MIGRACIJE 
MIGRANTKE 


Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
314.151.3-054.72-055.2(082)
   KRILA migracij : po meri življenjskih zgodb / uredila Mirjam Milharcic Hladnik, Jernej Mlekuž. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. - (Migracije / Založba ZRC, ZRC SAZU, ISSN 1580­7401 ; 17. Migrantke ; 1) 
ISBN 978-961-254-112-5 
1. Milharcic-Hladnik, Mirjam 


KRILA MIGRACIJ 
Po meri življenjskih zgodb 
uredila Mirjam Milharcic Hladnik Jernej Mlekuž 
Ljubljana 2009 

VSEBINA 
DVE ŠTORIJI ZA UVOD 
MOJA NONA 
Jernej Mlekuž 
9 
NAŠA VARUŠKA 
Mirjam Milharcic Hladnik 
15 
ŽIVLJENJE, KOT SO GA PISALE 
MOJE MISLI SO BILE PRI VAS DOMA Poti prehodov v pismih 
Mirjam Milharcic Hladnik 
23 
SPREJMI MOJ NAJLEPŠI POZDRAV OD TVOJE TE LJUBECE IN ZVESTE ŽENE FRANCKE Ženina pisma možu na Nizozemsko leta 1929/30 
Marjan Drnovšek 
59 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO O razlogih za selitve skozi Stankino življenjsko zgodbo 
Urška Strle 
O GLASU LEPIH VID 
MALEDET?, SCHIAVITU? 
Ko oblastni glas utihne 
Jernej Mlekuž 
121 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM  IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 
Demitizacija aleksandrink 
Katja Škrlj 
143 
ONE, KI JIM NE VEMO IMEN 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 
Ženske iz Rusije in Ukrajine v Sloveniji 
Sanja Cukut 
193 
TO JE MOJ DŽIHAD 
O tem, zakaj so se nekatere Bošnjakinje v Sloveniji zacele pokrivati 
Špela Kalcic 
217 

DVE ŠTORIJI ZA UVOD 


MOJA NONA 
Jernej Mlekuž 
Moja nona, gospodinjska pomocnica in nato gospodinja, kot bi jo oblekle današnje statistike, je vecino svojega življenja preživela v nenavadnem strahu. Vsaj odkar je v mojem, sicer ne prevec zanesljivem trdem disku, ni nikoli po­zabila poudariti, kako se ni nikdar navadila živeti med temi stenami. Od leta 1947, ko jo je v Jugoslavijo pripeljala ladja z imenom »Radnik«, je namrec živela v Logu pod Mangartom. In v tej idilicni gorski vasici se ni nikoli znebila strahu, da se bo Loška stena nekega dne zrušila in pokopala vas. Z njo vred, seveda! Te temacne stene pa se zdi, da so sem ter tja ce ne že izbrisali, pa vsaj bolj svetlo prebarvali obiski, ki so jo odpeljali v njen drugi, manj utesnjeni cas, ko njeno življenje še ni bilo ujeto med temi stenami. Nona je namrec zacela in koncala svojo formalno poklicno pot kot, hm, služkinja, dekla, gospodinjska pomocnica (?) pri družini industrialcev v Gorici. Ce temu sploh lahko recemo formalna poklicna pot, saj dvomim, da je bila sploh kdaj uradno zaposlena?! A pojdimo k bistvenemu. Pri omenjeni industrialski družini, kjer je živela in seveda delala, se je, kot je med temi stenami sem in tja bolj mimogrede navrgla, imela krasno. To seveda ni bilo kompatibilno s casom, v katerem smo živeli. Kapitalisti so bili namrec umazani, grdi, zli izkorišcevalci, vsaj tako je pisalo v šolskih zgodovinskih ucbenikih, šlo jim je le za denar, $, keš. A še bolj so grizli, žrli to trdno predstavo o gnilih kapitalistih obiski otrok teh verjetno takrat že pokojnih kapitalistov. Sem in tja je nonino staro in stisnjeno obcestno hišo pomladil in razširil avto z italijanskimi tablicami. Na obisk sta prišli sestri, ki ju je nona pazila v svojem manj utesnjenem casu. Kot je bilo videti skozi (prav mogoce pre)velike otroške oci, ti obiski niso bili ravno tiste vrste, ki se opravi­jo, da je potem nekaj casa mir. Nono in sestri, dve ini gospe, kot sta ju zaznale moje radovedne otroške oci, je skupaj držala neka tesna vez, ki je ocitno niso pretrgala nonina leta bivanja v nekem daljnem kraju z nemogocim imenom, v povojnih letih visoko in trdno sezidana meja med Italijo in Jugoslavijo, ide­ološke in druge razlike. Zakaj so torej pomembne tovrstne zgodbe, izkušnje, pricevanja? Ker nas obdarujejo z inacicami, ki so (lahko tudi) drugacne od »pravih«, »resnicnih«, »vecnih« variant. Osebne pripovedi žensk iz Beneške Slovenije, ki so kot »dikle« oziroma gospodinjske pomocnice delale v italijan­skih mestih in v knjigi spregovorijo, se tako pogosto razlikujejo od uradne, v tiskane crke utelešene vednosti o omenjenem pojavu. »Dikle« – v nasprotju s takratnimi motiviranimi besedili edinega casopisa te skupnosti, Matajurja – svojega dela najveckrat niso razumele kot schiavitu, 'suženjskega', kot maledet, 'prekletstva'. Zgodbe, izkušnje, pricevanja si torej drznejo dvomiti o uradni, dominantni, obvezni vednosti. Seveda sploh ne vedno. In tudi ko dvomijo, pogosto dvomijo nevede. Lahko bi rekli, da zgodbe, izkušnje, pricevanja po­sameznic in posameznikov vedno v sebi nosijo baklo upora, ki lahko zaneti požare tudi vecjih razsežnosti, požare, katerih plameni dokoncno pogoltnejo predstave, podobe in znanstvene utemeljitve o ubogih, neukih, izkorišcanih in nesrecnih ženskah, ki so se odpravile s trebuhom za kruhom. V štoriji moje none, kot tudi v osebnih pripovedih »dikl« in drugih zgodbah, izkušnjah, pri-cevanjih, v pricujoci knjigi zapisanih v poševnem tisku, ne gre zato, da bi is-kali (le) bakle upora, vroce zgodbe, ki netijo požare in stojijo glasno in jasno nasproti takšnim in drugacnim trdnopribitostim. Zastavek nonine štorije je nadvse preprost. Zgodbe, izkušnje, pricevanja govorijo. In s tem ko govorijo, prevprašujejo trdnopribitost sveta, v katerega so zaplavale.1 
Zaplavajmo naprej tudi mi, seveda v družbi moje none, ki se je nekega dne leta 1939 usedla na vlak za Montceau-les-Mines. »Domov« se je vrnila cez osem let, leta 1947, kot že receno, z ladjo z imenom »Radnik«, na kateri so bili tudi moj nono, moja sedemletna teta in moj štiriletni fotr. Moj nono je v tem francoskem mestu z nemogocim imenom delal kot rudar. In dokler ni izstopila z vlaka, ni nonota nikoli videla. No, le na fotograijah, ki so tudi zakrivile to ro­manco. Nono je namrec v tem rudarskem mestu bival pri nonini teti in v roke mu je prišla nonina fotograija. Prav mogoce ta, ki krasi zacetek našega uvoda. Nadaljevanje je znano. Zakaj torej štorija moje none in ne mojega nonota? Od nonota nisem nikoli slišal nicesar, umrl je pod težo hlodov v težkem letu 1950, tri leta po tistem, ko ga je v novopeceno »domovino« pripeljala ladja »Radnik«. Seveda to ni odgovor, na katerega ste cakali, kajne da ne? Ženske, še posebej ženske iz tiste že tako terminološko stisnjene kategorije »malih ljudi«, so bile v polju družbenega, zgodovinskega spomina in vednosti utišane. Ni se jim dalo glasu, saj ta ni bil pomemben. Kot lahko v pricujoci knjigi beremo v prispev­
1 O zgodbah, izkušnjah, pricevanjih je bilo v slovenskem prostoru v razlicnih disciplinah, konte­
kstih, besedilih že kar nekaj napisanega. Zato bo verjetno vsakršen stisnjen pregled v opombi 
izkljucevalen. Tako omenimo le eno delo, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji 
– na primeru koroških Slovencev (Ramšak 2003), verjetno najpreglednejše, ki pa žal v veliki meri prezre sposobnost zgodb, izkušenj, pricevanj za prevpraševanje trdopribitosti sveta. 
ku o aleksandrinkah, njihove zgodbe obicajno niso zapustile kuhinje, ceprav so bile v najvec primerih »eksistencialnega pomena« tudi za moške clane. Iz kuhinje niso šle zato, ker niso bile dovolj pomembne, ker se Maricke, Šteke in Johane niso mogle kosati s fašisti, z bitko pri El Alameinu in s Prekomorskimi brigadami ter z drugimi »velikimi«, glasnimi moškimi zgodbami. 
Vrnimo se k noni. Oziroma k vprašanju, zakaj nonina štorija? Nonina štorija (kot tudi seveda zgodbe aleksandrink ter vse druge zgodbe, izkušnje, pricevanja žensk v knjigi) nosi pomembno sporocilo, poslanstvo, nacrt. V kle­petavi knjigi, ki jo pravkar držite v rokah in nestrpno caka, da jo preberete, torej na tem pomembnem mestu vednosti in v tej delavnici in shrambi druž­benega, zgodovinskega spomina, je bil noni dan glas, smela je spregovoriti, s tem pa je postala zgodovinski, družbeni subjekt. Tako je vpisala svoje žensko ime, Elizabeta, Betka, v polje zgodovinskega, družbenega spomina, vednosti. Nonina štorija, ki ji do sedaj v polju vednosti, zgodovinskega, družbenega spo­mina ni bila priznana nikakršna pomembnost, se je rehabilitirala – postala je pomembna.2 
Pojdimo še zadnjic na pot, spet seveda v družbi moje none, ki je govorila štiri jezike. Doma, v Budanjah, so govorili slovensko oziroma nek tamkajšnji dialekt. Italijansko se je verjetno dobro naucila že v šoli, nedvomno pa izpo­polnila v družini industrialcev v Gorici, kjer je služila kot, hm, dekla, gospo­dinjska pomocnica, služkinja? V Franciji se je dobro naucila francosko. Še ve­dno mi v ušesih sladko zvenijo njene umetelne francoske besede, ki so sem in tja sfrcale po njeni nic kaj umetelni mini kuhinji – dnevni sobi. Pa tudi, težko boste uganili, poljske. Poljaki so bili v tem rudarskem mestu pa verjetno tudi v takratni Franciji ena od najštevilcnejših priseljenskih skupin. Toda cemu sploh siciramo nonino znanje jezikov? Gre za preprosto, banalno dejstvo: ce bi nona ostala doma v Budanjah, bi ostala tudi pri tamkajšnjem dialektu pa verjetno še »šolski« italijanšcini. Iz njenih ust tako ne bi nikdar slišal žametnozvene-cih francoskih in smešnozvenecih poljskih besed. No, ce bi ostala v Budanjah, tudi ne bi bilo penzij, ne francoske po nonotu ne nonine italijanske v lirah, ki sta v sivih socialisticnih letih razveseljevali njene vnuke. Moje delovne ure v 
2 Seveda ta klepetava knjiga nikakor ni prva v slovenskem prostoru, ki vpisuje ženske, njihove zgodbe, izkušnje, pricevanja v polje vednosti, družbenega, zgodovinskega spomina. Kot ugota­vlja Marta Verginella, sicer le za zgodovinopisje, »je do premika vendarle prišlo, kako daljno­sežen bo in ali bo prispeval k odlocnemu rezu in vecji naklonjenosti vpisu žensk v zgodovino, pa bomo ugotavljali šele v prihodnosti« (Verginalla 2006: 189). Naj na tem mestu naštejemo le nekaj knjižnih del, ki vpisujejo ženske v polje družbenega, kolektivnega spomina in vednosti že, kako nesramno izkljucevalno, s (pod)naslovi: Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodar­jenja (Destovnik 2002), Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940 (Leskošek 2002), Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev (Verginella 2006). 
MOJA NONA 11 
noninem vrtu so bile dalec najbolje placane. Pred noninim vrtom se skrijejo doktorski naziv, rati z bogatimi Americani v Patagoniji, fotke za Sidartine raz­glednice in druga megaplacila. Za uro ali dve lopatanja sem dobil 100.000 lir. Toliko kot je fotr kot ravnatelj zaslužil v dobrem tednu. Najveckrat pa se za lire sploh ni bilo treba spotiti. Dovolj je bil že rojstni ali kakšen povsem navaden dan. 
Postavimo stvar nekoliko širše in bolj znanosti všecno. Migracije, seli­tve postavijo ljudi pred nove, pomembne preizkušnje (nona se je naucila nov jezik, umetelno francošcino, in se spoprijateljila s pregovorno srboritimi Po-ljaki), pretresejo, izprašajo obstojece družbene vloge, identitete, podobe (le kaj vse je nona premlevala na tistem vlaku, ki je zapušcal kapitaliste in drvel neznanemu moškemu v narocje?), »dajo misliti«. (»Le zakaj sem se 'vrnila'«? se je morala nona pol stoletja vsak dan spraševati, ko se je vrnila med te ste­ne in opravljive, zbadljive, hudobne svakinje.)3 Podobno je tudi neprijazno, izkljucevalno, ksenofobno okolje »dalo misliti« jeseniškim Bošnjakinjam, ki prav tako spregovorijo v knjigi. Nekatere so si glavo nacrtno pokrile z ruto, v najvec primerih zato, da bi »dale misliti« tistim, ki so to okolje naredili ta­kšno – do Bošnjakinj neprijazno. In še bi seveda lahko nadaljevali. A naj raje nadaljujejo druge zgodbe, izkušnje, pricevanja. 
Pa še nekaj je pri zgodbah, izkušnjah, pricevanjih, verjetno še posebno zgodbah, izkušnjah, pricevanjih žensk, migrantk. Kar nocejo se namrec kon-cati. Ne z odhodi, s prihodi, smrtjo, pozabo. Konci se vedno zdijo le stvar sce­naristov, takšnih ali drugacnih. Moj fotr, ki je po noninih besedah znal ob »vrnitvi v domovino« z ladjo »Radnik« leta 1947 veliko bolje francosko kot slovensko, se danes ne spomni niti ene francoske besede. O Franciji iz fotrovih ust ni nikoli prišlo nic. Po abrahamu pa je zacel težiti, da bi pred smrtjo še enkrat rad videl ta Montceau-les-Mines, ki ga že od njegovega velikega poka spremlja v osebnih dokumentih. Mu bo to željo pomagala uresniciti snaha, ki zelo dobro govori francosko in je v hotelu sorodnikov tam nekje v Normandiji tudi delala kot, hm, gospodinjska pomocnica, dekla, služkinja? Le kaj nam lah­ko še vse povedo zgodbe, pricevanja, izkušnje žensk migrantk, štorije non? 
3 Študij, ki obravnavajo spreminjanje, prevpraševanje družbenih vlog, identitet, podob idr. mi-grantk in migrantov je seveda že v slovenskem prostoru toliko, da bi bilo podrobno navajanje ultramaratonsko pocetje. Glede na širino, razpršenost, kompleksnost vprašanj, povezanih z individualnimi, subjektivnimi procesi migracij je tudi utopicno pricakovati neko ultrapregle­dno delo. Na tem mestu torej navedimo le delo, ki verjetno zajame najširši spekter navedenih vprašanj in prinaša tudi najvecjo teoretsko preglednost: Ko tujina postane dom: resocializacija in narodna identiteta pri slovenskih izseljencih (Lukšic-Hacin 1995). 


LITERATURA 
Destovnik, Irena (2002). Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodarjenja. Celovec: Založba Drava. 
Leskošek, Vesna (2002). Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od 1890 do 1940. Ljubljana: Založba /*cf. 
Lukšic-Hacin, Marina (1995). Ko tujina postane dom: resocializacija in narodna identiteta pri slovenskih izseljencih. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. 
Ramšak, Mojca (2003). Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana: Društvo za proucevanje zgodovine, antropologije in književnosti. 
Verginella, Marta (2006). Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta. 
MOJA NONA 13 


NAŠA VARUŠKA 
Mirjam Milharcic Hladnik 
Naša varuška v New Yorku se je imenovala Pema. Pema je Tibetanka, rojena v Indiji staršem, ki so zbežali po kitajski okupaciji Tibeta. Ko smo se leta 2000 spoznali, je v New Yorku živela štiri ali pet let. Prišla je s turisticno vizo, ko pa je ta zapadla, je zaprosila za politicni azil. Glede na to, da je prišla iz Indije, kjer tibetanskim beguncem ne grozi preganjanje, samo revšcina in brezizhodnost, je njeni prošnji slabo kazalo. Ves cas postopka, ki se je po na­padu septembra 2001 še bolj upocasnil, ni smela zapustiti države. Pri starših v Indiji je imela dve hcerki, ki sta bili takrat, ko smo se spoznali, stari sedem in enajst let. Omenila ju je neko jutro, ko je prišla po naše otroke, in rekla: »Danes ima moja hcerka rojstni dan.« Pema je v Ameriko prišla iz skrbi za prihodnost svojih otrok. Z denarjem, ki ga je pošiljala, so placevali šolnino v zasebni ka­toliški šoli. Z izobrazbo so bile možnosti, da se njeni hcerki rešita revšcine, veliko vecje. Nekoc sem jo prosila, naj mi pokaže njuno sliko. Povedala mi je, da sta odlicni ucenki, da je njun oce in njen mož v Nepalu in da gresta vcasih k njemu na pocitnice. 
Pema je imela veliko prijateljic in kolegic, ki so bile vse Tibetanke in varu­ške v Greenpointu, kjer smo živeli. Skupaj so bile ves cas, ko so varovale otroke. Kadar je bilo lepo vreme, so bile v parku, tekale so za njimi, jih hranile ali poci-vale skupaj z njimi na odejah, ki so jih razgrnile v krogu, in se pogovarjale. Na-tanko tako so izgledale kot slovenske varuške v kairskih parkih in na aleksan­drinskih plažah, ki jih boste srecali na fotograijah v knjigi – zavzete z otroki in s pogovori v svojem, nikomur razumljivem jeziku. Tako kot njene prijateljice je tudi Pema dobila delo po sistemu priporocil. Prvo delo ji je pomagala najti rojakinja, tako kot so Franckinemu možu, ki ga boste spoznali preko njenih pisem, prvo delo na Nizozemskem pomagali najti slovenski rudarji. Od tu na­prej je bilo vse odvisno od nje in seveda srece, kot bi življenjskim okolišcinam in cloveški usodi rekla Stanka, ki jo boste zagledali, kako nekega lepega dne ilegalno precka jugoslovansko-italijansko mejo in se poda boljšemu življenju naproti. Vse je bilo odvisno od tega, kako dobro Pema opravlja svoje delo, kajti biti varuška pomeni, da je potencialno delo vedno na voljo, je pa vedno tudi samo zacasno. Ko otrok zraste in gre v vrtec, je treba poiskati novega. In tako mama otroka, ki gre v vrtec ali malo šolo, napiše oglas, da njihova varuška išce delo in doda svojo telefonsko številko. Oglas je visel na ograji otroškega igrišca. Poklicala sem jo, neznanko, ki mi je po telefonu razložila, kakšna je Pema, koliko ji placa, od kdaj do kdaj je navada, da cuva otroke, kaj se pripravi za kosilo, kam pelje otroke, za kaj poskrbi ona, in podobno. In potem je prišla Pema, urejena mlada ženska, ki je, to sem takoj opazila, kupovala obleke v isti trgovini kot jaz. Pogovorili sva se v petih minutah in naslednji dan je zacela delati. Prišla je tocno ob dogovorjeni uri, deklici, stari pol leta in leto in pol, posadila v vozicek in šla. Cez osem ur ju je pripeljala nazaj in vsi smo bili za­dovoljni. Dvakrat na teden, dve leti, dokler nista šli v vrtec. 
Fascinantno je dvoje. Kako je bila Pema popolnoma odvisna od svoje­ga dobro opravljenega dela, saj poleg dobrih priporocil in placila zadovoljnih staršev otrok, ki jih je cuvala, ni imela nobene druge varnosti. In drugic, kako neverjetno prepricljiva je osebna odgovornost, ki izhaja iz priporocila nekoga, ki doda še svoje ime in telefonsko številko. Velikokrat so me vprašali, kako sem lahko popolni tujki v velemestu na priporocilo druge popolne tujke zaupala svoja otroka. In presenetljiv odgovor je, da pravzaprav zelo lahko. S Pemo sva se vsakokrat dogovorili za cas in drobne posebnosti v zvezi z nego otrok, in to je bilo vse. Cez pet minut jih je že odpeljala v park, kajti ura je bila placana, da je z otroki, zato ni smela izgubljati casa s klepetanjem. Nikoli nisem vprašala, v katerem jeziku govori z njima. Redko sem si upala vprašati, kako je z njenima hcerkama, ker mi je šlo ob tem vprašanju na jok. A ob vsakem rojstnem dnevu svojih otrok sem se zalotila, da preracunavam, koliko let Pema že ni videla svojih. Poleti, ko smo bile dva meseca doma na pocitnicah, sem jo placevala, kot da bi ju cuvala. Ko smo se razšli, mi je bilo hudo in sem se prepricevala, da je bil to pac poslovni odnos. Na steni sobe v Ljubljani, kjer zdaj živimo, imam darilo, ki mi ga je poklonila za novo leto, in vedno, ko ga pogledam, vem, da to ni bil le poslovni odnos.  
Neverjetna stopnja zaupnosti me je v Združenih državah spremljala tudi v profesionalnem življenju. Ko sem zbirala življenjske zgodbe slovenskih mi-grantk in njihovih potomk, me je vedno znova presenetilo, da so jih bile pri­pravljene povedati popolni tujki, z njo deliti lepe in žalostne spomine, razkriti skrivnosti nekomu, ki so ga videle prvic in najverjetneje tudi zadnjic. Vcasih se mi je zdelo, da sem kot raziskovalka migrantskih izkušenj žensk bolj pre­pricljiva in deležna vecjega zaupanja, ker sem sama migrantka. Ker sem imela takrat, ko sem izvajala projekt ustne zgodovine, dva majhna otroka. Pomislila sem celo, da življenjske zgodbe, ki jih snemam, bolje razumem, ker živim v 
Mirjam Milharcic Hladnik 
okolju, o katerem mi sogovornice pripovedujejo. Ker sem lahko, ne glede na obdobje, ki so ga opisovale, lahko razumela, kako zlahka zacne otrok govoriti jezik okolja, še toliko bolj, ce je pri roki televizija ali ima brata ali sestro. Ko sem dobila možnost pregledati in analizirati družinsko migrantsko korespon­denco, ki je vsebovala pisma iz obdobja osemdesetih let, se je obcutek odgo­vornosti zaradi zaupanja še povecal. A tudi ob prebiranju orumenelih listov iz casov brez telefona, letalskih zvez in med vojno tudi brez poštnih povezav, sem prav zaradi svoje izkušnje lahko razumela, o cem pišejo. Tudi sama sem med petletnim bivanjem v New Yorku pisala pisma, pošiljala fotograije otrok, cestitke, darilca, drobne pozornosti, pakete, ob poletnih obiskih pa nosila do-mov stvari, ki jih nihce ni potreboval. In tako sem si vedno, ko sem poslušala posnete življenjske zgodbe ali prebirala pisma iz družinske korespondence in jih poskušala razumeti, analizirati in postaviti v teoretski kontekst, zastavljala isto vprašanje: koliko mene je v tebi? 
Eticni in metodološki problemi pri projektih ustne zgodovine, uporabi naracijskih tehnik ali analiziranju avtobiografskega gradiva – dnevniki, pisma, memoari, pripovedi – ki mu Marta Verginella (2004) pravi »dragocena skladi-šca individualnega spomina«, so številni. Pri raziskovanju življenjskih zgodo­vin je pomembno, da gre za življenja ljudi, ki niso izbranci politicnih, vojaških in nacionalnih zgodovin, oziroma posameznike, ki niso staljeni v soisticiranih izracunih kvantitativne metodologije. Gre za »demokratizacijo zgodovine« in drugih humanisticnih in družboslovnih ved, saj pridejo z uveljavitvijo naracij­skih metod in ustne zgodovine do besede tisti ljudje, ki jim pravimo (arogan­tno in neustrezno) »navadni«, »obicajni« ljudje, po butalsko pa celo »ženske«. Skozi njihove interpretacije »realnosti« se prikažejo konteksti, v katerih živijo. Pripovedi, življenjske zgodbe so »življenja v kontekstu«, umešcena v socialne, ekonomske, zgodovinske, religiozne in izobraževalne okolišcine; podvržena vplivom družine, skupnosti in družbenih institucij; odvisna od kulturnih po­krajin, osebnih prepricanj, intimnih dejanj, samostojnih odlocitev in njihovih posledic. Kljucnega pomena pri tem je razumevanje, da resnicnost ni ena in je zato tudi ne moremo znanstveno »ugotoviti«, ter da so vloge raziskovalcev in »objektov« raziskovanja zamenljive in prenosljive. 
Pri tem je kljucnega pomena opozorilo Liz Stanley, da moramo upošte­vati ideološka in politicna ter socialna gledišca »producentov vednosti«, tistih raziskovalcev – poslušalcev, ki pripovedi objavijo, skrajšajo, predelajo, spravijo v okvire teorij in konceptov in jih nenazadnje interpretativno umestijo v svoje kontekste. Gre torej za kontekste ljudi, ki pripovedujejo, kot tudi za kontekste tistih, ki iz njihovih pripovedi proizvajajo vednost in oblast. Zgodovina in dru­ge vede se potemtakem ne »demokratizirajo« samo zaradi uporabe avto/bio­grafskih virov in metod. Odlocilno je, kako se uporabijo in kaj iz njih nastane. Avto/biografska metoda sama po sebi ne omogoca, da se zaslišijo glasovi »na­vadnih« ljudi. Njihovi glasovi, interpretacije, doživljanja se zaslišijo samo, ce jim to omogoci odlocitev raziskovalca.4 Prav zaradi tega je metodologija avto/ biografskega raziskovanja nenehno podvržena eticnim in moralnim premisle­kom. Koliko in kako se bodo zaslišali glasovi ljudi, ki pripovedujejo zgodbe, je odvisno od tega, koliko spoštovanja imajo raziskovalci do zgodb drugih in ko­liko zadržanosti pri svojih znanstvenih interpretacijah so sposobni. Odvisno je od intimnih odlocitev, kam se v mrežah oblasti in moci produkcije vednosti raziskovalci s svojim delom želijo umestiti.5 
O eticnih in moralnih premislekih v pricujoci knjigi piše Marjan Drnov­šek, ki je po nakljucju dobil v roke povsem intimno korespondenco med mo-žem in ženo in se vec let odlocal, ali naj jo predstavi javnosti ali ne. Po težki odlocitvi nista bila izbor pisem in sestavljanje zgodbe nic lažja, ceprav je pri odlocitvi za objavo prevladal razmislek, da takšna osebna izkušnja pomemb-no prispeva k razumevanju subjektivnega doživljanja migrantskih procesov na Slovenskem. Urška Strle je bila pri obravnavi Stankine zgodbe v dodatnih težavah, ker v zgodbi nastopajo njeni sorodniki. Ce so Franckina pisma ostala v anonimnem kontekstu, saj je Drnovšek izbrisal vsa imena krajev in druge podrobnosti – enako je storila v svojem prispevku tudi Sanja Cukut – pa je Stankina zgodba opremljena z natancnimi imeni oseb in krajev. Ni prepro­sto iz pisem, pripovedi in lastnega opazovanja sestaviti zgodbo, ce na tvojo interpretacijo caka sorodstvo, ki ti je pri zbiranju gradiva zavzeto pomagalo. Kako se naj v takšnih okolišcinah znajde raziskovalka, tudi Katji Škrlj – rojeni v družini aleksandrink – ne more svetovati noben prirocnik. Tudi sestavljanje zgodbe Pepice in njene družine na treh straneh oceana zame ni bilo težko, ker so mi pomagali in zaupali vsi njeni sorodniki. Veliko težje je bilo premisliti, kaj je smiselno objaviti in kako tisto, kar objavim, interpretirati. Prav to so Špeli Kalcic povedale sogovornice na Jesenicah in svojo sumnicavost utemeljile s številnimi primeri, ko so njihove izjave popacili in jih postavili v kontekst, ki z njihovimi premisleki in odlocitvami ni imel nic skupnega. Naj gre za vnuka ali vnukinjo, sorodnico, zgodovinarja pred kupckom pisem, kupljenih na bolšjem 
4 Eden najpomembnejših »teoretikov« in »praktikov« ustne zgodovine, Alessandro Portelli, o 
predpostavki, da delavski razred koncno lahko spregovori skozi ustno zgodovino, pravi: »Tudi 
ce sprejmemo to, da delavski razred govori skozi ustno zgodovino, je jasno, da ne govori zno­
traj abstrakcije, ampak govori zgodovinarju, z zgodovinarjem in, kolikor je gradivo objavljeno, 
skozi zgodovinarja« (Portelli 1991: 56). 5 Demokratizacijo družboslovnih in humanisticnih ved skozi metode ustne zgodovine je najbolj 
nazorno in prepricljivo opisal hompson (1988). 
Mirjam Milharcic Hladnik 
trgu, raziskovalko, ki snema pripovedi neznanih žensk, ali prijateljico, ki vstopi v intimnost družine, vsi postopoma postanemo del omenjenih zgodb ali pa smo del njih že od rojstva. Poglavitni razlog, da se s skladišci individualnega spomi­na in z življenjskimi zgodbami sploh ukvarjamo, je v tem, da brez subjektivnih izkušenj tistih, ki odidejo, in tistih, ki ostanejo, migracijskih procesov sploh ne moremo razumeti. Status raziskovalcev osebnih izkušenj posameznikov, proucevalk družbenih in zgodovinskih fenomenov s pomocjo metode ustne zgodovine je najbolj natancno opisala Gabriella Gribaudi, ki pravi: »Po mojem mnenju se ustne zgodovine ne moremo nauciti. Z ustno zgodovino se lahko ukvarja le tisti, ki ljubi pripovedovanje drugih, ki je pozoren do pripovedi na splošno, ki uživa v tem, da prisluhne in posluša. Znati mora spoštovati druge in njihove interpretacije življenja ter zgodovine« (Gribaudi 2007: 85). 
V svetu se posebna raziskovalna pozornost migrantkam posveca šele zadnji dve desetletji, ko se je uveljavilo prepricanje, da so migracije spolno obeleženi procesi in je treba poleg makroekonomskih in politicnih vzrokov razumeti tudi splet intimnih, osebnih, družinskih, prijateljskih vezi in mrež, znotraj katerih se sprejemajo odlocitve o selitvah. S pomocjo avtobiografskih in drugih kvalitativnih metod se je vednost o migracijah obogatila s številnimi študijami in raziskavami o razlicnih vlogah, izkušnjah, položajih in obravna­vah moških in žensk v migrantskih kontekstih v preteklosti in danes. Knjiga, ki jo držite v rokah, je naš prispevek k obogatitvi te vednosti in razumevanju migracij na Slovenskem. 

LITERATURA 
Gribaudi, Gabriella (2007). Un certo amore per il racconto degli altri. Il microfono rovesciato: 10 variazioni sulla storia orale (ur. Alessandro Casellato). Treviso: Istresco. 
Portelli, Alessandro (1991). The Death of Luigi Trastulli and other Stories: Form and Meaning in Oral History. Albany: State University of New York Press. 
Stanley, Liz (1992). The auto/biographical I: The theory and practice of feminist auto/ biography. Manchester in New York: Manchester University Press. 
Thompson, Paul (1988). The Voice of the Past: Oral History. Oxford in New York: Oxford University Press. 
Verginella, Marta (2004). Suha pašta, pesek in bombe: vojni dnevnik Bruna Trampuža. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

ŽIVLJENJE, KOT SO GA PISALE 



MOJE MISLI SO BILE PRI VAS DOMA 
Poti prehodov v pismih 
Mirjam Milharcic Hladnik 
V torek opoldne, 25. novembra 1930, sta s parnika »Saturnia« na otok Ellis stopila moški in ženska. Videlo se je, da sta se vkrcala v Trstu. Oblecena sta bila elegantno, po zadnji italijanski modi. Moški je bil sprošcen in samo­zavesten, mlada ženska pa je ocitno prvic stala pred newyorškimi neboticniki. On ameriški državljan, ona italijanska državljanka, sovašcana iz slovenske Pri­morske in par mesecev mož in žena. Spoznala sta se na zacetku poletja, ko se je v njeni in za lucaj kamna oddaljeni njegovi vasi koncala košnja, pa porocila. Bila sta na poti na njegov dom v jeklarski Cleveland v ameriški zvezni državi Ohio. Moški je urejal zadnje formalnosti ob vstopu v Združene države Ame-rike, ženska je v žepu tišcala pismo, napisano na pisemski papir z ladijskim grbom. Koncalo se je z naslednjimi besedami: 
Danes u Torek 25 opoldne smo šli s parnika. Z Bogom 
Zazdaj koncam bom Vam z mesta še kaj vec. 
Naj dražje Vas pozdravjam in v duhu poljubljam Vas mama in tebe Ivan 
Vaša Nezabljena Pepica in 
Josip Valencich 
Ljuba mama! 
Vas prosim ne jocite in ne žalujte po meni po tolaženi bodite! 
Pismo je bilo naslovljeno na družino Udovic v vasi Jelšane in je zacetek dopisovanja in poti prehodov, ki so predmet analize pricujocega besedila. Ko­respondenca družine Udovic-Hrvatin-Valencic je pomemben vir za razume­vanje migracij, saj nam razkriva subjektivno realnost in intimne izkušnje vseh udeležencev migracijskega procesa – tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali, ter njihovih potomcev. Kot vir ni izjemna samo po vsebini, temvec tudi po obsegu in strukturi. Vsebuje stotine pisem, razglednic, vošcilnic, potrdil in številne reference na pakete, ki so postali del korespondence v desetletjih po letu 1945. 
Vse omenjene pošiljke so potovale med primorsko vasjo Jelšane, Clevelandom v Združenih državah Amerike in glavnim mestom Argentine, Buenos Aire­som. Osebe, ki so prejemale in pošiljale, so bile v razlicnih obdobjih razlicne. Ceprav imajo v pricujocem besedilu glavno vlogo mama Helena in njeni štirje otroci Jože, Tone, Pepica in Ivan, je osrednja pozornost posvecena edini hcerki in sestri, Pepici. 
Kljuc branja korespondence je življenjska zgodba njenih »poti prehodov«, njenih vrednot, custvovanj, ambicij in strahov. Poti prehodov so brez zacetka in konca, ceprav so opremljene z datumi in imeni krajev. So stanje in ne pot, so stalnica in ne cilj. »Poti prehodov« je sintagma, ki oznacuje migrantkino di­namicno življenje. Živela ga je kot clovek z vec identitetami, domovi in domo­vinami, v vec jezikih in socialnih okoljih, ne da bi katerokoli ali kateregakoli zamenjala, odvrgla ali zapustila. Živela je v njih in med njimi, vcasih izicno prisotna, vcasih v mislih in custvovanjih, nikoli brezbrižna, enodimenzional­na, nikoli samo tam ali samo tu, vedno na poti prehodov. Sledili jim bomo v pismih, pa tudi pripovedih njenih otrok v Clevelandu in zapisanih pricevanjih necakinje iz Jelšan. 
TISTI, KI SO ODŠLI, IN TISTI, KI SO OSTALI 
Ohranjena družinska korespondenca1 je nastajala v dolgem casovnem obdobju: Pepica si je dopisovala z mamo Heleno od leta 1930 do njene smrti leta 1940; z bratom Tonetom v Argentini do njegove smrti leta 1971; z bratom Ivanom do njegove smrti leta 1990; z njegovo ženo Elko in njuno hcerko, neca-kinjo Cilko, pa do svoje smrti leta 2004. Korespondenca brata Jožeta, ki je prav tako živel v Clevelandu, je potekala med Clevelandom, Jelšanami in Buenos Airesom do njegove smrti leta 1958. Ce upoštevamo še korespondenco med potomci bratov in sester, potem se med Jelšanami in Ameriko družinska kore­spondenca od leta 1923, ko se je tam naselil Jože, do danes še ni prekinila. 
Pri obravnavani korespondenci se ne premikajo samo desetletja casa in ljudje preko oceanov ter pisma in paketi v casu in prostoru, temvec tudi meje 
1 Cilka Udovic iz Jelšan in Joe Valencic iz Clevelanda sta mi dovolila fotokopirati in uporabljati ta del družinske korespondence: pisma, ki jih je Pepica hranila v svoji hiši v Clevelandu, in pisma, ki jih hrani Cilka v svoji hiši v Jelšanah. Korespondenca se zacne leta 1930 s prvim Pepicinim pismom z ladje »Saturnia« in z drugimi pismi, navedenimi na zacetku besedila. Koresponden-ca se koncuje in spreminja s porokami oziroma smrtjo družinskih clanov, kot je razvidno iz družinskega drevesa. Glavnina pisem, ki so mi bila na razpolago, zajema obdobje med letoma 1930 in 2004 in obsega približno 250 strani gradiva: pisem, vošcilnic, razglednic, denarnih nakaznic, itd. Za korespondenco, pomoc pri razumevanju družinskih razmerij in zaupanje se Cilki Udovic in Joeju Valencicu najlepše zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi za vse fotograije, objavljene v tem besedilu, ki so njuna last, razen razglednice Jelšan, ki sem jo dobila v dar. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

MOJE MISLI SO BILE PRI VAS DOMA 

ozemlja, od koder vsi izvirajo. Zato za politic­no enoto, kjer ležijo pri­morske vasi, ki nasto­pajo v korespondenci, tudi ni bolj primernega izraza, kot ga upora­bljajo sami migranti, to je stari kraj. Leta 1905 je iz vasi Brgud pri Jelša­nah Helenin prvi mož, Ivan Hrvatin, migriral v Ameriko in po par mesecih kot državljan avstro-ogrske monar­hije umrl v rudniku v Pennsylvaniji. Dva si-nova iz prvega zakona, ki ju je drugi Helenin mož, Jože Udovic, po­svojil, sta migrirala kot italijanska državljana, Jože leta 1923 in Tone tri leta pozneje. Jože se je v Clevelandu nasta-nil kot podnajemnik v hiši Valencicev in se spoprijateljil s svojim soimenjakom, Jožetom Valencicem. Njegov oce je iz vasi Novokracine, prav tako v bližini Jelšan, migriral v Ameriko leta 1909 kot podanik avstro-ogrske monarhije. Ko so se mu po enajstih letih pridružili žena in dva sinova, so bili italijanski državljani. V casu, ko se je mladi Jože Valencic zagledal v fotograijo Pepice, lepe sestre svojega prijatelja in soime­njaka – to mu je priložila v pismu – je bil že ameriški državljan in se je pisal Valencich. Tak priimek je dobila Pepica, ko se je konec poletja 1930 porocila s prijateljem in soimenjakom svojega brata, fantom iz sosednje vasi, ameriškim državljanom iz Clevelanda. Ko je po tridesetih letih prvic in zadnjic obiskala Jelšane, je bila Josephine, ameriška državljanka na obisku v Jugoslaviji. Njen 
Mirjam Milharcic Hladnik 
sin Joe Valencic – h je nekje v casu in prostoru izpadel iz družinskega ime­na – je stari kraj še tri desetletja pozneje obiskal v nikoli prej obstojeci državi Sloveniji, v kateri so bile Jelšane vas z mednarodnim mejnim prehodom s prav tako nikoli prej obstojeco državo Hrvaško. 
Desetletja in ljudi preko oceanov pa pisma in pakete v casu in prostoru brez meja in brezmejno povezujejo custva. Leta 1930 je brat Tone ob novici, da se je sestra porocila in izselila v Ameriko, pisal iz Argentine: 
Vsi se tožimo da nam gre slabo pa tudi jast se nimam kaj hvalit odkar sem prišel v ta prokleti Buenos Aires vedno slabše mi gre. (...) Mislil sem da bodem kaj za veliko noc poslal pa kakor kaže ne bom mogel. Clovek caka na boljše pa gre vedno slabše tako da za siromaka ni vec življenja. Torej z mamo vama je bila teška locitev oh vem da vama je bilo obema težko ali kaj hocemo usoda nas je razkropila v daljni neznani svet. 
Brat Jože pa je sporocil pravkar poroceni sestri, da jo cakajo v Clevelandu in poskušal pred njenim odhodom potolažiti mamo: 
Draga Mama! Ne jokajte prevec po Pepici, ker to bi vam lahko škodovalo. Vem, da vam je hudo ko boste izgubili edino hcerko ali naj vam bo v tolažbo, da si je dobila dobrega moža in od dobre družine. Dobro vem, da bo v duhu vedno pri vas. Mogoce vam bo vec pomagala kakor da bi se bila tam kje porocila. Vam klicem ponovno potolažite se. Vas pozdravlja in najdražje poljublja Vaš nepozabljeni sin Josip 
Mama Helena je po moževi smrti in odhodu treh otrok v daljni neznani svet ostala v Jelšanah sama z najmlajšim sinom Ivanom.2 Vse je skrbelo, da bo odhod edine hcerke poslabšal njeno zdravje. Njo je skrbelo, kako ohraniti domacijo in sinovo življenje zaradi vojaške obveznosti, pa kako se godi njenim otrokom po svetu, ali so srecni, zadovoljni in preskrbljeni. Par let po hcerinem odhodu ji je pisala: 
Jaz se še zmiraj ne morem privadit brez Tebe moja hci. Najbolj pa kadar nedelja pride, vse me caka narobe in vse prazno, pusto in tužno pa mi pride naprej kako mije bilo prej pa se najocem do sita. Kako mi je bilo lahko ko smo se vse pogovorile ali sedaj se nimam s kom. 
Sredi tridesetih let je Pepica pisala bratu Ivanu, ki je bil kot Giovanni Udovic vpoklican v italijansko vojsko: 
2 Kmetija je bila srednje velika, Jože Udovic pa izobražen kmet; bil je župan obcine Jelšane, oce­njeval je nepremicnine in bil tudi mrliški oglednik. Umrl je leta 1928. 
Pret par dnevi sem vdobila tvoje mi drago pismo. Najlepša hvala! Ali za mene jako žalostno, danes je že cetrti dan ali moje oci se niso še posušile. Noc in dan simi pret oci ti in mama. Neprestano me solze zalivajo dase smislit ne smem. Pres tega je moje srce slabo in obcutljivo kosem pa še odtebe dobila tako žalostno sporocilo se cutim prav bolno. Zakaj zakaj nas je usoda strgala iz domace grude in nas pognala v tujino da se moramo ubijat u tujem svetu ki milosti ne pozna. Ivan jast vidim vse tvoje gorje jast cutim kaj si mogel prestat ko si se locil od ljube domovine od drage mame in od iti neznano kam to je zate najhujše in najtežji udarec ki trpiš na duši in na telesu. 
Rdeca nit vseh pisem, ki tudi z desetletji ni zbledela ali izginila, so mocna 
custva ljubezni in navezanosti med družinskimi clani. Korespondenca pred­
stavi osebe, ki so igrale aktiv­
ne, dinamicne vloge tako v 
procesu tehtanja in sprejema­
nja odlocitev za migriranje, 
nacinih prilagajanja in ucenja 
v novem okolju kot pri ohra­
njanju in krepitvi socialnih 
mrež in trdnih družinskih 
vezi v starem in novem okolju. 
Osebe živijo v obeh svetovih, 
na obeh straneh Atlantika, v 
starem kraju in novem domu. 
Fizicno loceni mislijo drug na 
drugega, skrbijo drug za dru­
gega, se prepirajo, opravicuje­
jo, žalujejo, obžalujejo, živijo 
in delajo z mislijo na svoje 
socialno in družinsko okolje 
tu in tam. Iz korespondence 
je jasno, da so misli in custvo­
vanja intenzivna, skrbi in za-
mere pristne, življenja realno 
podrejena potrebam in ambi­
cijam na treh straneh morja. 
Leta 1940 je Jože ob novici 
o mamini smrti bratu Ivanu poslal naslednje besede: Pepica z mamo Heleno leta 1928. 

Mirjam Milharcic Hladnik 
Usoda je kruta! Žalost je bridka! Mamice ni in jo vec ne bo. Vi ste ostali sirote sami, a mi druge sirote, mamice nismo videli dolgo vrsto let. Usoda kruta nas je iztrgala iz gorkega objema naše nadvse ljubljene mamice in nas vrgla v tuji mrzli svet. Kakor, da clovek bil je preklet. Vem, da mati nas je objokovala, ko je ostala sirota skoraj sama. Ko si pa šel še ti v raztrgan svet, sem vedel, da je konec njenih let. Ko sem cital vrstice, da nas je pred smrtjo še enkrat vseh pogledala na slikah in nas blagoslavlja-la, sem se jokal ko otrok. 
Ne preseneca, da so bile custvene izpovedi mocne, dokler je še živela mama Helena, bi pa takšno pisanje lažje pripisali ženskim clanicam družine. Kot vidimo, nas pisma presenetijo v obeh predvidevanjih. Pri izpovedovanju custev so enako kot mama in sestra iskreni tudi bratje, predvsem Jože. Poleg tega se intenzivnost custvovanja z leti ne zmanjšuje. Nasprotno, kot bomo vi-deli v odlomkih, so pisma še po trideset in vec letih polna trepetajocih spomi­nov. Leta 1953 se Jože v pismu bratu Ivanu spominja obletnice svojega odhoda od doma. 
Danes je 30 let od kar sem prvic zapustil našo hišo in 24 let je od kar sem se z mojo Danico poslovil od vas vsih, ki ste mi še vedno dragi. Ob takih obletnicah sem še vedno v duhu pri vas. Vsak koticek v hiši, vsaka stezica, in vse kar je bilo lepega mi gre pred ocmi. To so spomini na lepe mlade dni. Pozabil jih nebom nikoli. Lepo je bilo ko je še mamica skrbela za mene, cakal kedaj prišel domov, in Bog vari, da bi bil lacen. V prhanko (?) je zagrebla klobaso, (ce jo je le imela), jo spekla in mi pustila gotovo znamenje, da me nekaj dobrega caka. Danes ko bi ji lahko kaj povrnil ni je vec! Naj pociva v miru. Brat Tone mi je že dolgo pisal, nevem ce tebi kaj piše, vceraj sem pisal tudi njemu, skrbi me, kako je z njim. 
To pismo je primer, kako so tisti, ki so odšli, in tisti, ki so ostali, ohranjali vezi preko casa in prostora in celo preko obdobij popolne prekinitve komunika­cije. Do takšne prekinitve je prišlo v korespondenci družine Udovic-Valencic-Hrvatin med drugo svetovno vojno, ko štiri leta niso izmenjali niti enega pisma. Obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je izražanju ljubezni in skrbi v pismih pridružilo pošiljanje paketov v Jelšane, to intenzivnost odnosov cez oceane in desetletja še stopnjuje. Pred prikazom nacina komuniciranja po letu 1945 pa moram predstaviti metodološko-analiticne kontekste proucevanja epistolarnih migrantskih praks in prvo desetletje Pepicinega življenja v obljubljeni deželi. 
PISNE PRAKSE MIGRANTOV 
Samuel Baily in Franco Ramella, ki sta objavila izbor iz korespondence italijanske migrantske družine, pravita, da so osebna pisma kljucni dokumenti za razumevanje subjektivne realnosti in socialne organizacije migrantov. Za razumevanje migrantske izkušnje moramo imeti vpogled v material, ki pred­stavlja subjektivno perspektivo aktivnih posameznikov v zapleteni, nikakor ne linearni dinamiki. Baily in Ramella navajata nekatera vprašanja, ki nas pri pro-ucevanju subjektivnih procesov migracij posebej zanimajo: 
Zakaj se posamezniki v tej veliki drami odlocijo migrirati, medtem ko se mnogi ali celo vecina prebivalcev njihovega domacega mesta odloci ostati? Kako si izbe­rejo cilj? Kako najdejo prostor za bivanje, delo in prijatelje? Kako se družijo med seboj in s pripadniki družbe gostiteljice? Kako se kot sodelujoci v migracijskem procesu spremenijo? Kaj se cez cas zgodi z njihovo tradicionalno kulturo, njihovi-mi družinskimi in vaškimi vezmi ter njihovimi osebnimi prepricanji in težnjami? (Baily in Ramella 1988: 2). 
Preko družinske korespondence dobimo natancen vpogled v subjektivni migracijski proces, ki ga vecina študij omenjenega procesa, tako zgodovinskih kot socioloških, dolgo casa ni vsebovala. Seveda je treba upoštevati zgodo­vinski, sociološki in ekonomskopoliticni kontekst. Za migracijsko dinamiko družine Udovic-Valencic-Hrvatin je to cas po prvi svetovni vojni, ki je v štirih letih dodatno poglobila revšcino in brezperspektivnost jelšanskega obmocja, da bi se temu pridružila še italijanska fašisticna raznorodovalna politika. Pri­morsko dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja ter prepletenost zgodovin­skih in socialnih okolišcin izseljevanja natancno opisuje Aleksej Kalc. 
Ob imigraciji iz politicnih in narodnostnih vzrokov se je skozi dvajseta in delno trideseta leta nadaljevalo tudi ekonomsko izseljevanje. To je bilo ravno tako po­sredno povezano z odnosom Italije do manjšinskega vprašanja, saj je raznorodo­valna politika za dosego svojih ciljev pritiskala tudi na gospodarske in socialne vzvode. Ob težkem položaju, ki ga je za sabo pustila vojna, zaostajanju ekonom­skega zagona in integracije z italijanskim gospodarskim prostorom, prepocasnem napredovanju industrializacije in agrarni krizi je »tujerodno« prebivalstvo Julij­ske krajine utrpelo unicenje lastnega inancno-zavarovalnega sistema hranilnic in posojilnic, ki je bil skupaj z gospodarskimi zadrugami dan režimskim upravam oziroma je prešel v italijanske ustanove. Podvrženo je bilo nadpovprecnemu davc­nemu pritisku in neprizanesljivemu ravnanju pri izterjevanju dolgov. Vse to je vodilo k šibitvi in zadolževanju male posesti, ki je prek sodnih prodaj množicno prehajala v tuje roke (Kalc 2002: 40).3 
3 V knjigi Poti in usode: selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje je izseljenska korespondenca uporabljena kot pomemben vir zgodovinskih prikazov izseljevanja iz Primorske (Kalc 2002). Obširno je navajana in uporabljena na izvirne nacine. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
V obdobju med obema svetovnima vojnama tudi Marjan Drnovšek po­sebej poudarja izseljevanje iz Primorske, ki ga oznaci celo kot »pravi eksodus primorskih Slovencev pod Italijo, saj se jih je nad 20.000 izselilo v Argenti-no (in okrog 2.000–3.000 iz osrednje Slovenije in Prekmurja) in do leta 1931 okrog 22.000 v Jugoslavijo« (Drnovšek 2001: 11). 

Pa vendar se omenjeni podatki zares dramaticno izostrijo šele, ko se 
razprejo izkušnje migracijskega procesa pri 
tistih, ki so odšli, in tistih, ki so ostali, kot so 
dokumentirani v pismih, paketih in denarnih 
nakazilih. Odprejo se možnosti za odgovore na 
niz vprašanj, ki se navezujejo na posameznike, 
predvsem družinske clane, ki so ostali in so 
prav tako vpleteni v migrantsko izkušnjo. Kaj 
pomeni za tiste, ki so ostali, odhod njihovih 
družinskih clanov? Kako si organizirajo življe­
nje, s cim zapolnijo praznine, ki so ostale za 
ljudmi, kdo jim pomaga pri delu? Kako ohra­
njajo vezi in prijateljstva tistih, ki so odšli, in z 
njimi? Kakšen je njihov status v ožji skupnosti, 
ko imajo migrante »pri hiši«, kakšne vaške vezi 
ohranjajo? Kako se spremenijo njihova osebna 
prepricanja, njihove težnje in custvovanja? Ni-kjer drugje ne moremo odkriti bogastva izkušenj, custvovanja, trpljenja, vese­lja in zadovoljstva tako natancno kot v njihovih lastnih besedah. 

O epistolarnih virih Marta Verginella pravi, da so poleg dnevniških za­pisov in spominov prav pisma postala »dragocena skladišca individualnega spomina«, ko se je pred tremi desetletji pozornost zgodovinarjev in drugih raziskovalcev preusmerila k posamezniku in custvovanju v razlicnih socialnih okoljih. 
In ce se je sprva relevantnost avtobiografskih virov kazala zlasti pri podajanju su­bjektivnih materialnih, družbenih in kulturnih razsežnosti preteklosti, je v nada­ljevanju zacela bolj izstopati njihova zmožnost posredovanja doživetega: izkušenj in obcutij posameznikov in posameznic – predvsem tistih, ki se niso posebej odli­kovali pri oblikovanju politicno relevantne zgodovine, so pa bili njeni obrobni ak­terji in spremljevalci njenih najbolj prelomnih dogodkov (Verginella 2004: 11). 
Bruce Elliot, David Gerber in Suzanne Sinke so uredili relevanten zbor­nik o migrantskih pisnih praksah in uvodoma navedli številne probleme in težave pri analizi korespondenc. Po pregledu obsežnih arhivov migrantskih korespondenc, ki so v nekaterih državah zgledno urejene,4 ugotavljajo, da ima-mo »redko dostop do obeh strani korespondencnega kroga« in da najveckrat poslušamo samo eno stran pogovora, saj so pri migrantskih korespondencah najveckrat ohranjena le pisma z ene strani (Elliot, Gerber in Sinke 2006: 3). Korespondenca družine Udovic-Valencic-Hrvatin je v tem smislu izjemen vir za proucevanje migracij, ker je obsežna tako v kolicini pisem kot v številu oseb, ki so vkljucene v dopisovanje, ter v casovnem obdobju, v katerem je potekala. V njej so zajete tri dopisovalske strani, kar je izjemno dragoceno in redko. 
Naslednji problem, ki ga navajajo avtorji zbornika, je, da nikoli ne vemo, kako popolna je zbirka pisem celo tam, kjer te obstajajo in so arhivsko urejene. To, popolnoma razumljivo, velja za vsako, tudi pricujoco korespondenco. Dru-žinska korespondenca iz obdobja vec kot osemdeset let ni ohranjena in dose-gljiva v celoti. Še posebej to velja za del, ki je pripadal bratu v Argentini, saj ni imel družine, ki bi pisma shranila. A vecina pisem v Jelšanah in tistih, ki jih je prejela Pepica v Clevelandu, je avtorici dosegljiva za raziskovalne namene. 
Pogosto, pravijo avtorji zbornika, je težko razumeti, kaj pisci želijo pove­dati, še posebej, kadar so neizobraženi in pišejo v narecju. To gotovo ne velja 
4 Nekatere evropske države, na primer Nemcija, Nizozemska, Norveška imajo zbrane in urejene zbirke migrantskih korespondenc, ki vsebujejo vec deset tisoc enot in se še dopolnjujejo ter, seveda, tudi publicirajo. Nacrtno zbiranje, hranjenje in publiciranje tovrstnega gradiva pri nas ne obstaja. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
za avtorje obravnavanih pisem družine Udovic-Valencic-Hrvatin. Ceprav niso bili izobraženi in so pisali v dialektu, ponavadi brez rabe locil, so izraznost, jasnost in razumljivost njihovega pisanja izjemne. To še posebej preseneca, ce upoštevamo, da so vedno pisali utrujeni in zaspani, saj so si cas za pisanje vedno vzeli šele po dolgem delovnem dnevu. Kot bomo videli v delih navede­nih pisem, je bilo to pri Jožetu, ki je imel gostilno, ob treh ali štirih ponoci, pri Pepici pa po polnoci. 
Pri rabi migrantske korespondence v raziskovalne namene so potrebni tudi razmisleki o tem, kako reprezentativna je dolocena korespondenca za splošno migrantsko izkušnjo in kako tocna oziroma preverljiva so dejstva v pismih. Ker so pisma najveckrat osebna in intimna, je zadnji premislek pogo-sto nepotreben, saj je njihova vrednost prav v osebnih doživljanjih in custvo­vanjih korespondentov. Še vec, vedeti moramo, da je vsak zgodovinski vir, ki izhaja iz cloveške percepcije, subjektiven in da tako ustna zgodovina kot ana­liza korespondenc na to samo bolj jasno in nedvoumno opozarjata. Povsem jasno je tudi, da pisem ne moremo brati kot nujno nepristranskih, resnicnih in iskrenih izpovedi misli in custev podpisanega. Pismo je vedno socialno kontekstualizirano in sestavljeno tako, da »izpolni pricakovanja prejemnika, kot si jih pisec predstavlja« (hompson 1988: 104). Glede reprezentativnosti pa velja upoštevati, da je posploševanje mogoce takrat, ko imamo možnost analizirati vec migrantskih korespondenc ali primerjati to, kar je pri nas na razpolago, z obsežnim opusom tovrstnih raziskav, ki so že bile narejene v Evropi in drugod. Vsekakor velja, da so migrantske korespondence osrednji dokument za proucevanje migracij in razumevanje solidarnosti in vezi, iz­kušenj in custvovanj posameznikov, migrantov »v njihovih lastnih besedah« (Elliot, Gerber in Sinke 2006: 6). 
Nacina raziskovanja migracijskih procesov, kot sta ustna zgodovina in analiza korespondenc, tudi pri nas dobivata svoje zagovornike in praktike (Kalc 2004; Drnovšek 2004; Verginella 2004; Luthar 2000). Na ta nacin migra­cijske izkušnje brezimnih množic pocasi sestavljajo konkretne individualne in družinske zgodbe, teorija in zgodovina migracij pa pridobivata neprecenljiv vpogled v subjektivne realnosti in socialne organizacije migrantov. Poleg tega nam ti viri omogocajo, da se oddaljimo od uveljavljenega pogleda na migrante kot homogene skupine, ki jih dolocata etnicna in razredna pripadnost, kot so Poljaki, Slovenci ali Italijani in skromni nekvaliicirani delavci. Omogoca nam izostriti perspektivo, v kateri se migranti pokažejo kot posamezniki s povsem razlicnimi odzivi na edino skupno okolišcino, to je nov ekonomski in socialni red, s katerim so sooceni. Kot poudarja John Bodnar in bomo nazorno zagle­dali v opisu prihoda Pepice v Cleveland, se priseljenci 
niso stiskali skupaj kot skupine tujcev ali delavcev, ampak so bili dejansko mocno razdrobljeni po razlicnih enklavah glede na notranje statusne položaje, ideolo­gijo in usmeritev. Pomembna posledica skupinske razdrobljenosti je v tem, da resnicna dinamika, ki je pojasnjevala prilagoditev priseljencev, ni bila preprosto v odnosu priseljenske in ameriške kulture ali v tocki, kjer so se v tujini rojeni delavci srecali z industrijskimi menedžerji, pac pa je bila na vseh tockah, kjer so se prise-ljenske družine soocale z izzivi kapitalizma in modernosti: v domovini, soseski, šoli, na delu, v cerkvi, družini in bratski dvorani (Bodnar 1985: xvii). 
V zadnjih desetletjih se je raziskovalno podrocje migracij in migrantov iz dežele priselitve razširilo na dežele izselitve. To je pomembno dopolnilo per-spektivo raziskovalcev migracij iz razlicnih družboslovnih in humanisticnih disciplin ter obogatilo njihove rezultate. Tako, na primer, vidijo zgodovinarji migracij, kot poudarja Bailey, 
bolj kompleksen, dinamicen in odprt proces, ki se je zacel v domaci vasi in na­daljeval zunaj nje z migracijo, vkljucitvijo v deželo gostiteljico in s sociokulturno prilagoditvijo. Ne predpostavljajo vec enega samega rezultata, kot je asimilacija, zakljucek procesa po dolocenem casovnem obdobju, ali neizogibnosti oziroma ireverzibilnosti dolocenih vzorcev interakcije. Ekonomske, socialne in politicne strukture – kot tudi kulture domacih vasi – postanejo sestavni del razlag, kaj se je posameznikom v tujini zgodilo. Skupnosti, ki pošiljajo, in skupnosti, ki spre­jemajo, so konceptualno povezane v okviru analize, ki tem raziskovalcem omo­goca, da preucujejo hkratni vpliv kulturnega vztrajanja in spreminjanja (Bailey 1999: 10–11). 
V pricujocem besedilu bom pokazala, kako je za razumevanje konceptu­alne povezanosti »skupnosti, ki pošiljajo, in skupnosti, ki sprejemajo«, uporab­na analiticna kombinacija korespondenc in življenjskih pripovedi. Omogoca širok vpogled v individualne migrantske izkušnje z razlicnih perspektiv: na izseljence ne gledamo vec kot na skupino tujcev v neznani deželi, ki jih doloca­ta etnicnost in delovna sposobnost, pac pa kot na posameznike, ki v razlicnih okolišcinah sprejemajo razlicne osebne odlocitve in dosegajo razlicne življenj­ske uspehe. Migrantska korespondenca se skupaj z metodo ustne zgodovine izkaže kot nepogrešljiv vir relevantnih informacij o intimni percepciji novega sveta in starega kraja.5 
Korespondenca ima v glavnem enake znacilnosti kot naracija. Pisma so »ikcija samorazkrivanja«. Morda se pri nobeni drugi komunikaciji tako moc­
5 Moram poudariti, da nismo nikdar rekli Jugoslavija ali Slovenija ali Kranjska. Izraz je vedno bil stari kraj. Pepicin sin Joe Valencic v elektronskem pismu avtorici, 20. 3. 2006. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

Pismo Elke, s katero se je Ivan porocil leta 1939, po smrti mame Helene. 
no ne zavedamo naslovnikov in njihovih pricakovanj, torej pricakovanj, kot si mi predstavljamo, da jih imajo, kot pri pisanju pisem. hompson poudarja, da so pisma nedvomno izvirna komunikacija, vendar to ne pomeni, da so zato ne­pristranska in prikazujejo resnico ali dejanska custva pošiljateljev. »Dejansko so podvržena vrsti socialnih vplivov, ki jih opazujemo pri intervjujih, a v pou­darjeni obliki, saj je pismo le malokdaj napisano naslovniku, ki bi se trudil biti tako neopredeljen kot tisti, ki intervju posluša« (hompson 1988: 103–104). Carla Kaplan pravi, da je vsako pismo »performans«, ki toliko odkriva kot tudi prikriva. Je diskurzivna predstava, ki ima hkrati spušceno in dvignjeno zaveso (Kaplan 2002: 20) 
Posebno vlogo pri omenjeni predstavi igra cas, saj je med odposlanim in prejetim pismom casovni zamik, ki lahko proizvede posebej dramaticen zaplet. O tem govori tudi Solveig Zempel, raziskovalec in zbiratelj norveških migrantskih korespondenc. Trdi, da je za zgodbe, ki jih pripovedujejo pisma, znacilna fragmentarnost: 
Po svojem bistvu kažejo pisma na locitev med pošiljateljem in prejemnikom v casu in prostoru, ceprav hkrati predstavljajo tudi prizadevanje pošiljatelja, da bi ta prepad premostil. Fragmentarnost je z dolgimi presledki med dogodki in poroci­lom o njih, med poslanim pismom in prejemom odgovora nanj, tudi bistvo same pisemske forme. Pisma lahko postanejo v teku casa vedno redkejša, pa tudi fokus se lahko scasoma spremeni (Zempel 1991: XIV). 
Kot bomo videli v nadaljevanju, je bil cas med poslanim pismom oziro-ma paketom in odgovorom nanj najbolj dramaticna izkušnja pošiljateljev iz Clevelanda.6 Prav zaradi tega pisma na tako prepricljiv nacin razkrivajo kom­pleksnost, zapletenost in kontroverznost konstituiranja medsebojnih odnosov in identitet dopisovalcev. To je nedvomno svojevrsten analiticni problem, ki ga David Gerber imenuje »epistolarna maškarada« in ga opiše kot problem molka in neresnic. Poudarja, da 
pri izseljenskih pismih naceloma ne gre za dokumentiranje sveta, pac pa za utr­jevanje medsebojnih odnosov, ki postanejo ranljivi zaradi dolgotrajne locenosti na veliki razdalji. Ker vsebina pisma rabi omenjenemu namenu, ga moramo, na svoj nacin globoko varljivega, saj izvira iz najglobljih skrivališc cloveških potreb in custev, razumeti kot izhodišce prizadevanj vseh vpletenih udeležencev (Gerber 2006: 143). 
6 O dramaticnosti cakanja odgovora na poslano pismo govorijo tudi Franckina pisma, ki jih v pricujoci knjigi predstavlja Marjan Drnovšek. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
Naj k »epistolarni maškaradi« dodam še problem, s katerim se soocata raziskovalka ali raziskovalec7 in ga poudarja Zempel, to je eticno vprašanje objavljivosti ali neobjavljivosti vira. Kot poudarja v analizi »ameriških pisem«,8 ta pripovedujejo zgodbe »migrantov iz mesa in krvi – ali vsaj toliko, kot jih je pisec želel družini in prijateljem razkriti – in lahko vcasih vsebujejo dele, ki so prevec intimni ali obcutljivi, da bi jih lahko delili s tujci« (Zempel 1991: XIV). Povsem razumljivo sta branje in analiziranje pisem zapleteno opravilo, ki zahtevata kontekstualizacijo in interdisciplinarni pristop, predvsem pa kljuc za razbiranje pomenov pisem izhaja iz izbrane teze in teme analize. 
Kot sem omenila, je kljuc pricujocega branja korespondence zgodba Pe­picinih »poti prehodov«, njenih vrednot, custvovanj, ambicij in strahov ter ohranjanja in krepitve socialne in družinske solidarnosti v kontekstu transna­cionalnega življenja v dveh svetovih, na dveh straneh oceana, s kompleksno kulturno in nacionalno zvezajeno identiteto.9 Pri celotni družinski korespon­denci pa se jasno pokaže tudi relevantnost Gerberjeve ugotovitve, saj pisma ra­bijo utrjevanju medsebojnih odnosov. Med desetletji locenosti korespondenca ohranja in utrjuje odnose, ki jih vsi udeleženci hocejo na vsak nacin ohraniti kot ljubece, razumevajoce, solidarne in lojalne – tudi s pomocjo molka in ne­resnic, nenapisanega in zamolcanega. 
GOSPOSKA, GOSPOSKA 
Leto 1930 je bilo za Pepico prelomno leto, ceprav v družinski strategiji preživetja predstavlja zgolj kontinuiteto migracijskega procesa. Porocila se je resda z neznancem, vendar hkrati s fantom iz sosednje vasi, prijateljem svojega brata, ki ji ga je v pismih priporocal kot cloveka iz dobre družine. S težkim sr­cem je zapustila ljubljeno mater, a to sta pred njo naredila že oba brata (in njen prvi mož) in eden od njiju jo je nestrpno pricakoval. Preselila se je na drug kontinent in v neznano okolje, a v njem so živeli njeni sorodniki, sovašcani in 
7 V pricujoci knjigi omenja odsotnost neprijetnih tem (brezposelnost, nesoglasja v družini) v 
migrantski korespondenci Stanke in njene družine Urška Strle, o eticnih problemih rabe virov 
pa piše Marjan Drnovšek. 8 »Ameriška pisma« so splošna oznaka za norveško migrantsko korespondenco, ki je zbrana v 
posebnih arhivih v Združenih državah Amerike in na Norveškem in vsebuje – za naše razmere 
– nepredstavljivo veliko enot. Raziskovalci so se zbiranja lotili zgodaj, heodore Blegen (1955) denimo že leta 1928. 
9 'Zvezajena identiteta' (hyphenated identity) je termin, ki je nastal v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja in velja za priseljence, ki cutijo pripadnost tako kulturi, iz katere so prišli, kot tudi državi in kulturi, v katero so se priselili. Na zacetku je imel slabšalen pomen, ki pa je s politiko multikulturalizma pridobil pozitiven predznak. Uporablja se tudi v prenesenem pomenu za moderno pojmovanje identitete kot vecplastne, sestavljene, hibridne, luktuirajoce identitete. 
znanci. V obljubljeno deželo je stopila v casu, ko sta se zacela ekonomska kriza in obdobje najvecje brezposelnosti v zgodovini Amerike, vendar je ta še vedno veljala za svobodno deželo, polno življenjskih možnosti. Angleškega jezika Pe-pica ni znala, vedela pa je, da bo lahko govorila slovensko veliko bolj sprošceno kot doma v Jelšanah. Bila je lepa, mlada, delovna in odlocna. Po dolgem poto­vanju jo je v Clevelandu sprejela v crno oblecena in s crno ruto pokrita moževa mati. Sprejem je bil prav tak, kot bi bil, ce bi se bila mlada nevesta odpeljala iz svoje rojstne vasi v par kilometrov oddaljene Novokracine, ne pa cez ocean. Družinsko izrocilo, kot ga je povzel Pepicin sin, pravi: 
Ko je naša mama prišla v Cleveland, je bila oblecena v knit suit, ki ji jo je moj oce kupil v Trstu, in obuta v spectator cevlje, tiste dvobarvne cevlje z luknjicastim okrasom. Torej je bila oblecena po najnovejši italijanski modi. Prišla je v Cleveland in nona in njene prijateljice so bile v temno oblecene in z dolgimi kiklami. Ena je z glavo zmajevala in mami rekla, »gosposka, gosposka«, mlajša prijateljica pa je rekla, da mama izgleda kot Ingrid Bergman. Mama je imela dolgo kito in je bila ponosna na svoje lase kostanjeve barve. Nona ji ni pustila kito nositi spušceno po hrbtu, ceš, da bi jo moralo biti sram pred možem lase kazat. Cez nekaj casa je mama ugotovila, da ne more pravega klobuka najti, ker so bili modni ozki cloche klobuki, ki so stiskali glavo in ni bilo prostora za njeno spleteno kito. Odlocila se je, da si bo lase ostrigla, da bo bolj po modi. Ampak nona se je uprla in rekla, da »ne bo ostriženka pod mojo streho spala«.10 
Tako je iz zaostale in revne province nekje na vzhodu italijanske fašisticne države v jeklarsko velemesto svobodnega ameriškega urbanega okolja prišla imenitno oblecena mlada ženska. Vselila se je v dom tradicionalnih podežel­skih kodeksov, navad in vrednot ter oblacilnih praks. Po dolgem potovanju cez ocean je prispela v socialno okolje obljubljene dežele, kjer je vladalo iz starega kraja dobro znano pomanjkanje dela in sredstev za preživetje. Od lju­bece in razumevajoce družine v nesvobodnem svetu se je odselila v družino matriarhalnega avtoritarnega reda v najbolj svobodni državi na svetu. V tem otvoritvenem prizoru se nam odpre kontradiktorna, ambivalentna in komple­ksna postavitev na prizorišcu drame prehoda, ki ji bomo sledili v nadaljevanju. Zapletejo se preproste predstave o delitvi na moderno in tradicionalno, urba-no in ruralno, domace in tuje, možnosti in ovire. Zares se izostri perspektiva, v kateri poti prehodov nimajo cilja, ker so življenje samo. Cilji so samo nakljuc­na mesta na ladijskih in železniških vozovnicah. 
10 Joe Valencic o prihodu svoje mame v Cleveland, diskusijski prispevek na mednarodni konfe­renci Vloga žensk v migracijskih kontekstih slovenskega etnicnega prostora, Ljubljana , 17. 10. 2004. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

