, ali lahko predvojna striptizeta danes sploh še kaj pokaže, se danes lahko vprašamo, ali lahko eksistenčna književnost Sodobnost 2022 141 Klemen Lah Vrzel danes sploh še kaj pove. Odgovor je – lahko. Vrzel je odgovor na vprašanje, kakšen je svet eksistencializma nekaj desetletij pozneje. Če se Camusovi junaki še sprašujejo, ali pripada temu svetu smisel, ki je višji od njih, in kaj lahko storijo glede na to, da ta smisel nikakor ni dosegljiv, saj je onkraj človeških meja, si Tuševljakovićevi junaki teh vprašanj ne postavljajo več: skupno jim je le še to, da se (medlo) zavedajo, kako svoje želje po absolut­ nem in popolnem svetu ni mogoče uresničiti, sveta pa ne razumno urediti. Tak svet je neskončno bolj tesnoben: izginilo je še zadnje, kar je dajalo smisel – spraševanje, kaj je smisel in ali ga je mogoče doseči. Prav zaradi tega razkola romanu Vrzel ne moremo preprosto pripisati razklanosti, ki je nastala v predromantiki in romantiki in je verjetno najbolj pogosto motiv. Ivan Cankar tako dosti pozneje, v novi romantiki, na primer zapiše: “/…/ vse mi je bilo zoprno, vse, kakor da je dišalo po blatu in ilovici. In vzrok vsemu temu je bil v meni samem, čutil sem se tujega in zazdelo se mi je, kakor da me gleda vsakdo kot tujca, katerega ni treba ljubiti” (Cankar: Domov, 1898). Te besede bi na prvi pogled lahko veljale tudi za Vrzel, tudi v (novi) romantiki je prepad med ideali in vsakdanjikom prepoznan kot temeljna konfrontacija človekovega obstoja, toda v Vrzeli junaki tega več ne objo­ kujejo in ne analizirajo: svet jemljejo takšen, kot je, ne verjamejo, da ga je možno z aktivnimi dejanji ali besedami spremeniti na bolje. V njem želijo le preživeti oziroma odnesti čim bolj celo kožo. Nič več. Poleg absurda, ki veje v sodobnem svetu zaradi nezdružljivosti naših želja in vsakdanjosti, je iz zgodbe romana mogoče jasno izluščiti še eno idejo, ki je prav tako ostra: največje in najtežje vrzeli ne ležijo med nami in svetom, temveč v nas samih. Razkol je tu le še bolj nepremagljiv, saj dodaja nov absurd – kako je nekaj, kar je nemogoče, lahko še bolj nemogoče? Za konec še nekaj besed o sami vrzeli. Ko razmišljamo o naslovu roma­ na, lahko sklenemo, da v komunikaciji likov s samimi seboj in drugimi ni zaznati samo šuma, temveč lahko rečemo, da je ta v celoti disfunkcionalna. Najbolj s samimi seboj, kar potrjuje večina likov, še posebej pa osrednja protagonista, Bogdan in David. Pravega oziroma vidnega kontrasta niti ni, saj tudi svet ne deluje logično urejen, prav tako pa je vprašljivo, v kakšni meri junaki zmorejo objektivno zaznavati in razumeti zunanje dogajanje. Zdi se, da je ta zmožnost izven njihovega oziroma našega dosega, še pose­ bej v svetu, v katerem zaradi številnih sprememb nihče več ne more čutiti varnosti in pripadnosti, niti kratkoročno. Junaki se tako odrekajo globlje­ mu premisleku o svojem bivanjskem položaju in mestu v svetu, njihova misel praviloma ne seže dlje in globlje od mikrokozmosa, v katerem se 142 Sodobnost 2022 Vrzel Klemen Lah trenutno nahajajo. To je frustracija, ki se ji tudi bralci ne morejo izogniti: roman jih ne vodi do velikih sklepov, rdeča barvica, s katero bi podčrtali pomembne oziroma navdihujoče misli, ostaja neuporabljena. Pripovedovalec to njihovo držo docela spoštuje. Med branjem lahko opazimo, da se vrednostno ne opredeljuje do dejanj, razmišljanj ali mo­ ralnih presoj svojih junakov; presojanje, kaj je dobro in kaj slabo, prepušča bralcem. V tem je podoben uvodoma navedenemu razmišljanju Umberta Eca o naslovu Ime rože: celotna zgodba Vrzeli bralcu ne sugerira ničesar, ne skuša ga zapeljati na točno določeno interpretativno miselno stezo; naslov je ključ, ki bralcu omogoča odpreti vrata, ki jih sam ne bi našel ali mogel odpreti. A le, če želi. Trdno je zgolj to, da nam od vsega, kar je kdaj obsta­ jalo ali živelo, ostajajo samo imena, bralec pa je tisti, ki jim lahko znova vdihne izgubljene pomene. Vendar le, če želi. Če tega noče, je to njegova pravica, a cena za slednje so mnoga vrata, ki ostanejo zaprta. Kako pomemben je naslov v tem delu, nam kaže odgovor na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi naslov zamenjali. Ne radikalno, zgolj s katero od sopomenk. Srbski izraz jaz je namreč v slovenščino mogoče prevesti tudi kot prepad, razkorak, špranja, razpoka, razkol, razcep, neskladje … Pre­ vajalec Vasko Bratina, ki je srbsko besedilo tekoče prelil v slovenščino, se je odločil za vrzel, s čimer se je v največji meri izognil preveliki čustveni zaznamovanosti, ki bi obarvala branje, če bi izbral kak bolj ekspresiven iz­ raz, na primer prepad. To bi bilo ustrezno le, če bi delo resnično prevevalo (novo)romantično vzdušje, ker pa je temeljno idejno gibalo tega romana eksistencializem, je slogovno čim manj zaznamovana beseda prava odlo­ čitev. A ob branju se ni mogoče znebiti vtisa, da bi bilo vredno razmisliti tudi o poimenovanju šum: tisto, kar onemogoča odnos junakov s samimi seboj ali svetom, namreč ni le vrzel kot prostorski pojem, temveč motnja, ki otežuje pretok informacij med dvema bregovoma skoraj bolj kot loče­ nost bregov. Srbski izraz jaz pokriva oba pomena, zaradi česar je slovenski prevod delno okrnjen – a ne toliko zaradi prevajalčeve odločitve (ta je avtonomna in verjetno najboljši kompromis med danimi možnostmi) kot zaradi razlike med jezikoma. Tudi med jeziki so vrzeli. Sodobnost 2022 143 Napisana življenja Javier Marías Ivan Turgenjev v svoji žalosti Pesimizem romanov in novel Ivana Turgenjeva, ki so mu ga očitali nekateri kolegi, je bil še majhen in najmanj škodljiv davek, ki ga je plačal svojemu strašnemu, da ne rečem hoteno zavržnemu družinskemu okolju. Okrut­ nost, ozkosrčnost in barbarstvo njegove premožne in znamenite matere Varvare Petrovne je prekosila le njena lastna mati, Ivanova babica, o kateri je pisatelj povedal naslednjo prigodo: v starosti je trpela za paralizo, zaradi katere je večino časa nepremično presedela v svojem naslanjaču. Nekega dne pa se je tako hudo razjezila na nekega fanta, služabnika, ki ji je stregel, da je pograbila goreče poleno in ga z njim tako močno udarila po glavi, da je fant nezavesten obležal na tleh. Pogled nanj je bil za starko tako neprijeten, da ga je povlekla k sebi, mu krvavečo glavo namestila na svoj naslanjač, nanjo položila blazino, sedla nanjo ter ga zadušila, verjetno zato, da je ne bi motil s svojim neumestnim krvavenjem. Treba je priznati, da je imel spričo takšnih prednikov Turgenjev veliko poguma in da je bila njegova zasluga še toliko večja po tem, ko je napisal svoje prvo pripovedno delo Lovčevi zapiski, o katerem je krožila legenda, da je car Aleksander tri dni po tem, ko ga je prebral, ukazal odpraviti tla­ čanstvo. Govorilo se je tudi, da je carica cenzorjem vsaj dvakrat ukazala, naj ne posegajo v knjige Turgenjeva, čeprav je težko vedeti, ali mu je bilo to v čast ali v sramoto. Kljub tem znamenjem in njegovim številnim za­ pisom o ruskem vprašanju je bil Turgenjev pogosto v življenju primoran 144 Sodobnost 2022 Ivan Turgenjev v svoji žalosti Javier Marías trpeti s­ ovraštvo in zaničevanje rojakov, ki so v njem videli nepravega Rusa, zahod­njaškega in oddaljenega, ateističnega in lahkomiselnega, ki je vse preveč časa preživel v Franciji, Angliji ali Nemčiji, kjer ga je zanimal edino­ le lov na prepelice. Sicer je res oboževal lov, a zato še ni pozabil na zadeve, povezane z domovino in krivično mu je neki prijatelj nekoč priporočil, naj si kupi daljnogled, da jih bo lahko ugledal. V resnici je glede tega Turgenjev deloval razklano in si je morda svojo dvojnost sam odpustil zaradi dvojnih naslovnikov. V pismih slovanskim prijateljem je črtil Zahod, še posebej je zavračal prepričanja in navade Fran­ cozov; v pismih, ki jih je pošiljal ljudem, kot so bili Flaubert, ­Maupassant, Mérimée in Henry James, pa se je goreče pridušal nad tem, nad čimer so se pritoževali vsi Rusi: nad vsem ruskim. V Parizu je veljal skorajda za francoskega avtorja, čeprav z aristokratskim pridihom, ki ga je označeval za tujca; v tem pogledu ni bilo razlike, ali je bil na svojem posestvu v okrož­ ju Spasski ali v Sankt Peterburgu, kjer so ga služabniki in stanovski kolegi prav tako imeli za tujca. Celo do te mere, da je nekoč, ko je v Spasski prišel v spremstvu svojega prevajalca v angleščino Ralstona, prišlo do pomenljive zamenjave. Ralston je bil fizično zelo podoben Turgenjevu: oba sta bila gromozanske postave, imela sta zelo bele lase in brado. Ko so služabniki gospodarja zagledali v družbi tujega dvojnika, ki pa je govoril rusko in je na njihovo grozo obiskal vsako hišo in vsako kočo, zastavljal natančna vpraša­ nja in si v zvezek zapisoval najrazličnejše podatke in besede, so mislili, da gre za znamenje nesreče, za nekaj vražjega ali celo nadnaravnega. Nazadnje so bili prepričani, da je skrivnostna prisotnost napoved kaznovanja: mnogi so v cule povezali vse svoje imetje ter se s svojimi ubornimi vozmi na cesti postavili v kolono in čakali na ukaz za odhod. Prišli so do zaključka, da bodo skupaj s satanskim dvojnikom svojega gospodarja izgnani v Anglijo, njihov prostor pa bodo poselila bolj podredljiva bitja, v neki nenavadni zamenjavi najverjetneje pripeljana iz Anglije. Čeprav je bil Turgenjev zmeren in human gospodar, ni nič nenavadnega, da so si njegovi služabniki zaradi družinske tradicije predstavljali naj­ okrutnejše oblike kaznovanja. Njegova mati Varvara Petrovna ni prav nič zaostajala za svojo mamo: govorila je o “tlačanih” in je z njimi ravnala še slabše, kot bi to zares bili. Naj postrežem le z enim primerom, da se ne bi preveč zadrževal pri opisovanju grozot: svojim služabnicam ni dovolila, da bi imele otroke, saj bi zaradi tega zanemarjale svoje obveznosti, zato so bili redki potomci, ki so prišli na svet zaradi kakšne spozabe, takoj zapuščeni, novorojenčki pa utopljeni v mlaki. Varvara Petrovna tudi s svojima sinovo­ ma Nikolajem in Ivanom ni ravnala nič bolj ljubeče, bičala ju je še, ko sta Sodobnost 2022 145 Ivan Turgenjev v svoji žalosti Ivan Turgenjev Javier Marías bila skoraj že moža, nič drugačna ni bila niti do vnukov, če posebej ne do nezakonske hčere, ki jo je Ivan imel s hišno šiviljo. Dekle je babica, ki je v ta namen izkoristila številna potovanja Turgenjeva, mučila in ­občasno se je zabavala tako, da jo je oblekla v gospodično in jo ­pokazala ­povabljencem; 146 Sodobnost 2022 Ivan Turgenjev v svoji žalosti Javier Marías ko jih je vprašala, komu je deklica podobna, in dobila enoglasen odgovor, da njenemu sinu Ivanu Sergejeviču, je ukazala, naj ji odvzamejo lepa oblačila in jo za kazen pošljejo nazaj v kuhinjo, kjer je preživela večino časa. Kljub temu je bil Ivan njen ljubljenec, kar dokazuje tudi dejstvo, da je Varvara Petrovna, ko sta se nekoč grozovito sporekla, treščila na tla mladostni port­ret osebe, ki jo je tako zelo užalila, po tem pa celo leto ni dovolila nobeni služabnici, da bi ga vzela iz razbitega stekla. Videti je, da odnos Turgenjeva do žensk nikoli ni bil prav enostaven, a bilo bi preveč preprosto, če bi mislili, da zato, ker je tako globoko sovra­ žil mater, ni imel druge izbire, kot da je ponovil enak vzorec nadvlade in zahtev. Velika ljubezen njegovega življenja je bila pevka Pauline Viardot, znana tudi kot La García, kar bi bilo lahko njeno verjetnejše ime, saj je bila najverjetneje španska Rominja. Poročena je bila z gospodom Viardotom, dvajset let starejšim moškim, ki ga ni nikoli zapustila, ne tedaj, ko je dolgo zavračala dvorjenje Turgenjeva, in ne tedaj, ko ga je nazadnje le sprejela. Še več, Turgenjev je bil tisti, ki se je moral prilagoditi. Vemo, da je dolgo živel skupaj z zakoncema, gojil “bratske” odnose z gospodom Viardotom ter bolj ali manj zakonske z La Garcío. Ta je bila grda, a privlačna ženska, izjemno močnega značaja in ne brez talenta. Avtor njenega literarnega portreta je bil sam Heine in v njem je goreče občudovanje zadobilo strašljive tone, še posebej če upoštevamo, da je Turgenjev, za razliko od tega portretista ali slikarja Delacroixa, ni občudoval le na odru. “Njen strastni nastop je nekaj posebnega,” je z navdušenjem zapisal Heine, “še posebej tedaj, ko na široko odpre svoja gromozanska usta z osupljivo belimi zobmi ter se na­ smehne z okrutno nežnostjo in tako poželjivo požrešnostjo, da se človeku zazdi, da bo okoli nje vsak hip zagledal pošastne rastline in živali iz Indije ali Afrike.” Pauline Viardot oziroma La García je nazadnje z nekim slikar­ jem prevarala tudi Turgenjeva in njunega razmerja je bilo konec, vendar ne za zmeraj: proti koncu svojega življenja je romanopisec pisal librete za operete, za katere je skladala glasbo in v njih nastopala. In ne samo to, v njih je celo nastopal: vlekel se je po tleh, obdan z odaliskami, preoblečen v turškega sultana. Kraljica Viktorija, ki se je udeležila ene teh družinskih predstav, je zelo uživala, a je obenem izrazila tudi dvome o “dostojnosti” vedenja tako velikega človeka. Podobne dvome je imel tudi Tolstoj, ki je na živahni rojstnodnevni zabavi Turgenjeva videl plesati kankan z neko dvanajstletnico. Strogi grof T ­ olstoj je tistega večera zapisal v svoj dnevnik: “Turgenjev … kankan. Žalost­no.” Seveda je bilo med obema veliko razlik in precej prijatelj­ stva. Prve so dosegle vrhunec po goreči razpravi o primernosti oziroma Sodobnost 2022 147 Javier Marías Ivan Turgenjev v svoji žalosti ­ eprimernosti ruskega prilagajanja zahodu. Tolstoj ga je izzval na dvoboj. n Da bi preprečil, da bi se prelomni dogodek sklenil s praskami in nazdravlja­ njem s šampanjcem, je zahteval, naj dvoboj poteka s pištolama. Turgenjev se je opravičil, a ko je slišal, da ga je Tolstoj označil za strahopetca, ga je tudi sam izzval na dvoboj, srečanje pa prestavil na čas, ko se bo vrnil s po­ tovanja v tujino, ki ga ni mogel odložiti. Potem se je opravičil Tolstoj – in tako je minilo sedemnajst let. Po tolikih letih sta nehala prestavljati dvoboj in se pomirila. Tako Tolstoj kot Dostojevski sta se obrnila na Turgenjeva, ko sta med potovanjem po zahodu zaigrala vse svoje imetje, Dostojevski celo svojo uro. Turgenjev jima je posodil denar, vendar Dostojevskega to ni prav nič oviralo pri tem, da ga ne bi vseskozi napadal; svoj dolg je poplačal šele devet let pozneje. Turgenjev ga je opravičeval z epileptičnimi napadi ter z njim ravnal kot z bolnikom, se pravi z zaničevanjem in strpnostjo. Nobenega dvoma ni, da se je Turgenjev bolje počutil med francoskimi kolegi, ki so ga oboževali. Kadar je obiskal Mériméeja ali Flauberta, so cele noči preživeli v pogovoru. Nekateri Angleži so bili manj prisrčni: Carlyle je prasnil v smeh, ko mu je Turgenjev povedal neko prigodo, ki se mu je zdela žalostna; enako se je odzval tudi vulgarni Thackeray, ko ga je v ruščini slišal recitirati pesem njemu tako dragega Puškina. Ko ga je dva tedna pred smrt­ jo obiskal