Zdi se, da je Pepica preko oceana prispela nazaj v znano okolje jelšan­skega obmocja.11 V Clevelandu sta bili družini njenega moža in brata, bili so sosedi in znanci iz jelšanske okolice, bile so slovenska katoliška cerkev in šola, slovenske trgovine in banke. Razlika je bila v tem, da se je v slovenski skupno­sti v Ameriki lahko govorilo, pelo, recitiralo, kupovalo, obrekovalo, barantalo in bralo po slovensko brez strahu pred fašisticno represijo, ter v tem, da so se slovenske dramske, pevske, plesne, folklorne, operne in družabne prireditve odvijale kot po tekocem traku. Ceprav je imela zdaj svojo družino, pa v svoji bližini ni imela matere in bratov. Pepica je, denimo, v pismih v Jelšane še vedno z mislimi doma, skrbi za družinske clane, opisuje svoje družinsko življenje in ko dobi v Ivanovi ženi Elki primerno sogovornico, ji sporoca tudi bolj intimne podrobnosti. Mlada ženska, ki je bila z mislimi vedno ob svoji mami in se je zanimala za košnjo, krompir, vreme in je v enem pismu celo prosila, naj ji pošljejo seme za glavnato solato, ki si jo je želela posejati na domacem vrtu v Clevelandu, pa je bila tudi nekaj povsem drugega. V analizo družinske kore­
11 Leta 1934 so Jože Hrvatin in prijatelji v Clevelandu ustanovili pevski zbor Sloga, ki so ga poi-menovali po pevskem zboru v Jelšanah. Clanici sta bili tudi Pepica in Danica, zbor pa je deloval do leta 1941. Prosvetno društvo Sloga je bilo v Jelšanah ustanovljeno leta 1866 in je imelo tamburaški, pevski in igralski odsek. Gl. Maljevac idr. (1998: 29–30). 
spondence sem vkljucila tudi pripovedi Pepicinih otrok.12 Iz njunih pripovedi se izlušci še ena, drugacna podoba. Svojo mamo sta opisala kot zelo preda-no slovenski skupnosti in kulturi, a po drugi strani tudi odlicno prilagojeno ameriškemu nacinu življenja. Sin Joe Valencic je omenil, kako je Pepica vedno govorila, da je v svojem življenju najbolj ponosna na svoje otroke: Potem pa je bila najbolj ponosna, da se je naucila anglešcino in lahko komunicirala. Posebno je bila ponosna, da se je lahko inteligentno pogovarjala z zdravniki in je ona njih razumela in oni njo, tudi s strokovnimi izrazi.13 Ko k podobi iz pisem dodamo osebna pricevanja njenih otrok, vidimo, da Pepica v Clevelandu ni samo gojila glavnate solate in pomidorov, skrbela za družino, govorila slovensko, sprejema-la znance iz širšega jelšanskega okrožja in pisala pisma svojim sorodnikom. Po pripovedovanja njenih otrok je bila moderno pocesana in oblecena,14 angleško govoreca in obcasno v razlicnih tovarnah zaposlena ženska.15 Pepica je živela v socialnem univerzumu Jelšan, hkrati pa prav tako intenzivno v ameriški druž-bi, popolnoma drugacni od domace vasi in tamkajšnjih navad. 
Hkratni vpliv kulturnega vztrajanja in spreminjanja lahko razložimo preko dejavnikov ohranjanja in spreminjanja, na katere je opozorila Suzan­ne Sinke. V zgodovinski analizi izkušenj nizozemskih migrantk v Združenih državah Amerike je glede migrantk in njihovih strategij prilagajanja novemu okolju poudarila, da je na osebne odlocitve in izbire znotraj konteksta kon­servativnega ali inovativnega pristopa vplivalo vec dejavnikov. Poudarjati, da so bile migrantke neutrudne nosilke konservativnega ohranjanja tradicije in spolnih vlog, ali nasprotno, modernizatorke, ki so izkoristile »deželo svobode« za javno, politicno udejstvovanje in zavracanje vsega tradicionalnega, od svoje družbene vloge do obleke, se ji zdi zgodovinsko in sociološko neustrezno. Za to, kakšno pot so ubrale migrantke, je bilo odlocilnih vec razlicnih okolišcin, ki jih Sinkejeva razvrsti v pet dejavnikov. Prva sta bila življenjsko obdobje, v katerem so ženske migrirale, in njihov zakonski status. Odlocitev o tem, kako se bo prilagajala novemu okolju, je bila za samsko mlado žensko povsem dru­gacna kot za poroceno žensko s kopico otrok. 
12 Intervju s hcerko Cecilio (Cilko) Valencic Dolgan in sinom Joejem Valencicem, Cleveland, maj 
2002. 13 Pogovori s sinom Joejem Valencicem so se nadaljevali po elektronski pošti. Navedeni citat je iz 
elektronskega pisma, 17. 3. 2006. 14 Iz pisem in intervjujev je razvidno, da je bila Pepica odlicna šivilja, ki je sebi in otrokom šivala 
nova in prikrojevala stara oblacila. 15 Intervju s hcerko, Cecilio (Cilko) Valencic Dolgan, in sinom, Joejem Valencicem, Cleveland, 
maj 2002. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
Drugi je bila stopnja etnicne strnjenosti v njihovem novem domu, posebej clanov njene razširjene družine. To je bil odlocilni dejavnik pri tem, ali so ženske lahko ponovno ustvarile mnoge družinske in socialne mreže, ter pri tem, kakšno stopnjo nadzora je lahko etnicna skupnost izvajala nad mlajšimi odraslimi. Tretji dejavnik, bližina urbanih središc, je v veliki meri dolocala stopnjo, do katere so bile ženske izpostavljene »dominantnim« ameriškim vlogam in raznolikim možnostim. Cetr-ti, razred, je ustvarjal odlocilno razliko v predstavah in možnostih. Prenašal se je v izobraževanje za deklice in dolocene prostocasne aktivnosti za ženske. Odraslim ženskam, ki so že pripadale mešcanskemu življenju na Nizozemskem, na splošno selitev ni ugajala, medtem ko so mlade ženske istega porekla najpogosteje izko­ristile ameriške izobrazbene in poklicne možnosti. Mesto žensk v etnicno/rasni hierarhiji Amerike, peti dejavnik, je bil pogosto neviden, pa vendar odlocilen za možnosti, od sposobnosti za migriranje sploh do ženitnih izbir in možnosti za delo (Sinke 2002: 4). 
Ce pogledamo, kako so ti dejavniki vplivali na Pepicine odlocitve, vidi-mo, da je v Ameriko prišla sicer porocena, vendar mlada in brez otrok. Ceprav je živela v tradicionalnih okvirih moževega doma, je uresnicevala svoje želje po tem, da je bila moderna in urejena »po ameriško«. Bila je intenzivno vklju-cena v življenje strnjene etnicne skupnosti, v kateri je bila tudi mocno dejavna. Udeleževala se je kulturnih in družabnih prireditev in aktivnosti, kot tudi ver­skih obredov in prostovoljnih del. Po drugi strani pa je vendar živela v velikem mestu, ki je ponujalo možnosti za izboljšanje in spremembo tradicionalnega življenja. Prvo priložnost je Pepica z možem izkoristila sredi tridesetih let, ko sta se zaradi nevzdržnih razmer življenja pri tašci odselila na svoje. Opis razlo-gov je najbolj zgošceno podan v pismu poleti 1934, v katerem je mami sporo-cila novico, da sva jast in Jože posebi in da sta se pobrala brez krega. Pojasnilo je bilo preprosto: Mama so bili z nami dobri dokler je šla vsa voda na njihov mlin, kakor mi je rekla teta Minkina ko se je z mano po zdravila da dokler bo vse po njihovo da bo dobro in da mi bojo vse dali a kadar da jim se bom kaj zamerila da bo slabo zame in tako je bilo. 
Ljuba Mama! Poprej Vam nisem nikoli nic pisala, rajši sem Vam dobro ko slabo ker Vam nisem hotela delat skrbi ker vem da jih svojih imaste preko glave. A ni ga bilo dneva da se ne bi Vas spominjala Vas in Vaših beset. Dosti ste mi Vi pripomogli da se nisem niti enkrat z nobenim skregala rajši sem vse potrpela pa se zjokala da me ni nobeden slišal. Otrok mi je bil v najvecjo tolažbo, ob njemu sem vse pozabila. Jože moj je tudi reveš smili se mi pa ko je mogel on je mene tolažil jas njega. Tolika leta je delal in mantral se vsak cent je mami dal v roke kar somu kdaj dali z dobre volje nazaj tisto je vzel in zdaj ko ni delal kakor da ne bi nikdar nic. Koje pa zdaj zacel delat so hoteli zopet tako da bi jim vso placo dal v roke potem pa bi jih prosil kadar bi hotela kam iti in kadar ne bi dajali bi zopet rekli da nas oni hranijo. 
Življenje je bilo težko, ker je med ekonomsko krizo Joe Valencich delal le obcasno, pomanjkanje denarja pa je bilo obcutno tudi zaradi njegove bolehnosti in nezaposlenosti, ki si jo je kot jeklarski de­lavec prislužil s sindikalnim delovanjem. Možnosti, ki jih je kljub temu za izbolj­šanje življenja ponujalo veliko mesto, je Pepica izkoristila z obcasnim zaposlova­njem in ugodnim nakupom hiše tik pred izbruhom druge svetovne vojne.16 Kljub delavskemu poreklu in življenju v mreži družinskih struktur, ki v njenem prime-ru ni nudila pomoci, pac pa zgolj nadzor, sta si z možem v okolju velikega mesta in možnosti, ki jih je ponujalo, lahko po svo­je uredila življenje in ga tudi avtonomno živela. Kot je razvidno iz pisem, je bilo prva leta v ekonomskem, emocionalnem, 
družinskem in osebnem smislu zelo težko. Pomagati ni mogla ne sebi ne svoji mami in bratu v Jelšanah. Mož je bil pogosto 
brez dohodka, kar je zaslužil, pa je moral dajati svoji materi. Pepica je v pisma, ki jih je pogosto pošiljala v Jelšane, prilagala po en dolar, vcasih je bilo to vse, kar je uspela poslati v celem letu. S tašco se nista razumeli, bila je pod njenim strogim nadzorom. Mocno je pogrešala mamo in brata, še posebej mamo, s katero sta si bili blizu. V par letih po prihodu je rodila hcerko in kmalu po roj­stvu izgubila sina. Pocutila se je osamljeno, ceprav v pismih ni nikoli zaslediti najmanjšega ocitka možu ali namiga, da se z njim ne bi razumela. 
Življenje v strnjeni etnicni skupnosti je Pepici nedvomno dajalo obcutek varnosti, pripadnosti in smisla. Svoje otroke je vzgajala v slovenski tradiciji in jih dosledno ucila slovenski jezik. Pa vendar jih je vsako poletje tudi vpisala na umetniške tecaje v Cleveland Museum of Art in jim omogocala širšo družbe-no, socialno in izobrazbeno izkušnjo. Nedvomno so bile tudi njene aspiracije 
16 Pepcina fotograija, posneta leta 1949 pred njeno hišo, je objavljena na zacetku poglavja. 

Mirjam Milharcic Hladnik 
visoke, saj smo videli, da je angleški jezik ne samo znala, ampak odlicno ob-vladala, mocno pa se je angažirala tudi pri izobrazbi svojih otrok. Kombinacija ohranjanja in spreminjanja je pri Pepici zanimiva in vredna pozornosti tudi z upoštevanjem drugih dejavnikov. Na primer njene rudimentarne izobrazbe, kajti šolanje v Jelšanah je prekinil in nazadnje onemogocil italijanski fašizem; njene verske in etnicne lojalnosti, ki je izvirala iz tradicionalnih družinskih in skupnostnih vrednot; njene razredne pripadnosti delavskemu razredu brez zašcite in nenazadnje tudi njenega migrantskega statusa v ameriški rasni hie-rarhiji, v kateri so imeli Slovani in katoliki nižji status. Vse to je ni oviralo, da ni v kontekstu velikega mesta in možnosti, ki jih je ponujala Amerika, hotela doseci osebno emancipacijo, uveljaviti državljanske pravice in dolžnosti in iz­polniti obljubo boljšega življenja za svojo družino na obeh straneh oceana. 
PROŠNJE IN ROTENJA: PIŠI MI ..., PIŠI MI ..., PIŠI MI .... 
V obdobju med letoma 1930 in 1940 se celotna družinska korespondenca kaže kot intimno in emocionalno, pa hkrati zadržano in formalno komunici­ranje. Kjer govori o ljubezni in pogrešanju, je emocionalna, pa naj pišejo sestra, bratje ali mama. Kjer govori o težavnih in revnih življenjskih okolišcinah, pa je zadržana, ne glede na to, ali prihaja iz Jelšan, Clevelanda ali Buenos Airesa. Vsi so se trudili, da bi bilo desetletje ekonomske krize in politicnega zatiranja vide-ti obvladljivo, ceprav niso nicesar skrivali. Po mojem mnenju je to pomembna znacilnost, saj kaže, da so bili med seboj odkriti. Pri tem je zanimivo tudi to, da korespondenca ne vsebuje veliko opisov konkretnih socialnih razmer v Zdru­ženih državah ali Argentini, na primer vsakdanjega življenja, navad, kulture. Veliko vec je opisov srecanj z izseljenci s širšega jelšanskega obmocja, tako da se vcasih zdi, kot da vsi živijo prav tako življenje, kot bi ga živeli, ce bi ostali doma. Ali receno drugace, v družabnem smislu so si v migracijskem okolju ustvarili tako življenje, kot bi ga živeli, ce bi ostali doma. V družinskem smislu so se obnašali, kot da jih ne locujejo razdalje, ampak komunikacijo otežujejo samo delovne obveznosti in pomanjkanje casa. Pisma so tkala gosto mrežo družinske podpore. Na primer podpore mame Helene Pepici, ko ji je ta prizna-la, da je bilo življenje s tašco nevzdržno in sta se z možem leta 1934 odselila: 
Drago mi je da ti gre z zdravjem boljše in tudi prav je da ste se preložili v drugo stanovanje ker ce ni mira ni. Vendar pa je moglo bit Jožetu hudo it na it od matere in pustit vse svoje žulje ki jih je v hišo dal. Rada bim znala ce so Ti pustili mašino za šivat, ali so Ti jo tudi vzeli? Ni Ti se treba pojedat na vse zadnje tudi ce ste šli vstran ker pred vsem Ti si vari zdravje a pojedanje in pikanje ga kmalu unici. 
Na tej strani oceana, v Jelšanah, je opis glavnih akterjev goste družinske mreže prispevala Cilka Udovic, Pepicina necakinja in korespondentka.17 
Odkar pomnim, je bilo ime »teta Pepica« prisotno v naši hiši. Da je Pepica sestra našega oceta Ivana, sta nam, otrokom, povedala oce in mama Elka, kakor tudi, da živi nekje dalec, v kraju, ki se mu rece Amerika. Kje naj bi to bilo, tega nismo vedeli, dokler nismo šli v šolo. Tudi da ocetov polbrat, imenovan stric Jože, živi v Ameriki in stric Tone – polbrat v Argentini, nam je bilo povedano istocasno. Brskajoc po starih fotograijah, nam je oce predstavil vsakega posebej, vkljucno s fotograijo pokojne none Helene. O nonotu Jožetu nismo imeli nobene fotograije. Rada sem si ogledo­vala te fotograije, posebno fotograijo tete Pepice, ko je bila mlada in še doma, tik pred odhodom v Ameriko, novembra 1930 leta. Spominjam se pisem tete Pepice, še preden sem znala brati, po njeni pisavi in fotograijah njenih malih hcerk Merice in Cilke. Kot otrok sem cutila, kako težko pricakovana so njena pisma. Dan, ko je poštar prinesel njeno pismo, je bil vedno poln vznemirjenja in veselja. Pisma sta najprej prebrala oce in mama in nam povedala, kaj piše teta. Ko sem znala brati, sem sama prebrala pisma. Leta 1947 sem zacela obiskovati šolo. Tega sem se že vnaprej veselila, ker sem ve­dela, da se bom naucila brati in pisati. Tako sem takoj, ko sem spoznala abecedo, pisala teti Pepici pismo in se ji zahvalila za paket oz. pakete. Tako se je zacelo najino dopisovanje. Tudi Miran in Rado sta ji vcasih napisala par vrstic. Moji starši niso imeli casa za pisanje, ker so bili od jutra do vecera na polju. Kadar je pisala mama v Ameriko, je pisala ponoci, oce pa je vedno rekel, da bo pisal v nedeljo, toda nedelja je bila edini prosti dan, dan za pocitek, in je vcasih odlašal še naprej. Je pa vedno vošcil bratoma in sestri za god. Kolikor vem, se ni dopisovanje družin Udovic-Va-lencic-Hrvatin nikoli prekinilo. Vcasih je bil kakšen zamik iz tega ali onega razloga, enkrat na eni, drugic na drugi strani, vcasih je bilo kaj receno oz. napisano iz osebne stiske. Istocasno pa je bila stiska tista, ki jih je družila, povezovala. Ljubezen in skrb za clane družin na obeh straneh, to je bilo njihovo sticišce. 
V delu korespondence po letu 1945 je to sticišce prisotno na posebej za­nimiv nacin. Gre za cas po drugi svetovni vojni, ko so bile razmere v domacem kraju težke zaradi vojnega opustošenja in pomanjkanja osnovnih dobrin in hrane. Pisem iz vojnega obdobja ni, zacnejo se sredi leta 1945, ko ni jasno niti to, ali je družina v Jelšanah preživela. Brat Tone je julija 1945 pisal: Prejmi najlepše pozdrave od tvojega brata Antona. Ednako pozdravljam tvojo ženo in otroka. Ce si imel to sreco kakor tudi oni da si ostal med živimi. Brat Jože je 
17 Cilka Udovic me je na svojem domu v Jelšanah (v isti hiši, iz katere je Pepica leta 1930 odšla v Ameriko) veckrat sprejela, mi predala pisma in fotograije in se z mano na dolgo pogovar­jala. Sestavila je tudi družinsko drevo in pojasnila marsikatero nejasnost v prepleteni mreži sorodstvenih vezi in odnosov. Svojo pripoved pa je želela prispevati v pisni obliki. Njeno pisno pripoved, posnetke fotograij in fotokopije korespondence hrani avtorica. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
po enem letu pisal Ivanu, da nima dosti casa za pisanje, ker sem preobložen z delom ali od casa do casa zapisal ti bom par vrstic. Kar upam in pricakujem da boš tudi ti meni malo opisal tvoje življenje in tvoje trpljenje skozi katerega si šel v onih strašnih dneh krute vojne, ko je domovina gorela in trpela. Sestra Pepica pa je maja 1946 napisala, samo da ste preživeli te grozne case in se takoj lotila pošiljanja paketov. 
Tukaj zopet nocoj spravljava skupaj paket za Vas. Ce vse vdobiste ga boste veseli. Ivanu pošiljamo blago za obleko. Kupila sem vse kar spada za obleko naredit tudi podloge so za obleko lahko ti naredi tebi in lahko ostane kaj za Marijana (...) En kos robe zate Elka … nekaj majhnih košckov za otroke. Kapa za Marijancka, srajcko Cilki. 1 funt kafe, 2 litre olja, 2 žajfe, 6 žup v paketih, pa tiste bendice za majhne rane. Pa tudi za namazat ko se porežeš ali odgrneš si sperte potem pa dente tisto rdeco medicino gori. Ivan tebi je Jože kupil mašinco za brit se, ti pošilja tudi žajfo za brit. Brisaco in neke malenkosti Vam nebom omenjala. Pismo od Elke sem vdobila pret Božicem od pisala še nisem ker mije bilo se za vgušit pret prazniki ko sem mogla delat doma in v tovarni še na Vilijo Božjo smo delali 5 ur. Zato ko to vdobiste ne ca­kajte pisma ker nevem kdaj bom imela priliko za pisat. Odpišite mi hitro ko vdobiste in ce ste vse vdobili ker me bo skrbelo tako bi rada da to blago srecno pride. Koncam ker ga moram še nocoj zašit. 
Pakete in denar je pošiljal tudi brat Tone, ki je leta 1947 poslal še svojo fotograijo. Pošiljal je pesose in dolarje, pa obleko in hrano. V pismu iz leta 1947 piše Ivanu: Kakor vidim nisi še prijel od 2 paketov še nobenega žal mi je ce se je zgubilo. Ne radi vrednosti ampak radi tega ker vem, da potrebujete obleko. 
Leto pozneje pa: 
Na tvoje pismo ki sem ga prijel meseca junija sem ti odgovoril. Nimam pa nic glasu od tebe. Ce si prijel ono kar sem ti poslal po Brdanu sem ti poslal $ 50 Pesos Poslal sem ti tri pakete eden se je zgubil. Aprila meseca sem ti poslal 5 kil kave 5 K riža in 5 K sladkorja. Pa od vsega tega še nevem nisi li vdobil ali ne. Kadar je šel domov Ivan Surina sem dal enemu Istrianu $ 10 dolarjev da jih da Tepljanu da jih tebi izroci. Pa mi nic ne omeniš o tem! Piši mi ce si vdobil vse to? Sedaj gre domov Ivan z Brc Po njem pošiljam nekaj glavnikov in koncev ter igle. 
Tako kot Tone in Pepica pogreša odgovore iz Jelšan tudi Jože, vsi na pisma nestrpno cakajo tudi šest mesecev in vec. Tudi on pošilja denar in pakete in piše pisma, vcasih obupana, vcasih spravljiva, kot je pismo bratu Ivanu iz leta 1949: 
Prijel sem tvoj dragi mi list za katerega ti srcna hvala! Pišeš mi, da si mi pisal tri pisma, a da nisi dobil nic odgovora. Cudno Ivan, da drugi vdobijo a ti pa ne? Odgo­voril sem ti na vsak tvoj list. Toda odgovora na moj list še nisem prijel od tebe. Ne obsojam te: tudi ti ne sodi mene napacno, kaj ti v teh casih je marsikaj mogoce. Kdo ve kje je zagonetka, da ti nisi prijel moj list. 
Pisma med Pepico in materjo ter bratom v Jelšanah so v desetletju med letoma 1930 in 1940 polna custev, izpovedovanj ljubezni, skrbi za zdravje in pocutje ter obžalovanja, ker zaradi ekonomske krize ne more poslati vec de­narja. Iz Amerike so potovali dolarji, potem pa lire, a vcasih, na primer leta 1938, Pepica celo leto ni mogla poslati niti dolarja. V Cleveland sta v torbah izseljencev iz jelšanske socialne mreže enkrat v zacetku tridesetih let pripoto­vali dve mastenki in nekaj drugih suhih klobas, ki so Pepico in njeno razširjeno družino razveselile bolj, kot je to mogoce opisati. In Pepico osebno še bolj darilo, ki ga je mama po znanki iz Rupe poslala nekaj let pozneje – svoje uha­ne za prvorojenko Merico. Razen teh nekaj predmetov so cez ocean nenehno potovale le besede. V povojnem obdobju pa so zaceli ponovno potovati paketi. Ritual pripravljanja in »šivanja« paketov je Joe Valencic opisal takole: 
Mama je šparala kose belega bombaža. Ko smo vse zložili v škatlo iz kartona, je zavila blago okoli škatle in zašila zaprto. Potem pa še špago okoli, da ne bo pocilo in se odprlo po poti. In etikete za carino navezane kot na božicno drevesce. Ko smo pošiljali samo obleke, potem smo poslali mehki paket, brez škatle, ampak povito v belem, kot Jezušcek v hlevcku. Ona ali jaz pa sva s crnilom napisala naslov na beli bombaž. Me prav pretrese, ko si zdaj predstavljam, kako so mogli osupniti v Jelšanah, kadar je poštar nesel na ramah svetli paketek iz Amerike, povit kot novo­rojencek iz porodnišnice.18 
V korespondenci se odraža izjemna Pepicina skrb za družino svojega brata.19 Ker so paketi pomenili preživetje, je postala korespondenca napeta in živcna. Paketi so bili v belo poviti dokazi skrbi in ljubezni, pisma pa so posta­jala vedno mracnejše tožbe o tem, da prejemniki niso odpisali, ali so jih prejeli; da niso popisali, kaj so dobili in cesa ne; da ni od njih nobene besede in da ne razumejo, kako težko je cakati novice iz starega kraja. Iz njih je razvidno, 
18 Joe Valencic iz Clevelanda v elektronskem pismu, 7. 3. 2006. 
19 Pepica je pošiljala pakete tudi drugim sorodnikom, tako po mamini strani v Brgud kot po mo-ževi v Novokracine. Ta del korespondence je v besedilu izpušcen. Najvec paketov je poslala v Škalnico, kjer je živela teta Verona, sestra mame Helene. Škalnica je bila med vojno hudo priza­deta. Leta 1944 so Nemci veliko vašcanov pobili in veliko hiš požgali. Joe Valencic v elektronskem pismu, 27. 3. 2006. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
iz cesa je sestavljena migrantska izkušnja in kaj pomenijo razdalje in oddaljenosti. Za Pepico odhod iz rojstne vasi ni pomenil dokonc­nega »zbogom!«, pac pa razširitev domacega gospodinjstva na dru-go stran oceana. Kot poudarjajo raziskovalke ženskih migracij, postane ideja domacije in gospo­dinjstva vse kaj drugega kot stalno bivališce – postane »gosta mreža izmenjave podpore« (Sharpe 2001: 3). V družinski korespondenci Hrvatin-Udovic-Valencic je to popolnoma oci­tno. 
Gosta mreža izmenjave podpore vkljucuje nešteto stvari: izmenjavo de­narja za placevanje fašisticnih davkov, ki so pred vojno ogrožali obstoj do-macije v Jelšanah, pa tudi jelšanskih klobas in materinih uhanov; pomeni iz­menjavo hrane, obleke, vitaminov, orodja, kafeta in bendicev med popolnim pomanjkanjem po drugi svetovni vojni. Kaj je opisana izmenjava pomenila delu družine na tej strani oceana, kot pove Cilka Udovic, se ne da opisati, kaj pa je na drugi strani oceana pomenil pravi kraški brinjevec, ki je prišel v roke hudo bolnemu Jožetu, je napisal v zahvalnem pismu septembra 1957: To je kot medicina iz Kraškega brinja. 
Izmenjavale so se izjave ljubezni, lojalnosti, predanosti, ki so bile vcasih pomembnejše od dolarjev in moke, saj so ohranjale gostoto družinske mreže tudi v obdobjih prepirov, nesoglasij, zamer, prizadetosti in nesporazumov, ki so jih dodatno zapletala izgubljena pisma, predolgi presledki med prejetim pismom in odgovorom nanj ter osebne težave, ki so jih imeli korespondenti; izmenjevali so se spomini, fotograije, novice o zdravju, bolezni, pocutju, nacr-ti za prihodnost, skrbi in zaskrbljenosti. Izmenjevala se je pozornost, pa naj gre za pozornost Jožeta, ki je necakinji Cilki poslal slovarje in leta 1956 prigovarjal svojemu bratu: Ce le moreš pošlji jo v šolo v Ljubljano, otrok je nadarjen naj se uci. Pomagal ti bom, kar mi bo v moci,20 ali pa za pozornost Pepice, ki je bratu Tonetu v Buenos Aires poslala kos potice, o cemer septembra 1949 Tone piše bratu Ivanu v Jelšane: 

20 Jožetova hci Jelka Hrvatin je bila prva v širšem sorodstvu, ki je študirala na univerzi, ugledni Northwestern University of Chicago. 
Kakor vem da ti je že znano na 26 augusta se je porocila Merica od sestre hci. Istega dne je odšla od tam ena žena iz Tatr ki je hodila na obisk k svoji sestri in biva tu v bližini mene. Povedala mi je da je bila pri bratu Jožetu in sestri. In mi je prinesla nekaj daril. Pa tudi potico sem poskusil ktero je napravila naša sestra Pepica. 
GOSTA MREŽA IZMENJAVE PODPORE 
Da postane ideja domacije in gospodinjstva »gosta mreža izmenjave pod-pore«, kjer izicne razdalje ne pomenijo prav veliko, poudarjajo predvsem raz­iskovalke ženskih migracij. Prav ob branju družinske korespondence Hrvatin­Udovic-Valencic pa se razkrije drugacna perspektiva. Skozi neštete izmenjave, ki smo jim prica v pismih, se izostri enakopravna vloga bratov, ki so z enako zavzetostjo skrbeli za gosto mrežo družinskih vezi kot sestra. Pri razširitvi do-macega gospodinjstva ne gre samo za pisma in pakete, ampak za obcutek, da ima na drugi strani oceana vsak clan družine še en dom, še eno družino.21 Ko je Jože spraševal mlajšega brata, ce je pravocasno pokosil in spravil seno, se zdi, da ga sprašuje resno, ker ga seno na travnikih, ki jih ni videl trideset let, res zanima. Brat Tone, ki je živel v Argentini sam, je zbiral obleko in sestavljal pa-kete s hrano, ki jih je popisoval v pismih, na primer leta 1951: Tri svincnike za v žepe eden za Marjana 1 za Radovana in 1 za Cilko 1 kilo kave 1 kilo riža 1 kilo sladkorja sir nekaj cez kilo podplatov 8 škatelj mesa 2 mila za obraz 1 milo za obleko 1 in pol kil pašte. Nekaj mesecev prej je pisal: Na 6 decembra sem ti poslal nekaj obleke za 5 kil, na 12 decembra pa 5 kil hrane Danes na 24/1 pa ti pošiljam sledece 1 kilo riža in 1 K ižola skupaj zmešano ker se riža ne sme pošiljati 1 kilo posušene pancete 1 steklenica meda 1 sir 4 škatlje konserviranega mesa in 2 kile bele moke. Svoji necakinji Cilki je leta 1956 sporocil: To me veseli kaj misliš biti uciteljica kakor Jelka. Me zelo veseli da imam pridne necakinje da se ucijo in da bodo ucile v prid clovecanstva saj takšnih misli sem jast. 
Tudi brat Jože je pošiljal pakete s hrano in denar ter pisal pisma, ceprav bolj poredko, saj je bil preobložen z delom in je lahko pisal šele pozno ponoci. Skrbel je, da bi šla necakinja naprej v šolo, da bi popravili hišo po potresu, in leta 1957, po petindvajsetih letih odsotnosti z domacije, je pisal bratu Ivanu: Vem, da si sedaj preobložen z delom, pa vse eno glej, da boš za casa travo pokosil. Pozdravi mi vse prijatelje! Najdražje pozdravljam tvojo družino posebno pa tebe Ivana. Iz pisem je ocitno, da ohranjanje mreže podpore, pomoci in naveza­nosti ni nujno stvar žensk, saj sta Jože in Tone skupaj z bratom Ivanom enako zavzeto skrbela za gosto mrežo družinskih vezi kot Pepica in Elka. Pa Jože ni skrbel samo za to, ali bo trava pravocasno pokošena, hiša popravljena in ali bo 
21 O tem piše v pricujoci knjigi tudi Katja Škrlj. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
šla necakinja v šolo v Ljubljano, pac pa je bratu pošiljal celo slovensko-ame­riški casopis in skrbel za njegovo informiranost in razgledanost. V pismu leta 1954 je sporocal Ivanu: 
Omenjaš mi, da si zopet prijel list »Prosveta« iz Amerike. Veseli me, da ti ugaja ta list! To je list ki nam odpira oci. Ce pazno citaš, ti bo jasno kako in kaj se godi tu pri nas in po svetu. Upajmo, da tudi vam za sijejo lepši in jasnejši dnevi. To so moje src­ne želje. Placal sem ti za list še za nadaljnih šest mesecev. Citaj ga in, daj ga naprej naj še drugi citajo. Škodilo vam nebo, in nobeden se ne bo za to pohujšal. 
Pepica je vecino pisem naslovila na Elko, bratovo ženo, ker ji je zaupala, ceprav je ni dobro poznala. Od poroke leta 1939 ji je pisala bolj zaupna pisma, kakršno je bilo na primer pismo iz leta 1941, leto po smrti mame Helene. V njej je Elki opisala, kako težko življenje je imela od prihoda v Cleveland in kako hude preizkušnje so jo doletele pri negovanju bolnega moža, pa o dol­goletni brezposelnosti in težavnem razmerju s tašco. V tem pismu, ko ji je cestitala k rojstvu hcerke Cilke, je Elki dajala nasvete, kako naj pazi nase, pri tem pa obujala spomine na svoje porode: 
kolko solz sem prelila za mojo mamo vsakikrat, ko nisem imela nobenega tudi v bolnišnici ko sem bila od gasa zmešana sem klicala njeno ime. A tudi danes se niso še solze posušile. Zmiraj sanjam od njih, pa ko pridem domov ne najdem jih vec doma v hiši pa jih išcem na pokopališcu. Pa v sanjah si ocetov grob hitro najdem od mame pa ga nemorem. Zato te prosim piši mi kje so mama pokopani, ce so blizu pokojnega oceta. 
Vecinoma je pisala samo dolge sezname stvari, ki jih je pošiljala. Zaradi strahu, da se je paket izgubil ali bil ukraden, in zato, ker iz Jelšan vcasih ni do-bila odgovora, ali so paket prejeli ali ne, se seznami poslanega pojavijo veckrat. Poleg njih so pisma polna obupanih prošenj: ko boste vdobili mi pišite ce je vse v redu prišlo; zadrževanih ocitkov: nobenega glasa nimam od nobenega Vas nevem kaj je uzrok da mi vec nobeden ne razveselite s par vrsticami; in srecnih zahval: po dolgem cakanju sem vendar v dobila tvoj mi dragi list. Naj lepša ti hvala. Vsa sem bila v skrbeh za vas vsak dan sem se ozirala kdaj se bo poštar ustavil z listom. Skrbelo meje za pakete tudi, ker mi se tukaj tudi veselimo ce slišimo da vse v redu v dobite. Sta bili Pepicini skrb in napetost pretirani, njena želja, da bi izvedela, ali so dobili pakete pa že kar obsesivna? Glede na razmere, ki so v povojnem obdobju vladale na slovenskem podeželju, verjetno ne. Cilka v svoji pripovedi o tem podaja takole sliko: 
Najbolj je postala teta Pepica pomembna oz. smo zacutili, da obstaja in da pozna tudi nas, otroke, ko nam je po II. svetovni vojni zacela pošiljati pakete. Trije otroci oceta Ivana in mame Elke, Cilka, Miran in Rado, smo bili rojeni med vojno (1940, 1942, 1944) v velikem pomanjkanju hrane, obleke, obutve, vsega. Tudi brez ka­kršnihkoli vitaminov ali dodatkov, brez sladkorja. Imeli smo rahitis in vse težave, kakor otroci v krajih, kjer so bile in so še zdaj vojne. Še zdaj ne vem, kako smo se izvlekli. Ja, vse nam je pošiljala teta od igel in sukanca, preko vsega za oblec, jedilni pribor, nylon nogavice, ko jih še ni bilo, in prevleke za blazine, pribor za britje ocetu, cudovite torbice in denarnice, meni prstane in uhane (ko sem odrasla). Leta 1949 mi je poslala lepo pupo. Glava, roke in noge so bile iz porcelana, ostalo iz blaga. Bila je lepo oblecena in obuta. Na hrbtu je imela en gumb, ko si ga pritisnil, je rekla mama ali nekaj podobnega. Spominjam se prvih in ostalih paketov, ki nam jih je poslala teta Pepica, ki so bili za nas kakor cudež. Samo strmeli smo in vzklikali, oh in ah! Obleke, srajce, majice, hlace, pa tudi kaj za obuti, gospodinjske potrebšcine, posebni bonboni in posebne igrace, kakršnih nismo še videli in ki jih ni imel nihce v vasi, vse to nam je pošiljala. Posebno lepe obleke so bile obleke zame, ki so bile gotovo od njene hcerke Cilke. Vcasih mi je bilo prav nerodno pred prijateljicami, ki niso imele kaj obleci. Teta nam je pošiljala tudi kavo v zrnju in sladkor. Tudi kave ni imel oz. si je ni mogel privošciti skoraj nihce. To je bil luksus. Naša mama je kavo skrbno prepražila, da ne bi bila slucajno prevec temno rjave barve. Njen omamen vonj se je širil po vsej kuhinji in dlje. Mama je kavo delila med sosede in sorodnike. Imela je za mero eno šalico za enih 10 dkg in te porcije je zavila v papir in raznesla. Kar je bilo pa najvec vredno, je bila moka, bela moka, ki nam jo je teta, pa tudi stric Jože, od casa do casa naklonila. Takrat smo tukaj jedli koruzni kruh, ki pa res ni bil podoben kruhu. Nizek in trd, da si ga komaj jedel. Še zdaj vidim velik plav lonec, v katerem je mama raznesla moko sosedom, da tudi oni okusijo malo te dobrote. Najbolj pa je prišla moka prav ob košnji in žetvi, ko je mama spekla tako dober kruh, rahel in visok, da ni mogel stati v »plehu«, s katerim je postregla kosce in žanjice, ki so nam pomagale žeti. Kaj so nam pomenili paketi, se ne da opisati! 
V pismu iz leta 1948 je Tone pisal o verigi posrednikov, po katerih je v Je­lšane poslal nekaj denarja. To je zanimiva informacija o tem, da so se po drugi svetovni vojni nekateri primorski izseljenci zaceli vracati domov. Žal iz pisem ni mogoce razbrati, ali za vedno ali samo na obisk. Tudi ko je Tone februarja 1948 napisal: Kar se tice za povrnitev v domovino pa še nevem kedaj? (...) Kedaj pridem! Nevem!, ni jasno, ali govori samo o obisku ali je razmišljal o stalni vrnitvi. V Tonetovih pismih se dosledno pojavlja domovina in ne stari kraj, posebej ocitno je to po vojni. Glede na to, da je mogoce že v pismih, ki jih je pisal med letoma 1930 in 1940, razbrati, da je imel socialisticni svetovni nazor, je razumljivo, da je na Slovenijo in Jugoslavijo gledal naklonjeno. Poleg tega 
Mirjam Milharcic Hladnik 
moramo upoštevati, da je bila osvoboditev Primorske za ljudi, ki so se morali izseliti zaradi fašisticne raznorodovalne politike, izjemno pomembna. Tone je leta 1949 zapisal: 
Dosti citam tam od domovine. Niti nisem mislil da tako napredujete saj boste imeli vse ceste katramirane da s casom ne boste smeli z vozovi voziti po njih. Bodete mo-rali iti s kamjoni kakor tu pri nas. Pismo od Elke sem vdobil in prav vesel sem da ste vdobili paket ce ste ga kaj vagali. Poslal sem 5 kilov kave in 4 sladkorja. Nisem si pa mislil da bo tako hitro prišel. Mislil sem da vdobite za božic. Na pa je še boljše da ste tako (…) Ali mora kteri ljubi svojo grudo vztraja pred burjo in viharjem vrednem upanju na boljšo bodocnost! 
Boljša prihodnost se je kljub hitremu napredku, o katerem bere Tone v daljni Argentini, približevala zelo pocasi, prepocasi za sorodnike v Jelšanah, izcrpane zaradi fašizma in vojne. Kljub paketom, ki so prihajali iz Amerike, in denarju, ki so ga pošiljali na razne nacine, vcasih prek potovalne agencije Kollander iz Clevelanda ali banke, vcasih prek rojakov, ki so iz Argentine hiteli domov v Slovensko Primorje, je postajalo življenje nevzdržno. Potrpljenja in moci ni bilo vec. 
Leta 1950 se je v pismih namesto vracanja iz tujine na osvobojeno slo­vensko Primorsko pojavila Ivanova želja, da bi se z družino izselil iz Jelšan v Ameriko. Cilj je bil Cleveland, nacin pa optiranje za Italijo in nato izselitev iz 

Pisemska ovojnica iz leta 1957. 
Italije v Ameriko. Jože in Pepica sta bila zadolžena za to, da razišceta možnosti uresnicitve nacrta. Jože je v pismu iz tega leta napisal: 
Dragi Ivan! Kaj bi pa Vi poceli v Italiji, ko je tam sama revšcina. Ostanite doma, kjer ste, ce bi pa bilo res, da lahko pridete sem k nam v Ameriko bi ti pomagal kar bi bilo v moji moci. Tako pa tvegaš svoje življenje družino in še domacijo, tega ti ne svetujem. Pomagali vam bomo kar je v naši moci, kar pa ni mogoce ni. Tudi Pepica mi je povedala, da si pisal. Tudi ona se je informirala. No, pa ona ti bo odgovorila kakor ona ve. Drugace ti nisem mogel odgovorit. Brez zamere ti recem, potrpite še malo vse bo dobro. 
Zelo na kratko je koncna odlocitev povzeta v Jožetovem pismu 30. aprila 1951: Pred par dnevi sem dobil list od brata Toneta iz Argentine. Tudi on mi je pisal, da ti je svetoval, da ostaneš doma na svoji rodni grudi. Naš pregovor pravi 
– Ljubo doma, kdor ga ima, natancneje pa je poizvedovanje opisala Pepica: 
Ce vi prideste v Italijo boste Italijanski državljani in vi bi morali cakati na Italijan­sko kvoto. Naš Tomi je šel potem k Italijanskemu konzulu onje ga v prašal koliko si star. Rekel muje kakšen stari oce ali mati bi že kako prišli te mladi bi morali cakati na kvoto in taje tako majhna dabi vzelo leta. Ivan jast te razumem kako bi se rat rešil ti nebi od šel v Italijo da bi tam živel ker tam neznoste razmere vladajo; ti bi šel da bi imel boljšo priliko sem prit tukaj jih dosti pride od vseh kraje tistih ki so bežali za casa okupacije. (...) Z Jožetom bratom sva govorila ce bi se dalo ka naredit ce biste enkrat tukaj prišli bi si že kako uredili življenje kakor i drugi in mi vsi bi vam pomagali koliko bi mogli. Mi vsi bi bili zelo veseli vas in vaših otrokov. Jast bi use naredila da bi pomagala vašim otrocickom. Ivan jast ti ne morem nic svetovati. Kolander mi je rekel da bi ti naj boljše naredil ce bi ti tam šel k Amerikanskemu kon­zulu kaj biti on povedal. Tudi mije rekel da da se zelo boji za naše ljudi da se bojo kesali ko bojo prišli v Italijo. Danebojo mogli ne nazaj ne naprej da bodite previdni poprej ko kaj naredite. 
Spoznanju, da se bodo lahko ponovno srecali le v Jelšanah, so sledila leta nacrtovanja snidenja. Najprej je leta 1955 v Jelšane odpotoval brat Jože z dru­žino. Leta 1957 je Jelšane, Novokracine in Brgud obiskala Pepicina hci Cilka. Stricu Jožetu je v Cleveland prinesla steklenico brinjevca, ki jo je, kot piše bratu Ivanu septembra istega leta, takoj odprl da sem poskusil Božjo kapljico iz naše zemlje, naše trde skale. To je kot medicina iz Kraškega brinja. Poskusil sem tvo­jega pršuta, da videl ali okusim kako dobro je urejen, tako dober, tako slasten, da mi še sedaj gredo skomine po ustih. Leto pozneje je brat Jože po dolgi in hudi bolezni umrl. Pepica je potrebovala dosti casa, da je v pismu popisala njegove zadnje mesece. Šele leta 1958 je odposlala izjemno dolgo, natancno in mucno 
Mirjam Milharcic Hladnik 

razlago vsega, kar se je dogajalo v mesecih bratovega boja za življenje. Pismo je zacela z besedami: 
Nisem mislila da bo potekalo toliko casa ko bom Vam pisala. Ker vem da si želiš slišat bol natanko kako je bilo z Jožetovo boleznijo. Zato sem se že veckrat prijela za pisat pa sem mogla odložit. Ker me zacne okrog srca stiskat ko zacnem razmišljat in iti še enkrat skozi tiste žalostne spomine. Ivan ne dase na papir popisat kaj prestaneš ko vidiš svojega trpet in umirat pa mu nemoreš nic pomagat da bi ga rešil. 
V tem casu je zacela tudi Pepica nacrtovati obisk starega kraja. Ko je svoj nacrt sporocila sorodnikom v Jelšane, je napisala, da se ji zdi, da sanja, leto pozneje, tik pred odhodom, pa da je tako razburjena in vznemirjena, da se boji, da bo to škodilo njenemu zdravju. Ni vedela, kako bo zdržala do odhoda. Marca 1960 je napisala: Ko bom enkrat pri Vas bom mislim dabom vse boljše se pocutila ker si želim se na dihat vašega frišnega zraka in uživat tisto lepo naravo ki jo tu u mestu pogrešamo. Junija 1960 je Pepica po tridesetih letih ponovno stala pred domaco hišo v Jelšanah. 
Obisk svoje tete s hcerko Cilko in sinom Joškom je necakinja Cilka Udo­vic opisala takole: 
Naša družina jih je šla cakat na železniško postajo v Sežano. Najeli smo takrat edini taksi iz Ilirske Bistrice in se odpeljali po makadamski cesti po vremski dolini v Seža-no. Kako smo bili iz sebe, ko so iz vlaka izstopili naši dragi sorodniki! Teta! Snidenje je bilo prisrcno. Teta je govorila lepo po jelšansko, vmes kakšno slovensko in bolj red-ko kakšno angleško besedo. Cilka se je trudila govoriti slovensko, Jožkotu pa ni šla od rok naša govorica. Ogledovali smo se, spraševali in bili kmalu, kot da smo od nekdaj skupaj. Teti se je zdela vas precej spremenjena. Kje je tisti oreh, kje je murva, od kdaj je ta most cez naš potok, prej je bila samo brv? Nato je šla na pokopališce, kjer se je razjokala. Teta nam je spet prinesla vsega, karkoli je mogla, kakor da bi slutila, kaj vse nam manjka. Pa ne samo nam, tudi na ostale sorodnike, prijatelje in sosede ni pozabila. Na žalost so bile razmere oz. življenjski pogoji pri nas takrat še zelo slabi. V hiši nismo imeli sanitarij, kakor drugi ne, najbrž da ni bilo še tekoce vode, poljsko stranišce je bilo na vrtu, pa tudi ne vem, kje smo spali, saj smo imeli le dve sobi, nas pa je bilo naenkrat osem. (...) »O, my God!« bi rekla teta. Tudi s hrano nismo bili nic na boljšem. Domaca enostavna hrana. Sreca, da smo imeli pršut. 
Po letu 1960 se je število paketov pocasi zmanjševalo, kot se je zmanjše­valo tudi povojno pomanjkanje. Še pet let po svojem obisku je Pepica vsako leto poslala po nekaj paketov, nato pa nekje do sredine osemdesetih let samo še enega letno. Joe Valencic se spominja, da po letu 1960 niso vec pošiljali živil, samo še kavo in aspirine, po letu 1970 pa niso vec pošiljali oblacil. Pakete so nadomestili telefonski pogovori, obiski in ekstra kovcek, v katerem smo vedno veliko ekstra nesli za sorodnike.22 To ni bila vec potreba po stvareh, pac pa po tem, da se tkanje goste mreže družinske podpore in solidarnosti prek oceana ne prekine – vsaj dokler traja spomin nanj. 
POTI PREHODOV 
Prehod iz ruralnega okolja pod fašisticno okupacijo v liberalno državo sredi ekonomske krize je primorskim migrantom v Združenih državah Ame-rike v tridesetih letih prejšnjega stoletja postavil dvojni problem kulturnega preživetja. Njihova izhodišcna kultura je bila pod pritiskom države, ki jo je nacrtno brisala iz javnega življenja in jo hotela izbrisati tudi iz družinskega okolja. Izšli so iz primeža, v katerem se je maneverski prostor izražanja identi­tete pospešeno krcil in se iztekel v ilegalno politicno delo in vojaško rezistenco. Prišli so v politicno odprt prostor, ki je omogocal kulturno avtonomijo, sami pa so se znašli v ekonomskih pogojih, ki so zasedli vecino njihove eksistence. Migranti na zacetku svoje preselitve niso imeli casa za nic drugega kot izicno preživetje. Kljub temu so ustvarili družbene in socialne institucije, ki so zahte­
22 Elektronsko pismo, 27. 3. 2006. 
Mirjam Milharcic Hladnik 
vale ogromen inancni vložek vsakega clana skupnosti, pa tudi delo v prostem casu. Za njihovo ohranitev in razvoj je bilo nujno brezplacno kontinuirano, in-tenzivno delo cele skupnosti skozi vec generacij. Cerkve, šole, narodni domovi, rekreacijski centri, poslovne zgradbe, banke, knjižnice in citalnice, casopisne hiše, dramske skupine, pevski zbori, snemalni studiji in glasbene skupine so nastajali in se razvijali, gradili in inancirali izkljucno s prihranki slabo placa­nih slovenskih migrantov. 
Razrešitve obeh izhodišcnih položajev so danes jasne. Kulturna identi­teta je preživela v obeh. V sto letih je na enem koncu Atlantika nastala nova država, na drugem pa nov narod. Migranti so v Združenih državah elemen­te svoje preseljene identitete rekomponirali v novo kulturno identiteto, ki je skupaj z elementi kulturne identitete iz drugih regij in vsrkavanjem ameriške kulture oblikovala nov narod. Ta nima samo speciicne kulturne identitete, temvec natancno dolocene geografske lokacije, narodne institucije, muzeje, arhive, društva in razlicno proilirane politicne organizacije. Ima tudi svojo zgodovino, ki je tako kot zgodovina izhodišcne identitete podvržena razlicnim ideološkim interpretacijam. Ima tudi tipicno heterogeno politicno, razredno, spolno in svetovnonazorsko sestavo. Ta je odvisna od tega, od kod so migranti prišli, s kakšnimi ambicijami in sposobnostmi, družinskimi in sorodstvenimi mrežami podpore, politicnimi in verskimi prepricanji ter v katerem obdobju življenjske poti. 
Izhodišce in rezultat sta transparentna. Postavlja pa se vprašanje, kaj se je dogajalo na prehodu. Kako sta na migrantkini individualni ravni potekala paralelni proces akulturacije v novo okolje in ohranitev tistih elementov iden­titete, ki so preživeli pot skozi ilter Atlantskega oceana. Kako je bil zabeležen? Kljucen je problem verodostojne dokumentacije prehoda. Ta ga v pricujocem besedilu razrešuje skoraj v celoti ohranjen arhiv družinske korespondence, ki sem ga zbrala in rekonstruirala v petletnem obdobju skrbnega raziskovanja. Mesec za mesecem nam pripoveduje zgodbo o locitvi ene identitete na dve ter njunem nikoli prekinjenem dialogu. V omenjenem procesu so sodelovali mo-ški in ženske ter njihovi otroci. Rekompozicija identitete in prenos na mlajše generacije sta potekala po vzporednih tirih, ki so se pogosto križali, pogosto pa so se srecali šele pri otrocih, ki so v drugi ali tretji generaciji postopek obnovili v presenetljivih interpretacijah svoje identitete. Postavi se vprašanje vezi, dia­loga, sprotne evokacije spomina. V besedilu sem ta dvojni proces analizirala skozi korespondenco družine Valencic-Udovic-Hrvatin iz vasi Jelšane na Pri­morskem. V središce sem postavila žensko zgodbo, roman v pismih in paketih, ki ga je napisala Pepica, Pepa, Josephine, Josie, žena, mati, snaha, hci, delav­ka, prostovoljka, pevka, sestra, Slovenka, Italijanka, Americanka, Primorka. V njem se razkriva hkratni vpliv kulturnega vztrajanja in spreminjanja skozi poti prehodov, ki so nacin življenja, ne pa destinacija na vozni karti. Kaj si je Pepica mislila, ko je iz vlaka v objektiv fotoaparata še zadnjic ujela bratovo podobo, ko ta stoji na železniški postaji? 

Od doma je odhajala domov. Pepica iz Jelšan, državljanka Združenih dr­žav Amerike, svetovljanka z znanjem treh jezikov, na vlaku do francoskega pri­stanišca, s karto za udobno potovanje z ladjo do New Yorka. Kaj si je mislila v trenutku, v katerega so se združila desetletja ohranjanja vezi med dvema vedno bolj deiniranima in vedno bolj locenima identitetama, ko se je poslovila od kraja, ki ga ni nikoli vec videla? Razen v sanjah, mislih in podobah na intimnih poteh spominov. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

LITERATURA 
Baily, Samuel L. in Franco Ramella (ur.) (1988). One Family, Two Worlds: An Italian Family's Correspondence across the Atlantic, 1901–1922. New Brunswick in London: Rutgers University Press. 
Baily, Samuel L. (1999). Immigrants in the Lands of Promise: Italians in Buenos Aires and New York City, 1870 to 1914. Cornell: Cornell University Press. 
Blegen, Theodore (ur.) (1955). Land of Their Choice: The Immigrants write Home. Minneapolis in Oxford: University of Minnesota. 
Bodnar, John (1985). The Transplanted: A History of Immigrants in Urban America. Bloomington: Indiana University Press. 
Bruce S., Elliot, David A. Gerber in Suzanne M. Sinke (ur.) (2006). Letters across Borders: The Epistolary Practices of International Migrants. New York in Hampshire: Palgrave Macmillan. 
Drnovšek, Marjan (2001). Izseljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Izseljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu.  Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 9–17. 
Kalc, Aleksej (ur.) (2002). Poti in usode: selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Koper in Trst: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središce RS Koper in Narodna in študijska knjižnica Trst. 
Kalc, Aleksej (2004). Pisma in  magnetofonski trakovi kot komunikacijska sredstva in viri za preucevanje izseljevanja: primer tržaške družine v Avstraliji. Dve domovini / Two Homelands, 20: 153–174. 
Kaplan, Carla (ur.) (2002). Zora Neale Hurston: A Life in Letters. New York, London in Toronto: Doubleday. 
Gabaccia, Donna (1994). From the Other Side: Women, Gender, and Immigrant Life in the U.S., 1820–1990. Bloomington in Indianapolis: Indiana University Press. 
Gabaccia, Donna (2001). When the migrants are men: Italy’s women and transnationalism as a working-class way of life. Women, Gender and Labour Migration: Historical and global perspectives (ur. Pamela Sharpe). London in New York: Routledge, 190–208. 
Gerber, David A. (2006). Epistolary Masquerades: Acts of Deceiving and Witholding in Immigrant Letters. Letters across Borders: The Epistolary Practices of International Migrants (ur. Bruce S. Elliott, David A. Gerber in Suzanne M. Sinke). New York in Hampshire: Palgrave Macmillan, 141–157. 
Luthar, Oto (2000). O žalosti niti besede: uvod v kulturno zgodovino velike vojne. Ljubljana: Založba ZRC. 
Maljevac, Dušan idr. (1998). Jelšane skozi cas. Jelšane: Vaška skupnost Jelšane. 
Portelli, Alessandro (1991). The Death of Luigi Trastulli and other Stories: Form and Meaning in Oral History. Albany: State University of New York Press. 
Thompson, Paul (1988). The Voice of the Past: Oral History. Oxford in New York: Oxford University Press. 
Sharpe, Pamela (ur.) (2001). Women, Gender and Labour Migration: Historical and global perspectives. London in New York: Routledge. 
Verginella, Marta (2004). Suha pašta, pesek in bombe: vojni dnevnik Bruna Trampuža. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 
Zempel, Solveig (1991). In Their Own Words: Letters from Norwegian Immigrants. Minneapolis in Oxford: University of Minnesota Press. 
Mirjam Milharcic Hladnik 

SPREJMI MOJ NAJLEPŠI POZDRAV OD TVOJE TE LJUBECE IN ZVESTE ŽENE FRANCKE 
Ženina pisma možu na Nizozemsko leta 1929/30 
Marjan Drnovšek 
Vreme imamo zmeraj lepo, malo dežja in spet gorko solnce tako hitro mineva cas hitro bo spet zima za v, Holland, nismo nic kaj podobni (verjetno sposobni za odhod, op. avt.), ker ta mal še ni za v svet, oh kako rada bi že govorila s Teboj, pa nevem kdaj boše tisti cas prišel, sem Te, tudi skoro gotovo nebo, ali pridi jast zelo rada vidim ce prideš Ker meni je še zmiraj tako dolgcas po Tebi, saj simje sajnalo nocoj dasi prišel domov, in nic pisal pred da prideš kar stopil si v hišo, jaz sem pa ravno Lojzka previjala, pa si naj pred tele, besede spregovoril, kje si bla dasi taka kakor ena cola, nevem kaj si mislil jast pa sem sepa malo posmejala Tvojim besedam in sem se zbudila. Sedaj Te, pa še en krat prav srckano lepo pozdravljam in gorko poljubljam pozdravita Te, tudi ta mala dva otrocicka in oce in posebno še jast Tvoja vedno Te, ljubeca in zvesta ženka Francka. (38/ 10. avgust) 
UVOD 
Ohranjenost enainšestdesetih pisem, ki jih je v slabem letu dni, od 1. marca 1929 do 26. januarja 1930, napisala žena Francka možu Maksu na Ni-zozemsko, nam omogoca vpogled v njuno življenje na mikroprostorski in ca-sovni ravni. Vec izvemo o Franckinem življenju na relativno majhnem delu Gorenjske kot o moževem bivanju v Heerleheidu na Nizozemskem. Moževa pisma se (verjetno) niso ohranila.1 Franckina pisma so osebnoizpovedna, kar zahteva obcutljivo obravnavo, saj nas seznanjajo z osebnimi in mestoma inti-mnimi zadevami, ki v nobenem pogledu niso bile namenjene tretjemu paru oci. Kot se rado zgodi, se je tudi v tem primeru usoda poigrala in pisma so prišla v roke tujim ljudem, nazadnje v roke raziskovalcu selitev. In po kakšni poti? Kupljena so bila na bolšjem trgu v Ljubljani.2 Pri prelistavanju Francki­nih pisemskih zapisov se mi je odprla paleta tem, ki jih zasledimo v podobni 
1 Iz Stadshistoricus Rijckheyt-Centrum voor regionale geschiedenis, Heerlen, so mi sporocili, da ne hranijo slovenskih izseljenskih pisem. Informacijo je posredoval Roelof Braad iz omenjene­ga arhiva. 
2 Pisma mi je posredoval Zmago Tancic. 
izseljenski korespondenci, v našem primeru skozi oci žene, ki je ostala doma, releksijo moževih misli pa zaznamo iz nanj zastavljenih vprašanj in njenih odgovorov življenjskemu partnerju. Kot raziskovalec in arhivist sem se vpra­šal o eticnosti brskanja po njunih pisnih pogovorih. Bil sem v dilemi, kako analizirati pisma, saj bi bila analiza z neupoštevanjem intimne/osebne strani tematsko osiromašena. Po sedanji arhivski zakonodaji v Republiki Sloveniji postane javno arhivsko gradivo, ki vsebuje obcutljive osebne podatke, tj. po­datke o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, politicnem, verskem ali ilozofskem prepricanju, clanstvu v politicni stranki in sindikatu, zdravstve­nem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence itd., dostopno za uporabo petinsedemdeset let po svojem nastanku ali deset let po smrti osebe (Arhivski predpisi 2007: 71). Ker so pisma iz leta 1929 in zacetka naslednjega leta in ker je bila Francka rojena v izteku devetnajstega stoletja, sta obe zahtevi zakona glede rabe nedvomno doseženi. Vendar me bolj kot predpisi vodi prepricanje, da so intimna osebna pisma dragocen kamencek v izseljenski korespondenci (Drnovšek 2004: 113–151; Kalc 2004: 153–174). Pogostost in odkritost pisanja, gostobesednost in veckratno ponavljanje oseb­nih tem nam omogocajo spremljanje številnih nihanj v odlocitvah ali dvomih, velika odkritost in še kaj pa dajejo Franckinim pismom dodatno raziskovalno vrednost. Njena pisma nam ne govorijo o velikih narodnih, kulturnih in poli­ticnih dejanjih, ampak o življenjskih poteh in dilemah, ki jih je imela družina v obravnavanem obdobju zaradi locenosti. Skratka, gre za zgodbo malih ljudi z velikimi in drobnimi osebnimi in širše življenjskimi problemi. 
Pismom daje pecat Franckin porod med moževo odsotnostjo, vzdrže­vanje družine in nenazadnje dilema: iti za možem na Nizozemsko ali ostati doma. Zaradi vsega tega sem se odlocil, da ne bom navajal osnovnih in raz­poznavnih dejstev, zlasti priimkov, oziroma da bom uporabil samo njihovo zacetnico. Enak kriterij uporabljam pri imenih domacih krajev, s cimer do neke mere oba zašcitim, samega pa razbremenim možne samocenzure. Pou­dariti moram, da sem pri analizi pisem spoštljiv do obeh nenadejanih akterjev v omenjeni zgodbi. Želim ju spoznati in predstaviti z vidika selitvenih doga­janj tik pred izbruhom velike gospodarske krize konec dvajsetih let prejšnjega stoletja. Zgodba njunih medsebojnih pisnih stikov traja samo enajst mesecev. Kratkih? Da, vendar po vsebini zelo bogatih. 
Marjan Drnovšek 
OD AMERIKANCA DO HOLENDERJA3 
Slikar Maksim Gaspari je naslikal razglednico z motivom popotnika s culo na rami, ki se pred vaškim cerkvenim znamenjem poslavlja od doma, in s pomenljivim napisom: »Zdaj vse minulo je, nic vec pev ne bom, ker ni vec moj dragi, ljubi dom!« Slovo je bilo stresno in custveno obcutljivo v vseh obdobjih in smereh odhajanja, tako tudi na Nizozemsko. Da je imel Maks na zacetku velike prilagoditvene težave, je razvidno iz Franckinih pisem. In to kljub temu, da je že imel izseljenske izkušnje iz Združenih državah Amerike in Nemcije. In tudi ni bil prvi v svoji izvorni družini, ki je izkusil tujino. Brez nje niso bili niti Franckini predniki. 
S pomocjo popisa prebivalstva v eni od gorenjskih obcin leta 1890 lahko spremljamo Franckino družino, ki je živela v manjšem kraju na Gorenjskem. Živa sta bila »oca« Luka C. in dve leti mlajša »mat« Marija, ki sta se rodila v drugem desetletju 19. stoletja. Mladi Luka je poiskal nevesto v bližnji vasi. Oba sta bila ob popisu leta 1890 »zakotnika«, tj. preužitkarja v domaci hiši. Nista znala ne brati in ne pisati, ce to sodim po popisnih rubrikah. V družinski hiši je postal hišni in zemljiški posestnik njun sin Jožef, rojen sredi 19. stoletja, ki mu popis daje oznako, da je stalno odsoten in »rudokop« v Ameriki, žena Špela pa je oznacena kot stalno prisotna »poljedelka«. Jožef je znal brati in pi-sati, medtem ko je žena znala samo brati. Jožef in Špela sta imela enajst otrok, najstarejšega sina Jožefa in osem hcerk, to je Marjano, Marijo, Ano, Franco, Terezijo, Katarino, Jero in Ivano, tj. Francko iz naše zgodbe; v prvih letih dvaj­setega stoletja sta se rodila še Jakob in Katra. Jožef, star devet let, je že znal brati in pisati, njegove sestre in brat so bili mlajši, zato ta rubrika v popisu ni bila izpolnjena. Otroci so se rodili med letoma 1881 in 1903. Oce Jožef je imel mlajšega brata Janeza, ki je bil tudi »rudokop« in stalno odsoten v Ameriki, in tri sestre, Marijo, Lucijo in Ivano, ki so vse znale brati in pisati. Prvi dve sta bili stalno prisotni v Ljubljani kot kuharici, poklica tretje in najmlajše Ivane ne poznamo; pozneje se je omožila v Gotenico na Kocevsko. 
Družinski list iz pomladi 1931 nam razkrije novo družinsko stanje. Ne­dalec od domacije Franckine družine je v obcestni hiši gospodaril novi hišni »poglavar« Maks S., rojen v letu velikega ljubljanskega potresa, porocen z dve leti mlajšo Jožefovo hcerko Ivano oziroma Francko. Zakaj se je v pismih možu podpisovala kot Fani ali Francka, ne vem, vendar za bistvo naše zgodbe to tudi ni pomembno. Uradna popisovalka je Maksa zapisala kot »poljedelec«. Do takrat sta se jima rodila Ema (Emica) in Alojzij (Lojzek), pri hiši pa je živel ovdoveli Ivanin, tj. Franckin oce Jožef. Dve leti pozneje so na družinski list 
3 Udomaceno ime za izseljence na Nizozemskem. 
pripisali, da je Jožef »užitkar«, Francka in njena hci Ema pa sta oznaceni kot »poljedelki«. Maks je imel izseljenske izkušnje, saj je kot Max S. delal v premo­govniškem Rock Springsu, Wyo. (ZDA). Skupaj z bratom Ignacem sta bila del izseljenskega vala v Združene države pred prvo svetovno vojno. Ignac se je po­leti 1919 vrnil v »stari kraj«, naslednje poletje pa tudi Maks. V obeh primerih je vrnitev organiziral Frank Sakser iz New Yorka, ki je posredoval potnike in denar na obe strani Atlantika. V ostankih dokumentov, kupljenih na bolšjem trgu, se je ohranilo denarno potrdilo, s katerim je še samski Maks sredi maja 1920 poslal svojim domacim sto dolarjev. 
Skratka, Maks se je na Nizozemsko odpravil s selitvenimi izkušnjami in pridobljenim rudarskim znanjem. (Mimogrede, v enem od pisem je omenjeno, da je Maksova mati dobivala njegova pisma iz Nemcije, kjer je verjetno rudaril pred odhodom na Nizozemsko (15/ 4. maj)).4 Tam je postal eden od »Holen­derjev«, kot so jih imenovali rojaki doma. Ne vemo, ali je bil vkljucen v kako slovensko društvo, ni nam znana njegova morebitna ideološka opredelitev, ki je bila na Nizozemskem v tem casu razprta med katolištvom in komunizmom. Ni nam znano, ali je bral katoliški Rafael ali levicarsko (komunisticno) glasi-lo Slovenska delavsko-kmecka republika, ki sta izhajali v Heerlenu? (Drnov­šek 1992: 287–288, 298–299). Po slabem letu dopisovanja je Francka vprašala moža, ali je narocen na casopise in na katere? Da mož ni dosti bral, sklepam po njenem opozorilu v pismu, da se ji ne bo zlagal glede tega. Sama je brala Domoljuba, kot lahko sodim iz njenih pisem. In ne cakajoc na možev odgovor sklene, da mu bo za tri mesece narocila sobotnega Slovenca (59/ 27. decem­ber). V naslednjem pismu mu je poslala še Slovencev koledar (60/ 5. januar). 
Za kmecko ženo je bila vloga matere in gospodinje ne samo samoumev­na, temvec je bila nelocljivi del delovne sile na kmetiji (Barbic 2000). Vodilna vloga moškega, tj. moža in gospodarja je bila tradicionalna. Stvari pa se spre­menijo, ko moški/gospodar odide na delo v tujino, kot je to v primeru našega Maksa. Francka je morala prevzeti breme dela na kmetiji, ceprav se iz njenih pisem vidi, da je odlocanje o pomembnih zadevah poskušala stalno prenašati na moža, kot je bilo to v vsakdanji praksi v kmecki družini. Izkazala pa se je kot skrbna kmecka gospodarica kmetije, ki ni bila velika, vendar je ob viških obdelovanja, tj. spomladi in med pobiranjem pridelka potrebovala dodatno delovno silo, ki jo je morala tudi placati. Enako je veljalo za zimska gozdna dela. Skratka, Francka je bila »poljedelka« in se je posvecala kmetijskim opra­vilom. Zato je podrobno obvešcala moža o vremenu, sajenju in košnji, cenah 
4 Maksov odnos do matere je bil hladen. Ali je to posledica dejstva, da je odklanjala tudi Franc-
ko? Na sina je bila jezna, ker je odšel v tujino, ceš naj bi ostal doma in delal, saj je imel konja in 
bi z njim lahko vozil (fural) in s tem služil svoj kruh (Pismo 15/ 4. maj 1929). 
Marjan Drnovšek 
pridelkov, placilu delavcev na poljih in v gozdovih, ipd. Podrobno mu je nava­jala tudi prodaje pridelkov in lesa ter nakupe za kmetijo. Krave ni imela, v casu odhoda moža na Nizozemsko pa je prodala tudi konja, kar je pri nekaterih sovašcanih sprožilo dvom v pravilnost njene odlocitve. Odvisnost od ljudi je bila tako vecja. Skratka, Francka je bila vezana na kmetijo. 
Mož Maks se je prijavil v obcini Heerlen 6. marca 1929 in odjavil 30. marca 1931, ko je odšel v obcino Geleen, nekaj kilometrov proti severu. Ver­jetno se je takrat zaposlil v rudniku Maurits in bival v kraju Lutterade, ki je bil del obcine Geleen. V obcini Heerlen oziroma v kraju Heerlerheide je živel na naslovih (v naslednjem zaporedju) Heerenweg 199, Kampstraat 37, Pappers­jans 10 (8. aprila 1930) in Kampstraat 8 in 26 (26. maja 1930), nato se je vr-nil na Heerenweg 199 (11. septembra 1930). (Na prvi kuverti se pojavi tudi naslov Hof Kolonie 10, kraj Terwinselen.) Na ulici Kampstraat je bivalo vec slovenskih izseljencev. To je bila prava slovenska ulica, kjer je živelo veliko Pri­morcev, zlasti z Bovškega, in Zasavcev iz Trbovelj ter Hrastnika in z obmocja zahodno od Zasavja. Kot vecina tam živecih rudarjev je tudi Maks delal sprva v zasebnem rudniku Oranje Nassau III, kjer je bil zaposlen kot 'vajenec kopac' (leerlinghouwer). Neizuceni delavci so najprej delali kot t. i. sleper, kar izhaja iz nemškega Schlepper. To so bili rudarji, ki so skrbeli za odvoz premoga in odpadnega kamenja. Izuceni rudarji so navadno zaceli kot leerlinghouwer ali houwer. Maks je imel rudarsko prakso iz ameriškega obdobja, zato je lahko preskocil stopnjo neizucenega delavca. Na Nizozemskem se je zacela gospo­darska kriza leta 1931 (po drugih navedbah 1932), torej z majhno zamudo v primerjavi s sosednjimi državami. Rudnik Oranje Nassau III je raje zaposloval tujo delovno silo. Državni rudniki pa so bili bolj kriticni pri zaposlovanju.5 Kljub razmišljanjem, da bi odšel na delo v tovarno ali tja, kjer bi bilo delo lažje in razmere boljše, se to vsaj za cas ohranjenih Franckinih pisem ni zgodilo. V primerjavi z ženo je imel vec možnosti, saj je bil rudarski poklic mobilen in casovno povezan z dolocenim številom ur v jami, nato pa je bil prost. To Francka kar nekajkrat poudari in primerja s svojim celodnevnim delom in z obremenitvijo z vzgojo otrok. 
PROSIM, KMALU MI ODPIŠI 
Ni Franckinega pisma, ki se ne bi koncalo s prošnjo za možev odgovor. Med locenostjo dveh bližnjih oseb prevzamejo pisma vlogo vsakdanjega po­govora o osebnih, družinskih in gospodarskih zadevah ter drugih za oba ko­respondenta aktualnih temah. Žal je v našem primeru to enostransko nago­
5 Podatke je posredoval Frank van Krevel iz nizozemskih arhivov. 