Maupassant, ga je Turgenjev prosil, naj mu naslednjič prinese revolver: imel je raka kostnega mozga in trpel je neznosne bolečine. Zadnje dni je preživel v blodnjah. Pauline Viardot je klical Lady Macbeth in ji oči­ tal, da mu je odrekla zakonsko srečo. Ko je govoril o njunem odnosu, ga je vedno označeval za “uradni zakon”. Padel je v komo, iz katere se je zbudil le, da bi Pauline rekel: “Pridi bliže … Še bliže. Prišla je ura slovesa … Kot ruski carji … Tukaj sem, kraljica vseh kraljic. Koliko dobrega sem storil!” Težko je vedeti, ali je bilo v teh poslovilnih besedah kaj ironije. Ivan Turgenjev je umrl 3. septembra 1883, star štiriinšestdeset let, v Bougi­valu blizu Pariza. Njegovo truplo je bilo preneseno v Sankt Peter­ burg in v skladu z njegovo željo pokopano ob njegovem starem prijatelju Belinskem, ki je umrl veliko let pred njim. Turgenjev je bil tako zaupljiv, da se je vse življenje pustil goljufati, pred­ vsem rojakom, ki jim je posojal denar in jim pomagal v težavah, tudi če jih sploh ni poznal. Kljub temu da je veljal za lahkomiselneža in ateista, se je z vso resnostjo posvečal literaturi, s sodobniki pa ga je družila še marsi­ katera krepost. V svojem manj znanem besedilu Troppmannova usmrtitev je opisal sojenje, ki mu je bil leta 1870 priča v Parizu. Trenutek, ko se je bližalo obglavljenje morilca Troppmanna, je opisal z besedami: “V meni [ je] vse močneje naraščal občutek neznanega zločina, ki sem ga zagrešil, 148 Sodobnost 2022 Ivan Turgenjev v svoji žalosti Javier Marías skrivnega sramu,” in dodal, da so bili edinole konji v vpregi, ki so čakali, da bodo odpeljali truplo, nedolžni. Te besede so eden najbolj osupljivih argumentov proti smrti kazni, kar jih je bilo kdaj napisanih. Ali pa ene najbolj žalostnih. Ni zaman Pauline Viardot ali La García, ki ga je morala res dobro poznati, za Ivana Turgenjeva zatrdila: “Bil je najbolj žalosten mož izmed vseh.” Prevedla Barbara Pregelj Sodobnost 2022 149 Napisana življenja Javier Marías Arthur Conan Doyle in ženske Zdi se neverjetno, da je tako pošten in priljubljen mož, kot je bil Arthur Conan Doyle, ob koncu svojega življenja zapravil dobršen del spoštova­ nja in izgubil celo prijatelje. A natanko to se je zgodilo, ko se je enajst let pred smrtjo vdal spiritizmu in zelo zanemaril besedila, ki niso bila povezana s to vero, ter se posvetil potovanjem po svetu in pridiganju o svojem prepričanju. Tankovesten, kot je bil, je leta 1924 izračunal, da je v prvih petih letih svojega apostolata prepotoval več kot petdeset tisoč milj in govoril približno tristo tisoč ljudem, med katerimi so bili nekateri tako zelo oddaljeni, da so imeli avstralsko in južnoafriško državljanstvo. Menil je, da je to njegova dolžnost, a če človek na vse skupaj pogleda od daleč, se ni zgodilo prvič, da so mu verske zadeve nakopale težave: ko je leta 1900 v svojem rojstnem mestu Edinburgu kandidiral na parlamen­ tarnih volitvah, je vse do volitev kazalo, da bo izvoljen. Na dan volitev pa so se pojavile anonimke, ki so opozarjale, da se je Conan Doyle rodil kot katoličan in da se je šolal pri jezuitih. Oboje je držalo, čeprav je že pred časom zapustil vero svojih irskih roditeljev. Govorice je razširil fanatični protestant po imenu Prenimer, ki ga je financiral nekdo drug, in zado­ ščale so, da je Conan Doyle izgubil to, kar bi brez le-teh zagotovo dobil. Prenimer je bil le eden od neotesancev, s katerimi je imel Conan Doyle opraviti v svojem življenju in med katere sodita tudi profesor Moriarty in celo sam Sherlock Holmes. 150 Sodobnost 2022 Arthur Conan Doyle in ženske Javier Marías Ker se je ukvarjal z boksom, se je že od malega zapletal v pretepe, v ka­ terih je branil ženske: na stojišču v nekem gledališču je udaril več vojakov, ker je eden izmed njih s komolcem dregnil mladenko, ki je stala v bližini; takoj po prihodu v Portsmouth, kjer se je namenil nastaniti kot zdravnik, jih je naložil moškemu, ki ga je na ulici videl obrcati žensko. Na njegovo srečo – ali nesrečo – je moški naslednjega dne prišel v njegovo ordinacijo in postal njegov prvi pacient, v zdravniku namreč ni prepoznal svojega nočnega napadalca. Conan Doyle pa se je, ko je branil ženske, še naprej spozabljal: ko je z družino z vlakom potoval po Južni Afriki, si je eden od njegovih že odraslih sinov dovolil komentirati, kako grda je ena od žensk, ki so šle po hodniku. Ni še prav dokončal stavka, že je dobil klofuto in tik pred seboj zagledal zardeli obraz svojega ostarelega očeta, ki mu je nežno rekel: “Ne pozabi: nobena ženska ni grda.” Takšen moški, kot je bil Conan Doyle, je bil zagotovo vsaj malo avtorita­ ren, vsaj v družinskem okolju. Toda v letih, ko je njegova prva žena Touie bolehala za tuberkulozo in je bil že zaljubljen v Jean Leckie, ki je pozneje postala njegova druga žena, so bili njegovi živci zelo napeti in bolj kot spoštovanje je v svojih potomcih vzbujal grozo. Kadar je pisal, niso smeli povzročiti niti najmanjšega šuma – če so se spozabili, je iz svojega kabineta pridivjal Conan Doyle, oblečen v oguljeno staro domačo haljo barve urina, in jih kaznoval. Včasih mu ni bilo treba niti zakričati, zadoščal je že njegov predirni pogled. Ob neki priložnosti je prebiral Times, ko ga je hčerka Mary začela spraševati nedolžna vprašanja o plodnosti zajcev. Izza roba časnika je pogledalo zgolj eno oko, in že to je zadoščalo, da so deklici vprašanja zamrznila na ustnicah, njena radovednost pa je bila odložena. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bil z drugo skupino otrok, ki jih je imel z Jean Leckie, veliko bolj dobrohoten: dovolil jim je, da po mili volji tekajo naokoli, medtem ko je sam igral biljard, ter jih ni sunil s palico ali čim drugim, če je po njihovi krivdi zgrešil kakšen udarec. Kot si je moč predstavljati, je bil kavalirski tudi do svojih žensk: drugo ženo, ki je bila osupljivo lepa, je spremenil v lady Conan Doyle in ji nudil vse ugodnosti in celo bogastvo svojega zrelega življenja. Domnevamo lahko, da je storil vse, da bi se ji oddolžil za deset let čaščenja in čakanja, ki jih je morala prestati, preden se je z njim poročila, kajti, ker jo je ljubil tako, kot jo je, Conan ­Doyle ni mogel raniti in tudi ne zapustiti prve žene; zaradi bolezni prve žene se je v iskanju milejšega podnebja izselil v Egipt in Švico. Kot je raz­ vidno iz nekaterih pričevanj, je bila njegova ljubezen do Jean Leckie tako velika, da se je, da bi ji ustregel, (slabo) naučil igrati bendžo. Ravno zato, ker je bil tako platonski, ni videl nobenih ovir, da svojih čustev ne bi priznal Sodobnost 2022 151 Arthur Conan Doyle in ženske Arthur Conan Doyle Javier Marías materi in družini ter da si ne bi prizadeval, da bi jih Jean Leckie obiskovala, kot da je njegova zaročenka oziroma, bolje rečeno, kandidatka za njegovo drugo ženo. Najzanimivejše pa je, da jima je njegova mati, s katero je imel vedno močno vez in je z njo vodil bogato korespondenco, nemudoma dala svoj blagoslov ter zaročenko svojega poročenega sina sprejela kot snaho. Le svak E. W. Hornung, ki je ustvaril lik tatu Rafflesa, ga je nekoč izzval: “Mislim, da platonskosti tega svojega odnosa pripisuješ prevelik pomen. Sam ne vidim pretirane razlike. V čem sploh je razlika?” Odgovor Conana Doyla je bil oster. “Razlika je,” je zagrmel, “med nedolžnostjo in krivdo.” S slednjima je imel veliko opraviti, ne le v literaturi, temveč tudi v živ­ ljenju. Vrsto let je dobival pisma, ki so bila poslana Sherlocku Holmesu: poleg občudovalcev (Holmesa) so ga številni ljudje prosili, naj jim pomaga 152 Sodobnost 2022 Arthur Conan Doyle in ženske Javier Marías rešiti to in ono, takšno ali drugačno reč, ki jih je težila. A nekega dne je bilo pismo s prošnjo za pomoč naslovljeno nanj, na Conana Doyla. Pisala mu je neka mladenka, katere danski zaročenec je izginil tik pred poroko; bala se je za njegovo življenje, njegove zapustitve si ni mogla razložiti druga­ če kot tako, da se mu je zgodilo nekaj hudega. Ker je bil do žensk vedno kavalirski, je Conan Doyle sprejel primer in ga rešil: ni le našel danskega ubežnika, temveč je mladenki tudi dokazal, kako malo si je tujec zaslužil njeno ljubezen. Pozneje je poskrbel za še vsaj dva primera, ki pa sta bila veliko bolj dramatična in zapletena. Pri tem ga ni vodila le želja, da bi odkril zločinca, temveč tudi želja, da bi osvobodil in dosegel oprostitev tistih, ki jih je sam imel za nedolžne. Po uspešnih rešitvah primerov je dobil še več ponudb, med drugim tudi ponudbo nekega osumljenega Poljaka, ki mu je priložil bianko ček. Zavrnil je vse razen že omenjenih. Bianko čeki so bili v življenju Conana Doyla očitno pogosto plačilno sredstvo, saj je, ko je začel s Holmesom pošteno služiti in se je rešil po­ manjkanja, pogosto pošiljal takšne talone mlajšemu bratu in sestram. Kakšen mu je bil ponujen tudi iz literarnih krogov, saj so si uredniki želeli, da bi obudil Sherlocka Holmesa, ki je leta 1893 umrl v slapu Reichenbach. Zamisel, da bi ga ubil, ga je prevzemala že prej in prav njegova mama, goreča bralka Holmesovih dogodivščin, ki ji je pošiljal krtačne odtise, da bi zadostil njeni neučakanosti, je rešila detektivovo življenje. Ko ji je Conan Doyle v pismu razkril namero, da ga bo pokončal, s pojasnilom, da ga njegova eksistenca “odvrača od pomembnejših reči”, mu je odgovorila z ekspresnim pismom: “Tega ne boš storil! Ne moreš! Ne smeš!” In Conan Doyle je detektivovo smrt zamaknil za dve leti. Dobro je znano, da je moral, ko se je prošnji vdal – deloma zaradi de­ narja, deloma zato, ker mu je bilo vseeno –, najprej popisati Holmesovo ­reševanje primera, da je bilo jasno, da se je to zgodilo še pred njegovo smrtjo v Reichenbachu, pozneje pa ga je povrnil v življenje in pojasnil, da detektiv v resnici sploh ni padel v vodo. A dolgo se je temu upiral. Ni ga prepričalo, da so mladi Londončani na klobukih nosili črne trakove v znak žalovanja za Holmesom. Pregovoril ga je šele žaljivi komentar neke lady Blank: “Srce se mi trga ob Holmesovi smrti; tako zelo sem uživala v knji­ gah, ki jih je napisal …” Conan Doyle je več kot enkrat trpel takšne pomote ali natolcevanja: v času volilne kampanje, ko se je potegoval za mesto v par­ lamentu, so ljudje prekinjali njegove govore in ga imenovali gospod Sherlock Holmes in mu zastavljali absurdna vprašanja, ki niso imela nikakršne zveze s politiko, temveč s kriminalom; ko je po dolgem zavračanju končno sprejel plemiški naziv sir, je dobil mnogo pisem, v katerih so mu čestitali, ker je Sodobnost 2022 153 Javier Marías Arthur Conan Doyle in ženske postal sir Sherlock Holmes. Človek bi pomislil, da ga je motilo, da so ga zamenjevali, a ni bilo to; če že, ga je motilo, da ga niso zamenjevali dovolj – mnogi so namreč v njem prej videli dr. Watsona kot Sherlocka. Zavedal se je, da je k temu, da so ga bolj povezovali s Sherlockovim pripovedovalcem, pripomogel njegov videz: Conan Doyle je bil visok in močan, imel je širok obraz in bolj ploščat nos, bil je brez vsakršnih zalizcev, njegove oči so bile majhne, nosil je dolge brke, ki so bili občasno tudi koničasti in zaviti; ni pa imel orlovskega nosa in ni bil vitek, zato ni zadoščalo, da je kadil pipo in imel na mizi različno velike lupe: preprosto ni bil takšnega videza, zato mu mnogi preprosto niso mogli pripisati dejanj, po katerih se je odlikoval lik, ki ga je ustvaril. Vendar svojega junaka ni črtil zaradi tega. Za to je obstajal drug razlog, o katerem je pisal svoji materi: “… Če se nikoli ne bi lotil Holmesa, ki je skušal zakriti moja pomembnejša dela, mislim, bi imel danes v literaturi osredni položaj.” Ustvarjalcu enega največjih čudežev zgodovine literature so bili najpomembnejši njegovi zgodovinski romani (to so bila tista “pomembnejša dela”), ki jih je trudoma pisal z uporabo natančne dokumentacije, a vendar brez tolikšnega uspeha. Pri Holmesu ga je utrujalo tudi, da njegov lik ni dopuščal “ne svetlobe ne teme”: dojemal ga je kot računski stroj, ki mu ni bilo mogoče dodati ničesar, saj bi s tem okrnil “učinek”, za Conana Doyla pa je bil “učinek” v pripovedništvu vse. Doylov najljubši avtor je bil Poe, med sodobniki pa Stevenson. Četudi ga nikoli ni srečal, si je z njim dopisoval in njegova smrt ga je prizadela kot smrt dobrega prijatelja. Ni se slabo razumel z Jamesom in tudi ne z Oscarjem Wildom, prijateljeval je s Kiplingom. Arthur Conan Doyle je bil prepričan o svoji pomembnosti, kar za nekoga, ki kaj takega verjame, pomeni prijeten način bivanja. Ko je bila razglašena burska vojna, je šport­ nike spodbujal, naj se gredo borit, in ker je bil med bolj znanimi, se je takoj prijavil za prostovoljca. Spričo osuplosti svoje matere je pojasnil: “Čutim, da imam poleg Kiplinga morda prav jaz največ vpliva na mlade Angleže, še posebej na mlade športnike. Zato je pomembno, da sem jim za zgled.” Na žalost so ga označili za prestarega, da bi se lahko boril, zato je v vojni lah­ ko sodeloval le kot zdravnik. Imel je štirideset let in bil je zelo zaljubljen. Arthur Conan Doyle je umrl 7. julija 1930, star enainsedemdeset let, ob­ dan z družino, eno roko je imel v dlani žene Jean Leckie, drugo v dlani sina Adriana. Pogledal je ženo in sina, a reči ni mogel ničesar. Že vrsto let prej je rekel, da je skrivnost njegovega uspeha v tem, da ni nikoli izsilil zgodbe. Zdi se, da tistega dne prav tako ni izsilil nobenega stavka. Prevedla Barbara Pregelj 154 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Maja Murnik Samo Rugelj: Na prepihu. Maribor: Založba Litera, 2021. Nič ni bolj fantastičnega od resničnosti, je nekoč zapisal Dostojevski, in to misel bi lahko imeli za nekakšno pisateljsko izhodišče najnovejše Rugljeve knjige. “Znanstvenofantastično” leto 2020 je z začetkom pandemije covi­ da-19 prineslo neslutene spremembe v poprejšnjo samoumevnost življenj­ skih slogov in organizacije družbe; premaknili so se prej nevidni vzvodi in tako nema prisotnost nove bolezni kot zdravstveni-družbenopolitični ukrepi so posegli v družbene strukture, ki so se prej zdele trdne in stabilne. Ali kot zapiše Rugelj na uvodnih straneh, kjer izvemo, da je bil z urednikom sprva dogovorjen za nov roman, za “fikcijo”: “Resničnost, ki smo jo živeli, je bila veliko bolj dramatična kot vsaka fikcija, ki sem si jo lahko izmislil.” “Fantastika” resničnosti in vprašanje preživetja v novih razmerah sta avtorja, dobro poznanega urednika, založnika, publicista in pisatelja, soustanovitelja založbe UMco in odgovornega urednika revije Bukla, povsem vrgla iz tira. In namesto romana je zapisal avtobiografsko pripoved. Na prepihu je zgodba o spremembi, krizi in novem začetku – tako se nam­ reč glasi njen podnaslov. Dogajalni čas je zaokrožen na eno leto: začne se 9. maja 2020, ko se avtor z ženo in manjšo družbo poda po ljubljanski krožni Poti spominov in tovarištva, prevzet od opoja pomladne narave in zavedanja krhke svobode ob odpiranju družbe, še ves razžrt od ugrizov epidemije, ki ga je poslovno skoraj uničila in povsem zamajala okvire prej Sodobnost 2022 155 Sprehodi po knjižnem trgu Samo Rugelj: Na prepihu samoumevnega načina življenja, druženja, navad, konča pa se natanko leto dni pozneje, prav tako na 9. maj, ob vnovičnem pohodu po Poti spominov in tovarištva. Pripovedovalec je obogaten z novimi spoznanji in prepojen z mirnejšo, globljo pripravljenostjo, da se sooči z novimi izzivi oziroma da nekoliko drugače naravna svojo pot. Pripovedovalec (enačimo ga kar z avtorjem) se je z začetkom pandemije znašel “na skrajnem življenjskem prepihu, za katerega nisem bil niti pri­ bližno primerno oblečen”. Razglasitev epidemije spomladi 2020, ustavitev javnega življenja in s tem zaprtje knjigarn, ki so bile glavni “krvni obtok” njune dejavnosti, ju je z ženo Renate (oziroma Renny, kot jo ljubkovalno kliče), prav tako urednico, pahnilo povsem na rob. A prepih je obenem tudi priložnost za spremembo, za veter, ki ne le prezebe do kosti, temveč tudi ponese naprej. Po začetnem šoku, obupavanju in malodušju, po nespeč­ nosti in jezi ter predajanju sanjarjenju o selitvi družine v boljše kraje sta zakonca začela razvijati nove strategije in taktike preživetja v spremenje­ nem svetu. Poleg reorganizacije poslovanja, poleg nomadskega delovanja v še bolj negotovih in lebdečih razmerah, kot je delovanje v založništvu že sicer, sta morala poskrbeti tudi za zdravje telesa in duha. Na prvem takem zdravilnem izletu na Dobrčo je Renny dobila idejo, da bi ob abrahamu, ki ga praznuje to leto, dokončala napol prehojeno Slovensko planinsko pot (SPP) in v transverzalno knjižico zbrala vse manjkajoče žige. Ta projekt postane ključen tako za njuno poletje 2020 kot za knjigo – poglavja v njej so organizirana v skladu z enodnevnimi planinskimi izleti in turami do koč in na vrhove, kot so Grintovec, Skuta, Koroška Rinka, Kočna, Razor, pa tudi na druge, manj veličastne, ki jih avtor obišče bodisi z ženo, bodisi z otroki, bodisi v drugih kombinacijah. Kmalu za tem, ko Renny v svojo transverzalno knjižico odtisne vse žige te dobrih 600 kilometrov dolge vezne poti, ki se začne v Mariboru in prek Alp seže do Debelega rtiča, to uspe tudi avtorju, s čimer dokonča svoj pred pol stoletja začeti projekt. Opisi hribovskih doživetij in drobnih dogodivščin v osvežujoči naravi (dodane so subtilne, nepretenciozne črno-bele foto­ grafije), srečevanja z drugimi planinci in tekači v gorah ter nekaj duhovitih samokritičnih odlomkov se izmenjujejo z opisi vsakdanjega dela na založbi in izzivov, s katerimi se mora kot podjetnik na področju založništva soočati dan za dnem. Stresno, hlastajoče delo se tako prepleta s pobegi v drugačen ritem, v naravo, kjer veljajo drugačni zakoni. Nezdrava delovna izčrpanost se izmenjuje z zdravo utrujenostjo po lepo preživetem garaškem dnevu v gorah. Postopno zviševanje tako dolžine poti (višinske razlike) kot njene težavnosti dviguje tudi njuno fizično pripravljenost in ju navdaja s ­pomirjenostjo ter notranjo izpolnjenostjo. 156 Sodobnost 2022 Samo Rugelj: Na prepihu Sprehodi po knjižnem trgu Srž knjige tako predstavljata narava in gibanje v njej: “Narava ne laže. Pokaže ti resnico telesa, nastavi ogledalo, okoplje te v svoji podobi in zbistri pogled, ki bi ostal zamegljen v hlapih dolinske rutine.” Gibanje okrepi od dela, karantene in eksistenčne negotovosti izmučeno telo in duha, vdahne občutje svobode, ko začutiš širjavo narave in letenje duha. V knjigi je poudarjena zlasti groba očiščevalna moč narave, v kateri ni kaj dosti prostora za posebne duhovne, transcendentne ali celo patetične podtone ali nastavke: to je bilo obiskovanje narave “iz potrebe, dobesedno iz zdravstvenih razlogov”. Veliko ljudi je v karantenskem obdobju leta 2020 odkrilo naravo okrog sebe in začelo zahajati vanjo, sploh v hribe. Spomnim se, kako so bila tudi v nepoletnih mesecih in sredi tedna do zadnjega kotička polna parkirišča znanih izhodišč za visokogorje. Ljudi je bilo veliko tudi na brezpotjih, ki so včasih veljala za ekskluzivna in redko obiskana. Tudi Rugelj opisuje srečanja z ljudmi, ki jih je gibanje v naravi med epidemijo v nekem smislu reševalo; nekatere je prečiščevalo in pomirjalo, druge navdahnilo z željo po športnih dosežkih, po t. i. vzdržljivostnih izzivih. Nekateri so se podali na SPP s ciljem prehoditi jo v enem kosu, gorski tekač in ultramaratonec Marjan Zupančič je tisto poletje postavil nov rekord SPP (v enem poglavju se avtor z njim tudi sreča) itd. Jeseni je za zakonca Rugelj pred vrati nova preizkušnja, ne le vnovični lockdown, temveč tudi izkušnja bolezni, “kar težka oblika lažjega poteka” covida, zapiše avtor, in tudi izkušnja nerazrešljive bolezni drugega. Koro­ navirusno leto jima je z Renny prineslo nova spoznanja – da je treba na prepihu poiskati nekaj več zavetja, prihraniti nekaj energije tudi zase, ne več zgolj za delo. Na prepihu bi lahko uvrstili v krog avtobiografskih pripovedi o različ­ nih športno-pohodniško-popotniških izzivih. Zdi se, da povečano število naslovov te literature izhaja iz močno povečanega zanimanja za športe na svežem zraku, za tek, pohodništvo in hojo nasploh; tako so na primer v zadnjih letih postale spet aktualne različne (dolge) vezne poti, od bolj gorskih in hribovskih (npr. Slovenska planinska pot, Via Alpina, Alpe Adria Trail, Evropske pešpoti, pa Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, katere izkušnjo je opisal Jakob J. Kenda, pa recimo nova vezna pot, ki si jo je med karanteno zamislil Viki Grošelj in jo opisal v vodniku Krona Slovenije) pa do (po svojem izvornem poslanstvu) romarskih poti, med katere zagotovo sodi El Camino in njegove številne različice, ki se združijo v istem cilju – v Santiagu de Compostela. Zrelostni izpiti, vzdržljivostne preizkušnje, iskanje sebe, mentalno, duhovno, religiozno očiščevanje ter Sodobnost 2022 157 Sprehodi po knjižnem trgu Samo Rugelj: Na prepihu prečiščevanje, tudi iskanje novih poznanstev – razlogov za obisk teh poti je verjetno toliko kot popotnikov in planincev, ki se podajo po njih. Ena značilnih in privlačnih potez Rugljevega pisanja (tudi njegovih prejšnjih avtobiografskih pripovedi) je iskrenost; nekakšna radovednost in odprtost do okolice, do sveta, do samega sebe. Ob tem zna biti tudi samo­ kritičen in duhovit. Rugelj prostodušno zapisuje dogodke svojega dneva, vtise, občutke, bežne misli, drobne načrte; včasih celo največje banalnosti in drobnarije. Ob tem pa jih ves čas oblikuje v trdno zgradbo, usmerjeno k nekemu (začasnemu) cilju; če je bil v Delaj, teci, živi ta cilj pripraviti se za maraton (tudi to ni le knjiga o teku, ampak tudi o (po)teku življenja, o spremembah, ki jih to prinaša), v Triglavskih poteh priti iz Ljubljane peš na vrh Triglava in v Ultrabluesu skupaj z Boštjanom Videmškom in Žigo X. Gombačem pripraviti se in preteči sto kilometrov dolg ultramaraton po ameriški divjini, je v Na prepihu ta cilj dvojen: zaključiti SPP ter prebiti se zdrav skozi nove izzive založništva v času epidemije. O družbenih in političnih epidemskih ukrepih ter njihovi smiselnosti avtor (k sreči) ne piše kaj dosti; sem in tja omeni kako malenkost, bolj v smislu splošnega občutenja. Knjigi štejem v prid, da se ne poglablja v aktualne in širše nepomembne slovenske politične razprtije in da ne ustvarja novih polarizacij, temveč želi iskreno zapisati zgodbo življenja svoje družine v koronskem letu, osebno izkušnjo bolezni, nove taktike preživetja, zapike in sprostitve, pobege iz ujetosti, svoje načine lovljenja svobode (ob zavedanju, da je pandemija zagotovo izzvala k vnovičnemu premisleku o svobodi in k njenemu drugačnemu koncipiranju kot v deset­ letjih po padcu berlinskega zidu). Toda zdi se, da je prostodušno in igrivo zapisovanje najrazličnejših vti­ sov, dogodkov in priprav, ki je bilo v prejšnjih Rugljevih avtobiografskih delih s kopico vsakdanjosti bralcu tako domače in privlačno, v nekaterih odlomkih zadnje knjige nekako utrujeno, izčrpano, celo manj zanimivo. Morda je razlog v tem, da glavni vzgib, glavna tema pisanja ni tako prelom­ na, posebna; v prejšnjih delih je šlo vendarle za večje športne dosežke, tu pa imamo opraviti z enodnevnimi turami po markiranih poteh, katerih ritem krojijo pandemska izčrpanost, velike delovne obremenitve in ne­ predvidljiva projektna narava dela. Bolj kot športno-hribovske dosežke je namreč avtor želel poudariti iz tečajev vrženi svet; boje, odzivanje, prilaga­ janje, vztrajanje, iskanje nove drže sebe in svoje družine. Ta knjiga je torej v nekem smislu drugačna od prejšnjih Rugljevih avtobiografskih: športni izzivi v njej niso tako veliki; zgodba je manjša, drobnejša, a bo morda prav zato lahko blizu marsikomu, ki se bo našel v njej, ki bo v njej odkril svoja občutja, strah, negotovost in drobne rešitve. 158 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Matej Bogataj Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta. Mohorjeva = Hemagoras, Celovec 2019, slov. izdaja 2020. Pred Gotthardtovimi fragmenti, iz katerih je sestavljen njegov prvenec, roman Na drugem koncu sveta, pred zapiski o domu, brezdomstvu in svetu, o umetnosti in njeni senci, stojijo najprej verzi Verene Gotthardt “vedno tišje se sliši / na vogalih že nalomljeni jezik”, sledita dva uvodna fragmen­ ta, v drugačnem tisku in prelomu, in prvi od njiju je nekakšen povzetek romana o Vincu iz Most – vemo, da od tam, saj čez globus, ki potem dobi tretjo hemisfero, napiše Moste, kot bi šlo za vseprekrivajoči center sveta –, ki prinese iz sveta v blago odet kos naplavljenega lesa in koščke laka, potem izvemo, da je bil v pristanišču in blizu opravilom s starimi čolni, z njiho­ vim oživljanjem. Vendar se vrne tudi s spoznanjem, da je odšel samo za nekaj dni, ostal pa dolgo, tako dolgo, da njegovih besed ne razume nihče več in je tako medtem dom postal tujina. Namigi na izginjajoči jezik, na opuščeni jezik, ki ga postopno vse bolj nadomešča in prekriva večinski, kar se je zdelo Florjanu Lipušu največja izdaja, ki je govorce tega jezika spravila še za stopnjo niže od tistih, s katerimi jih primerja v svojem na­ pol dramoletu in napol romanu Še vedno vihar napol koroški rojak Peter Handke, ko se spominja obiska rezervata severnoameriških staroselcev, Sodobnost 2022 159 Sprehodi po knjižnem trgu Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta ki nekako izgubljeno postavajo pred štanti z lokalnimi, se reče njihovimi, suvenirji in občasno, kot na nogometni tekmi, vstanejo in nemo, z dvignje­ nimi rokami pozdravijo prisotne turiste; gesta obupa, priznanje nemoči. Seveda jezik, ker gre za našega zamejskega rojaka, ki sicer tudi slika in je upodobil vse župnijske cerkve v krški župniji, prepoznamo; gre za ključno točko identifikacije manjšinske narodne skupnosti, ki si je posebno mesto znotraj države dobesedno priborila, zeleni kader in odpadniki iz nemške vojske so se oboroženi in uporni skrivali po grabnih na senčni strani Alp in s svojim avtohtonim protinacističnim bojem zagotovili, da je Avstrija dobila državnost. Ta ima zato sedmi člen ravno o teh iz grabna; prvi naš samostojni premier, hrabri izbrisevalec, pa se je na prvem obisku severno jel opravičevati gostiteljem ravno za to partizanjenje in je zato pogodba ne­ ratificirana s sedmim členom vred in je jezika zato morda še malo manj in občutek tujstva, kolikor beremo avtorje iz tega bazena, še malo močnejši. Kjer je tujstvo, je tudi domotožje in v Gotthardtovem romanu je kar nekaj spominov, kolektivnih in privzetih: na deda, ki je delal čolne in v naj­ bolj izpopolnjenem od vseh potonil, ker je popustilo doma narejeno lepilo, prej pa je preživljal družino z ribolovom v Jezernici, z ribami oskrboval letoviščarje in pozneje v velika mesta izvažal rake, ki jih je na grozo do­ mačinov in ob njihovem opravljanju in posmehu gojil, vmes je spomin na mater, ki ima prav lipuševsko napisano ime in domači naslov, vendar tam, po vrnitvi iz internacije, ni več doma, in vedno ostane spomin na zažgani kruh, ki se je prepekel, ker so družino med peko deportirali; tudi ena od treh ključnih slik iz romana ima naslov Zažgani kruh. Vendar pa je takšnih epizod in spominov na skupnost, s katerimi poskuša Gotthardt vzpostaviti kontinuiteto rodu in pokazati na protagonistovo dvojno izločenost, narod­ no in zaradi umetnosti, precej malo; po tej plati je Na drugem koncu sveta bolj razširjena novela, sicer z več dogajalnimi prostori in časi – tam in tu, takrat, pred dvajsetimi leti, ko so slike nastale, in njihova sedanja glorifi­ kacija –, vendar je pisanje kljub temu za roman skoraj premalo razgibano. Drugi fragment govori o tem, da barve s starega, od morja naplavljenega lesa ostanejo enake tudi po tem, ko odpadejo, in zdi se, da s tem Gotthardt uvaja umetnostno temo, ki je s tujstvom, poslanstvom umetnika in njego­vo apriorno tujostjo tesno povezana. Na drugem koncu sveta je namreč roman o usodi umetnika, tujca, nekoga, ki se je izselil na konec sveta, poniknil, kot že kakšen umetnik pred njim, v pristaniško mesto, zato lahko skrivaj, ne kot kakšna samouničevalna umetniška gesta, vrže svoje iz okvirjev izrezane slike v morje, da jih tam čudežno odkrijejo in se nenadoma vsi ukvarjajo s tem, kdo da je umetnik, ki jih je naslikal, in kaj v naslovu ene od 160 Sodobnost 2022 Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta Sprehodi po knjižnem trgu njih kaj pomeni Zila – in mi takoj vemo, Rož, Podjuna, nagelj, rožmarin, pa tudi sicer je umetnikovemu ušesu najbolj blagoglasna glasba Pojdam v Rute, ko pride na gostovanje odlična operna pevka iz njegove doline. Po slikah kar naenkrat blazno povpraševanje, po umetniku nič manjše, čeprav gre za nekoga, ki so ga odbori zavrnili in je dobil mesto v galeriji po intervenciji kulturnega ministra, ki je naročil kritiku, zdaj sicer obubožanemu v vseh smislih, vendar svoje čase očitno velikemu kalibru, da je napisal priporočila samo na podlagi naslovov, ne da bi slike videl. Na drugem koncu sveta je roman, ki ponavlja svetopisemsko, da nihče ni prerok v svoji domovini, in to prav direktno in podčrtano: umetnika zunaj častijo, predsednik, njegovi oprode, umetnostni aparat in različne ustanove, mediji in svetovna slava torej, doma pa bolj po starem, ignoranca, prezir, ugasnjena luč slave in rdeč tepih globoko v depojih za kakšno drugo priložnost. Gotthardt se pri opisih ignorance domačinov ne zadržuje, vse je popisano neposredno surovo in naravnost, z jasnimi in večkrat ponovljenimi poudarki. Jasno nam je, da Gotthardt napada institucijo umetnosti, kar naj bi počele tudi avantgarde, samo da mogoče z nasprotnega konca, od spo­ daj; vse umetnikovo prizadevanje, vse njegovo ustvarjanje in ustvarjeno je marginalno in brez vrednosti, dokler se ne zgodi škandal, dokler slike ne izginejo in jih ne nadomestijo prazni