varjanje in spraševanje in le posredno spoznavamo reakcije z moževe strani. Francka in Maks sta imela dialog, podoben razgovoru za domaco mizo ob nedelj­skih popoldnevih. Pisna pot je bila edina možnost kontinuirane izmenjave informacij, saj sta bila do-pisovalca geografsko loce­na. Pisma so le okrnjena komunikacija, saj nikoli ne morejo zamenjati osebne­ga stika oziroma pogovora kot takega, zlasti še, ce sta oba akterja manj vešca v pisanju. Franckino pisanje je bilo na ravni ljudskošol­ske izobrazbe, saj je imela težave z locili, s pisanjem velikih zacetnic in stavc­nim zaporedjem. Vendar nas v naši zgodbi bolj kot jezikovno-slovnicna zani-ma vsebinska stran dogaja­nja. Glede na pisanje je bila Francka mnogo bolj dejav­na in sistematicna pri spre­mljanju pisnega komunici­ranja kot njen mož Maks, ce sodimo po njenih prizadevanjih in prošnjah, naj ji redno odpiše. Želela je, da bi dobila moževo pismo in nanj odgovorila vsaj enkrat tedensko. Pozivala je k vzorcu, da ji na vsako pismo takoj odgovori, kar je blizu omenjenemu dialogu oziroma pogovoru. Nekajkrat se je razjezila, ker mu je morala veckrat postavljati ista vprašanja, na katera ji ni odgovarjal, kar jo je dodatno obremenjevalo, žal pa ji je bilo tudi papirja. (Žal ji je papirja za teme, ki jih je bila prisiljena ponavljati, ker ji mož nanje ni odgovarjal.) Vtis je, da je mož manj zgovoren oziroma pišoc, in ceprav ne poznamo njegovih pisem 
ženi, se na njena dejansko ni dovolj odzival. 
Marjan Drnovšek 
Franckina pisma so v kuvertah velikosti 14 x 9,5 cm, z notranjim vijoli-castim mehkim ovojnim papirjem, ki je zaradi hranjenja v vlažnem prostoru oddajal barvo; zato je berljivost marsikdaj otežena. Pisala je na prepognjeni papirni poli velikosti 27 x 17,5 cm. Z redkimi izjemami je pisala s peresom in izrabila vsak prosti del papirja na nacin, da je pripisovala stavke na zgornji, srednji upognjeni ali spodnji rob papirja. Obicajno je s pisanjem napolnila eno polo ali polo in pol na nacin, da je prazni del druge pole odtrgala. Redko se pojavijo dodatki, na primer racuni ali odstopanja v formatu papirja, recimo v primeru obvestila možu o rojstvu otroka (30/ 5. julij). 
Veckrat omenja, da je pismo pisala zvecer ali ponoci, kar ni presenetljivo, saj je bil dan namenjen delu na kmetiji in vzgoji hcerke ter pozneje negovanju novorojencka. Tako zapiše, da ji je vzelo kar dve uri za pismo, ki je bilo dolgo polo in pol (8/ 31. marec). Zanimiva je casovna stran tako pisanja kot branja pisem. Ne verjamem, da si je delala koncepte, saj je varcevala s papirjem. Njena pisma so cistopisi z majhnim številom popravkov. Zato predvidevam, da jih je pisala neposredno, vendar pocasi in z razmislekom. Velikokrat se pokaže, da je izgubila nit pripovedi, kar privede do nenadejanih miselnih preskokov zapi­sov. O obsegu pisanja veckrat zapiše, da je napisala veliko, da bo imel (Maks) brati par ur (4/ 12. marec). Veckrat ga prosi, naj ji ne zameri, ker piše slabo in prehitro (sej veš moja navada da hitim pa ce odložim pisavo pa endan poznej dobiš pismo). Tako eno od pisem konca: Nocoj sem Ti zelo slabo pisala nisem snoci kaj spala. Lahko noc srck. Ne samo enkrat ga vpraša, ali tudi on težko pricakuje njeno pismo? (5/ 16. marec). 
Prvo pismo je Francka datirala s 1. marcem 1929. Poštni žig, 2. marca, nam pove, kdaj je bilo pismo oddano na lokalni pošti. Dotlej je dobila od moža že dve razglednici, ki se nista ohranili, eno iz Ljubljane in drugo iz Münchna, prvo 26. in drugo 28. februarja. Maks ju je poslal s poti na Nizozemsko. Za­dnje ohranjeno pismo je od 26. januarja 1930. Kontinuiranost dopisovanja je bila veckrat kršena z moževe strani. Ocitno pa je, da zadnje pismo ne kaže na prekinitev komunikacije. Skratka, zbirka enainšestdesetih Franckinih pisem ni kompletna. Ker je bila kupljena na bolšjem trgu in manjkajo maloštevilne razglednice, nam kaže, da je vanjo posegla tretja roka, kar nam dokazujejo tudi prazne kuverte v sami zbirki (devet po številu). 
Kot po dolocenem vzorcu se na zacetku pisma možu najprej zahvali za njegovo pismo, kadar ga je prejela, na primer z veckrat ponavljajoco frazo Tvo­je, meni drago pismo sem prejela, ki sem ga tako teško pricakovala prav lepa hvala zanj (5/ 16. marec). Na koncu pisma se pogosto pojavi njena prošnja, naj ji odgovori, saj veš kako teško cakam pisma (3/ 7. marec) ali Prosim Te, dragi Maks! Kmalu mi odpiši (6/ 21. marec). Kot reakcija na verjetno kratko moževo pismo ga prosi, naj ji piše ne samo kmalu, ampak tudi veliko. Pogosto ga okara, da ji premalo piše in da se za nic ne zanima (12/ 19. april). Sredi maja 1929 se razjezi nad njim, ker ji ni pisal oziroma odgovarjal na njena pisma. Francka ugiba, ce ji je kaj zameril oziroma ali ga je mogoce užalila in kot zadnjo mo-žnost omeni, da se je pricakovano pismo verjetno izgubilo. Iz njenega pisma, napisanega dvanajstega maja, obcutimo, da željno pricakuje njegov odgovor. In ceprav ga ni dobila, se pogosto in tudi v tem primeru s kanckom užaljenosti le odloci, da mu piše. Da je bila željna moževega pisma, dokazuje zadnji stavek v enem od njih: Prosim, prosim kmalu odgovora, odgovor brž brž (16/ 12. maj). Ceprav ne poznam moževih pisem, lahko predvidevam, da je lažje pisala tako, kot da odgovarja na njegova vprašanja. Skratka, vztraja na dialogu po pisni poti. Da pricakovanega odgovora ni bilo, se ji je razkrilo v Maksovem pismu z njegovo trditvijo, da njenega pisma z dne 28. aprila ni dobil (14/ 28. april). Cudilo jo je, da bi se izgubilo, saj ga je osebno oddala, ko se je z avtobusom od­pravljala v bližnje mesto in ga je poštar s preostalo pošto prinesel na avtobus. Zato za njegovo izgubo krivi tujo pošto (17/ 15. maj). Podobno se zgodi konec maja 1929, ko celo zatrdi: vem da si ga prejel toda žali bog jaz pa pricakujem vsaki dan pa nic! Sedaj sem pa spet morala kar tako pisati, nevem cesi mi odgo­voril, ali nec ali seje spet pismo izgubilo. Francka ga prosi, naj ji, kadar ji piše kaj pomembnega, pošilja priporocena pisma, in nadaljuje: jast nevem dase nisi že zrajtal sam, ker veš kako je dase tako pismo izgube potem clovek cist zastonj piše jast pa tudi sama nevem ali mi ne odgovoriš ali se res izgube. Zato zahteva, naj ji pošlje priporoceno pismo. Da naj se le spomni, kako ga je skrbelo, ko je pred odhodom oddajal pismo za Nizozemsko. Sama ga prosi, naj ji pogosteje piše, pa je vse zastonj, in nadaljuje: ko bi jast imela toliko casa kakor ga imaš Ti, bi ti veckrat pisala, pa saj vem da boš rekel baba sitna. Ve pa tudi, da mu ne bi bilo prav, ce mu ne bi pisala. Sama potrebuje stik z njim, ker ga za vsako stvar vpraša, kako naj jo naredi. Še vedno pa ima v mislih možnost izgube pisem, saj ji ni povšeci, da bi jih drugi brali, in konca: Prav lepo Te prosim dragi moj Maks! Naredi mi tako kakor sem Ti pisala! To je eno od Franckinih pisem, pol-no obupa, ker ji mož ni odgovoril na njena vprašanja, obup pa je bil nedvomno posledica njenega poznega nosecniškega stanja (21/ 31. maj). (V naslednjem pismu se mu opravici za ostri ton pisanja!) Zahteva po priporocenem pošilja­nju pisem in strah, da bi pismo prišlo v druge roke, se v Franckinih pismih še veckrat ponovita. 
Ko je še ležala po porodu, je celo pismo posvetila negotovosti, ker ni bilo pisnega odziva z moževe strani; to je trajalo od 30. junija, ko ji je pisal zadnje pismo, do 26. julija, ko ga je Francka le prejela. Vmes je 3. julija rodila sincka. Že s porodne postelje mu je poslala novico o sinovem rojstvu (29/ 3. julij). Dva 
Marjan Drnovšek 
dni pozneje, 5. julija, je ta dogodek še nekoliko širše opisala (30/ 5. julij). Po tednu dni, 12. julija, se je ponovno razjezila. Nagovorila ga je z vso vljudno­stjo (Dragi moj ljubi mož Maks!), nato pa omenila možnost njegovega slabega zdravja in mu v isti sapi ocitala, da v casu, ko je ležala v porodni postelji, od njega ni dobila nobenega pisma. Svoje pismo je posvetila vprašanju njegove­ga molka in ponovno izrazila bojazen, da je morebiti bolan oziroma da so se pisma izgubila. Ponovno mu je ocitala, zakaj ji ne pošilja priporocenih pisem. Pristala je na to, da ji manj piše, vendar naj pisma vsaj pridejo do nje. Ce mu je škoda denarja za priporoceno pismo, lahko manjkrat piše. In konca: sem tako užaljena, ker ji v tem casu ni pomagal s svojimi pismi, in nadaljuje: 
Danes Te še prosim ce pa zdaj me ne boš ubogal potem Te, pa ne bom nikdar vec prosila v tem oziru! Ce bom dobila bom cene bom pa kar tiho semi že zamal zdi ker sem Ti, že tolikrat pisala. Sprejmi odnas vseh naj lepši pozdrav in poljub posebno od Tvoje vedno Te, ljubece Francke. Prosim odgovora (31/ 12. julij). 
Njeno naslednje pismo je bolj umirjeno, v njem ponavlja svoje zamisli glede pošiljanja pisem in hkrati izraža žalost, ker ne dobiva njegovih odgovo­rov. Ponovno pa poudari svoje stanje po porodu (32/ 16. julij). Koncno je le docakala njegovo pismo. Skoraj opravici se mu, ker mu ni dala miru, hkrati pa ponovno potarna, da ji v casu, ko je bila v porodni postelji, ni poslal pozdra­vov, da ji je bilo cudno, dolgcas, dnevi, ko je bivala v prazni domaci hiši, pa so se ji vlekli. Ker ni dobila njegovega pisma, se je sredi noci zbudila iz strahu, da se mu je kaj zgodilo. Skratka, kot zadnje zatrdi, da je njegovo pismo dobila, ker je bilo priporoceno (34/ b. d.). Ob koncu naslednjega pisma ji nezadovoljstvo ponovno privre na dan in ocita mu, da se mu ne ljubi vec pisati, še vsaki teden enkrat ne, ceprav se je vsakega njegovega pisma veselila (33/ 19. julij). Da bi bila še bolj sigurna, je predhodno pismo poslala ekspres priporoceno s povra­tnico, ki jo je tudi dobila nazaj z njegovim podpisom. Prosi ga, da ji ne zameri, ker ga je poslala na ta nacin. Zanj je morala placati (kar) devet dinarjev. Skrat­ka, bilo je dražje, kar pri Maksu skuša omiliti s prvim nadaljnjim zapisom: Kakor mi pišeš pa sedaj že dobro zaslužiš (35/ 27. julij). V enem od njih poveže njegove zaostanke v odgovorih z dejstvom, da je Maks pisma pisal v kuhinji in spravno zapiše: res ni tako lahko pisati v kuhinji, ker vem da so tudi ravno tako irbcni kaj pišeš! Kaj pa kader pismo prejmeš ali Ti kaj recejo kolikokrat ga dobiš! Prosim piši mi to!!! (54/ 26. november). 
Do zadnjega ohranjenega Franckinega pisma, 26. januarja 1930, je bilo izraženega vec zadovoljstva nad potekom njunega pisanja kot ne, ceprav so bile izrecene tudi kriticne besede na racun moževe neodzivnosti. In prav v za­dnjem ohranjenem pismu je prišlo do blažjega kratkega stika, saj mu Francka ocita, da sicer rad dobiva pisma, nanje odgovoriti pa mu je težje. Sklepa, da ji najraje odgovori, ko prejme eno ali dve pismi (kaj ne da je res tako?) in nada­ljuje: No pa le jaz Ti le še zmiraj pišem ce le morem, dobim pa tudi rada saj veš, od svojega možicka! (61/ 26. januar). Ker so bila Franckina pisma osebna, mu v primeru zapisov (govoric) iz njenega domacega okolja nekajkrat zabica, naj molci o tem, kaj mu piše (43/ 23. september). Vcasih se obregne, ker marsika­tero novico iz Nizozemske sliši od sosedov in ne od njega. Izgleda, da je bila lokalna trgovina središce novic in opravljanj. Poudari, da bi mu še marsikaj pisala, kar se tukaj sliši in godi, pa ni prepricana, ker ne ve, ali mu je to prav ali ne. Da to dela iz zaupanja in ljubezni in da: bi se rada veckrat kaj pogovorila pismeno s Teboj, cetudi me pisma koštajo pa vse gljih mi pride nekoliko kratko-casneje kadar prejmem kaj pisem od Tebe (8/ 31. marec). 
TAM V TUJINI SE MATRAŠ V TISTIH NEVARNIH JAMAH 
Iz Franckinih odgovorov možu lahko predvidevamo njegova vprašanja oziroma opisovanja razmer v novem življenjskem in delovnem okolju. Po nje­nih pismih je bil prvi njegov postanek v Terwinselenu (Limburg), Hof kolonie 70, nedvomno pri L. družini. Francka se v prvem pismu zahvali za pozdrave Marjane in Mici L., kjer se je nastanil njen mož. Kot redoljubna žena ga vpraša, ali je vse, kar je odnesel s seboj, tja tudi prinesel? Ugotavlja, da je srecno prišel, zanima pa jo, kam bo šel naprej in ali tam živijo tudi Slovenci (2/ 7. marec). Dejansko se je kmalu odpravil v Heerlerheide. 
Zanima jo, kako je v jami, ali so mokre ali suhe? Ali se tam koplje premog ali kaka druga ruda? Kakšen je tamkajšnji jezik (govorica), ali je bolj nemški? In nato preskoci na govorico, da je moral Maks za odhod placati kavcijo za pot na Nizozemsko, kar je oznacila za laž oziroma izmišljotino (Nedvomno jo je beseda govorica kot pogovorni jezik spomnila na govorico kot opravljanje.) (3/ 
7. marec). Prvi koraki v novem okolju so bili težavni. Sredi marca 1929 Francka tolaži moža, ki ji je pisal o (verjetno težkem) jamskem delu in nerazumevanju jezika. Prepricuje ga, da naj malo potrpi, kljub temu, da je v stalni nevarnosti, se pa pri tem zboji, kaj bodo rekli ljudje, ce se bo kmalu vrnil domov. (Pozneje je izvedela, da se je že takoj po prihodu hotel vrniti domov. Iz pripovedi sova-šcanke A., ki ji je pisal Franc P., je izvedela, da se je Maks hotel vrniti domov po petih dnevih bivanja na Nizozemskem. Kar razjezilo jo je, da je to izvedela po tej poti in mu svetovala, da se cim manj druži z njim in mu tudi ne pove nobene reci, ker naj bi omenjeni Franc P. vse pisal svoji babi. Vendar je novica 
o tem zaokrožila in Francki to ni bilo po volji.) In pismo zakljuci, da so mnogi 
Marjan Drnovšek 

Prva stran Franckinega pisma možu (2/ 7. marec). 
iz domacega okolja srecni ko so zacutili da se nic ne pohvališ tam dragi Maks!!! (8/ 31. marec). Srecamo se s tipicno nevošcljivostjo in z veseljem nad težavami drugega. Upa, da se bo privadil in mu bo lažje. 
Dobra stran za Francko je bila njegova placa. Naredi primerjavo s Tr-bovljami, kjer bi malo zaslužil. Da so trboveljski rudarji siromašni, tako vsak pove, imajo premajhno placo in kot piko na »i« njenega prigovarjanja možu doda, da imata kar velik dolg, ceprav varcuje (špara). Le kako ga bosta odpla-cala, ce ne bo vec zaslužil, se vprašuje. Ob tem znova naredi miselni preskok: ce le ni prevec nevarno ... toliko casa le ostani tam da boš za vožno zaslužil potem ce ti ne le ne bo boljši pa pridi domov, da bosta zopet obdelovala zemljo. In doda: 
Se jast bi ž še bla pa ti nisi bil doma tudi zadovoljen sem mislila da boš tam bolj, pa tudi tam ti, ne ugaja en cas ostani tam da boš malo zaslužil, potem pa pridi nazaj h meni saj vem da tije tudi dolgcas kakor je meni po Tebi, pa že morava potrpeti kakor si že moreva saj bo vse minilo, mogoce prav Kmalu (4/ 12. marec). 
Da se je zanj bala, je iz pisem razvidno, ko pa ob omenjanju novic o dru­gih preskoci na misel, da sam doma ni bil nic zadovoljen in srecen, jo razža­losti: zdaj pa tam v tujini se matraš v tistih nevarnih jamah, me skrbi kadar se spomnem na Tebe, v kakšni nevarnosti si ... midva sva mislila da bo mnogo boljše kot je v resnici ratalo (8/ 31. marec). Strah jo je, da bi se mu v jami kaj zgodilo, kar jo mori celo ponoci. Svetuje mu, da zmoli kakšen ocenaš in cašceno Ma­rijo, ceprav ve, da na Nizozemskem ne hodi k nedeljski maši. Zanima jo, kaj sploh pocne ob nedeljah, kakšno vero imajo na Nizozemskem in ali so tamkaj­šnji ljudje gosposki? (5/ 16. marec). Ko mu piše o obdelavi zemlje, mimogrede omeni, da bo vse obdelala in bo poleg ovsa posadila tudi koruzo v upanju, ce bi pa mogoce le Ti cez leto prišel domov. Kaj je hotela povedati? Kriza pri možu se ni umirila. Ponovno ji je pisal o nevarnosti jame zaradi plina in nizkega stropa v rovih. Kot že veckrat, mu je svetovala, naj nekaj zasluži in nato pride domov. Da bi le dolg poplacala, prihranila nekaj denarja in si kupila kravo, Francka izrazi svoje želje (6/ 21. marec). Strah jo je, ker dela v globokih jamah in to poveže z bojaznijo: Jast ne vem sama, kaj bi zacela z otroci, ce bi Tebe le kakšna nesreca zadela, zmiraj mi to stoji pred ocmi (7/ 25. marec). Na zacetku aprila ji je pisal, da bo prišel cez leto domov. (Verjetno je mislil v teku leta.) Odlocitev prepušca možu, ce pa sodi, da so tam nevarnosti, boš pa pustil delo saj imaš kam domov, bojim se te tudi nec ne, ce prideš, boljši je kakor si življenje vagati notri po jamah. V istem pismu nejasno izrazi up, da bo mogoce prišel, ce ne, bo pa že sama zmogla na kmetiji. Hkrati Francka poudari pomanjkanje denarja in stalne stroške (9/ 4. april). 
Marjan Drnovšek 
Maks ji je pisal o eksploziji v enem od rudnikov v Belgiji, kjer so izgubili življenje trije Slovenci. Francka mu odgovarja, da je o tem brala v Domoljubu. Strah in groza jo je ob takih novicah (10/ 8. april).6 Francko skrbi, o njem raz­mišlja ponoci in podnevi in se boji, da se bo ponesrecil (10/ 8. april). Hkrati veckrat ponovi, da doma ne bi nic zaslužil. V ozadju je cutiti njeno željo, da bi ostal na Nizozemskem, ce bo le pri zdravju in druge razmere ne bodo slabše. Prosi ga, naj ji o tem piše, saj je tako željna novic, zlasti ob nedeljah in prazni­kih (12/ 19. april). Ob sporocilu, da ga boli noga, se zboji, da gre za poškodbo v jami (Te je vdarilo v jami?). Boji se zanj in potarna, kaj bi jaz doma z otroki, ko bi ata ne imeli. Ob tem ponovno niha med odlocitvama, vrniti se domov ali ostati. Vendar v isti sapi omeni, da imata dolgove. Svetuje, naj se varuje, in zapiše: je pa res tako da za vse ni nikjer tam se zasluži pa si v nevarnosti, dolgo že ne boš ostal tam, kaj ne da! (13/ 22. april). 
Zadovoljna je, ker se je vrnil na delo v jami. Kot tudi s tem, da je imel v casu odsotnosti placane šihte po 4 guldne (88.80 din) na dan. Tako je že neka­ko preživel, ce ga le ni prevec bolelo. Verjame Maksu, da so tam kuhinje mrzle, zlasti podi iz betona (cementa), o cemer ji je pisal. Sami bi bilo teško doma pustiti in hoditi v tuje kraje ker cloveka ni nobenega takega da bimu bilo za dati (dom) iz rok, in še vse se unici in razpade in vse orodje se raznese in zgubi. Jeres tako težavno da ni tako za pustiti dom ker sva ga komaj malo nared djala (15/ 
4. maj). Da ima vedno skrb, ali je še živ, je ponavljajoca njena misel. Njeno pismo je obupana prošnja, naj ji piše, zato je razumljiva misel: Saj kadar mene ne bo ne boš imel nikogar da bi imel tako skrb zate, cetudi imaš oziroma boš imel otroke! (16/ 12. maj). 
Izgleda, da ji je Maks pisal, da tudi na Nizozemskem ni težko samo delo, ampak tudi zaslužek ni zlahka pridobljen. Francka mu odgovarja, da so tudi kmecka dela obsežna in da ga tam ne caka toliko hudega kot njo, da on od­služi ure, nato pa je prost. Tega si ona ne more privošciti (24/ 16. junij). Gre za primerjanje teže dela na eni in drugi strani. Konec julija ji piše o dobrem zaslužku, veliko boljšem kot doma. Zapiše tudi, da bi odšel v Belgijo, ce bi znal francosko; tam bi bilo boljše, ker je hrana cenejša in bi tudi lažje živel (shajal). Ker ne zna jezika, mu Francka svetuje, naj ostane tam, kjer je (35/ 27. julij). Ponovno ji piše, da bo skušal oditi drugam. Francka mu odgovori, da naj se sam odloci. Predlagala mu, da ce je v državnih jamah vecji red, naj tam poskusi dobiti delo, ce mu v zasebnih jamah ni všec (36/ 31. julij). V zacetku avgusta ji ponovno piše, da v jami trpi. Nacrtuje, da se bo spomladi zaposlil v tovarni 
6 Dejansko je v rudniški eksploziji na velikonocno soboto, 2. aprila, v Zwartberg-Vaterscheiju 
izgubilo življenje osem slovenskih rudarjev, od tega kar šest oženjenih. Pogreba se je udeležilo 
okrog 10.000 ljudi, belgijska kraljica pa je obiskale ponesrecene družine (HDA, IK, šk. 566). 
(fabriki). Delo bi bilo boljše kot v jami, kjer je polno nevarnosti. Da bo do ta­krat, meni Francka, že bolje razumel tudi jezik (37/ 5. avgust). Konec avgusta ji je Maks pisal o zašciti rudarjev. Presenecena je, da je zelo fain vrejeno tam v Holland za Rudarje, vsaj v primeru smrti (ce jih pobije) in nezgod (potolce), ko rudniška družba placa stroške in v primeru smrti in nezgode skrbi za ženo in otroke. Meni pa, da ji ni vseeno in se boji zanj, ceprav je za vse dobro preskr­bljeno. Cega zgubim tukaj ni nikjer ga vec ni takga kakor je moj Maks! še zatrdi Francka v pismu (41/ 29. avgust). 
KAJ GA ŽENE LE NAPREJ V SVET? 
Sredi marca mu piše, da ljudje zelo težko cakajo novic o tem, ali je dobil delo in ali bo tam lahko ostal. To Francki deloma godi, na drugi strani pa je nejevoljna zaradi pritiska nekaterih sovašcanov, da jim mora pripovedovati o Maksovem življenju na Nizozemskem (5/ 16. marec). Ob zacetku moževega bivanja v novem okolju Francko zanimajo njegova nastanitev in novice o tam živecih in njej znanih sorodnikih, prijateljih, znancih in predvsem sovašcanih. Celo vec, ne samo na Nizozemskem, ampak tudi o njihovem bivanju v Belgiji in Franciji. Tako za enega sprašuje moža, ali misli še naprej odrajžat v Fran-cijo in ce je tam res bolje (2/ 7. marec). Zahvaljuje se možu za dobro opisane razmere, posebej pa jo prevzamejo strogosti, ki veljajo na Nizozemskem. (To je verjetno veljalo tako za rudarski red glede urejenosti okolja in moralnega obnašanja.) To ji bo koristilo, meni, ce jo bo kdo vprašal o tamkajšnjih razme-rah. Mobilnost znanih ji sproža vprašanja, zakaj mislijo drugam, ali jim tam ne ugaja ali odhajajo dalje zaradi premajhnega zaslužka? Konkretno misli na Janeza P., ki je bil pri Maksu in za katerega se sprašuje, kaj ga žene le naprej v svet? 
Odhod posameznika iz ožjega prostora v svet je vzbudilo up mnogim sorodnikom in znancem, da bi za njim odšli tudi sami. Maks je bil zanje oseba, na katero so racunali. Komaj je odšel, so se nekateri že zanimali za možnost, da bi jim pomagal priti na Nizozemsko. Že v prvem Franckinem pismu se razjezi nad domacinom C., ki je junija nacrtoval odhod na Nizozemsko in racunal na to, da mu bo pri tem pomagal Maks, ceprav je sam komaj prišel tja (1/ 1. marec). Že v naslednjem pismu Maksu naznani, da C. povsod pripoveduje, da mu bo pripravil odhod (2/ 7. marec). V Domoljubu, sredi marca 1929, je pre­brala, da ni vec mogoce izseljevanje na Nizozemsko, ker naj bi pri pridobivanju dela zaradi velike brezposelnosti v Nemciji imeli prednost sosednji Nemci. Da sedaj glavarstvo (uprava) ne bo smelo izdajati potnih listov, meni Francka, ra-zen ce bo nizozemski konzul izstavil potrdilo, da ima dolocena oseba delo in zaslužek. To ji je bilo všec, saj so jo stalno nagovarjali, naj mu piše za pomoc 
Marjan Drnovšek 
pri odhodu. Želela je zašcititi sebe in Maksa pred pritiski domacega okolja in pricakovanji zainteresiranih, ceš saj mi bo pomagal, da tudi sam pridem na Nizozemsko. Iz nadaljnjih pisem je jasno, da se je interes mocno povecal in je Nizozemska postala nekakšna obljubljene dežela. V drugem delu istega pisma ponovi, da mnogi težko cakajo, kaj bo pisal o možnostih dela na Nizozem­skem. Kaže, da je bilo zanimanje za odhod veliko (5/ 16. marec). 
Zanimala jo je mobilnost ljudi, ne samo v Belgijo in Francijo, ampak celo Kanado, kar se ponovi v vec pismih (9/ 4. april; 10/ 8. april; 13/ 22. april; 15/ 
4. maj). In ne samo delo v rudnikih, ugotavlja, da so zaslužki mogoci pri gra­dnjah kanalov na Nizozemskem, kar je verjetno izvedela iz moževega pisma. Omenjena dela so se zacela spomladi, delavec pa je za osem ur dela zaslužil štiri guldne na uro (13/ 22. april). Moža sprašuje, zakaj ji ne piše o tem, da se je ta in ta preselil v Belgijo, da je ta in ta ženi poslal kartico iz Belgije, na podlagi katere sklepa, da je šel pogledat, kako je tam z delom. Kot da bi hotela Maksa spodbuditi, da tudi sam postane bolj mobilen. Obcutek dobimo, da je bila zelo radovedna in hkrati oprezna, da ji ne bi kaj ušlo, kar bi Maksu škodilo ali ko­ristilo. Maksov brat ji je ob izrocitvi dednega deleža po materi omenil, da ga je Maks vabil na Nizozemsko. Da mu je celo poslal garancijsko pismo. Bila je presenecena, ker ji mož tega ni povedal. Ko ga je vprašala, ali kaj piše svojim domacim, ji je odgovarjal, da ne. Cudi se, da ji tega ni omenil, ceprav bi temu ne nasprotovala. Vseeno bi ji bilo, ce bi tudi brat odšel k njemu. Prepricana pa je, da ne bi odšel, kakor ga pozna, ker ima bolehno ženo (32/ 16. julij). 
POGREŠANJE MOŽA, ZVESTOBA IN PREHRANA Oh, tu je dolgcas 
Takoj ob Maksovem odhodu Francka popiše obcutek praznine v hiši in svojo nespecnost zaradi njegove odsotnosti, kar je v številnih pismih izrazila z: oh, tu je dolgcas. Osamljenost poveže z zimskimi razmerami, s sneženjem in z burjo. (Vreme je bilo pomemben dejavnik in tema razgovora z možem, saj je bilo odlocujoce v kmetijstvu.) Zato ga povpraša po vremenu na Nizozemskem (v Holland) in upa, da je boljše. Nato ga prosi, naj ji velikokrat piše, da ji bo lažje (2/ 7. marec). Francka velikokrat uporablja besedico dolgcas v vec pome­nih, dejanskem, nato pri pogrešanju moževe bližine in na nacin negativnega pogleda, na primer, saj vem, da me ti gotovo ne pogrešaš, mogoce le hcerko (2/ 7. marec).V vseh pismih ga v zacetnem delu lepo pozdravlja tudi v imenu hcerke Emice, obcasno tudi oceta. Izrazi topline se kažejo v njenih željah, da ga pismo najde v najboljši volji in pri zdravju, želi mu sreco pri delu in mu pošilja poljube. Hkrati se zahvaljuje za njegova pisma in poslane poljube in pozdrave. Kmalu se prikradeta besedici, da je težko pricakovala njegovo drago 
SPREJMI MOJ NAJLEPŠI POZDRAV OD TVOJE TE LJUBECE IN ZVESTE ŽENE FRANCKE 
in ljubo ji pismo, kar je posledica njegove že omenjene neodzivnosti na njena pisma. Opozori ga tudi na obletnico njegove enomesecne odsotnosti, zato sem ti namenila pisati en par vrstic. Marsikdaj se iz njenih pozdravov razbereta glo­boka ljubezen in radoživost, ko na primer zapiše, da ga srckano lepo pozdravlja. Vecinoma zacne novi del pisma z besedami Dragi moj, ljubi mož Maks! Tudi slovo v pismu je polno topline, iskrenih pozdravov in gorkih poljubov, izrazov njene ljubezni kot ljubece in zveste žene in poudarjeno tudi hcerke Emice, ki ga ne more pozabiti. Po rojstvu Lojzka tem pozdravom prikljuci tudi njega. 
Zlasti je cutila praznino ob praznikih, na primer ob sv. Jožefu in veliki noci (7/ 25. marec). V drugi polovici aprila ponovi vprašanje, kako preživlja nedelje, saj je njej ob nedeljah in praznikih zelo prazno v njeni hiši in kar solze ji zalijejo oci, ko posluša svojo hci, ki sprašuje po ocetu (12/ 19. april). Ko ji za božicne praznike leta 1929 ni poslal pisma, se razjezi: 
Dragi moj ljubi mož Maks. Predno Ti kaj pišem Te prav lepo pozdravim in poljubim in kakor tudi tamala dva otrocicka in oce. Nadalje Te uprašam. Kako da mi ne daš nobenega odgovora na moja pisma ... Jaz ne vem zakaj ali si pa mogoce kaj hud name? Da mi zato nec ne pišeš ali kaj je za en vzrok. Maks piši mi le kaj je? Jaz sem bila zelo žalostna ker skozi vse praznike nisem nic prejela nobenega vošcila ne za novo leto nic ali misliš nas zapustiti ali kaj? (60/ 5. januar). 
Božicne praznike je preživela na peci in zanjo so bili izredno dolgi (59/ 
27. december). Po obicajnih pozdravih ga ponovno prosi, naj ji takoj odgovori, in konca Tvoja vedno zvesta ženka Fanika. V vecini pisem hrepeni po njem. Da živi zase in za svoje otroke, vecinoma po cele dneve ostaja doma. Takrat ji postane dolgcas po možu, kar izrazi z besedami: veliko jih gre mimo, mojga pa ni od nikoder! Res je tako da je takole clovek cisto osamljen, samo pomagat si ne morem, bo že kdaj drugace, kaj ne Maks! (42/ 2. september). Veckrat potarna nad otroki in osamelostjo doma in mu pravi, da je njemu bolje, saj ima delo in drušcino (34/ b. d.). 
Ko je bila še mlada mati in se ji nosecnost še ni poznala, so se nedvomno okoli njene hiše vrteli moški. O tem ne piše, mogoce le nekajkrat namigne. Ker je drva kupila pri drugem prodajalcu kot obicajno, se je verjetno stari dobavi­telj Lipe razjezil; Francka ob tem zapiše: Jast še rajši vidim da je malo jezen da ne bo hodil notri ko ni Tebe doma bi hmal kdo mislu kaj imam žnjim saj sem jast zmiraj šla prec od hiše kadar sem vedla da je prišel doli, nisem nec marala ali pa vrata sem zaprla, on je tick (18/ 18. maj). Skratka, Franckina osamljenost v opravljivem in privošcljivem vaškem okolju, v hiši, kjer je poleg obeh otrok živel njen oce, ki je prerad pogledal v kozarec, je vplivala na njeno pocutje. 
Marjan Drnovšek 
Ni vec zvestobe in ne ljubezni 
Francka stalno ponavlja prošnjo, naj ji ostane zvest in nadaljuje: zato, ker v tujem kraju so tudi možje le bolj kakor fantje, vendar upam da Ti nisi med tistimi, kaj ne da ne! (22/ 2. junij). Vsa Franckina pisma so polna izrazov zve­stobe in ljubezni do moža. Marsikdaj spregovori o sebi, zlasti v casu poroda in po njem: 
Ja dragi moj Maks! Jaz ga nimam mira ne podnevi ne ponoci zmiraj me nekaj hudo skrbi tako da teško diham moje življenje ni kar kje ve endan, meni teško življenje dela bolecine, saj drugace nimam bolezni sama skrb prevelika ta mene mori ... že pride kaj da teško živim, kar nije vesele ure zame, saj zdaj bom pa takole doma samevala kar brez vsega veselja, saj veš, cebi pa kam šla bi pa hmal kdo reku, da imam rada druge (34/ b. d.). 
Obcasno izrazi ljubosumnost, ker so iz vaškega okolja prihajale vesti o številnih nezvestobah na obeh straneh, tako v domacih logih kot v izseljenstvu. Bila je kriticna do mož in fantov v Maksovem okolju na Nizozemskem. Za A. iz njegove drušcine trdi, da je zanikrn, falot in ženskar, in se boji, da bo še Maksa pokvaril (spridl). Že doma je bil ženskar, kar je Francki povedala babica, ki je to slišala od zdravnika. Nic ji ne piše, sama pa mora živeti z dvema otrokoma. Da je uboga, ker ji tudi denarja pošilja malo. V nedeljo jo je obiskala njegova žena. Da je A. zato tišcal v svet, da bi imel druge ženske. Vendar tudi on ne bo vecno mlad in lep, zapiše Francka, in konca razmišljanje: oh kakšen je zdaj svet nobene zvestobe nobene prave ljubezni ni v zakonih vec kaj bo (34/ b. d.). 
Tudi Maks ji piše o ostarelem P., ki si je na Nizozemskem dobil novo lju­bico Pavlo. Francka meni, da bo njegovi ženi hudo. In tudi denar bo šel na dva konca. Da je že veckrat poskusil, imel je tudi sedem otrok in ni bil vec mlad. In Francka pravi: ja res so zmešnjave na svetu da ni vec zvestobe in ne ljubezni v zakonu in otroci so reveži. Francka je kriticna tudi do žensk, ki gledajo za moškimi. Tako je M. vrgla oci na moškega in je menda rekla da jo že ima rajši kot ženo, tak smrklj pa že za vsakim gleda orožniki se tudi malo norca delajo žnje ker vidjo daje precej živa (40/ 22. avgust). Na zacetku septembra ji je Maks sporocil, da je Pavla prišla na Nizozemsko. Francka meni, da bo verjetno pri omenjenem P., da mu bo kuhala in opravljala ženska dela. Skrbi pa jo za njego­vo ženo A., ki ji je že prej malo pisal in pošiljal malo denarja, zdaj ji bo še toliko manj. Francka sklene, da bo moral ostareli P. res fain delati za dve ženski. In ce bi s slednjo, ki jo je dobil, dobil še otroka, še toliko bolj (42/ 2. september). Skratka, Franckino kriticno oko je zaznalo marsikaj v vaškem okolju in te go-vorice je vestno sporocala Maksu. 
Da imaš slabo oziroma le postano hrano 
Komentira še Maksove trditve o slabi hrani, ki je povrh tega še draga kot tudi vsa druga oskrba. Ve, da ne bo zapravljal, kar pa mora placati, pac mora placati. Hrana na Nizozemskem je bila po Maksovem mnenju draga. Po po­slani fotograiji ugotavlja, da je še vedno suh, sama pa meni, da ima dobro in veliko hrane (23/ 5. junij; 47/ 15. oktober), ceprav ji mož piše, da je ta slaba in postana. Francka komentira: Kakor mi pišeš dragi moj Maks!! Da imaš slabo oziroma le postano hrano toje pa res hudo ker prideš ves zmucen od dela potem pa še hrana taka dajo teško uživaš ker jele postano nima tistega okusa kakor, ce je gljih, kuhano (52/ 12. november). Francka se razpiše o tem, da drugi, tuji ljudje nimajo take skrbi za cloveka kot domaci clovek. Tuje ljudi zanima samo placilo. Zato se mnogi ženijo, da imajo vsaj hrano, kakor si jo želijo. Mož ji piše, da naj pride spomladi na Nizozemsko, da bi mu kuhala. Opomni ga, da ne zna tako kuhati, kot kuhajo po svetu. Pa njemu bi že skuhala, pa še frišno bi bilo. In kava tudi ne bi bila pogreta (52/ 12. november). 
PIŠI MI, CE SI KAJ VESEL: EMICA, POROD IN LOJZEK 
Hcerka Emica se stalno pojavlja v Franckinih pismih. V enem zapiše, da je po znacaju in podobi podobna ocetu in njegovim. Je puncka, ki jo clovek mora imeti rad, okrogla in rdeca, svetlo gleda in samo meso bi jedla in vinckov caj pila, ves cas pa prosi za kruh in kavo; Francka ji pripisuje dober spomin, tudi na cas, ko je ata še bil doma pri mami (13/ 22. april). Na poti pa je bil nov otrok. 
Francka je zanosila jeseni 1928. Že takrat se je bala, kako bo prenesla no-secnost (14/ 28. april). V pismu je že 25. marca potarnala nad bolecimi nogami in kožnimi bulami, kar je povezala z nosecnostjo. Plod jo je težil. Zapisala je: ta otrok je pa kar kot skala in kot mrtev in težak (7/ 25. marec). Glede nosecnosti same ne ve, ali sovašcani kaj vedo o njej, ker še nobenemu ni nic povedala. Konec aprila je ponovno ugotavljala, da je bila uresnicena njena bojazen o težki nosecnosti, ki jo je predvidevala že jeseni 1928. Sedaj se tolaži z ljudsko vdanostjo: naj bo že kakor bo ni za pomagat. Spoznava, da bo prihajajoci otrok mocan in velik, še zapiše (14/ 28. april). Konec maja 1929, v dobrem mesecu pred predvidenim porodom, omeni možu, da ji velikokrat pride na misel nje­gova jeza, ko je zanosila (21/ 31. maj). Upoštevati moramo tudi vsaj dva poro­da pred tem, Maksa mlajšega, ki je verjetno umrl, in Emice. Pri hiši je živel še ostareli Franckin oce, ki je obcasno pomagal pri delu in se igral z Emico. Tako za pomoc na kmetiji kot za cas rojstva je iskala pomocnico (deklo), ki niso bile poceni. Odnosi z moževo družino, ki ni bivala dalec od njune kmetije, so bili hladni (10/ 8. april; 11/ 13. april). Prizadele so jo tudi novice o težkih 
Marjan Drnovšek 
porodih oziroma mrtvoro­
jenih otrocih v sosešcini. 
Pretresla jo je smrt otrok, 
ki so umrli za nalezljivo 
škrlatinko. V pismu možu 
podrobno piše o treh se­
strah, starih deset, petnajst 
in sedemnajst let, ki so za 
njenimi posledicami umr­
le v tednu dni (5/ 16. ma-
rec; 9/ 21. marec). Bala se 
je zlasti zadnjih dveh me-
secev nosecnosti, tj. maja 
in junija, ki sta bila zahtev­
na tudi zaradi obdelovanja 
kmetije (13/ 22. april). Iz­
razi bojazen, da jo bo mož 
pozabil. (Prosim Te, nikar 
ne spozabi mene posebno 
zdaj v tem težkem casu 
ne!) V pismih jadikuje, da 
nima nobenega cloveka, 
ki bi ji pomagal, da težko 
dela, kar potrebuje, mora 
placati, povrh vsega pa ji 
je še dolgcas, tj. pogreša 
moža. Nobenemu ne more 
potožiti o svojih težavah 
... in caka samo na konec 
(nosecnosti), kakršen že bo (16/ 12. maj). Ko jo je mož vprašal, kdaj misli 
kupiti, mu je odgovorila, da takrat, kot sta skupaj izracunala, tj. enkrat do 20. 
junija. Potoži, da je zapušcena, da ne more spati in sama ne more delati, kakor 
bi rada. Nosecnost je bila težka. Rada bi možu veckrat potožila o nosecniških 
težavah, vendar si tega ni upala, ker moški ne veste kaj je to ce sami ne skušate, 
potem pa ne vrjameta radi (17/ 15. maj). Zelo rada je nacrtovala prihodnost, zato ga je vprašala, kako želi, da mu 
sporoci rojstvo otroka, pisno ali s telegramom? Sama meni, da vsaj teden dni 
ne bo mogla pisati. (Dejansko je napisala kar dve pismi, prvo na dan poroda 
in drugo po dveh dneh.) Želela je, da izbere otrokovo ime, naj bo fantek ali puncka. Boji se smrti ob porodu in posledicno usode otrok, ki bi prišli v druge roke in ne bi uživali materinske ljubezni, kot bi jo jima nudila sama. Strah pred smrtjo je bil veckrat izražen (zmiraj mislim drva sem veliko pripravila ali Bog zna ce jih bom tudi jast kurila ali ne?). Za moža ve, da jih ne bi mogel rihtati, ker so (pre)majhni, imeli pa ne bi tudi ljubezni materne in bi prišli v druge roke (18/ 18. maj). Boji se tudi zamika poroda. Konec maja potoži, da se boji konca nosecnosti in poroda samega, saj ni malo primerov, da k porodu zaradi komplikacij pogosto klicejo zdravnika. Strah jo je, ker je sama in mimogrede ji je žal, da je moža spustila od doma v takem casu. Hudo ji je, ker ne živita skupaj, ceš da ji je dolgcas in da nekej manka ker Tebe, ni doma (20 / 26. maj). Se pa razjezi, ker mu v pismih natancno opisuje svoje stanje, od moža pa ne dobi nobenega odziva in ne komentarja na njene težave, zato se sprašuje: za­kaj? Hoce biti pripravljena za vsak slucaj, ce si ji kaj zgodi. (Vedeti moramo, da je bilo rojevanje doma ob pomoci babice v tem casu bolj nevarno kot v bolnici.) Maksovo mlacno odzivnost je povezala z njegovo nejevoljo v casu, ko je zanosila. Francka zapiše, da ji je ob zanositvi rekel, da ne bo maral zanj. Otrok z moževe strani torej ni bil zaželen, kar poleg navedenega potrjuje tudi njegov odziv na Franckino vprašanje, ali naj mu ob porodu pošlje telegram o porodu, na katerega je odgovoril nikalno (21/ 31. maj). Prvega junija je dobila moževo pismo z njegovo fotograijo in pomirjajoce ponovila svoja vprašanja iz predhodnega pisma. Glede zanositve mu je mirno zapisala, da sta zanjo oba kriva. Vztraja, naj se odloci tudi za otrokovo ime. Babica ji je zaradi plodove lege napovedala kompliciran porod; zapiše, da je bil pri prvem sinu in hcerki normalen. Mož ji je namignil, naj bi rodila v bolnici, vendar se ji je to zdelo prevec potratno, povrh vsega pa so imeli pred vrati še košnjo. Ravno v dnevih pred porodom so kosili in sušili seno in deteljo. Zaskrbljenost vcasih nado­mesti njen optimizem zaradi prihajajocega novega clana družine v tednu dni (pismo je napisala 16. junija). V naslednjem pismu ga obvešca, da še ni kupila, in ve, da bi Maks raje imel fantka (25/ 21. junij). Za porod še vedno upa, da bo do njega prišlo okrog 20. junija. Nato ponovno pade v depresijo z izrazi bojazni, da bo vse narobe in ker se vse zavlacuje ... otrok pa je vedno vecji in mocnejši, zato jo skrbi, kaj bo z njo. Da ne ve, kdaj mu bo poslala novico o rojstvu (27/ 25. junij). (Predvideni datum rojstva se je zavlekel, kar je vplivalo na njeno duševno stanje.) Odloci se, da pošlje domov dekle, ki ji je pomagala, ker nic ne ve: kdaj bom kaj kupila tako bi se že rada rešila pa Bog ve kdaj bo tisti cas že prišel! 

V zadnjem delu pisma, napisanega tri dni pred porodom, je izrazila ne­kaj temnih misli glede kmetije, ki jih lahko umestimo v predporodno depre­sivno stanje. Maksu piše, da ne misli obdelovati njiv, ce njega ne bo (nazaj), 
Marjan Drnovšek 
ker tega sama z otroki ne bi zmogla. Da to leto ne bodo imeli ne krave in zago­tovo ne prašica. Ob tem naredi vprašaj, kar naj bi bilo bolj možu namenjeno vprašanje. Da ima dosti zabele, za meso ji ni. Samo krompir in nekaj ovsa bo posejala, druzga pa nec. S tujimi ljudmi obdelovati zemljo tudi ni nic. Njuna lastna izkušnja z delom na zemlji je pokazala, da sta imela veliko dela, denarja pa ne. Vedno sta bila suha. Da je bil Maks nanjo nejevoljen in hud, ceprav ni bila ona kriva, da nista nic imela. Tudi kokoši ne bo imela, le nekaj za domaco rabo. Raje bo prodala ves oves, ker ne bo živine in hlev bo ostal mrzel, da tudi kokoši ne bodo nesle jajc. Sedaj pa koncam to pismo (28/ 30. junij). 
Tretjega julija popoldne je povila sinka Alojza. Isti dan je o tem dogodku možu poslala pismo. 
Tega dne je do tretje ure popoldne sušila seno in bila uro pozneje v ko­zolcu, ko so se zaceli popadki. Rodila je petnajst minut pred osemnajsto uro zvecer (34/ b. d.). Že 5. julija mu je poslala pismo z optimisticno noto: Sprejmi moj pozdrav iz Rima, in se zahvalila za njegovo pismo, ki ji je ga poslal 30. junija. Možu piše, da sta zdrava, da je fantek lep in tak kot on (cel Maksi), vsi trije so njegovi. Da ga je Emica zacudeno gledala, zlasti ker je jokal (30/ 5. julij). Po desetih dnevih, ko je vstala iz porodne postelje, ni od njega dobila nobenega pisma. Izraža užaljenost. Da ga danes še prosi, ce pa je ne bo ubogal glede odgovorov na njena pisma, ga ne bo nikdar vec prosila (31/ 12. julij). Prvo njegovo pismo po porodu je prišlo na njen naslov med 19. in 27. julijem. Pozno! Težko je z gotovostjo reci, zakaj tako pozno. (Na podlagi dosedanjega vedenja o njunih odnosih lahko sklepam, da njegov molk ni bil nakljucen in verjetno posledica njegovega odklanjanja otroka.) 
Po porodu sina Lojzka se je zacela rediti, kar jo je skrbelo, saj je vedela, da mož ni imel rad debelih žensk. Sam je bil še vedno vitek, kot se je lahko prepricala na fotograiji, ki ji jo je poslal iz Nizozemske. Zaradi nacrtov o odhodu na Nizozemsko je upala, da bo shujšala (48/ 22. oktober). (Sprva je imela sedeminpetdeset kil, v zacetku oktobra pa že enainsedemdeset.) Temu pridobivanju teže se je cudil tudi zdravnik, saj je še vedno dojila (50/ 29. ok­tober). Sama se temu cudi, saj je v glavnem uživala kavo, kruh, govejo juho in krompirjeve žgance (51/ 2. oktober). Francka je Maksu poslala svojo fotogra­ijo (sliko), ki jo je mož otadlal, kar jo je malce razhudilo, ceš da sama dobro ve, kaj ji manjka. Da se pred fotografom ni hotela držati preravno, ker bi prsa prevec izstopala (jih necem tako skazovati, ker so oddana, ne bojo vec za sejm), še zapiše. Zabica mu, da je ne kaže drugim. Pozneje v istem pismu le izbruhne in užaljeno zapiše, da ne ve, ce bi prišla k njemu spomladi naslednje leto, in se vpraša, ce je bil glede nje tako natancen tudi takrat, ko se je z njo ženil. Da se ne takrat in tudi sedaj ni nikoli posebej štimala (53/ 15. november). 

Pismo o rojstvu s porodne postelje (29/ 3. julij). 
Marjan Drnovšek 
Zaradi poporodnih težav je odšla k zdravilki (babi), ki ji je rekla, da je verjetno znova noseca. Francka je to zanikala, ceš saj nima doma moža, na­kar ji je odgovorila, da je ona lahko poštena, vendar se veliko žensk prepusti spolnemu življenju ob odsotnosti svojih mož (54/ 26. november). Mimogrede: v Franckinih pismih je veliko vaških govoric in novic in mnoge od njih se dotikajo skakanja cez plot, ki je bilo vsakdanje med vašcani in vašcankami, kot tudi v primerih, ko so bili možje na delu v tujini. Kar nekaj teh zgodb natrese Francka v pismih svojemu Maksu in nemalokrat doda svoje upanje in izrazi zaupanje, da je njej zvest tudi na Nizozemskem. 
Verjetno zaradi govoric in namigovanj se Francka pisno pogovarja z Ma-ksom glede intimnih odnosov, ki se v njeni pogovorni govorici oznacujejo tudi s pojmom dolgcas. Hrepenenje po možu je kljub obcasnim nesporazumom in zameram vedno prisotno. In kadar je sanjala o obisku moža na Nizozem­skem, se ne enkrat hitro zave in zapiše, da ga ne želi obiskati zaradi tistega, saj jo dobro pozna, da je lahko vzdržljiva. 
Do rojstva sina Alojza oziroma Lojzka je v uvodnih in zakljucnih delih pisem – marsikdaj kar sredi pisma – obvešcala moža o hcerkinem razvoju, boleznih in njeni podobi oceta v tujini. S sinom je razširila obvešcanje tudi 
o njem. Vzorec, da ga pozdravlja sama, na drugem mestu hcerka in nato šele njen ostareli oce, se redno pojavlja v pismih. Takoj po odhodu ga sprašuje, ce kaj pogreša hcer. Sama ga omenja vsak dan, ceprav ne vec z besedami, da je ata odšel na delo, ampak da piše domov (3/ 7. marec). Veckrat ponovi, da ga hcerka ni pozabila. Da je zrasla, že sama odpre hišna vrata in govori že precej dobro (15/ 4. maj). Da postaja vedno bolj podobna ocetu, je zdrava in podobna njemu in ve, da bo ta malu ravna taka kot on (17/ 15. maj). Hci ga pogreša, spominja se ga vsak dan in rada gleda njegovo fotograijo; stalno sprašuje, kje je ata, da še ni pozabila, da je mamica spala pri njem, saj otrok vse dobro ve, otrok (se) vse dobro zapomni (in) ima dober spomin (18/ 18. maj). Francka prenaša hcerine besede in stavke v otroški govorici, da bi možu cim bolj približala njeno cebljanje in misli. Se igra na dvorišcu z mackami in s pišcanci. Družbo ji dela stari oce, s katerim se dobro razume. Izjavila je, da bo šla kar sama k atu, spala pri njem in dobila od njega kak sovd (19/ 22. maj). Scasoma hcerka sprašuje, kam je dala ata, da ga nic ni. Pomaga ji nositi drva v kuhinjo, veliko govori, je zelo drobna in visoka, cel ata cisto je podobna Tebi (27/ 25. junij). Kadar je Francka dobila moževo pismo, je hci kar vedela, da prihaja od oceta. Poudarja njeno pridnost (tako mlada pa že tako pridna), da se stari oce cudi. Francka zapiše, da je ravno taka kot on, saj rada je jajcka in le kaj boljšega ji gre v slast: cist Tvoja je ravno taka (28/ 30. junij). Po porodu v zacetku julija, v casu Maksovega molka in njenih ter Lojzkovih zdravstvenih 
SPREJMI MOJ NAJLEPŠI POZDRAV OD TVOJE TE LJUBECE IN ZVESTE ŽENE FRANCKE 
težav, stopi v njenih pismih Emica za trenutek v ozadje. Nad novorojenckom je bila sprva zacudena, pozneje ga je sprejela. Francka zapiše: Emica me zmi-raj vpraša zakaj pa ata ne pride nic pogledat (novorojencka). Lohka ker je tako lep. Tako mije rekla danaj atu pišem da spancka v zibki (34/ b. d.). Nadaljuje se hcerino spraševanje, kdaj se vrne oce, da bo prinesel kolace (37/ 5. avgust). 
Dobre tri tedne po porodu piše možu, da so zdravi, tako tudi tamal. Sama potarna nad utrujenostjo in pomanjkanjem pocitka. Tu so otroci, je sama za delo v hiši, vendar zunaj še ne more delati. Sin se krepi: je lep in tak debevcek je tako (se) že ogleduje po hiši, tako ga imam rada, jast sem ga bila zelo vesela ko je bil fantek da imava puncko in fantka zdaj jih imava pa že skoraj dosti kaj ne!! (35/ 27. julij). 
Da se je Lojzek po šestih tednih zacel smejati, je zdrav in letkan (39/ 
16. avgust). Francka mu piše, da se je Lojzek razbolel (trebušcek), zato meni, da ga ne sme odstaviti, kar ji svetujejo tudi druge ženske (40/ 22. avgust). Potarna Maksu, da ima veliko dela z otroki, s pranjem in zlasti s sinckom, ki premalo spi podnevi, skratka, z otroci so težave nikdar niso poštimani (42/ 2. september). Opisuje sinckovo bolezen, omenja njegovo nespecnost in boleci­ne in nadaljuje: o meni je sto in sto krat gorje za tiste minute ki sva jih imela midva lepe, pa saj upam da bo že kaj na boljši obrnilo, ce pa ne pa tudi ne vem kako bom mogla obstati mu noc in dan. V istem pismu še enkrat spregovori 
o težavah z otroki in se opravicuje možu, ce mu kdaj pa kdaj potoži. Komu drugemu, ce ne njemu. In konca: Tako je na svetu da se clovek samo matra na ta ali drugi nacin kaj ne Maks! Da je res tako (45/ 1. oktober). 
Lojzkova kožna bolezen je bila trdovratna. Francka se vprašuje, ali bodo oceta imeli otroci tako radi, kot ga ima ona sama (jast sama Tebe imam še zmiraj tako v cast). V stiski zaradi otrokove nespecnosti zavida možu, da ima vsaj ponoci mir, ki ga sama ne uživa (47/ 15. oktober). Konec oktobra se je Lojzkova bolezen nekoliko unesla, ceprav še ni bil zdrav. Po štirih mesecih se že drži pokonci, piše možu. Emica pricakuje od oceta, da bo Lojzku kupil klo­buk in hlace. Še vedno prinaša drva v škudri, ceš da bo mamica skuhala župco in kavo. In zapiše: Ce jo kdo praša ki je pa ata, pa pravi moj ata je v Holandji kolm koplje bom šla hnjim da mi bo kolace kupu. 
Ob tem se Francka naveže na Miklavža (ki ni bil še tako blizu) in nami­gne možu, da mu je lansko leto nastavila, pa ji je letos prinesel Lojzka: zdaj pa nic prav dosti vec ne porajtam za take darove ker so take težave žnjimi in oprav­ki! Ce bo mogoce jih imava že dosti kaj ne!! (50/ 29. oktober). Težave s sinovim zdravjem so se nadaljevale. Da ga še vedno doji, sama pa je zdrava, zato lahko še doji. Hkrati omeni, da sedaj lažje in boljše živi kot vcasih. Ko je rojevala Emico, se je bala, da bo umrla, kar ji je škodovalo, tudi glede postave. Skrbi jo 
Marjan Drnovšek 
le Lojzek, ki je še vedno bolan. Sama ne ve, kaj bi bilo z njim, ce bi umrla. Mož in Emica bi jo lahko pogrešala, težje bi bilo za Lojzka, ko je še tako majhen. Predvideva, da bi Maks dobil drugo žensko. Nato v pismu preskoci na drugo temo. Na koncu se vrne k Emici, ki jo malo okara, da postaja neubogljiva, zato bi potrebovala ocetovo vzgojo, saj se nje ne boji dovolj. Še ko je ležala v porodni postelji, ji je nagajala in skakala po hiši, da se je vse treslo (51/ 2. november). Emica je bila radovedna, kadar je pisala možu, in je ves cas spraševala, kaj mu piše, zato je dopisala, da ga posebej pozdravlja (55/ 12. december). V pismu, ki ga je pisala v soboto zjutraj ob štirih, 21. decembra, mu je posredovala Emicino željo, da bi šla na Nizozemsko k ocetu in da bi videla holandske jaslice (57/ 21. december). V Emicinem imenu je poslala novoletno cestitko otrok: 
Dragi moj ata!! Vam želiva oba z Lojzkom. Vašo kartico sem prejela lepa hvala. Nadalje vam pošiljava prav srcne pozdravcke in poljubcke za novo leto. Meni je do-bro mi je mamca spekla veliko poticko jo maham in na pec sedim. Vas pozdravljata Vaša Emica in Lojzk! (26. 12. 1929). 
Francka je še pripisala, da je prejela njegovo pismo in mu bo kmalu odpi­sala (58/ 26. december). V zacetku januarja 1930 je možu pisala, da še vedno doji sina in ne ve, kako bi ga odvadila, saj noce piti nic drugega. Še vedno je imel tudi kožno bolezen (60/ 5. januar). Na Franckino vprašanje, ali je kaj ve­sel, da se mu je rodil sin, pa ni dobila pravega odgovora. 
SPOMLADI BODEVA PRIŠLI V HOLLAND 
Sredi aprila 1929 obvešca Maksa o barvanju otroške posteljice in vrat, in nacrtuje, da bo v tem letu dala narediti novo mizo v hiši. In nadaljuje: saj vem da v Holland ne bomo šli, boš rajši Ti, prišel nazaj h meni domov kaj ne! Jast navse varjem doma imam vse v redu orodje in vse ravno tako (11/ 13. april). Konec aprila ji je pisal, da bo prišel domov za mlatica ovsa, ko bo ta zrel. In Franckin odziv? Nejasen, saj najprej poudari, da ga je veliko zasejala, da bi ga rada sicer videla, in nadaljuje: boš videl no, kako bo Ti, kazalo, za naprej še clovek neve, kako mu pride. In nato mirno nadaljuje pismo z opisom svojega dela na kmetiji (14/ 28. april). V pismu, ki ga je Francka dobila 1. junija, ji Maks namigne, da bi jeseni prišla na Nizozemsko. Bi šla, mu odgovarja, ce bo zdrava, vendar v nadaljevanju zapiše, da je tu Emica in eden otrok še na poti. Razpiše se o problemih dojenja in kuhanja mleka. (Mleko ima posebno mesto v Franckini zgodbi. Od prvega do zadnjega pisma se obcasno dotakne mleka, ki ga je kupovala pri najcenejšem ponudniku in ob tem pretrgala stike z dote-danjim dobaviteljem, ki je bil užaljen, in verjetno še iz vrst sorodnikov. Dote-
SPREJMI MOJ NAJLEPŠI POZDRAV OD TVOJE TE LJUBECE IN ZVESTE ŽENE FRANCKE 
danji dobavitelj ji tega ni odpustil. Tudi ko je dojila in si dopisovala z možem o obisku, je poudarjala vprašanje mleka in kako bo šele z njim na Nizozemskem? Poudariti moram, da pri hiši kljub dvema otrokoma niso imeli krave, mleko pa je bilo zanje osnovno živilo.) Maks jo je s tem povabilom zmedel, zato bo še premislila. Da bi rada prišla k njemu, vendar zadržki so ocitni, pri cemer se dotakne tudi spolnosti: 
saj veš ljubi moj Maks! Da jast bi rada (kot rada) prišla k Tebi, ko le me druge razmere ne zadržavale, saj mi je tako dolgcas doma, po tebi, nic ne vem da se ne morem privaditi tega, da ne boš mislil da sem v drugem oziru tako potrebna, da bi Te tako želela, zaradi tistega bi lahko bila leta in leta sama saj me že poznaš kaj ne Maks! Tistih skrbi Ti ni treba nec imeti, no saj vem da jih nimaš, jih imam jast zate vec kako boš prestajal le piši mi tudi kaj o tem! 
In ob tem omeni odhod žene enega od Maksovih kolegov: Srecna je ko je prišla k možu saj vem kako je, ona vem da ni imela nec domacije doma je lahko (vse) pustila (22/ 2. junij). Med razlogi, da ne more priti, v ospredje postavlja novorojenca. Za obisk na Nizozemskem niso pripravljeni, ker je Lojzek pre­mlad (ta mlad še ni za v svet). 
Razmišljanje sklene, da bo enkrat pripeljala otroke, ce bodo zdravi, saj Emica vedno vprašuje po ateju, videl pa bi tudi Lojzka (35/ 27. julij). 
V zacetku avgusta ji je Maks znova pisal, da bi z Emico prišla jeseni k nje-mu. Odgovorila mu je, da zelo rada, vendar mu ne more potrditi, ker ne ve, kaj naj naredi z Lojzkom. Katra ga bo sama imela in tudi stanovanje ima majhno, Reza ima delo, pa tudi zdrava ni. (Obe sta bili verjetno sorodnici!) Otrok pa zahteva svoje. Rada bi šla, res pa je, da ne zna nemškega jezika, kar bi oteže­valo njeno potovanje (rajžo). Zato mu predlaga, da bi on prišel za dolocen cas domov. Manj bi stalo in lahko bi se odpocil. Sigurna je že sedaj, da sama ne bo mogla še to leto priti na Nizozemsko. Vesela pa bi bila, ce bi prišel. Le piši mi dragi moj Maks! Da prideš !!!!! (37/ 5. avgust). Vendar ji je sredi avgusta odgovoril, da ga v tem letu ne bo domov. Saj jast nisem mislila da bi ostal tukaj, reagira Francka in nadaljuje: bom pa prišla k tebi naslednjo pomlad (39/ 16. avgust). Vendar že v naslednjem pismu ponovno piše glede rajže v Holland. Zagotavlja, da bo skoraj gotovo prišla na pomlad 1930. Da morata potrpeti, saj bo spomladi zagotovo prišla, mogoce že marca, in ce bi bilo lepo vreme, mogoce še malo prej. Da se bo pripravila na obisk, si popravila zobe, in ker se je malo zredila, bi se rada uredila, da bi bila bolj spodobna za v svet. Poudarila je tudi, da mora cim dlje dojiti otroka. Ce pa bo dobil kakšno delo za dlje casa: bom pa prišla cez kakšn cas tje, da bodemo skupaj da Ti bodem jast malo bolj 
Marjan Drnovšek 
postregla saj vem da Te zdaj nobeden ne vpraša Maks kaj boš pa jedel moreš le kar Ti pripravijo (40/ 22. avgust). 
Že v naslednjem pismu ponovi, da bosta spomladi prišli na Nizozemsko. (Nedvomno misli nase in hcerko Emico, sin Lojzek pa bi ostal doma.) Boji se le tega, da je na pomlad ne bi picila kakšna kaca in ga vpraša, ali jih je kaj tam? (Strah pred kacami izrazi veckrat, hkrati pa jih omenja tudi v bolj nejasnem kontekstu, kot nekaj slabega in obenem namigujocega oziroma grešnega!) (41/ 
29. avgust). Svojo odlocitev o pomladi v pismih veckrat ponovi. V tem casu ji omenja možnost stalne priselitve družine na Nizozemsko. Odgovarja mu, da bi rada prišla, vendar nima nikogar, ki bi mu izrocila dom, in: ko bi oceta ne blo bi jaz cist gotovo prišla k Tebi, ker tukaj bi jast ne bla rada sama z otroci, in še posebno ker je danes tak svet dasi res clovek kar misliti nemore. Zato mu ne more potrditi, da bi prišla za dlje casa. Torej spomladi nasvidenje, še zapiše in konca, da je vesela, da dobro zasluži in ker lahko dela vsak dan (42/ 2. september). 
Sledijo pisma, ki tej temi posvecajo stalno pozornost. Zadržke vidi v zdra­vstvenih težavah pri novorojencu in njegovem varstvu v primeru, ce bi odšla k njemu na obisk spomladi naslednje leto (43/ 23. september). Želi si, da bi Emica videla oceta. Nacrtovala je celo, da bi prišla na Nizozemsko z Makso-vim bratom Ignacem, ki je želel oditi k Maksu (44/ 26. september). Kot oviro za odhod na Nizozemsko omenja denarne težave. Stroški so vedno vecji, tudi zob si še ni dala popraviti, ker racuna, da bo zelo drago. Odgovarja na Maksov predlog, da bi prišli k njemu cez zimo. Vendar tam ni peci, odgovarja Franc-ka, na kateri se je rad pogrel lansko zimo, ko se je odpravljal na Nizozemsko (45/ 1. oktober). Da bo kupila nov plašc, ko bo spomladi odšla k njemu (46/ 
7. oktober). Tako mu konec oktobra piše, da je kupila blago za plašc, ki ga bo imela za Holandijo. Klobucka ni kupila, ker bo že iz mode, preden bo prišla v Holandijo. Maks ji je pisal glede klobuka, da ga bo na Nizozemskem morala nositi. Francka naplete celo zgodbo o klobuku, ceš da ga ne zna nositi, kaj ji bo potem ... Spomladi, ce Bog da, se bosta videla, pa ceprav brez klobuka (51/ 2. november). Obcasno se pojavijo v njenih pismih nacrti o daljši oziroma stalni naselitvi družine na Nizozemskem. Njena postava je postala stalnica pisnega komuniciranja, saj jo je Maks otadlal, ko je dobil njeno fotograijo. Izgleda, da kriticno. Tako, da ne ve, ali naj pride spomladi na Nizozemsko ali bi pa rajši doma ostala, kaj praviš Maks! Da se ne spomni, ce je bil tudi tako natancen, ko jo je ženil, ker se tudi takrat ni štimala, to je sigurno. Da je bila odlocitev za stalno odselitev družine aktualna, kaže njen pogovor z Jožetom F., ce bi bil pri­pravljen prevzeti njuno domacijo v oskrbo? Je pristal, Maksu pa je prepustila odlocitev. (Maksova patriarhalna vloga je ocitna, ceprav na daljavo.) Zanima jo, kakšna so stanovanja na Nizozemskem, kuhinje, kakšne so peci. Naj malo opiše tamkajšnje razmere, ce bi res le šla ... no se me ne žene v svet radovednost ali pa da bi bila rada gosposka bog ve da ne, jast ce bom šla kam le zaradi Tebe, ker tožiš zaradi hrane (53/ 15. november). Tem nacrtovanjem sledijo okleva­nja, zlasti v povezavi s stalno preselitvijo. Razmišlja, ali bi šla ali bi raje ostala doma. Kako misli on, ga stalno sprašuje. Skrbi jo, da se doma ne bi unicilo veliko stvari (verjetno v primeru najema kmetije) in ce bi vse prodala, bi za vse malo dobila. Na novo zaceti na Nizozemskem pa ni lahko in kadar bi se od tam vrnila, bi morala vse prodati. In doma spet na novo zaceti ne bi bilo lahko. Njene skrbi so razumljive, zato zapiše, da je treba premisliti vse skupaj (56/ 15. december). Konec decembra 1929 ji je mož pisal, da so stanovanja in oprava na Nizozemskem draga stvar. To mu Francka pritrdi zato, ker je tam že veliko ljudstva, kot zapiše, in še prihajajo, zato verjame, da bodo še bolj draga, v isti sapi pa pravi, da ji ni lahko doma zapustiti in po svetu iti. Težko bi odšla z majhnimi otroki na Nizozemsko, jezika pa tudi ne zna. In doda, da je do pomladi še dolgo ... in obenem zapiše, da skoraj zagotovo ne bo prišla. Doma ji nic ne manjka, je zdrava, le pogreša ga. Na znanje vzame, da je zamenjal stanovanje (sedaj na Papperjans straat 10). Upa, da mu bo kaj bolje, saj je res težavno se drugje potikat, pa še oprava kot stanovanja niso poceni. Le bežno omenja, da si verjetno tudi sam želi, da bi bila skupaj (59/ 27. december). Žal nadaljevanje zgodbe ni znano. Vemo le, da je bil leta 1931 še vedno v tujini, Francka z obema otrokoma pa je živela doma. 
SKLEP 
Lahko zapišem, da je zgodba Franckine družine in le bežno preostalega sorodstva in sovašcanov tako doma kot na Nizozemskem le utrinek, ki nam približa delcek življenja in usode razdeljene družine. Bolj kot zacetek manjka konec zgodbe. Vseh vprašanj, ki se nam ponujajo ob branju pisem, nisem zajel, osredinil sem se na tista, ki so povezana z osebnimi in migracijskimi vsebina-mi. Nepoznavanje pisem moža Maksa, odkritost Franckinih pisem, njihova številcnost v relativno kratkem casu, skrbnost njihovega pisanja, ponavljajoca vprašanja in informacije ... in zlasti njihova cloveška toplina, izrazi veselja in še bolj razocaranj, vkljucevanje otrok, zlasti Emice, ki odkriva otroško hrepe­nenje in pricakovanja do oceta, dajejo zgodbi osebni in prizadeti pecat. Skozi njena pisma se srecamo z vsakdanjikom ženske, žene in matere, katere mož je na delu v tujini. Na kratko lahko zgodbo opredelim kot Franckino zgodbo, zgodbo ženske, ki ima na svojih plecih kmetijo, bolj ali manj neprijazno, da ne recem sovražno sosedstvo, povrh vsega pa še nosecnost in porod. Najbolj presenetljiv je možev odnos v bližnjem predporodnem, porodnem in popo­rodnem casu. Pisemski molk moža je bolj ali manj ociten, Franckin strah in 
Marjan Drnovšek 
obupavanje izrazito izpovedna. Kljub temu pa se zadnje ohranjeno pismo z dne 26. januarja 1930 zacne in konca z naslednjimi stavki: Dragi mi ljubi mož Maks! Srcno Te pozdravljam in poljubljam in enako oba mala otrocicka ... Torej sprejmi od nas vseh prav lep pozdrav in poljub, posebno še od mene Tvoje zveste Te ljubece Francke (61/ 26. januar). 