okvirji, takrat pa zadeva zbezlja in dobiva neslutene razsežnosti. Začne se lov na umetnika, ki ga – tako ­Gotthardt – kar naenkrat cenijo: “… nastala je milijonska škoda. Van Gogh, Klimt, Schiele, Richter, Klein, Chagall …, vsi ti niso nič v primerjavi s to izgubo.” Potem tudi izvemo, ko v luki potopljene slike po naključju najde­ jo, kakšen je umetnikov podpis, kdo je za škandalom, ki pretresa sodobno umetnost: Vinc Hartd, torej kar avtorjev (alter) ego. Vendar so v romanu tudi druge podrobnosti o spregledanem umetniku; to je zgodovina poni­ žanj in nesporazumov, vedno v škodo poštenjaka; policisti, na primer, ko ga ustavijo s slikami, ne verjamejo v njegovo avtorstvo, prepričani so, da je slike ukradel velikemu in znanemu umetniku, ki pa to zanika, in potem iščejo druge znane umetnike, ki bi bili lahko avtorji – vse to kaže, da imajo policisti v Gotthardtovem romanu več občutka za prepoznavanje umetnin od tistih, ki so za takšna prepoznavanja in vrednotenja plačani in šolani. Kot je nekako simptomatično, da simpatična študentka umetnosti, ki dela črno-bele fotografije, pofotka Vinca, pozneje pa ugotovi, da je on iskana oseba – in se tako vidi na izpostavljenem mestu v galerijah. Slava je v tem romanu pač pred užitkom ob ustvarjanju. Čeprav Gotthardtu ne manjka smisla za pristope k moderni umetno­ sti; tako v tesnem srečanju med galeristko, ki si želi, da bi – ona in z njo Sodobnost 2022 161 Sprehodi po knjižnem trgu Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta ustanova, ki jo vodi – postala pomembna, in mlado študentko slikarstva, ko padejo slike na tla in jih pohodi blatna noga, vidimo dopolnitev slike, njeno uperfektnjenje. Ali pa slikar razmišlja o tem, da bi nadzorovano plesnenje slike, pri katerem bi kultura počasi pojedla barve, prineslo novo vrsto umetnosti; nekakšen pasivni dripping, drugostopenjski abstraktni ekspresionizem v stilu Jacksona Pollocka, kjer bi plesni barve odvzemale do popolne umetnine. Vendar je Gotthardtova kritika obstoječega umet­ nostnega pogona v nekaterih elementih naivna; predpostavlja, da so stvari bolj poljubne in da tako imenovani strokovnjaki, torej kuratorji, kritiki, vsi na trgu in pri vrednotenju umetnin, pravzaprav bleferji, ki jih šele zuna­ nji okvir (v tem primeru kraja, izginotje in potopitev, potem pa radostna ­najdba) prepriča, da je nekaj umetnina. Da se torej lahko zgodi ne le to, da je določena slika kljub nedvomnim kvalitetam spregledana, temveč da lahko namesto te častijo kakšno drugo; da je cesar torej nag in on tisti, ki bo razkril njegovo goloto. Pravzaprav od Jiřija Kočice in njegovega Dvojnika, ko je postal znameniti Duchampov artefakt fontana oziroma pisoar umetnina in je v romanu končal kot uporaben predmet, scalnik, tako ostrega napada na umetnostni trg, vatle za vrednotenje in samopromo­ tivnost umetnosti v literaturi nismo doživeli, še Slepec Mitje Čandra, ki se je poukvarjal z zakulisjem kulture in njeno vpreženostjo v politiko, je bil glede tega bolj zadržan, zato pa bolj insajderski, tako da Gotthardt mesto­ ma deluje kot humoreska, to je tipično komični zaplet: avtorja prezirajo in ponižujejo, dokler slike ne izginejo, potem pa ga častijo zaradi tistega, česar ni, in so v skrbeh tisti, ki so ga zavrnili, ker se jim tresejo stolčki in se obeta škandal. Vendar ta satira ni spisana v običajnem kramljajočem in mestoma pokro­viteljskem tonu humoresk; Gotthardt se spogleduje z moderno pisa­ vo vsaj v repetitivnosti, v kopičenju, spodrsavanju in brušenju, tudi po razmeroma veliki abstraktnosti; razen Vinca Hardta so vsi ostali brezimni, zaznamovani s funkcijami, galeristka, študentka umetnosti, ministrski predsednik, bivši deželni poslanec … Ta pisava se rada zadržuje in napihu­ je volumen ob variiranju; tako je večkrat v prvem planu motiv čolna, kot sredstvo za premikanje, tudi priklicevalec odnosa do starega, saj slikarjev prijatelj obnavlja potopljena in zapuščena plovila, koroški stari oče pa za­ radi svoje ladjedelniške nesposobnosti potone; vse polno je tudi okruškov in odtrganih koščkov slik, šele uničene umetnine ves čas postajajo prave mojstrovine, kar vse je spisano v zabrisanem, nekoliko privzdignjenem in abstraktnem jeziku. Ki morda ravno zato poskuša vedno znova in značil­ no je, da se epizode, ki se nam zdijo prvič smešne in (najbolj) pretirane, 162 Sodobnost 2022 Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta Sprehodi po knjižnem trgu pogosto ponovijo: ne le slikarju, policija teži tudi pobu, ki pri desetih letih, gnan z novico o izrezanih in izginulih slikah, te ‘ponaredi’. Naslika jih seveda perfektno, da mislijo, kot že vselej prej, da jih je ukradel – ampak mulo vidi, da so premajhne, da ni ‘pomeril’ okvirjev, v resnici nima pojma o slikah, ampak drugi tega ne vedo, ker je vse tako perfektno. S tem pride­ mo do tistega govora o umetnosti, ki enači pristni infantilizem z Mirójem, kurje barvno tacanje pa z action paintingom oziroma drippingom, kar zdrži kvečjemu šankistični domet humorja. Z rahlo tendencioznim podčrtava­ njem Gotthardt svoje pisanje obteži, predvsem pa postane za stopnjo bolj kritika, da ne rečemo jamrarija, in malo manj humoreska, žanr, v katerem bi izginulega umetnika in umetnine, ob katerih šele ob škandalu in tudi odsotnosti ter redukciji samega dela (sicer res značilnima za moderno umetnost) vsi padejo na rit, lažje sprejeli. Sodobnost 2022 163 Sprehodi po knjižnem trgu Manja Žugman Aleš Mustar: K(o)ronika. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2021. Pesniško zbirko K(o)ronika lahko najprej opredelimo kot kroniko nekega časa, “pesniškega popisa”, ujetja določenega zgodovinskega trenutka, ko smo se zaradi epidemije koronavirusa znašli doma, ko so ulice zazevale v praznini in ko so se pisarne prenesle v dnevne sobe ter domače kabinete, ko so se vrtci in šole preselili v otroške sobe in je vzgojno-izobraževalno delo potekalo le na daljavo, ko smo bili omejeni na domači mehurček ali – kletko, kot pesnik zapiše že v posvetilu svojima “ptičicama, Emi in Lidiji”. To je čas, ki je povzročil mnoga oddaljevanja; od ljudi, sorodnikov, prijateljev, znancev, ne nazadnje tudi od samih sebe, a je ponudil vsaj (z) bližanja z naravo v neposredni bližini naših domovanj. Razglasitev epidemije se začenja v razdelku Pesmi iz kletke. Na ulicah je zazevala gluha tišina. “Ceste so si oddahnile od avtomobilov, / nebo od letal, / morja in reke od ladij”, govorec pa je pomislil celo, da ga je objel “blažen, ustvarjalen mir”, a je kmalu zatem dodal: “Kako pošteno sem se motil!” (Ob razglasitvi epidemije). Začeli so se namreč pisati drugačni časi. Govorec se je lahko s prijateljem dobil le v ilegali, na televizijskem zaslonu so se iz dneva v dan začeli pojavljati smisli in nesmisli, kot zapiše avtor v pesmi Spregovorimo, da Američani pijejo razkužilo: “Na stari celini vsak dan eno in isto: / aktivni primeri, / novi primeri, / hospitalizirani, / v intenzivni terapiji, / UMRLI!” Stopnjevanje – tako v poetični maniri 164 Sodobnost 2022 Aleš Mustar: K(o)ronika Sprehodi po knjižnem trgu kot v življenjskem vsakdanu – se nadaljuje. V tem času so mestne oblasti dale porušiti ljubljanski Rog, govorec pa je dejanje pospremil s sklepom, da “Niso časi za kulturni molk!”. Še več: dejstvo podkrepi z nasprotjem, na eni strani z nizanjem usode “golorokih in bosonogih beguncev” ter na drugi s projektom Združene rastoče knjige sveta. Ob obisku spomenika kmečkim uporom brez olepševanja z vso prepričanostjo zapiše, da se je čas tlačanstva vrnil. Ob sklicevanju na literarni kanon kosovelovsko pridaja, da “Evropa umira”, sam pa poziva k uporu proti oblastnim strukturam z znanim puntarskim geslom Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Oblasti ne potrebujejo izobraženega in samomislečega človeka, zato so zaprte šole, knjižnice, knjigarne. Umetnost je popolnoma nepotrebna in odveč, zato so zaprti gledališča, galerije, muzeji. Tukaj in zdaj se zdi, da je navkljub epidemiji pomembno le, da “tekoči trakovi delajo s polno paro”, da se zgodovina ponavlja ter suženjstvo nadaljuje. Ljudje naj ostanejo doma, zaprti v svojih mehurčkih, a pesnik se iz strašljive brezizhodnosti vselej znova rešuje z ironičnim pripisom, da je Župančičeve Mehučke zmeraj rad prebiral, in se po odgovore pravljično zateka k vilam, ki naj povedo, kdaj bo vsega tega konec. V groteskno čudnem, nedoumljivem svetu, ki spominja na dramatiko absurda, pa si vendarle privošči tudi občasni eskapizem. Iz, zdi se da brezizhodne, resničnosti si privošči pobeg v muzej, v osebno svobodo. Iz resničnega sveta se umakne v svet umetnosti. Iz kletke se zateče v hram kulture, kjer se počuti, kot bi bil v raju, in kjer pozabi na resničnost, saj “občasni eskapizem / zelo blagodejno učinkuje / na še tako kronično koronsko rano” (V Mestnem muzeju). Zaradi korone bo zamudil praznik pomladi v Bukarešti. “S televizijskega ekrana / grozi in vzgaja / vladni govorec. / Toliko soljenja pameti že od vrtca / nisem bil deležen” (Marčnice). Omejevanje posameznikove svobode veje iz skorajda sleherne pesniške vrstice, zato nekdanje svetovljanstvo ostaja le še spomin v doma­ či kuhinjski omarici, “med prisilnim zapečkarstvom”. Govorec bo navdih zdaj moral poiskati med pitjem “iz lončka / s Prešernovo glavo, / za jutri pa prihranim Shakespearovo” (Omarično postavanje). V pesniški zbirki tematizira vprašanje svobode. V razdelku, naslovlje­ nem Čezmejne, nikamor ne more za dolgo, saj je lahko le 48 ur brez vsake skrbi. Ob mnogoterih poimenovanjih – migranti, ilegalni prebežniki, pro­ silci za azil, azilanti, begunci – se čudi, koliko strokovnih terminov imamo na voljo za, v cankarjanskem izrazoslovju, “preganjano, sestradano, / žejno, izmučeno, / ponižano, razžaljeno dušo” (Vojaško letovišče). Pesnik z nizanjem kontrastov poudari bogastvo jezika in tragično usodo beguncev. Ljudi, ki gredo od nikoder nikamor. Proti koronski apatiji prepoznava kot Sodobnost 2022 165 Sprehodi po knjižnem trgu Aleš Mustar: K(o)ronika preproste rešitve le še pijačo in jedačo, hkrati pa se zboji lastnih omejitev, tudi lastne minljivosti. S črnim nahrbtnikom zamahne proti vranam in za trenutek prežene strah pred smrtjo; dedejevo, epidemiološko, svojo lastno. Razdelek Poslavljanja nadaljuje tematiko minevanja in smrti. Zdi se, da se z avtorjevim občutenjem lahko popolnoma poistovetimo, saj smo del pričujoče kronike. Poslovili smo se od življenja, kakršnega naj bi živeli, ni nas obiskala smrt kot taka, a se zdi, da smo, čeprav dihamo, mrtvi. Usta­ vilo se je zasebno in javno življenje, zato smo v prostoru in času obstali tudi mi. Svet se je obrnil na glavo. Od pokojnika se ni moč posloviti, še pogrebno slovesnost lahko spremljamo le na daljavo. Strah pred okužbo doseže vrhunec v pesmi Pikapoloničina smrt, v kateri mati deklico opozori, naj se pikapolonice nikar ne dotika, in ji “brž ponudi paličico”. Pesnik pa se tod znova uporablja nasprotja, tudi med revnimi in bogatimi. Princ se je poslovil od življenja, kraljica pa je v samoosamitvi, saj “ukrepi ne priza­ nesejo še tako kronani glavi” (Prinčevska smrt). In kaj prinaša bralcu zadnji, peti razdelek Sproščanje? Spoznanje, da je sproščanje le navidezno. Čas prinaša vedno manj svobode in svobodo­ miselnosti, saj se nekatere demokratične pridobitve iz preteklosti danes manjšajo, kratijo. Govorec tega ne dopusti, in čeprav se zdaj s prijateljem ne more rokovati, verjame, da ga bo v prihodnosti znova objel. Nekoga, ki se je odtujil, bo znova privabil k sebi in mu približal domačnost, iz razdalje bo napravil bližino. Prijatelju, ki je dobil sina, obljublja, da mu ne bo ­“samo segel v roko, / ampak te bom objel in / poljubil na čelo” (Opuščeni stisk roke). Pesnik naravnost kliče po etični in moralni prenovi, “ki edina lahko razbije / ta neznosni zastor brezbrižnosti” (Objemi). Kliče po Človečnosti (z veliko začetnico), saj “noben virus / svetu ne prinese toliko gorja / kot odsotnost” le-te (Objemi). V zadnjem razdelku poudari, da bo prav umet­ nost tista, ki bo s prenavljanjem začela, saj bo razstava ciklov Safeta Zeca Objemi in Exodos, ki se spogleduje s tragičnimi zgodovinskimi dogodki in kruto usodo sodobnih migrantov, prvi korak. V prešernovskem duhu po­ ziva: “vsi, ki dobro v srcu mislimo, / bomo za zaščito poskrbeli sami / s tremi stvarmi, / ki jih virus in oblast / ne premoreta: / ljubeznijo, / humorjem / in ustvarjalnostjo” (Uradni konec epidemije). K(o)ronika je refleksija o koronačasu, ki je zgodovinski, mi pa smo nje­ govi pričevalci. Skozi pripovedne verze se ves čas odstira avtorjev kritični pogled na družbeno in politično dogajanje. Že v preteklih pesniških zbirkah je bila tovrstna tematika v ospredju, v najnovejši pa se je še močno okrepi­ la. Že v pesniški zbirki Srednja leta (2017) je Mustar izkazoval prepričanje, da svet ni le svetel in lep, ampak je dokončno “ponorel”; Martina Potisk 166 Sodobnost 2022 Aleš Mustar: K(o)ronika Sprehodi po knjižnem trgu je v kritiki zbirke zapisala, da jo “odlikuje še posebej pretanjen družbeni angažma; tukaj venomer srečujemo precizna opažanja in opazke, ki – prej z mečem kot s križem – ciljajo na zmerom manj ‘prijazno’ evropeizacijo, globalizacijo in digitalizacijo”. V K(o)roniki je občutenje brezizhodnosti in ujetosti ves čas prisotno, a dokončne resignacije nikakor ni zaznati, saj se pesniški subjekt žalostni in neizbežni družbeni stvarnosti vedno znova ironično posmehne in se prepusti življenju. Pravzaprav velja zaključiti, da je K(o)ronika mestoma tragikomična pripoved o času oziroma zgodovin­ skem trenutku, v katerem smo se znašli. Absurdnost časa pesnik pospremi z duhovitostjo, iskrivimi humornimi vložki ali zaključki, tako da bralca vendarle nasmeje ter ga tako obvaruje pred zazibanjem v melanholičnost, tesnobnost in predajo. Tarnanju in koronski (z)dolgočasnosti se Mustar izvije z ravno pravšnjo mero humorja in ironije. Pesmi so razumljive, ­srhljive, neposredne, nastavljajo ogledalo posamezniku in družbi, prav tako pa puščajo odprte interpretacije, skozi katere se lahko razgledani bra­ lec iz temnega in žalostnega občutenja tega zgodovinskega trenutka poda v nadobud­no iskanje poetičnega odklenjenega in na široko odprtega sveta. Sodobnost 2022 167 Sprehodi po knjižnem trgu Ana Geršak Andrej Skubic: Krasni dnevi. Ljubljana: Založba Beletrina (Beletrina), 2021. Ko takole razmišljam, kako začeti ta tekst, me prešine, da pri Skubičevih romanih najbolj pritegne popis vseprežemajočega občutka negotovosti, v kateri avtor (zavestno) pušča svoje like. Pri tem niti ne gre toliko za zgod­ bo – seveda, stvari se dogajajo, imajo začetek, vrhunec in konec, vendar je zaplet pogosto banalen, nekakšen temeljni nesporazum, razstavljen na niz ništrcev, iz katerih potem liki delajo slone. Pri Skubicu so vedno liki tisti, ki naredijo zgodbo, pravzaprav njihove