VIRI IN LITERATURA 
ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enote za Gorenjsko, AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, HDA – Hrvatski državni arhiv, Zagreb, Zbirka pisem in osebnih dokumentov (avtorjeva last). Citat pisma v oklepaju pomeni 1. številko pisma (61) in navedbo dneva in meseca 
(26. januar). 
Arhivski predpisi (2007). Arhivski predpisi v Republiki Sloveniji (ur. Vladimir Žumer). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. 
Barbic, Ana (2000). Kmetica in kmecka družina v tranziciji: teoreticna razmišljanja in empiricne ugotovitve. Družboslovne razprave, 16(34–35): 97–125. 
Brassé, Paul in Willem van Schelven (1980). Assimilatie van vooroorlogse immigranten. Drie generaties Polen, Slovenen, Italianen in Heerlen. Heerlen: Ministerie van Cultuur. 
Dieteren, Remigius (1959). De migratie in den mijnstreek 1900–1935. Maastricht: Sociaal-historisch centrum voor Limburg. 
Drnovšek, Marjan (1992). Izseljensko in drugo casopisje med Slovenci v zahodni Evropi do leta 1940. Dve domovini / Two Homelands, 2–3: 265–316. 
Drnovšek, Marjan (1996). Slovenska izseljenska društva v zahodnoevropskih državah med obema svetovnima vojnama. Dve domovini / Two Homelands, 7: 33–49. 
Drnovšek, Marjan (2004). Osebno in javno v izseljenski korespondenci. Dve domovini / Two Homelands, 20: 113–151. 
Kresal, France (1999). Gospodarska kriza 1929–1933. Gospodarske krize in Slovenci (ur. Neven Borak in Žarko Lazarevic). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Zveza ekonomistov Slovenije, 77–95. 
Kuhar, Alojzij (1939). Slovenci na Nizozemskem. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Jože Lavric, Josip Mal in France Stele). Ljubljana: Založba Jubilej, 533. 
Lipoglavšek-Rakovec, Slava (1950). Slovenski izseljenci: geografski pregled predvojnega stanja. Geografski vestnik, XXII: 1–58. 
Premrov, Jože (1941). Izseljenska citanka. Ljubljana: Mladinska založba. 
Selic, Rudolf (1934). Naši v Holandiji. Heerlen: Uprava izseljeniškega glasila Rafael. 
Marjan Drnovšek 

BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 
O razlogih za selitve skozi Stankino življenjsko zgodbo 
Urška Strle 
Hotela sem boljše življenje. Želela sem si kupiti boljše cevlje, lepše obleke in dru­ge potrebšcine. Nisem marala kraja, v katerem sem živela, življenjske razmere so bile zelo slabe. Želela sem si svobodno izbiro glede tega, kje bom živela, kam bom potovala. Želela sem imeti možnost, da si sama izberem, kaj in kje bom delala. Enostavno nisem vec trpela omejitev v svojem nacinu življenja. (…) Kakšno leto sem razmišljala o tem, da zapustim dom. Živeli smo tik ob italijansko-jugoslovanski meji. Po nekaj mesecih smo se seznanili z granicarji, celo pogovarjali smo se in se poznali po imenu. Z našega balkona smo lahko videli delovanje granicarjev na obeh straneh meje. (…) Pazljivo sem opazovala, kdaj so se menjali jugoslovanski grani-carji in ko je bilo varno, sem ušla cez. Bilo je okoli tretje zjutraj in precej megleno. Ko sem bila enkrat na drugi strani, so me italijanski granicarji sprejeli medse in mi ponudili zajtrk. Nikomur nisem povedala, da bom šla. Domaci so najprej mislili, da sem utonila, ker je bila Idrija zaradi dežja precej narasla.1 
Devetnajstletna Stanka je štirinajstega marca 1951, okoli tretje ure zjutraj, kradoma odšla z rodne domacije na dolgo pot le s culo oblek na hrbtu, da bi zaživela boljše življenje, kot ga je imela v svojem domacem okolju, in se potem še veckrat selila. Na prvi vtis morda »cisto navadna« ženska, je Stanka vendarle edinstven clovek, ne le z imenom in s priimkom, ampak z lastnim nacinom razmišljanja, vrednotenja, obnašanja. Skozi subjektivno doživljanje, ki ga za­sledujemo v njenih pripovedih, lahko razberemo, kako so nastajali razlogi za njene odlocitve glede selitev. V tem oziru se približujem spoznanjem tvorcem 
t. i. nove ustne zgodovine, ki enacijo zgodovinske dogodke s pomeni, ki so jih ljudje pripeli na dogodke v svojem življenju (Laperierre idr. 1996: 49–59). Izhajajoc iz osebnih pripovedovanj ugotavljam, da se razlage »navadnih ljudi«2 
1 Gre za del pogovora s Stanko, ki sem ga prevedla iz anglešcine in priredila v standarden prozni zapis prav za pricujoci prispevek. Pogovarjali sva se januarja 2008 na njenem domu v Edmonto-nu, kjer sem med svojim terenskim in raziskovalnim delom v Kanadi tri tedne tudi stanovala. 
2 S sintagmo »navadni ljudje« (pogosto se uporablja tudi izraz »mali ljudje«) oznacujem tiste posameznike, ki jih v politicnih in kulturnih zgodovinah poimensko ni nikjer zaslediti, s tem 
o zgodovinskih dogodkih pogosto razlikujejo od spoznanj uveljavljenih zna­nosti, ki se jih drži etiketa monopola nad interpretacijo preteklih dogajanj. Pri slednjih pogosto umanjka uvid v raznolikost doživljanja in vrednotenja dogodkov in procesov, kar je pravzaprav najvecje bogastvo ustnih virov. 
V skicah Stankine življenjske poti razberemo nekatere elemente, ki posta­vljajo izziv stereotipnim predstavam o izseljevanju in izseljencih, izhajajocih zlasti iz raziskav z makroperspektive. Številni vidiki raziskovanja izseljevanj ostajajo brez odgovora na vprašanje, zakaj se iz nekega okolja niso izselili vsi, ceprav so bili naceloma podvrženi enakim pritiskom. Prav tako ne razložijo, zakaj ljudje za svoj »cilj« izberejo prav doloceno deželo. Odlocila sem se, da skozi študijo Stankinega primera predstavim ravno to, torej dejavnike, ki so vplivali na njeno odlocitev, da sploh zapusti dom, in smerokaze pri njenem nadaljnjem preseljevanju. Na dolgotrajni poti od prebega do pridobitve statusa kanadske državljanke se bom ustavila ob številnih postajah, razpotjih in po­skusila približati vzroke za nadaljnje selitve, na katere je imela Stanka razlicne stopnje vpliva. 
Z analizo osebne ravni se lahko dokopljemo do kompleksnosti, preple­tenosti in protislovnosti v procesih, ki zadevajo izseljevanje in priseljevanje. Takšen vidik poudarja nezmožnost postavljanja gotovih deinicij med razlic­nimi, medsebojno pogosto prelivajocimi se kategorijami; slednjim je na drugi strani spet treba priznati pomembno analiticno vrednost. Skozi takšen zorni kot, ki se pravzaprav sploh ne ukvarja z »normalnostjo« ali s »povprecnostjo«, raziskovalni objekt postane živ in ne razosebljen, njegove življenjske odlocitve pa razkrivajo prepletenost razlicnih vzrokov za in proti, ki jih posameznik pri odlocanju ves cas postavlja na tehtnico. Individualna perspektiva prepoznava v posamezniku – migrantu osebnost, ki v mejah svojih zmožnosti nacrtuje, se odloca ter ga tako osvobaja derocih migracijskih valov in tokov, ki utopijo njegovo posebnost. Na ta nacin se izpostavijo tisti elementi, ki so za razume­vanje in pojasnjevanje razlicnih aspektov migracijskih procesov še kako po­membni, a vendar ostajajo ob drugih metodologijah pogosto prezrti; gre za posameznikove želje in strasti, razumevanja, ambicije, vrednote ter strahove, negotovosti in celo nakljucja. Ti momenti nam hkrati namigujejo, da je treba za razumevanje pogosto medsebojno zverižene množice motivov, vzrokov in posledic dejavnikov, ki vkljucujejo selitve, poseci na podrocja, kamor sloven-ski zgodovinarji premalo posegamo; na tla psihologije oziroma mentalitete tako posameznika kot množic ter na poglobljeno in vecplastno raziskovanje 
pa nikakor ne želim zmanjšati veljave njihovih izjav in izkušenj ali jih kakorkoli podcenjevati, saj menim – kar skuša prikazati tudi ustna zgodovina – da vsak sooblikuje dobo, v kateri živi. 
okolja in casa, iz katerega izhaja in v katerem se giblje posameznik. Pri tem naj opozorim na pomen medosebnih stikov ter možnosti informiranja in pomoci, ki iz njih izhajajo.3 Posameznik je vedno vpet v svet, v katerem deluje, njegove odlocitve pa je treba razumeti kot nezavedno ali zavestno pogojene z okoljem ter zlasti z vrednotami in ustaljenimi normami, torej, pricakovanji okolice. 
Kot vsak drug zgodovinski vir imajo tudi ustni viri šibke tocke. Eno naj­pogostejših vprašanj, ki si jih raziskovalec pri pretresu ustnih virov zastavi že v samem zacetku, se glasi: V kolikšni meri je sodobno (sedanje) razlaganje do-godkov iz preteklosti sploh skladno s preteklo realnostjo? Gre za vprašanje, ki se nanaša predvsem na odnos med pripovedjo in spominom. Dejstvo je, da se pri pripovedovanju o preteklosti skozi cas pojavijo dolocena odstopanja. Primo Levi to delno razloži s trditvijo, da »naši spomini niso vklesani v kamen, marvec z leti bledijo, pogosto pa se spreminjajo ali celo razrašcajo, ker vsrkavajo tuje prvine.« In nadaljuje: »Res pa je tudi, da spomin, ki ga prepogosto obujamo in 
o katerem prepogosto pripovedujemo, rad okosteni v stereotip, v togo, izpol­njeno in olepšano obliko, ki se je izkazala za ucinkovito; ta izpodrine neprede­lani spomin in se razbohoti na njegov racun« (Levi 2004: 17). Pripoved podaja nekakšno popaceno sliko preteklosti, obarvano z barvami sedanjosti. Z drugi-mi besedami, opis posameznikove lastne preteklosti je vedno treba vrednotiti skozi prizmo tega, kar je opisovalec postal, oziroma s tem, kar zanj z današnje perspektive deluje prepricljivo. Prav zato je za poglobljeno analizo ustnega vira treba upoštevati ne le pripovedovalceve preteklosti, ampak njegovo sedanjost, zlasti nacine razmišljanja in vrednotenja, ki prav tako »niso vklesani v kamen«.4 Ce priznavamo, da sta za ustni vir znacilna izmuzljivost in krhkost, moramo v isti sapi priznati, da je krhkost znacilna tudi za (t. i. primarni) pisni vir, pri cemur obstaja najvecja nevarnost, ce vanj slepo verjamemo. 
IZVIRI STANKINE ŽIVLJENJSKE ZGODBE 
Temeljni nastavek za pricujoci prispevek sem našla v Stankini kratki ži­vljenjski zgodbi,5 ki mi jo je sredi aprila 2006 po elektronski pošti poslala Doris 
3 Omenjena pojma vkljucujeta tudi svoja nasprotna pola: zavajajoce informacije in oviranje. 
4 Problematizaciji spomina, zlasti iz spomina izhajajocih zavestnih ali nezavednih preobrazb pri­povedovanja, ki so gotovo posebno pozornost zbujajoca tematika znotraj ustne zgodovine, se ne posvecam, saj se mi za rdeco nit prispevka ne zdi bistvena. Na ta fenomen opozarjam zaradi že znane ugotovitve, ki se mi je v primeru te študije potrdila preko razlicnih informatorjev, da pripovedi o preteklosti nihajo skozi cas in prostor ter se spreminjajo glede na to, komu so pripovedovane. Tako izpeljujem tudi potrebo po dolocenem pretresu, distanci v zvezi s pove­danim, katere izbira tukaj navedenih citatov in moja interpretacija že upoštevata. 
5 Zaradi jasnosti bo konkretna zgodba z naslovom he life and immigration of Stella and John, ki jo v besedilu navajam v lastnem prevodu, v ležeci pisavi. 
Hutniak. Omenjena zgodba s preprostim, a povednim naslovom he life and immigration of Stella and John je bila pozitiven odgovor na mojo prošnjo, na­slovljeno na Stanko, da bi mi s svojo življenjsko zgodbo pomagala osvetliti ne­katere vidike za študijo njenega, danes že pokojnega moža Janka Velikonje; ta je bil tudi mlajši brat moje stare mame Suzane Krivec, povojni primorski izse­ljenec, ki se je podal v Kanado, in eden prvih protagonistov moje raziskovalne teme Slovenci v Kanadi. Zgodbo, ki jo je po Stankini pripovedi napisala njena najmlajša, že omenjena hci Doris, mi je pravzaprav zastavila vec vprašanj kot odgovorov in odprla celo kopico dilem, kako se lotiti raziskovanja in pisanja. Dodaten vpogled v Stankino življenje sem dobila preko številnih sogovorni­kov iz vrst njenih vrstnikov, družinskih clanov, preko dostopne koresponden­ce, župnijskih registrov in literature (tudi ilmskem materialu) za tozadevne problematike – glavnina omenjenega dela pa je skupaj z vtisi iz lastnih razis­kovalnih dnevnikov položeno v interpretacijo intervjuja z njo. 
Rdeca nit poslane zgodbe je ljubezenska zgodba med njo in njenim mo-žem Jankom. Pripoved hitro stke usodi omenjenih dveh ljudi in od tedaj na­stopata v paru, o cemer prica pogosta besedna zveza v zgodbi Janko in Stanka. Zgolj z vidika te zgodbe je težko izolirati Stankino individualnost, saj takšna pripovedna oblika v veliki meri zastri njeno (p)osebnost. Šele neposredni stik v živo mi jo je razkril kot osebo, ki je pogosto delovala samoiniciativno, s kon­kretnimi cilji in zavedanjem, cesa ni hotela. Moc so ji omogocili njen družbeni položaj, ki jo je postavil pred nove vloge, ter njena delavnost in iznajdljivost. Študija Stankine življenjske zgodbe je nekakšen izziv pogosto prikazovanih podob o izkljucevanju interesov in individualnih strategij med moškim in žen­sko, možem in ženo, ocetom in materjo, kar seveda ne pomeni, da v njenem življenju tovrstnih trenj ni bilo. 
Pripoved v zgodbi je obarvana z optimizmom in odsotnostjo neprijetnih življenjskih epizod; na podobno držo sem naletela tudi v pogovorih s Stanko, ceprav so mi ti dali bolj plasticen uvid v njeno življenje. Primo Levi, ki pripo­veduje o (nezavedni) iltraciji spomina, ugotavlja, da se ljudje »ob pripovedo­vanju o svoji preteklosti raje ustavljamo ob predahih, trenutkih olajšanja in grotesknih, cudnih ali sprošcenih premorih, medtem ko preskocimo najbolj bolece dogodke. Teh ne priklicemo radi iz globin spomina, zato se scasoma zameglijo in zabrišejo« (Levi 2004: 24). 
Tako kot za Stanko se opazka o optimizmu v pripovedi v doloceni meri nanaša na zapisovalko pripovedi, hci Doris, ki je z izbiro dogodkov in njihovo interpretacijo postavila zgodbo v svoj okvir in zagotovo vplivala na pripovedne nianse. Posrednost zapisa preko tretje osebe vzbuja sum, da je zgodba doživela spremembe v smislu izraznosti custev, poudarkov in v dogajalnem toku, torej da je Doris poleg materinih obcutij zgodbi dodala lasten pecat. Kot hci je Do­ris najverjetneje na takšen ali drugacen nacin že poznala razlicne epizode iz življenja staršev. Pogosto se dogaja, da skušajo starši svojim otrokom skozi la-stno izkušnjo posredovati zaželene vzorce in ideale oziroma zamolcati dejstva, ki utegnejo biti s strani okolice bodisi z njihove lastne perspektive negativno ovrednotena. Dorisina pripomba, da starša nikoli nista delila njunih življenj­skih tegob z otroki, dodatno osvetli Stanko kot vir. 
Kot pomembne informatorje moram omeniti Stankine sorodnike, vr­stnike in sokrajane, ki so mi posredovali raznovrstne orise preteklih razmer, podali številna izhodišca za razmislek ter dodatna pojasnila za razumevanje Stankinih odlocitev.6 Vzporedno je zanimivo slediti njihovim vrednotenjem lastne preteklosti in opazovati neskladja njihovih videnj in vrednotenj prete­klosti z uveljavljeno zgodovino. Veckrat sem se soocila z molkom, ki prica o precejšnji tabuizaciji dolocenih sfer, zlasti intimne; pripovedi o spolnosti, mr­tvorojenih otrocih, odnosih med staršema ipd. je povsem umanjkala ali je bila le nakazana. Pogosto molk odraža momente, ki v doloceni skupnosti, zlasti v družinskem okolju, veljajo za nespodobne, hkrati pa je precej zgovoren, saj izraža vrednote. 
Dolocen uvid o Stankini življenjski zgodbi sem poskušala dobiti skozi pisma (in fotograije), izmenjane med družinama Velikonja in Krivec. Pisma sta si v imenu družin pisali predvsem svakinji, Janko je sestri Suzani po poroki postopoma nehal pisati pisma. Ohranjena oziroma meni dostopna korespon­denca med Suzano in Stanko je na prvi pogled povsem formalna. Pisma sta si izmenjavali ob zanju pomembnih priložnostih, kot so božic in novo leto, ve­lika noc, rojstni dnevi. Vsebina pisem, polna ustaljenih formulacij, nakazuje, da je njihov primarni namen bolj ohranjanje vezi med družinama Velikonja in Krivec kot samo izpovedovanje ali realisticno opisovanje življenjskih vzponov in zlasti padcev (prim. Gerber 2006: 143–151). Slednji, pa naj bodo to bolezni, brezposelnost, nesoglasja v družini, slabo inancno stanje, v korespondenci povsem izostanejo. Družinske fotograije in kanadski dolarji, ki jih moja stara mama še vedno prejema, so del prikazovane zgodbe o uspehu in blagostanju v Kanadi in merijo na to, da je bila njihova odlocitev za izselitev pravilna. S tem je tvegani prebeg, ki ga družina ni odobravala, postal utemeljen, hkrati pa sta 
6 Žal je vecina informatorjev, ki bi mi znali povedati še veliko vec, že pokojnih ali pa niso bili pripravljeni govoriti. Ustni viri so zgolj potencialni viri in vedno obstaja možnost, da naši so-govorniki ne bodo pristali na pogovor, ce si to še tako želimo. Zavrnitev, na katero moramo v sferi ustne zgodovine vedno racunati in jo sprejeti, je del njenega in nenazadnje tudi splošnega eticnega kodeksa. Vsi ustni viri, z izjemo Stanke in Suzane Krivec, rojene Velikonja, so želeli ostati anonimni, njihova imena so izmišljena. 
prebežnika v oceh rojakov pridobila na ugledu. Vsebinsko skopost v pismih si lahko do neke mere razlagamo kot obliko samocenzure zaradi izogibanja nevarnostim, zlasti na podrocju politike pa kot posledico strahu in nezaupanja (prim. Goldberg 2006: 163). Stanka oznacuje nekdanji jugoslovanski režim kot izrazito represiven, s svojo pripovedjo pa razkriva slabo poznavanje politicnih razmer. 
Pogovori s Stanko so januarja 2008, ko sem bivala pri njej in njenem dru-gem možu Alanu v Edmontonu, potekali v vec intervalih. Veliko informacij je pronicalo kar sproti, skozi vsakdanje pogovore in pripovedovanja, pojasnila ter ob gledanju slik, cesar nisem snemala.7 Intervju sam je v primerjavi z barvi­tostjo in informacijsko nasicenostjo vsakdanjih pogovorov dokaj skop, ceprav vseeno razkriva Stankino osebno ilozoijo, njeno vrednotenje in njene nacine odziva na razlicne situacije. Pozna se, da je prisoten snemalnik; zlasti v zacet­ku se je Stanka nanj odzvala zelo zadržano. Njen govorni jezik je neizpiljena pogovorna anglešcina, ki je posledica socializacije v Kanadi. En dan manj kot štirideset let zakona z možem Jankom, do njegove nenadne smrti leta 1992, je pogojevalo predvsem komunikacijo v slovenšcini oziroma gornjem posoškem dialektu in delno v angleškem jeziku. Sedaj ko je že dobro desetletje v zakonu z rojenim Kanadcanom Alanom, je raven njene slovenšcine upadla do te mere, da lažje komunicira v angleškem jeziku; angleško se pogovarja tudi s hcerka­ma.8 Eventualni prevodi njenih izjav v slovenšcino bi nemara precej izgubili na pomenu, zato se citiranju intervjuja poskušam izogibati. Ugotovitve, ki sem jih izpeljala iz posnetega intervjuja in svojih lastnih študijskih dnevnikov, so predvsem moja interpretacija. 
Odstiranje življenjske zgodbe pomeni obujanje spominov, ki so pogosto zabavni, velikokrat pa boleci. Rosno oko je bila stalnica pogovorov o preteklo­sti s Stanko; veckrat nisem imela srca brskati dalje, ne glede na to, kako bi mi morda informacije pojasnile dolocene procese, aspekte. Opazila sem nekate-re neusklajenosti njene neposredne pripovedi z napisano življenjsko zgodbo. Ravno te med drugim nakazujejo, kako spraševalec s svojo prisotnostjo sou-stvarja vir, kako na potek zgodbe vplivata prostor in neposrednost pogovora 
7 Eticno sporno se mi je zdelo loviti vsak možen indic o njeni življenjski, torej pretežno izseljen-
ski izkušnji na magnetofonski trak; pocutila bi se kot nekdo, ki je zavoljo informacij pripravljen 
pozabiti na to, da so za njegovim raziskovalnim objektom vendarle ljudje, posamezniki s svojo 
intimo in travmami, ki jih ne želijo deliti z javnostjo. Zanimivejše vtise iz neformalnih pogovo­
rov sem strnila v svoj raziskovalni dnevnik. 8 Stankina najstarejša hci Silvia mi je omenila, da do prvega razreda sploh ni govorila angleško; 
kriticne opazke uciteljev so oba starša spodbudile, da so se doma zaceli pogovarjati v angle-
škem jeziku. Slovenšcina je ostajala jezik komunikacije predvsem med Stanko in Jankom ter 
med Slovenci v slovenskem društvu v Edmontonu, kamor sta pogosto zahajala. 
ter razkrivajo dinamiko spomina. Neusklajenosti med zgodbo in pripovedmi so se pojavile zlasti v tistih delih, ki jih Stanka razume kot nespodobne ali trav­maticne. Zelo zgovoren je njen smeh, premolki ter izmuzljive sintagme kot saj veš, to in ono … Kot zelo ilustrativno prikaže Stud Terkel, je »smeh lahko izraz bolecine in tišina je lahko krik. In bog ve, koliko razlicnih pomenov lahko pripišemo nasmehu« (hompson 2004: 124). 
Pri raziskovanju življenjskih zgodb je pomemben akter raziskovalec sam, ki prispeva k njihovi podobi in svoje domnevno nevidne navzocnosti ne more izkljuciti iz procesov, ki jih proucuje. Sorodniška vez, ki me povezuje s Stanko, ter dejstvo, da je Stanka kot protagonistka moje zgodbe še živa, bistveno vpliva na strukturo in tudi vsebino pricujocega prispevka. Kakor vsak od nas, imajo tudi naši informatorji, osrednji liki naših raziskovanj, skrivno polje stališc in preteklih izkušenj, ki jim nehote »uidejo« ob pripovedovanju. Prioriteta, da spraševanci sami dolocijo, kaj lahko objavimo in cesa ne, je najvišji imperativ eticnega kodeksa v sferi ustne zgodovine, ki ga ne sme zapackati niti nacelo slavnega reka, da namen posvecuje sredstva. 
Glede na to, da je mi je Stanka posredovala informacije na mojo željo, da sem Slovenka in pravzaprav tujka, ceprav po mami sorodnica Stankinega moža, je verjetno, da so vsi našteti momenti prispevali k takšni orientaciji kot tudi dinamiki njenih pripovedi, kakršna je nastala. Omenjena dejstva imajo svoje prednosti in omejitve. Sorodstvena bližina mi omogoca lažje razumeva­nje dolocenih vidikov njenega življenja, obenem pa mojo pozicijo zameglju­je predpostavka, da sem manj nevtralna in bolj dovzetna za sodbo; kot prva sorodnica po Jankovi strani, ki je Stankino družino obiskala v Kanadi, sem v njenih oceh pravzaprav nekakšen glasnik njenega življenja za sorodnike in znance iz izvorne dežele, med katerimi se je spletel medel, predvsem formalen stik. Ker sem Stanki naznanila, da gre za zgodbo, ki bo predstavljena ožji in širši javnosti, je treba upoštevati ta dejavnik, za katerega pa ne smemo soditi, da bo neogibno deloval omejevalno.9 Pogosto se zgodi, da ljudje svoje spo-mine na izkušnje in razumevanje svoje vloge v življenju pogosto lažje in bolj neobremenjeno pripovedujejo cloveku, ki ga ne poznajo in s katerim ne živijo (Visocnik 2004: 113). Stankina pripoved je prešla skozi vec iltrov, pogojena je z razlicnimi stopnjami socialne zaželenosti in usklajenosti z njenimi lastnimi vrednotami, zavedanji o družbeni primernosti in željo po cim manj sporni predstavitvi lastnih življenjskih izkušenj in spoznanj, obenem pa z željo po izstopanju. 
9 Raziskovalci življenjskih zgodb pri intervjujih pogosto opažajo, da jim pripovedovalci vcasih 
razkrijejo skrivnost, o kateri niso vedeli niti najbližji. Prim. dokumentarna ilma Spomini (Ver­
ginella 2004), Cas vojne (Možina 2005), moje lastne intervjuje, ki so še v analizi. 
In ce je ustni vir izmuzljiv že sam po sebi, je interpretacija vira še težja. Vselej obstaja možnost, da spraševalec iz spraševanceve pripovedi ne razvozla kompleksnosti odgovora; ta se pogosto skrije v neko frazo, kot je na primer boljše življenje.10 Zgodovinarjeva interpretacija vsakršnega vira, torej življenj­ske zgodbe, temelji na njegovi lastni intuiciji in sposobnosti, da prodre v tok zavesti in razmišljanja pripovedovalca. Nenazadnje raziskovalec sam deluje kot »obcutljiv raziskovalni instrument« ter skozi lastna custva in miselne vzor­ce vpeljuje svojo interpretacijo, spoznanja o proucevanem predmetu (Visocnik 2004: 111–113; Bloch 1996: 74). 
Pogosto se dogaja, da ljudje svoje preteklosti ne enacijo z uradno zgo­dovino; na obmocju današnje zahodne Slovenije, ki je v 20. stoletju pripadalo petim razlicnim politicnim tvorbam, jih je vsaka od njih ucila svojo verzijo zgodovine. Za boljše razumevanje vzvodov, ki so vplivali na odlocitve izse­ljencev, je treba predstaviti casovni in prostorski okvir in poseci dalec nazaj, torej prakticno v otroštvo in mladost izseljenca; vzgibi za izselitev pogosto nastanejo skozi dojemanje posameznikove lastne preteklosti in pricakovane oziroma želene prihodnosti. Izselitev so pogojevale tako zunanje razmere na državni ter meddržavni ravni, vpliv širše in neposredne okolice (vkljucno z geografskimi danostmi), družine, prijateljev in znancev ter povsem notranji, osebni vzgibi. Z drugimi besedami, poleg kontekstualne je treba nujno upo­števati individualno komponento in seveda oba analiticna koncepta razumeti kot tesno prepletena. 
TINCOVA 
Stankin rojstni kraj je majhna vasica Podravne, bolje receno nekdanji za­selek, od katerega so ostala le tri podrta, z robido in bršljanom obrasla poslo­pja; nahajal se je v precej odrocnem koncu, nekaj kilometrov stran od razpote­gnjene hribovske vasi Kambreško, na strmem levem bregu Idrije. Ta recica loci obmocje Kambreškega od Beneške Slovenije, od vojne pa po njej poteka nekaj vec kot 20-kilometrska meja z Italijo.11 Ce z dvorišca domacije vržeš kamen 
10 Besedna zveza »boljše življenje« ima v kontekstu izseljevanja številne pomene, vendar se jo po­
gosto razume predvsem skozi prizmo ekonomskih razmer, kar pomeni boljši zaslužek oziroma 
višji življenjski standard. Vendar to razumevanje zamegli druge dejavnike, ki lahko oznacujejo 
to pogosto sintagmo: svoboda (gibanja, dela, izražanja, vere, nacrtovanja prihodnosti, ipd.), 
varnost, umik od konliktnih razmerij, dolgocasnega, nestimulativnega okolja, primernejše 
okolje v izicnem smislu (klimatske razmere), višja izobrazba, ce naštejem samo najbolj oci­
tne. 11 Po recici Idriji je že v letih 1866–1918 potekal del meje med Italijo in habsburško monarhijo. 
Prepustnost te meje od leta 1947, ko je bila ponovno dolocena za locnico med Italijo in Jugo­
slavijo, do današnjih dni, zrcali zanimivo dinamiko, pogojeno s politicno realnostjo. Sprva je 
v grapo, se odkotali v Italijo, mi je pojasnila moja stara mama Suza­na Krivec, Stankina svakinja. Šir­še obmocje tega nekdaj bistveno manj gozdnatega, z globokimi gra­pami vklesanega obmocja, je bilo skozi celotno 20. stoletje – in je še danes – prica izseljevanju. Oviran položaj ob meji, odrezanost od tradicionalne naveze s Furlani,12 prometna odmaknjenost, odda­ljenost od zaposlitvenih središc in unicujoci potres leta 1976 so glav­ni razlogi, ki so pokrajino po drugi svetovni vojni pahnili med najbolj demografsko ogrožena obmocja v Sloveniji. 
Stanislava oziroma Stanka Perkon se je rodila 20. junija 1932 Franciški in Valentinu Perkon v hiši, ki se ji je reklo pri Tincovih. Pri hiši je bilo devet otrok iz dveh zakonov Franciške Perkon, rojene Bevcar, vdove po Štefanu Ravniku. Stanka je kot najmlajša med otroki izgubila mamo v svojem šestem letu starosti. Tincovi so posedovali kakih 25 ha zemlje, pokrite z gozdom, sadovnjaki, travniki in orno zemljo, imeli so hišo, hlev z živino in nekaj panjev. Življenje je bilo težko, zapolnjeno z delom, v katerega so precej zgodaj vkljucili otroke. Stanka je do desetega leta obvladala gospo­dinjska dela, kuhala je, cistila in skrbela za domaco živino. Oce Valentin je bil med redkimi v tistih krajih, ki je kot vojni invalid dobival skromno pokojnino. Prejemanje denarja v obliki pokojnin tedaj ni bila ustaljena praksa, sokrajani so najvec denarja pridobili s prodajo svojih lastnih pridelkov in izdelkov. Tudi Tincovi so imeli dovolj pridelkov, da so jih lahko prodajali – zlasti v Benecijo. 
Med fašisticno zasedbo Primorske je Stanka le dobro leto obiskovala ita­lijansko osnovno šolo na Kambreškem; še preden je dopolnila devet let, se je 
bila meja (vsaj formalno) popolnoma zaprta, vendar je na podlagi sporazumov, utemeljenih na tradicionalni povezanosti z mejo locenih obmocij od leta 1955 postajala najbolj prepusten del železne zavese. Od decembra 2007 je meja prosto prehodna. 
12 Domacini jim pogosto pravijo Benecani. 

zacela druga svetovna vojna, cas, ki je zanjo pomenil nenehen strah in veliko žalost, zaznamovan s stalnim streljanjem in bombardiranjem ter uboji bližnjih prijateljev in sorodnikov.13 Med vojno je Perkonova družina po svojih zmožno­stih pomagala partizanom; oce Valentin je bil partizan in zaveden Slovenec. Njegova hci Helija (Stankina polsestra) je skupaj s šestimi bolnicarji oskrbo­vala ranjence v premicni brigadni bolnišnici, ki je nastala v Podravnah. Tja so na obhod veckrat prišli italijanski vojaki. Jelka Peterka omenja, da so sredi februarja 1944 na njihovo domacijo prišli nemški vojaki in iz Tincovega hleva vzeli 250 kg težkega prašica ter ga živega odpeljali s seboj (Peterka 2000: 109). Stanka se spominja, kako so v njihov dom vdrli nemški vojaki in vzeli še tisto malo hrane, ki so jo imeli, torej vso perutnino in prašice. V svoje tabore so vojaki odpeljali veliko deklet, kjer so morale kuhati, bile pa so tudi spolno zlorabljene.14 
Strah pred negotovostjo in ogroženostjo se je tedaj naselil vanjo, in kot sama pravi, jo spremlja še danes. Na splošno Stanka o svojem otroštvu in vojni dobi ni želela veliko govoriti. 
Prva povojna leta so bila zelo težka, življenje se je iz izrednega vojnega stanja le pocasi vracalo v ustaljene tire. Izkušnja vojne je izjemno zaznamovala celotno evropsko populacijo; zaradi izgub, strahu in splošnega pomanjkanja so bili poraženci vojne skoraj vsi. Posledice ekonomskega razsula in številnih osebnih tragedij so se mešale s trpkim okusom med vojno obljubljenega, prica­kovanega, a še neizpolnjenega blagostanja; nezadovoljstvo sprico tedanjih raz-mer je razvidno iz Stankine pripovedi. Doba neposredno po vojni je odsevala podaljšano gospodarsko in socialno krizo iz vojnih casov, posledico cloveških izgub ter ogromne materialne in nematerialne škode. Obmocje Kambreškega je bilo z novo mejo iz leta 1947 odrezano od beneškega zaledja, kamor so kra­jani ponavadi prodajali svoje pridelke, zlasti les (Malnic 2001: 235).15 Od tam je prihajala dninarska delovna sila, ki je bila za Tincove bistvenega pomena. 
Pricevanja »navadnih ljudi« o povojni dobi se pogosto in v marsicem razlikujejo od tedanje uradne podobe ter zrcalijo celo protislovnost v percep­ciji in spominu o vojni in povojni dobi, ki jih dogodki dobijo skozi razlicne perspektive. Dokler je bilo obmocje Kambreškega v coni A Julijske krajine pod nadzorom anglo-ameriških vojakov, je tamkajšnje prebivalstvo gmotno relativno dobro živelo, ko pa je ozemlje oktobra 1947 pripadlo Jugoslaviji, se je za »navadne ljudi« zacelo težko življenje.16 Na takšno interpretacijo nisem 
13 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 14 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 15 Tudi v pogovoru s Stankinim sokrajanom; zvocni zapis hrani avtorica prispevka. 16 To zanimivo vrednotenje, ki se je veckrat ponovilo v mojih pogovorih s sodobniki povojne 
dobe, da se je relativno dobro živelo v bližini anglo-ameriških zavezniških enot, ki so nadzoro­
naletela zgolj v intervjujih za omenjeni primer, ampak v vsakdanjih pogovorih s številnimi starejšimi znanci. Vsega je bilo dovolj za dve leti, se spominja pri­sotnosti zavezniške vojske v coni A Julijske krajine Suzana Krivec, ko pa so te enote odšle, je cez noc udarila revšcina. Ni bilo dela, ne denarja, ljudje niso imeli vec tradicionalnega zaledja onstran meje. Cas pod zavezniškimi enotami, ki so ga ljudje pozneje pogosto razlagali kot cas izobilja, je dal slutiti, da se dru-god bolje živi. Od vojakov so dobivali priboljške, obleko in obutev (Miklavcic-Brezigar 1998: 372–374). Kot je povedala Stanka, je nekaj lokalnih deklet odšlo za zavezniškimi vojaki (prim. Miklavcic-Brezigar 1998: 374). Z ekonomskega vidika je življenje pod novo jugoslovansko oblastjo za mnoge prebivalce ob-mejnega pasu pomenilo korak nazaj – celo v primerjavi s fašisticnim obdobjem; tako pri­povedujejo Stankini sokrajani in tudi Stan-ka sama. Takšne izjave je treba gledati tudi skozi prizmo dejstva, da imajo omenjeni pricevalci danes pogosto negativno mnenje 
o jugoslovanskem režimu, ki je zlasti v prvih povojnih letih deloval na ljudi represivno, negativno vrednotil njihovo (katoliško) tra­dicijo17 ter pogosto ni zagotovil minimuma za preživetje. Ljudje so povojno pomanjka­nje in na novo uvedene vedenjsko-vredno­stne normative povezovali z jugoslovansko oblastjo. Hkrati je treba upoštevati dejstvo, da so bili moji sogovorniki med italijansko okupacijo še otroci in fašisticnega pritiska najverjetneje niso doživljali kot hudo bre-me. Posameznikove lastne izkušnje in tre­nutna politicna ideologija mocno vplivajo na tvorjenje spomina. 
vali zahodni obmejni pas, je v ostrem nasprotju z uradnim zgodovinopisjem tedanjega casa, ki je omenjeno upravo oznacevalo kot restriktivno. Oznaka restriktivno je izraz perspektive teda­nje oblasti, njenih interesov in tudi dela tedanje miselnosti, ki se pogosto nekriticno povzema tudi danes. Beseda nekriticnost ni povezana s prikazim o odporu do zavezniških enot, ampak 
o umanjkanju tedanje perspektive, ki poudarja naklonjenost do njih. 
17 Kot piše Inga Miklavcic-Brezigar, so bili z letom 1947 kot »nepravicni in zastareli« uradno uki­njeni miklavževanje in božicni prazniki in nadomešceni z institucijo dedka Mraza, zacelo se je preganjanje javnega izražanja vere in duhovnikov. Kljub vsemu je s formalno, na novo uvedeno kulturo, tradicionalna ves cas sobivala (Miklavcic-Brezigar 1998: 382–383). 

Stanka je po vojni koncala osnovno šolo na Kambreškem. Vec kot osnov­nošolske izobrazbe ni pridobila, saj ni bilo denarja, dela doma je bilo precej, moške delovne sile pa razen oceta ni bilo; brat Angel je bil pri vojakih, brat Šte­fan se je že pred vojno odselil v Logatec, starejše sestre pa so se porocile dru­gam. Doma so ostali le Stanka, Anica, Zoija in oce Valentin. Vez s furlanskimi dninarji je bila prekinjena. Sestra Olga se je že pred vojno porocila s Furlanom v bližnjo zamejsko vas Gnidovica/Gnidovizza. Meja, ki je bila dolocena v mi-rovni pogodbi z Italijo septembra 1947, jo je odrezala od lastne družine. Prav tako je na italijanski strani meje ostalo nekaj hektarjev Tincovih posestev. Ne-perspektivnost okolja je postopoma spravila od doma prakticno vse družinske clane, ceprav njihovi razlogi za izselitev niso bili identicni, niti ne zreducirani ne en, torej pripisan jim ekonomski vzrok. 
Nekega dne, ko je bila stara 17 let, je Stanka odšla v trgovino v bližnji Rocinj. Tam je srecala Janka18 Bil je na vojaškem dopustu in na poti domov, ko sta se srecala. V trgovini sta se zacela pogovarjati in v družbi drug drugega zelo uživala. Kmalu zatem je Janko obiskal Stanko na njenem domu. Stankinemu ocetu je bil Janko všec, zato ga je povabil v hišo. Tam so uživali v hrani in vinu in si pripovedovali zgodbe. Ni trajalo dolgo, ko sta se Janko in Stanka zaljubila.19 
PREBEŽNICA 
Izseljevanje iz zahodnega pasu slovenskega ozemlja ima zaradi relativno periferne lege zelo dolgo tradicijo. Prostor, ki je že stoletja sticišce razlicnih etnicnih kultur, je bil v zadnjih dvesto letih prica pestrim migracijskim pro-cesom in veckratnemu spreminjanju meja. S koncem druge svetovne vojne je prišlo do precejšnjih politicnih, ideoloških ter ekonomskih sprememb, ki so še leta povzrocala velike selitve ljudi. Meja, ki je zahod Jugoslavije na novo spojila z Italijo, ni pomenila le državne meje, ampak tudi nacionalno in ideološko­politicno mejo. Državna meja je kot slabo prepustna locnica mocno zarezala v individualna življenja, razdelila družine in sorodnike, hkrati pa je njeno za­prtje temeljito poseglo v dotedanjo strategijo preživetja obmejnih prebivalcev, ki so bili gospodarsko, politicno in kulturno vezani na Tržaško, Goriško in Furlansko. Obmocje neposredno ob meji je bilo zaznamovano s precejšnjim psihološkim pritiskom na domace prebivalstvo, gibanje je bilo zlasti v stome­trskem obmejnem pasu mocno nadzorovano (Malnic 2001: 249). Vsestranski 
18 Janko Velikonja se je rodil leta 1929 v kmecki družini na Kozaršcah, v manjši vasi med Mostom 
na Soci in Volcami. 19 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 
– bodisi prisilni ali prostovoljni – povojni premiki ljudi s širšega obmejnega obmocja oznacujejo zelo kompleksen karakter vzrokov za selitev, od narodnih, politicnih, ideoloških, ekonomskih in drugih (Kalc 2002: 119). 
Izseljevanje se je ohranilo v zavesti primorskih Slovencev kot eden od nacinov za izboljšanje težkih življenjskih razmer, saj je bilo vzorov na pretek. Preko pisem in govoric se je širila predstava o blagostanju v tujini, ljudje, ki so se vracali v domovino, pa so preko razlicnih materialnih in nematerialnih znakov izstopali in imeli na pretek zanimivih zgodb. Dobiš pismo nazaj… se imajo dobro, bolje kot mi, ne …20 Pošiljanje denarja v domovino je v oceh teh, ki so ostali, izseljence obarvalo kot tiste, ki so v tujini materialno uspeli. Težko povojno življenje in obcutek brezizhodnosti sta ljudem, ko je izginil še kdo, pogosto vzbudila vprašanje tipa Ma, kaj ce bi šli tudi mi? (v Batic 2003: 185). 
Odlocitev za prebeg je dozorela v pogovoru mladih zaljubljencev skozi njuna razmišljanja o prihodnosti. O razlogih, kaj je sililo Stanko in Janka v svet, v omenjeni zgodbi prica zgolj stavek, da sta vedela, da morata pobegniti iz te dežele, ce želita bolje živeti. »Boljše življenje« je pravzaprav poenostavljen izraz, sintagma v vsakdanji rabi, ki skriva v sebi pisano paleto pomenov. Ome­njeni izraz se v njunem primeru povezuje predvsem z ekonomskimi vzroki, ce­prav se lahko razume, da je bila takrat zanju moteca še precej napeta politicna situacija. Dejstvo je, da sta oba videla možnosti za dostojnejše življenje le zunaj meja Jugoslavije, ceprav je bilo to povezano z velikim tveganjem. 
Odhod, o katerem je Stanka razmišljala vec kot leto dni, je postavila tako na materialno kot na nematerialno tehtnico. Poskusi se postaviti v mojo kožo, pravi, junija 1951 bi imela 19 let. Doma nisem bila zadovoljna, življenjski pogoji so bili borni, tudi kmetovati nisem želela. Prevec je bilo omejitev svobode, jaz pa sem bila mlada, avanturisticnega duha. V Stankini pripovedi lahko opažamo, kako se v dojemanju lastnega položaja tesno prepletajo razlicne prvine in se vrednotijo z osebnega stališca. Vzpostavitev meje in posledicno omejevanje gibanja v okolju, kjer so se nekdaj lahko nemoteno premikali, je na Stanko de­lovalo utesnjujoce. Veckrat je omenjala prepoved kopanja v recici Idriji, ki je s pariško mirovno pogodbo postala mejna, in obcutke strahu sprico ostre ideo­loške klime. A vendar enega najpomembnejših razlogov za njeno razmišljanje 
o izselitvi vidim v omejevalnem družinskem okolju, ki ji je zapovedovalo nacin življenja; želela si je poiskati delo, da bi zaslužila denar, oce pa je hotel, da se cim prej poroci in se posveti delu na domaci kmetiji. Njen cilj ni bil samo ta, da si kupi boljše cevlje, obleko in druge dobrine, torej ne zgolj to, da bi si izboljša-la življenjske pogoje v ekonomskem smislu. Predvsem si je želela svobodo in 
20 Intervju s go. Klaro, okt. 2007. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 101 
vecjo možnost izbire glede kraja bivanja, dela, gibanja in življenjskega sloga nasploh. S tem se je med Stanko in ocetom ustvaril konlikt interesov; ocetova avtoriteta je delovala proti Stankinim osebnim željam in Stanka je našla rešitev za svoj položaj v tem, da gre zdoma. Ocetova želja je delovala tudi proti nacr-tom njenega izvoljenca Janka, ki prav tako ni želel ostati na kmetih. Kot pravi njegova sestra Suzana Krivec, je bil Janko rad štman,21 v bornih socialnih pogo-jih, v katerih je bila tedaj Tolminska, pa pogosto ni mogel kupiti niti osnovnih dobrin. Bil je jezen, ko je nekoc skoraj do jutra cakal na blago za hlace, pa ga ni dobil. Po Suzaninem mnenju je tedaj zacel razmišljati o odhodu. Vedel je, da kot najmlajši sin kmetije ne bo dedoval.22 
Stanka je razmišljala o izselitvi, ko so bile meje uradno zaprte in so bili vsi prestopi v oceh oblasti razumljeni kot ilegalno in kaznivo dejanje, ceprav v praksi meje le niso bile povsem nepropustne; prehod meje je bil dovoljen imetnikom posebnih dvolastniških dovoljenj oziroma podvržen samovolji stražarjev.23 A kriminalna komponenta prebega in težko sankcioniranje same namere o prebegu sta v ljudeh zbujala nezaupljivost in strah. Ponavadi so se z mislijo o prebegu ukvarjali sami ali pa v okviru tiste skupine, ki se je odlocala zanj. Stanka je svojo namero zaupala samo Janku. Izkoristila je cas, ko dru­žinskih clanov ni bilo v bližini. Dejstvo, da je živela neposredno ob meji, ji je položaj glede prebega precej olajšalo. Dobro je poznala obmocje, ki pred vojno ni bilo mejno, in je lahko z domacega balkona opazovala aktivnosti obmejnih stražarjev, ki so poznali domacine.24 Izkoristila je trenutek menjave straže in ušla v Italijo. Italijanski obmejni stražarji, ki so jo poznali po imenu, so jo spre­jeli medse, ji ponudili zajtrk in jo poslali v Videm, kjer so vec dni preiskovali njeno morebitno kriminalno preteklost. 
Ve se, da je o prebegu razmišljalo vecje število ljudi, kot jih je dejansko pobegnilo. Psihološki dejavniki, ki pogojujejo motivacijo za izselitev, so iz­redno kompleksni in med seboj delujejo vzporedno, pogosto pa v nasprotni smeri (Eitinger 1981: 86–87). Pricevanja razkrivajo, da vedno obstaja dolo-cen psihološki dejavnik odpora do izselitve. Tudi Stankina življenjska zgodba razkriva momente, ki so v njeni odlocitvi delovali zaviralno, zlasti slovo od 
21 Narecni izraz iz tolminskega okolja, ki pomeni urejen, lepo napravljen. Navezuje se na pogo-
vorno besedo nemškega izvora uštiman. 22 Informacije je sredi aprila 2006 posredovala Stankina svakinja, Suzana Krivec. 23 O tem nam pricajo številna pricevanja ljudi, živecih ob meji, stereotip o naglo bogatecem ca-
riniku in delno tudi dokumentarni ilm o življenju ob meji Sešivalnica spomina (Velušcek in 
Medved 2006). 24 Interakcije med obmejno stražo in lokalnimi prebivalci so bile pravzaprav precej intenzivne. 
Tudi obe še živeci Stankini sestri Zoija in Anica sta si ustvarili družino z granicarjem oziroma 
oicirjem. 
prijateljev in družine, nevarnost, da bi jo ujeli, negotovost in strah pred novim. Vedelo se je, da so oblasti ujete prebežnike aretirale, prav tako so praviloma sankcionirale svojce prebeglih, jih pogosto pridržale na zaslišanju, nekatere so celo zaprle. Ob številcnejših prebegih je »huda ura« doletela vse okolišane, gibanje je bilo omejeno in podvrženo nadzorovanju. Ko je na italijansko stran pobegnila Stanka, so njenega oceta ter sestri Anico in Zoko zaslišali, vendar zaradi ocetovih dobrih odnosov z oblastmi niso utrpeli hujših posledic. 
Kljub temu da sta Stanka in Janko o odhodu od doma razmišljala dobro leto, sta se na pot podala loceno. Tako je bilo zanju varneje in enostavneje. Njun prvi cilj je bil prebeg v Italijo, o Kanadi sploh nista razmišljala. Stanka je imela na italijanski strani sestro Olgo, pri kateri je mislila na novo zaceti svoje življenje. Kot veliko izseljencev se je tudi ona podala na pot v neznano, brez jasne strategije kako in kam. Pogosto so se te predstave pokazale kot iluzor­ne, botrovalo jim je pomanjkanje znanja oziroma izkrivljene informacije ter dolocena pricakovanja. Prav tako v tistem momentu ni bilo vedno jasno, ali bo prebežnik v tujini ostal za stalno ali le zacasno. Pomembno je upoštevanje dejstva, da clovek, ki je razmišljal o izselitvi, ni imel vedno celotnega pregleda nad alternativami za emigracijo. Stanki so na policijski postaji v Vidmu poja­snili, da je gospodarski položaj tudi v Furlaniji zelo slab in da je bolje, da se odseli drugam. Poslali so jo naprej v srednjo Italijo, v begunsko taborišce Farfa Sabina. 
Medtem, slab mesec kasneje, aprila 1951 je nacrtoval prebeg v Italijo (tedaj 23-le­tni) Janko. Preden je odšel, je želel obiskati svojo sestro Suzano, vendar ji ni hotel povedati za svoj nacrt, ker se je bal, da bi ga kdo odkril in da bi bil ustreljen.. Pre­vidno je prebegnil v Italijo in bil poslan v kamp Farskti,25 kjer so pristojni organi zbirali fante.26 
BEGUNKA 
Povojna Italija je bila prepredena s skoraj dvesto begunskimi taborišci v okolici vec kot stotih italijanskih mest. V okolici Trsta je bilo preko dvajset begunskih taborišc, namenjenih pretežno istrskim in dalmatinskim ezulom in optantom (Gombac 2005: 65–67). Vecino ilegalnih prebežnikov so odpeljali v notranjost Italije. Stanko so poslali v begunsko taborišce Farfa Sabina pri mestu Rieti, kjer so bila nastanjena dekleta in družine. Tam je nekaj casa delala 
25 Po pricevanju mojih informatorjev je šlo za kamp Fraschetti di Alatri v provinci Frosinone, ki 
je bil italijansko koncentracijsko taborišce za otroke in ženske že med vojno (1942–1943). 26 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 103 
kot hišna pomocnica pri družini nekega oicirja; ta jo je želel zaposliti za stal-no, ona pa tam ni hotela ostati, ceprav je takrat še razmišljala o ustalitvi v Italiji. 
Delovno okolje je bilo morece, bili smo obdani z visoko železno ograjo, ni mi bilo prijetno. Sicer so bili z mano prijazni, se spominja Stanka. 
Kmalu zatem so organi odlocili, da bodo oba kampa združili v bližini Neaplja,27 kjer sta se Stanka in Janko zopet srecala. V tem kampu je Janko delal kot stražar, Stanka pa je delala v kuhinji. Spominja se, da je zbolela za ošpicami in nekaj dni je morala preživeti v bolnišnici. Ko je zopet ozdravela, je zacela delati kot asistentka pri me-dicinskih sestrah in skrbela za bolne otroke. Spominja se, da je za to delo zaslužila 
10.000 lir na mesec, s katerim je komaj kupila konzervo ižola. Janko in Stanka sta se obcasno videvala in se pogovarjala o tem, da bi se ustalila v Italiji. Do tega casa je na to obmocje prišlo veliko Slovencev in oblasti so jim predlagale, naj se izselijo naprej v druge države.28 
Kot v številna druga evropska begunska taborišca so prihajale razlicne državne komisije tudi v eno vecjih zbirnih taborišc Bagnoli pri Neaplju. Od tam so novacile begunce v svoje države, zlasti v Avstralijo, na Novo Zelandijo, v Argentino in nekatere druge južnoameriške države ter Kanado. Zacetna za­držanost slednje do vojnih in povojnih evropskih beguncev je bila posledica razklanega mnenja glede priseljevanja na vseh ravneh kanadske družbe (Kel­ley in Trebilcock 1998: 315–316; Hawkins 1988: 118; Knowles 2007: 92–93). Šele z letom 1947 je Mackenzijeva vlada uvedla program o pogodbenem delu, preko katerega so delodajalci v rudarstvu, gozdarstvu in agrikulturi posredo­vali Ministrstvu za delo zahteve po številu delavcev. Kmalu so program raz­širili na druga gospodarska podrocja (Harney 1989: 56; Kelley in Trebilcock 1998: 252–256). Za sprejemanje delavcev, zlasti beguncev iz povojne Evrope, so v vladnih krogih lobirali predvsem predstavniki velikih kanadskih podjetij, etnicnih skupin, razlicnih cerkvenih skupnosti in humanitarnih organizacij. Potreba po poceni delovni sili je sovpadala s podobo humanitarno orientira­ne Kanade v svetu (Harney 1989: 58–59).29 Praviloma so morali priseljenci iz begunskih taborišc v Kanadi odslužiti enoletno pogodbo za podjetje oziroma 
27 Po pogovoru s Stanko in z gospodom Valterjem je šlo za taborišce Bagnoli. 28 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 29 Kanadska imigracijska politika je bila do srede šestdesetih let v rasnem in etnicnem oziru iz­
kljucevalna. Izkljucevanje je potekalo predvsem po nacelu zaželenosti, ki sta ga oblikovala fak­torja delovnih vešcin in etnicnosti/rasnosti. Hierarhija etnicne zaželenosti je na prvo mesto po­stavljala angleške in ameriške priseljence, sledili so priseljenci iz Severne in Zahodne Evrope. Priseljenci, zlasti begunci iz Srednje, Južne in Vzhodne Evrope so prišli v poštev, ko je zacelo primanjkovati druge delovne sile, medtem ko »nebelci« do leta 1962 uradno niso bili zaželeni. Prepoved priselitve Nemcev in Italijanov je bila opušcena leta 1952. 
družino, ki jim je nudila stanovanje in hrano ter minimalno placo. Sponzorsko družino so priseljencem izbrali imigracijski uradi glede na njihove poklice, delovne vešcine in okolje, iz katerega so izhajali. 
Odhod v Kanado, deželo, ki je bila med taborišcnikih precej popularna, je bil zaznamovan s selektivnim odbiranjem mladih, zdravih, krepkih in samskih fantov in deklet, ki niso imeli vprašljivih politicnih hotenj. Del procesa odbi­ranja »perspektivnih imigrantov« za Kanado je bil temeljit medicinski pregled, ki je vkljuceval tudi pregled psiholoških oziroma karakternih lastnosti. Stanka in Janko sta se na podlagi izbire med Kanado, Avstralijo in Argentino ogrela za Kanado, ker so šli tja njuni številni znanci in ker je bila blizu Amerike. O Ka­nadi Stanka ni vedela dosti: Podala sem se na avanturo v deželo, o kateri nisem vedela nicesar. Bila je preprosto sreca, da sem prišla v Kanado. Ker je izhajala iz kmecke družine, je bila dodeljena sponzorski družini, ki je kmetovala. 
Stanka in Janko sta v taborišcu nacrtovala poroko, vendar so jima znanci to odsvetovali. Kanadske oblasti so zanimali predvsem samski delavci, družine so pogosto zavrnili. Stanka je povedala, da bi v primeru poroke v Italiji Janko moral sam oditi v Kanado, izpolniti enoletno pogodbeno delo, nato pa jamciti za Stanko in ji placati stroške prevoza v Kanado. Tako sta se odlocila, da se na pot raje odpravita hkrati in se pozneje, ko izpolnita enoletno pogodbeno delo, porocita v Kanadi. Trajalo je približno osem mesecev, preden so jima odobrili vse dokumente v zvezi z izselitvijo. Urejeno je bilo, da se najprej z vlakom od­peljeta do Bremenhavna v Nemciji in nato od tam odplujeta v Kanado. Vmes sta nekaj tednov preživela v bremenskem zbirnem taborišcu. Begunski status je omogocal, da jima stroškov potovanja, izdelave dokumentov in hrane ni bilo treba kriti iz lastnega žepa. V sledenju svojih ekonomskih ciljev je Kanada z državami, ki so nudile zatocišce izseljencem oziroma beguncem, podpisala bi-lateralne pogodbe glede uvoza delovne sile. Vse potrebne dokumente in potne stroške so pripravili italijanski in kanadski organi s sodelovanjem IRO. 
Z zelo malo denarja, vsak s po enim kovckom in z oblekami na sebi sta zacela po­tovanje v Kanado. Ker še nista bila porocena, nista smela potovati skupaj, dodelili so jima locene prostore. To je zanju pomenilo zelo osamljeno pustolovšcino. Stanka se spominja, da se je vkrcala na ladjo z imenom »Firesea«. Kapitan je potnikom ladje povedal, da so imeli za casa te plovbe najslabše vreme, kar jih je doživel. A kljub razburkanemu morju in osamljenosti je njuna ljubezen ostala mocna, oba sta držala obljubo, da se bosta nekega dne spet našla. Takoj so se srecali z ostrim mra­zom kanadskih zim. Sedmega januarja 1952 so dosegli obale Halifaxa v Kanadi. A Stanki to ni bilo mar, vse, kar ji je hodilo po glavi je bilo to, da je svobodna in da je 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 105 
srecna. Ni ji bilo mar niti tega, da ni mogla govoriti jezika, tako hvaležna je bila, da je prišla v Kanado.30 
PRISELJENKA 
Imigracijski uradi so Stanko iz Halifaxa z vlakom poslali v Saskatoon, od tam naprej pa jo je poroška družina odpeljala v Spalding, podeželsko naselje v osrednjem delu pretežno ruralne kanadske province Saskatchewan. 
Ko je prispela tja, je bila že pozna noc. Spominja se, da so jo spraševali, ce želi kaj pojesti, bila je lacna in je odgovorila »Yes!«. Pripravili so ji jajca s slanino in jo opa­zovali, ko je uživala jed. Družina je bila do Stanke zelo prijazna in ji je pomagala uciti se angleškega jezika. Meseci so minevali, za družino je kuhala, cistila in skrbela za njihovega sina. Delala je v bližnjem penzionu in hranila denar, da bi lahko od-placala svojemu sponzorju.31 
Stanka, izhajajoca iz izrazito podeželskega okolja, je na nek nacin morda imela sreco, ker ni bila vržena v hladen in odtujen utrip hitro rastocih kanad­skih mest. V študijah, ki obravnavajo delo priseljenk, je poudarjena problema­tika prilaganja nacinom in standardom gospodinjskega dela v urbanih, indu­strijskih pokrajinah ameriške kulture, s katero so se soocale ženske iz ruralne Evrope (Schwartz Seller 1994: 103–109). Kanada je v zgodnjih petdesetih letih sprejela na stotine mladih žensk, ki so kot gospodinje prišle v Kanado. Go-spodinjsko delo je bilo med najbolj tipicnimi oblikami zaposlitve priseljenskih žensk in je bilo za mnoge edini nacin, da vstopijo v deželo, ne glede na poklic-no usposobljenost. Nudilo je brezplacno sobo, hrano, informacije o deželi in priložnost za varcevanje. A vendar je bil osip s podrocja hišnega dela precej visok, saj je bilo hišno delo dolgotrajno in brez natancnega urnika, z manj svobode in družbeno izolirano (Schwartz Seller 1994: 89–90). 
Pri ruski sponzorski družini, kjer je Stanka za minimalni honorar izpol­njevala enoletno pogodbeno delo, je opravljala podobne naloge kot doma, na-loge, ki jih lahko oznacimo kot tradicionalno ženske (kuhanje, cišcenje, pranje perila, varuštvo). Njeno delo je bilo izkljucno hišno, na kmetiji ji ni bilo treba delati.32 Vlogo gospodinjske pomocnice je Stanka kombinirala s placanim de­lom v bližnjem penzionu, predvsem z namenom, da si prisluži lasten denar 
30 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 31 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 32 Na drugacne zadolžitve podeželskih žensk, kot smo jih vajeni na Slovenskem, me je opozorilo 
vec informatorjev. Delo z živino, vkljucno z molžo, in na polju so v severnoameriškem okolju opravljali predvsem moški. 
in si tako poveca možnost postati bolj neodvisna. Tak angažma, ki je sicer znacilen za marsikatero priseljenko (predvsem samskega stanu), prica o njeni visoki motiviranosti, da vzame vajeti življenja cim prej v svoje roke. Zanimivo je dejstvo, da je v zgodbi poudarila ucenje angleškega jezika, ki je bilo med poglavitnimi nacini za aktivno vkljucevanje v anglofonsko družbo. To je bila zanjo po eni strani nuja, saj drugih Slovencev v bližini ni bilo, hkrati pa je pomenilo okno v svet in ji omogocalo vecjo mobilnost. Spominja se, da ji je družina priskrbela knjigo za ucenje anglešcine. 
Janko je medtem delal v quebeškem Malarticu, na vecjem rudarskem obmocju, kjer so bila od 1935–1965 pomembna nahajališca zlata in srebra. V Malarticu je živelo nekaj deset slovenskih rudarjev, ki so se organizirali v po­sebno podporno in kulturno organizacijo pod okriljem Vzajemne podporne zveze Bled, njihova dejavnost pa je zamrla konec leta 1947 (Anon. 1942: 30–31; Trebše Štolfa 1993: 165). Cas, ko je v Malarticu delal Janko, je obmocje beležilo vrhunec izkopavanj, v mesto je bilo tedaj najvecje število ljudi. Stanka je najprej pisala domov Suzani, ki ji je po­sredovala informacijo o tem, kje živi Janko, nato je pisala njemu. Po šestih mesecih bivanja v Spaldin­gu je Stanka mocno hrepenela po tem, da bi se srecala z Jankom, zato je prosila, ce bi lahko šla k njemu pred iztekom pogodbe. Takrat je porokova žena pricakovala otro­ka in skupaj so se dogovorili, da lahko gre za njim, ko se otrok rodi in jim odplaca preostale mesece. Ceprav je opravila komaj pol leta pogodbenih obveznosti, so Stanki dovolili oditi, da se pridruži Janku v Quebecu. Ruska družina jo je sprejela kot svojo in je želela, da ostane, a je razumela njeno stisko. Na bivanje pri njih ima prijetne spomine, a Stanki je bila najpo­membneje, da se sreca z Jankom in skupaj zacneta novo življenje v Kanadi. Temu je prilagodila ves svoj prosti cas in prihranke. Janko 

BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 107 

in Stanka sta se ponovno sreca­la julija 1952 in se v Malarticu še konec septembra porocila. Tam je Stanka delala kot hišna pomocnica v najemniški hiši rudarskih delavcev, kjer je živel Janko skupaj s skupino drugih rudarjev. Pusto rudarsko naselje v Malarticu Stanki in Janku ni zbujalo zadovoljstva; v mestecu so živeli pretežno samski ru­darji, ljudje so radi posegali po alkoholu, nasilje je bilo del vsak­danjika, rudarsko delo pa je bilo trdo, slabše placano kot drugod in nevarno. Ko je Janko odslužil pogodbeno dobo, je bil prost. 
V petdesetih letih so bili priseljenci po izpolnitvi enole­tne pogodbe povecini prepušce­ni sami sebi. Ni bilo institucio­nalizirane vladne ali nevladne pomoci, nobenih skladov niti programov za imigrante ne so-cialnega varstva (Brncic 1994: 92). Veliko prednost za cim boljšo prilagoditev na življenje v tujini je pomenil dostop do 
informacij, ki je ponavadi potekal preko socialnih mrež sorodnikov, prijateljev 
in znancev. Informacije, ki sta jih posredovala Jankova sovašcana, s katerimi so 
bili skupaj v taborišcu Bagnoli, so vplivale na odlocitev za nadaljnjo selitev. 
Preko pisma sta izvedela, da njuna dobra prijatelja, Ciril in Roza Fortunat, ki sta se prav tako izselila v Kanado, živita v Edmontonu. Odlocila sta se, da se jima pridru­žita, slišala pa sta, do so tam ekonomske razmere boljše; placa je bila boljša in prilo­žnosti je bilo vec. Svoje popotovanje sta tako nadaljevala v Alberto, v Edmonton, ki se jima je zdel dober kraj za ustalitev in za ustvaritev družine. Prva hcerka Silvia se jima je rodila 15. novembra 1953, druga hci Doris pa 17. oktobra 1956.33 
33 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 
Prva hiša, last družine Velikonja, leta 1955 v Edmontonu (hrani Suzana Krivec). 
Stanka in Janko z najstarejšo hcerko Silvio leta 1955 v Edmontonu (hrani Silvia Velikonja). 

Alberta si je leta 1947 gospodarsko mocno opomogla z odkritjem natne­ga polja v Leducu, nedalec od Edmontona. Potreba po delovni sili v raineriji nate in vzporednih z njo povezanih dejavnostih je spodbudila priseljevanje v prestolnico te sicer pretežno kmetijske province. Prebivalstvo se je v dese­tih letih vec kot podvojilo, mesto se je mocno razširilo (Goyette in Jakeway Roemmich 2005: xxxiv–xxxv).34 V Edmontonu je primanjkovalo bivanjskih 
34 V Edmontonu je bilo leta 1947 118.541, leta 1957 pa 238.353 prebivalcev. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 109 
objektov, prav tako pa izkušenih gradbeniških delavcev (Goyette in Jakeway Roemmich 2005: 316). Janko se je v Edmontonu kot mizar priucil tesarskih del in se ukvarjal z gradnjo hiš,35 Stanka pa je ostala doma z majhnima hcerkama. 
Težnja za »boljšim življenjem« je družino Velikonja po nekaj letih vodila naprej v divje, z obširnimi gozdovi in jezeri prekrito obmocje severne Alberte. Leta 1960 so se odlocili, da se preselijo v Canyon Creek, manjši kraj ob Lesser Slave Lake,36 in da kupijo kunjo farmo.37 Za krznarsko obrt ju je navdušil neki znanec, ki ju je pritegnil z besedami o velikih zaslužkih in idejo o delu, kjer si sam svoj gospodar. V Canyon Creeku je bilo v tridesetih letih 20. stoletja usta­novljeno pomembno podrocje s farmami kanadskih kun, omenjeno jezero pa je ponujalo glavni vir prehrane za kune – ribe. 
Kuna je podobna podlasici in je zelo zlobna. Imeli so približno 1.200 kun, katere so morali hraniti in skrbeti zanje. Janko se je vsak dan zbudil navsezgodaj zjutraj, da je nalovil ribe, s katerimi je hranil kune. Lovila sta skupaj s prijateljem Tonijem Loncaricem, prav tako Slovencem. Imela sta coln, s katerim sta nastavila ribje mreže v vodo in jih vsako jutro potegnila. Povprecno sta ujela 1500 funtov rib. Odnesla sta vsak svoj delež domov, zmlela ribe in jim dodala žito, s cimer sta nahranila kune. Jeseni je oce kunam odrl kožuh in iz njih napravil nestrojena krzna, ki so se pozneje prodala. Trgovci, ki so ta krzna ocenjevali, so prišli iz Edmontona, Britanske Kolum­bije in celo iz Hudson's Bay Company. Hranjenje kun z ribjo mešanico je naredilo kožuhovino izredno zdravo in blešceco in to so trgovci iskali. Oce je vedno prodajal kožuhovino gospodu Levinu, ker je bil pošten mož in je najbolje placeval njegove kožuhe. Glede na kvaliteto je dobil od 20 do 50 dolarjev na kožuh.38 
Poleti 1967 sta se Stanka in Janko odlocila, da se bosta z družino preselila nazaj v Edmonton. Povod za izselitev je bila epidemija stekline, ki je zajela ce­lotno populacijo kun. Stanka mi je bivanje v Canyon Creeku opisala kot sedem let, vrženih proc. Trdo, pretežno kmecko delo na farmi in malo zaslužka, ki ni odplacal njunih naporov, stroškov in niti pricakovanj, sta bila dovolj pre­pricljiva razloga za odlocitev, da se vrneta v mesto. Janko se je do upokojitve ponovno zaposlil v gradbeništvu, Stanka pa je kot bolnicarka delala v edmon­
35 Gradnja zasebnih, v glavnem pritlicnih montažnih hiš je v Kanadi pretežno mizarsko oziroma tesarsko delo. Hiše so lesene, njihova gradnja do vselitve traja povprecno le od tri do štiri me-sece. 
36 Jezero Lesser Slave Lake meri 1.160 km˛ in je drugo najvecje jezero v Alberti. Že od 19. stoletja je igralo pomembno vlogo v trgovini s krznom, danes pa je priljubljeno predvsem pri rekrea­tivcih in ribicih. 
37 Ameriška (tudi kanadska) kuna (Mustela vison) je doma po celotni Severni Ameriki in ima v krznarski obrti zaradi svojega lesketajocega krzna že tradicionalno visoko ceno. 38 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 
tonski Glennrose Hospital. Dodaten razlog za preselitev sta bili hcerki; šole v Edmontonu so ponujale boljše možnosti izobraževanja, saj je imela lokalna šola v Canyon Creeku samo šest razredov. 
KANADSKA SLOVENKA 
Družina Velikonja se je še veckrat selila; v štiridesetih letih življenja v Kanadi sta Stanka in Janko zamenjala sedem krajev.39 Vzroki so bili razlicni in prepleteni, zajemali so cel spekter, od želje po vecjem zaslužku in boljših delovnih pogojih, prilagajanja trenutnim denarnim zmožnostim, družinske dinamike (selitve odraslih otrok, smrt), do bližine dolocenih institucij (šole, bolnice, delovnega mesta) in kroga prijateljev ter celo boljših klimatskih raz-mer. Pricujoce sklepno poglavje vkljucuje v premislek posledice prihoda v drugacno okolje, ki je pogojevalo Stankine nacine vrednotenja in obnašanja ter mocno vplivalo na vzroke selitev in nacrtovanje življenja v nasploh zelo mobilnem kanadskem okolju. 
Po travmaticnem obdobju velike depresije je Kanada v dveh povojnih dekadah doživljala izjemen gospodarski razvoj, za katerega se je zdelo, da bo stalen. Beležila je konstantno rast proizvodnje in potrošnje, zaposlovanja in dohodkov, prav tako pa povecanje števila prebivalcev in nizke stopnje inlaci­je (Bumsted 2007: 363). Obcutek trajnega blagostanja, miru in optimizma je mocno vplival na obnašanje družbe; višanje življenjskega standarda je (skupaj z mocnim prilivom priseljencev) pospeševalo porast porok in rojstev (baby boom), to pa je povratno vplivalo na spremembe v domala vseh sektorjih ka­nadske družbe. Vedno vecja možnost lastništva nepremicnin in premicnin, rast plac in cedalje vecje udobje bivanjskih prostorov je ustvarjalo in spodbu­jalo fenomen tako imenovanih kanadskih sanj. Razmahnilo se je potrošništvo in skozi množicne medije se je širil vpliv idealne podobe življenjskega stila: srecno družinsko življenje in materialno izobilje (Bumsted 2007: 374–381). 
V pogostih stikih z uradniki, s predstavniki državnega aparata, ob izpo­stavljenosti množicnim medijem, srecevanjih z drugimi prebivalci v državi priselitve ter nenazadnje drugacnemu nacinu življenja se ob hkratni odsotno­sti intenzivnejšega stika z maticno deželo ponavadi spremeni identiteta oziro-ma percepcija izseljencev o samih sebi. Razmerja med prilagajanjem novemu okolju in ohranjanjem starih vzorcev se oblikujejo skozi izredno kompleksno sociološko in psihološko podobo vsakega posameznika; ponavadi so povezani z željo po dosegu boljše življenjske perspektive v novem okolju. Spreminjanje 
39 Njune selitve so potekale v naslednjem sosledju: Malartic–Edmonton–Canyon Creek–Edmon­ton–Toronto–Edmonton (predmestje)–Edmonton (center). 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 111 
identitete lahko na simbolicni ravni razumemo kot nekakšno obeležje notra­nje, intimne preselitve, ki pomeni prilagoditev na novo okolje, kar ponavadi traja bistveno dlje kot izicna preselitev (Ott 1996: 135). 
Kanadsko okolje je Stanki po materialni in nematerialni plati omogocalo nacin življenja, ki si ga doma v Posocju ne bi mogla zamisliti; s prihranjenim denarjem od trdega dela in z ugodnimi hipotekarnimi pogoji je Janko že konec leta 1954 kupil novo družinsko hišo. Imeli so avto, simbol severnoameriške individualnosti in neodvisnosti, in z izjemo nekaj inancnih kriz dovolj de­narja za dostojno življenje. Družbeni vzorci so se precej razlikovali od tradi­cionalnih vaških iz Stankine in Jankove izvorne skupnosti. Nanašali so se na moderni in potrošniški nacin življenja ter zlasti na starševski odnos do svojih otrok. Otrok je postal deležen osrednje pozornosti, pri cemer sta disciplino in strogost zamenjala razumevanje in popustljivost.40 Doris o svoji materi pravi: Bila mi je bolj sestra kot mama. Skrb za dobro izobrazbo otrok je postajala splo­šna vrednota, razumljena kot pomemben dejavnik za povecanje življenjskih priložnosti v moderni kanadski družbi. To sta slutila tudi Stanka in Janko, ki sta spodbujala hcerki pri šolanju. 
Opazovanje spremenjenih življenjskih razmer, ki jim je bila Stanka prica v kanadski družbi, ima tudi drugo plat medalje; gre za prepletajoc se fenomen preloma in kontinuitete, torej za upoštevanje tega, da se pri vsaki spremembi v družbi ali posamezniku dolocen del ohrani v tradicionalni obliki. V pro-cesu izrazite tehnološke modernizacije, demokratizacije in individualizacije bode v oci zlasti striktna delitev dela med moškim in žensko. Za delo z živino, vkljucno z molžo, in za delo na polju so v severnoameriškem okolju poprijeli predvsem moški. Kmecka opravila so povecini že opravljali s pomocjo strojev, ženske so se sukale predvsem okoli gospodinjskih in vrtnarskih del. Ceprav so bile med ruralnim in urbanim obmocjem opazne razlike v spreminjanju tradicionalnih vrednot in norm, je bil ideal kanadskih sanj žena, ki je ostajala doma in skrbela za otroke, medtem ko je mož skrbel za dotok denarja. Institu­cija poroke ter tradicionalna ženska vloga matere in gospodinje sta se utrjevali skozi oglase in prispevke na radiu in televiziji. Temu idealu je sledila Stanka, ki je v družini prevzela vse dolžnosti hišnega dela, torej kuhanje, pospravljanje in skrb za otroke ter se kot bolnicarka zaposlila šele konec šestdesetih let. 
Zakonca Velikonja nikoli nista resno razmišljala, da bi se za stalno vrni-la v Slovenijo, ceprav sta med vsem tem casom ohranjala slovensko tradicijo.41 
40 Pomembno vlogo pri spremenjeni vzgoji otrok je imel ameriški otroški zdravnik dr. Benjamin 
Spock, ki je imel mocan vpliv tudi v Kanadi. Njegova knjiga he Common Sense Book of Baby 
and Child Care iz leta 1946 je bila svetovna uspešnica, prevedena v 39 jezikov. 41 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 
Stanka je na moje vprašanje o morebitnih razmišljanjih o vrnitvi odgovorila z vprašanjem: Zakaj bi se vrnila domov, ce sem si tako zelo želela oditi? Prvega aprila 1962 sta se Stanka in Janko odlocila, da zaprosita za kanadsko drža­vljanstvo in že naslednje leto sta zaprisegla kot kanadska državljana. Ta do-godek sta praznovala z vsemi svojimi prijatelji, saj sta bila zelo ponosna na svoj kanadski status.42 Osebni imeni sta tedaj uradno preimenovala v John in Stella Velikonja. Ime pomeni in pove veliko, je nekakšno »bistveno obeležje iden­titete«. Na cloveka pripenja njegovo osebno in družinsko identiteto, osebno zgodovino, etnicni izvor, kulturo in zakonski status (Južnic 1993: 182). Takšna praksa prilagajanja osebnega imena anglofonskemu okolju, ki je pri Slovencih v Kanadi precej pogosta, je izšla iz razlogov strateškega, prakticnega in sim-bolnega pomena: pogojevala je hitrejšo vkljucenost v družbo, ki je bila vca­sih življenjskega pomena (pri iskanju službe, napredovanju), Kanadcanom je omogocala lažje branje in izgovorjavo, hkrati pa sta se vanj skrili identiteti iz izvorne dežele in dežele priselitve; imeni Stankinih hcera Silvie in Doris sta v kanadskem okolju obicajni.43 
Otroci, rojeni v državi priselitve, so za priseljence pogosto ena najpo­membnejših vezi z družbo in s kulturo novega okolja, zaradi vsesplošne vklju-cenosti v razlicne institucije države preselitve (vrtci, šole, interesne dejavnosti) ter zaradi stalnih neformalnih stikov (prijatelji, sošolci, znanci) pa pomemben faktor v procesu integracije. Pogosto postanejo za starše bistven razlog, da se v deželi priselitve dokoncno ustalijo.44 
Mocna vez Stanke in Janka z izvorno slovensko kulturo je nedvomno ostajala in se ohranjala skozi glasbo, plese, spomine in pripovedovanja zgodb, s hrano, z neformalnimi druženji s slovenskimi prijatelji, obiski dogodkov v režiji Slovensko-kanadskega društva v Edmontonu,45 dopisovanjem s prijatelji in sorodniki in veckratnimi obiski v Sloveniji. Ob vsem tem je prihajalo do intenzivnega zlivanja s kanadsko družbo in navadami, sklepanja prijateljstev s Kanadcani in priseljenci drugih etnicnih skupnosti, prevzemanja kanadskih norm in obicajev. Stanka se je pet let po nenadni Jankovi smrti porocila z ro­jenim Kanadcanom nemškega porekla, s skupnim prijateljem Alanom Bar-kleyem. 
42 Iz zgodbe o Stankinem življenju. 43 Moja stara mama vedno uporablja slovenski verziji, torej Silva in Dorica. 44 Utemeljitev ustalitve v Kanadi zaradi ustvarjenja družine je bila prisotna pri vecini mojih inter-
vjujev z izseljenci. 45 V knjigi Slovensko-kanadsko društvo/Slovenian Canadian Association je Janko z družino ome­
njen na naslednjih straneh: 27, 77, 94, 187 in 196. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 113 
Ljubezen Janka in Stanke drug do drugega nikoli ni prenehala, bila sta drug dru­gemu in družini zelo predana. Šestindvajsetega septembra 1992, v starosti 63 let, je Janko preminil zaradi srcnega infarkta. Janko in Stanka sta delila en dan manj kot 40 let ljubecega zakona. Za Stanko je bil to hud udarec, vendar je v okviru družine našla veliko utehe. Dva meseca po Jankovi smrti je za rakom umrla žena Alana Bar-kleya. Oba z Alanom, užalošcena zaradi izgub in žalujoca za ljubljenima osebama, sta odkrila, da jima druženje prinaša uteho. Pocasi je vzcvetela nova ljubezen in 10. decembra 1997 sta se Stanka in Alan porocila. Leta 2000 je Stanka odpeljala Alana na obisk v Slovenijo, kjer sta obiskala družino in prijatelje.46 
ODSEVI 
Življenjske poti so dalec od ravne linije, gre za stalno prepletanje vzpore­dnih dejanj in dogajanj, idej in procesov; prevod življenjske zgodbe v besede narekujejo in usmerjajo dinamika osebnega spomina, simboli in asociacije. Nacin pripovedovanja preteklih dogodkov je, kot sem že namignila, pogo-sto odvisen od trenutne (sedanje) perspektive, razlaganje preteklih odlocitev nam podaja pogosto zavajajoc vtis o njihovi logicnosti in samoumevnosti, o izbranem kot posledici edinih možnih izbir, ki naj bi potekale brez dvoumij, obcutkov potisnjenosti v kot in v odsotnosti alternativ. Mislim, da je treba pri raziskovanju življenjskih zgodb upoštevati dejstvo, da ljudje pogosto delujemo protislovno, saj naša dejanja niso vedno v soglasju z našimi idejami in ideali, prav tako pa osebne želje niso usklajene s pricakovanji okolice ali z realnimi možnostmi. Nenazadnje posameznikove želje in težnje pogosto niso sinhrone glede na kratek oziroma dolg casovni rok. 
Ukvarjanje s posameznikovo mikroperspektivo skozi pripoved ali ži­vljenjsko zgodbo bistveno spremeni zorni kot raziskovalcevega pogleda in s tem vpliva na potrebo po drugacnem jezikovnem registru. Uvrstitev ali ka­tegorizacija dolocenega objekta je v razlicnih okoljih in casovnih obdobjih razumljena razlicno, mešana raba birokratskega in pravnega jezika, jezika ljudskega razumevanja ali standardnih izrazov dolocene akademske discipline lahko deluje nekonsistentno. Kot opozarja Peter Li (2003: 39), vsaka od per-spektiv prinaša drugacne kontekste v dolocanju, kdo je migrant in kaj se od njega pricakuje. S stališca jugoslovanskih oblasti je bila Stanka ob prebegu brž­kone uvršcena med ilegalne politicne emigrantke, danes je z makroperspek­tive razumljena kot ekonomska izseljenka, v okolju italijanskih uradnikov je zabeležena kot jugoslovanska begunka, v kanadskih imigracijskih statistikah 
46 Alan Barkley je pod imenom (Al Barkley) skupaj s soprogo Stanko clan SKD Edmonton (Treb­še Štolfa 2004: 192). 
pa kot jugoslovanska priseljenka in predvsem kot delavka. Kot je sama pove­dala, so jo vcasih v Kanadi ljudje prepoznali kot di-pi,47 nekdanji sovašcani in prijatelji pa jo pogosto poimenujejo Kanadcanka ali kar Americanka. Stanka same sebe nikdar ni opredelila z nobenim od omenjenih izrazov. Podobno se problematicnost enoplastnega kategoriziranja pokaže tudi pri njenih razlogih za izselitev, kjer se, kot je razvidno iz pripovedi, kjer se politicni vzroki preple­tajo z ekonomskimi, s širšimi družbenimi in povsem osebnimi vzroki. Stanka je od doma odšla tedaj, ko so njeni razlogi za selitev dosegli kriticno maso in ko je bil primeren trenutek za prebeg. 
Obravnavanje izseljencev skozi prizmo družine in znancev, zlasti mocno povezane družine z jasno dolocenimi vlogami v tradicionalnem patriarhal­nem okolju, je v migracijskih študijah kljucnega pomena (Boyd 1998: 638– 670; Hoerder 1999: 78–81; Gombac 2005: 77–80). Družinsko okolje je pogosto spodbujalo izseljevanje, ki ni bilo zgolj posledica nacrtovanja skupnih strategij preživetja, ampak tudi rezultat zatiranja in nenaklonjenosti do svobodne izbire posameznih clanov družine. Zlasti slednje ostaja pogosto neopaženo, ker so družinski konlikti tema, ki ponavadi izostane iz pripovedi in se jih da razbrati le iz indicev. To ne preseneca, saj družinski konlikti nosijo v sebi mocne emo-cionalne naboje, se mešajo s poljem nespodobnosti, z neprijetnimi obcutji sra-mu in celo krivde. Poleg informacij, ki mi jih je Stanka zaupala v neformalnih pogovorih, do neke mere podpirajo moja opažanja opazni molki in ocitne pre­usmeritve pripovedi na moja vprašanja o njeni izvorni družini. Leo Eitinger (1981: 11) v publikaciji o psiholoških vidikih izseljevanja pogosteje prepozna­va razloge za selitev v osebni in emocionalni kot politicni in ekonomski luci. 
Moj namen ni bil spotikati se ob subjektivnost, ki veje iz spominov, am-pak ravno iz nje razbrati ozadja za posameznikove odlocitve in odnos do njih, ki je prepogosto zapostavljen. Življenjska zgodba zelo ilustrativno ponazarja vpogled v migracijske procese na ravni posameznika, saj jih kaže v drugacni luci. Posebej zanimivo se mi zdi v raziskovanje vplesti življenjske zgodbe »na­vadnih ljudi«, s cimer se nedvomno bogati razumevanje cloveške zgodovine, vzporedno pa deluje kot izziv stereotipom in poenostavitvam. 
47 DP, pogosto rabljena kot žaljivka, je kratica za displaced person, 'razseljeno osebo'. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 115 
LITERATURA 
Anon. (1942). Help to the Soviet Union from Croatians, Serbians, Slovenians of Canada. Toronto: Savez Kanadskih Hrvata, Srba i Slovenaca. 
Batic, Ksenija (2003). Domovina je tu in domovina je tam: raziskava med primorskimi Slovenci o njihovi vrnitvi v Slovenijo. Dve domovini / Two Homelands, 18: 181–202. 
Boyd, Monica (1989). Family and Personal Networks in International Migration: Recent Developments and New Agendas. International Migration Review, 23(3): 638–670. 
Brncic, Visnja (1994). Dual Identity: Living between two worlds, two interviews. Unknown Journey: A History of Croatians in Canada (ur. Marin Sopta in Gabriele Scardellato). Toronto: Multicultural History Society of Ontario, 92. 
Eitinger, Leo (1981). Feeling at home: Immigrants' psychological problems. Strangers in the World (ur. Leo Eitinger in David Schwarz). Bern, Stuttgart in Dunaj: Hans Huber Publishers, 84–105. 
Gerber, David A. (2006). Epistolary Masquerades: Acts of Deceiving and Withholding in Immigrant Letters. Letters across Borders: The Epistolary Practices of International Migrants (ur. Bruce S. Elliott, David A. Gerber in Suzanne M. Sinke). New York: Palgrave Macmillan, 141–157. 
Goldberg, Ann (2006). Reading and Writing across the Borders of Dictatorship: Self-censorship and Emigrant Experience in Nazi and Stalinist Europe. Letters across Borders: The Epistolary Practices of International Migrants (ur. Bruce S. Elliott, David 
A. Gerber in Suzanne M. Sinke). New York: Palgrave Macmillan, 158–172. 
Gombac, Jure (2005). Esuli ali optanti?: zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 
Goyette, Linda in Carolina Roemmich Jakeway (2005). Edmonton in Our Own Words. Edmonton: The University of Alberta Press. 
Harney, Robert F. (1989). »So great a heritage as ours«: Immigration and the survival of the Canadian Policy. In search of Canada (ur. Stephen R. Graubard). New Brunswick in London: Transaction publishers, 51–98. 
Hawkins, Freda (1988). Canada and Immigration, Public Policy and Public Concern. Kingston in Montreal: McGill's-Queen's University Press. 
Hoerder, Dick (1999). Segmented Macrosystems and Networking Individuals. Migration, migration history, history (ur. Jan and Leo Lucassen). Bern, Berlin, Frankfurt am Main, New York, Paris in Dunaj: Peter Lang, 73–84. 
Južnic, Stane (1993). Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Kalc, Aleksej (2002). Poti in usode: selitvene izkušnje ljudi z zahodne meje. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije. 
Kelley, Annette in Michael Trebilcock (1998). The Making of the Mosaic: A History of Canadian Immigration Policy. Toronto, Buffalo in London: University of Toronto Press. 
Knowles, Valerie (2007). Strangers at Our Gates: Canadian Immigration Policy 1540–2006. Toronto: Dundurn Press. 
Laperričre, Anne, Varpu Lindström in Tamara Palmer Seiler (1996). Immigration and ethnicity in Canada. Montreal: Association for Canadian Studies. 
Levi, Primo (2004). Potopljeni in rešeni. Ljubljana: Studia humanitatis. 
Li, Peter S. (2003). Destination Canada, Immigration Debates and Issues. Canada: Oxford University Press. 
Malnic, Andrej (2001). Solkanski dvolastniki 1945–1952. Jako stara vas na Goriškem je Solkan. Zbornik ob tisocletnici prve omembe kraja (ur. Branko Marušic). Solkan: Krajevna skupnost Solkan. 
Miklavcic-Brezigar, Inga (1998). Spomini naše mladosti: etnološki pregled povojnih dogodkov na Goriškem. Acta Histriae, 6: 372–374. 
Možina, Jože (2005). Cas vojne. Ljubljana: RTV Slovenija. 
Ott, Helmut Walter (1996). Immigration: A Personal Retrospective of an Austrian in Canada. Austrian Emigration to Canada: Selected Essays (ur. Franz Szabo). Ottawa: Carleton University Press. 
Schwartz Seller, Maxine (1994). Immigrant Women. New York: State University of New York Press. 
Thompson, Alistair (2004). Interview with Stud Terkel. Oral history, 32(2): 124. 
Trebše Štolfa, Milica (1993). Nastanek Vzajemne podporne zveze Bled in njenih odsekov 1933–1993. Slovenski izseljenski koledar 1993: 155–159. 
Trebše Štolfa, Milica (2004). Slovensko-kanadsko društvo / Slovenian Canadian Association, Edmonton, Alberta, Canada 1964–2004. Ljubljana in Edmonton: SKD Edmonton. 
Verginella, Marta (2004). Spomini. Trst: RAI, Deželni sedež za Furlanijo - Julijsko krajino, Slovenski program. 
Velušcek, Nadja in Anja Medved (2006). Sešivalnica spomina. Šmihel: Zavod Kinoatelje. 
Visocnik, Nataša (2004). »Custva nas in onih«: raziskovanje pregona koroških Slovencev. Etnolog, 14: 107–120. 
BILA JE PREPROSTO SRECA, DA SEM PRIŠLA V KANADO 117 


O GLASU LEPIH VID 



MALEDET? SCHIAVITU? 
Ko oblastni glas utihne 
Jernej Mlekuž 
Najvecji slovenski pesnik – vsaj tako so nas ucili v šolah – France Preše­ren Pesem od Lepe Vide konca: 
Vida vsak dan je pri okni stala, se po sinku, ocu, mož' jokala. (Prešeren 1982: 190) 
Vsebina nam mora biti znana iz šolskih klopi. Ženska, ki je zapustila moža in otroka, se vdala besedam zamorca, skušnjavi potovanja, tujine, se kesa, obžaluje, travmira. 
Glas najvecjega slovenskega pesnika se ni izgubil v praznini. Lepa Vida je verjetno med najpogosteje predelanimi motivi v slovenski umetnosti. Po-leg skoraj stotih pesmi, dram, romanov in kratkih zgodb, ki se navezujejo na Prešernovo pesem ali/in ljudski izvirnik, je povrgla tudi številne glasbene, gledališke in slikarske obdelave, ki crpajo iz tematike hrepenenja po daljnem, novem, drugacnem in na drugi strani iz obžalovanja zaradi izselitve, locitve, vdaje tujemu.1 
KAJ PRAVI OBLASTNI GLAS? 
Lepe Vide – ženske, ki so odšle (delat!) na tuje – so bile zelo pogosto pred-met obžalovanja, nemalokrat tudi obtoževanja. Ana Barbic in Inga Miklavcic-Brezigar (1999) ugotavljata, da je odnos do izseljevanja žensk zaradi dela, ki se od srede 19. do srede 20. stoletja odraža predvsem v pisanju moških v casopi­snih clankih, uradnih dopisih in poljudni literaturi, v veliko primerih odnos obtoževanja in obžalovanja zaradi »moralnega ter izicnega propada« omenje­nih žensk, ki mu sledita »zaslužena kazen« in kes. Podobno Marta Verginella (2006) ugotavlja za Trst, kjer, kot pravi, so slovenski liberalno-mešcanski krogi veliko vec zanimanja namenjali okoliškim ženskam in njenemu pridobitnemu 
1 Vir za to je kajpada internet (Kovac). 
delu kot pa ženskemu urbanemu segmentu prebivalstva. Za »narodno cutece može«, kot jih slikovito opiše avtorica, »so bile vir sramote še posebej perice in služkinje, ki so prihajale v stik s tujim nacionalnim okoljem, z njegovo najin­timnejšo in zato tudi najnevarnejšo platjo, z 'umazanim perilom'« (Verginella 2006: 143). 
Glas obtoževanja pa je bil in je vedno oblastni glas. O izseljevanju žensk zaradi dela je modroval – obtoževal glas Cerkve,2 glas »znanosti«, scientima,3 glas vasezagledane velicine vsemogocih posameznikov in skupin. Takšen glas – oblastni glas se je oglasil tudi v casopisu Matajur, glasilu male skupnosti Be-neških Slovencev, ki je bila prica množicnemu odhajanju, zaposlovanju deklet 
– tako imenovanih »dikl«4 – v italijanskih mestih. 
Mi furlanski Slovenci vemo, da je delo dikl težko, poniževalno in nagobarno za vsako žensko, zlasti za mlado. Mi ne bi bili radi, da bi še nimar propadalo sto in sto naših žena in cec, da bi se moralno pokvarjale, izgubljale zdravje, kot se to še dogaja. Nobeden še tako dober zakon ne more tega prepreciti. A meštir [poklic] je maledet [prekletstvo], tega se loti ženska samo takrat, kadar ne more dobiti drugega dela, ta meštir je suženjski, je ostanek starih casov. [...] Proti temu se mo-rajo boriti tudi naše žene in cece, ki so dikle. Boriti se morajo zato, da ta sramota enkrat genje, da tega našega suženjstva, te prave schiavitu [suženjstvo] ne bo vec (Anon. 1958a: 2). 
A temu vasezagledanemu, vehementnemu, oblastnemu glasu – glasu, ki trdno pribija, »ne morejo se zastopati, ampak morajo biti zastopane«5 – v tem besedilu ne bomo pustili veliko govoriti.6 Na dan – iz prašne preteklosti, željne 
2 Besedil, ki zastopajo glas Cerkve, najdemo, zdi se, neskoncno. Da pokažemo, da se ta oblastni glas ne materializira le v moških telesih, dajmo besedo gospodicni Antoniji Stupca s slovensko­hrvaškega katoliškega shoda leta 1913 v Ljubljani: »Mnoga dekleta tudi žene hrepenenje po svobodi v tujino, želja po lažjem delu, udobnejšemu življenju. Stremijo višje, rade bi kaj po­skusile, postale imenitne, a cesto zabredejo v mocvirje. / Na naše neizkušene mladenke prežijo mnoge nevernosti. Lahko postanejo nesrecne za cas in za vecnost, lahko izgube v najkrajšem casu poštenje in sreco za vselej, celo brez lastne krivice« (Stupca 1913: 183). 
3 Recimo v magistrski nalogi Ženske in delo v Istri v 20. stoletju je avtorica Martina Orehovec ugotovila, da se istrske hišne pomocnice iz želje po privzemanju statusnih simbolov pehajo »v iskanje novih, eksistencno nepotrebnih zaslužkov« (Orehovec 2001: 158). Gre torej za glas, ki si vzame pravico odlocati o tem, kaj je eksistencno (ne)potrebno. Gospodinjske pomocnice ocitno tega ne vedo oziroma niso poklicane, da bi o tem presojale. 
4 »Dikla« je dialektološki izraz za »deklo« ali »služkinjo«. V socializmu je oba izraza nadomestil ali poskušal nadomestiti politicno nevtralnejši izraz »gospodinjska pomocnica«. 5 Trdno pribiti stavek je parafraza Marxovega (1967: 563) »Ne morejo se zastopati, ampak mora­jo biti zastopani«. 6 Seveda pa moramo ta oblastni glas tudi razumeti. Razumeti v okviru nekega drugega oblastne­
pozabe – bomo povlekli pregovorno nepomembni, prazni, klepetavi glas žen­sk, o katerih omenjeni oblastni glas govori. In jim seveda ne pusti do besede. Kaj bomo torej vprašali ta glas Lepih Vid? Vprašali ga bomo (le) o tem, o ce-mer ta oblastni glas tako zavzeto, prepricljivo, resno govori. Je bil ta »meštir« res »maledet«, »schiavitu«? A preden damo glasu Lepih Vid besedo, se vpra­šajmo, kaj vse ta skriva, pozablja, dodaja. 
NEKAJ O GLASU LEPIH VID 
Prekletstvo in na drugi strani fascinacija, bogastvo, moc osebnih pripo­vedi, zgodb, pricevanj7 domujejo v njihovi subjektivnosti. Osebne zgodbe ra­zumemo kot posameznikovo, torej nepreklicno subjektivno pripovedovanje, govorjenje, klobasanje, nakladanje, cvekanje. Zato se zdijo neuporabno orodje pri iskanju velikih resnic, teorij, modelov o družbi, kulturi in vsem drugem, velikem ter pomembnem. Toda zgodbe niso nikoli prazne in neulovljive be-sede, niso nikoli besede, izrecene v vakuumu. Svet nam namrec ni neposre­dno, mehanicisticno posredovan kot od nas neodvisna obstojeca stvar, ki bi jo lahko objektivno dojeli. Ta svet je le v toliko pricujoc, v kolikor se ujame v vsakdanji zavesti, v kolikor ga osmislimo, vpomenimo, interpretiramo. In ga nato posredujemo drugim, ga torej vzgodbimo. 
Pripoved, zgodba, pricevanje so torej – kot je danes modno reci – kon­strukcija, zgrajena iz te neodvisno obstojece stvari in njenega osmišljevanja ter interpretiranja. Dotika se tako realnosti kot družbenih percepcij. Razlikovanje antropologa Edwarda M. Brunerja (1986: 6) med realnostjo (kar je, obstaja v resnici, kar koli naj to že bo), izkustvom oziroma izkušnjo (kako se realnost kaže v zavesti) in izraznostjo (kako je individualno izkustvo oblikovano in iz­raženo) se tako v življenjski zgodovini, biograiji, pripovedi, zgodbi nanaša na razlikovanje življenja kot živetega (realnost), življenja kot izkustvenega (izku­
ga odnosa. Težko je bilo skupnosti, ki je bila zaradi etnicne drugacnosti deležna vsemogocih 
šikaniranj, pritiskov, podlosti s strani patrie Italije, gledati na ta pojav neobremenjeno, saj se 
ta nikoli brezbrižno ne dotika razlikovanj in izkljucevanj, povezanih z etnicnostjo, razredom, 
izobrazbo. 7 Osebne pripovedi, življenjske zgodbe, pricevanja, spomine, ustne biograije, življenjske zgodo-
vine in še številne druge sorodne izraze bi verjetno najbolje zaobjeli s pojmom ustna zgodovi­
na, ki pa ima – kar nikakor ni nepomembno – tudi doloceno institucionalno in disciplinarno 
težo. Ob poplavi, seveda predvsem tujih del o terminoloških, metodoloških in teoretskih vpra­
šanjih t. i. ustne zgodovine navedimo le dve, ki sta tudi v veliki meri sooblikovali razmišljanje 
o glasu Lepih Vid: zbornik he oral history reader (Perks in homson 2000) in domace delo Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev (Ramšak 2003). 
MALEDET? SCHIAVITU? 123 
stvo) in življenja kot povedanega oziroma izrecenega (izraznost). Le naivni pozitivist bo tako verjel, pravi Bruner, da je izraznost enaka realnosti.8 
Vprašanje besedila na tem mestu kaže zastaviti bolj jasno, bolj znanosti poslušno: Kaj je izselitev ženskam, gospodinjskim pomocnicam, pomenila? Bolj kot vprašanje samega dogodka, pojava, fenomena nas zanima vprašanje njegovega pomena, izkustva. Pripovedi, zgodbe, pricevanja nam bodo vec po­vedale o pomenu in izkustvu dogodkov, pojavov, fenomenov kot pa dogodkih, pojavih, fenomenih samih. Torej: arrivederci ontologija, wilkommen fenome­nologija. 
A ostanimo še malo pri glagolski obliki »pomenila«. Torej »pomenila« in ne »pomeni«. Je kakšna težava s preteklim casom? Je! Pripovedovati zgod­bo namrec ne pomeni le govoriti in se spominjati, ampak tudi rekonstruirati pomen preteklosti s pozicije sedanjosti ter dati pomen preteklosti na tak na-cin, da ima pomen za sedanjost. Kot pravi Bruner (1986: 11), pomen je ve­dno v sedanjosti, je torej tukaj in sedaj. Opraviti imamo torej z izkustvom, s pomenom preteklih dogodkov, pojavov, fenomenov, ki se niso nedotaknjeni ohranili do današnjih dni. (Niso torej solze, zamrznjene v ledu, ki jih lahko vedno odmrznemo v nespremenjeni obliki – z istim izrazom na obrazu kot takrat, ko so stekle po licu.) Ampak z izkustvom in s pomenom, podvrženima spremembam, ki ga pogojujejo naknadno spremenjene norme in vrednote in ju dokoncno oblikuje, zapakira in na trg pošlje sedanjost. (Dane so nam torej izvorne solze, pomešane z vsaj nekaterimi poznejšimi solzami, pa seveda tudi s tistim bolj ali manj preracunljivim izrazom sedanjosti, ki mu ni vseeno za današnjo obliko odmrznjenih solza.) Težava našega pocetja je, da brskamo po pomenu izkušenj v casu, ko so se te zgodile.9 Nekatere Lepe Vide se ne glede 
8 Veliko je nacinov, kako razumeti, analizirati ta nedvomno zelo zapleten, kompleksen odnos med stvarnostjo in izraznostjo. Zato na tem mestu le eden med številnimi mogocimi vpogledi v ta odnos, ki ga v enciklopedicnem projektu razumevanja pripovedi podaja Amy Schuman (1996: 836–840): »Vsaj že od Aristotelove poetike dalje vemo, da je pripoved predstavitev re-snicnosti in da je akt pripovedovanja resnicnost sama. Pripovedni dogodki namrec niso isto, kot so izkušnje, ki jih opisujemo. Pripovedni dogodki imajo speciicne zacetke, sredine in (obi­cajno) konce, izkušnje pa se ne pripetijo znotraj teh omejitev. Pripovedovanje je torej proces, pri katerem posamezne izkušnje dajejo strukturo in pomen celoti. Izkušnje nimajo zacetkov in koncev, toda pripovedi jih imajo – s tem ko dajemo pripovedno strukturo izkušnjam, slednjim podeljujejo pomen.« 
9 Gabriele Rosenthal bi naš pristop oznacila za geneticno analizo. V nasprotju s tematsko po­drocno analizo, ki je usmerjena v analizo pripovedovane življenjske zgodbe – v rekonstrukci­jo sedanjih pomenov izkušenj, se geneticna analiza osredotoca na analizo doživete življenjske zgodbe – torej na rekonstrukcijo pomenov izkušenj v casu, ko so se te zgodile (v Ramšak 2003: 59). – Seveda obstajajo razlicni nacini, kako oziroma kam umestiti naš pristop. V veliko širšem okviru Peacock L. James in Holland C. Dorothy (1993) tako na primer pri pojmu »življenjska 
na izvorni pomen izkušenj ozirajo nazaj z obžalovanjem in bolecino, druge z radostjo, tretje z ravnodušnostjo. 
Postavljeni smo torej pred resen metodološko-teoretski problem: Ali je sploh mogoce nasprotovati temu vehementnemu glasu drugega z orožjem, ki mu lahko ocitamo resno pomanjkljivost – na razpolago nam je namrec rekon­struirani pomen, na trg poslan od muhavega podjetja sedanjosti, in ne nedo­taknjeni, izvorni, reliktni pomen preteklosti? Odgovor seveda mora biti pozi­tiven, v nasprotnem primeru naše pocetje nima smisla. Kar pa seveda ne sme pomeniti, naj ob muhavostih podjetja sedanjosti mižimo. Prav nasprotno, naše oci oziroma ušesa morajo biti na to muhavo podjetnost še posebej pozorni. 
Pa še nekaj je, kar nas kljub metodološkim pomislekom sili v takšno po-cetje. Vehementnemu glasu je treba odgovoriti z drugim, manj preracunljivim in oblastnim glasom, pa ceprav ta zamuja za dolga in prašna desetletja. V na­sprotnem primeru (lahko) oblastni glas zaživi kot edina in vecna resnica. 
O CEM GOVORI GLAS LEPIH VID? 
Glas govori o izseljevanju deklet iz Beneške Slovenije,10 tako imenovanih »diklah«, ki so našle delo v gospodinjstvih v italijanskih mestih. Porast izselje­vanja deklet iz Beneške Slovenije in celotne Furlanije zaradi dela v gospodinj­skem sektorju naj bi se po podatkih razlicnih avtorjev pojavil v obdobju po prvi svetovni vojni (Kalc in Kodric 1992: 206; Pagani 1968: 161–178). Temu so botrovali podobni ali celo enaki dejavniki izvornega okolja (»push« faktor­ji) kot drugim oblikam izseljevanja iz Beneške Slovenije. Podlaga za izseljeva­nje na celotnem furlanskem obmocju in v Beneški Sloveniji je bila struktura agrarne družbe, ki ni bila pripravljena sprejeti inovacij kapitalisticne narave, medtem ko je na drugi strani postajala vse bolj odvisna od zunanjega tržišca in družbenoekonomskih vplivov. Izrazita zemljiška razdrobljenost in majhnost 
zgodba« locita med 'v življenje usmerjenim' (life-focused) in 'v zgodbo usmerjenim' (story-fo­cused) pristopom; torej med pristopom, ki pripoved razume kot zrcalo realnosti, in pristopom, za katerega je pripoved realnost sama. Prvi pristop, ki se zanima za življenje, življenjsko zgo­dovino in mu je za zgodbo, pripoved samo malo mar, se deli v dva podtipa: tako imenovani 'fakticni pristop' (factual) pojmuje izreceno življenje kot prikaz ali odraz objektivnih dejstev zgodovinskih in etnografskih dogodkov; subjektivni pristop pa je pojmovan kot izraz projekcij posameznikovih, subjektivnih nagnjenj in razpoloženj – zgodba je torej v tem primeru odraz psihe. Eden daje tako poudarek zgodovinskim oziroma objektivnim dogodkom, drugi subjek­tivnim izkušnjam in psihološkim dogodkom. 
10 Pri rabi imena Beneška Slovenija mislim na obmocje Nadiških in Terskih dolin oziroma Nadi­ške Beneške Slovenije ter Terske Beneške Slovenije, kjer sem v prvi polovici leta 2003 opravil vec pogovorov z nekdanjimi gospodinjskimi pomocnicami. Veliko v tem besedilu uporabljene­ga gradiva (tako ustnega kot pisnega) sem v Nadiški Beneški Sloveniji nabral tudi v letih 2000 in 2001, in sicer kot gradivo za magistrsko delo (Mlekuž 2002). 
MALEDET? SCHIAVITU? 125 
kmetij, nacin vodenja gospodarstva, slonecega na patriarhalni družini (v Be-neški Sloveniji je vecji del kmetije in drugega premoženja praviloma pripadal prvorojencu), bolj ali manj samooskrbna naravnanost kmetij, na drugi strani pa še nagla demografska rast in z njo povezana kriza patriarhalne družine ter visoko davcno obremenjevanje so bili v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja kljucni dejavniki izvornega okolja, ki so botrovali izseljevanju iz Bene­ške Slovenije (Kalc in Kodric 1992: 199). 
Izseljevanje, ki se je nadaljevalo kmalu po drugi svetovni vojni – temu bom zaradi dostopnosti osebnih pricevanj dal prednost, je treba na eni strani razumeti kot nadaljevanje tendenc, ki so botrovale emigracijskim procesom pred drugo svetovno vojno. Te so vezane, kot je bilo že receno, na težke ozi­roma, kot opisujejo nekateri avtorji, »krizne« družbeno-gospodarske razmere v Beneški Sloveniji in v Furlaniji nasploh. Casopis Messaggero Veneto, ki je še dolgo po drugi svetovni vojni veljal za »režimsko trobilo« takrat vladajoce kršcanske demokracije in mu tako najverjetneje ni bilo v interesu, da nace­nja probleme, za katere naj bi (med drugim) skrbel državni aparat, je pisal, da »prebivalstvo Nadiških dolin živi v izrazito neugodnih razmerah« (Anon. 1956: 1). Gospodarstvo, ki je temeljilo skoraj izkljucno na obdelavi zelo raz­drobljenih površin (57,6 odstotka lastnikov je posedovalo manj kot hektar ob-delovalne zemlje), je omogocalo zelo malo dohodkov. 
Na drugi strani sta bili za jakost in smer izselitvenih tokov v Beneški Slo­veniji po drugi svetovni vojni kljucni dve vrsti državnih ukrepov oziroma po­segov. Prvi neposredni ukrep na državno politiko izseljevanja sega v leto 1947, ko je italijanska vlada izvedla devalvacijo valute, zaradi cesar je državno go-spodarstvo zabredlo v dolgo depresijo, ki jo je vlada reševala s programiranim odlivom delovne sile v tujino. Na izseljevanje pa so prav tako, sicer posredno, vplivali tudi zakoni, namenjeni usmerjanju prostorskega razvoja gorskih ob-mocij, ki so bolj ali manj nacrtno povzrocali praznjenje Beneške Slovenije. 
Seveda ostaja še cel kup vzrokov oziroma dejavnikov izseljevanja: izse­ljevanje je po izrazitem izseljenskem obdobju med svetovnima vojnama pre­šlo v ekonomsko logiko vsaj dolocenega dela prebivalstva. Mocno se je zacela krhati avtoriteta patriarhalne družine, kar je imelo velik vpliv na opušcanje osrednje dejavnosti Beneških Slovencev – kmetijstva in posredno s tem tudi na izseljevanje; nikakor ne smemo zanemariti tudi družbeno-kulturnih vplivov modernizacijskih dejavnikov; oblikovanje nove državne meje (ki je bila vsaj v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zelo zaprta in ideološko ter sim­bolicno zelo obtežena) in težke družbeno-gospodarske razmere so poudarile obcutek perifernosti; stopnjeval se je politicni in nacionalisticni pritisk, ki se je najbolj jasno kazal v ustrahovanju tako imenovanih »trikoloristov« in pozneje »patriotov«, itd. 
* * * 
O zaposlovanju žensk iz Beneške Slovenije v gospodinjstvih v italijanskih mestih ne najdemo podrobnejše in preglednejše študije,11 ceprav je nedvomno šlo za zelo množicen pojav.12 Med številnimi prispevki o omenjenem pojavu v casopisu Matajur iz leta 1961 najdemo oceno, da je bilo ob uradnih osemsto šestih v tujini živecih ženskah iz sedmih obcin Nadiških dolin še vsaj toliko deklet zaposlenih v gospodinjskih dejavnostih v severnoitalijanskih mestih (Anon. 1961: 1).13 Iz nobene statistike namrec ne moremo razbrati števila pri­seljenih gospodinjskih pomocnic v italijanskih mestih, tako zaradi same na-rave popisov kot zaradi njihovega zaposlovanja »na crno«. Vecina jih je bila po uradnih statistikah uvršcena v kategorijo »neaktivno prebivalstvo«.14 Na drugem mestu najdemo podatek, da je bilo med petdeset tisoc gospodinjskimi pomocnicami v Rimu nekaj sto deklet iz Beneške Slovenije (Anon. 1957: 1). O množicnosti in pomembnosti pojava – vedeti moramo, da je vecina gospo­dinjskih pomocnic pošiljala vecino svojega denarja domov v skupni družinski oziroma gospodinjski »fond« – prica tudi naslednje besedilo iz navedenega ca-sopisa: »Dikle so ena najvažnejših socialnih plasti našega naroda. Ce gre njim 
11 Z delno izjemo študije Jerneja Mlekuža (2004), iz katere tudi v veliki meri crpa pricujoce be-sedilo. Vecinoma omenjeni pojav najdemo bolj ali manj na kratko predstavljen v nekaterih študijah, ki obravnavajo izseljevanje iz Beneške Slovenije (glej Anon 1986: 157–171; Anon 1990: 23–24; Kalc in Kodric 1992: 206; Kalc 2002: 62–65). V Furlaniji tako pojav omenjajo tudi Bianca Maria Pagani (1986: 173) in Ornorato Lorenzon ter Pietro Mattioni (1962: 38–40, 62– 63). Nekaj pa je tudi objav osebnih pricevanj gospodinjskih pomocnic, Majda Kodric (1990: 99–102) je npr. objavila osebno pricevanje služkinje in varuške iz Rezije. 
12 Janet Henshall Momsen v knjigi Gender, Migration and Domestic Service (1999: 1) ugotavlja, da so bili kljub zelo dolgim zgodovinskim koreninam med najbolj neslišanimi migranti, zaposleni v gospodinjstvih, med katerimi mocno prevladujejo ženske. Kot nadalje ugotavlja avtorica, so bile vse do današnjih dni v migracijskih podatkih gospodinjske pomocnice vecinoma nevidne, ostale so nezabeležene v popisih prebivalstva in ponavadi zunaj dosega delavskih sindikatov in nevladnih organizacij. Na drugi strani pa lahko tudi opazimo, da je v današnjem globalizajo-cem se svetu mogoce slišati vse vecjo potrebo po teh marginaliziranih, nevidnih, podrejenih glasovih. A to je že druga zgodba. 
13 Gospodinjske pomocnice iz Beneške Slovenije pa niso odhajale samo v italijanska mesta, am-pak so predvsem v letih po drugi svetovni vojni našle zaposlitev tudi v tujini, najvec v Belgiji, Veliki Britaniji in Švici. V Švici so tako v obdobju 1950–60 ženske, zaposlene v gospodinjstvih, predstavljale tretjino vseh italijanskih priseljencev v Švico (Anon. 1986: 93–96). 
14 Neaktivno prebivalstvo?! Pa naj kdo rece, da se statistike ne znajo šaliti. 
MALEDET? SCHIAVITU? 127 
slabo, gre vsem nam slabo, ce so one slabe, smo vsi mi slabi. Zato pomagajmo našim diklam, ker s tem pomagajmo tudi vsem nam« (Anon. 1957: 1). 
Pojav je v drugi polovici šestdesetih let zacel postajati vse manj množi-cen. Vzrokov, ki so botrovali zamrtju omenjenega pojava v Beneški Sloveniji, bi lahko našli vec, te pa je treba iskati predvsem v družbenih, ekonomskih in administrativnih spremembah tako v Beneški Sloveniji kot Italiji. Razlike pa so bile opazne tudi med posameznimi obmocji in kraji Beneške Slovenije. Zdi se, da je v Nadiških dolinah ta pojav zelo hitro zamrl z razcvetom industrije v ravninskih predelih Furlanije (industrijski trikotnik okoli Manzana). Tako je recimo dekle15 iz Dolenjega Marsina,16 ki je od svojega dvanajstega leta, to je od leta 1964, služila pri družini v Vidmu, po devetih letih gospodinjskega dela odšla za tekoci trak v lesno predelovalnico v Manzano. Ker iz domace vasi ni imela javnega prevoza do delovnega mesta (kot so to imele nekatere druge vasi v Beneški Sloveniji), si je s stricevo pomocjo kupila avto, saj je vsakodnevno odhajala na štiriinpetdeset kilometrov oddaljeno delovno mesto. 
* * * 
Dekleta so si vecinoma našle delo prek sorodstva, prijateljic ali drugih so-vašcank, ki so že bile zaposlene v mestih. Najpomembnejši »servis« pri iskanju zaposlitev so bile sorodstvene, prijateljske in vaške mreže. Tako je recimo go-spodinjska pomocnica, zaposlena pri družini v Neaplju, tam našla enako delo tudi drugi sestri. Tretji sestri je sovašcanka našla mesto v družini v Milanu. Ker je druga sestra hotela biti bližje domu, ji je tretja sestra nato poiskala »novo« družino v Milanu. Takšnih in drugacnih kombinacij, prepletenih s sorodstve­nimi, prijateljskimi in z vaškimi mrežami bi našli ogromno. V nekaterih pri­merih so se pri isti družini verižno izmenjevale oziroma zaposlovale sorodnice ali prijateljice. Ko je ena zapustila družino oziroma delodajalca, jo je zamenjala druga. Tako je recimo gospodinjska pomocnica iz Ronaca v zacetku šestde­setih odšla k družini v Rim, kjer je pred drugo svetovno vojno služila njena 
15 Že v temelju so bilipogovori zastavljeni kot anonimni in to je bilo sogovornicam na zacetku 
pogovorov jasno in glasno receno. 16 Pri zapisu krajevnih imen v Beneški Sloveniji sem sledil knjižnim ali poknjiženim oblikam, 
ki so navedene v prirocniku Pavla Merkuja (1999). V tisku beneških Slovencev najdemo naj-
veckrat zapis krajevnih imen v narecni obliki, ki pa ni vedno poenoten; kot tudi ni povsem 
poenoten narecni zapis, katerega pravila ostajajo na ravni nezapisanega, ohlapnega konsen­
za uporabnikov. Tako je na primer knjižna oblika krajevnega imena Špeter v tisku beneških 
Slovencev najveckrat zapisana v narecni obliki Špietar, pogosto pa v delih slovenskih avtorjev 
najdemo tudi ime Špeter Slovenov, ki je prevedena oblika arhaicnega italijanskega San Pietro 
degli Schavi (danes San Pietro al Natisone) ali furlanskega imena San Pieri dai Sclavons. 
mama. Ko je ta po šestih letih zapustila družino, jo je na istem »delovnem mestu« zamenjala sestra. Vcasih so tudi sami delodajalci ali gospodarji prišli iskat dekleta, bodisi neposredno k njim samim ali na obcinske urade za zapo­slovanje (le v povojnem obdobju), kjer so jih ti napotili k dekletom oziroma družinam. V nekaterih primerih pa so se med iskalci »dostojnih« družin našli vaški duhovniki ali nune. O tem lahko v Matajurju preberemo naslednje: 
Naše cece morajo iti za dikle, ker nimajo nobene izbire. Saj pri nas ni nobenih fa-brik in ne ostane zanje drugo, kot grenka [spet oblastni glas, poudaril J. M.] služba dikl. Potle, ko so že nekaj casa v službi po familijah, ki nekatere že znajo pomagati, da preberejo službo ali pa, da se porocijo. Službe za dikle so si naše cece poiskale do zdej same, najvec prek prijateljev in znank, ki so že bile v službi. Kakšenkrat se obracajo nekatere družine tudi na domace duhovnike, da bi jim dobili poštene dikle, na katere bi se lahko zanesle (Anon. 1958a: 2). 
Navedeni prispevek nam govori še o eni pomembni potezi omenjene­ga pojava. Delo gospodinjskih pomocnic so dekleta opravljala krajše casovno obdobje – v najvec primerih od nekaj mesecev do deset let. Za ta posel so se odlocala zgolj mlajša dekleta, najveckrat stara med dvanajst in dvaindvajset let. Ženska oziroma dekle je ponavadi po poroki prenehala delati kot gospo­dinjska pomocnica; porocenih tako skoraj ne najdemo (vec naj bi jih bilo po mnenju nekaterih sogovornic pred drugo svetovno vojno). Tako je omenjena zaposlitev skoraj vedno pomenila neko prehodno, zacetno fazo: pred poroko ali k drugim zaposlitvam. Kot pravi ena od njih: Tisto je blo za zacet, potem se je svet bolj odpru.17 
Toda pravil ni brez izjem. Devetnajstletna punca iz Ceplešišc je leta 1956 ali 1957 odšla služit v Neapelj in od takrat živi in dela pri isti družini (danes 
17 Težave pri zapisu narecnega govora sem premostil podobno kot Mojca Ravnik (1996: 9) in Borut Brumen (2000: 7–8); slušni zapis sem transkribiral, ne da bi upošteval jezikovna pravila transkribcije, pri cemer je nastal neke vrste kompromis med knjižno slovenšcino in narecjem, a še vedno jasno v korist zadnjega. Težave sem imel tudi pri zapisu besed, besednih zvez in povedi v italijanšcini. Izjave, v celoti podane v italijanšcini, sem prevedel v slovenšcino in dodal pripis, da je bila izjava podana v italijanšcini. V primerih, ko se jezika mešata, sem to jezikovno mešanje ohranil (italijanskim besednim zvezam in povedim pa sem dodal še prevod v sloven-šcino). A s tem težave še zdalec niso koncane, saj je v številnih primerih težko ali nemogoce ugotoviti oziroma postaviti mejo med besedišcem narecja in italijanšcine. Ce so bile torej bese­de v besednih zvezah in povedih spregane ali sklanjane po pravilih narecja, sem jih transkribi­ral po principu omenjenega kompromisa, v nasprotnem primeru pa sem jih transkribiral v ita­lijanšcini. Transkribcija samostojnih besed iz italijanskega besedišca je vedno sledila principu kompromisa med knjižno slovenšcino in narecjem, saj je v teh primerih, kot že receno, težko ali nemogoce ugotoviti oziroma postaviti mejo med besedišcem narecja in italijanšcine. 
MALEDET? SCHIAVITU? 129 
skrbi le še za starejšo gospo). Že kmalu, kot pravi, je postala del družine. A s tem pricevanjem smo že posegli v naslednje poglavje. Zato postavimo nov naslov: 
MALEDET, SCHIAVITU? KO GLAS LEPIH VID KONCNO SPREGOVORI 
Koncno bomo torej vprašali Lepe Vide: je bil ta »meštir«, posel res »male­det«, »schiavitu«? Ampak ne, ne bomo jih neposredno vprašali! 
Gradivo, na podlagi katerega sem sestavil odgovore na zastavljeno vpra­šanje, je bilo v vecji meri zbrano leta 2003 za potrebe projekta »Dikle – tiha zgodba«. Cilj omenjenega projekta je bila objava nekega splošnejšega besedila 
o gospodinjskih pomocnicah – o vzrokih pojava, njegovi množicnosti in po­membnosti za izvorno družbo, njihovih delovnih in bivalnih razmerah, itd. 
– kljub temu, da naslov napeljuje na ambicioznejši projekt. 18 
Prvotni namen pricujocega besedila je bil omenjeno gradivo dodobra obogatiti, dopolniti, razširiti. Torej oditi še enkrat na teren. Toda to bi pome­nilo, da bi odšel na teren z jasnim motivom, namenom, ciljem, saj sem be-sedilo že zastavil kot odgovor, in kar je še bolj problematicno, tudi kot upor oblastnemu glasu z zacetka besedila. Toda to bi verjetno tudi pomenilo, da bi se v odgovorih slišal glas spraševalca, in to spraševalca, ki napeljuje k željenim odgovorom. Izbral sem manj deloholicno, zanesenjaško, udarniško pot. Odlo-cil sem se ostati pri starem – manj (ali vsaj drugace) motiviranem gradivu – ga še enkrat dobro prebrati, poslušati, prežveciti.19 
Maledet? 
Res je, ta posel je bil (tudi) »maledet«. Veliko gospodinjskih pomocnic v svojih zgodbah poudarja ali vsaj omenja težke, neperspektivne domace raz-mere. Tako zgodbo nam recimo govori dekle iz vasi Polava, ki je leta 1951, staro komaj trinajst let, odšlo za gospodinjsko pomocnico v Gorico. Doma so se preživljali skoraj izkljucno s kmetijstvom: dve kravi, tele, dva prašica in devet otrok: Ma (toda) smo sami zastopil. Oni (starši) niso dejal, da beš. Smo 
18 Besedilo – rezultat tega »neambicioznega« projekta nosi naslov: »Izbrani vidiki zaposlovanja beneških deklet v gospodinjstvih italijanskih mest: Tiha, grenko-sladka, nikoli povsem slišana zgodba« (Mlekuž 2004). Zbrano gradivo pa se nahaja v arhivski škatli z imenom »Beneška Slovenija« na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana. 
19 Zaradi kvalitativno zelo razlicnega gradiva – od vec ur dolgih posnetkov življenjskih zgodb, ki sem ga sestavil na podlagi veckratnih obiskov informatork, pa na drugi strani do zgolj nekate­rih v terenski dnevnik zapisanih drobcev iz življenja oziroma spomina na življenje posamezni­kov ali posameznic – sem se odlocil, da tega besedila ne bom obremenjeval s podatki o številu »uporabljenih« informatorjev. Cemu le? Bi bilo besedilo zaradi tega kaj bolj znanstveno? 
mi sami zastopil, da mormo iti. Zak (ker) tle ni blo nc. Ne, da so nas preganjal, pero (toda) smo vedel sami, da mormo iti. 20 
Prve locitve od doma in domacih se zelo dobro spominja in njena zgod­ba bi lahko bila tudi zgodba, ki prikimava »maledetu«, torej zgodba, scenarij prekletstva: 
Kr (ko) sem videla, da so šle vse moje sestre (sedem od osem sester je odšlo za »diklo«), se nisem bala iti, pero era una cosa psicologica, che nas košta (toda bila je ena huda psihološka stvar). Sem ves cajt metala ven s sebe (bruhati). Quello era una cosa psihologica di un riiuto, di andarsi via della casa. Io non sapevo perché vo­mitavo, perň il problema era quello (To je bila ena psihološka stvar locitve, odhoda od doma. Jaz nisem vedela, zakaj sem bruhala, toda vzrok je bil ta (locitev)). Tako jit ta od doma, mlad clovek. Non era facile (Ni bilo lahko). 21 
Toda na drugi strani kar nekaj deklet poudarja, da bi lahko ostale tudi doma in delale na kmetiji. Za tovrstno zaposlitev so se odlocala tudi dekleta z dobro stojecih kmetij oziroma iz družin, ki bi sicer lahko delale in živele doma na kmetiji. Leta 1957 iz Ceplešišc izseljeno dekle se tako spominja, kako je oce z nakupom krave – z namenom, da bi povecal obseg dela na kmetiji – hotel hcerko odvrniti od nameravane izselitve v Neapelj, kjer ji je sestra našla delo gospodinjske pomocnice: Oce je rekel: »zakaj greste«. Doma je bilo vedno dovolj za jest in za oblect. Ne vem tocno, zakaj smo šle? Verjetno zato, ker so hodila vsa druga dekleta v vasi. V resnici nam ni nic primanjkovalo (v italijanšcini). 
Šestnajstletno dekle, ki je leta 1952 odšlo za dve leti za gospodinjsko po-mocnico v Rim, nato za leto v Švico in še ponovno za leto dni v Rim, poudar­ja, da so doma živeli dobro in da niso imeli inancnih, ekonomskih težav. Za izselitev se je odlocila, ker: Se je šlo rado proc. Se je in svet vidlo. Se je šlo, da se je kej vidlo. Se je nardilo eno ešperjenco (izkušnja). Denar je hranila izkljucno zase, saj starši, kot smo že omenili, z njim niso imeli težav. Prav tako je odšla 
20 Izseljevanje žensk zaradi dela v gospodinjskem sektorju, kot ugotavlja Janet Henshall Momsen (1999: 10), je bilo najveckrat razumljeno kot »push« dejavnik revšcine doma. Dekleta, ki so se izselila in sprejela to delo, kot nadaljuje avtorica, so bila najveckrat predstavljena kot žrtve. To delo so bile namrec prisiljene sprejeti zaradi revšcine. 
21 Seveda samski stan nikakor ni nujna poteza migrantk, deklet, zaposlenih v gospodinjskem sektorju. Tako imenovane aleksandrinke – dojilje in služkinje z goriškega podeželja, izseljene v Egipt v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja – kot v nadaljevanju pricujoce knjige piše Katja Škrlj in kot navajajo tudi druge avtorice (Makuc 1993; Barbic in Miklavcic-Brezigar 1999), so se izseljevale predvsem kot porocene ženske in matere. In tudi danes verjetno glo­balno najbolj znane gospodinjske pomocnice s Filipinov – »služkinje globalizacije«, kot jih je z naslovom knjige oznacila Rhacel Salazar Parreńas (2001), se zaposlujejo v mestih prvega sveta v veliki meri kot porocene ženske in matere. 
MALEDET? SCHIAVITU? 131 
v Belgijo za gospodinjsko pomocnico njena sestra, kjer je ostala leto dni, nato je šla še za krajši cas v Anglijo, koncala pa je v Kanadi: Ce se ji ni blo telo, ne bi šla. Zak (ker) so šli vsi in je šla. 
Dekle iz Ceplešišc, ki je ocetov nakup krave ocitno ni odvrnil od izseli­tve, pravi: Smo bile vesele, da smo šle, ker smo pricakovale, da bomo dobile en cudež. Ko nekdo odpotuje, vedno odpotuje zadovoljen. Ce se sam odloci, da gre, gre vedno zadovoljen (v italijanšcini). Ali kot v svoji zgodbi pravi pozneje, ko komentira preselitev iz Neaplja – kjer je delala kot gospodinjska pomocnica slaba štiri leta – leta 1960 v Milano, kjer ji je novo zaposlitev našla sestra in kjer je kot gospodinjska pomocnica delala do leta 1967, ostala pa za vedno: Mi je bilo tudi všec videt kaj novega, menjavat kraje. Jaz sem bila tudi najmlajša, najbolj živa (v italijanšcini). 
Tudi tista dekleta, ki so bila zaradi težkih, neperspektivnih, nemogocih ekonomskih razmer, kot je bilo zapisano v scenariju prekletstva, »prisiljene« oditi, v svoje zgodbe tkejo zlate niti pricakovanja, hrepenenja, željo po novem. Ali kot pravi ena od njih: La partenza (odhod, izselitev) je bla eno malo vesela, ker nismo vedele, kam gremo. 
* * * 
A kot govorijo številne sogovornice, se izselitve, zaposlitve v italijanskih mestih niso izvile le iz bolecih krcev revšcine in/ali se dvignile v blešcecem si­jaju avanture, ampak so se pojavile tudi zaradi želje po ekonomski neodvisno­sti. Ekonomska neodvisnost, želja po inancni samostojnosti ali po zgolj nekaj lirah, ki bi jih lahko dekleta porabile za svoje potrebe, se v številnih zgodbah zdijo osrednja sila, ki je sprožila odhod. Že veckrat slišano dekle iz Ceplešišc pravi: (Starši) Niso bili zadovoljni. Ma veste, kako je, ce en gre. Tudi niso bili proti. Ma star osemnajst let. Doma si delal za starše. Je bilo lepo zaslužit svoj denar (v italijanšcini). 
Osemnajstletno dekle, ki je leta 1954 odšlo iz Hlodica služit k družini v Milano, je bilo iz družine, ki ji je oce z delom v belgijskem rudniku »reševal« inancne težave že od leta 1946. Kot sama pravi, bi lahko delala doma na kme­tiji, ki jo je vodila mama, toda: Ja, tle sem bla delala, tle sem bla delala kmetijo, sem bla pomala tle doma, ma potle (toda potem) place jo ni blo. Ce sem bla mela potrebo en par cevlju al eno obleko an kam sem šla po sude (denar), jih ni blo. 
Številna dekleta nam govorijo podobne zgodbe; lahko bi ostale in delale doma, toda želele so si svoj denar, katerega pa številne niso imele zase: Ma me niso moji genitori (starši), da so me zagnal, sem tela jaz iti, da bom mela moje sude (denar). Ma nisem mai (nikoli) mela, ker sem morla domu pošiljat. A to inanciranje družin je že druga zgodba, ki se je bomo ponovno dotaknili z naslednjim naslovom. 
* * * 
Odhod v novo, povsem drugacno mestno okolje je številnim dekletom pomenil tudi svojevrstno poklicno, jezikovno, »življenjsko« in še kakšno šolo, ceprav številne te šole ob odhodu niso sprejemale kot izziv, ampak prej kot te­žavo, nevšecnost. Dekleta tako naštevajo številne težave, od znanja in razume­vanja italijanšcine, ki so jo nekatere znale zelo pomanjkljivo, do obvladovanja povsem novih hišnih opravil in kuhanja. Štirinajstletno dekle iz Topolovega, ki je leta 1947 odšlo služit v Torino, je sprva dobilo delo pri zdravnikovi družini, kjer naj bi med drugim po telefonu odgovarjalo tudi zdravnikovim strankam. Ker, kot poudarja, ni znala dobro italijansko in ni znala odgovarjat po telefonu (telefon je takrat namrec videla prvic v življenju), je morala oditi k novim delo­dajalcem. In tudi pri drugi družini je naletela na težave: Nisem znala italijansko ne delat, zak (ker) doma ni blo peglajzna (likalnik) na elektriko, je bil tisti na voglje. Ni blo telefona an mize nisem znala delat. (…) Ku (Kako) smo znal mi srajce peglat tekrat? Kr naši niso imeli teh vratov tekrat. 
Njen primer nikakor ni osamljen, s podobnimi težavami so se srecevale številne gospodinjske pomocnice, kot nam to jedrnato razlaga ena od njih: Ni blo problem delo dobit, ma problem je blo znat delat. 
A velika vecina deklet, tako tistih, ki so bile zaradi ekonomskih razmer doma »prisiljene« oditi, kot tistih drugih, ki jim je izselitev pomenila vse kaj drugega, poudarja, da je bilo lepše delati v hiši kot doma na kmetiji. Dekle, rojeno leta 1936, ki je leta 1954 odšlo iz Hlodica v Milano za gospodinjsko po-mocnico, pravi: Ja bem (torej), je blo lepše (delat) na hišeh ku na kmetiji. Tiste sigurno, de (da). Ma najrbuljš je blo, ce bi blo tle doma, de je blo kajšna služba, ku sada, kr so fabrike, kr se more jit zgoda an prit zvecer domu. Ma tencas ni blu tiste možnosti. 
Z njo se strinjajo številne, ki so odšle, kot je odšla ona: Za nas, kr smo de­lale na kmetiji, so za nas bila dela lepša v hiši; pranje, pomivanje, likanje. Si delal na toplem. Težka kmecka dela pogosto tudi dekletom niso bila prihranjena, še posebej v družinah, kjer ni bilo sinov, so ti bili še premladi za izicna dela ali, kar je bilo zelo pogosto, so bili na delu v tujini. In ceprav so dekleta odhajala zaradi dela, niso odhajala delat kamorkoli. Odšla so delat v mesto. V mesto, ki je bilo, tako nam govorijo, bolj cenjeno od vasi in njiv, v mesto, kjer se je odprlo prostranstvo ženske želje. O tem nam sicer bolj med vrsticami prica tudi foto­graija gospodinjske pomocnice iz Zverinca, posneta leta 1934 v Neaplju: 
MALEDET? SCHIAVITU? 133 