obsesije, fiksne ideje, trmasto vztrajanje v perspektivi, ki je (pogosto) ne more premakniti niti smrt ali kaj podobno usodnega. Liki, prignani do roba vzdržljivosti, ujeti v mejne, brezizhodne situacije, ki njihov notranji in zunanji razkroj samo še pospe­ šijo. Posledice so bile očitne tudi na narativni ravni, v obliki zaključka, ki je pogosto obvisel v zraku kot obet prihajajoče katastrofe, ker si kaj drugega dejansko ni bilo mogoče zamisliti. Vsa ta teža neizrečenega in notranji filmi, ki so ustvarjali komunikacijske šume in izmišljene konflikte, so bili pogosto preveč, da bi jih bilo mogoče ubesediti drugače kot z razkolom med pripovednim in protagonistovim glasom, ki sta bila v minimalnem, a pomenljivem neskladju – dovoljšnjem, da je to vneslo dvom o verodo­ stojnosti povedanega. Roman Koliko si moja? se je zaključil na sodišču, v prostoru, ki je po definiciji namenjen razreševanju (in torej ubesedo­ vanju) konfliktov; zaplet Samo pridi domov je temeljil na diskrepanci med 168 Sodobnost 2022 Andrej Skubic: Krasni dnevi Sprehodi po knjižnem trgu sodniško prakso protagonista, ki probleme (drugih) razrešuje po službeni dolžnosti, medtem ko je sam s svojimi stališči v vse večjem neskladju, dokler odnosov z najbližjimi ne poslabša do te mere, da je upanje na neko razrešitev (tisto naslovno vračanje domov) skoraj nemogoče. Pač pa se zdi, da je na implikacije, ki jih je ponujal naslov – vračanje domov kot k ne­ kakšni prvobitni obliki sreče, iskanje kompromisov, oziroma: razrešitve –, avtor odgovoril z romanom Krasni dnevi. Kot bi se dela ne le tematsko, temveč tudi naslovno dopolnjevala s tem, da avtor problem najprej za­ stavi (Koliko si moja?), privije do skrajnosti (Samo pridi domov) in razplete v sprejemanje, odrešeno teže ( jezikovnega) razumevanja (Krasni dnevi). Da pa do kompromisa sploh pride, je najprej potreben konflikt, ta pa se v slovenskem prostoru že pregovorno povezuje z lastnino. Na tej točki niti ni več jasno, ali je koncept “teritorialne obrambe” – se pravi patološko posesivnega odnosa do zemlje, parcele, nepremičnine, dediščine, skratka vsega materialnega – slovenski nacionalni alteršport in kot tak odsev de­ janskosti ali literarni konstrukt, ki je zaradi predimenzioniranosti prerasel v obče mesto. In vsaj pri Skubicu je ta prenapihnjenost vselej namenska ter igra ključno vlogo pri vzpostavljanju medčloveških odnosov. V Krasnih dnevih se tako sprva zdi, da gre (spet) za družinski konflikt v odnosu do nepremičnin in dediščine. Ovdoveli Dušan Šauta pri najboljši volji ne more razumeti, zakaj bi se hčerka Leja raje dosmrtno zapufala, da bi živela v (po njegovem) slabo vzdrževanem večstanovanjskem kompleksu, kot da bi se vselila v zdaj prazno družinsko hišo ali celo v vikendico s pogledom na morje. Po drugi strani Leja ne more razumeti, zakaj oče, kljub temu da že leto dni živi v domu za ostarele, obeh hiš (ki sta po njenem mnenju v zelo slabem stanju) ne more preprosto prodati. Odnos do nepremičnin razkriva odnose, značaje in položaje moči v družini Šauta, pri čemer je lastnina vidni vrh ledene gore. V Dušanovem primeru je hiša dom, shram­ ba preteklosti in s tem dokaz, da je sploh živel, medtem ko Leji taisti prostor predstavlja vse, od česar je želela v odraslem življenju ubežati. Hiša je zavetje spominov, predvsem na mamo Nežo, različne perspektive pa so spet odraz globljih nesoglasij in očitanj, ki znova kažejo na to, da je bil temeljni razlog za razhod med očetom in hčerko nerazumevanje, in tako spet priplava na dan priljubljena Skubičeva tema komunikacijskega šuma, ko se zdi, da vsak bere znake po svoje in da je vsaka interpretacija tako ali drugače napačna, ker nihče ne razpolaga s celoto informacij in lahko razume le samega sebe (fiksacija z lastnimi prioritetami) – pa še to ne vedno. Ko skuša Dušan razložiti vseživljenjsko antipatijo do očeta, stori to tako, da povsem odpiše njegovo trpljenje na Golem otoku in se Sodobnost 2022 169 Sprehodi po knjižnem trgu Andrej Skubic: Krasni dnevi osredotoča zgolj na lastni spominski vidik zapuščenega otroka, ki ga je oče izdal, namesto da bi se odrekel svoji ideologiji (in s tem verjetno izdal sebe), ne da bi vedel, da mu je bil študij medicine omogočen ravno zaradi poznejše očetove žrtve. Epizode z Dušanovim očetom so ne nazadnje tu le zato, da opozorijo na kontinuiteto problema, na to, da je “tako za popizdit težko preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe”. Interpreta­ cije spletajo zgodbe za tiste slavne filme v glavi, ki pa lahko, ko prestopijo meje imaginarnega, tudi neprijetno udarijo, in tako se zgodi, da Leja, ki je po poklicu dramaturginja, zrežira zločin, ki se morda ni zgodil in je, spet morda, poslal nedolžnega človeka v ječo. Na prvi pogled je skoraj absurdno, da se roman, ki štarta kot kriminalka, bolj posveča nepremičninam in vzdušju v domovih za ostarele kot razisko­ vanju motivov, vendar je tudi zločin tretiran le še kot ena hiperbolizacija več, kot tista meja, ki jo je treba preseči, da se izbranim likom lahko zgodi nekakšen približek katarze. Dušan in Leja se na koncu pogovorita, skleneta kompromis, ki pa stvari razreši le formalno. Težave namreč ostajajo, in medtem ko Leja toži nad izgubljeno nedolžnostjo brezskrbnih otroških dni, se mora njen (nekdanji) ljubimec Janez/Junta zagovarjati za umor, ki ga morda ni razrešil. Tudi ko so vse stvari povedane, ostane dovolj prostora za zamolke: Dušan, ki kar naprej trdi, da sta si z ženo Nežo povedala vse, si na koncu vseeno ne upa prebrati dnevnika, ki mu ga je zapustila po smrti. Seveda, če bi ga prebral, bi potrdil, da je res ni več – a koliko je trditev povezana s strahom, da bi morda izvedel preveč? Da bi se v zgodbo, ki je že tako prepletena z nasprotujočimi si perspektivami, pridal še en ­pogled več? “Mogoče bi bilo bistveno boljše, če bi bila več tiho. Če bi bili vsi malo več tiho, manj govorili,” pomisli Leja v zaključku, kar je morda spet tiha ironija: od očeta se je odtujila ravno skozi (vzajemni) molk. Krasni dnevi so (mestoma predolgo) osciliranje med zgovornostjo in tišino, tako kot si ju izmenjujeta Winnie in Willie, junaka istoimenske Beckettove igre, v kateri tako besede kot molk pridobivajo različno težo glede na interpretacijo (in vsaka interpretacija je, kot rečeno, nujno osebna in napačna). Ne glede na željo po tišini, Skubičevi junaki še kar govorijo – kar je dobro: k sreči imajo še veliko povedati. 170 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Nada Breznik Nina Medved: Drseči svet. Ilustrirala Meta Wraber. Ljubljana: JSKD (Zbirka Prvenka), 2020. Osvežujoče je, da novi, mladi avtorji in avtorice nenehno poživljajo lite­ rarno sceno in prinašajo nove pristope in nove oblike tako, da že znane, ničkolikokrat obdelane teme zazvenijo presenetljivo izvirno. Tako dokazu­ jejo, da je poezija nesmrtna. Nina Medved svojo osebno zavezanost poeziji poudari z verzom, z nekakšno zaprisego sebi, “vztrajati v izpostavljeni ranljivosti”, s katero zaključi eno od pesmi v svoji prvi pesniški zbirki Drseči svet. Iz tega verza razberemo, da je ta zaveza tudi boleča, da zah­ teva disciplino in odgovornost, zato njene poezije ne gre jemati zlahka. Nenehna izpostavljenost v ranljivosti v pogosto krutem svetu, ki je pri­ sotna pri pisanju poezije, ni narcizem, kot ga nekateri pojmujejo, je resno delo in žrtvovanje, ki terja posebno občutljivost in nadarjenost, saj skozi pesmi, kot jih piše mlada avtorica, deliš najbolj osebne misli, izkušnje in spoznanja. “kako, osvobojeni čevlja, / moji prsti / najdejo oprijem / v tem drsečem svetu,” zapiše pesnica na nekem drugem mestu. Nina Medved je z zbirko pesmi Drseči svet v svet knjig vstopila odločno: prva zbirka in prva nagrada leta 2020 na festivalu Urška, festivalu mladih literatur v organizaciji JSKD, ki je s svojimi devetnajstimi leti obstoja že presegel polnoletnost. V poeziji Nine Medved je izpisano upanje in zaupanje v svet, v ob­ stoj, v življenje, v ljubezen in v poezijo. Nevsakdanje se pesnica loteva Sodobnost 2022 171 Sprehodi po knjižnem trgu Nina Medved: Drseči svet v­ sakdanjega sveta trenutkov, prebliskov, komaj zaznavnih občutij, pa tudi iskanja smisla in sprejemanja prelomnih odločitev, ki jo spremljajo na po­ ti zorenja. Njeno pesnjenje izvira prav iz potrebe, da jih nabira, vztrajno zapisuje, shranjuje in poglablja ter jih tako povezuje v edinstveno, včasih bolečo, drugič odrešujočo izkušnjo. To žlahtno samovzgojo upesnjuje v minimalističnih, inovativnih verzih, pri čemer je, paradoksalno, njen lirski jezik ekonomičen, a hkrati tako večpomenski, da ponuja zakladnico vsebin. Nina Medved vsako pesem v zbirki začenja z besedo kako, ki je naj­ pogosteje izhodišče, poudarek, poriv. Zadnji verz vsake pesmi, izpisan v krepkem tisku, s piko naznanja zaključenost misli. Ko pesnica vse zad­ nje vrstice ponovi v enakem vrstnem redu na koncu knjige, ustvari novo pesem, naslovljeno KAKO, neprekinjen miselni tok, podoben deroči vodi v široki rečni strugi, ki kot da ponazarja pesničino trditev “sestavljam rečne pesmi”. V tej pesmi ponovitev se valovi prehitevajo, preplavljajo drug drugega in se ponekod nepričakovano razlijejo. To valovanje, ki nosi mnoštvo misli, poskuša vzdržati podobo celovitosti. V pesmi ni vejic, kot so drugod, ni pik, ni premorov; bralec besede in verze povezuje po svojih nagibih ter tako soustvarja to nenavadno pesem. Vsaka pesem je zaključena celota, vse skupaj pa sestavljajo ženski pesni­ ški portret, ki odpira svoj obraz zunanjemu svetu; svojo notranjo podobo pesnica sestavlja iz okruškov notranjih trenj, premišljevanj, spominov in spoznanj. Njen glas je ženski in je hkrati univerzalen. Samo iskrenost in pristnost, osvobojeni sramu, predsodkov in blokad, vodita k univerzalno­ sti, v kateri bralci, ne da bi pri tem izgubili lastno edinstvenost in neponov­ ljivost, prepoznavajo delčke svojega izkušenjskega sveta. Kako je zapustiti domači kraj, vse znano, obvladljivo, majhno, kako se prepustiti drugim krajem, kako najti gotovost, varnost, a kljub temu izku­ siti vznemirljivost novega in drugačnega? Ta preizkušnja velikega sveta, sa­ mostojnosti, izzivov, ki jih želiš posrkati vase, ne da bi oni posrkali tebe; ta mogočna kaotičnost, v kateri je treba ohraniti ravnovesje, v kateri je treba vedeti, kje je naslednja postaja, v kateri moraš samemu sebi izbirati smer, vse to je preizkušnja, ki jo pesnica upesnjuje v mnogih pesmih. V novih krajih vznika občutek izkoreninjenosti, razseljenosti, pa tudi nasičenosti s podobami, šumi, vendar ti ponujajo tudi možnost, da se v njih skriješ zno­ traj bučanja sveta. Odpotovanja in vračanja razpenjajo mrežo domotožja in pogrešanja. Za prelomne trenutke je potrebna trdna odločenost, za nove preizkušnje pogum, ve pesnica: “kako moraš zares oditi, / ko se odpraviš 172 Sodobnost 2022 Nina Medved: Drseči svet Sprehodi po knjižnem trgu na pot. / dvigniti obe sidri in ju sprehoditi. / dolge sence, ki se pospravljajo spat / ti pripravljajo prostor. / ne smeš jih naplahtati, da legajo zaman.” Oblikovanje lastne integritete, pokončnosti in neomajnosti zahteva določeno mero sebičnosti, trme in vodi skozi mnoge trpkosti in dopove­ dovanja: “ne vstopaj, ne drezaj, ne kliči / ne prosi.” Kako loviti ravnovesje med potrebo po biti sam in nepreseženo potrebo po biti z drugimi, celo zaščitniško, a kljub temu nadaljevati svojo pot; kako odvreči težo, ki jo navlečeš nase, čeprav ni tvoja, saj te zlahka vrže iz težišča; kako opraviti s têmo, ki te kdaj preveva, raziskuje pesnica. Pesmi spregovorijo tudi o spominih iz otroštva. Ni ga otroštva, ni ga odraščanja, ki ne bi vodilo skozi strahove in travme, čeprav niso vse usod­ ne. Vsaka vzgoja je namreč tudi ukalupljanje v določene vzorce in priča­ kovanja. Težko se jim je upreti, a želja po lastni poti od nekdaj tli v vseh generacijah odraščajočih. Nina Medved jo slikovito upodobi s prispodobo o vzgoji prostoživečih lončnic in o viticah, ki jih je treba izruvati, preseliti, pustiti, da jih nekaj odmre, nekaj pa jih trmasto požene nove. Tako se ne le res­nobno, temveč tudi humorno odziva na izzive in zagate, ki se nastavljajo pred “obronki” odraslosti. Še vedno pa je v njeni mladosti dovolj prostora za ideale, kot so iskreno prijateljstvo, zaupljivost in upanje, da se narava vnovič odene v zeleno živost in postane ves svet spet svetal in ožarjen. Zbadljivo in ironično se pesnica loteva teles, “bivanja v meseni obli­ ki”, kot zapiše, teles, ki se skladno z zakoni narave in let neusmiljeno spreminjajo. Poskusi, da bi to preoblikovanje ustavili, da bi ga odložili ali popravili, so dosegli nerazumne razsežnosti. Tudi smrt bi radi naučili, da počaka. “zdaj kiparimo njihovo obliko, / brijemo, belimo, bohotimo / nji­ hovo ovojnino, // neusmiljeno dirigiramo njihovemu ritmu.” Nova prelomnica postane dvojina, par, partnerstvo in pričakovanje otroka. Kako je v dvoje včasih preprosto, kako se želje sinhronizirajo, kako je stvaritev novega življenja izstop iz sveta, ki “je povil naju”. Se bo drseči svet ustavil, da bi ponudil zatočišče, gotovost in varnost? Ali bo ostal za­ goneten, poln vprašanj in negotovosti? Saj je kljub vsemu čaroben, ko se radodarno razprostre in se ponudi novemu bitju za čudenje, raziskovanje in vživljanje? Zanj, ki se mu vse dogaja prvič. Par ob tem pričakovanju začuti nekakšno zveličanje, zadržujeta dih, besede se puhasto in previdno dotikajo čudeža življenja. Dvojina je postala samoumevna, osredotočena na prihodnost, ki ji morata zaupati, saj vanjo ne bosta vstopila sama. ­Perspektiva življenja se zasuka. Nenadoma morata biti trdno zasidrana v svetu, kljub vsem njegovim nepredvidljivostim. “še niti pika na zaslonu / niti v trebuhu. / pa že tok, ki naju / usmerja v svojo smer. / kako naju boš Sodobnost 2022 173 Sprehodi po knjižnem trgu Nina Medved: Drseči svet v­ odila vodil vse odslej …” Ko se svet omehča, se naučim presnavljati sen­ ce, ko se razrahljam, se prilagajam, pravi pesnica in: “naposled kaj pade zlahka.” Zbirko je odlično ilustrirala Meta Wraber, ki je platnice odela v pastelne barve ter mehko valujoče in lebdeče oblike, drugod pa dobijo njene podobe jasnejše in odločnejše konture s potezami in risbo v črni barvi. Naj ne bo narobe razumljeno, če na tem mestu napišem, da bi v spremni besedi k pesničinemu prvencu, ki jo je spisal njen mentor Andrej Makuc, zlahka pogrešala nekatere podrobnosti o njegovem sodelovanju z avtorico. Morda bi ti podatki lahko našli ustrezno mesto v katerem od priročnikov za svetovanje in vodenje mladih pesnic in pesnikov, v reviji Mentor ali v ob­ javi kakšne publikacije JSKD, ki je organizator festivala mladih literatur. Ko pa vzamemo v roke prvo zbirko pesmi, prvo knjigo, bi želeli kot bralci začutiti tisto prvinsko vznemirjenje, kot ga gotovo začuti tudi avtorica ali avtor svoje prve izdaje, se potopiti v njene besede, v rojstvo njene avten­ tične pisave, pa čeprav se je oblikovala pod skrbnim vodstvom izkušenega mentorja. Občutek imam, da ji je tako odvzete nekaj tiste vznemirljive čarobnosti, ki naj bi je bila deležna prva knjiga. 