Odhod oziroma bi-vanje v mestu pa sta bila povezana tudi z drugac­nimi navadami, kot so jih bila dekleta vajena doma. Bivanje v mestu pa kljub zelo redkim izhodom 
– ponavadi le v nedeljo popoldne, ni pomenilo izkljucno delovnega me-sta, ampak tudi stik z oko­ljem, ki je bilo praviloma bolj cenjeno in kjer so bile doma druge navade in nacin življenja. Fant iz vasice Bardo v dolini reke Ter se spominja, da so bila dekleta, ki so delale kot gospodinjske pomocnice, ko so prihajale domov na dopust, lepo, mestno oble-cene in nalicene. To, kot 
pravi, takrat ni bila praksa med dekleti v vasi. Ona dekleta so se po mnenju opazovalca tudi drugace bolj ino obnašale. 
Služenje v italijanskih mestih pa ni bilo cenjeno samo med dekleti. Dobro mnenje o delu, ki so ga te opravljale kot gospodinjske pomocnice, kot nam go-vorijo številne sogovornice in sogovorniki, naj bi imeli tudi starši: So govorile mame tle po vasi: »Naša je gospa tam, ji ne manjka za jest.« 
Ne smemo zanemariti, da mesto ni ponujalo le nedosegljivega in sanjave­ga blišca, temvec je odpiralo tudi nove življenjske perspektive. Biti gospodinj-ska pomocnica je najveckrat pomenilo, kot nam govorijo življenjske zgodbe, le zacetno stopnicko v socialni ali/in profesionalni mobilnosti deklet. Kot (po­novno) pravi ena od njih: Tisto je blo za zacet, potem se je svet bolj odpru. Toda najverjetneje vecina deklet ob odhodu te zaposlitve ni razumela in zastavila kot zacetnega koraka na svoji poklicni in socialni poti. Ob tem še dodajmo, da je bil to za dekleta najlažji ter najveckrat edini sprejemljivi nacin, da so lahko prišla v mesto in tam bivala. Bivanje v družinah, kakršnokoli je že bilo, je po­menilo vsaj za mlajša dekleta doloceno ali veliko mero varnosti, ki so jo hotele ne (samo) one, temvec tudi ali predvsem starši. 
Pa vendar je poklic gospodinjske pomocnice postajal z leti vse manj za­želen. V šestdesetih letih, ko so imela dekleta še druge, ceprav vecinoma zelo omejene zaposlitvene izbire, se zdi, da je bil navedeni poklic že manj prilju­bljen. Leta 1945 rojeno dekle, ki je s sedemnajstimi leti odšlo delat v tovarno v Milano, kjer ji je delo našla teta, pravi, da je bla vesela, da ni blo treba jit za domestiko (služkinjo). In njena zgodba nikakor ni osamljena. 
Schiavitu? 
Res je, ta posel je bil (tudi) »schiavitu«. Dekle, ki je odšlo leta 1941 ali 1942 iz vasi Bardo, staro komaj enajst let, k svojim prvim delodajalcem v Prato Carnico, se živo spominja, kako je velikokrat morala delati do polnoci, vsako jutro pa je morala vstati že ob šestih. V družini je niso klicali po imenu, ampak »serva«, kar je bil takrat sicer najbolj uveljavljen, a pogosto tudi slabšalen izraz za gospodinjsko pomocnico oziroma služkinjo. Grenkih, žalostnih, nesrecnih zgodb o izkljucevanju, poniževanju, itd. je med njimi veliko. 
Dekle iz Topolovega, ki je pri prvih delodajalcih prvic videlo telefon, je po »sezoni« v Torinu, kot imenuje obdobje od jeseni do poletja, odšlo še na »sezono« v Milano (pri tem poudarja, da je že ob odhodu vedela, da gre le za »sezono«, saj so starši racunali na njeno pomoc pri poletnih kmeckih delih). Nato je odšla za tri leta v Anglijo, kjer naj bi delala kot gospodinjska pomocni-ca, toda pristala je kot pomocnica v bolnici, in še za tri leta za »diklo« v Švico. Svojo italijansko epizodo opisuje takole: Meni se je zdelo bolj težko delo u Italiji. Ben, magari je bla taka kultura, dikla je bila zanicevana. Ali kot pravi na dru-gem mestu: So mel potrebo, ma niso vzel prav ko domace ljudi. 
Toda služkinje, gospodinjske pomocnice niso bile samo pod oblastnim pogledom »gospodarja«, delodajalca, ampak tudi pod pritiskom domacih, staršev. Nazadnje predstavljeno dekle iz Topolovega, ki je odšlo s štirinajstimi leti na »sezono« v Milano, je »gospodarica« obtožila kraje denarja. Med njeni-mi stvarmi je našla denar, ki so ga ji dali starši za pisanje pisem – pred tem pa je gospodarici omenila, da nima svojega denarja. Po tem neljubem dogodku, kot poudarja, si je mocno želela vrniti domov, toda bala se je, kaj bodo rekli domaci. Starši njenega odhoda tako najverjetneje ne bi sprejeli ravnodušno, saj sta za dekleta takrat veljali poslušnost in ponižnost: Sem komi cakala domou. (…) Sem se bala, kej bodo rekli doma, da se elementam (pritoževati se), soseda se pa ne. 
Družinska kontrola pa se je veckrat izvajala tudi preko starejših sester ali sorodnic. Štirinajstletno dekle, ki je najverjetneje leta 1944 odšlo služit v Rim, je že po treh mesecih gospodinjenja prišlo domov. Vzrok za tako hitro vrnitev je bila (nepricakovana) vrnitev njene tete v Beneško Slovenijo (ta ji je našla 
MALEDET? SCHIAVITU? 135 
tudi zaposlitev), saj starši niso hoteli, da ostane »sama« v vecnem mestu. Pa še en primer, ki med drugim odpira temo, ki smo jo že naceli in jo še bomo v na­daljevanju – pošiljanje denarja domacim, kar kaže na sicer bolj posredno kon­trolo domacih. V Fotoalbumu izseljencev iz Benecije (Anon. 1986: 158) lahko preberemo zgodbo služkinje, ki zasluženega denarja nikoli ni imela v rokah. Njeno placo so izrocali sorodnici, ki je prebivala v kraju, kjer je delala. Grenko presenecenje je pozneje doživela doma, ko je ugotovila, da je sorodnica z nje­nim zaslužkom kupovala perilo, ki naj bi sestavljalo njeno doto: V tistem kupu prtov in rjuh so ležale vse moje muke, vsa leta trpljenja dalec od doma.22 
* * * 
A to je le ena plat zgodbe. Veliko deklet svojega posla ni nujno doživljala kot neprijetnega, krivicnega, suženjskega.23 Gospodinjska pomocnica (predstavljena v »Maledetu«), ki je odšla leta 1954 iz Hlodica za dve leti v Milano, pravi: 
(gospodarji) nas niso slabo tratal (obravnavali). (…) Bem, jaz sem bla srecna, zak sem bla ta pr eni družin an so tud oni delal, so mel eno gostilno an žena an mož so bli tu u gostilni an jaz sem bla gor na vrh u apartamentu, kamor so pršli južnat in spat. Insoma (skratka), an sam bla, zadost, zadost dobro tratana. 
22 Gospodinjske pomocnice so ponavadi zasluženi denar varcevale za doto oziroma balo (premo­ženje, ki ga žena prinese v zakon). Nekatere so stvari za balo kupovale same, drugim pa so balo pripravljale mame (lahko tudi zato, ker so bile še premlade). 
23 Delovni in življenjski pogoji hišnih pomocnic so se seveda razlikovali glede na to, kako so z njimi ravnale posamezne družine. Medtem ko se nekatere prenašale izkljucevanje in zaposta­vljenost, so se nekatere pocutile, kot poudarjajo, bolje kot doma. – Nedvomno pa je tudi z leti prihajalo do dolocenih sprememb v odnosu gospodarjev do služkinj oziroma delodajalcev do zaposlenih. Gospodinjske pomocnice, ki so služile v šestdesetih letih, vse manj omenjajo gren­ke izkušnje, poniževalen odnos, zapostavljenost, izkljucenost, itd. Kljub temu pa ne moremo reci, da je z leti vecina pridobila bistveno vecjo mero osebne svobode; vsaj kar se tice prostega casa, ne. Prav tako kot v predvojnem casu je imela vecina gospodinjskih pomocnic tudi v po­vojnem obdobju tedensko le nekaj ur prostega casa in to ponavadi samo enkrat na teden ali celo enkrat na štirinajst dni (najveckrat v nedeljo popoldne). Poznejše gospodinjske pomocnice so v nasprotju s svojimi predhodnicami pogosteje obiskovale svoje domace/domove, saj so bile v vecjem številu zaposlene v bližnjih mestih (Cedad, Videm, itd.). Ce jih veliko vsaj do petdesetih let 20. stoletja pa tudi še dlje po vec let ni obiskalo svojih domacih (tudi po pet in celo vec let), so pozneje obiskovale svoje domace veliko pogosteje. Tako je recimo leta 1964 komaj dvanajst let staro dekle po opravljenih tedaj obveznih petih razredih osnovne šole odšlo služit k družini v Videm (pri njih je služila osem ali devet let). Vsako soboto popoldne je prišla domov v Dole-nji Marsin in odšla »na delo« v ponedeljek zjutraj. 
O tem nam govorijo tudi številna bolj posredna pricevanja. Dekle iz Ma-šere (roj. 1934), ki je odšlo s petnajstimi oziroma šestnajstimi leti v Milano po priporocilu sestre (ta je v Milano odšla za gospodinjsko pomocnico eno leto prej), takole pravi: Sestra se je dobro ujela dol in je rekla naj pridem dol. In sem šla. In kot razlaga v svoji zgodbi, tudi njej ni bilo hudega in se je z delodajalci dobro ujela. Ali recimo pricevanje dekleta, s katerim smo koncali poglavje O cem glas Lepih Vid govori. Leta 1956 ali 1957 je z devetnajstimi leti iz Ceple­šišc odšla služit v Neapelj in od takrat živi in dela pri isti družini (danes skrbi le še za starejšo »gospo«). Že od vsega zacetka je imela delovno knjižico, bila je zavarovana, itd., kar med služkinjami v tistem casu ni bilo ravno pogosto,24 z delodajalci, kot poudarja, se je vedno zelo dobro razumela in že kmalu je, kot pravi, postala del družine.25 Prav tako ni izrekla grde besede o svojih dol­goletnih delodajalcih služkinja iz Gorenjega Marsina, ki je med letoma 1960 in 1991 služila pri generalu in njegovi ženi. Zaradi narave gospodarjevega dela so se nekajkrat preselili, vecino casa pa so (pre)živeli v Bologni. Gospodar je prišel po služkinjo v obcino Podbonesec na urad za zaposlovanje, pred zapo­slitvijo pa se je z njo podrobno pogovoril. Ko je odšla na vlak za novo delovno mesto v bližini Rima, ji je gospodar priskrbel spremstvo, saj kot pravi, ni nikoli prej odšla tako dalec od doma in se je na potovanju bala morebitnih težav ter nevšecnosti. V Gorenji Marsin, kjer danes živi s pokojnino, zasluženo v enain­tridesetih letih gospodinjskega dela, se je vrnila zaradi mame, ki je bila takrat stara devetdeset let in je potrebovala nego ter pomoc. 26 
24 Vecina služkinj ni bila prijavljenih, bile so brez delovne knjižice, zavarovanja in drugih ugo­dnosti, ki jih prinaša sklenjeno delovno razmerje. Prvi zakon, ki je urejal delovno razmerje, placilo, zavarovanje, dopust, nastanitev, dovoljenje staršev za mladoletne gospodinjske pomoc­nice, itd., je zacel veljati sredi leta 1958. Toda pogovori z nekdanjimi služkinjami kažejo, da so se še kar nekaj casa po sprejetju omenjenega zakona »zaposlovale« brez predpisanih dokumen­tov, zavarovanja, itd. O tem spregovori tudi prispevek iz Matajurja, objavljen nekaj mesecev po sprejetju omenjenega zakona: »Kako je torej z zakonom o diklah? Kakor z vecino novih zako­nov pri nas v Italiji, bo treba precej casa, da zacnejo funkcionirati. Dikle si same išcejo preko svojih prijateljic službe in jih menjajo [to naj bi po sprejetju zakona pocele posebne agencije]« (Anon. 1958b: 1). 
25 Besedna zveza »biti del družine«, uporabljena med gospodinjskimi pomocnicami, njihovimi delodajalci in nasploh v razlicnih kontekstih njihovega dela ter bivanja med družinami deloda­jalkami, je bila kriticno analizirana s strani številnih raziskovalcev omenjenega pojava. Rhacel Salazar Parreńas (2001: 179–178), ki je naredila nekakšen pregled tovrstnih kritik omenjene besedne zveze, pravi, da je ukoreninjena v fevdalisticno razumevanje gospodinjskih pomocnic kot gospodarjevih služabnic, da zamegljuje status gospodinjskih pomocnic kot placanih delavk in tako otežuje zaposlenim pogajanje z delodajalcem, da delodajalcem omogoca uporabo »dru­žinske« ideologije pri pogajanjih glede placila zaposlenim, in nazadnje, da marginalizira obstoj družin gospodinjskih pomocnic. 
26 Ana Barbic in Inga Miklavcic-Brezigar (1999: 46) locujeta dve vrsti odnosa delodajalcev – dru-
MALEDET? SCHIAVITU? 137 
Pa tudi pritiska kontrole domacih niso vse obcutile enako. Za nekate-re gospodinjske pomocnice, seveda za tiste, ki so prisluženi denar ali vsaj del obdržale zase, je placano gospodinjsko delo pomenilo sfero avtonomnega de­lovanja, ekonomske samostojnosti.27 Delo, ki so ga zastonj opravljale doma, pa so doživljale kot tradicionalno vlogo gospodarsko in družbeno podrejene ženske. Kot nam govori tudi že slišano pricevanje služkinje, ki je odšla leta 1954 iz Hlodica služit k družini v Milano. Lahko bi delala doma na kmetiji, ki jo je vodila mama, toda: Ja, tle sem bla delala, tle sem bla delala kmetijo, sem bla pomala tle doma, ma potle (toda potem) place jo ni blo. Ce sem bla mela potrebo en par cevlju al eno obleko an kam sem šla po sude (denar), jih ni blo. 
GLAS VEDNOSTI – OBLASTI 
Pustili smo glasu Lepih Vid, da spregovori. To smo naredili (tudi) zato, da odgovorimo oblastnemu glasu z zacetka besedila. 
Pojem glasu ni bil izbran kar tako, mimogrede. V sami naravi glasu in kaj­pak poslušanja je nekaj, kot pravi Mladen Dolar (2003: 112) v knjigi O glasu, kar glas obdarja z avtoriteto in se neposredno ponuja v politicno rabo. Poslu­šanje, oživljanje, razširjanje pricevanj, glasu Lepih Vid je tako neizbežno tudi emancipacijsko, politicno pocetje. Poslušanje drugacnih, neslišanih, utišanih zgodb namrec odpira vprašanja dolocenega polja vednosti. Vednosti – obla­sti.28 
Dekleta, ki so odšla v italijanska mesta, svojega odhoda, tamkajšnjega dela in bivanja v številnih primerih niso razumela kot »maledet«, »schiavitu«. Vsaj 
žin do gospodinjskih pomocnic. Tradicionalen odnos opredeljuje stroga locenost »gospoda ali gospe« in »služkinje« ali primere, ko je bila služkinja obravnavana kot clanica družine. Sodo­ben odnos pa opredeljuje odnos med družino in delodajalcem kot razmerje med delodajalcem in delavko, ne glede na to, ali je ta odnos hierarhicen ali demokraticen. Na hierarhicen nacin, kot ugotavljata avtorici, so naletele služkinje v premožnejših mešcanskih družinah, v delavskih družinah pa so bile služkinje najveckrat sprejete kot clanice družine. 
27 Z leti se je spreminjal odnos gospodinjskih pomocnic do domacih. Ce je v obdobju med sve­tovnima vojnama in desetletju ali dveh po njej velika vecina deklet še pošiljala denar domov, je to postajalo, kot kažejo pogovori, od šestdesetih let vse redkejša praksa. Tako je šele poznejšim »diklam« zaslužek v vecji meri lahko (lahko) pomenil tudi (vsaj delno) ekonomsko in socialno neodvisnost. 
28 Poslušanje zgodb gospodinjskih pomocnic kajpada prinaša številne interpretativne zagate. Te se dotikajo tako vednosti kot seveda oblasti. So bile nebogljena in izkorišcana delovna sila ali jih je treba razumeti kot emancipirane ženske, ce navedemo le dve od številnih mogocih skraj­nosti. – Sledec razmišljanju Bojana Baskarja (2002: 208) o razlicnih interpretacijah Šavrink, bi lahko govorili vsaj o dveh: optimisticno-feministicni (poudarjanje ženske moci, agilnosti in odlocanja) in pesimisticno-feministicni (poudarjanje spolne neenakopravnosti, ekonomskega izkorišcanja žensk). 
tako nam govorijo danes, po prašnih desetletjih, ko se je na izkušnje, pomene, pricevanja usedlo že veliko vsemogocega prahu. Prahu, ki ga sicer nikoli ne moremo povsem odpihniti, ocistiti, odstraniti, da bi prišli do tistega prvotnega leska (izvornih izkušenj). A vendarle, to je edini glas – ceprav še tako zaprašen, ki se lahko postavi nasproti pol stoletja odmevajocem oblastnem glasu. 
Nekatera dekleta, kot nam govorijo osebna pricevanja, so iskala tudi »avanturo«, spremembo v življenju, vsaj delno inancno, ekonomsko neod­visnost, želela in poskušala so se (vsaj nekoliko) otresti okov patriarhalne družine, zamenjati težka kmecka dela doma s privlacnejšim delom v mestnih gospodinjstvih, želela so priti v mesto, kjer so lahko obcudovala in si želela blešcece cevlje iz izložb, ceprav jih ponavadi niso mogla kupiti. In prav na tem mestu bi veljalo nadaljevati to besedilo, a mi ga bomo zaradi znanih omejitev koncali. Koncali ga bomo torej s tem bežnim pogledom na epsko razsežnost ženske želje. 
A zadnja beseda pripada, kot zahtevajo program, naslov in etika pricujo-cega besedila, nekdanji »dikli«, ki ni bila prikrajšana za tisto, za kar smo vedno prikrajšani bralci, pa nic manj tudi pisci takšnih besedil, pa ce se trudijo biti še tako živa: Se je nardlo eno ešperjenco (izkušnjo). 
MALEDET? SCHIAVITU? 139 
LITERATURA 
Anon. (1956). Prebivalstvo Nadiških dolin živi v skrajno težki mizeriji.  Matajur, 7(19/141): 1. Anon. (1957). Dikle – »domestiche«. Matajur, 8(8/150): 1. Anon. (1958a). Dikle so postale osigurani delavci. Matajur, 9(9/174): 1–2. Anon. (1958b). Emigrantske rimese. Matajur, 9(21/187): 2. 
Anon. (1961). Emigracija v Nadiški dolini. Matajur, 12(8/238): 1. Anon. (1986). Fotoalbum izseljencev iz Benecije / Fotoalbum degli emigranti della Benecia. Trst: Založništvo tržaškega tiska. 
Anon. (1990). Zgodovinska skupina. Tabor »Rezija 89« (ur. Aldo Rupel). Gorica: 
SLORI in NŠK, 15–26. Barbic, Ana in Inga Miklavcic-Brezigar (1999). Obcasne migracije podeželskih žena na Goriškem: gospodinjsko delo v tujini – nuja in priložnost nekoc in danes. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 39(3/4): 39–38. 
Baskar, Bojan (2002). Dvoumni Mediteran: študije o regionalnem prekrivanju na vzhodnojadranskem obmocju. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko in Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije. 
Bruner M., Edward (1986). Introduction. The Anthropology of Experience (ur. Victor 
W. Turner in Edward M. Bruner). Urbana in Chicago, University of Illinois Press, 3–30. 
Brumen, Borut (2000). Sv. Peter in njegovi casi: socialni spomini, casi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana: Založba /*cf. 
Dolar, Mladen (2003). O glasu. Ljubljana: Analecta. 
Henshall Momsen, Janet (1999). Maids on the Move. Gender, Migration and Domestic Service (ur. Janet Henshall Momsen). London in New York: Routledge, 1–22. 
Kalc, Aleksej in sodelavci (2002). Poti in usode: selitvene izkušnje Slovencev z zahodne meje. Knjižica Annales majora. Koper in Trst: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije in Narodna in študijska knjižnica. 
Kalc, Aleksej in Majda Kodric (1992). Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske migracije s posebnim ozirom na obdobje 19. stoletja in do prve svetovne vojne. Zgodovinski casopis, 46(2): 197–209. 
Kodric, Majda (1990). Življenjska zgodba izseljenke varuške. Jadranski koledar 1991: 99–102. 
Kovac, Andreja. Lepa Vida, http://www.prvagimnazija.org/Dejavnosti/Kultura/ Gledali%C5%A1%C4%8De/Prvioder/tabid/76/ctl/Details/mid/678/ItemID/58/ Default.aspx, 27. 10. 2008. 
Lorenzon, Onorato in Pietro Mattioni (1962). L’emigrazione in Friuli. Udine: Pellegrini. 
Marx, Karl (1979). Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Izbrana dela v petih zvezkih. III. zvezek (ur. Boris Ziherl). Ljubljana: Cankarjeva založba, 445–574. 
Makuc, Dorica (1993). Aleksandrinke. Gorica: Mohorjeva družba. 
Merku, Pavle (1999). Slovenska imena v Italiji: prirocnik / Toponimi sloveni in Italia: manuale. Trst: Mladika. 
Mlekuž, Jernej (2002). Proucevanje ucinkov migracij na vrednotenje prostora med izseljenci iz Nadiške Beneške Slovenije. Bovec: Filozofska Fakulteta, Oddelek za geografijo. 
Mlekuž, Jernej (2004). Izbrani vidiki zaposlovanja beneških deklet v gospodinjstvih italijanskih mest: tiha, grenko-sladka, nikoli povsem slišana zgodba. Dve domovini / Two Homelands, 19: 141–164. 
Orehovec, Martina (2001). Ženske in delo v Istri v 20. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo. 
Pagani, Bianca Maria (1968). L'emigrazione friulana dalla metŕ del secolo XIX al 1940. Udine: Arti Grafiche Friulane. 
Perks, Robert in Alistair Thomson (2000). The oral history reader. London in New York: Routledge. 
Prešeren, France (1982). Poezije doktorja Francéta Prešérna: z Dodatkom. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Peacock L. James in Dorothy Holland C. (1993). The Narrated Self: Life Stories in Process. Ethos, 21(4): 367–383. 
Ramšak, Mojca (2003). Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev. Ljubljana: Borec. 
Ravnik, Mojca (1996): Bratje, sestre, strnici, zermani: družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti; Koper: Lipa. 
Salazar Parreńas, Rhacel (2001). Servants of globalization: women, migration and domestic work. Stanford: University Press. 
Schuman, Amy (1996). Narrative. Encyclopedia of cultural anthropology 3 (ur. David Leinson in Melvin Ember). New York: Henry Holt and company, 836–840. 
Stupca, Antonija (1913). O oskrbi za posle in kolodvorskih misijonih. Slovensko­hrvaški katoliški shod v Ljubljani 1913. V Ljubljani: Katoliška bukvarna, 183–187. 
MALEDET? SCHIAVITU? 141 
Verginella, Marta (2006). Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta. 

KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 
Demitizacija aleksandrink 
Katja Škrlj 
Moja sestra, Claudia Roden, in jaz išceva informacije o najini zelo ljublje­ni varuški, Mariji Koron, je pisalo v e-mailu, ki so mi ga 6. 6. 2006 poslali iz Društva za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink iz Prvacine. Da bi lažje našli njeno družino, je Ellis Douek v nadaljevanju nanizal še nekaj podatkov: 
Doma je bila iz Batuj pri Gorici, v Kairo pa je prišla leta 1932. Ker je bila zelo družabna, se je v Egiptu družila tudi z drugimi Slovenkami. Spominjam se le njene sestricne Vide. Marija ni imela otrok in nikoli ni bila porocena, tako da sva bila zanjo midva njena edina otroka. Ce se ne motim je imela necaka na Reki. Marija je odšla živet na Reko leta 1956, ko smo mi zapustili Egipt in odšli živet v Anglijo. Moji starši so jo obiskovali skoraj vsako leto! Zato so veckrat prilagodili pocitnice in odhajali na pot npr. v Dubrovnik, da so istocasno obiskali še njo. Po njeni smrti sta nas njena necaka z Reke obiskala, ko sta bila na potovanju v Londonu. (…) Mariji­na mati, prav tako Marija Koron, je prišla v Aleksandrijo po Marijinem rojstvu leta 1900. Za seboj je doma pustila druge otroke. Umrla je za tifusom. Njen grob smo poiskali na pokopališcu, ko smo prišli iz Kaira v Aleksandrijo. Zelo zanimiv razplet moje povezanosti z vašo državo se je zgodil, ko sva bila z ženo povabljena na vecerjo k predsedniku Clintonu v Washington. Za mizo sva sedela skupaj s slovenskim vele­poslanikom in senatorji. Ko sva postala bolj židane volje, sem veleposlaniku rekel, da znam peti po slovensko. Mojo ženo je bilo zelo sram in me je skušala ustaviti, a sem nadaljeval. Veleposlanik je bil malo zbegan, a zelo vesel in pozneje je še spraševal po meni (…). 
Pesem, ki jo je Ellis zapel slovenskemu veleposlaniku, je bila Hi konjicka in s sestro sta se je naucila v tridesetih letih v Kairu, ko jima jo je med igranjem pela njuna slovenska varuška. Ellis Douek je danes upokojeni ocesni kirurg in živi v Londonu.1 Rodil se je leta 1934 v Kairu v družini židovskih trgovcev. Predniki njegovih staršev so bili iz Sirije in Mezopotamije, a ponosni na svo­je britansko državljanstvo. Cesar in Nelly Douek sta za varuško svojih otrok 
1 Svoje življenje je opisal v knjigi A Middle Eastern Afair (Douek 2004). 

Marija Koron, Nelly in Ellis Douek, Kairo 1934 Marija Koron in družina Douek (z desne: Cesar, 
(avtor neznan, hrani Claudia Roden). Nelly, Ellis, Claudia, Marija) pred odhodom 
v Kolumbijo leta 1938 (avtor neznan, hrani 
Claudia Roden). 
Ellisa, Claudie (1936) in Zakija (1940) izbrala Marijo Koron, aleksandrinko iz Batuj. Otroci so že leta 1952 odšli na šolanje v Pariz in London, dokoncno pa je družina zapustila Bližnji vzhod leta 1956 ob izbruhu sueške krize. Marija Koron se je po približno dvajsetih letih dela v Egiptu vrnila domov. 
Zlasti Claudia je bila na svojo varuško zelo navezana in skoraj leto dni po poslanem e-mailu je navezala stik z njeno družino ter jo spomladi 2008 tudi obiskala. Ob tej priložnosti je o svojih spominih na otroštvo v Egiptu pripove­dovala v vec intervjujih in tretjega marca predavala v Cankarjevem domu, kjer je govorila tudi o svoji navezanosti na varuško: Marija je bila zelo pomembna oseba v mojem življenju. Od otroštva sem si z njo delila sobo. Vedno je bila z nami, nikoli nisem šla sama po ulici, niti na tramvaj. Celo otroštvo sem cutila, da imam stoodstotno varnost in ljubezen. 
Danes je Claudia priznana avtorica kuharskih knjig o kuhinji Bližnjega vzhoda. Hrana ji pomeni vez s svojim otroštvom v Egiptu, svojo kulturo, svojo izgubljeno dedišcino; v enem od intervjujev je razlagala: Recepti so del zgodo-vine, so zapis zgodovine, dokument civilizacije. In nic ne pretiravam. So naši spomini in naša identiteta, vsak recept v sebi nosi zgodbo (Hladnik Milharcic 2008: 23). In v njeni najbolj znani in nagrajeni knjigi z recepti se je znašel tudi recept za potico.2 
Ko je iskala sledi svoje tudi slovenske identitete, zgodbo o svoji ljubljeni varuški in zgodbe o aleksandrinkah, sem ji razložila, da je bila ta tema dolgo casa zamolcana, aleksandrinke pa deležne raznih obsojanj in obtoževanj, kar jo je mocno zacudilo. 
MOLCECE GORIŠKE POTOVKE 
Z aleksandrinkami se ukvarjam že od svojega otroštva, ko so mi dovolili moje puncke obleci v srajcke in obuti v ceveljcke, ki so jih nekoc v Aleksandriji nosili bratje Barcilon, varovanci moje prababice. V hiši je bilo še mnogo dru­gih predmetov iz Egipta: zlate štrline, skodelice, krožniki in nakit. Predmeti so budili spomine in pocasi sem spoznavala zgodbe žensk, ki so hodile na delo v Egipt. Te zgodbe obicajno niso zapustile kuhinje, kjer so mi jih pripovedovale vecinoma ženske clanice družine, ceprav so »prizadele« tudi moške clane. Iz kuhinje niso šle, ker so bile zato premalo pomembne in ker se Maricke, Šteke in Johane niso mogle kosati s fašisti, z bitko pri El Alameinu, s prekomorskimi brigadami in drugimi izkušnjami iz Afrike, o cemer so mi pripovedovali mo-ški clani družine. A ta tema dolgo ni bila samo marginalizirana, temvec tudi rahlo tabuizirana, kot da se za njo skriva nekaj bolecega. 
Zaradi te svoje osebne izkušnje sem postavljena v dvojno vlogo, v vlogo raziskovalke in hkrati pripovedovalke/pricevalke, zato je skoraj neizbežno, da pri terenskem delu izhajam iz sebe in svoje družine. Slednje bi lahko bil epi­stemološki problem, pa se je izkazalo, da je moja prednost prav moja osebna prtljaga. Osebna izkušnja (poleg starosti, spola in lokalne provenience) se je pri terenskem delu izkazala kot neprecenljiva prednost. Moje sogovornice in sogovorniki so me sprejeli za »svojo«, saj so bili prepricani, da bom sposob­na vecje empatije in razumevanja brez dodatnih razlaganj, predvsem pa brez obsojanj. 
V besedilu navedene pripovedi in pogovore sem zbirala med oktobrom 2007 in aprilom 2008; ce ni navedeno drugace, so iz njih vzeti vsi citati. Na koncu besedila so poimensko navedeni vse sogovornice in vsi sogovorniki. Ker je še živecih aleksandrink zelo malo, pa še te so zelo stare, sem uporabila tudi intervjuje, objavljene v raznih casopisih, in arhivske avdio posnetke. Iz casopisnih virov sem uporabila intervjuja z aleksandrinkama Dorico Arcon iz Vrtojbe in Marijo Mozetic iz Mirna. Poleg tega sem uporabila objavljene 
2 Glej Roden (1997). 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 145 

Kairo okrog leta 1928, aleksandrinke v parku. Od leve: Ivanka Gregoric, Marija Bavcar, por. Furlan (Maricka), sredi fotograije eden od bratov Barcilon (avtor neznan, hrani avtorica). 
intervjuje z otroki (Marija Cvenk in Amalia Romanelli) ter varovanci aleksan-drink (Claudia Roden). Kar se tice avdioposnetkov, ki jih hrani Pokrajinski Arhiv v Novi Gorici,3 sem uporabila intervjuje z Rafaelom Rojcem in Danilom Skomino (oba otroka aleksandrink). Uporabila sem tudi gradivo iz družinskih arhivov, med katerim bi zlasti poudarila pisma Felicite Koglot, por. Peric, ki jih hrani njena vnukinja Neda Rusjan por. Bric.4 
V pricujocem besedilu bodo aleksandrinke iz moje družine (to so Ivana Furlan, Alojzija Cebron, Marija Cebron in Marija Furlan) ogrodje, na kate-rem bom poskušala zgraditi tipologijo aleksandrink in pokazati vecdimenzi­onalnost omenjenega pojava in pluralnost ženskih izkušenj; segata namrec od dojilj in mater do mladih deklet, ki jim je selitev v Egipt pomenila izboljšanje njihovega življenjskega položaja in korak k neodvisnosti. Poleg tega bom upo­števala casovno komponento, saj je opisana migracija segala od srede 19. do srede 20. stoletja. V prvem delu besedila se bom ukvarjala z bolj splošnim 
3 Fond Dorice Makuc, fond št. 893, gradivo za knjigo Aleksandrinke, kaseta 1, Pokrajinski arhiv 
Nova Gorica (odslej fond D. Makuc, PANG). 4 Na tem mestu se najprej zahvaljujem vsem svojim sogovornikom za njihove pripovedi in druge 
vire iz družinskih arhivov. Zahvaljujem se tudi Pokrajinskemu arhivu Nova Gorica ter Gori­
škemu muzeju in Društvu za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink, ker so mi dovolili 
uporabiti fotograije in za vso drugo pomoc. 
pregledom pojava, odnosom javnosti do aleksandrink in njihovo podobo, ki se je usidrala v kolektivni spomin, predvsem pa z njihovim molkom. V dru-gem delu besedila pa bom skozi številne zgodbe aleksandrink dala glas njim, kajti kot lahko beremo v predhodnem prispevku, »je poslušanje, oživljanje, razširjanje pricevanj, glasu Lepih Vid neizbežno tudi emancipacijsko, poli-ticno pocetje. Poslušanje drugacnih, neslišnih, utišanih zgodb namrec odpira vprašanja dolocenega polja vednosti.« 
Mlade žene iz Primorske, vecinoma z Goriškega, Tržaškega in iz Vipavske doline so hodile služit v Aleksandrijo in Kairo, da bi rešile svoje kmetije in družine pred propadom.5 Prvo jim je uspelo, drugo pa ne vedno. S prisluže­nim denarjem so kupovale zemljo in gradile hiše, vecletna odsotnost pa jih je odtujila od družinskih clanov, predvsem od njihovih otrok. Posebna kategorija aleksandrink so mlada, neporocena dekleta. Te so šle v Egipt, da bi pomagale svojim zadolženim družinam, vcasih pa tudi zato, da so si zaslužile svojo doto. Zanje je bilo delo v Egiptu veckrat korak k neodvisnosti in samostojnosti. 
V Egiptu so aleksandrinke delale kot varuške, dojilje, služkinje in spre­mljevalke v premožnih družinah. Izseljevanje Slovenk v Egipt se je zacelo v drugi polovici 19. stoletja in je povezano z odprtjem Sueškega prekopa (1869) ter z gospodarskim razcvetom Egipta. Koncalo pa se je s koncem druge svetov­ne vojne oziroma z egiptovsko revolucijo (1952) in Naserjevo nacionalizacijo Sueškega prekopa (1956), ko so se domov vrnile še zadnje aleksandrinke. 
Prve Slovenke so v Egipt prišle kot služkinje tržaških družin. Casovno je izseljevanje v Egipt potekalo nekako v dveh vecjih valovih, mejnik med njima pa je prva svetovna vojna. Prvi val je bil posledica zelo slabega položaja kmeta v drugi polovici 19. stoletja, ki so ga povzrocili industrializacija, zastarel na-cin kmetovanja in visoki davki. V drugem valu so se ekonomskim vzrokom pridružili še politicni pritiski, saj je bil socialni in politicni položaj Slovencev med fašizmom zelo slab. Po prvi svetovni vojni je bilo veliko primorskih vasi popolnoma unicenih, prebivalstvo pa v begunstvu. Davki za obnovo unicenih hiš so se še povecevali, moški pa niso mogli dobiti dela. Kmetije so propadale, fašisticno zatiranje se je vecalo. Moški so zaceli odhajati v Argentino, ženske pa še naprej v Egipt. Tam so se zlahka zaposlile, saj so bile les Goriciennes, les Slovenes, les Slaves, kot so jih imenovali, znane kot delavne, poštene in urejene ženske s smislom za otroke in so se hitro ucile tuje jezike. Claudia Roden se spominja: 
5 Odhajanje deklet v Egipt ni bil strogo »slovenski« pojav, saj lahko podobne migrantke najdemo tudi na drugi strani današnjih meja, v Furlaniji in Istri. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 147 

Helena Vovk, por. Romih (desno z ocali), in egiptovska kraljica Farida (žena kralja Faruka I.) na izletu v pušcavi (avtor neznan, hrani Fototeka Goriškega muzeja – etnologija, »Aleksandrinke iz Gradišca«). 
Vsi smo imeli slovenske varuške. Ali pa smo jih vsaj hoteli imeti. (…) To je bilo naj­boljše, kar se ti je lahko zgodilo. Vse dobre družine v Kairu so imele varuške. (…) Judi so imeli najraje Slovenke, tepli so se zanje. (…) Slovenke so imele toplino. Prišle so iz vasi, iz tesno povezanih življenj. Niso prišle s pravili in z naucenimi tehnikami. Niso bile poklicne varuške, ampak dekleta iz vasi, ki so v Egipt prišle iskat delo, ker ga doma ni bilo, in so bile pogosto edini vir dohodka. Bile so zelo pobožne in prav neverjetno cednostne. Hodile so v cerkev in bile vedno brezhibno oblecene. Elegan­tne (v Hladnik Milharcic 2008: 21–22). 
O visokem ugledu slovenskih varušk oziroma guvernant prica tudi po­datek, da je ena med njimi – Marija Faganelli iz Mirna – vzgajala nekdanjega predsednika OZN Butrosa Galija in albanskega kralja Zoguja.6 Skoraj never-jetna pa je tudi zgodba Avgustine Vovk iz Gradišca nad Prvacino. Med prvo svetovno vojno je bilo Gradišce popolnoma uniceno in s petimi otroki je odšla v begunstvo v Litijo. Mož je padel na srbski fronti, tako da ji po vrnitvi domov 
6 O tem glej vec v knjigi Dorice Makuc Aleksandrinke (1999: 161). 
ni preostalo drugega, kot da gre v Egipt, kjer je pred vojno delala že trikrat. In odšla je naravnost na kraljevi dvor, kjer je postala spremljevalka matere kralja Faruka. Pozneje je na dvor spravila še svoji hceri, necakinji in sosedi. Ena hcerka se je zaposlila kot prva spremljevalka kraljice Faride, druga pa kot spremljevalka kraljeve sestre. Sosedi sta postali varuški kraljevi vnukinji in vnuku Hassan Bayu, necakinji pa sta odšli na dvor v Teheran kot spremljevalki princese Fawzije, prve žene iranskega šaha Reze Pahlavija. 
Doma pa je bila zgodba popolnoma drugacna. V listu Soca je izhajala serija clankov z naslovom Rak na telesu primorskega ljudstva, kjer je pisalo, da je 
aleksandrovanje pogubno za ženo, moža, otroke, za obcino, za državo, za cerkev, da, tudi za premoženje (…) aleksandrovanje škodi ženam in njihovi nravnosti (…) ko mlado dekle, neizkušeno ide dalec cez morje v trgovinsko, razbrzdano pomorsko mesto, kjer se vse lesketa, vse vabi v zanjko s zgledom! Aleksandrovanje škodi pa ženskam tudi na veri: v Aleksandriji so vecinoma Mohamedani, Judi, razkolniki in ne broj druhih veroizpovedi (…) Aleksandrovci se redno vržejo na pijaco in mesto, da bi za poslane denarje kakor zmenjeno placal dolh hiši, kupil kos brega, zapiva 
(v Žigon 2003: 15). 
Znotraj svojih družin so bile aleksandrinke vecinoma spoštovane, v svoji skupnosti (vasi, domacem kraju) pa deležne mnogih obsojanj in zanicevanj. Veljale so za unicevalke družin in vlacuge. Aleksandrinkin sin, Rafael Rojc, se spominja: V Zalošcah so na to gledali kot na nekaj povsem normalnega. Le redke izjeme so to postavljale pod vprašaj, ceš da te ženske opravljajo še neka druga dela (…) Malo je bilo prisotno tudi to, da te ženske nepošteno služijo denar, (tiše) se prostituirajo.7 Ko sem v pogovoru ta namigovanja omenila Claudii Roden, je vzdihnila Kdaj le? Saj so bile od jutra do vecera in vse dni v tednu zasedene z nami otroki. Ce so imele prosto, so šle v cerkev ali k nunam. In ceprav obstajajo doloceni indici celo o trgovini z belim blagom v Egiptu,8 je zelo verjetno, da je bilo šikaniranje posledica strahu pred emancipacijo žensk in poskus diskre­ditacije žensk, ki so imele v svojih rokah ekonomsko moc in s tem v družini možnost odlocanja. Za molkom se torej ni skrivala samo zgodovinska nepo­membnost aleksandrink, njihovo dolgoletno sramotenje, temvec tudi strah pred njihovo preveliko mocjo. 
7 Fond D. Makuc, PANG. 
8 Glej npr. clanek Alberta Rejca (1960) o pritožbah Andreja Gabršcka zaradi neukrepanja avstro­
ogrskih oblasti v zvezi s trgovino z belim blagom leta 1907. Trgovina z belim blagom je zelo 
prisotna tudi v zbirki novel Marjana Tomšica Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipcank (2006). 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 149 
LEPE VIDE? 
Kolektivni spomin na aleksandrinke je ujet v literarni lik Lepe Vide, ki zaradi hrepenenja po lepšem življenju zapusti moža in majhnega otroka in gre dojit španskega kraljevica. Inga Miklavcic-Brezigar pravi, da v pesmi odseva negativen odnos moških piscev do omenjene ženske migracije, ki povzroca psihicni in moralni propad žensk, posledica cesar sta lahko samo zaslužena kazen in obžalovanje. Kazen Lepe Vide je vecni spomin na bolnega otroka in ostarelega moža ter obcutek krivde, da je zaradi obljub po boljšem življenju zapustila dom. Podobna kruta usoda doleti tudi Maliko iz Aškerceve pesmi Egipcanka, ki gre v Egipt služit, konca v haremu, na koncu zboli in skesano pride domov umret. Pesem se konca s svarilom vsem mladim dekletom, naj ne koncajo kot Malika (Barbic in Miklavcic-Brezigar 1999: 167–168). Pricujoci odnos moških literarnih piscev se do danes ni veliko spremenil, saj je tudi v zbirki novel Južni veter Marjana Tomšica (Tomšic 2006) mogoce zaslutiti obsojanje. Aleksandrinke so namrec za vsako svoje neprimerno vedenje ka­znovane z nesreco oziroma negativnim izidom zgodbe. 
Aleksandrinke so obsojali predvsem zato, ker so »zapustile« svoje otroke in odšle skrbet za druge. Ocitki o brezbrižnosti, krutosti in »nenaravnosti« so leteli zlasti na dojilje, ki so nekaj tednov po porodu pustile svoje otroke in odšle v Egipt dojit druge. Pri tem se, kot pravi Daša Koprivec, pozablja, »da pri 

Prvaške aleksandrinke na plaži (avtor neznan, hrani Društvo za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink Prvacina). 
tistih aleksandrinkah, ki so ostale v Egiptu vec let in so doma imele svojo dru­žino, kateri so ves cas pošiljale denar, ni šlo za odhod v Egipt, ampak za sprejeti nacin življenja, na katerega so tako ali drugace pristali vsi odrasli družinski clani« (Koprivec 2006: 101). 
Daniela Perco je uredila zbornik o dojiljah in služkinjah z bellunskega obmocja, v katerem so bili sistematicno zbrani intervjuji z dojiljami in caso­pisni clanki o omenjenem pojavu. Analize so pokazale na številne podobnosti med njimi in aleksandrinkami. Perco opozarja, da se pri teh migracijah ne sme zanemarjati pomena tipa družine oziroma družinske organizacije. Poleg nu-klearne je obstajala tudi razširjena družina. Njen najstarejši clan je imel vlogo nekakšnega družinskega poglavarja, ki mu pripadata avtoriteta in ekonom-ska kontrola družine. Mlade ženske so odhajale služit tudi zato, da si je mlada družina lahko kupila hišo in kos zemlje ter se tako osamosvojila od razširjene družine (Perco 1984: 21–22). Sej ta družina se ni mogla formirat, ker ni imela nec, se spominja problemov svojih staršev Rafael Rojc. Mama je že pršparala neki denarja in poslala domov. Pol so odplacali dolg za hišo in to nej bi bla baza, da se ustanovi družina, da bi mi vsi prišli skupej.9 V taki ekonomski situaciji, ko je družina na robu preživetja, so potrebe enega clana družine, v tem primeru otroka, podrejene potrebam drugih clanov. 
Glavni motiv za odhod v Egipt je bila v vecini primerov revšcina. Poleg tega je bila Goriška po prvi svetovni vojni zelo prizadeta, mnoge hiše so bile popolnoma unicene. Tako Marija Crne iz Bilj kot Marija Mozetic iz Mirna, dve aleksandrinki, ki jih navajam v besedilu, sta bili begunki, ki sta se po koncu prve svetovne vojne vrnili na porušen dom. Mož Marije Mozetic kot cevljar ni mogel zaslužiti dovolj denarja, da bi vzdrževal družino. Ker sta dobila vest, da je tudi v Ameriki težko z zaslužkom, sta se odlocila, da gre raje Marija za dojiljo v Egipt. Da je odplacala vse dolgove, je tam delala devetnajst let. Ko se je nameravala vrniti domov, se je zacela druga svetovna vojna, meje pa so zaprli. Prvic nam je hiša zgorela v prvi vojni, potem smo pridelali toliko dolga, da sem morala v Egipt. Služila sem, da bomo ja odplacali, kar je bilo in v miru naprej živeli. Pa je prišla druga vojna in spet je vse šlo. Ko sem se vrnila domov, nismo imeli nicesar, še vilic in krožnikov ne, se spominja Marija (v Širok 1996: 37). Dori Arcon iz Vrtojbe je oce obljubljal da bo šla v šole. Pa je umrl, ko je bila stara dvanajst let in srednje šole ni mogla koncati: 
9 To se ni nikoli zgodilo. Rafaelov oce je umrl leta 1953, njegova žena pa se je iz Egipta vrnila šele leta 1959. V Egiptu je bila vec kot dvajset let. Migrant pa je bil tudi Rafaelov oce, in sicer v Jugoslavijo, kjer je delal vsa mogoca dela, tudi v cirkusu. Za Rafaela sta skrbeli njegovi babici. Ko se je oce vrnil domov, se je prijavil v italijansko vojsko z namenom, da ga pošljejo v Afriko (Abe­sinijo) in bi se tam lahko srecal s svojo ženo, vendar se to ni zgodilo (fond D. Makuc, PANG). 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 151 
Po prvi svetovni vojni so bile vse vasi porušene. Nekaj let je bilo dovolj dela in smo se lahko preživljali. Po letu 1926 pa ga je zmanjkalo. In ce fantje niso bili pri faši­stih, sploh niso mogli dobiti dela. Obenem so fašisti rušili in požigali vse, kar je bilo slovensko. Moški so zaceli odhajati v Južno Ameriko, ženske pa v Egipt. Place je bila dobra in blizu je bil. Naše hiše so bile vse zadolžene. Mama si je sposojala za hrano in vracala z dvanajstodstotnimi obrestmi. Imeli smo mizarsko delavnico, a po letu 1926 ni nihce potreboval oken in vrat (v Merljak 2002: 8). 
Za ekonomskimi vzroki izseljevanja pa so se skrivali tudi drugi motivi. V razširjenih družinah je pod eno streho in v skupnem gospodinjstvu živelo vec generacij, zaradi cesar je pogosto prišlo do konliktov. Mlada nevesta je morala vsakdanji prostor deliti s tašco in svakinjami; prav konlikti v družini (zlasti nerazumevanje s tašco) so bili veckrat povod, ekonomska situacija pa dobrodošel vzrok za odhod v Egipt. Kot opozarja Daša Koprivec (2006: 101), je meja med povodom in vzrokom za odhod zelo subtilna in le malo žensk bi priznalo, da so ob odhodu cutile tudi olajšanje. Ker je ta možnost obstajala, je veliko žensk odhod v Egipt izbralo kot izhod iz neke življenjske situacije, ki je povzrocala stisko, pa naj so to bili konlikti v družini, slab zakon ali pa beg iz revnega in kmeckega okolja. 
BOLJ JIM BRANIJO, VEC JIH PRIDE! 
Za razumevanje odnosa do aleksandrink in ženskih migracij je kljucnega pomena preucevanje vloge Katoliške cerkve. Katoliška cerkev na Slovenskem je v obdobju pred prvo svetovno vojno poudarjala samo negativne posledice izseljevanj (Drnovšek 2007: 19). Zlasti negativen je bil odnos do izseljevanja žensk. Biljenski vikar je leta 1871 poslal na knežji nadškoijski urad v Gorici seznam šestindvajsetih aleksandrink iz omenjene vasi in prošnjo za posredo­vanje pri c. kr. glavarstvu, da bi jim nehali izdajati potne liste, saj je njihovo »izicno in moralno življenje ogroženo« (v Makuc 1914: 26). Cesarsko kraljevo okrajno glavarstvo je odgovorilo, da za to ni zakonskih podlag in tako so žen­ske še kar odhajale. »Bolj jim branijo, vec jih pride!« se je leta 1902 v Mohorje­vem koledarju jezil zdravnik Karel Pecnik. »Ponavadi se z njimi dobro ravna, tudi prostega casa imajo žalibog vec, kakor bi bilo potrebno« (v Makuc 1914: 37). Pred prvo svetovno vojno se je zaradi vedno vecjega izseljevanja tudi v cerkvenih ustanovah povecalo zanimanje za izseljensko vprašanje in goriški nadškof Sedej je leta 1913 porocal kongregaciji za emigrante v Rimu, da se iz goriške škoije že desetletja v Egipt izseljujejo mlade slovenske žene in dekleta kot služkinje ali pa dojilje. Vzrok izseljevanja so uboštvo, pomanjkanje hrane in dela. A tiste, ki odhajajo v Ameriko, žene želja po bogastvu, po vecjem za­služku in svobodi ucenja. Dekleta, ki odhajajo v Egipt zaradi zaslužka, pa težijo po samostojnosti in lahkotnem življenju (v Makuc 1914: 67–71). Negativen odnos pa ni bil prisoten samo v slovenskem klerikalnem casopisju. Tudi v kle­rikalnem tisku z obmocja Belluna v Italiji je mogoce najdi napade na dojilje, ceš da so brezobzirne, necloveške in necimrne. Da zaradi denarja, udobnega življenja in neodvisnosti od moža zapustijo svoje otroke in pri tem niti ne cu­tijo nobene bolecine (v Perco 1984: 111–113). 
Odnos Cerkve in klerikalnega casopisja do aleksandrink je bil negativen zato, ker so izstopile iz ustaljene predstave o ženski, ki jo Marjan Drnovšek (2004: 385) strne v »žena naj bo doma, caka naj na moža«. V patriarhalnem okolju 19. in prve polovice 20. stoletja je bila poudarjena vloga ženske kot ma-tere in soproge, odvisne od moža, glavnega hranilca družine. Kot pravi Marta Verginella, so si pisci kršcanskih moralnih podukov v drugi polovici 19. sto­letja prizadevali za strogo delitev dela med spoloma in priklenitev žensk na dom. Prestop hišnega praga so razlagali kot veliko grožnjo moralni integriteti družine (Verginella 2006: 12). In aleksandrinke so utelešale tocno to fantazmo. Tradicionalna delitev dela in vlog znotraj družine je bila »obrnjena«, ženske so služile denar in šle od doma, moški pa so ostali doma, skrbeli za otroke in opravljali tradicionalno ženska gospodinjska opravila (najveckrat sicer ob pomoci tašc oziroma babic, pa tudi to ni bilo pravilo). Ker so v Egiptu veliko zaslužile, so s tem denarjem doma lahko kupovale hiše in zemljo, tako da se je v njihovih rokah skoncentrirala ekonomska moc in s tem avtoriteta v družini. Vendar tega ne gre precenjevati, kajti v mnogih primerih so bile aleksandrinke bolj kot emancipirane ženske »molzne krave«. Z denarjem, ki so ga pošiljale za odplacevanje zadolženih kmetij, so služile razne posojilnice in gostilne. Možje so ta denar veckrat zapili, samo v vasi Prvacina je po pripovedovanju na racun denarja aleksandrink nastalo enajst gostiln. Po vrnitvi domov so obicajno spet zasedle svoje mesto v patriarhalno urejeni družini, pa tudi njihova odlocitev za odhod je bila veckrat sad dogovora vseh družinskih clanov kot pa samostojna odlocitev ženske. 
Država o migracijah ni moralizirala, niti ni državljanov od migracij od-vracala. Od migrantov je imela ekonomske koristi tako država, iz katere so emigrirali, kot država, v katero so imigrirali. »Skrb za emigrante je predvsem cerkveno vprašanje,« je bilo leta 1913 receno na slovensko-hrvaškem katoli­škem shodu v Ljubljani. Z rahlo zamudo v primerjavi s sosednjimi državami je slovenska Katoliška cerkev ustanovila družbo sv. Raphaela za pomoc izse­ljencem in zacela z drugimi oblikami pomoci (Drnovšek 2007: 19 in drugje). Zaradi eksoticnih percepcij Egipta je Cerkev poudarjala, da zlasti aleksandrin­kam grozi moralni propad. V tem starem strahu pred Orientom se je rodilo 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 153 
mnogo insinuacij, o katerih sem pisala že v prejšnjem poglavju in katere je zanikal že Karel Pecnik, ceš da so ženske bolj izpostavljene moralnim nevarno­stim v Trstu in drugih velikih evropskih mestih kot pa v Egiptu (v Makuc 1994: 39). Prvega duhovnika so Slovenke v Egiptu dobile leta 1894, leta 1901 pa je škof Snoj v Aleksandriji ustanovil Kršcansko zvezo Slovenk, zlasti pomembno pa je bilo delovanje Šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kralja, ki so v Egiptu delovale od leta 1908. Njihov azil ni bil samo pribežališce za migrantke brez dela, temvec tudi nekakšna posredovalnica dela in prostor druženja.10 
VSI SO ŠLI V EGIPT. BIL JE CENTER SVETA 
Egipt je bil biser Mediterana, se z rahlo nostalgijo, prisotno pri mnogih emigrantih, ki so po Naserjevi revoluciji morali zapustiti Egipt, spominja Ro­bert Saab, sin aleksandrinke, ki je odrašcal v Aleksandriji. Ekonomski razcvet Egipta se je zacel z odprtjem Sueškega prekopa (1869), ki je privabil mnoge trgovce in poslovneže predvsem iz Evrope, pa tudi od drugod. Vsi so šli v Egipt. Bil je center sveta (v Hladnik Milharcic 2008: 20), je to naglo narašcanje števila migrantov v Egipt opisala Claudia Roden. Grki, Sirijci, Armenci in Židi so se v Aleksandrijo preseljevali že pred tem in si znotraj mesta ustvarili svoje cetrti. 

Neznana aleksandrinka (avtor neznan, hrani Društvo za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink Prvacina). 
10 Vsako nedeljo so se Slovenke tam zbirale, brale slovenske casopise in knjige, prirejale razne gledališke igre in nastope. Poleg tega so bili v azilu Franca Jožefa tudi šola, vrtec in sirotišnica za otroke aleksandrink. 
Tudi Italijani in Francozi so se vecinoma naseljevali v Aleksandriji. Italijanski in grški arhitekti so mestu dali razpoznaven pecat. A zunaj polotoka je bila Aleksandrija še vedno arabska. Po inancni krizi je delnice Sueškega prekopa kupila Velika Britanija in Angleži so po uporu leta 1882 odstavili kediva in razglasili protektorat nad Egiptom. Ta je ostal de facto britanska kolonija vse do leta 1922, ko je nastalo kraljestvo Egipt. Velika Britanija je obdržala nadzor na Sueškim kanalom in svoje vojaške cete umaknila iz Egipta šele leta 1936. 
V Aleksandriji so posamezne narodnosti živele znotraj svojih komun s skupnim jezikom ali religijo. Ceprav je bil uradni jezik anglešcina, pa je bila v vecini skupnosti francošcina sprejeta kot pogovorni jezik. Tujci so bili v Egip­tu oprošceni placevanja davkov, sodišca pa so bila mešana – tujcem so sodili po zakonih iz njihovih držav. Po Naserjevi revoluciji (1952) in nacionalizaciji Sueškega prekopa (1956) se je vecina Evropejcev morala izseliti. V njihovem spominu je Aleksandrija ostala simbol multikulturnega mesta. Amalia Roma-nelli, hcerka aleksandrinke iz Prvacine, se svojega rojstnega mesta spominja predvsem po njegovem multikulturnem duhu: 
V casu, ko je povsod veliko rasizma in ksenofobije, bi radi na svojem primeru pove­dali, da lahko ljudje živimo v multikulturni in multietnicni družbi. V Aleksandriji smo se družili razlicni mediteranski narodi: Slovenci, Italijani, Grki, Armenci, Fran-cozi, Libanonci, Maltežani, Sirijci in Židje. Ohranjali smo kulturo in se povezovali z drugimi. Vsi smo od drugih vzeli najboljše. Mešali smo kuhinje in mentalitete. Potrebovali smo le malo dobre volje in ljubezni ter spoštovanja drugacnosti. Potem smo lahko živeli skupaj (v Merljak 2002: 8). 
Na tem mestu se ne bom spušcala v kompleksnost multikulturalizma, po­udarila bom samo, da je »multikulturni paradoks ta, da na eni strani upošteva-mo pomen kulturnih razlik, na drugi strani pa jih moramo zanikati, ce hoce­mo živeti skupaj, oziroma moramo priznavati dominantno kulturo kot tisto, ki ima skupaj s pravnimi normami, uzakonjenimi v državi, primat nad drugimi kulturami« (Milharcic Hladnik 2007b: 202). In tujci so bili v Egiptu dominan­tna kultura. Del te dominantne kulture so bile tudi aleksandrinke. V pripove­dih mojih sogovornikov, pa tudi v drugih virih, se odnos do Arabcev giblje od strahu in odklanjanja Drugega, ki ga v veliki meri doloca orientalizem,11 do poznejšega skorajda simpatiziranja z arabskimi aspiracijami po neodvisnosti 
11 Orientalizem je ocitno zelo trdovratna »bolezen« Evropejcev. Znani tržaški novinar Paul Ru-mitz v enem od clankov navaja zgodbo, polno neverjetno eksoticnih percepcij Egipta kot de­žele haremov in evnuhov: »Ženska migracija je spravljala v zadrego mali kmecki svet. Ve se, da niso bile vse zgodbe ciste kot solza. V Soški dolini se še spomnijo žlahtne gospe, ki je na zacetku dvajsetega stoletja vsako leto hodila domov na obisk v spremstvu ogromnih majordomov te-
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 155 
in lastni državi, ki so ga aleksandrinke kot Primorke primerjale s položajem Primorcev v fašisticni Italiji. 
Aleksandrinke so se zaposlovale pri vseh naštetih narodih. Najprej pri Italijanih, saj so prve prišle v Egipt skupaj s tržaškimi družinami. Placilo v Egiptu je bilo tudi do štirikrat vecje kot v Gorici ali Trstu. Zaposlovale so se vecinoma preko poznanstev, ena je pomagala poiskati službo sestri, druga prijateljici, tretja sosedi in tako naprej. Pozneje so jim pri posredovanju dela pomagale tudi šolske sestre. Glas o dobrem zaslužku se je naglo širil in izse­ljevanje je postajalo vse bolj množicno. V nekaterih vaseh, kot so Prvacina, Gradišce, Bilje, Miren, Dornberk, Batuje, Selo skoraj ni družine, ki ne bi imela aleksandrinke. Pri nekaterih so odhajale tudi v vec generacijah. Kljucnega po­mena pri nacrtovanju odhoda so bile socialne vezi v skupnosti in družinske preživetvene strategije. 
Obicajno jih je ob prihodu služba že cakala. Že pred odhodom je bilo treba narediti vpoklic, tj. neke vrste delovno vizo, ki so jim jo uredili bodoci delodajalci ali pa druge aleksandrinke v Egiptu. Pri tem je bilo treba placati doloceno vsoto denarja. Ker sem bila mladoletna, so morali zame položiti deset egiptovskih lir za primer, ce naredim kako neumnost. So te lahko dali na šup (prisilni odgon). Deset egiptovskih lir je takrat pomenilo trimesecni zaslužek, se spominja Marija Cerne. Ce še niso bile polnoletne,12 so morali tudi bodo-ci delodajalci jamciti, da oni odgovarjajo zanje. Bile so zelo zaželena delovna sila, ker so veljale za poštene in delavne. Veliko pripovedovalcev je omenjalo, da so imeli od vseh Slovenke najraje, ker so bile pridne, delavne in poštene, medtem ko so bile Grkinje in Italijanke z juga lene in umazane. Ti stereotipi o Italijankah in Grkinjah so verjetno nastali zaradi tekmovalnosti med njimi, saj so si bile pri iskanju službe konkurentke. Tudi Claudia Roden je v svojem že omenjenem predavanju razlagala, da delodajalci niso imeli ravno neke na rasi temeljece lestvice: 
Slovenke so bile prijazne, lojalne, tople in custvene, torej to, kar si želiš za svojega otroka. Angležinje pa so bile za nas arabske trgovce prevec stroge. Poleg tega so naše mame hotele, da slovenske varuške z nami govorijo italijansko, da bi se naucili še tega jezika. Grkinje so na nek nacin veljale za lahka dekleta. Egiptovke so bile zelo poceni, a ne prevec ciste, poleg tega naj bi otrokom dajale hašiš, da so lažje zaspali. Judinj tudi nismo marali za varuške, ker niso imele spoštovanja, niti niso ubogale. 
mne polti. Oni so bili verjetno evnuhi, ona pa gotovo ženska iz harema. Ni bilo lepo v tistih 
casih priznati, da je vzdrževana priležnica« (Rumitz 2005: 30). 12 V fašisticni Italiji si postal polnoleten pri enaindvajsetih letih. 
Cutile so se enake nam. In tako so prišle Slovenke, mama je vedela, da v tem okolju potrebujemo varuško, ki je lojalna, pametna in ima srce. 
V pogovoru mi je Claudia tudi povedala, da so se Slovenke najraje za­poslovale pri judovskih družinah, pri muslimanih pa ne, ker je bilo znano, da tepejo svoje služabnike.13 Za enimi in drugimi nacionalnimi stereotipi se skriva dolocena pragmaticnost, ki je vladala na trgu delovne sile. 
Varuške so bile ves dan z otroki, njihove matere se z njimi niso veliko ukvarjale. Prostega casa so imele varuške zelo malo, praviloma ob vikendih niso bile proste. Del varuškinega vsakdanjika je bil obvezen sprehod v park (ali žardine, kot so jih imenovale). Claudia Roden se spominja, kako so varuške sedele vsaka v svojem kotu, Slovenke v enem, Italijanke v drugem, Grkinje pa v tretjem in se pogovarjale v svojih jezikih. Meni, da to ni bilo toliko zaradi na­cionalnih predsodkov, temvec so hotele izkoristiti priložnost in se pogovarjati v maternem jeziku. 
Sobarice so imele vec prostega casa, praviloma dva dneva v tednu. Po pripovedovanju mojih sogovornikov so prosti cas izkoristile za medsebojne obiske, nakupovanje, ob nedeljah obisk maše in azila in vcasih tudi za popol­danske kinopredstave. Po vojni nas je bilo še malo Slovenk ostalo v Egiptu. In ker se povpraševanje po nas ni zmanjšalo, smo si lahko izmišljevale. Zahtevale smo višje place in vec svobode, se spominja Marija Cerne. 
VRNITEV 
Vrnitev domov ni bila za vse lahka. Aleksandrinke, ki so v Egiptu preži­vele vec let, so se od soprogov, še zlasti pa od otrok, odtujile. Ti jih ob vrnitvi vcasih sploh niso prepoznali, v mnogih primerih pa jih nikoli niso sprejeli: Ni blo vezi med nami, nisem cutil, da je kaka vez, se svojega srecanja z ostarelo mamo spominja Danilo Skomina, mamo sem tikal, ko je pršla, oceta sem pa skozi vikal. Nisem je tikal samo zatu, ker je zdej tako moderno. Sem mislu, da bojo padle pregrade med nama, ce jo tikam, pa niso.14 Njegova sestra pa je na vprašanje, kako je bilo odrašcati brez mame, odgovorila: Cutila sem, da bi bila bolj srecna, ce bi mama umrla, bi vedela, da je ni, da se prakticno nimam na kaj zanašati, kot pa sedaj, ko sem jo imela, pa je v bistvu nisem imela. Celo življenje, od majhnega je bilo eno samo hrepenenje (v Praznik in Muršic 2003: 221). 
Odsotnost je seveda vplivala tudi na odnos med zakoncema. Marija Mo­zetic je bila ob dokoncni vrnitvi iz Egipta stara že petinštirideset let, porocena 
13 Claudia Roden je judovskega rodu. 14 Fond D. Makuc, PANG. Treba je omeniti, da se je Danilova mama v Egiptu ponovno porocila 
in si ustvarila novo družino. Šele na stara leta je prišla domov na obisk. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 157 

Aleksandrinke v parku. Prva z leve je Marija Bavcar, necakinja v nadaljevanju predstavljene Maricke (avtor neznan, hrani avtorica). 
je bila skoraj cetrt stoletja, a je skupaj z možem preživela samo kako petino: 
Rekla sem mu, kar je šlo, je šlo in zdaj je, kar je. Zacneva lepo še enkrat, ce hoceš. In je hotel (v Širok 1996: 37). Po možu je Marija nato tudi dobivala pokojnino, saj ji delovnih let v Egiptu niso priznali. Taka je bila usoda skoraj vseh ale-ksandrink. Osnovno pokojnino so dobile samo, ce so se doma zaposlile vsaj za pet let. A vecina jih je bila za to prestara, poleg tega so bile brez formalne izobrazbe in lahko so delale samo kot navadne delavke v tovarni. Rafael Rojc se spominja obcutkov svoje matere: Cutila se je ogoljufano. Niti simbolicno ji niso nic dali, da bi cutila, da je njeno. Ne vem kako, da se Jugoslavija ni mogla kaj zmenit z Naserjem. Imela je obcutek, da nima prav nic svojega. Delala pa je celo življenje.15 
Popolna inancna odvisnost od drugih, potem ko so bile toliko let neod­visne, pa ni bila edini šok, s katerim so se soocile ob vrnitvi. Vrtovin je kmecko, patriarhalno okolje. V Egiptu so se navzele mešcanskih navad in so potem tu izstopale. Ampak navade pridejo v tebe, ko niti ne veš, kdaj. Mogoce se niso za­vedale, zakaj jih imajo sovašcani za drugacne. Nekaj, kar je bilo v tistem okolju 
15 Fond D. Makuc, PANG. 
158 Katja Škrlj 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA159 
DRUŽINSKO DREVO 
DRUŽINA CEBRON DRUŽINA FURLAN 
Franciška Pišot 8 Anton Cebron Ivana Licen por. Furlan (Johana) 8 Andrej Furlan (1865-1940) v Egiptu: cca 1900-cca1911 
Alojzija Cebron 8 Ivan Cebron Maksimilijan Furlan 8 Marija Bavcar por. Furlan (Maricka) Štefanija Furlan 8 Gughelmo Sontz Herman 
(1887-1958)  (1894-1869)  (1893-1945)  
v Egipt :  v Egipt:  v Egipt:  
1.) 1906 -1910 /1911  1.) 1925-1937  okrog 1910  
2.) 1925 -1930  2.) 1938-1946  


Marija Cebron por. Saab (Mahuska) 8 Felix Saab Avgust Angel Ivana 8 Herman Furlan Štefanija 8 Valentin Gorjup Maksimilijan 8 Alojzija Šušmelj 

Richard  Jacquline  Robert Saab 8 Rosy  Ivo  Ana  Viliem Sontz  
Katja  
LEGENDA: Aleksandrinke Pripovedovalci  

tam cisto normalnega, tukaj ni bilo, se spominja Ivana Slamic iz Vrtovina. Ana Škrlj pa pravi, da je njena babica rada kuhala jedi po receptih iz Egipta. Po be-sedah vnukinje naj bi ji ostale tudi druge cudne navade, ki niso vedno sodile v to okolje: Ce sem ob poldne nesla ocetu malico v vinograd, sem mogla nujno vzet s sabo soncnik iz Egipta, da ne bi dobila soncnega pika, kot da je sonce tukaj tako mocno in nevarno kot v Egiptu. Meni je pa bilo tako smešno s tistim nobel posli­kanim dežnikom hoditi med njivami. Nekatera znanja in izkušnje, ki so jih ale-ksandrinke pridobile v Egiptu, kot so na primer kuharski recepti, so bili doma dobrodošli, z drugimi pa so svojo družino tudi obremenjevale. Ivana Slamic iz Vrtovina je se je na primer spominjala: Spominjam se torture tete iz Sela. K njej sem mogla it za 14 dni v t. i. gospodinjsko šolo. Tocno 12 minut casa sem imela za zlikat moško srajco. Stala je zraven mene in gledala na uro. Tudi postelja je mogla biti postlana popolnoma gladko, brez ene same gubice. Drugace jo je z enim zamahom roke odgrnila in postlati sem jo mogla znova.16 Še najmanj jim je koristilo znanje tujih jezikov, ki so ga pridobile v multikulturnem Egiptu. Tega so najveckrat na svoje potomce prenesle v obliki otroških pesmic in uspa­vank. Razlicne generacije njihovih potomcev ne znajo samo šteti v arabšcini, ampak so sposobne, ne da bi jezik poznale, v popolni francošcini, arabšcini in, kot smo videli na zacetku tega teksta, tudi popolni slovenšcini zapeti otroške pesmi. Poleg tega so se povratnice morale soociti z nerazumevanjem, nespora­zumi, obtoževanji in zanicevanji. Vcasih tudi z ljubosumnostjo lastnih do tujih otrok in s tem tudi s sovraštvom do Egipta. Zato je bilo življenje v Egiptu dolgo skrita tema. Ma ženske niso hotle govort o tem (…) niso hotele govoriti o tem navzven. Med sabo so govorile, ampak same, ce moža ni bilo zraven. Niso hotle, je bla taka tema (v Koprivec 2006: 110). 
ŠTORIJE LEŠANDRINK 
Namen pricujocega clanka je dati glas njim, aleksandrinkam, ki so toliko let molcale oziroma pustile, da so drugi govorili in sodili o njih. Aleksandrinke so bile t. i. 'nema, utišana skupina' (muted groups), ce si sposodim besede Tanje Rener (1996: 159). Z avtobiografsko metodo naj bi pozornost koncno usmerili na njihove izkušnje in prisluhnili njihovim življenjskim zgodbam. Strinjam se z Liz Stanley, da moramo hkrati upoštevati tudi širši družbeni kontekst, soci­alne mreže in vezi ter družbeni položaj osebe in da tak pogled zahteva širšo, razpršeno osvetlitev (v Milharcic Hladnik 2007b: 24). Ker je še živecih ale-ksandrink zelo malo, pa še te so že zelo stare, bo v pricujocem poglavju pred­stavljena samo ena življenjska pripoved aleksandrinke, in sicer zgodba Marije 
16 Teta Ivane Slamic iz Vrtovina je v Egiptu delala kot sobarica. 
Cerne iz Bilj. Vse druge zgodbe pa so le rekonstrukcija glasu aleksandrink, sestavljena iz pripovedi njihovih potomcev in drugih družinskih clanov. Poleg tega bom pri zgodbi Felicite Peric uporabila še njena pisma iz Egipta. In ker se v vsaki biograiji skriva avtobiograija, gre tudi za mojo rekonstrukcijo glasu, saj sem pri terenskem delu izhajala predvsem iz svojih prednic in svoje osebne izkušnje. »Kljucnega pomena pri tem je razumevanje, da resnicnost ni ena in je zato tudi ne moremo znanstveno ugotoviti ter da so vloge raziskovalcev in 'objektov' raziskovanja zamenljive in prenosljive« (Milharcic Hladnik 2007a: 33). Poleg tega sem z rabo mikrozgodovine na primeru ene družine poskušala prikazati delovanje družinskih strategij pri izseljevanju, reorganizacijo dru­žinskega življenja, ki je bila zaradi izseljevanja neizbežna, in odnos potomcev aleksandrink do tega pojava. Z oblikovanjem nekakšne tipologije aleksandrink z rekonstrukcijo njihovih življenjskih zgodb sem želela opozoriti na vecpla­stnost tega pojava in prikazati njegove pozitivne in negativne strani. 
Johana – zgodba vdove s konca 19. stoletja 
V življenjski zgodbi Ivane Licen, por. Furlan (ali Johane, kot so jo kli­cali v družini; to ime bom uporabljala v celotnem besedilu), lahko vidimo, katere preživetvene strategije so bile na prelomu iz 19. v 20. stoletje na voljo samski ženski na slovenskem podeželju. Irena Destovnik opozarja, da v 19. stoletju kmecke družine ni bilo mogoce obravnavati loceno od kmecke eko­nomije. Ljudje so bili razdeljeni na starostne razrede s pripisanimi vlogami in med najbolj ranljivimi so bili samski ljudje, saj še ni obstajal družbeni prostor za od družine neodvisno preživetje (Destovnik 2002: 85). Johana je bila prva aleksandrinka v družini; z denarjem, ki ga je zaslužila v Egiptu, je kupila hišo, v kateri njeni pravnuki živijo še danes. Delo v Aleksandriji pa ni omogocilo samo nakupa nepremicnine, ampak tudi formiranje oziroma obstoj njene dru­žine. Njena vnukinja Štefanija Furlan, por. Gorjup, mi je pripovedovala: 
Johana se je rodila leta 1865 na Vrhu (Branik). Ne spomnim se, kdaj se je porocila, a z možem Andrejem sta imela tri otroke: Maksa, mojega oceta, Štefanijo in Her­mana.17 Živeli so v Selu, ne spomnijo se, v kakšni hiši. Mož Andrej je bil po poklicu kovac in rojen na veliki kovaciji na Brjah. Umrl je zelo kmalu, že pred letom 1900. Johana je ostala brez sredstev za preživetje, moževa družina ji ni nic pomagala, zakaj ne, ne vem, ker so imeli veliko kovacijo in bi ji lahko. Odlocila se je, da gre v Egipt, ker takrat se je že hodilo dol. Ne vem pa nic, ce ji je kdo priskrbel službo in kako je v Egipt odpotovala. Na njenem rodnem domu na Vrhu sta ostala samo še dva brata, imela je pa tudi sestro v Crnicah, vendar otrok ni dala v varstvo nji, 
17 Sin Maksimilijan se je rodil leta 1891, Hci Štefanija 1893 in Herman 1895. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 161 
ampak prijateljici in sosedi Alojziji Bonckovi. Ne vem ali zato, ker je bila sestra tudi revna, ali pa je bil kakšen drug vzrok. Bonckova ni bila porocena, imela je majhno hišo v Selu in en kos vrta okrog. 
Kot ne vec mlada vdova, pa še s tremi otroki, Johana ni imela vec veliko možnosti za ponovno poroko in s tem inancno preskrbljenost. Z delom v bližnji Gorici ver­jetno ne bi mogla preživljati družine, s trikrat vecjim za­služkom v Egiptu pa. Zani­miv je tudi dogovor, ki ga je sklenila s prijateljico Alojzi­jo. Ta je bila otrokom neka­kšna nadomestna mama, ži­veli so v njeni hiši, Johana pa ji je iz Egipta pošiljala denar za njihovo oskrbo. Še vec, bila je celo nekakšna uradna zastopnica oziroma skrbnica premoženja,18 verjetno pa je bila ona tista, ki je hišo (z Jo-haninim denarjem) kupila in nadzorovala prva obnovitve­na dela. Ocitno je med njima vladalo precejšnje zaupanje. Njun primer nam ne poka­že samo strategije ekonom­skega preživetja, ki so jih na 
podeželju pletle samske ženske (Alojziji majhen vrt verjetno ni zadošcal za 
preživetje), ampak tudi strategije povezovanja in pletenja družinskih vezi, saj 
je Alojzija ocitno postala družinski clan. Po pripovedovanju Štefanije Furlan, 
por. Gorjup, so te stike ohranjali še v naslednji generaciji. 
18 Na dokumentih za zavarovanje hiše in nekaterih gradbenih dokumentih je Alojzija navedena kot njena uradna zastopnica oziroma skrbnica njenega premoženja (družinski arhiv avtorice). 

Tudi po vrnitvi iz Egipta so ohranili stike, Lojza je prav vsako nedeljo po maši prišla na kosilo, vedno oblecena v crno in z robckom ali s šopkom rožic za pasom. Se spo­mnim, da smo jo še mi vedno hodili obiskovat v Selo in nas je pošiljala na vrt za hišo po slive, naj se jih najemo do sitega in nesemo domov še mami, je vedno govorila. 
Kaj tocno je Johana delala v Egiptu, ni znano, zelo verjetno je, da je bila varuška, saj so se ohranile fotograije njenih varovancev. S prisluženim denar­jem je leta 1910 kupila hišo v Batujah in naslednje leto so se vanjo vselili njeni otroci. Leta 1910 je prišla v Aleksandrijo služit tudi njena hcerka Štefanija, ki se je nato v Egiptu tudi porocila. Ni znano, ali se je Johana iz Egipta vrnila leta 1911 ali pozneje, gotovo pa je bila doma že pred prvo svetovno vojno. Slednjo je v hiši preživela sama, saj sta bila oba sinova vpoklicana k vojakom, hcerka pa je ostala v Egiptu. 
Johanina hcerka Štefanija se je leta 1919 v Egiptu porocila s tržaškim Ita­lijanom Gughelmom Sontzom in rodila sina Maksa. Tudi Maks se je pozneje porocil z aleksandrinko iz Prvacine, ki je kot dveletna deklica z mamo prišla v Egipt. Štefanija je svojo mamo in brata obiskala dvakrat, enkrat s celo družino, enkrat pa se je na vratih znašla nenapovedano kar sama. Po vojni je Johana živela v hiši s svojim najmlajšim in po pricevanju njene neveste tudi najljubšim sinom. Ta je leta 1921 umrl za pljucnico, kar jo je zelo prizadelo. Nazaj domov se je preselil najstarejši sin z ženo Marijo in s sinom Hermanom. Njeno žalo­vanje za najmlajšim sinom je zelo vplivalo na odnos z mlado družino, zlasti z nevesto, a o tem vec v zadnji zgodbi o Mariji Furlan. 
Z Johano se izseljevanje v Egipt ni koncalo, saj je v Egipt poleg hcere Šte­fanije odšla tudi njena nevesta Marija (leta 1925), kateri je službo poiskala Šte­fanija. Medtem ko je bila Johanina nevesta v Egiptu, je ona skrbela za njene otroke. Vnukinja Štefanija je bila nanjo zelo navezana in še danes o njej govori kot o svoji mami. Skozi Johanino zgodbo je mogoce spremljati generacijsko prepletanje pojava aleksandrink, saj je bila hkrati sama migrantka, mati mi-grantke in skrbnica migrantkinih otrok. 
Alojzija – zgodba dojilje 
Moja mama se je leta 1906 porocila z Ivanom Cebronom in še istega leta rodila mojo sestro Marijo. Živela sta v samo napol zgrajeni hiši in da bi hišo lahko do konca popravila, je mama šla v Egipt za dojiljo. Hcerko, ki je bila še dojencek, je pustila pri svoji svakinji v sosednji vasi. Dojilje so bile v Aleksandriji najbolj iskane in najbolje placane, zato je službo pri grški družini Lydis dobila takoj. Najprej je bila samo dojilja najstarejši hcerki Vito, pozneje pa varuška njej in njeni mlajši sestri Despini, 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 163 
zacne pripoved o Alojziji Cebron njena hcerka Ivana Cebron, por. Fur-lan. 
Kot pravi Inga Miklavcic-Brezigar, je pojav dojilj zelo star. Sega že v rimske in grške case. V srednjem veku se je dojiljstvo razvilo v organizirano poklicno dejavnost, od 12. stoletja pa so imele dojilje v Franciji celo lastno združenje. Ko se je v 18. stoletju zacel spreminjati odnos do otrok, so v skrbi za svoje otroke dojilje dosegle, da so lahko zacele delati šele, ko je bil njihov otrok star nekaj mesecev. Dojiljstvo se je v Evropi obdržalo vse do 20. stoletja, ponekod še po prvi svetovni vojni. Tudi v slovenskih mešcanskih hišah 20. stoletja so bile do-jilje samoumeven del služincadi (Miklavcic-Brezigar 2003: 27–29). 
Ceprav je bila med aleksandrinkami samo kaka tretjina dojilj, je nanje reduciran celoten kolektivni spomin na aleksandrinke. Ali je že prej obstajala tradicija slovenskih dojilj v Trstu in Gorici, ni znano, v Egiptu pa so bile naj­bolje placana služincad. Bolj pogoste so bile v 19. stoletju, v 20. pa postajajo že redkost in zacnejo prevladovati varuške. Preden so dojiljo vzeli v službo, je morala na zdravniški pregled, kjer so preverili njeno zdravje in kakovost mleka. Dojilje so imele med služincadjo poseben status, bile so prakticno del 

Alojzija Cebron kot dojilja pri družini Lydis v Egiptu okrog leta 1906. V zadnji vrsti prvi z desne je oce Pierre Lydis, prva z leve pa mati Fanny Lydis. Alojzija sedi z mlajšo hcerko Despino v narocju (avtor neznan, vir hrani avtorica). 
družine. Njihovo delo je bilo samo hranjenje dojencka in skrb zanj, z drugimi deli je niso obremenjevali. Skrbno so jim tudi izbirali hrano in pazili, da so dovolj jedle. Obstajali so tudi razlicni predsodki o dojiljah, kot na primer, da je mleko svetlolasih mrzlo, mleko temnolasih pa toplo, da se skozi mleko dojilj na otroke prenaša tudi njen znacaj, zato mora biti poštena, dobra, itd.19 Pogo-sto je dojilja po koncu dojenja pri družini kot varuška ostala še nekaj let. Nave-zanost dojilj na otroke je bila še vecja kot pri varuškah. Rade so rekle, da so to njihovi otroci po mleku. Tudi njihovi pravi otroci so se z njimi cutili povezane. 
Poznam veliko ljudi, ki so mi rekli, da so freres de lait ali 'bratje po mleku', kar je pomenilo, da so se hranili na istih prsih. Zdelo se jim je, da so dobili neko bratsko vez, ceprav se niso spominjali tega casa, v svojih spominih piše Ellis Douek (2004: 116). Ivana Cebron, por. Furlan, je nadaljevala pripoved o svoji mami: 
Družina, kjer je služila mama, je bila dokaj premožna, gospodar Pierre Lydis je bil lastnik tovarne z bombažem. Skoraj vsako poletje so odšli na pocitnice v Grcijo in s sabo vzeli tudi mamo. Tako je videla Atene in Akropolo. Na trajektu je Vito dobila prvi zobek in v spomin na ta dogodek ji je gospa Fanny podarila prstan. Pogosto so hodili tudi na krajše pocitnice na »village«, to je na obalo v Egiptu, in tam opazovali Arabke, kako delajo maslo in podobno. Pri njih se je mama naucila tudi grško in ko so imeli vizite, ji je gospa rekla: »Pridi Alojzija, se boš tudi ti pogovarjala in klepeta-la z nami, zdaj, ko si se naucila grško.« 
Iz tega je razviden poseben status dojilj v Egiptu. Sicer so bile res še vedno del služincadi, a v dolocenih trenutkih, kot je bil ta, jim je bilo nekako dovo­ljeno biti del višjega, mešcanskega sloja. Poleg tega, da so se aleksandrinke v Egiptu naucile vec tujih jezikov, so prevzele dolocene navade mešcanskega sveta, s katerimi so nato izstopale v vaški skupnosti, iz katere so prišle in v katero so se vrnile. 
Gospodar Pierre ji je pravil: Poglej Sueški prekop, poglej vse te hotele, to je vse napravil Anglež. Arabci pa bi ga zdaj radi spravili ven, zdaj ko jim je odprl oci, bi ga radi spravili ven, pripoveduje Ivana Cebron, por. Furlan. Kar se tice odnosa do Arabcev, je vecina aleksandrink prevzela razmišljanje in nazore svojih evropskih oziroma v Egipt priseljenih delodajalcev. Pocutile so se del njihovega sveta. Ceprav služkinje, in to še tujke, so se pocutile vredne vec od Arabcev in so do njih imele vec negativnih predsodkov. Lidiji Susic Egipt ni bil všec, ker je bil umazan in ker je na ulicah bilo vse polno teh njihovih otrok, ki so bili umazani in so imeli vse polno muh na obrazu (v Praznik in Muršic 2003: 200). 
19 O tem je vec pisala Daniela Perco (1984: 52–54). 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 165 
Pogosto so aleksandrinke govorile, kako so se skrivali v hiše, ko so Arabci delali rebeljon (upor). Felicita Peric iz Bilj dne 22. 5. 1922 v pismu svojemu zarocencu Francu piše: 
Ko ti to pišem so te dni zmešnjave tukaj s temi Arabi, so kakor živali. Hocejo spraviti Angleže ven. Kar se lotijo razbivati po ulici, veliko magazinov so razbili, lekarne, itd. Tu blizu nas ni še nic, samo špital od njih je blizu. Danes so jih nesli 4 ljudi zakopat, ko bi videl koliko ljudi, pa sami Arabi, kar mrgolelo jih je, kot mravlji, ki so šli po mestu. Nimajo druzega orožja kot palice, kamne itd., pa ni dobro srecati take sprevode. Kakšen strah imamo tri dni, kar je zacelo, vsih skupaj mrtvih in ranjenih je 90. Avtomobili drvijo eden za drugim. Razvidim, da ni samo naš Slovenski narod nesrecen, ampak so tudi tukaj. Tudi ta dežela je vsa prepojena s krvjo, tudi kristjan­sko. Morda se poleže, v casopisih piše, da ce ne bodo mirovali, da odpelje Anglež Europeje z vaporjem in pusti jih same Turke in Arabe noter in potem, da jih unici. Pa ni treba imeti strahu zaradi mene, se ne gre ven, pa je dobro. Saj tukaj je vedno kaj, kakor pri nas. V molitev se priporocam in gorece te v duhu poljubljam … 
Ce so imele prve aleksandrinke do Arabcev bolj odklonilen odnos, so pozneje do njih cutile doloceno socutje oziroma videle sorodnost s položajem Slovencev pod italijansko okupacijo. 
Približno okrog leta 1910 ali 1911 se je Alojzija vrnila domov in rodila dva sinova; leta 1913 Avgusta, leta 1915 pa še Angela. Med vojno je bil njen mož ranjen v nogo in je pozneje zaradi posledic postal invalid. Njena hcerka Ivana Cebron, por. Furlan, se spominja: 
Gospa Lydis ji je vedno pisala in po pošti pošiljala fotograije s potovanj. V stiku sta bili do konca življenja. Ko je po prvi svetovni vojni v Egipt šla njena hci in moja sestra Marija, so Lydisi bili njeni skrbniki, s hcerko Vito, ki so bile enako stare, pa so se spoprijateljile. Izmenjevale so si obleke in podobno (Bili sta t. i. sestri po mleku). Z denarjem, ki ga je mama zaslužila v Egiptu, so popravili hišo in kupili nekaj zemlje. Hotela je kupiti še vecjo njivo, a ji je sovašcan rekel: »Ah kaj boš ti Lojza kupovala zemljo, saj ne boš nikoli izvedela, kdaj bo tista njiva naprodaj, tista njiva ne bo nikoli tvoja.« In res ni bila, kupil jo je nekdo drug. 
Patriarhalni svet, iz katerega so aleksandrinke izhajale, je navidez sprejel njihovo ekonomsko moc in s tem možnost avtoritete v družini, a ko so to sku­šale uveljaviti zunaj nje, so trcile v nevidni stekleni strop. Na razlicne nacine so jim preprecevali prodiranje v moški svet, kamor je kupovanje in barantanje za nepremicnine nedvomno sodilo. Zelo verjetno je bila kupcija za omenjeno njivo sklenjena v vaški gostilni, kamor ženske praviloma niso zahajale. Tako svojo pripoved nadaljuje Ivana Cebron, por. Furlan: 
Po prvi svetovni vojni je prišla Primorska pod Italijo in ker je morala zlate štrline iz Egipta zamenjati v nicvreden italijanski papir (lire), je mama vecino denarja izgu­bila. Zato je šla leta 1922 moja sestra Marija, stara komaj 16 let, v Egipt. Lydisi so pisali, da bi jo radi imeli za služkinjo in zato jo je poslala k njim. Leta 1925, ko sem jaz imela štiri leta, je v Egipt odšla še mama. Tokrat za varuško še nerojeni puncki pri grški družini Konstantinidis. Kot varuška vnukinje gospe Konstantinidis je de­lala pet let. Marie je bila zelo živ otrok in je mami pogosto uganjala kažin (je bila poredna). Enkrat si je dala gumb v nos, da so jo morali peljati k zdravniku, drugic je vzela škarje in si ostrigla copke las, med sprehajanjem se ji je veckrat iztrgala in tekla oblecena v morje, zlikane oblekice najprej zmeckala in vrgla ob tla in jih šele nato oblekla. Veliko let kasneje, ko se je mama že zdavnaj vrnila domov, ji je Marie pisala, se ji opravicila za vse otroške lumparije in se ji zahvalila za potrpljenje, ki ga je imela z njo. Pri tej družini se je mami bolj slabo godilo, hlapci in dekle so jedli slabšo hrano, star kruh in »carne di gamuš« (bivolje meso), banane pa so si vzeli naskrivaj. Veckrat je bila lacna. Ob odhodu domov pa so ji vseeno dali zelo veliko daril, obleke, šivalni stroj, itd. 
Z denarjem, ki ga je pošiljala domov, je njen mož kupil dve njivi. V trža­ško pristanišce sta jo šla iskat mož in najstarejši sin Avgust. Ko je na obzorju zagledal vapor (parnik), je Avgust zacel jokati kot dež. Na železniški postaji v Batujah jo je pricakala še hcerka Ivanka, ki se še živo spomni, kako jo je dvi­gnila na klop in ji pokazala zlato verižico in šal, moder ko nebo. Ob materini vrnitvi je imela njena hcerka Ivana devet let: 
Spomnim se, ko je mama pospravljala po hiši in se jezila, da v petih letih nismo mo-gli niti enkrat odmakniti postelj in pobrisati prahu pod njimi. Meni je bilo strašno težko. Zacela sem jokati in ji odgovarjati, da kdo naj bi pa to naredil, ubogi tata ni vedel, ali bi kuhal ali bi pekel kruh ali šel ven kaj delat. Ko me je ena prijateljica vprašala, ce imam kaj rada svojo mamo, sem ji rekla: »Ne, nimam, ker samo krici na nas!« 
Ta otroška zamera jo je ocitno hitro minila. Kot pravi hcerka Ivane Ce­
bron, por. Furlan, je slednja svojo mamo zaradi izkušenj, širine in raznovrstnih 
znanj, ki jih je pridobila z življenjem po svetu, zelo spoštovala in obcudovala: 
Za razliko od mnogih ostalih aleksandrinskih otrok ni gojila zamere do mame za­radi njenega odhoda, ampak je kmalu razumela, da je to bila edina možnost za preživetje družine. Še vec, svojo mamo je zaradi tega dejanja nekako obcudovala in spoštovala. Vse, kar je naredila mama, je bilo vedno najboljše in edino pravilno. Vedno nam je ponavljala: »Moja mama je bila po sveti in je videla vse sorte in zato 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 167 
dosti ve. Ona sigurno ve, kaj je najboljše, jo je treba poslušat, ker je vidla dosti sve­ta,« nam je vedno ponavljala. 
Mahuska – zgodba vecne migrantke 
Marija Cebron, por. Saab (ali Mahuska, kot jo je klicala njena družina iz Egipta, ker Maricka niso znali izgovoriti; v besedilu bom zanjo uporabljala to ime), se je rodila leta 1906 in svoja prva leta preživela v varstvu pri teti, saj je njena mama služila v Egiptu. Po pripovedovanju njenega sina Roberta Saaba je veckrat pripovedovala o revšcini iz svojega otroštva, kako težko je bilo njeni mami pripeljat otroke h kruhu in kako je med prvo svetovno vojno skrivala svoje brate pred vojaki. Njena sestra Ivana Cebron, por. Furlan, je nadaljevala pripoved: 
V Aleksandrijo je odšla pri 16. letih, in sicer k družini Lydis, pri kateri je že prej delala najina mama. Ob nje­nem odhodu se je oce jokal: »O, saj vem, da te ne bom videl nikoli vec«, in res je ni, saj sta bila ob njenem pr-vem obisku doma že oba starša po­kojna. Sosed pa je pripomnil: »Ojej, vse odhajajo, kdo bo pa nam poma-gal, ker vse grejo?« Mami je pisala Fanny Lydis, naj po­šlje Maricko (Mahusko) k njim za služkinjo, postali so njeni skrbniki in ji priskrbeli tudi vse potrebne do-kumente. Tam se je spoprijateljila z njihovo najstarejšo hcerko Vito, s ka­tero sta bili istih let in katero je njena mama dojila. Prijateljske stike sta ohranili še dolgo potem, ko je Maric­ka (Mahuska) zapustila to družino, in tudi še potem, ko se je porocila in imela otroke. 
Z Vito Lydis sta bili tudi 
tako imenovani sestri po mle­
ku. Iz Mahiskine zgodbe je raz-
Mahuska v Egiptu (avtor neznan, hrani avtorica). vidna vloga socialnih mrež pri 

migracijah v Egipt, kot na primer družinske in prijateljske vezi, osebni odnosi ter vezi znotraj razlicnih skupnosti, tako doma kot v Egiptu. Sestra Ivana je nadaljevala: 
Marija (Mahuska) je pri 18. zapustila to družino in šla k drugi, ker so ji tam bolje placali. Leta 1925 je v Egipt že drugic prišla najina mama in bila zelo prizadeta, ko je ni našla pri Lydisih. Jokala se je, da kam je punca šla, gospa Lydis pa se ji je opravicevala, da ji ni mogla ubranit odhoda, saj je bila že polnoletna. 
Leta 1927 se je porocila z Felixom Saabom, urarjem iz Aleksandrije, ki je bil libanonskega rodu. Maricka (Mahuska) se je porocila s katolikom, a po malo drugacnem obredu, ki pa je tudi katoliški,20 je isto leto pisala njena mati vaške-mu župniku. Še isto leto se jima je rodil sin Richard, leta 1934 hci Jackline, leta 1941 pa Robert. Robert Saab mi je pripovedoval o življenju svoje družine v Egiptu, preselitvi v Libanon in pozneje še v Kanado: 
Po poroki mama ni vec služila, družino je preživljal moj oce. Jackline se je 1952 po-rocila z Italijanom in kmalu po poroki med porodom umrla. Jaz sem mamo povsod spremljal, k frizerju, v cerkev, v Jugoslovanski klub, na razna srecanja in zabave. Pogosto so jo obiskovale njene slovenske prijateljice in ob kavi in piškotih so se pogo-varjale v slovenšcini, mene pa so silile igrati klavir.21 Doma smo govorili italijansko, ker oce ni znal slovensko. Vcasih pa smo govorili tudi nemško ali arabsko. Po Naserjevi revoluciji se je stanje v Egiptu zelo spremenilo. Spomnim se, kako sva z mamo šla po ulici in so Arabci pljuvali za nama ter nama kazali križe.22 Družina je od leta 1943 imela libanonsko državljanstvo in po revoluciji leta 1952 smo zaradi tega mogli placevat poseben davek ter se vsake 2 leti javiti na libanonski ambasadi, da so nam potrdili državljanstvo. Leta 1961 pa tega niso hoteli narediti. Veleposla­nik mi je rekel, da je situacija med Libanonom in Egiptom zelo slaba in naj pobe­gnem, ce lahko. Hkrati pa je moj potni list spravil v predal svoje mize. In ker nisem hotel služit vojske in sploh zdaj, ko je grozila vojna, sem pobegnil cez Sirijo v Bejrut k sorodnikom.23 Kmalu po tem so tudi ostali clani družine vzeli s seboj, kar so lahko strpali v avto in šli kakor na obisk k meni v Libanon, iz katerega se niso nikoli vrnili v Egipt. Jaz sem se medtem porocil. Moja žena Rosy je armenskega rodu in moja mama jo je naucila govoriti italijansko, da jo je potem lahko ucila pec gobanco (po-tica) in druge slovenske jedi. Leta 1967 (po koncu šestdnevne vojne) sem v Kanado emigriral najprej jaz z družino in cez tri leta, ko sem zaslužil nekaj denarja in se 
20 Felix Saab je bil maronit. 
21 Robert Saab je poklicni pianist. 
22 Tudi Nadija Rijavec iz Šempasa mi je pripovedovala, da v nekaterih mestnih predelih ni bilo pametno hoditi sam. Ce pa so se jim na ulici približali Arabci, je bilo pametno hitro vzeti v roke kamen, da so se prestrašili in jih pustili pri miru. 
23 Ravno na dan, ko je razpadla Združena arabska republika – unija med Egiptom in Sirijo. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 169 
ustalil, so za mano prišli še starši in brat z družino. Na življenje v Montrealu smo se še kar hitro navadili, predvsem zato, ker smo znali jezik (francošcino). Najtežje se je bilo navaditi na podnebje, priti iz pušcave v to polarno zimo je kar velik šok. 
Mahuska je leta 1958 z možem prvic obiskala Slovenijo. S tega obiska ji je ostala živo v spominu Postojnska jama, o kateri je nato pripovedovala svojim otrokom. Drugic je s svojim starejšim sinom in z možem prišla leta 1967. S volkswagnom so se preko Turcije in Jugoslavije pripeljali iz Bejruta. Zadnjic so jo sorodniki v Sloveniji videli na veliko noc leta 1970, ko so se na poti v 

Mahuska in Felix Saab leta 1958 na ladji. To je bil Mahuskin prvi obisk doma (avtor neznan, hrani avtorica). 
Kanado za en teden ustavili tudi doma. 
Mahuskino življenje je bila ena sama selitev. Dvakrat je morala z družino zaceti popolnoma iz nic, najprej v Libanonu, nato pa še v Kanadi. Vzroki vseh omenjenih migracij so bili najprej ekonomski, nato zaradi krize na Bližnjem vzhodu politicni, bali pa so se tudi vojne. V Egiptu je in ni našla srece, pravi njena sestra. Vedno sva si pisali pisma in si pošiljali paketke, ona meni razne stvari, ki se pri nas niso dobile, jaz nji pa lipovo cvetje za domaci caj. Marijina nevesta Rosy Saab pravi: 
Razen tega, da je zelo pogrešala svojo družino in svojo vas, ki nam jo je znala do koticka natancno opisati, mislim da je bila s svojim življenjem v Egiptu zadovoljna in ji ni bilo nikoli žal, da je odšla oziroma prišla. Po poroki ji ni bilo treba vec delati in lahko je uživala radosti mestnega življenja. Bila je lepo oblecena in vsak teden je šla k frizerju. Z otroki je popoldneve preživljala na plaži in s svojim možem je lahko pogosto hodila ven na vecerje. Vsega tega na vasi ne bi mogla imeti. Odhod najprej v Libanon in potem še v Kanado je pa druga zgodba, ki je bolj zaznamovana s stra­hom in stresom zaradi strahu pred vojno. 
Maricka in Felicka – med dvema domovinama, med dvema otrokoma Prav srce me boli, ko mi pišeš od Nile, da povprašuje po mami, kedaj pride domov. Oh, otrok, ko bi ti vedel, kako tvoja mama želi te videti in objeti in ljubiti te gorece, pa zaman. Bog ve koliko casa bo še treba, predno se to zgodi. Ker casi se vedno slabšajo in še blagor družinam, ce imajo kakšnega po svetu! (Felicka v pismu možu 
Francu, 5. 12. 1928). 
Z življenjsko zgodbo Marije Bavcar, por. Furlan (ali Maricke, kot jo imenuje njena družina; to ime bom uporabljala v nadaljevanju), na eni strani, in Felici­te Koglot, por. Peric (ali Felicke, kot jo imenuje njena družina in bom to ime uporabljala v celotnem besedilu, kjer pišem o njej), na drugi, bom poskušala rekonstruirati lik aleksandrinke, raz­pete med svoje lastne otroke in otroke, ki sta jih varovali v Egiptu. Obe sta bili varuški v Egiptu, Felicka v Aleksandriji, Maricka pa v Kairu, in to v casu, ko so njuni otroci doma odrašcali pod vse bolj narašcajocimi fašisticnimi represijami. Poleg pricevanj svojih potomcev je Fe-licka za sabo pustila zelo bogato koren­spodenco med njo in njenim najprej za-rocencem, potem pa možem Francem. Maricka pa je za sabo pustila samo kup fotograij, pisma pa so unicena, saj so po besedah njene hcerke Štefanije Furlan 

Bilje okrog leta 1927/28: Felicka s »svojimi otroki« na vozu precka Vipavo. Otroci v njenem narocju so od leve proti desni: nepoznan otrok, njena hci Danila in Fredi Stern, Felickin varovanec iz Aleksandrije (avtor neznan, hrani Neda Rusjan por. Bric). 
morali pred Italijani skrivati vsako slovensko crko; vecina pisem je zgorela. 
Maricka 
Maricka se je pri 27. letih porocila z Maksimilianom, sinom Ivane Licen (Johane), por. Furlan, in še isto leto se jima je rodil sin Herman. Po smrti mo-ževega mlajšega brata so se preselili k tašci in cez dve leti je rodila še hcerko 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 171 
Štefanijo. Mož je delal kot kovac v vaški tovarni. Hiša s samo štirimi prostori ni bila vec dovolj velika za novo družino. Da bi jo lahko pove-cali in kupili še kaj zemlje, je Ma-ricka leta 1925 odšla v Egipt. Delo in papirje ji je priskrbela svakinja Štefanija Furlan, por. Sontz. Štiri­letnega sina in 15-mesecno hcerko je pustila v oskrbi možu in tašci. Hcerka Štefanija Furlan, por. Gor­jup, pripoveduje: 
Najprej jaz sploh nisem razumela, kdo je moja mama. Ker se mame nisem spo­mnila, sem nono klicala mama in sem bila sigurna, da je ona moja mama. Šele ko sem bila dovolj stara, so mi razložili, da je ona moja nona in ne mama, ter da moja mama služi v Egiptu. Ko sem bila majhna, sem bila tudi sigurna, da Miklavž živi v Egiptu. »Ja kako je pa Mi-klavž vedel, kaj nam mora prnest,« sem spraševala oceta. »Ja kako, kako, mama 
ga je videla, kako v Aleksandriji hodi po ulici in mu je tvoje pisemce vrgla v koš. Pol je pa poslala, kar je prinesel,« mi je odgovarjal oce. Spomnim se, ko sem imela 4 ali 5 let in sva z bratom celo noc cakala, da se napolnijo šolni (cevlji) na oknu. Ko sva zjutraj vstala, je bilo v šolnih pisemce od mame, orehi, sadje in velika šiba za brata. »Zakaj sem pa samo jaz dobil šibo, ona pa ne?« je vprašal oceta. »Zato, ker ona je bila celo leto pridna, ti pa ne,« mu je odgovoril. »Kaj sem pa naredil, da mi mama pošilja šibo iz Egipta?« je zajokal in tako udaril s šibo po stranici postelje, da se je razletela na tisoc košckov. 
Maricka v Aleksandriji ni bila dolgo in tam tudi ni delala kot varuška. Šele ko je šla v Kairo, se je zaposlila kot guvernanta pri družini Barcilon. Va-rovala je njune tri sinove Luciena, Andrea in Rogerja. Leta 1929 je za pol leta prišla domov na obisk in njena hcerka se še sedaj spominja, kako jo je peljala k vpisu v šolo. V šoli so bili otroci aleksandrink veckrat deležni šikaniranj, ker so se na zunaj (to je po obleki) razlikovali od drugih otrok. Vselej sem bil najlepše oblecen, se spominja Rafael Rojc, sram me je bilo pred vrstniki in sem se zato 

zanalašc umazal, da bi jim bil bolj podoben.24 Štefanija Furlan, por. Gorjup, se spominja, kako ona in brat v šoli nikoli nista dobila befane,25 uciteljica ju je za­podila iz vrste, rekoc, vajina mama služi zlate štrline v Egiptu in zato ne dobita darila. Ja pa kaj, ce nam pošilja štrline, sva zato pa brez mamice, a ni to še hujš? sem se jezila nanjo, a ni nic pomagalo, se spominja Štefanija. 
Leta 1937 se je mama za stalno vrnila domov. Ni minilo še pol leta, pa je prišlo pismo iz Egipta, da je Andre Barcelon zbolel za otroško paralizo in da se cele dneve joce po njej. Njegova mama Edmee jo je prosila, ce lahko pride nazaj. Z ocetom sta se pogovorila in se odlocila, da gre na­zaj v Egipt. Mama mi je rekla, da se­daj ko sem konca­la šolo, bom lahko pomagala noni. Ob slovesu sem jokala ko dež, mama Jo-hana pa se je skrila pod stopnice in ji rekla, saj vem, da te ne bom vec vide-la. Andre je potem v Egiptu umrl in ne vem koliko casa je še služila pri Bar-cilonih, preden je šla k drugi družini, kjer je varovala eno puncko. Leta 1940 se je hotela vrniti, a par dni pred odhodom ladje so zaprli morje in ni mogla nazaj. Vse do konca vojne nismo dobili nobenega pisma, mi smo jih pošiljali v Egipt, ma ne vem, kam so šla. Njena pisma od prej se niso ohranila, zaradi Italjanov smo vse zažgali, ker je vsaka slovenska crka bila prepovedana. Leta 1943 se je v Kairu srecala s svojim sinom, ki je bil v Aleksandriji angleški vojni ujetnik. Herman je bil že na za-cetku vojne mobiliziran v italjansko vojsko in potem so ga poslali v Libijo, pol pa še v Tunizijo kopat jarke. 1943 je bil zajet od Angležev26 in poslan v taborišce, najprej v 
24 Fond D. Makuc, PANG. 
25 Italijanski praznik, ki izvira še iz predkršcanskih casov; njegovo praznovanje so fašisti zelo spodbujali. Befana naj bi bila po ljudski tradiciji carovnici podobna igura, ki obdaruje otroke v noci s 5. na 6. januar. 
26 Po bitki pri El Alameinu oziroma zavezniškem prodoru v Tunizijo. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 173 

Alžirijo, potem v Palestino, nazadnje pa v Aleksandrijo pobirat mine. Tam je prosil, ce lahko poklice svojega strica in dobil je dovoljenje, da gre za eno popoldne iz ta­borišca obiskat sorodnike. Stric ga je peljal v Kairo k mami, ne da bi ji prej povedal, in ko je stopil pred njo ga sploh ni prepoznala, ker ga toliko casa ni videla. Potem jo je še veckrat obiskal, dokler se s prekomorskimi brigadami ni vrnil v Dalmacijo. Za božic leta 1946 se je mama vrnila domov. Smo pricakovali, da pride, samo nismo vedeli kdaj, pol se je pa kar znajdla doma. Drugi dan so za njo prišli še bauli (veliki leseni kovcki, s katerimi so se aleksandrinke vracale domov). 
Maricka je nato živela z družino svo­jega sina in vzgajala vnuke, saj je otro­štvo svojih otrok zamudila. V Egiptu se je naucila angleško, arabsko, francosko in špansko, italijansko pa je znala že od prej. Slabih dvajset let po njeni vrnitvi domov je iz Milana prišlo pismo Ellija Barcelona, njenega nekdanjega delodajalca. Napisal je, da so morali zapustiti Egipt. Najprej so šli v Španijo, nato pa v Italijo, sedaj pa bi jo radi obiskali. Kmalu je prišlo še eno pi-smo, v katerem so jo prosili, ali lahko po­maga najti varuško njihovim sorodnikom v Rimu, ker dekleta iz tvoje dežele so po­štene in sposobne, piše v pismu.27 Maricka jim je odgovorila, da se sedaj dekleta brez težav lahko zaposlijo doma in niso vec pri­pravljene iti tako dalec služit. Cez pribli­žno štiri leta je Maricka umrla. 
Vec kot šestdeset let po njenem pri­
hodu iz Egipta pa je njena družina preko 
interneta našla najmlajšega sina družine Barcilon in od njega 29. 7. 2007 pre­
jela e-mail: 
Marija (Maricka) mi je bila kot mama in zelo sem jo imel rad. Še vedno se spo­mnim, kako sem jokal, ko je odšla. Moj svet se je porušil. Bila je neverjetna ženska, zelo predana nam otrokom. Res se je vrnila, ko je moj brat Andre zelo zbolel in umrl, ker takrat nismo imeli antibiotikov. Marija je bila vse, kar sem imel, ko sem odrašcal. Moja mama, ceprav zelo prijazna ženska, je bila vedno zaposlena s svojimi 
27 Družinski arhiv avtorice. 

sestrami in prijatelji in pogosto so hodili igrat karte v športni klub Aleksandrija, kjer so se vsi njeni prijatelji shajali. Jaz sem bil vedno z Marijo. Poleti je moja mama hodila z mojim ocetom na potovanja v Pariz in na enem od teh potovanj so jo mo-rali nujno operirati, ker je imela izrastek na glasilkah. Morali so ji narediti posebno operacijo zato, da je lahko dihala in taka je ostala do konca življenja. Spominjam se, ko se je vrnila: najprej je sploh nisem prepoznal (ker je bila proc dlje kot obicajno) in potem, ko je spregovorila, sem se zelo ustrašil in se skril za Marijo. Od takrat je bilo vse drugace. Zelo pogosto sem mislil na Marijo in nisem si odpustil, da je nisem poiskal, ko sem imel dvajset let. Ko si mlad, imaš zelo veliko stvari v svoji glavi, sanj, ambicij, in pozabiš, kaj je res pomembno. 
Zaradi migracij je bilo treba reorganizirati družinske in sorodstvene od-
nose. Malokaterega otroka so aleksandrinke zapustile, kot se jim je ocitalo; 
vecina je svoje otroke pustila v oskrbi bližnjih ali daljnih sorodnikov, zelo ve­

Marickina egiptovska osebna izkaznica (hrani avtorica). 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 175 
liko vlogo pri skrbi zanje pa je imel oce. Odnos oceta do ženinega odhoda in podpora, ki jo je med materino odsotnostjo nudil otrokom, sta bila pri obliko­vanju odnosa do mater ob njeni vrnitvi kljucna. Pri tistih družinah, ki so pre­ko pisem in fotograij ohranjale konstantno povezanost, zamere in odtujitve skoraj ni bilo. Tako mati kot otrok sta sicer trpela zaradi locitve, a ob zadostni custveni podpori razširjene družine in socialni podpori okolice se otroci niso pocutili zapušcene in so dejali, da pac družina ne bi mogla (pre)živeti, ce mama ne bi šla delat v Egipt. Vecina zapušcenih otrok, s katerimi sem se pogovarjala, je kot izredno travmaticno obdobje v svojem življenju navajala nasilje fašistov, vojno in povojne dogodke, ne pa materinega odhoda v Egipt. Na moje prese­necenje so v pogovoru o aleksandrinkah in Egiptu tri cetrtine casa namenili drugi svetovni vojni ali predvojnemu fašisticnemu obdobju (!). Seveda sem naletela tudi na primere, ko otrok ni dobival dovolj podpore s strani družine ali okolice, se zato cutil zapušcenega in je materino odsotnost doživljal zelo travmaticno, ob njeni vrnitvi pa jo je odklanjal. To je bilo zlasti prisotno pri sirotah, ki so zaradi razlicnih razlogov ostale tudi brez oceta. 
Varuške in dojilje pa so morale še dodatno redeinirati družinske odnose, saj so vzpostavile nov odnos z otroki v Egiptu. Kar je, kot je razvidno tudi iz Marickinega in Felickinega primera, povzrocilo razklanost med dve družini. Iz pisma Rogerja Barcilona je ocitno, da je bila custvena vez med otroki in njihovimi varuškami zelo mocna. Tudi zato, ker se njihove mame niso prevec ukvarjale z njimi in so bili na nek nacin tudi oni zapušceni otroci, ceprav z mamo ob sebi. Omenjene custvene vezi so reorganizirale vec družin in vzpo­stavile skoraj neke vrste »zamišljeno sorodstvo«,28 med katero lahko štejemo tudi povezanost, ki so jo cutili t. i. bratje in sestre po mleku. Sprejmem ga za brata, ker vidim, da je mamo spoštoval in jo imel rad, tako je na moje presene-cenje Štefanija Furlan, por. Gorjup, hcerka Marije Furlan, komentirala pismo Rogerja Barcilona. Tudi Claudia Roden se bolj identiicira s svojo varuško kot s svojo mamo. Na predavanju v Cankarjevem domu je o svoji mami cinicno pri­pomnila: Moja mama pa je tako ali tako mislila, da je najboljša mama v celem Egiptu, zato ker je vsakic prišla s svojimi prijateljicami v kopalnico in gledala, kako me Marija kopa. Naše mame so bile zelo razvajene. Ko so jo novinarji pro-sili, naj opiše najpomembnejšo osebo svojega življenja, je na grozo svoje mame opisala svojo slovensko varuško. Ob tem se odpirajo nova vprašanja identitete, ki jih zaradi prostorske omejenosti clanka na tem mestu ne bom nacenjala. 
28 Termin »zamišljeno sorodstvo« je parafraza koncepta »zamišljene skupnosti« Benedicta An-dersona (2007). 
Pisma none Felicke 
Felicka se je rodila leta 1899 in prvic šla v Egipt leta 1921 zato, da bi se lahko porocila s svojim zarocencem Francem Pericem. Njena mama ni bila prevec navdušena nad njeno izbiro, predvsem zato, ker je bil Franc najstarejši sin v zelo veliki družini in je nanj, posredno pa tudi na Felicko, padla skrb za celo družino. Da bi si zaslužila doto, je Felicka februarja leta 1921 odšla v Ale-ksandrijo. Službo in papirje ji je priskrbela babica, ki je bila v Egiptu. Bogata korespondenca med Felicito in njenim najprej zarocencem, nato pa možem Francem Pericem je potekala med letoma 1921 in 1924 in med 1928 in 1931. Pisma še danes hranita hcerka Jožica Peric, por. Rusjan, in vnukinja Neda Rus­jan, por. Bric. 
Avgusta leta 1921 je Felicka pisala svojemu zarocencu Francu: 
Kako sva vcasih luno in zvezde gledala in mislila na bodoce dni. Vedi tudi sedaj gledam luno in zvezde in mislim morda tudi ti morda ravno ta cas jo gledaš in misliš enako jo vidimo. Pa žal le mi smo oddaljeni dalec eden od drugega, pa vedi v mislih sva zmeraj združena, kaj ne? Veckrat te vidim v sanjah, tudi to mi je malo bolj v tolažilo. 
Kmalu bode polnoci spanec sili mi v oci zato pa ljubcek lahko noc še en poljub pošiljam vroc. 
In Franc ji je v pismu z dne 6. 3. 1921 odgovarjal: 
Draga mi Felicka jaz kakor sem ti že doma prej pravil da zmiraj mislim nate da zmiraj te vidim povsodi kamor grem da hodiš z menoj. In tako tudi sedaj in še bolj bolj kakor prej cel dan te imam v mislih kakor da bi bila doma. Felicka! (…) Sedaj pa te srcno pozdravim ter v duhu gorece poljubim v resnici pa poljubljam tla kjer so nekdaj stopale tvoje nežne nožice tvoj Franc. 
Felicka je že pred odhodom v Egipt obiskovala t. i. gospodinjsko šolo v Avstriji in si v svoj zvežcic, ki ga njena družina še hrani, zapisovala tudi nauke 
o vzgoji otrok: »Pokoršcina je brezpogojna odrejenost pod voljo drugega. Da jo dosežeš pri otroku, obracaj vso pozornost na svoje ukaze. Ne zahtevaj od otroka nemogocega. Zaupaj in prepoveduj jasno in odlocno. Ukaz bodi kratek in miren. Svojih ukazov ne pojasnjuj in ne opravicuj, ker povzrocaš s tem le ugovor in prepir«. Iz tega sklepam, da je imela tudi formalno izobrazbo kot vzgojiteljica. Prvic je Felicka v Egiptu ostala dve leti in se zaposlila pri grški družini kot varuška njihove hcerke Marike. Tu ji ni bilo prevec dobro, veckrat 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 177 
je bila tudi lacna. Okrog veliko noci leta 1921 se je Felicka potožila svojemu zarocencu: 
Oh, kako sem bila srecna nocoj, ko sem sanjala, da smo se vrnile jaz in Zorka domov in da ste nam prišli nasproti po cesti in ravno par korakov je še manjkalo, že sem mislila kako se bomo pozdravli in poljubli, pa me poklice gospa za it k otroku. Res škoda. Upajmo, da kakor vse na svetu enkrat mine, da tako nam mine tudi ta tri leta in da ce nam Bog zdravje ohrani, da vcakamo tudi ono srecno svidenje. Kako si veckrat predstavljam oni srecni trenutek, ko bi se vapor približeval kraju. Ah, ne smem si misliti, ker je še dolgo, dolgo do tega cilja. Vedi, da zdaj pripoznam prego­vor, da v tujini se vec solzi potoci, nego vode popije. Vedi, da vcasih hoce pociti srce od domotožja! 
Že v prejšnjih poglavjih sem omenila, kako so na aleksandrinke veckrat letela razna namigovanja o njihovem domnevno necednem delu v Egiptu. Za mladoporocenca so bila oddaljenost od ljubljene osebe in razna namigovanja težak preizkus. Tudi Franca so razjedali dvomi in Felicka mu je v pismu z dne 26. 12. 1921 ostro odgovarjala: 
Saj mislim, da ne more nobeden mi reci žal besedice radi tega, ker sem šla. Nikar ne proklinjaj Egipta, ker clovek ne živi samo od ljubezni, ampak, ce je ubo­štvo, je dostikrat krivo v zakon­skem življenju prepira in hvala Bogu, da mi je dal priložnost si kaj prislužiti. (…) Ali misliš tako 
o meni ali, da smo v kakšni sla-bi hiši? Vedi radi tega bodi brez skrbi, ker hiša je poštena in bolj pazijo na nas kot doma. Naj si bo v vseh receh, v dušnih in telesnih ozirih. Kakor razvidim iz tvoje­ga pisanja, da morda, ker smo v tako slabo imenovanem mestu, da smo vse ednake. Se motiš, ker ce smo proste, gremo k munjam (nune) in tam igramo, prepeva-mo in vse naše veselje je to. 
neznan, hrani Neda Rusjan por. Bric). 

Dvom o tem, s cim si dekleta služijo denar v Egiptu, koliko prostega casa imajo in kaj v tem casu pocnejo, se je ocitno še kar nadaljeval in nadaljeval. V pismu mesec pozneje (tj. 25. 1. 1922) je spet govor o »nesrecah in cednostih« mladih žensk, a iz Felickinih rahlo sarkasticnih besed je mogoce razbrati, da je bilo vec grešnic na tej strani oceana: 
Oh, dragi, kako pomilujem ubogo ***, da je tako globoko padla. Jaz bi rada vedela ali s tistim Taljanom od prej, ki ji niso pustili ga vzeti ampak so pravli, da je bogat. Sicer že prej sem slišala, da Italjani so politikoni, da so že vec slovenskih punc tako osleparili, obetali so jim bele gradove a še niti crne bajtice niso imeli. Dragi! Ne ra­zumem, kaj je postala naša vas. Prav sram nas je slišati vsaki teden izvemo kakšno tako novico. V resnici hvalimo Boga, da smo se rešile od tam, da bi ne morda tudi me polagoma padle tako globoko. Ker ljubezen je le ljubezen in se pride dalec. Ravno danes sem slišala, da tudi ***29 je v drugem stanu z enim Italjanom iz Monfalkona in dalje še v Gorici služi, ker se boji domov, namrec se boji oceta. Oh, uboge punce, kako se mi smilijo in koliko jih je. Verjemi mi, da raje bi se znajdla koj mrtva, kot pa v takem položaju. Potem bi znali reci Alešandrinkam kaj? Hvala Bogu, kar nas je po vojski sem prišlo, nam ne more nikdo žal besedice reci dozdaj in upam, tudi v bodoce. Ker priložnosti nimamo kot doma in prostosti tudi ne in teh par prostih uric, ki jih imamo, nas že dobro pazijo, da jih ne obrnemo v slabo. 
Ko je Felicka leta 1923 prišla domov, sta se s Francem porocila in nasle­dnje leto se jima je rodila hcerka Danila. Živeli so skupaj s Francevimi starši in z mlajšimi brati in sestrami. In ker Franc ni mogel preživljati tako velike dru­žine, je Felicka leta 1925 ponovno odšla v Egipt. Tudi Franc je medtem odhajal na obcasno delo v Švico, dokler so mizarji še dobili delo. Danila je bila veckrat v varstvu starih staršev, saj sta oce in mama delala v tujini. Ko je bila Felicka drugic v Egiptu, se je zaposlila kot varuška pri judovski družini, kjer se je zelo navezala na njihovega sina Fredija. Pri tej družini ji je bilo precej bolje, saj so jo spoštovali, gospa ji je dajala obleke, veliko so potovali in prišli na obisk tudi v Bilje. Med tem obiskom je sredi Vipave nastala tudi fotograija Felicke na vozu z otroki v narocju. Tega obiska se Felicka spomni tudi v pismu, ki ga je pisala možu 25. 10. 1928: 
Ljubljeni možek! V ponedeljek so se vrnili gospodje. Prinesli so vsakemu kaj poseb­nega, otroku vsake vrste oblekci. Zelo me je bolelo za videt otroka kadar je zagledal mamo. Sprva skoro je ni vec spoznal, potem pa jo je tako vzljubil, da par dni je hotel biti samo z njo. Zdelo se mi je predpodoba Danile, ko me je zagledala in rada je bila 
29 Vse osebe v tekstu so navedene z resnicnimi imeni in priimki. V primeru deklet, omenjenih v tem pismu, pa sem se odlocila za anonimnost. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 179 
z menoj, revica ni pa imela srece, da bi jo njena mama samo njo ljubila ampak bil je judic (Fredi) vedno na poti. Oh kako jo želim videti in ji vracati materino ljubezen, katero je v tem casu pogrešala. Sedaj sem videla in prepoznala, da tudi otroci trpijo, na primer ta fantek, vsaki dan jo je klical in tako milo gledal sliko kjer sta oba in bil srecen že samo, da je imel sliko v rokah. Sedaj se pa ne zmeni za nic vec, ko ima oba pri sebi. Ubogi otroci, vsako se mi smili, ce nima starišev pri sebi in ce pomislimo koliko jih je sedaj na tem stališcu. Pa pustimo to, ker poreceš, da Danila je vseedno srecna, da le ima tateka, kaj? 
Iz številnih pisem je razvidno, da sta si Felicka in Franc pogosto dopiso­vala. Franc je pismom prilagal Daniline pogosto objokane fotograije in zadaj pripisal, vidiš kako se joce, ker te pogreša. Zanimivo je, da se je Felicka zacela v pismih podpisovati kot Srecka, kot da bi hotela s tem protestirati proti po­italijancevanju slovenskih imen. Ker je bil fašizem eden poglavitnih vzrokov izseljevanja Primorcev (ne samo aleksandrink) med obema vojnama, bom v skladu z namenom pricujocega besedila opisala tudi dogodek, ki zelo povedno ilustrira rasisticno in fašisticno zatiranje. Franc je v pismu od 25. 10. 1928 ves prestrašen opisoval smrt pesnika in sodelavca goriške Edinosti Draga Bajca (1904–1928), do katere je nakljucno prišlo pri njih doma. Bajc je bil na poti na univerzo v Padovi obvešcen, da ga išce policija in da bo interniran na italijan­ske otoke, zato je želel zbežati v Jugoslavijo, a je na poti zbolel in prosil Franca za prenocišce; ponoci je zaradi mrzlice umrl. 
Pa pazi se in ne se prevec prestrašit. To kar se je zgodilo in zopet na vesti naš tlacan, kateri nam preganja naš najboljši cvet, kateri nam unicuje in zapira naše najboljše ljudi. (…) Vsi smo jokali v hiši kakor bi bil naš. Oh kaj je bilo pa potem po par urah ko so prišli svoji iz Vipave. Oce sestra dva brata stric. To smo mislili da znorijo, potem je prišla komisija iz Gorice, karabinirji, jaz ves u strahu da me bodo zaprli, potem pa so ga nesli na pokopališce v kapelo, ter se mašcevali nad njim mrlicem s tem da ga niso hoteli pogrebsti. V sredo kmalu popoldne je umrl, šele v nedeljo predpoldne so vdobili dovoljenje da ga smejo pokopati in peljati domov v Vipavo. V Biljah ga je spremljalo ljudstvo iz celih Bilj do cerkve, vse polno vencev in rož se je nabralo da ni bilo mogoce jih kam spravit. Venci so prihajali iz vseh strani najvec iz Gorice ker je bil v Gorici v službi pri Edinosti. Potem iz Bilj ga peljejo v Vipavo, kjer se je zbralo toliko ljudstva, da so pogreb oblastva prepovedala drugi dan ko so se ljudje poizgubili, so ga vndar dovolili pokopati. Jaz nisem šel ker je padal dež. (…) Danes smo vse zvedeli kako daje bilo pri pogrebu. V ponedeljek se je zbralo še vec ljudstva kakor v nedeljo. Vencev in rož toliko, da se še ni videlo pri pogrebu v naših krajih. Oblastva so zacela zopet delat sitnosti in grozit da ga ne pokopajo ako ne gredo proc, in da naj nesejo tudi rože proc. Tako v ponedeljek prav z nocjo so ga vendar pokopali. Pravijo da niso pustili ne duhovnika in ne zvonenja in ljudem niso pustili ne moliti ne jokati koga so videli jokati so ga fašisti pretepli. Tako ker jim je živ ušel so si razhladili na ta nacin srd da so se mašcevali nad mrtvim. Zdi se mi da živimo v dobi od Atile. Tudi pozaprli so jih nekaj. V Postojni vstavili cel vlak dijakov kateri so prihajali iz Jugoslavije, ter jim niso pustili iti na pogreb (…). 
Dopisovanje se pocasi koncuje, saj se je Felicka leta 1930 vrnila domov in rodila še dve hcerki. Doma je hrepenela po svojih egiptovskih otrocih, Fre­diju in Mariki, tako kot je v Egiptu hrepenela in imela slabo vest, ker je doma pustila Danilo. A njena zgodba nima srecnega konca. Med drugo svetovno vojno so Danilo fašisti aretirali. Po štirinajstih mesecih razlicnih zaporov je kapitulacijo Italije docakala v Sulmoni pri Rimu. Tako izmucena in bolna je na svoj devetnajsti rojstni dan umrla. Kar je Felicka zaslužila v Egiptu, je po vojni z nacionalizacijo izgubila, leta 1950 pa je umrl še Franc. Njene hcerke in vnu­kinje so vedele za pisma in Felicka jim je vedno govorila to boste brali, ko bom umrla in se smejali. Njena vnukinja je na njihovi podlagi pripravila gledališko predstavo Trieste–Alessandria Embarked, ki jo je posvetila vsem aleksandrin­kam, predvsem pa svoji babici. 
Bogata korespondenca med Felicko in Francem nam ponuja edinstven vpogled v intimo in custvovanje zarocencev/zakoncev, ki sta zaradi migracije doloceno obdobje živela loceno. Zdi se, da razdalja ni povzrocila odtujitve in ohladitve njunega odnosa, temvec sta s pismi vzdrževala medsebojno bližino in povezanost. Še vec, pisma so bila kljucna za informacije o dogajanju doma in v Egiptu ter za vzdrževanje povezanosti med družinskimi clani. 
Marija Cerne – Ce greš po svetu, imaš tudi malo pameti 
Namenoma sem za konec prihranila življenjsko zgodbo še živece aleksan­drinke. Na zacetku tega dela jo lahko vidimo na fotograiji, kako se sprehaja s prijateljico po ulicah Alesandrije.30 Marija Cerne se je rodila leta 1912 v Biljah in najzgodnejše otroštvo kot begunka preživela v Avstriji. Po vrnitvi se je njen oce lotil obnove v prvi svetovni vojni poškodovane hiše in se zaradi tega zelo zadolžil. Ker so se med fašizmom obresti samo povecevale, mizarskih narocil pa je bilo vse manj, se je leta 1926 odpravil v Argentino. Po veliki gospodarski krizi denar iz Amerike ni vec zadostoval, zato je Marija leta 1931 odšla v Egipt. Prvih pet let je bilo najhujših, pravi Marija, vse se ji je zdelo cudno, hrana, obi­caji, še najbolj pa Arabci v tistih krilih. Najvec so ji pomagale šolske sestre iz azila. Pri prvih delodajalcih je bila hrana za služabnike pomanjkljiva in zaradi tega je zbolela na želodcu. 
30 Avtor fotograije ni znan, hrani jo Marija Cerne. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 181 
Po petih letih sem se vrnila domov in hotela ostati za stalno. Sem imela 27 let in sem hotela ostat doma, a tata me je prosil, ce bi šla še enkrat v Egipt, da bi odplacali dolg. Mi je obljubil, da ce odplacam dolg, je pol hiše moje. Smo šli na županstvo in pred pricami mi je dal potrdilo, je bil velik poštenjak in danes je res pol hiše moje. Drugic sem se zaposlila pri družini Rolo. Bili so zelo premožni, imeli so plantažo bombaža in enajst služabnikov. Jaz sem bila sobarica, nikoli nisem hotela delat z otroki. Rolo so bili judovske vere, pri Judih se je na sploh najbolje stalo in jaz sem pri njih ostala dvaindvajset let. Od arabskih sodelavcev sem se navadila arabsko, potem sem se pa še francosko. Sem si kupila slovar in tako, pol pa pobereš še malo tle, malo tam in potem gre. Ti gospodarji so poleti radi potovali v Francijo na Azurno obalo in jaz sem šla z njimi. Leta 1956, ko je bila v Egiptu revolucija, smo bili ravno v Aix en Provance in gospodar je tam v hotelu umrl od žalosti, ker je imel ves denar na bankah v Egiptu. Niso se mogli vrnit, ker so bili Judje pa še Angleži, najslabša kombinacija takrat. Jaz in šofer sva se vrnila v Aleksandrijo in ker sem bila tam, niso potem prevzeli hiše. Hci je prišla iz Londona urejat stvari in je poskrbela, da so nam služabnikom vse izplacali, tudi trinajsto placo. Gospa se je potem preselila k njej v London in ko sem bila doma, sem jih šla obiskat na Angleško. Z vlakom sem šla, je bilo strašno lepo. 
V nasprotju z vecino aleksandrink, ki so po revoluciji zapustile Egipt, ker je bilo težko dobiti službo, se je Marija v Egipt vrnila. Doma jo je cakala obljubljena polovica hiše, katere dolg je odplacala, a starši so ji že umrli, in kot pravi, zato ni hotela ostati doma. Verjetno je k temu pripomoglo še to, da je bila vecina prijateljic že porocenih, ona pa je imela že šestinštirideset let. Kot sobarica se je zaposlila pri družini Sahiun, gospodar je bil kirurg palestinskega rodu, gospodarica pa francoskega. 
Šla sem z njimi v Bejrut, ker v Egiptu je bilo vse drugace, ni bilo vec toliko Evropej­cev in tako. Potem smo šli še skupaj v Francijo k njeni družini in cakali, da dobijo dovoljenje za it v Ameriko. Leta 1970 so šli v Boston in so uredili dovoljenje še meni. Najprej nisem hotela it, ker v Ameriki so gangsterji, ampak so me prepricevali in prepricevali, pa navezana sem bila na njih, na otroke, ko da so moja družina. In sem si rekla, ma kaj bom jaz delala doma, vse moje prijateljice so porocene, ma bejži rajši v Ameriko. Sem imela 59 let, si nisem miselna, da bom dobila kako pokojnino. Gospodar mi je reku, naj pridem, ce drugega ne, bom videla Ameriko in tako sem šla in ostala dvanajst let. 
Marija je živela v predmestju Bostona. V Ameriki ji ni bilo tako všec kot v Egiptu, ker ni bilo toliko Slovencev in ni imela družbe. A odpravila se je na obisk k prijateljici v Kanado, z avtobusom, tako, da clovek še kaj vidi, a ne, ce že gre na pot. Z omenjeno družino je Marija ohranila stike vse do danes, poklicejo jo vsaka dva tedna, ji pišejo za novo leto in v Biljah so jo že veckrat obiskali. Pri njih je živela vsega skupaj štiriindvajset let. Pri sedeminsedemdesetih letih se je Marija vrnila v Bilje in si rekla zdaj je pa zadosti. Danes še vedno živi v svoji polovici hiše v Biljah ob skromni ameriški pokojnini in budno spremlja nihanja ameriškega dolarja na borznih tecajih. 
V Egiptu je Marija zahajala tako k šolskim sestram kot v Jugoslovanski klub. Prosta je bila dva popoldneva v tednu, ob sobotah in cetrtkih. Tiste, ki so delale z otroki, so bile obicajno proste eno popoldne med tednom, za konec tedna pa le redko. Ob prostih dnevih je Marija obiskovala prijateljice, nakupo­vala, ob sobotah so med tretjo in šesto uro rade zahajale tudi v kino. O svojem življenju v Egiptu ni veliko govorila: 
se mi ni dalo, saj je bilo tako ali tako veliko drugih še živih in potem se mi ni dalo govorit Dorici (Makuc, avtorici knjige o aleksandrinkah), kako je bilo, saj so ji itak že one vse povedale. Zdaj pa ni vec nobene. Že ko sem bila majhna, so na aleksan­drinke gledali, kot da so šik (lepe, elegantne). Tudi jaz sem dobila veliko šik stvari, ko sem delala dol. Ene so zaradi tega šle z velikim veseljem. So komaj cakale, da postanejo aleksandrinke. (…) Šle smo pa predvsem zato, da bi zaslužile vec, tukaj v Gorici si dobila 50 lir, v Egiptu pa 300, zato smo šle, zaradi denarja. 
Tudi ona mi je potrdila, da so bile aleksandrinke doma na slabem glasu. 
A ni bilo vse tako. Tudi ni bilo vse tako slabo, kot piše ta v tej knjigi (Marjan Tomšic: Grenko morje). Tudi ni bilo teh haremov, kakor piše v tej knjigi. V mojih casih tega ni bilo vec. Jaz sama tudi ne vem, da bi se kakšna izgubila, se je govorilo, ampak jaz vem samo za eno, da se je porocila z drugim. Z muslimanom, a je živel po evropej­sko. Je prišla prilika, je bilo drugo življenje tam. Sej, kakor ste vi bila pametna, tako kot povsod po svetu je treba it z malo pameti, a ne, 
je koncala svojo pripoved. Mariji Cerne je tako kot na primer Mariji Ce­bron (Mahuska), por. Saab, in še veliko drugim mladim dekletom odhod v Egipt prinesel možnost vzpona na družbeni lestvici. Ker so od doma odšle kot zelo mlada dekleta brez moža in družine, je bil zanje odhod manj travmaticen in v dolocenem pogledu tudi dogodivšcina. Zaradi tega je bila želja po vrnitvi manjša. Marija Cerne se je tako naucila jezike in videla nekaj sveta. Skrb nje­nih delodajalcev zanjo in trud, ki so ga bili pripravljeni vložiti v njeno dobro, kaže, da zanje ni bila le sobarica, temvec bolj družinski clan, nekakšna nado­mestna gospodinja in mama. O tem je pripovedovala, ko je opisovala njihove pocitnice: Enkrat je šla gospa sama v Francijo na pocitnice in obiskat starše in sem jaz ostala doma z otroki in pazila na gospodinjstvo. Drugic sva pa zamenjale 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 183 
in sem šla jaz z otroki na pocitnice v Francijo, gospa je pa ostala doma in imela cez gospodinjstvo. Tako sva se zmenili, enkrat ena, drugic druga. 
Kot sem že omenila, sta bila delo in življenje v Egiptu za mlada, neporo-cena dekleta brez otrok zelo pozitivna izkušnja. Terezo Farahat je Aleksandrija povsem prevzela: Takoj mi je bila všec. Ko prideš iz vasi v mesto, je to vse kaj drugega (v Krese 2001: 50). Tudi Matilda Silic iz Aleksandrije pravi, da ni bilo mami nikoli žal, da se je odlocila za Egipt, sploh med fašizmom na Primor­skem. Tistim, ki so doma pustile moža in otroke, je bilo seveda hudo, ampak lacne niso bile in tudi slabega dela ni imela nobena. (…) Naša Slovenka je poro-cila najbogatejšega Angleža v Aleksandriji in na sprejemih se je vedno prikazala z diamantnim diademom (v Krese 2001: 50–51). Ni se uspelo vsem dvigniti tako visoko na družbeni lestvici, a mnogim je uspel skok iz kmeckega v srednji sloj. Ce ne bi bilo Naserjeve revolucije, ki je z odhodom njihovih premožnih delodajalcev posredno povzrocila brezposelnost aleksandrink, bi jih verjetno še vec za stalno ostalo v Egiptu. Marija Cvenk, po rodu iz Trsta, je z mamo prišla v Egipt tik pred zacetkom prve svetovne vojne, stara sedem let. Najprej je hodila v nemško, nato pa v italijansko šolo: 
Da bi se porocila? Na kraj pameti mi ni padlo. Nisem se hotela omožiti, ker sem se bala, da potem ne bom vec tako vesela. Ko sem bila guvernanta, mi ni bilo treba niti postelje postlati. Ce bi se porocila, bi mogla skrbeti za hišo. Zato sem bila prevec razvajena. Ni bila stvar v tem, da ni bilo pravega ženina zame, jaz nisem bila prava za nobenega. (…) Znam slovensko, italijansko, francosko, nemško, angleško in ne­koliko tudi arabsko, zato nisem imela nikoli težav s službo. Nekoc sem na pocitnicah v Sloveniji porabila vse svoje prihranke, vendar me mama sploh ni kregala, saj je vedela, da bom z lahkoto našla družino, ki me bo sprejela. Pridite k nam, pridite k nam, so nas vabili. Slovenke smo bile izjemno iskane (v Krese 2001: 47–48). 
SKLEP – ALEKSANDRINKE NEKOC IN DANES 
Ce so bile še pred nekaj desetletji aleksandrinke v pogovorih tabu tema, danes to ni vec tako. Hkrati z umiranjem še zadnjih med njimi prihaja do revitalizacije spomina nanje. Ta se skozi generacije njihovih potomcev spremi­nja od popolnega zavracanja pri prvi generaciji, preko zanimanja za eksoticne kraje in zgodbe pri drugi, do popularizacije pri tretji generaciji potomcev, ki nanje ne gleda vec samo kot na žrtve svojega casa, ampak skušajo trpeci in pasivni podobi aleksandrinke dati aktiven in pozitiven antipod, s katerim se lahko identiicirajo tudi sodobniki. Tudi Claudia Roden je opozorila, da kljub žalostni zgodbi marsikatera aleksandrinka sama sebe ni dojemala kot žrtve: Marijinega življenja nisem dojemala kot nekaj žalostnega. Bilo je njeno življenje in živela ga je pogumno in dostojanstveno z nami v Kairu (v Hladnik Milharcic 2008: 22). Aleksandrinke so klasicen primer migracij, ki so do dolocene mere preoblikovale spolne vloge v družini. Z aktivno odlocitvijo za odhod in s kon­centracijo inancne moci v svojih rokah so v Egiptu pridobile avtonomijo in svobodo, ki je v svojem izvornem okolju ne bi mogle. 
V pricujocem clanku sem skušala prikazati vecplastnost omenjenega po-java in postaviti nastavke za nadaljnjo raziskovanje, saj se zanimanje za ale-ksandrinke vse bolj povecuje. Po eni strani zato, ker se »na splošno povecuje zanimanje za marginalizirane, nevidne in podrejene glasove našega globa­liziranega sveta« (Momsen 1999: 1), po drugi pa zato, ker so aleksandrinke zgodovinski, hkrati pa povsem sodoben primer. Sodobne aleksandrinke so na primer Filipinke, ki hodijo na zacasno delo v New York, Hong Kong, Italijo itd., medtem ko njihovi otroci ostajajo doma. Lokalna ideologija spolne deli-tve del zaostaja korak za ekonomsko realnostjo. In ceprav je denar migrantk v ilipinski ekonomiji najvecji kapitalski priliv iz tujine, so matere v medijih de­ležne hudega obsojanja. Migracija mater je moralno sporna, ker njihovi otroci zapadejo v kriminal in so breme družbi. Parrenas je v poglobljenih intervjujih z omenjenimi otroki dokazala, da te obtožbe nimajo trdnih temeljev. Ce imajo dovolj podpore v razširjeni družini in skupnosti ter možnost odprte komuni­kacije s svojo mamo v tujini, se ne pocutijo zapušcene (Parrens 2002: 39–54). Torej je diskurz v ilipinskih medijih podoben diskurzu o aleksandrinkah v medijih na zacetku 20. stoletja. Tudi njim so ocitali, da so zapustile svoje otro­ke, ceprav so jih dejansko pustile v oskrbi sorodnikov. In ceprav so tako matere kot otroci trpeli zaradi locitve, se otroci ob zadostni custveni podpori okolice niso cutili zapušcene. 
Zaradi razlicnih okolišcin so aleksandrinke postale zanemarjen zgodo­vinski subjekt, deležen le malo pozornosti raziskovalcev. Klerikalno casopis­je jih je obsojalo, okolica veckrat zavracala in podtikala razna namigovanja, zgodovina pa jim je posvecala malo pozornosti. Tako da so podobo o njih v glavnem ustvarili literati. Tudi kot literarne junakinje moških piscev so bile deležne obsojanj in kaznovanj. Mitološka podoba aleksandrink pa je tako ali tako zreducirana na dojilje oziroma lik Lepe Vide, ceprav jih med vsemi ale-ksandrinkami ni bilo niti za cetrtino. V senci minaretov na aleksandrinke niso prežali samo nevarnost, trpljenje in moralna poguba, kot so radi poudarjali v (klerikalnem) tisku, temvec tudi svetovljanstvo, emancipacija in sreca. In to je bilo mogoce za nekatere še bolj strašljivo. 
Claudio Roden sem ob njenem obisku v Sloveniji peljala tudi v Batuje obiskat rojstno hišo njene varuške Marine Koron. Tako v predavanju en vecer 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 185 
prej kot na poti v Vipavsko dolino je pripovedovala o svoji ljubljeni varuški in aleksandrinkah: 
Nikoli se ni pritoževala, ceprav bi se lahko, temvec je pogumno sprejela svoje življenje. Ni se videla kot žrtev, ceprav bi se lahko. (…) V vaše kraje so aleksandrinke prinesle nekaj novega, neko odprtost, ki v spominih nanje živi naprej. (…) Ženske delovne migrantke so danes nekaj povsem normalnega in povsod lahko najdemo Filipinke in po­dobne, ki so podobne vašim aleksan­drinkam. Vesela sem, da ste to danes sprejeli in da tega vec ne skrivate ali pometate pod preprogo. 
Ali smo to res sprejeli? 