174 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Lucija Stepančič Tomaž Kosmač: Ko jebe. Ljubljana: Založba Beletrina (Beletrina), 2021. Čeprav se zdi, da Tomaža Kosmača ni treba posebej predstavljati, bom to vseeno storila, njegovo delo je namreč neločljivo od njegove osebnosti. Poleg tega je vredno kdaj vnovič razmisliti o žlahtni tradiciji antičnega kinizma, o Diogenu v sodu, ki se je očitno še vedno sposoben reinkarnirati. Tudi v časih turbokapitalizma, čeprav si ni mogoče predstavljati novodob­ nega politika, ne domačega ne tujega, ki bi izjavil, da bi želel biti Kosmač, če ne bi bil on sam. Toliko slabše za politike, prav zaradi tega nikoli ne bodo Aleksandri. Kosmo, legenda. Tako kot vse delo tega avtorja je tudi Ko jebe mojstrovina zanikanja novo­ dobnih na videz neskončnih možnosti za bogatenje, ustvarjanje osebnega vpliva, ohranjanje zdravja, mladosti in lepote, kariere in kar je še tega. Med­ tem ko se briga izključno za svoj mir (pa še prav ima!), nastavlja ogledalo celotni družbi. Ne pridiga, ni aktivist, ne napada obstoječega stanja, ne puli se (z eno samo izjemo) za spremembe, vse, kar počne, je zgolj prizadeva­ nje, da bi s pomočjo socialne podpore za brezposelne preživel in si ustvaril spokojen prostor za pisanje. S svojo brezkompromisnostjo pri ohranjanju osebne svobode mirne duše pušča za sabo družbo, ki se je pustila zavesti novim časom in lažnim obetom. Drage in dragi, pank je mrtev. Če še niste vedeli. Ne le da stari pankerji zdaj hodijo v službo (če jo le dobijo) in se le za konec tedna še kdaj povrnejo na stara pota, a­ mpak zdaj niti brezdomec, Sodobnost 2022 175 Sprehodi po knjižnem trgu Tomaž Kosmač: Ko jebe ki živi sredi gozda, ne more več brez mobilnega tele­fona in prenosnega računalnika, v pisateljski rezidenci, imenovani po Danetu Zajcu, pa se ne sme kaditi niti jemati knjig s polic, pa tudi obiski so nezaželeni. Pokvarje­ no stranišče je edina stvar, ki še spominja na boemo, na stare dobre čase. Sistem za izogibanje novim razmeram je predstavljen do podrobnosti: najprej se je treba rešiti rutine v obliki redne zaposlitve. Tu se knjiga bere kot zlata zbirka nasvetov za njemu podobne (v kolikor obstajajo). “Na zavodu za zaposlovanje sem se moral četrt stoletja pretvarjati, da zavzeto iščem službo. Dokazovati je bilo treba aktivnost in dodobra sem se izvež­ bal v pisanju prošenj za delo. V njih sem se naučil namigniti, da me šiht v resnici ne zanima. Če so me firme vseeno hotele zaposliti, sem si izmislil, da imam božjast ali kakšno drugo spotakljivo bolezen. V kolikor jih niti to ni odgnalo in so mi postavili datum, ko naj se javim v podjetju, sem zašče­ betal: ‚Lahko prestavimo za nekaj časa? Ravno v zapor moram.‘ Potem se niso več oglašali. Na zavodu so končno dojeli, da se dnini izogibam in gnili sadež predali socialcem. Kolikor las in živcev sem izgubil zaradi izmikanja šihtu, bi mi legitimno pripadala beneficirana doba.” Njegovi nasveti, reci­ mo o tem, da je na razgovore vseeno treba prihajati urejen, sicer ti lahko, tako kot češkemu prijatelju, dodelijo delo smetarja, kažejo na dolgoletne izkušnje, domala rutino. Navidezna razpuščenost marginalca (marginalca po svoji izbiri) je v res­ nici dodelan sistem osebnih obredov, ki mu pomagajo ohranjati duševni mir, osebno integriteto in ustvarjalno kondicijo. “Čez dan sem bil okupiran z raznoraznimi opravki, ponoči sem dokaj redno pisal. Zmeraj ob bevandi. Prva plastenka je bila namenjena literarnemu ustvarjanju, druga bluzenju.” Pri tem je sposoben podati še statistiko: “Nabutam se ga vsake dva do tri dni. Po navadi lopnem dve plastenki bevande, kar tedensko pomeni cirka pet litrov, mesečno dvajset, torej ruknem letno kakšen poltretji hektoliter vina.” Maček se zdravi s sprehodi v naravo. Ženske, čeprav zanje ni nedojemljiv (oziroma prav zato), predstavljajo eno največjih nevarnosti za način življenja, ki si ga je avtor izbral. Že vna­ prej je torej vsaki posebej treba dati vedeti, da bo njen vpliv precej omejen in kratkotrajen, sicer se utegne slabo izteči za oba. Ona bo dobila zakrknje­ nega samotarja, ki mu je odveč vsak pogovor, on bo prisiljen v prilagajanje in kompromise. In še začaranost se, tako kot v zgodbi Zakonolomec, hitro razkadi: “Gazelje noge so bile počasne, prelesti pod delavno haljo skrite očem, gube zaradi pretirano postriženih las izrazite. Čez noč je postala starka. Nisem mogel dojeti nenadne preobrazbe. Potem sem se spomnil, kaj je izjavila o gležnjih. Od zdavnaj imam take, je natresla in spoznal sem, 176 Sodobnost 2022 Tomaž Kosmač: Ko jebe Sprehodi po knjižnem trgu da za lepotne napake ni kriva ne ona, ne utrujena hoja, ne zgrešena pri­ česka. Kriva je bila hipnoza. Zlagoma sem se prebujal iz nje.” Na ta način lahko ostaja “srečno poročen s samoto”. Če ga po eni strani opredeljuje že kar neverjetna, čeprav svojevrstna askeza, ki jo uveljavlja z nepopustljivostjo meniha puščavnika, pa je Kosmo po drugi strani še kako hedonističen. Skrajnosti se ne izključujeta, ampak se domala pogojujeta, s spretnim obračanjem pičlih financ pa si lahko pri­ vošči celo kakšno potovanje. Češka nizkocenovna pivska Arkadija je kot nalašč zanj in za nekaj sorodnih duš, ko vržejo skupaj za pivo in bencin (Češka). Tako kot za romantiko v dvoje zadošča spalno naselje ob morju. Na relaciji Idrija–Godovič je nočno življenje bohotnejše kot v prestolni­ ci, skrajno introvertirani Kosmo pa ob vsej svoji zadržanosti osuplja celo z balkansko dionizičnostjo. Makedonska alternativna scena mu je torej pisana na kožo, tako da je zgodba z naslovom Makedonija najboljša od vseh v knjigi. Tudi po zaslugi sopotnika Marka Breclja, ki ga tamkajšnja scena pomni bolje od slovenske. Edinole na najbolj oddaljenem koncu nekdanje skupne države se najde še kaj takega, kar preseneti celo Kosma. V prvi vrsti je to brezdomec, ki si kupi njegovo knjigo, ampak tu so še radoživost publike festivala amaterskih gledališč, velikodušnost gostitelja, veselo bra­ tenje in nalivanje brez konca in kraja ter Brecljeve domislice, ki vse skupaj spremenijo v eno samo veliko premično zabavo. Kosmov sistem za uživanje življenja in ohranjanje miru lahko deluje, lahko pa tudi ne. Tudi v njegov svet znajo vdreti realije, povsem banalni zahtevki, s katerimi družba dreza v zlato svobodo. Ta in ona formalnost, ki kravžlja živce, birokracija in “pandurska pamet”, predvsem pa vse bolj brezdušni birokratski prijemi: tudi s tem se srečuje. Njegove zgodbe so bile resda vedno avtobiografske, ali pa so vsaj ustvarjale tak vtis, zdaj pa že kar nekajkrat sežejo čez mejo dokumentarnosti: bolj ali manj uradna ko­ respondenca je vse bolj njihov sestavni del. Kešpička se začne z mladenko, ki mu za delo na črno nudi svojo študentsko napotnico: njuno dopisovanje preraste v dramo, če že ne kar v bridko moralko o pohlepu, razvije pa se skozi vse bolj odrezave esemese, ki si jih pošiljata v borbi za nekaj fičnikov, tako da mora zadevi dati epilog pravnica (z elektronskim sporočilom, ki je prav tako navedeno). V naslednji zgodbi, Boj za človeka, se dopisovanje, ki se je začelo s policijsko globo zaradi neregistriranega mopeda, stopnjuje vse do poslanskih klopi: Tomaž Kosmač se v dopisih Združene levice kar na lepem pojavi kot predlagatelj še kako utemeljene in napredne spremem­ be: prekrške naj bi po novem sankcionirali procentualno, torej na podlagi Sodobnost 2022 177 Sprehodi po knjižnem trgu Tomaž Kosmač: Ko jebe prihodkov kršitelja, brezposelnim pa naj bi jih spremenili v opravljanje družbenokoristnega dela. Je avtor družbeno kritičen? Anomalije družbe najbolj občuti prav on sam, a vendar ne kaže s prstom, to delajo že drugi bistveno bolje od nje­ ga, tako da si mirne duše lahko prihrani trud, ki po navadi niti ne prinaša rezultatov. Na svoj edini poskus, da bi se s konkretnim predlogom vmešal v obstoječe stanje, gleda s pomenljivim odmerkom samoironije, čeprav se je iz njegovega angažmaja nazadnje izcimila povišica. “Folku je bilo dovolj izprijenih vlad, tako levih kot desnih, in okoriščanja na račun podložnikov. Vstaje so se vrstile ena za drugo, toda zlagoma zvodenele in nazadnje klavr­ no propadle.” Govorimo o letu 2014. Kosmo si ne domišlja, da je presegel svoj čas, še več, kadar je treba priznati nemoč, to tudi stori, kar je najbolj očitno v prvi in zadnji zgodbi te zbirke, v Ko jebe in Vsak nosi svoj križ. Kaj reči zmešani najstnici na robu samomora, ki pred njegovimi očmi s pospeškom drvi v propad? Kaj reči nečaku, s katerim sta dolga leta veselo žurala, potem pa je nočna promet­ na nesreča iz njega napravila težkega invalida? Ničesar ni mogoče reči in Kosmo to mirne duše prizna. 178 Sodobnost 2022 Mlada Sodobnost Katja Klopčič Lavrenčič Neli K. Filipić: Fronta. Ljubljana: Cankarjeva založba (Zbirka Najst), 2021. Neli K. Filipić je pisateljica, avtorica številnih del za otroke in mladino. Med slikanicami sta se nam – tudi zaradi fantastičnih ilustracij Tomislava Trojanca in Bojane Dimitrovski – v spomin posebej zasidrali Punčka in velikan in Požar, posebno mesto ima zaradi tematike begunstva strip Superga, ki ga je ilustriral Damijan Stepančič. Nemalo pozornosti je Neli K. Filipić pritegnila tudi s svojimi mladinskimi romani; če omenim le deli, ki sta bili nominirani za različne nagrade: Solze so za luzerje (2013) je bil nominiran za večernico, s Povej mi po resnici (2017) pa je najprej prepričala žirijo za nagrado modra ptica, ki je rokopis uvrstila med finaliste, delo pa je bilo nato nominirano še za Levstikovo nagrado in za desetnico. Že z romanom Povej mi po resnici je pisateljica spregovorila o pasteh virtualnega sveta, ki mu je nasproti postavila pristno prijateljstvo, tudi romantično, ki bi morda lahko pomenilo izhod iz vse večjih psihičnih stisk, a ker slednje najverjet­neje niso zgolj posledica zasvojenosti z igranjem igric, se zgodba ne izteče v povsem srečen konec. V roman je avtorica vpeljala več v trden klobčič spletenih motivov in tem. Psihološki portret obeh glavnih junakov, ki ju v precejšnji meri definira družina, se izrisuje skozi napeto pripoved. Oboje – trdna spletenost tem in napeta pripoved – je značilno tudi za pisateljičin novi mladinski roman Fronta. Soška, Luna, Vanja, Beno in Karlo so najstniki, ki jih v druščino pove­ zuje Soška, dekle premožnih staršev, ki je od svojega starejšega polbrata Sodobnost 2022 179 Mlada Sodobnost Neli K. Filipić: Fronta za rojstnodnevno darilo dobila Fronto. Zaželela si je nekaj posebnega, nekaj, kar ne more imeti vsak, kar presega družbena omrežja, in dobila je aplikacijo, prek katere poroča, kaj v vročem brezdelnem poletju počne s svojo druščino. Začne se “nedolžno”, s tem, da prijatelje – kamerade, kot si pravijo – najde, ne glede na to, kje so; “tretje oko se mi je odprlo,” zatrjuje, potem pa veselo poroča o prepirih in ruvanjih svojih fantovskih kolegov, oportunistično išče vznemirljive novice, tudi če to pomeni, da si mora kaj izmisliti. Kmalu pa Soška Fronti zada konkretnejšo nalogo: izginil je Sever Jug, izvejo iz medijev, in prav oni ga bodo našli, s tem, ko bodo prek Fronte poročali o napredku pri iskanju, pa si bodo priborili več poslušalcev. Za prelomno točko poletja in njihove mladosti se izkaže parti ob reki; žur, s katerim je nekoga “očka častil za polnoletnost” (“Je kriva tista zaba­ va?” pozneje razmišlja Vanja. “Po njej so vsi drugačni.”). V eno od plastenk vode so “stresli nekaj tabov nečesa”, plastenke pa so pomešane in nihče ne ve, v kateri je kaj, grejo se rusko ruleto, izve Luna, medtem ko Vanja srka svojo pijačo in ugotavlja, da je vse bolj zadeta in da v vodi ni le gin. Ko Vanja zaide k vodi, ji sledi fant, njegove močne roke jo vodijo stran od reke, njegov glas je žameten in božajoč, zato sklene, da mu lahko zaupa, čeprav zares vidi le njegove noge, ki tičijo v pisanih nogavicah in prekratkih hla­ čah. Prav pisane nogavice, ki niso del istega para, postanejo prepoznaven znak fantomskega fantovskega lika, ki ga bo ekipa pod ­Soškino taktirko začela iskati v prepričanju, da gre za izginulega Severja Juga (čeprav za domnevo ni nikakršne osnove). Kaj kmalu druščina po mestu išče sporočila, ki naj bi jim jih puščal skrivnostni mladenič in naj bi jih pripeljala do njega. Vsakemu od njih, ki ga sreča, se predstavi drugače (kot Sraka, pica, pica, kot Petek) in vsakogar ob srečanju tako ali drugače prevzame, saj sogovorniki vanj projicirajo svoje skrite želje – predvsem pa se ob kratkih pogovorih izpolnjuje njihova po­ treba po biti viden, slišan in razumljen. Beno, ki uživa v kratkem trenutku poveljevanja njihovi skupini, sam pri sebi takole razmišlja: “Ve le, da ga je ta očaral, ko je spoštljivo in pazljivo komuniciral z njim. Niti enkrat ni deloval vzvišeno. Doslej še ni srečal nikogar, ki bi ga tako obravnaval – ki bi ga prepoznal enakovrednega sebi.” Skrivnostni neznanec z nekaj stavki in malo pozornosti v odraščajočih najstnikih sproži plaz pozitivnih občutkov, ki posredno razkriva, kako ranjeni in sami so vsak v svojem svetu. Pred vrstniki se ne razkrivajo, svoje bolečine in negotovosti skrivajo (“Maram te približno toliko, kot maram sebe,” pravi Luna Varji), skrivajo pa tudi svoje sanje. Luna Soški navrže nekaj izhodišč za bolj intimen pogovor, a “Soška ne premore občutljivosti, s katero bi zaznavala fine signale v pogovorih,” 180 Sodobnost 2022 Neli K. Filipić: Fronta Mlada Sodobnost preprosto ne razume, da ji Luna ponuja priložnost, da o njej izve nekaj več. Med kameradi so ohlapne vezi, ki se ne poglabljajo, zdi se, da vsak od njih živi svoje skrivno notranje življenje, ki preostalim ostaja neznanka. To se spremeni šele po nekaj dnevih, ki jih skupaj preživijo v naravi, čakajoč izmuzljivega mladeniča. Dejstvo, da so brez mobilnih telefonov (te so jim ukradli na vlaku), in narava jih prisilita v pristnejše delovanje, Luna pa (tudi zaradi lastne izkušnje) razbere, kaj se v resnici skriva za Vanjinimi slabost­ mi, ter jo s tem sooči. Dekleti sta edini, ki uspeta splesti pristnejše vezi. Pisateljica poskrbi za večplastno psihologizacijo likov, čeprav je ta vča­ sih ubesedena skoraj preveč literarno (“Soška je njihova pikova dama,” razmišlja Vanja, “ko stoji čvrsto na tleh, je razumna in zmore biti sama. Če jo kaj spodnese, postane sovražna in maščevalna.”). Pretresi, s katerimi se soočijo, so veliki predvsem za dve romaneskni osebi: Soška izve, da je njen polbrat vpleten v kriminalne posle, Vanja pa se sooči z nosečnostjo in potlačenim spominom na spolno zlorabo. Vanjino zanikanje ter nepri­ pravljenost ugledati dejstvo, da je noseča, saj pomeni tudi soočenje s “črno luknjo, ki je požrla spomin,” sta prepričljivo zgrajena najprej s številnimi namigi (morda se manj pozornemu bralcu, orientiranemu na pustolovsko plat zgodbe, kateri lahko celo izmuzne) ter na vrhuncu z globokim in ne­ posrednim zanikanjem (“To nisem jaz … To ni moje.”; “Če pa … če pa …,” jeclja Vanja, “če pa se res ni zgodilo. Prisežem.”). Pomanjkljivo motiviran pa je preskok v pogovoru, ko jo začne Luna nenadoma, ko se spominja, kako sta se spoznali, nagovarjati v moškem spolu: “Še veš, kako sva se spoznala? /…/ Si pozabil, da sem te povabila na pijačo?” In nato: “Nekdo ti je to naredil in ti ne veš, kdo. /…/ Se spomniš, kdaj si imel nazad­nje … saj veš, no!” Fantovska oblika se Vanji po vrnitvi domov ne zdi več potrebna, razmiš­ lja tudi o svojem spolu, o odnosu do svojega telesa. Takrat ji Luna zaupa, zakaj ne jé: “Ko ne jem in boleče čutim lakoto, se mi zdi, da sem živa. Ra­ zumeš? Samo takrat lahko čutim svoje telo.” Nedvomno je “odrezanost” telesa posledica splava, ki ga je bila Luna prisiljena opraviti leto pred tem, nadzor nad telesom pa vzpostavlja z lakoto. Ob zaključnem srečanju in po­ govoru med Luno in Vanjo se pojavi vrsta tem, ki vzbujajo nova vprašanja ter zahtevajo globlji razmislek, vendar ta umanjka. Ker gre že za epiloški del romana, so nekatera od vprašanj razrešena prehitro, pomisleki in pre­ misleki (ko gre za splav) ne pridejo do izraza. V nebo vpijoča je odsotnost staršev oziroma njihova negativna pred­ stavitev: Soškini starši so predvsem premožni in urejajo težave z denar­ jem (“V tisti veliki hiši nihče nikogar ne sliši, tudi kadar kričimo,” prizna Sodobnost 2022 181 Mlada Sodobnost Neli K. Filipić: Fronta Soška), medtem ko Vanjini kot da ne obstajajo. Vanja pravi, da je povsem sama, in ko jih razglasijo za pogrešane, se na televizijskem ekranu pojavijo fotografije vseh razen nje. Kar težko si je predstavljati tako brezbrižnost … Skoraj pozitivna je le omemba Benove mame, češ da jo bo skrbelo zanj, bolj problematičen je drugi del starševskega para (“Beno stisne pesti in pogoltne slino. Zdajle bi najraje eksplodiral. Pritisnil bi ji eno. Ampak ne, ne bo. On že ni podedoval takih genov.”). Čeprav kraj dogajanja sprva ni jasno opredeljen, se ob iskanju novih sporočil Srake/pice, pice/Petka izrisuje topos Ljubljane – fantomskega mladeniča iščejo v Rogu, Celici, v Cukrarni, ki jo obnavljajo (tako lahko pravzaprav roman tudi časovno zasidramo, s tem, ko se na koncu romana za druščino začenja četrti letnik srednje šole, pa lahko konkretneje dolo­ čimo starost glavnih junakov). Dialogi so živi in živahni, včasih malenkost pogovorno obarvani, a ves čas tekoči in naravni. Pogovore predvsem na začetku barvajo heštegi, kakšen del dialoga se odvije izključno s tako imenovanimi ključniki. Na začetku romana si Beno in Karlo na bregu Ljubljanice pošiljata fotografije, pri čemer skušata biti duhovita in vmes citirata Kosovela ter se poigrata s konsom. V opisih je jezik pogosto poetičen, sploh v opisih okolice, najsi gre za mesto ali naravo (“Odbleski zahodnega sonca v okenskem steklu mestnih hiš so kot mežikajoči pogledi.”; “Drevesa so le še velike sence pod žametnim robom neba, kjer se pravkar prižigajo zvezde.”), avtorica pa napetemu zunanjemu dogajanju ves čas sopostavlja notranjo dinamiko likov, na katero tudi eksplicitno opozarja (“Kmalu le še hodijo in molčijo; vse bolj navpični sončni žarki srkajo vnemo iz njih, da venijo in se vse bolj obračajo navznoter k svojim občutkom.”). Fronta je dinamičen pustolovski roman o peterici najstnikov, ki se v dolgem, vročem poletju v prestolnici srečujejo z drogami in nevarnostmi spletnega kriminala, predvsem pa iščejo in spoznavajo sami sebe. Proti koncu romana smo bralci z junakinjama soočeni tudi s temo splava, spolno zlorabo, iskanjem spolne identitete in stradanjem kot odzivom na travma­ tično izkušnjo, kar pa je dovolj tem za še en roman povsem drugačne vrste. 182 Sodobnost 2022 Gledališki dnevnik Matej Bogataj V globokem snegu Drago Jančar: To noč sem jo videl: scenska balada v treh slikah. Dramatizacija in režija Janez Pipan. Drama SNG Maribor, Burgtheater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom, ogled v Cankarjevem domu, januar. To noč sem jo videl je eden Jančarjevih – in s tem tudi povojnih domačih, kar potrjuje tudi anketa med nekdanjimi žiranti za kresnika, ki so roman po četrt stoletja nagrade za roman leta postavili na sam vrh vseh kresni­ kovih nagrajencev do tedaj – najbolje v modernistični tehniki izpisanih romanov. Skozi pet notranjih monologov, torej pet zaključenih, stilsko in glede fokusacije različnih in v sebi sklenjenih poglavij ter s pomočjo petih pričevalcev se nam izlušči zgodba o Veroniki, mladostno frfotavi fatalki za vsakogar, ki se ji približa, nepremišljeni, erotično neinhibirani in ekscen­ trični meščanski dami, ki po promenadi sprehaja aligatorja (ker ga pač ne more puščati samega doma, razloži), ki kot prva ženska v deželi opravi pi­ lotski izpit, njena družina da ima pol – takrat italijanske – Reke, in njenem možu Leonu. Pripoveduje jo Stevan, konjeniški častnik starojugoslovanske vojske, ki zdaj razorožen in zgrožen nad kraljevo izdajo in pobegom v Lon­ don ob koncu vojne nekje blizu Palmanove obuja spomine na njuna sre­ čevanja, saj jo je na povelje nadrejenih, ki so hoteli z Veronikinim možem zaradi ugleda, zvez in bogastva dobre odnose, učil jahanja in je po štalski Sodobnost 2022 183 Matej Bogataj V globokem snegu ljubezenski avanturi odšla z njim v Valjevo, dokler ni dobil, verjetno tudi s posredovanjem z vojsko zlizanega moža, prekomande v Maribor, ona pa se po vmesnem obdobju veseljačenja z mariborsko elito vrne k možu, ki je ravno kupil grad Podgorje. Potem se njunega bivanja spominja njena mati Josipina, že močno dementna in slabo razumevajoča novo revolucionarno in še kakšno prejšnjo in starejšo logiko, pa grajska gospodinja Joži, zvesta pomoč in oskrbnica. Spominja se je nemški vojaški zdravnik Horst, ki je zaradi ranjenosti v Ukrajini prišel na vojaško manj zahtevno službo stran od stepskih vojnih grozot in spoznal Veroniko, ko je posredovala za eno od gradu bližnjih kmetic z vnetjem slepiča: vname se, ob zvokih klene nemške glasbe za v Nemčiji šolano Veroniko, tudi sam in po pismu, v katerem ga po vojni sprašujejo o njeni usodi, se mu odprejo spomini na “normalno življenje sredi vojne”, kakor so ga živeli na gradu, kjer so visoki soldateski tudi po Veronikini zaslugi – mož Leon je bolj malo govoril in bil tudi sicer bolj introvertiran – nudili prostor za nekakšno kulturo in zabavo: pianist, pesnik Pavel Golia, ki Veroniki posveti nekaj verzov o zlatolaski, nemški oficirji, tudi zloglasni mučitelj in gestapovec, vsi so se veselo odpočivali od vojne, medtem ko so bližnje kandelabre krasili spiski z ustreljenimi talci, vse se dogaja blizu morišča in mučilnice v bližnji graščini, v kateri je zdaj psihiatrija. Veronika kot da ne razume, da so se zamenjale uniforme, da ljubimkanje s srbskim kraljevim vojakom in potem četnikom, ki je ne­ dvomno ljubil konje, kralja in domovino, ni čisto isto kot prijateljevanje in sproščene pogostitve tistih, za katere tudi eden njihovih, rahločutni nemški dohtar, prizna, da so ravnali včasih nepremišljeno in netaktno – čeprav učinkovito, pripomnimo, kar dokazuje zadnje – in blizu dokonč­ nega – štetje žrtev druge svetovne vojne, in teh je približno dve tretjini na protiokupacijski strani. Zadnjo besedo dobi Jeranek, v Veroniko in njeno avratično prisotnost zagledani pričevalec, konjušnik na gradu in eden od partizanov, ki so sodelovali pri likvidaciji zakoncev, v ponovoletni “akciji” namreč zaradi sumov vohunjenja in kolaboracije, malo pa zaradi nevoščlji­ vosti ob nedvomnem življenjskem stilu, malo navdihnjeni s teorijo razred­ nega boja, malo zaradi vseprisotne spolne neizživetosti in perverznosti, s katero je okarakterizirana protiokupacijska stran – pri Jančarju enako dosledno kot tudi že v katerem od zadnjih romanov Iva Zormana s konca osemdesetih –, zakonca “trdo primejo”, se pred umikom, brez Jeraneka, zvrstijo na Veroniki, to so te gošarske posiljevalske rutine, in ju z možem brez (milostnega) strela, ki bi jih izdal pred vermani, pokončajo. Vendar Veronika, če tako rečemo, živi naprej, živi v njihovih spomi­ nih, stik z njo in njeno neubranljivo energijo in erotičnostjo je vse tri 184 Sodobnost 2022 V globokem snegu Matej Bogataj z­ aznamoval; pravzaprav so vsi trije, dva takoj po vojni, Jeranek še bistveno dlje, dosmrtno ranjeni in poškodovani in ta rana dobiva (tudi) podobo Veronikine odsotnosti in neulovljivosti. Janez Pipan se z režijo Jančarjevih besedil srečuje tretjič, po drami Klementov padec o filozofski in alpinističnih poteh eksistencialista Klementa Juga je opravil še dramatizacijo in režiral obsežen romarski in ljubezenski roman Katarina, pav in jezuit. Tudi tokrat se je dramatizacije lotil kar se da spoštljivo, pet slik je v tej “scenski baladi” stisnil v tri, s čimer je poudaril Veronikino privlačnost in fatalnost – vsi trije, Stevan, Horst in Jeranek, so bili v Veroniko zaljubljeni, vanjo so projicirali in vsem trem je omogo­ čila vpogled v drugačen svet, v življenje izven kasarniškega drila, blata, vojaških obveznosti oziroma kmečkih opravil. Pipanova dramatizacija je do te mere zvesta besedilu, da je, kot v romanu, kar precej ponavljanja in podvojitev, do katerih prihaja zaradi poliperspektivičnosti, postopka, kjer je pripovedovalcev ene, čeprav z različnih kotov ugledane in zato nadrob­ljene zgodbe, pet. Ob tem je ena od pripovedovalk, gospa Josipina, že precej nerazumevajoča, svet rekvizicij in povojne revolucionarne tota­ litarne prenove, nov odnos do lastnine – lažejo ji, da bodo zmagovalci grad “najeli” – seže onstran njenih že zmanjšanih kognitivnih sposobnosti; in se gospe vrtijo spomini na moža, pa na bivanje v Istri, ko so peli popularen italijanski šlager Tutti mi chiamano bionda in se popevčica kar nekajkrat, prevečkrat odvrti tudi na odru. Uprizoritev sem si ogledal v Cankarjevem domu, na odru Gallusove dvorane, ki je za tovrstno, pretežno monološko in že zato v večini prizorov v zasedbi ogolelo gledališče manj primerna, čeprav je odločitev vodstva mariborskega in ljubljanskega koproducenta razumna v časih, ko morajo biti med sedeži protikoronski razmiki. Pipanova režija je precej komorna, predvsem v prvem delu, ko se pretikamo med spomini četniškega oficirja v Furlaniji, je ta na odru pogosto sam, in tudi v zadnjem delu, ko spregovori z invalidskega vozička postarani Jeranek, ki je ravno pokopal (še) enega iz partizanske tovarišije, je sredi glomaznega odra sam. Kar je zahtevna nalo­ ga: z omejenimi izraznimi sredstvi, ki so posledica starosti in (igralčeve, na voziček priklenjene) nemobilnosti, mora seči (tudi) do src in ušes tistih na vrhu balkonov kulturnega hrama. V osrednjem delu, ko imamo tri pripove­ dovalce, vsak zasede svoj kot velikega odra, centralnega Milena Zupančič kot Josipina, ki jo potem obiskuje mrtvi mož in napol sama zase dela teo­ rije, kam bi lahko izginila Veronika, pa Horst in Joži, vsi trije so pretežni del časa prisotni in morajo otrpniti, da ne bi jemali pozornosti drugim. Sodobnost 2022 185 Matej Bogataj V globokem snegu Pipan se je zmanjšane zasedenosti odra zavedal in je zato uprizoritev polnil z množičnimi prizori, včasih ti spominjajo na ljudsko igro, recimo opravila ob klepanju kose in košnji ob gradu s skupinskim popevanjem, drugič gre za bankete in veseljačenje okoli klavirja. Vendar ti prizori delujejo nekoliko ilustrativno, takšna, udarna in včasih preveč podčrtujoča, je tudi glasbena podlaga: na Je pa davi slanca pala se v skupini koscev pozibavajo dekleta, ob slavju na gradu pa ob Straži ob Renu po nekaj pijansko neartikuliranih po­ pevanjih ob spremljavah pianista in Horstovem opotekanju in pijanskem zavijanju na oder z močno in strašljivo prezenco vkoraka esesovec Wallner (Alfonz Kodrič) z artikuliranim opernim glasom in gromoglasno, strašljivo odpoje zaključek, in takrat smo učinkovito prestreljeni s to kultivirano revijo groze in grožnje: nedvomno je glasba tista, ki daje prizorom atmo­ sfero, nabrana je pretežno iz zakladnice jugoslovanskih rojalistov, pozneje so himne in koračnice dopolnjene s partizanskimi pesmimi, Hej, brigade in Počiva jezero v samoti in Svobodna Slovenija so tisti udarni elementi, ki ob izseku iz Šubičeve slike Kolona, v katero je še dolgo po vojni zagledan Jeranek, kolorirajo čase vznesenosti, in ker je te vznesenosti precej in še več, je malce tudi strahu pred to udarno vznesenostjo – avtor glasbe je Milko Lazar, korepetitor in avtor priredb je Robert Mraček. Scenografijo podpisuje Marko Japelj; najprej je to učinkovito nakazana notranjost angleškega taborišča za kraljevo vojsko, ki postane tudi nakazana maneža, nekaj postelj in slika prestolonaslednika – v katero, ne razumemo čisto, zakaj, če je za biznis pod vsakim režimom, morda zaradi transferja, ker si ne upa na Stevota, potem strelja Leon –, vojaška omarica in podobno. Nakar postane scenografija bolj monumentalna, veliki stebri, na katere so projici­ rane fotografske montaže iz družinskih albumov in fotografije (baročnih? res sem sedel bolj zadaj) kipov, pa videoprojekcija, kar vse prehaja na obraze igralcev, kot bi se tri plasti in nanosi zgodovine palimpsestno prekrivali: scenografsko je nekaj prizorov prav fascinantnih, na primer posipanje odra s ‚snegom‘ v zadnjem delu, ko pred nami dobiva scena bleščavo in vse, tudi prostor, poudarja belino, znak nedolžnosti, ob likvidaciji grajskih zakoncev. Ta pa se precej potegne in si nanudi čas, po diagonali odhajajo zasliševalci/ likvidatorji/posiljevalci zdaj z enim, zdaj z drugim od zakoncev nekam za oder in se vračajo, spet in spet, neekonomično. Pretežno veristično kostumografi­ jo, ki poudarja Veronikino športnost in atraktivnost, pa tudi Leo­novo gizdavo premožnost, ostale, tiste brez uniform, pa obleče v veristična delovna kmečka oblačila oziroma meščanske gvante, je prispeval Leo Kulaš. Ker je predstava nastala v koprodukciji, oba oficirja, Stevan in Horst, govorita srbsko in nemško, in Milan Marić je kot prvi prispeval enega od 186 Sodobnost 2022 V globokem snegu Matej Bogataj igralskih vrhov v uprizoritvi, suveren, tako v razočaranju nad vojaškim izidom vojne, izdajo in dejstvom, da so Titovi partizani brez zmag v prvi vojni in sploh brez tradicije na strani zmagovalcev, oster in neprizanesljiv, silovito eruptiven tudi v odnosu do Veronike in njenega kršenja strogih družbenih in v osnovi patriarhalnih dogem na srbski periferiji. Tudi Daniel Jesch kot Horst ima močno prezenco, njegovo nevrotično, šepavo in skoraj vročično gibanje je spremljano z nekoliko več intelektualne zasanjanosti, kar mu omogoči globok uvid v nesmiselnost vojne; seveda se tudi brani glede očitkov, da naj bi bil soodgovoren za Veronikino justifikacijo, zdi se mu, zdaj, oddaljenemu od vsega gornjekranjskega vojnega dogajanja, da bi morda morali samo Leona – in Horst se zdi poštenjakar in se zruši, ko se spomni, da pri likvidaciji starčkov pri nemškem vojaškem umiku skozi severno Italijo, ki so jih postrelili kot talce zaradi v rit ranjenega Nemca s strani tistih, ki so hoteli izstreliti vsaj simbolen protinacističen strel, da bi se vpisali med zmagovalce, ni naredil nič, čeprav je bil po činu višji od tistega, ki je likvidacijo ukazal. Tretji osrednji nosilec je Jeranek, najprej mladostno spogledljiv in nekako neroden pred Veronikinimi čari, zato tudi čustveno prizadet, ko vidi svojo grajsko simpatijo – ki nikakor ni njegova bodoča nevesta, tu zazija zev v njegovem svetu – na nočnem sprehodu ob grajskem ribniku, pod roko nemškega častnika. Mladega Jeraneka odigra Matevž Biber kot malce togega in nasproti vrstnikom in potem partizanom inferiornega, tudi v gibu negotovega in preprostega fanta. Vendar je nosilec zadnje tretjine stari Jeranek, ki mu da Vladimir Vlaškalić na invalidskem vozičku nekaj opotekave in negotove hoje – podobno kot starega Janka, partizana in spogledljivca, odigra do konca in čez, skoraj do karikature zveriženi Petja Labović – predvsem pa silovit, eruptiven glas, ki se prebija nekje od spodaj in se čustveno lomi v spominih na težke čase, tudi v spominih na izpolnjevanje ne do konca premišljenih ali nalašč krvoželjnih ukazov, zaradi katerih ga zdaj, pred smrtno uro, ob jutrih obiskuje mrakobni zlo­ vešči ptič. Vlaškaliću se glas prelamlja, starostno in emocionalno, v njem so ostanki trdosti, nespravljivosti, pravzaprav je kljub nebogljenosti – ki jo še podčrtujejo občasni prihodi medicinske sestre, odigra jo Mojca Simo­ nič – bolj nepopustljivo trd kot tisti, ki jih vidimo kot pričevalce v raznih spominih: to je močna, angažirana in zahtevna, natančno izpeljana vloga z repkom, ko se Jeranek nekako sramuje svojega partizanjenja in se zanj opravičuje, trdi, da so jih preganjali kot zveri, in poskuša opravičiti krvava dejanja, preden se na koncu odziba nekam mimo izseka iz slike Ive Šubica Sodobnost 2022 187 Matej Bogataj V globokem snegu s kolono partizanov v globokem snegu, projiciranega na centralni steber, na smetišče zgodovine. Na britof oziroma na kakšno podobno deponijo. Milena Zupančič in Mateja Pucko sta Josipina in Joži, prva zazrta v svoje negotove spomine, tudi na moža, druga z nerodno, skoraj servilno in ihta­ vo starčevsko hojo in pogrbljenostjo, ki poudarja njen pogled na zadeve z dna, s stališča tistih, ki zaradi lojalnosti nekaterih stvari ne vidijo in no­ čejo videti, še manj videno prenesti naprej, če bi s tem koga prestrašili ali prizadeli. Ostale vloge so včasih ekstrovertirane in včasih patetične, vse zaradi poskusov prebijanja gabaritov glomazne dvorane. Veronika Nataše Matjašec Rošker je v začetnih prizorih brezskrbna, zapeljiva ženska, ki se potem v osami vojaškega stanovanja v Vranju sooči z realnostjo srbske palanke, zagovednega malega in nepretočnega, v sebi razcepljenega kraja, vendar jo potem spet odnese v veseljačenje; igralka ji da precej pozunanjene frfravosti in ležerne zapeljivosti, ki jo centralna figura tudi zahteva, s tem pa popolnoma zasenči moža Leona, ki ga Blaž Dolenc predvsem v ljubosumnostnih prizorih zastavi kot nervoznega in ne čisto zares grozečega gizdalina, ki sta mu eleganca in pojavnost na prvem mestu. Vendar je tako vloga že spisana, v ospredju je le tista, ki poganja moško domišljijo in ovija dogajanje s svojo fatalnostjo do bridkega in na­ silnega konca, ko ji neizživeti obiskovalci iz zasneženega gozda odvzamejo življenje. Marko Sosič: Meja sneženja. Slovensko stalno gledališče in Prešernovo gledališče Kranj. Režija Goran Vojnović, ogled v Trstu januarja. Tudi če besedilo ne bi bilo podpisano, tudi če ga ne bi odigrali v Trstu, v gledališču, ki ga je vodil in bil nanj navezan, bi prepoznali avtorstvo: Marko Sosič se je pogosto vračal k tematiki, ki ga je osebno vznemirjala in ji je posvetil dva romana, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in Kruh, prah, drobci in motivi pa so prepoznavni tudi v njegovih drugih proznih delih in v filmu Komedija solz z Ivom Barišičem in Marjuto Slamič, kjer ostareli in imobilni starec trdo in nepopustljivo ravna s svojo strežnico in edino, ki ga še obiskuje. Kar seveda spominja tudi na Beckettovo okolje, ko tisti z nekaj malega (življenja) več mrcvarijo in se znašajo nad tistimi z nekaj manj (mobilnosti, zdravja, že česa); gre za dramatiziranje zadnjih trenut­ kov ostankov moči. Tudi Meja sneženja je stišano, torej brez velikih drama­ tičnih obratov, zato pa toliko bolj v psihologijo uvrtano besedilo o družini, ki jo zaznamuje odsotnost matere. Zdaj njena opravila prevzema hči, 188 Sodobnost 2022 V globokem snegu Matej Bogataj oče je ­gospodar v vseh pomenih in njegova beseda velja skoraj kot ukaz, kljub temu da ga je starost že dodobra načela, in sin je negotov, socialno nespreten in morda tudi nekoliko manj sposoben, vsaj kar se družbene tekmovalnosti tiče, vendar zanesen in vzhičen, kadar gre za tiste redke stvari, ki ga zanimajo – na primer obljuba službe popravljavca vlakov z vso odgovornostjo, ki gre zraven, saj so zavore pomemben varnostni sistem, ki lahko povzroči katastrofo, če odpove. Vendar se družinska dinamika polno razvije, ko zaradi strgane vrečke v hišo pride Lejla, v katero je Sin zaradi prejšnjega obetavnega srečanja malo zagledan, Oče pa do nje, kot do osta­ lega sveta, trd, neizprosen mož jeklen: v gostji namreč prepozna ženino nečakinjo, pripadnico dela družine, ki je prišla iz Bosne v času vojne, ven­ dar so jim odrekli pomoč, in Sosič je tudi tokrat, kot že v prozi, izpisoval občutek krivde in nerazumevanja izključevanja pri sorodnikih. Najprej ne gre za odkrit napad, besedilo je izpisano škrto in z veliko premolki, besede grejo družinskim članom težko z jezika, vidimo njihovo težko življenje in negotovost, celo materialno pomanjkanje, zato je toliko težje razumljivo, da se tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje, ki živijo pravzaprav v rev­ ščini in komaj preživijo – recimo krpajo nogavice in tudi interier je bolj skromen, postaran –, vzpostavljajo na tistih, ki imajo še manj. Sosič je v tej igri izključevalno vedenje, ki mu je bil izpostavljen kot manjšinec iz zaledja Trsta, prenesel na tiste, ki so bili včasih generično žrtve takšnih izključevanj, zdaj pa jih veselo prenašajo na tiste še bolj obrobne. In Meja sneženja nima optimističnega zaključka, vsi obtičijo nekako zamrznjeni, otrpli, zabunkerirani v hišici, strmeč drug mimo drugega, v prazno, saj jim je jasno, da ni realnega obeta normalizacije odnosov s sorodniki, ki so se priselili v soseščino. Niti ni kakšnega obeta lepše prihodnosti. Goran Vojnović to pridušeno igro postavlja na veristično prizorišče, v gledališko škatlo na velikem tržaškem odru, v hišico iz okenskih okvirjev, na steklih se pojavljajo vzorci, ki spominjajo na ledene rože, ali pa zapra­ šene in nepomite šipe – učinkovita scenografija je delo Marca Juratovca, kostumi, ki potegnejo na manj barvite, predpotrošniške – in tudi precej predvojne, če mislimo balkanske vojne – čase pa Jelena Proković. Igra se odvija v počasnem tempu, replike pridobivajo težo in se lepijo kot sneg na podplate, in seveda je v ospredju konflikt med Očetom, ki ga Borut Veselko zastavi kot upočasnjenega, postaranega, vendar tudi še dovolj močnega gospodarja, ki ne trpi ugovorov, in Živo Selan kot Lejlo na drugi strani. Ta je v svoji pojavnosti, torej tudi kostumsko, bolj imenitna in artikulirana od vseh ter brani svojo pravico do naselitve v bližini. Primož Forte je sin, nekako naiven in pristno zagledan v Lejlo, pri tem tudi vzhičen in pristno Sodobnost 2022 189 Matej Bogataj V globokem snegu očaran, dokler ne spozna, da je njegova sestrična; vidimo upe malega člo­ veka, ki bi mu že redna zaposlitev zapolnila življenje in sanjarjenje. Nikla Petruška Panizon je hči, skrbna, stišana, po gibanju in pridušenem govoru se vidi, da se žrtvuje za moška člana, da je prevzela materino vlogo – in ji ostane malo drugega, razen pristnega veselja, ko spozna sorodnico, s ka­ tero si ne bo nikoli blizu. Meja sneženja, ki govori o tem, da kdor ima rad rože, nima nujno rad tudi ljudi, je mračna, v počasnem tempu in s premol­ ki – tropičje je najpogostejši interpunkcijski znak v besedilu – kar se da veristično, pridušeno odigrana igra o po nepotrebnem trdih in nesočutnih srcih tistih čisto blizu nas. Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari. SNG Drama Ljubljana, režija Nataša Barbara Gračner. Ogled januarja v Mali drami. Vse sijajne stvari, ki smo jo dobili v prevodu edinega v igri angažiranega igralca Uroša Fürsta, so interaktivna igra o smrti, samomoru in spisku; sedemletni fant se sooči s smrtjo, ko evtanazirajo njegovega psa, pozneje se z njo srečuje ob materinih poskusih samomora, tretji je uspešen, kljub njegovemu spisku. Ob obiskih bolnišnice z očetom, ker da je mati nare­ dila “neumnost”, se zares sooči z mračnim občutkom odhajanja; mati kot perio­dična samomorilka to počne na inventivne, tudi zelo “moške” načine, recimo z zaplinjevanjem iz avtomobilskega izpuha, zato začne fant delati seznam stvari, za katere je vredno živeti. Stvari, ki so sijajne, in začne s sladoledom in podobnim, letom primerno, vendar potem v življenju, vsakič, ko se znajde v težki situaciji, ta seznam prilagaja svojemu hedo­ nizmu, starosti in potrebam, pravzaprav odrašča skupaj s seznamom in z njegovo pomočjo in seznam ima na koncu deset tisoč enot, med katerimi so tudi zelo zapletene, recimo “posoditi knjigo” ali celo “posoditi knjigo nekomu, ki jo bo res prebral”. Seveda se fantu skozi odraščanje dogajajo tudi druge stvari, zaljubljenosti in poroka, prej obisk psihologinje, ki govori z njim prek “psa v rokavu”, nekakšne stilizirane lutke, ki naj nadomesti njeno psihološko avtoriteto in prepriča spovedujočega se in obravnavanega učenca, da se bolj(e) izpove. Besedilo torej govori o soočanju s travmami in bolečinami, ki nam jih prinaša življenje, podloženo pa je z glasbo – to je zbiral in oboževal fantov oče, in potem je tudi kar nekaj popevanja in igranja na klaviature, ko je treba te glasbene standarde predstaviti publiki. Predstava, kakor jo režira Nataša Barbara Gračner, je ves čas na front­ ni črti z rampo – scenografka je Sara Slivnik: že v samem uvodnem delu 190 Sodobnost 2022 V globokem snegu Matej Bogataj i­gralec in osišče te igre, Uroš Fürst, naslavlja posameznike (velja za oba spola) iz publike in jih opremlja s kartončki, na katerih so stvari s sezna­ma “vse sijajne stvari”, in ko govori o svojih užitkih in pričakovanjih, potem publiko po številkah, kot nekakšno izštevanje, kliče, da z vnaprej podelje­ nih listkov preberejo stvari, za katere je vredno živeti. Tudi nekaj vlog, psi­ hologinjo, očeta in zaročenko, odigrajo tisti iz publike, seveda pod budnim režijskim vodstvom igralca, v tem spremenjenega v režiserja; uprizoritev torej nalašč prebija rampo, kar je značilno tako za alternativno gledališče, kjer so v performansu vsi sodelujoči in kjer ni meje med publiko in izvajal­ ci. Po drugi strani je takšna praksa značilna tudi za nekatere manj zahtevne in bolj h komunikativnosti usmerjene predstave, ki hočejo seči v topla srca publike. Vendar je tokrat vse to z namenom ustvarjanja približka tera­ pevtske skupine – strokovni sodelavec pri nastanku predstave je Borut Škodlar, psihiater, “ki se z izzivi, stiskami in dilemami, ki jih pred človeka postavlja samomor, srečuje klinično, raziskovalno in eksisten­cialno”: že sa­ ma postavitev stolov, kjer ni več centralnega, igralčevega mesta – Fürst to mesto ves čas menja in preizprašuje –, je dovolj pomenljiva; zraven poseda, in so za to tudi drugi stoli, ljudi iz publike in na koncu se tudi sam znajde v terapevtski skupini; ta naj bi mu pomagala prebroditi izgubo matere, ki se ji je smisel dokončno odtegnil in ji je uspelo s samomorom spodleteti, spodleteti bolje kot prejšnjikrat. Ker pa je sama uprizoritev naperjena k so­ delovanju publike, potem, po impozantnem spisku sijajnih stvari, publika dopisuje in širi svoj spisek, tudi z raznimi ne vedno razumljivimi, mogoče v globokem fetišizmu zakoreninjenimi stvarmi, kar seveda to z optimiz­ mom navdano predstavo uspešno dopolnjuje: zdi se namreč, da postane njena terapevtska vloga še pomembnejša, ob tem pa ob samem ritualu, ki je kopija terapevtske skupine, ves čas z optimizmom polni publiko, ji govori recimo o tem, kako se poveča število samoumorjenih po vsakem odmevnem zvezdniškem samomoru, bodri jo, da je res vredno živeti … Fürst je svojo vlogo nekako ponotranjil, bolj kot igralska obrt, ki je se­ veda ne manjka, ga zanimata skupinska dinamika in sodelovanje. Pri tem je suveren in – kot je delno izpisano že v igri o vseh sijajnih stvareh na sve­ tu – tudi duhovit, gostiteljsko topel, prepričljiv. Terapevtski in skupnostno povezovalen, kar je tudi namen besedila in uprizoritve. Sodobnost 2022 191 NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO 2022 Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljšo kratko zgodbo leta 2022. Nagrada znaša 1.500 evrov in bo podeljena (če bodo razmere dovoljevale) ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na posebni prireditvi v Ljubljani. Nagrajena zgodba in šest nominiranih besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2022 na naslov ­SODOBNOST, uredništvo, Stare Črnuče 2b, 1231 Ljubljana. Besedilom naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, elektronski naslov ali telefonsko številko. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati največ z dvema besediloma. Avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora revije Sodobnost. Nagrada vključuje tudi honorar za objavo zgodbe. Za objavo nominirane zgodbe bodo honorirane. NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ 2022 Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2022. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1.500 evrov, ki bo (če bodo razmere dopuščale) podeljena ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na posebni prireditvi v Ljubljani. Šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, morajo svoja besedila v treh izvodih poslati najpozneje do 10. marca 2022 na naslov KUD Sodobnost International, Suhadolčanova 64, 1231 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena. Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s šifro, b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba prilo­ žiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala, č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki mo­ rajo biti poslani ločeno, d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presled­ki. Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.