VIRI IN LITERATURA 
Viri 
Pogovori: 
Cebron Ivana, por. Furlan, Batuje, hci aleksandrinke Alojzije Cebron, sestra aleksandrinke Marije Cebron, por. Saab (Mahuske), in snaha aleksandrinke Ma   rije Bavcar, por. Furlan (Maricka). 
Cerne Marija, Bilje, aleksandrinka. Furlan Ana, roj. Škrlj, Batuje, vnukinja aleksandrinke Marije Bavcar, por. Furlan 
(Maricke), pravnukinja aleksandrinke Ivane Licen, por. Furlan (Johana), in necakinja aleksandrinke Marije Cebron, por. Saab (Mahuska). Furlan Ivo, Ljubljana, vnuk aleksandrinke Marije Bavcar, por. Furlan (Maricke), 
pravnuk aleksandrinke Ivane Licen, por. Furlan (Johane), in necak aleksandrinke 
Marije Cebron, por. Saab (Mahuska). Furlan Štefanija, por. Gorjup, Ljubljana, hci aleksandrinke Marije Bavcar, por. Furlan (Maricke), in vnukinja aleksandrinke Ivane Licen, por. Furlan (Johana). 
Gabrijelcic Sonja, Šempeter, vnukinja aleksandrinke Avgustine Skomina, por. Vovk, 
in necakinja aleksandrinke Helene Vovk, por. Romih. Peric Jožica, por. Rusjan, Volcja Draga, hcerka aleksandrinke Felicite Koglot, por. Peric (Felicka). 
Rijavec Nadja, Šempas, hci aleksandrinke Peršic Jožefe, rojene v Aleksandriji. Roden Claudia, London, varovanka aleksandrinke Marije Koron. Rusjan Neda, por. Bric, Ljubljana/Nova Gorica, vnukinja aleksandrinke Felicite 
Koglot, por. Peric (Felicka). 
Saab Robert, Montreal, sin aleksandrinke Marije Cebron, por. Saab (Mahuska), in vnuk aleksandrinke Alojzije Cebron, rojen v Aleksandriji. Saab Rosy, Montreal, snaha aleksandrinke Marije Cebron, por. Saab (Mahuska), 
rojena v Aleksandriji. 
Slamic Ivana, Vrtovin, vnukinja Marije Slamic in necakinja aleksandrinke Alojzije Kodric. Susic Lidija, Bukovca, aleksandrinka. Šcuka Valentina, Nova Gorica, necakinja aleksandrinke Lidije Susic. Vetrih Jožefa, Batuje, necakinja aleksandrinke Marije Koron. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 187 
Arhivsko gradivo: 
Fond Dorice Makuc, fond št. 893, gradivo za knjigo Aleksandrinke, kaseta 1, Pokrajinski arhiv Nova Gorica. Fototeka Goriškega muzeja – etnologija. 
Arhiv društva za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink Prvacina. Družinski arhiv Nede Rusjan, por. Bric, in Jožice Peric, por. Rusjan (pisma, fotografije in šolski zapiski). 
Družinski arhiv Claudie Roden (fotografije). Družinski arhiv Marije Cerne (fotografije). Družinski arhiv Katje Škrlj (pisma, dokumenti in fotografije). 
Intevjuji in drugi viri: 
Hladnik Milharcic, Ervin (2008). Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervju s Claudio Roden. Dnevnik, Objektiv, 66 (8. marec 2008): 20–23. 
Krese, Meta (2001). Lepe Vide, Mladina, 40 (8. oktober 2001): 47–51. Merljak, Sonja (2002). Vez z domovino so bili zavitki in potice. Delo, 191 (21. avgust 2002): 8. 
Praznik, Niko in Sergeja Muršic (2003). Izseljevanje ženskega prebivalstva iz spodnje Vipavske doline v Egipt (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino. 
Predavanje Claudie Roden v Cankarjevem domu, 3. 3. 2008. Širok, Mojca (1996). Aleksandrinke. Mladina, 12. (19. marec 1996): 35–41. 
Literatura 
Anderson, Benedict (2007). Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. 
Barbic, Ana in Inga Miklavcic-Brezigar (1999). Domestic work abroad, a necessity and an opportunity for rural women from Goriška borderland region of Slovenia. Gender, Migration and Domestic Service (ur. Janet Henshall Momsen). London in New York: Routledge, 164–177. 
Destovnik, Irena (2002). Moc šibkih: ženske v casu kmeckega gospodarjenja. Klagenfurt/Celovec: Založba Drava. 
Douek, Ellis (2004). A Middle Eastern Affair. London: Peter Halban Publishers Ltd. 
Drnovšek, Marjan (2004). Izseljenke v oceh javnosti. Ženske skozi zgodovino (ur. Aleksander Žižek). Celje: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 383–393. 
Drnovšek, Marjan (2007). The Attitudes of the State and the Catholic Church Towards Slovenian Emigration. Historical and Cultural Perspectives on Slovenian Migration (ur. Marjan Drnovšek). Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 13–43. 
Koprivec, Daša (2006). Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma. Etnolog, 2006. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. 
Makuc, Dorica (1993). Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 
Miklavcic-Brezigar, Inga (2003). Od Goriške do Afrike v spomin na aleksandrinke. Zgodovina v šoli, 12(1/2): 26–31. 
Milharcic Hladnik, Mirjam (2007a). Avto/biograficnost narativnosti: metodološko teoreticni pristopi v raziskovanju migracijskih izkušenj. Dve domovini / Two Homelands, 26: 31–46. 
Milharcic Hladnik, Mirjam (2007b). Migracije in medkulturni odnosi. Organizacija znanja, 12(4): 201–205. 
Parrens, Salazar Rhachel (2002). The Care Crisis in the Philippines: Children and Transnational Families in the New Global Economy. Global Woman, Nannies, maids and sex workers in the new economy (ur. Barbara Ehrenreich in Arlie Russell Hochschild). New York: Metropolitan Books, Henry Holt and Company, 39–54. 
Perco, Daniela (ur.) (1984). Balie da latte: una forma peculiare di emigrazione temporanea. Feltre: Comunita Montana Feltrina, Centro per la documentazione della cultura popolare. 
Roden, Claudia (1997). The Book of Jewish Food: An Odyssey from Samarkand to New York. New York: A. A. Knopf. 
Rejec, Albert (1960). Pred petdesetimi leti v Gorici. Jadranski koledar 1960: 157–162. 
Rener, Tanja (1996), Avto/biografije v sociologiji v ženskih študijah. Teorija in praksa, 33(5): 759–763. 
Rumiz, Paolo (2005). L' antica rotta delle badanti italiane. La Republica, 28. Avgust 2005: 30. 
Tomšic, Marjan (2002). Grenko Morje. Ljubljana: Založba Kmecki glas. 
Tomšic, Marjan(2006). Južni veter: zgodbe slovenskih Egipcank. Ljubljana: Založba 2000. 
Verginella, Marta (2006). Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006. 
Žigon, Zvone (2003). Izzivi drugacnosti: Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 
KOMAJ SEM CAKALA, DA ZRASTEM IN POSTANEM ALEKSANDRINKA 189 

ONE, KI JIM NE VEMO IMEN 



HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 
Ženske iz Rusije in Ukrajine v Sloveniji 
Sanja Cukut 
Napišite kaj lepega o nas in ljudje mislijo, da so vse Rusinje in Ukrajinke iste, so bile besede, ki mi jih je ob slovesu izrekla Olga1 iz Ukrajine, s katero sem se pogovarjala leta 2006. Takrat sem zbirala življenjske zgodbe žensk, ki živijo v Sloveniji in prihajajo zlasti iz Rusije in Ukrajine ter nekaterih drugih držav, nekdanjih republik Sovjetske zveze.2 Olga je v Slovenijo prišla za tukaj že zaposlenim možem. Ceprav se je izjemno hitro naucila slovenski jezik, re-dne zaposlitve še ni uspela najti in na crno opravlja nekvaliicirana dela v eni od ljubljanskih restavracij. Njena prošnja, naj napišem kaj lepega o ženskah iz Rusije in Ukrajine, me je vodila tako v procesu zbiranja življenjskih zgodb kot tudi pri njihovi analizi in interpretaciji. V skladu s svojo temeljno željo, prikazati perspektivo sogovornic, sem pri poslušanju zgodb v kar najvecji meri skušala prisluhniti temu, kar so mi ženske pripovedovale. Že sama struktura pogovora je zato omogocala vkljucitev tudi tistih tem, ki so jih kot pomembne izpostavile migrantke same. Kot raziskovalka sem besedilo oblikovala skupaj s ženskami, ki so mi zaupale svoje življenjske zgodbe, a njihov glas in njihova perspektiva sta seveda interpretirana skozi moje subjektivne vrednostne sodbe. Kljub temu pa me je pri interpretaciji njihovih življenjskih zgodb v veliki meri vodila stereotipna predstava, ki jo imajo ljudje o Rusinjah in Ukrajinkah. 
1 Vsa imena sogovornic so spremenjena. 
2 Gradivo je bilo deloma zbrano v okviru mednarodnega projekta FEMAGE – »Needs for female immigrants and their integration in ageing societies«, 6. okvirnega programa Evropske komi­sije (trajanje 2006–2007), v katerem je Družbenomedicinski inštitut ZRC SAZU sodeloval kot eden od partnerjev. Pricujoce besedilo temelji tudi na doktorski disertaciji Spol in migracija: izkušnje migrantk v Sloveniji, ki sem jo leta 2008 zagovarjala na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ženske, katerih zgodbe analiziram v pricujocem besedilu, v veliki vecini prihajajo iz Rusije in Ukrajine, redke pa tudi iz drugih držav, nekdanjih republik Sovjetske zveze (ena iz Latvije in dve iz Belorusije). Zaradi neustreznosti pojma »nekdanja Sovjetska zve­za« za oznacitev geografske pripadnosti sogovornic naslov prispevka nekoliko poenostavljeno govori kar o ženskah iz Rusije in Ukrajine. 
Dogodki, ki najbolje ponazarjajo samo bistvo stereotipnega govora in sta­lišc o omenjeni skupini žensk v Sloveniji in v »zahodnih družbah« nasploh, so bile namrec reakcije velike vecine ljudi, ki sem jim povedala, da me zanimajo življenjske zgodbe žensk iz držav, ki so bile nekoc del Sovjetske zveze. Zdi se, kot je povedala Olga, da ljudje mislijo, da so Rusinje in Ukrajinke domala eno­tna skupina. Skoraj univerzalno vprašanje je bilo, ali bom proucevala (erotic­ne) plesalke v klubih oziroma ali se bom osredotocila na prostitutke.3 
Olgine besede in reakcije ljudi, s katerimi sem se pogovarjala o svojem raziskovanju, govorijo o esencializaciji in stereotipizaciji žensk in reprezenta­cijah, ki širok spekter izkušenj migrantk s tega geografskega obmocja zožijo na prostitutke, eksoticne plesalke, ali t. i. neveste po pošti. Zlasti termin »Ukra­jinka« in v manjši meri »Rusinja« je bil v pogovorih z znanci in s prijatelji prepoznan kot tisti glavni oznacevalec seksualizirane, pasivne posameznice, pogosto žrtve trgovine z ljudmi, ki prihaja v Slovenijo iskat boljše življenje, kot ga je imela v domaci državi, in konca v prostituciji. Ekonomski motivi, zaradi katerih naj bi migrirale, so pogosto združeni s predpostavko, da med porocni-mi migrantkami prevladujejo t. i. lažne poroke. 
Prvi del naslova pricujocega besedila Hotela sem samo videti svet okoli sebe je stavek, ki ga je v pripovedi o svojih motivih za prihod v Slovenijo izrekla Angelika iz Rusije. Ker si zaradi zapletenih viznih režimov ni mogla privošciti turisticnega potovanja, je v Slovenijo prišla pazit otroke znanke iz Rusije. Za odhod iz Rusije ni navedla ekonomskih razlogov, saj je imela tam dokaj do-bro zaposlitev. Želela je le pridobiti nove izkušnje in spoznati svet okoli sebe. Pozneje je tukaj spoznala bodocega moža in v nasprotju s svojimi prvotnimi nacrti ostala v Sloveniji. Angelika nam pripoveduje zgodbo, ki »izziva« prevla­dujoci govor o omenjeni skupini žensk. Kot bo prikazano v nadaljevanju, tudi zgodbe drugih sogovornic niso v skladu s stereotipnim pogledom na Rusi­nje in Ukrajinke v Sloveniji. Prav zato je temeljni namen pricujocega besedila predstaviti pestrost življenjskih zgodb sogovornic ter raznolikost dejavnikov, ki so sooblikovali njihov življenjski potek in migracijsko izkušnjo. 
Zgoraj omenjeni govor o izbrani skupini žensk pa ima tudi širše ideološke konotacije: prevladujoca predstava o ženskah iz »Vzhodne Evrope« je, da so ali žrtve ali pa spolno ogrožujoce posameznice, ki ogrožajo družbeno skupnost (Passerini idr. 2004: 19). Javni diskurzi o migracijah obicajno esencializirajo razlicne migrantske skupine in jim vnaprej, brez preverjanja, pripisujejo dolo­
3 Prav zaradi casovne omejenosti in bolj težavnega dostopa do omenjenih žensk, ki so še bolj ne­vidne in pogosto tudi kriminalizirane, sem se odlocila, da te skupine ne zajamem v raziskavo. Menim, da bi proucevanje njihovih izkušenj, ne glede na njihovo etnicno pripadnost, zahtevalo samostojno in drugace zasnovano raziskavo. 
cene znacilnosti in vedenje. Drugi razlog za proucevanje te skupine migrantk je povezan s feminizacijo migracij s tega geografskega obmocja v Slovenijo. Statisticni podatki kažejo, da je vecina priseljenih iz Rusije in Ukrajine žensk, kljub temu da med priseljenimi v Slovenijo v splošnem prevladujejo moški. Leta 2006 sem tako posnela devetnajst pogovorov z ženskami s tega obmocja, sodelovala pa sem tudi pri nekaterih njihovih družabnih dogodkih. Z nekate­rimi sem se ob raznih priložnostih zgolj neformalno pogovarjala in pogovorov nisem snemala. Gradivo, zbrano v pogovorih, sem dopolnila z zapisi v etno­grafskem dnevniku. 
O POMENU ŽIVLJENJSKIH ZGODB 
Vprašanje konstrukcije in razumevanja razlike in heterogenosti je izhodi-šce sodobnega feministicnega raziskovanja kot tudi raziskovanja etnicnosti in rasizma (Anthias in Lazaridis 2000: 8). Z naborom in analizo življenjskih zgodb oziroma zgodovin izbranih posameznic skušam razumeti procese kolektivnih pripadnosti in njihovo oblikovanje ter identiicirati mnogotere pozicije sub-jekta (v medsebojnem ucinkovanju kategorij spola, razreda, etnicnosti). Zato prisluhnem tudi temu, kako sogovornice pripovedujejo zgodbe in se osredoto-cam na pomene, ki jih pripisujejo svojim dejanjem (Lawson 2000: 174; Brettell 2003: 4). Raba omenjene metode je v skladu z vedno vidnejšo raziskovalno usmeritvijo, ki poudarja mnoge pomene migracije pa tudi kontradiktornosti migracijskega procesa, ki pri akterju, ki ga doživlja, pogojuje dialog med sta-rim in novim, preteklostjo in sedanjostjo (Chamberlain in Leydesdorf 2004: 228; Passerini idr. 2004: 5). Ceprav je raziskovanje življenjskih zgodovin lahko razlicno zastavljeno, je vsem skupno epistemološko izhodišce, da osebne zgo­dovine kažejo na povezave in medsebojno prepletanje izkustva posameznikov in posameznic ter družbenega konteksta (Cole in Knowles, v Ward 2007). Kot pravi Jernej Mlekuž (2006: 121), bistvo biografskega pristopa ni v izrazitem poudarku na posamezniku, temvec upošteva tudi dejanja posameznikov, ki zadevajo druge ljudi oziroma širše družbene strukture. Raziskovalci, ki zbira­jo življenjske zgodovine, izhajajo iz predpostavke, da pripovedovalec v svojih pripovedih govori o dejstvih in dogodkih z vidika svoje izkušnje. Skozi pripo­vedovanje torej sogovorniki konstruirajo pomene svojih dejanj (Ward 2007). 
Pri interpretaciji zgodb sem upoštevala, da je to, kar nam sogovornice pripovedujejo, le njihova zgodba o njihovih izkušnjah (Milharcic Hladnik 2003: 49). Ali kot zapiše Katerina Georgiadis (2007: 11): »To, kar ljudje govo­rijo, se lahko precej razlikuje od tega, kar ljudje dejansko delajo, neposredno spraševanje o doloceni temi pa lahko namesto do pojasnjevanj vodi do racio­nalizacij.« Pri tem poudarja, da sta za opazovalca zanimiva tako posamezniko-
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 195 
vo dojemanje svojih dejanj in motivov kot njegova dejanja sama. Ali povedano s Hammersonom in z Atkinsonom (v Georgiadis 2007: 12), noben spraševalec ne sme pricakovati, da bo zbral nepristranske in »ciste« podatke, saj so vse pripovedi subjektivne. Da bi dobili globlji uvid v razumevanje pogledov sogo­vornic in sogovornikov, pa je nujno treba poznati kontekst, v katerem so bili izreceni. V skladu z raziskovalnimi izhodišci me je zanimala samoreprezenta­cija vsake posameznice, ki sem jo uspela izlušciti tako iz posnetih pogovorov kot iz neformalnih stikov. Pri analizi pogovorov so me posebej zanimale in-formacije o njihovih življenjskih okolišcinah, potekih ter izkušnjah ter o pri-cakovanjih glede življenja v novi družbi. Temeljne vsebine pogovorov so bile naslednje: življenje v izvorni družbi, družinsko ozadje, delitev dela in odnosi v družini (tako v izvorni družbi kot tudi v Sloveniji), odlocitev za migracijo, pri-hod v Slovenijo, neformalne in formalne socialne mreže, ekonomska, socialna in politicna integracija v novo družbo, placano delo, pricakovanja, povezana z upokojitvijo, razumevanje integracije. Na ta nacin sta v analizo zajeti tako retrospektivna kot tudi prospektivna dimenzija. 
Ceprav danes tudi na globalni ravni raziskovalci govorijo o feminizaciji migracij (Castles in Miller 1998: 9), so bile migracijske izkušnje žensk v pre­vladujocih migracijskih študijah zlasti do osemdesetih let 20. stoletja vecino-ma spregledane. Temeljni namen prispevka je odstreti del tega tradicionalno spregledanega podrocja proucevanja skozi razumevanja in izkušnje žensk kot akterk migracijskega procesa. Mirjam Milharcic Hladnik pravi, da je »posebna raziskovalna pozornost migrantkam posvecena šele zadnji dve desetletji, ko se je uveljavilo prepricanje, da so migracije spolno obeleženi procesi in da je treba poleg makroekonomskih in politicnih vzrokov migracij razumeti tudi splet intimnih, osebnih, družinskih, prijateljskih vezi in mrež, znotraj katerih se sprejemajo odlocitve« (Milharcic Hladnik 2007: 32). 
Temeljno izhodišce besedila je predpostavka, da migracija ni izkljucno racionalen proces, ki ga deinirajo dejavniki privlacnosti in odbijanja v izvorni ter novi družbi (migracija kot predvsem ekonomsko motivirana želja po iz­boljšanju življenjskih pogojev). Nasprotno, menim da je migracija kompleksen proces, ki poleg ekonomskih neizogibno vkljucuje še druge vidike; te kot po­membne poudarjajo migrantke same. Nadalje predpostavljam, da migrantke prvotni nacrt v življenjskem poteku pogosto na novo opredelijo. S to pred­postavko sem želela izpostaviti dejstvo, da migracije ne moremo pojmovati kot premocrtnega, linearnega procesa, ki sledi vnaprej dolocenemu nacrtu. Prvotni nacrti se pogosto reinterpretirajo, t. i. tocke preobrata v življenjskem poteku migrantk pa lahko povzrocijo, da se pogosto v veliki meri celo neprica­kovano spremenijo. V skladu z dokazovanjem dinamicne narave odnosa med izvorno in novo družbo menim tudi, da migracija ustvarja procese in situa­cije »multiple pripadnosti«, ki migrantke ne vežejo izkljucno na en prostor, temvec v medsebojnem prepletanju ustvarjajo kompleksne in mnogovrstne repertoarje etnicne in kulturne pripadnosti. Toda multiplo pripadnost in tran­snacionalne dejavnosti v veliki meri onemogocajo obstojeci migracijski režimi Evropske unije. Zato zatrjujem, da migracijske politike v Sloveniji prispevajo k negotovosti in ranljivosti migrantk iz tretjih držav. 
Zanima me torej, kako migrantke »živijo« svojo migracijo v vsakdanjem življenju. Pristop, ki upošteva tako znacilnosti družbenih struktur kot tudi in-dividualno delovanje z rabo metode zbiranja življenjskih zgodovin, je zlasti v zadnjih dveh desetletjih vedno bolj uveljavljen tudi v migracijskih študijah (Passerini idr. 2004: 5). 
EKONOMSKI MOTIVI ZA MIGRACIJO? – MIGRACIJA KOT PROCES 
Vse ženske, s katerimi sem se pogovarjala, so v Slovenijo prišle po razpa­du Sovjetske zveze. Za vecino sogovornic je bila poroka z moškim iz Slovenije dogodek, ki je v najvecji meri dolocil njihovo nadaljnjo življenjsko pot. Pri­povedi o prihodu v Slovenijo so vecinoma zacele s trenutkom, ko so v Rusiji povsem nakljucno srecale svoje bodoce soproge, ki so praviloma delali za slo­venska gradbena podjetja s predstavništvom v Rusiji. Ko so se možje vracali domov ali so predstavništva ukinili, je napocil trenutek odlocitve, kje živeti. Nekatere so brez pomislekov samo »sledile svojemu možu«, druge pa so bile bolj dejavne, saj so se pri sprejemanju omenjene odlocitve s soprogom veliko »dogovarjale«. 
Pri sprejemanju dokoncne odlocitve ni bilo nepomembno, da je vecina ob razlicnih priložnostih že obiskala Slovenijo in se nekoliko seznanila s tukaj­šnjim življenjem. »Obiski« in »potovanja« v Slovenijo pa še pogosti pogovori s partnerjem so jih postopoma prepricali, da so se odlocile za selitev. S tega vidika lahko povzamem, da migracija zanje ni bila enkraten dogodek oziroma enkratna odlocitev, temvec bolj proces odlocanja: 
Moža sem spoznala v Rusiji, imeli so veliko gradnjo v Rusiji, tri ali štiri leta so delali v našem mestu. Tam sem ga spoznala in je bil tudi zelo vztrajen, bi rekla. Štirikrat me je pripeljal v Slovenijo, da bi pogledala, kakšna je država, pa me je preprical. Potem sva se porocila tukaj v Sloveniji, preselila sem se sem in od takrat živim tukaj, že skoraj deset let sem tukaj v Sloveniji. (…) Zdaj je že dejansko vse urejeno, ceprav ni bilo lahko. Vse sem pustila in prišla v Slovenijo (Oksana, 44 let). 
Spoznala sem moža, pet let sva živela tam, potem sva prišla v Slovenijo, se porocila, potem pa cez leto in pol prišla nazaj v Slovenijo. (…) Prej sva prišla sem samo na 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 197 
dopust, parkrat, mislim da trikrat, sva bila v Sloveniji. Tukaj sva vlagala denar v stanovanje, pa tudi službeno možu takrat v Rusiji ni tako dobro šlo (Larisa, 37 let). 
Pri opisovanju motivov za migracijo so ženske pogosto omenjale, da te­meljni motiv za njihovo migracijo ni bil ekonomski, saj so veckrat poudarile, da so imele pred tem »dobro življenje« z vidika zaposlitve, dohodka, stanova­nja, ekonomske varnosti. Kar nekaj sogovornic me je prepricevalo, da bi imele, na primer v Moskvi, dvakrat ali trikrat vecji dohodek kot v Sloveniji. Temeljni razlog za prihod so bili v najvec primerih možje: Imela sem zelo dobro službo, stanovanje, tudi moja družina ni bila nikoli revna, sem imela dobro življenje v Rusiji, tako da sem šla samo zaradi moža. Odlocila sem se priti samo zato, da bi imela družino. Pri nas v Rusiji so s tem težave. Ženske ne najdejo moškega, še posebej v starejših letih je težko (Oksana, 44 let). Nekatere so pripovedovale celo ganljive zgodbe o ljubezni in custvih, ki so prevladala pri sprejemanju odlocitve za bivanje v Sloveniji: Srecala sem svojega današnjega moža, v operi. In, tista zgodbica, tista romanca, je trajala v Rusiji tri leta, potem pa je bila zelo težka odlocitev, zato ker nisva bila mlada, imela sem 40 let, na drugi strani pa sem mislila, da je to res clovek mojega življenja, najboljše, kar se mi je kdaj zgo­dilo in ko je rekel, bi šla, sem rekla, bi (Lidija, 52 let). 
Poroke za sogovornice niso bile pomembne iz tradicionalnih razlogov. Bile pa so nujne v primeru, ko so želele za daljše casovno obdobje pridobiti zakonito pravico do bivanja v Sloveniji. To je neposredno povezano z njihovim statusom državljank tretjih držav. Proces slovenskega vkljucevanja v Evropsko unijo je pomenil zapletene režime in postopke urejanja dovoljenj za bivanje in drugih dokumentov. Ena od sogovornic je na primer pripovedovala o dolgo­trajnih postopkih, ki jih je morala opraviti, preden se je lahko porocila: 
Nekaj težav sva imela, ker si je mož omislil slovensko poroko, pa se je zataknilo pri pridobivanju mojih osebnih dokumentov, tako da sva to rešila tako, da sva se poroci-la na ruski ambasadi v Ljubljani. Predvsem je bil nad svojo državo malo razocaran mož, ker ni mislil, da bo prišlo do takih komplikacij. (…) Na maticnem uradu v (kraj) jim ni bilo jasno, zakaj imam v potnem listu ime (ime), v prevodu pa eno crko manj. Tudi prevajalka je dala opombo, da tako mora biti, ker mi imamo potne liste za tujino, ki so izdani v francoskem jeziku, zaradi mednarodnega sporazuma 
(Nadia, 37 let). 
Spet druga skupina žensk je prišla v Slovenijo preko stikov z drugimi v Sloveniji že živecimi posamezniki in posameznicami iz Rusije in Ukrajine. V teh primerih so ženske »povabili« v Slovenijo, da bi delale, na primer kot varu­ške otrok. Pripovedovale so, da so želele potovati, videti svet in pridobiti nove 
izkušnje: Povabili so me, naj sem pridem ucit, torej povabili so me in sem sprejela ponudbo in prišla. Moj prijatelj je bil že tukaj, in so mu rekli, naj poišce še eno žensko in tako sem sprejela (Nataša, 41 let). Ali pa Julijina zgodba: Tukaj imam sorodnico, poroceno s Slovencem, ki je rodila, in me prosila, da pridem k njej za tri mesece, pazit otroka. In tako sem prišla k njej, spoznala svojega moža, Rusa, in tako sem ostala. 
Angelika (32 let) pripoveduje, kako v Slovenijo s turisticno vizo ne bi mogla priti, zato je prišla z delovno vizo: 
Ne vem, ce sem imela kakšna pricakovanja, jaz sem bolj hotela videti svet okoli sebe, iz Rusije mi je bilo zelo težko oditi, ker nisem imela možnosti, niti inancne možno­sti, da bi sama prišla, ta družina pa me je pripeljala na svoj strošek. Nisem imela možnosti glede na to, da je bilo zelo težko pridobiti vizo, dobro, lahko bi si mogoce kupila kakšno turisticno potovanje, ce bi tukaj živela v hotelu, bi lahko prišla sem, ker pa nisem imela inancne možnosti, sem se zavedala, da je to zelo težko zame, da grem ven iz države. 
Omenjene sogovornice so praviloma govorile o takih motivih za prihod v Slovenijo, ki bi jih lahko poimenovali kot potreba po samouresnicenju, avto­nomiji in svobodi. Nekaj casa po prihodu v Slovenijo so nekatere še nacrtovale vrnitev v Rusijo ali Ukrajino, ko pa so spoznale sedanje soproge, so na novo opredelile svoje življenjske nacrte. 
Le v dveh primerih lahko prepoznamo »klasicno profesionalno migraci­jo«, ko sta se visoko kvaliicirani ženski preselili v Slovenijo z namenom dela v mednarodni ustanovi oziroma podjetju. V prvem primeru je šlo za zaposlitev v slovenski podružnici globalne korporacije, v drugem pa za zaposlitev v slo­venski izobraževalni instituciji s prevladujoco mednarodno usmeritvijo. 
Naslednja skupina sogovornic so bile mlajše ženske, ki so prišle v Slove­nijo študirat. Tovrstna migracija je bila v glavnem spodbujena s strani njihovih staršev, ki so že navezali dolocene poslovne in drugovrstne stike (na primer prijateljske in poslovne) z ljudmi iz Slovenije. Svojo migracijo so opisovale kot »neprostovoljno migracijo«, v vecji meri rezultat volje njihovih staršev kot pa njihove lastne želje. V Slovenijo so prišle še kot mladoletne: 
Moja starša sta že prej delala v tujini, v casu, ko sta se vracala nazaj, ju je skupina gradbenikov, oziroma eden od vodij projekta, povabila v Slovenijo. In potem sta šla na svojo samostojno pot, to je bilo cisto samoumevno. S tem da zame je bila to (prihod v Slovenijo pri petnajstih letih) katastrofa. Jaz sem bila v šoli zelo uspešna ucenka in sem se za svoj poklic zacela že prej pripravljati. Bili smo v veliki eko­nomski stiski, imam še sestro, ki je takrat hodila v vrtec, in placati moje in njeno 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 199 
izobraževanje, to je bil kar velik zalogaj. (…) Prišla sem na pocitnice, za tri mesece, in sem mislila, aha, tri mesece, potem pa grem nazaj. V bistvu so starši krivi, ko so rekli: »Ne, ne greš nazaj.« V bistvu me je dalj casa motilo, da to ni bila moja lastna odlocitev, in sem mislila, kaj pa, ce bi se vrnila (Katerina, 28 let). 
Ilustrativna je tudi Roksanina zgodba (24 let). Ceprav si tega sama takrat ni želela, so jo starši »poslali« študirat v Slovenijo. 
V bistvu nisem se sama odlocala. Moji starši, oziroma moj oce, je delal z enim Slo­vencem, za eno nemško irmo. Pac ta Slovenec je imel v Nemciji irmo in tako sta se spoznala, sta postala prijatelja, tako da smo zaceli sem hoditi na pocitnice, kakih trikrat smo prišli na pocitnice cez poletje, potem pa konec šole, z mojimi sošolci in prijatelji se odlocamo, kaj študirat, kje bomo najeli stanovanje itn. in starša meni receta: »Ti pa greš v Slovenijo študirat, ne.« (…) Stara sem bila šestnajst let. In sem prišla, kakšne tri tedne je bil oce z mano, mi je pomagal najti sobo, pa ta prijatelj in njegova žena sta mi malo pomagala, cez vikend sem hodila k njim na obisk. (…) Jaz sem bila absolutno proti, doma sem vedno odlocala o tem, kaj bom pocela, tako da je rekel, v redu, ce noceš, potem pa ni treba hodit, pojdi delati sprejemne izpite. (…) Skoraj samo zato, ker ni bilo treba delati sprejemnih izpitov, sem se odlocila oditi v Slovenijo. 
Ce povzamem, nobena od sogovornic, razen Soije (46 let), ki je zaradi težkih pogojev za delo v Ukrajini prišla v Slovenijo samo delat in zaslužit vec denarja kot doma, svojih motivov za prihod v Slovenijo ni primarno pove­zovala z ekonomskimi razlogi, kot se obicajno predpostavlja v t. i. klasicnih migracijskih študijah. Hkrati pa so mnoge poudarile zanje prelomne dogodke (na primer, ko so spoznale sedanjega soproga ali partnerja ali ko so jih njihovi starši »poslali« v Slovenijo študirat), ki so pomembno dolocili »smer« njiho­vega življenja. 
Kaj nam zgodbe sogovornic lahko povedo z vidika samih predpostavk migracijske teorije? Anthony Fielding je izpostavil temeljno dilemo v razisko­vanju migracij in tudi temeljno pomanjkljivost t. i. klasicnih teorij migracij, za katere ni pretirano domnevati, da še danes mocno vplivajo na raziskovanje: 
Nekaj cudnega je v nacinu, kako proucujemo migracije. Pogosto iz osebne izku­šnje pa tudi pogovorov v družini vemo, da je migracija skoraj vedno pomemben dogodek. Je eden izmed tistih dogodkov, okrog katerega je zgrajena individualna biograija. Obcutki, povezani z migracijo, so ponavadi zapleteni, odlocitev za mi-gracijo vecinoma težka, rezultat pa ponavadi vkljucuje mešane obcutke. Migracija je izjava o svetovnem nazoru posameznika in je v tem smislu kulturno dejanje. Pa vendar se ob znanstvenem proucevanju migracij zdi, da na vse to pozablja­mo. Migracija je prevladujoce konceptualizirana kot produkt materialnih sil, ki delujejo v družbi, ali pa se na migranta/-ko gleda kot na »racionalno ekonom­sko bitje«, ki se za individualni napredek odloca glede na ekonomske okolišcine zaposlitve in stanovanjskega trga, ali pa je obravnavan-a kot nekakšen ujetnik svojega razrednega položaja. Na tej podlagi je podvržen-a mocnim strukturalnim ekonomskim silam, ki jih sproža logika kapitalisticne akumulacije (Fielding, v Brettell 2003: 23). 
Raziskovalce, ki so oblikovali t. i. klasicne teorije migracij, so torej zlasti zanimali ekonomski vzroki migracij. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili najvplivnejši pristopi neoklasicne ekonomije. Po mnenju Floye Anthias (2000) je bil push and pull migracijski model, ki temelji na neoliberalni eko­nomski teoriji, med raziskovalci migracij dolgo nekakšen standardni klasic­ni model, po katerem naj bi posamezniki migrirali zlasti zaradi ekonomskih vzrokov, torej da bi sebi in svojim družinam zagotovili boljše življenje. Po tej ekonomisticni predpostavki naj bi bila odlocitev za migracijo racionalna izbi­ra, delovanje migrantov pa so raziskovalci razumeli v idealnotipskem smislu kot racionalno ekonomsko delovanje pretehtavanja stroškov in koristi oziroma delovanja dejavnikov privlacnosti in odbijanja (Anthias 2000: 18; Kofman idr. 2000: 22). Dejavniki odbijanja naj bi zlasti vkljucevali demografsko rast, nizek življenjski standard in pomanjkanje ekonomskih možnosti, dejavniki privlacno­sti pa povpraševanje po delovni sili, razpoložljivost zemlje in dobre ekonomske možnosti (Castles in Miller 1998: 20). Kritike takega homo economicus pristopa so v najvecji meri, kot ocenjuje Caroline Brettell (2003: 4), podali socialni in kulturni antropologi. Poudarili so, da posameznik ni izkljucno racionalno bitje, ki migrira le zaradi ekonomskih razlogov, temvec da migracijski proces obliku­jejo in preoblikujejo socialni in kulturni konteksti (Brettell 2003). Omenjeno se je pokazalo tudi v zgodbah sogovornic. Zgodbe o samem procesu migracije so pokazale, da so bili ekonomski razlogi za migracijo za sogovornice sekundar­nega pomena. Bolj kot želja po boljšem življenju v ekonomskem smislu je bila zanje migracija želja po spoznavanju novega in pridobivanju novih izkušenj. Tiste, ki so se v Slovenijo preselile zaradi soprogov, so poudarjale custvene vidi­ke migracij. Prvotne nacrte o zacasnosti migracij so mnoge pozneje spremenile, nekatere zato, ker so v Sloveniji spoznale partnerje, druge zato, ker so v Sloveniji ostale zaradi otrok. Za nekatere so bile pomembne tudi družinske mreže (star­ši), na pobudo katerih so prišle v Slovenijo. Nenazadnje je nekaj sogovornic v Slovenijo prišlo samih, neodvisno od partnerjev in drugih clanov socialne mreže, saj so se v Sloveniji zaposlile v mednarodnih podjetjih. 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 201 
Omenjeno kaže na pestrost motivov za migracijo žensk, na katero so predvsem v zadnjih dveh desetletjih opozorile mnoge študije, ki so kriticno presojale t. i. klasicne študije migracij. Pregled bolj uveljavljenih migracijskih teorij nedvomno pokaže, da je bilo v primerjavi z ekonomskimi vidiki migra­cij v klasicnih teorijah manj poudarka na vsebinah, ki se nanašajo na drža­vljanstvo, družbeno vkljucenost in izkljucenost ter politicne in vsakodnevne strategije migrantk in migrantov. Nasprotno pa se sodobnejše teorije v vecji meri osredotocajo tudi na socialne in kulturne vidike migracijskih procesov (Al-Ali) in na kompleksne povezave med razlicnimi ravnmi (makro, mezo, mikro) raziskovanja migracij. Tudi Castles in Miller (1998: 102) pravita, da ucinek migracij na izvorne in nove družbe presega zgolj ekonomske vidike, saj migracija spreminja demografske in socialne strukture, vpliva na politicne institucije in preoblikuje kulture. 
Raziskovalci so migrante v t. i. klasicnih študijah migracij obravnavali tudi kot »bitja brez spola« ali pa so predpostavljali, da vsi migranti, ne glede na spol, migracijo izkusijo na isti nacin (Willis in Yeoh 2000). Vecina t. i. kla­sicnih študij migracij je izhajala iz domneve, da so po drugi svetovni vojni v Zahodno Evropo iz ekonomskih razlogov migrirali zlasti mladi samski moški. Ženske kot potencialne migrantke so obravnavali izkljucno kot osebe, ki mi-grirajo na podlagi združitve družine, torej pridejo za moškimi migranti. Na te so, kot poudarjajo kriticni presojevalci omenjenih pristopov, obicajno gledali kot na prototip migranta, ki naj ne bi le sprejemal odlocitve o migraciji, temvec prevzel tudi vlogo ekonomskega hranitelja družine (Anthias 2000; Lazaridis 2000; Sharpe 2001; Freedman 2003). Ženske so obravnavali, ce sploh, v okviru družine in v zvezi z njihovimi otroki. Te raziskave so temeljile na stereotipu 
o migrantkah kot ženah in materah (Lazaridis 2000: 53). Novejše raziskave migracijskih procesov z vidika spola so še v vecji meri opozorile na »klasicno« obravnavanje migracij, ki je marginaliziralo vlogo žensk v migracijskih proce­sih, spregledalo njihove neodvisne migracijske projekte in izkušnje ter predpo­stavljalo, da so njihove migrantske izkušnje sekundarnega pomena. Omenjene raziskave so med drugim dokazovale, da so migrantke pogosto tiste, ki svojo migracijo razumejo tudi kot družinsko strategijo v smislu izboljšanja ekonom­skega položaja družine. Posledicno se vedno bolj obravnava tudi njihova vlo­ga v sferi placanega dela (Anthias 2000: 25; Lazaridis 2000: 53). Nadalje so raziskovalci opozorili, da so migrantke, ceprav so mnoge dejansko migrirale z motivom združitve družine, v »družbah sprejema« vedno imele dejavno eko­nomsko, družbeno in politicno vlogo (Freedman 2003: 3). Kaj nam o življenju v Sloveniji pripovedujejo migrantke, kakšne so bile njihove dejavne strategije vkljucevanja v novo družbo in kako gledajo na svojo prihodnost? 
ŽIVLJENJE V SLOVENIJI So obljubili, da bodo poklicali, pa niso – Vkljucevanje na trg delovne sile 
Zgodbe sogovornic o vkljucevanju v novo okolje pokažejo, da kot najbolj problematicen ocenjujejo svoj položaj na trgu delovne sile. Tega so zaznamo­vala dolgotrajna obdobja brezposelnosti, še bolj pa opravljanje (pogosto tudi priložnostnih) del, ki niso bila v skladu z njihovimi (najpogosteje) visokimi kvaliikacijami oziroma izobrazbeno ravnjo. To so pripisovale predvsem dol­gotrajnim postopkom urejanja raznih dovoljenj. Marina mi je po pogovoru jasno povedala, da se dobro zaveda, da v Sloveniji ne bo nikoli dosegla toliko, kot je v Belorusiji, od koder prihaja. 
Pri vkljucevanju na trg delovne sile je bilo za številne najpomembnej­še znanje slovenskega jezika. Nekatere so bile glede tega precej »nesamoza­vestne«. Ena me je na primer po pogovoru vprašala, kakšna se mi zdi njena slovenšcina, in povedala, da jo drugi neprestano popravljajo. Mnoge si tecaja slovenskega jezika niso mogle placati: Šla sem na tecaj slovenskega jezika na Filozofski fakulteti, to je bil drugi del tecaja, super je bilo, na žalost smo potem prišli v težavno denarno obdobje in nisem mogla nadaljevati (Oksana, 44 let). Pogosto so se znašle tako, da so se ucile jezik v bolj neformalnem okolju, same ali v pogovoru z drugimi: Na žalost sem se ucila iz življenja. Sama vem iz svojih izkušenj, da clovek na zacetku mora imeti nek uraden tecaj pri native speakerju. Tako da sama vem, ce bi imela nek redni tecaj, sto ur, bi mi zelo pomagalo. Zdaj pa, ce bi potrebovala, se ucim sama (Oksana, 44 let). 
Skoraj za vse je bilo placano delo temeljni dejavnik uspešnega vkljuce­vanja v novo družbo. Nezadostno znanje slovenskega jezika so poleg svojega statusa tujke oziroma migrantke razumele kot enega od temeljnih razlogov, da niso našle dela, primernega svojim kvaliikacijam: So obljubili, da bodo po­klicali, pa niso poklicali, ker sem bila tujka, pa nisem znala dobro slovenskega jezika (Soija, 46 let). 
Ekonomski in drugi stiki z rusko govorecimi ljudmi so bili zanje pogosto »odskocna deska« za vkljucevanje na trg delovne sile. Socialne mreže prijate­ljev so bile s tega vidika zelo ucinkovite: 
V svojem poklicu ne moreš dobiti službe, jaz prevajam, v jezikovnih šolah, ampak to je tako malo. (…) Šest let sem bila brez službe, prevajala sem, delala preko jezi­kovne šole, to kar vsi pocnejo na zacetku. To sem delala preko pogodbe. Prevajala sem za neko podjetje, so me poznali, so me imeli radi. Direktor je iskal nekega Rusa, pa je malo poklical okrog, so priporocili mene, zelo dober clovek je bil. Potem sem se zaposlila tukaj, dve leti sem imela pogodbo za dolocen cas, no, zdaj sem dobila za nedolocen cas. Kar precej je trajalo, da sem prišla do trajne službe. Pa še polno 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 203 
predavam, kjer lahko, v podjetju, privat, v jezikovni šoli, dejansko imam malo casa za družino (Oksana, 44 let). 
Ali pa Larisina zgodba: Prijateljica mi je posredovala, ker je pac imela stike, ona je zvedela, da podjetje potrebuje nekoga, šlo je za transportno podjetje, sem videla, da lahko poskusim pri njih in tako sem prišla tja. 
Samo dve sogovornici sta bili v casu pogovorov samozaposleni. Za eno je bila samozaposlitev oziroma odprtje lastnega podjetja nacin, da je sploh lahko zakonito ostala v Sloveniji: Podjetje smo registrirali, saj je bila to v tem casu edina legalna možnost ostati v Sloveniji, ali odpreš s. p. ali d. o. o. Ne moreš biti z dvema otrokoma nelegalno v Sloveniji in delati, to je bila edina varian­ta. In potem smo to odprli in nismo imeli nikakršnih problemov (Lilija, 48 let). Druga je povedala, da se je odlocila odpreti samostojno podjetje po tem, ko je neuspešno iskala svojim kvaliikacijam primerno zaposlitev: Kasneje sem poskušala zamenjati delo, pa ni bilo kaj dosti uspehov na tem podrocju in tako sva s prijateljico ustanovili podjetje (Nataša, 41 let). Obe sta pripovedovali o svoji dejavni vlogi, da bi v Sloveniji kljub težavam, na katere sta naleteli, uspeli v ekonomskem smislu. 
Nekatere zaradi težav pri iskanju zaposlitve in/ali dolgotrajnih postopkov priznavanja poklicnih kvaliikacij kar dolgo niso opravljale placanega dela in so bile gospodinje: Na zacetku sem bila gospodinja, kar lep cas, ker v svojem po­klicu, po poklicu sem diplomirana ekonomistka, nisem našla službe, sem vztraj-no iskala, pisala sem prošnje, brez uspeha, zato sem se posvetila družini, vzgoji otroka, ucenju slovenšcine, prilagajanju na lokalne razmere (Nadia, 37 let). 
Sogovornice, ki so prišle v Slovenijo študirat, so primer hitrega vkljuceva­nja na trg delovne sile. Prav vse so se hitro naucile slovenski jezik in se vkljucile na trg delovne sile; sprva preko študentskih servisov, kjer so pridobile drago­cene delovne izkušnje. Povedano s primerom: Jaz sem zacela delati že v drugem letniku, no, po koncu prvega letnika, ceprav so bili starši zelo proti, ceš, ti si šla študirat, ti pac študiraj, mi te bomo preživljali, dokler bomo lahko. (…) Pa sem rekla, bom poskusila. Delala sem povsod, kjer sem lahko. Potem pa sem se zacela ukvarjati tudi s prevajanjem in poucevanjem (Roksana, 24 let). 
Urejanje dokumentov so skoraj vsem sogovornicam v veliki meri olajšali možje ali drugi znanci in prijatelji, ki so že živeli v Sloveniji: V glavnem je kar mož urejal, ker jaz nisem znala slovensko in nisem bila navajena. Nisem znala toliko slovenšcine, da bi lahko govorila (Larisa, 37 let). Druga pripoveduje o izkušnjah na uradu za tujce: Informacije sem dobivala od svojih ucenk, ki so bile res prijazne. Cisto slucajno sem dobivala te informacije. Zelo veliko denarja poberejo za te stvari. Ce ne bi imela tako veliko dela, ce ne bi bila zadovoljna s 
svojim placilom, bi si te dokumente še vedno delala. V glavnem, v uradu nic ne povejo. Zelo veliko problemov sem imela s papirji, zaradi svojega neznanja (So­ija, 46 let). Lahko bi celo rekli, da so bile take socialne mreže pomembne pri prvih korakih vkljucevanja v slovensko družbo, hkrati pa so bile neprecenljiv vir pomoci pri iskanju placane zaposlitve. 
Zgodbe o pridobivanju dokumentov in dovoljenj 
Posebna in najpogostejša težava je bila nezmožnost pridobitve dvojnega državljanstva, ki ga je trenutno v Sloveniji mogoce pridobiti samo v izjemnih primerih. Pridobitev slovenskega državljanstva in hkratna odpoved ruskemu oziroma ukrajinskemu državljanstvu namrec pomeni, da si morajo za obisk sorodnikov ali znancev v državah, iz katerih izhajajo, pridobiti vizo. Omenjeno poleg geografske oddaljenosti in visokih stroškov potovanja mocno omejuje njihovo možnost potovanj. Prav tako se s tega vidika kažejo težave pri posedo­vanju nepremicnin oziroma druge lastnine, ki jo imajo sogovornice v državah izvora. Nekatere se prav iz teh razlogov niso želele odpovedati svojemu izvor­nemu državljanstvu: 
Zdaj imam to odlocbo, da lahko dobim slovensko državljanstvo, ampak pod pogo-jem, da se odpovem svojemu, tega pa nocem. Poskušam dobiti dvojno državljanstvo, ampak to skoraj ni mogoce. To je tudi težak del. Nocem se odpovedati svojemu, za­kaj, ce imam tam starše, nepremicnine, toliko me veže na Rusijo, z delom z Rusijo je potem tudi veliko težav, z (delovnim) dovoljenjem, na primer (Oksana, 44 let). 
V zvezi s pridobivanjem potrdil so sogovornice omenjale »problem zapa­dlosti« in »originalnosti« dokumentov, saj morajo biti potrdila originalna in ne starejša od dveh mesecev. Nostriikacija diplom je še vedno najdolgotrajnejši in najbolj zapleten postopek. Skrajen je primer profesorice rušcine, ki je svoj poklic v Rusiji opravljala deset let, v Sloveniji pa je morala še enkrat napisati diplomo. 
Najvec spolno speciicnih ucinkov imajo porocne migracije oziroma mi-gracije z namenom združitve družine. Ženske, ki se porocijo s slovenskim dr­žavljanom, dobijo tudi dovoljenje za bivanje v Sloveniji. V primerih razveze ali drugih težav v zakonu so migrantke kot tujke v podrejenem položaju. Njihov zakoniti status v Sloveniji je vsaj v zacetku njihovega bivanja odvisen od tega, ali so še porocene s slovenskim državljanom. Po drugi strani pa sta tudi od­poved ruskemu oziroma ukrajinskemu državljanstvu in sprejem slovenskega državljanstva lahko problematicna, ce se oseba želi vrniti v Rusijo ali Ukrajino. Nobena od sogovornic sicer ni imela take izkušnje, so jih pa poznale in so o 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 205 
njih pripovedovale. Zgovoren je zapis iz etnografskega dnevnika, zabeležen po enem od pogovorov: 
Po koncu pogovora se je razgovorila o položaju žensk iz Rusije in Ukrajine nasploh. Povedala je, da so najbolj skrite tiste ženske, ki se hocejo lociti in so dejansko brez pravic, tudi ne morejo vzeti otroka. Potem sva se še malo pogovarjali, pove, da je problem z dvojnim državljanstvom, da Slovenija zelo privablja na primer glasbenike in pa tudi športnike iz Rusije in jim da brez težav tudi državljanstvo, za take kot je pa ona, t. i. navadne ljudi, je pa mnogo težje. Potem je razlagala o Rusinjah v (ime podjetja in kraj), ki so sem prišle z možmi, so dokaj izolirane, se družijo med sabo in tudi želijo iti nazaj. Govorila je o izolaciji žensk v majhnih vaseh, ki ne morejo iti nikamor, tudi ce bi to želele, ker brez avta ne morejo iz teh vasi. Omeni travmaticne izkušnje nekaterih žensk, dostikrat pove, da so odvisne od moža, ker se odrecejo državljanstvu v Rusiji. Potem se locijo ali jih možje pustijo, vrnejo se v Rusijo, kjer pa kot nedržavljanke seveda nimajo pravic. Omeni primer ene gospe, ki jo je pustil mož, si našel ljubico, jo vrgel ven iz stanovanja, zdaj ima težave z odvetniki. 
Oksana (44 let) je povedala naslednji primer: Sem poznala par primerov, moje znanke, so dobile slovensko državljanstvo, mož jih je dejansko brcnil na cesto, pa so se vrnile v Rusijo, niso imele kam, pa še glede otrok se pojavlja vpra­šanje, kako zašcititi sebe in otroke. Ostalo je veliko odprtih vprašanj in to kar sami rešujemo. Lahko bi nam pomagala ena ali druga država. 
Vecina sogovornic zaradi svoje etnicne pripadnosti v Sloveniji ni ime-la posebnih težav. Porocale pa so o speciicnih incidentih, ki so jih doživljale zaradi svoje etnicne pripadnosti ali statusa migrantk iz t. i. tretjih držav (na primer stereotipno gledanje na Rusinje oziroma Ukrajinke kot plesalke, pro-stitutke; negativne izkušnje z delavci na državni meji). Eno od sogovornic iz Rusije je na domu obiskal policist, ki je preverjal, ali res živi s soprogom na naslovu, na katerem je bila prijavljena. Ocitno so uradni organi dvomili o »pri­stnosti« njene poroke. 
Nikoli nisem od tukaj, nikoli ne bom od tukaj in nikoli vec ne bom od tam – življenje med izvorno in novo družbo 
Sogovornice so govorile o raznolikih oblikah pripadnosti izvorni oziro-ma novi družbi. Njihove opise lahko povzamem s sintagmo »vmesni položaj«, saj se niso vec opredeljevale kot clanice izvorne družbe, hkrati pa tudi ne kot pripadnice slovenske družbe. Obicajno se v nobeni družbi ne pocutijo povsem »doma«. Tipicni so taki opisi: Zdaj ko grem v Rusijo domov, se že cuti ta razlika, pozabiš, kakšne so navade (Nadia, 37 let). Ali pa pripovedi dveh sogovornic o tem, kako osebno doživljata obiske v Rusiji: 
Ko pa sem jaz šla v Rusijo, težko se že navadim, ne gre za jezik, ampak že kar poza­biš te obicaje, ta odnos, manj je sprošcen, ker zdaj že nekako postavljaš ovire. Dru-gacno življenje je. Težko se privadim spet. (…) Vseeno pogrešam Slovenijo, ce sem v Rusiji. Ne vem, sem že navajena tukaj, bi verjetno težko živela tam (Sonja, 30 let). 
Lansko leto sem šla s hcerko na obisk. Moram povedati, da cim dlje si tukaj, dlje si od tiste države, v kateri si bil rojen, tudi od sorodnikov, pac, nimaš vec teh skupnih izkušenj in nimaš vec teme, o kateri bi se lahko z njimi pogovarjal. (…) To se cuti, tudi s prijatelji je ista stvar in mislim, da bo tega vse vec in vec. Povedali so mi, da sem dobila slovenski naglas, da ne govorim vec v rušcini tako kot govorijo oni, pac, nekaj se je spremenilo v intonaciji. Meni pa je bilo zanimivo videti, kakšna je Rusija sedaj, kaj se je tam spremenilo in spremenilo se je res marsikaj (Nadia, 37 let). 
Indikativen je v tem pogledu komentar ene od sogovornic, ki se po etnic­ni pripadnosti opredeljuje kot Rusinja: v Sloveniji je za ljudi Ukrajinka, saj prihaja iz Ukrajine, v Ukrajini pa jo imajo za Rusinjo, torej pripadnico manj­šinskega naroda. 
Nekatere so poudarile, da z otroki namenoma govorijo izkljucno v rušci­ni. Spet druge pa so obžalovale, da otroci z njimi ne želijo govoriti rusko, še posebno, ko so v družbi Slovencev. Druge so menile, da je za njihove otroke morda bolje, ce z njimi govorijo v slovenšcini in pogovora v ruskem jeziku niso nikoli prakticirale: Edina težava je, ker hcerka ne obvlada rušcine. Govori bolj malo, razume že. To bi rada nekako uredila. Mogoce scasoma, ko bo sama želela. Na zacetku sem rekla, ne bom je silila z rušcino, da ne bo imela težav v vrtcu ali šoli, zdaj je pa mogoce že prepozno, no, upam, da ne (Sonja, 30 let). Sogovornice so poudarjale pomen religije v zvezi z vzdrževanjem »kulturnih praks« iz svoje izvorne družbe, na primer praznovanje pravoslavnega božica. Hkrati so skoraj soglasno zatrjevale, da religije same osebno ne prakticirajo v smislu obiskova­nja verskih obredov. Nekatere so ob poroki celo prevzele katoliško vero. 
Z vidika ohranjanja svojih tradicij so nekatere sogovornice poudarile po-men združevanja v raznovrstnih kulturnih društvih v Sloveniji. Spet druge so bolj poudarjale prakticiranje obicajev v zasebnih ali prijateljskih krogih. 
Posebej so poudarile, da opažajo, da se v dolocenih vidikih spreminja­jo tudi njihove izvorne družbe, zaradi cesar se tudi same v njih pogosto ne znajdejo najbolje. To še dodatno govori v prid njihovemu doživljanju »delne nepripadnosti« izvorni družbi kot tudi Sloveniji. Naj ponazorim: 
Moji sošolci, torej družba, s katero sem se družila, živijo v cisto drugacnem svetu. (…) Vzdrževanje stikov bi bilo mucno, morda izumetniceno. To je enako kot tukaj na zacetku, ne najdeš stikov, izhajaš iz enega drugega okolja, potem pa si tukaj toli-
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 207 
ko casa, in v tistem trenutku, ko ugotoviš, za kaj gre tukaj, pa ne najdeš neke skupne tocke tam. Tako da nikoli nisem od tukaj, nikoli ne bom od tukaj in nikoli vec ne bom od tam. Tukaj bo zmeraj ta prepad. Tudi ce si kozmopolit in nimaš teh težav s tem, da ravno na balalajko brenkaš. Problem je, ce se išceš, torej išceš neko samoi­dentiteto, v tem primeru bi verjetno tudi te vezi pomenile vec (Katerina, 28 let). 
Vecina sogovornic je vztrajala, da tudi življenje v novi družbi ne vpliva pomembno na njihovo etnicno pripadnost: Nisem se porocila s Slovenijo, jaz sem Rusinja, in bom ostala Rusinja. Imam slovensko državljanstvo, pac tako je naneslo, ampak Rusinja sem v celoti (Lidija, 52 let). Druga je povedala: Porocila sem se v Slovenijo in prišla živet sem, drugace ne bi nikoli, sem Rusinja in zelo pogrešam Moskvo (Irina, 24 let). 
Pripadnost doloceni družbi so sogovornice povezovale tudi s pogostostjo vzdrževanja stikov s svojo izvorno družbo. S tega vidika so tarnale nad dragimi vozovnicami do geografsko precej oddaljenih držav izvora, tiste s slovenskim državljanstvom pa nad težavami pri pridobivanju vizumov: Jaz sem iz Sibirije, to je zelo dalec in zelo drago. Mojih sploh ni bilo na poroko, nobeden ni mogel priti. Navezana sem na družino, oni pa name, in vidimo se vsake dve leti. Jaz pa si ne morem privošciti, da bi hodila tja in placevala še za otroka, drago je in dalec. Bolj po telefonu se slišimo, neke pošiljke pošiljamo drug drugemu (Oksana, 44 let). 
Sogovornice so najpogosteje ostale v Sloveniji iz emocionalnih razlogov (na primer custvenih vezi s partnerjem in z otroki), ceprav je njihovo migraci­jo migracijska statistika vodila kot delovno migracijo: Tukaj sem samo zaradi svojega moža, ne zaradi lepote (Slovenije), ne zaradi boljšega življenja (Irina, 24 let). 
Med pomembnejše razloge za »ostati v Sloveniji« so sogovornice umestile tudi varnost zanje in njihovo družino, še posebno v smislu izicne varnosti. Sicer pa so zgovorni odlomki iz pripovedi: Ce bi bila v Rusiji, bi me vedno skrbelo za otroka, kje sta, kako sta, kakšna prihodnost ju caka, tukaj se pocutim bolj varno (Oksana, 44 let). 
Tiste intervjuvanke, ki so kadarkoli razmišljale o svoji vrnitvi v izvorno ali pa preselitvi v drugo državo, so svoje predstave povezovale z zaposlitvenimi možnostmi in/ali z v tujini že živecim partnerjem. Dovolj povedna je izjava mlajše sogovornice, katere partner ne živi v Sloveniji: Dokler ne bom sigurna, da bom tudi jaz imela neko vlogo tam, ne pa samo cepela doma in cakala, da on pride iz službe, kuhala, pospravljala, pazila otroke, v tem se ne vidim. Dokler ne bom sigurna, da bom tam lahko nekaj delala, se ne nameravam tja preseliti. 
Zaenkrat nekaj ustvarjam tukaj. Temvec bom delala, temvec izkušenj lahko pri­dobim, tem lažje bom tudi tam nekaj dobila (Roksana, 24 let). 
Druga je razmišljala o zaposlitvi zunaj Slovenije, ker v Sloveniji ne more uresniciti vseh poklicnih ambicij: Upam, da ne bom celo življenje v Sloveniji, rada bi še kaj drugega videla, ce bodo priložnosti. Jaz sem tisti tip cloveka, ki bi rad plezal v hrib. Slovenija pa je idealna za pocivanje v senci. Ce pa hoceš doži­veti katarzo svojega poklicnega življenja ali pa kot clovek, ki je ambiciozen, pa je tukaj trg premajhen, v mojem poklicu bi pa verjetno rabila kaj vec (Katerina, 28 let). 
Ko so govorile o svoji prihodnosti, so ženske iz obeh skupin kot najpo­membnejše navedle zaposlitev in dovolj visok dohodek. Svojo prihodnost so najpogosteje povezovale z ekonomsko situacijo, zlasti z ekonomsko negotovo­stjo, ki so jo oziroma jo še vedno mocno obcutijo. Težave v zvezi s tem so po­udarjale zlasti tiste med sogovornicami, ki so opravljale ali še vedno opravljajo dela, ki niso v skladu z njihovimi poklicnimi kvaliikacijami. Poleg tega so so-govornice zaskrbljene zaradi nepriznavanja delovnih let, ki so jih opravile na primer v Rusiji in Ukrajini. Vzroke za tako stanje so pripisovale še vedno neu­rejenim pokojninskim sporazumom med državami, kar jih dodatno skrbi. 
SKLEPI 
V skladu s predpostavkami se je pokazalo, da migracija ni izkljucno ali primarno proces, ki ga povzrocijo ekonomski motivi, saj zgodbe bolj pogosto prevevajo teme o odnosih s partnerji, z otroki, s prijatelji, kot pa zgodbe o iska­nju »boljšega življenja«. Nadalje lahko sklenem, da migracija v samoreprezen­taciji sogovornic lahko pomeni tudi vecjo individualno svobodo, spoznavanje novega in nove izkušnje. Pokazalo se je tudi, da je odlocitev za migracijo pro-ces medsebojnega dogovarjanja, komunikacije in iskanja kompromisov med migrantko in njeno socialno mrežo, zlasti s partnerjem oziroma soprogom. Zgodbe sogovornic so v skladu z izhodišci pokazale, da so njihovi motivi za migracijo raznoliki in kompleksni ter da so se njihova pricakovanja v zvezi z življenjem v Sloveniji ves cas spreminjala. V nasprotju z uveljavljeno domnevo zagovornikov evropskega migracijskega prava, da so porocne migracije mi-grantk iz t. i. tretjih držav bolj kot poroke iz ljubezni, nacin, da ženske kar naj­hitreje dobijo zakonito pravico do bivanja v državi Evropske unije, so številne sogovornice izpostavile svojo ljubezen do partnerja kot odlocilno pri njihovi odlocitvi za prihod v Slovenijo. Mariá Gulicová-Grethe in Natalie Schlenzka (2006: 10) opozarjata, da moramo biti pri uporabi termina porocna migracija izredno previdni, saj že sam pojem v sebi nosi negativno konotacijo. Implicira namrec, da je poroka zlasti nacin pridobitve možnosti za vstop v doloceno 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 209 
državo. Nekateri raziskovalci s tem v zvezi dokaj poenostavljeno razlocujejo med t. i. normalno poroko (torej poroko iz ljubezni oziroma poroko na pod-lagi svobodne odlocitve) ter med njenimi drugimi oblikami, na primer dogo­vorjeno, prisilno ali t. i. lažno poroko. Omenjena razlikovanja so v veliki meri vprašljiva. Do t. i. lažne poroke pride, ko se zaradi pridobitve dovoljenja za bivanje, ekonomskih razlogov ali drugih funkcionalnih razlogov državljan ali državljanka tretje države poroci z državljanom države Evropske unije. Že sama predpostavka, da je poroka morda »lažna«, pomeni, da je države ne dovolijo ali jo razveljavijo. Te ženske so pogosto predmet neprestanega preiskovanja, nadzora in preverjanja s strani države, na podlagi katerega naj bi ugotovili, za kakšno vrsto poroke gre (Gulicová-Grethe in Schlenzka 2006: 10). Omenjene-mu preverjanju (recimo preverjanje, ali res živijo s soprogom na naslovu, na katerem so prijavljene) so bile podvržene tudi nekatere moje sogovornice. 
V zvezi z vkljucevanjem v novo družbo so zgodbe pokazale, da sta znanje slovenskega jezika in placano delo za ženske najpomembnejša vidika vkljuce­vanja v novo družbo. Zlasti je zaskrbljujoce, da ženske pogosto opravljajo dela, ki niso v skladu z njihovo izobrazbo in poklicnimi kvaliikacijami (deskilling). Tu gre še posebno za izkušnjo dvojne, celo trojne diskriminacije, ki jo mi-grantke izkusijo hkrati kot priseljenke, ženske in potencialne matere. Seveda ne zatrjujem, da je placano delo za vse migrantke najpomembnejše. Se pa zdi, da je za vecino žensk temeljnega pomena za njihovo vkljucevanje v novo druž­bo. Razvita socialna mreža se je pokazala kot eden od temeljnih dejavnikov lažjega vkljucevanja v novo družbo; tako v smislu emocionalne opore kot tudi bolj prakticnih vidikov pomoci (urejanje dokumentov, pomoc pri iskanju za­poslitve). 
V zgodbah sogovornic lahko govorimo tudi o nekaterih tockah obrata, ki so v veliki meri spremenile njihove izvorne nacrte. Zlasti so pomembni s partnerjem povezani dogodki oziroma zasnovanje lastne družine, ki mnoge ženske odlocujoce poveže s Slovenijo. Povedano že z enim primerom: migraci­ja ženske, ki v Slovenijo pride z delovnim dovoljenjem, je v statisticnem smislu opredeljena kot delovna oziroma ekonomska migracija. Toda ekonomski mo-tivi, kot so pokazali pogovori, so pogosto podprti z drugimi motivi, ki so lahko povsem neekonomske narave (na primer želja spoznavati svet, pridobiti nove izkušnje, ipd.). Vendar obstojeci migracijski režimi Evropske unije osebam iz tretjih držav v veliki meri onemogocajo mednarodno mobilnost (na primer v zvezi s pridobivanjem turisticnih viz), zato sta bila prihod z namenom zaposli­tve ali poroka s slovenskim državljanom za ženske pogosto edini mogoci nacin prihoda v Slovenijo. Torej že v okviru statisticno enotnih kategorij odkrijemo razlicne »proile« migrantk oziroma raznolike motive za migracijo. S tega vi­dika so klasicne tipologije pomanjkljive; ne zajamejo ustrezno diverziikacije migracij v Evropi. Širok spekter motivov posamezne migrantke ni zajet v sta­tisticno rigidni opredelitvi vrste migracij. Tipologije, kot pravi Brettell (2000: 102), nam ponujajo zgolj staticno in homogeno sliko procesa, ki pa je v ži­vljenjskem poteku posameznega migranta oziroma migrantke spremenljiv in se znotraj dolocene prebivalstvene skupine razlikuje. 
Ženske, katerih zgodbe so predstavljene v pricujocem besedilu, imajo razlicne izkušnje, kulturno in razredno ozadje, osebne zgodovine in pricako­vanja. Prav zato se zdi, da je etnicna skupina kot analiticna kategorija omejen koncept, saj so tudi etnicne skupine (v besedilu je bil govor zlasti o Rusinjah in Ukrajinkah) izjemno notranje heterogene (Ribas-Mateos 2000: 175). Taka ugo­tovitev se zdi še toliko primernejša glede na razlage, ki poudarjajo, da proces oblikovanja identitet sega preko ene same ozemeljske enote. Ženske na kom­pleksne nacine ohranjajo vezi z izvorno družbo in jih umešcajo v novo. Hkrati so mnoge sogovornice glede na situacijo in kontekst pripovedovale o nekakšni vmesni poziciji oziroma pripadnosti vec družbam. Predstava »doma«, kot se zdi na podlagi življenjskih zgodb, je že sama po sebi dinamicna in presega poe­nostavljeno pripadnost eni državi oziroma družbi. Taka dinamicna obravnava procesov pripadnosti implicira tudi preseganje poenostavljenega obravnava­nja procesa integracije v smislu nekakšne »gladke« vkljucitve v novo družbo, ki predpostavlja tudi homogeno in staticno naravo tako izvorne kot tudi nove družbe (Passerini idr. 2004: 2, 5). Raziskovalci, ki so proucevali transnacio­nalno razsežnost življenja migrantk in migrantov, so prav zato opozorili, da moramo v proucevanje migracij poleg proucevanja nove družbe v vecji meri vkljuciti tudi znacilnosti izvorne družbe (Anthias in Lazaridis 2000: 10; Fit­zgerald 2006: 2). 
Pogovori so tudi pokazali, da je vkljucevanje Slovenije v evropske inte­gracije povzrocilo vedno vecjo negotovost sogovornic. Zgodbe nam nazorno pokažejo na nekatere slabosti takega migracijskega režima. Prvic, poroka s slovenskim državljanom ali osebo, ki ima dovoljenje za bivanje v Sloveniji, je v primerih, ko gre za t. i. družinsko migracijo oziroma migracijo na podlagi združitve družine, tisti nujni pogoj, na podlagi katerega državljani in drža­vljanke tretjih držav sploh lahko pridobijo pravico daljšega bivanja v Sloveniji. Tak model daje prednost »klasicnemu« modelu družinskega življenja (poro­ka), ne pa drugim oblikam zunajzakonske skupnosti. Drugic, pravice zakonca so v zacetku bivanja v Sloveniji vezane na njegovega partnerja, kar je lahko potencialno ogrožajoce za ženske, ki bi se želele razvezati od svojega moža. Ceprav nobena od sogovornic ni imela tovrstnih težav, so mnoge govorile o primerih žensk zlasti iz Rusije, ki so se razvezale ali so doživljale nasilje v dru-
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 211 
žini. Kot ugotavljajo mnoge raziskovalke tudi na evropski ravni, so t. i. poroc­ne migrantke pogosto skoraj prisiljene ostati v nasilnih in nesrecnih zvezah. Pogosto tudi živijo v izolaciji in so družbeno izkljucene. Te ženske torej nimajo od moža neodvisnega statusa, kar odlocilno vpliva na njihove možnosti prido­bitve državljanstva (Kofman idr. 2000: 86–87; Gulicová-Grethe in Schlenzka 2006: 11). Tudi postopki za pridobivanje delovnih dovoljenj kot tudi dovoljenj za bivanje so dolgotrajni in zapleteni. Neurejeno je podrocje medsebojnega priznavanja pokojnin med državami, dvojno državljanstvo pa je mogoce le v izjemnih primerih. Hkrati pa se ženske srecujejo z nekakšnim »kulturnim rasizmom«, ki temelji na stereotipnih predstavah o Rusinjah in Ukrajinkah. Lahko bi se strinjali z oceno Floye Anthias (2000: 21), da transnacionalno gi­banje prebivalstva vkljucuje »protislovne procese«, ki se navezujejo na poseb­ne oblike izkljucevanja in vkljucevanja in ki vsebujejo med seboj nasprotujoce diskurze: idejo clovekovih pravic in enakosti obravnavanja vseh posameznikov in posameznic spremljajo izkljucitev iz državljanskih pravic kot tudi razliko­valni rasizmi, ki jih izkušajo razlicne skupine migrantov in migrantk. Prav tako napetost je mogoce identiicirati tudi v diskurzih Evropske unije: na eni strani smo prica retoriki svobode in odprtosti, na drugi pa se pojavljajo nova razslojevanja, ki so vec kot ocitna že v vprašanju, kdo je sploh upravicen do svobodnega gibanja preko mednarodnih meja (Passerini idr. 2004: 8). 
Vecina sogovornic se nima namena vrniti v izvorno državo. To odlocitev povezujejo z mocnimi vezmi s svojo družino (zlasti z otroki in s soprogom) v Sloveniji in z varnostjo, ki je zanje v primerjavi z izvorno državo zelo po­membna. Po njihovem mnenju imajo v Sloveniji boljše ekonomske možnosti tudi njihovi otroci. Redke se nameravajo vrniti, ker se v Sloveniji ne »pocutijo doma« ali pa želijo pridobiti (predvsem poklicne) izkušnje še v kakšni drugi državi. 
Najsplošnejši sklep je, da dostop do trga delovne sile, državnih pomoci in družbenih mrež ni le stvar individualne izkušnje, temvec ga sistematicno obli­kujejo družbeni odnosi, povezani s spolom, z razredom, etnicno pripadnostjo in zakonitim statusom posamezne migrantke. Zgodbe konkretnih sogovornic so podale uvid v družbenopoliticne procese, kot jih izkušajo migrantke same. Prav v tem vidim moc razlage pricujocih zgodb: 
Življenja migrantk, o katerih te govorijo v pogovorih, so veliko vec kot osebne zgodbe. V njihovih pripovedih lahko sledimo procesom (institucionalnim kot tudi intersubjektivnim), ki so oblikovali njihove strategije in njihova sebstva, njihovo razumevanje preteklosti in aspiracije za prihodnost, tako da so njihove zgodbe dokument o pojavu sodobnih migracij v Evropi (Passerini idr. 2004: 12). 
Enodimenzionalno prikazovanje žensk kot nekvaliiciranih, šibkih in nedejavnih posameznic je bilo med najbolj vprašljivimi predstavami velikega števila migracijskih raziskav (Dobrowolsky in Tastsoglou 2006: 6). Nedvomno pocasna in težavna vkljucitev na trg dela pogojuje razširjenost honorarnih oblik zaposlitve in dela na crno. Omenjene strategije so pogosto prisotne tudi med sogovornicami. Po drugi strani pa ne smemo spregledati primerov tistih sogovornic, ki so se uspešno vkljucile v študijski proces v Sloveniji in posledic­no tudi dokaj hitro na trg delovne sile (na primer preko študentskih servisov) in se zelo hitro naucile tudi slovenski jezik. Tudi nekatere druge ženske so svoje zgodbe prikazale kot »zgodbe o uspehu«, zlasti z ekonomskega vidika (na primer v lastnih podjetjih). Pestre izkušnje in zgodbe sogovornic kažejo, da bi morale politike vkljucevanja v novo družbo bolj upoštevati raznolikost, ki se nanaša na spol, starost, izobrazbeno raven, etnicno skupino, socioekonomski položaj, socialna omrežja in znanje slovenskega jezika. 
Glede na dejavne strategije mnogih sogovornic v procesu migracije kot tudi v procesu vkljucevanja v novo družbo in v skladu z vedno vecjim zaveda­njem o pomenu opolnomocenja manjšinskih oziroma marginalnih skupin, pa se zdi tudi, da bi bilo nemara smiselno migrantke bolj kot žrtve patriarhalnih struktur in sekundarne migrantke, ki le pasivno sledijo partnerjem oziroma soprogom, obravnavati kot odgovorne in dejavne posameznice. 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 213 
LITERATURA 
Al-Ali, Nadje. Women, Gender and Migration in Europe, 
http://www.comune.forli.fo.it/Documenti/39/gender.pdf, 28. 6. 2006. 
Anthias, Floya (2000). Metaphors of Home: Gendering New Migrations to Southern Europe. Gender and Migration in Southern Europe (ur. Floya Anthias in Gabriella Lazaridis). Oxford in New York: Berg, 15–47. 
Anthias, Floya in Gabriella Lazaridis (2000). Introduction: Women on the Move in Southern Europe. Gender and Migration in Southern Europe (ur. Floya Anthias in Gabriella Lazaridis). Oxford in New York: Berg, 1–13. 
Brettell B., Caroline (2000). Theorizing Migration in Anthropology. The Social Construction of Networks, Identities, Communities, and Globalscapes. Migration theory: Talking across disciplines (ur. Caroline B. Brettell in James F. Hollifield). London in New York: Routledge, 85–135. 
Brettell, Caroline (2003). Anthropology and Migration: Essays on Transnationalism, Ethnicity, and Identity. Walnut Creek: AltaMira Press. 
Castles, Stephen in Mark J. Miller (1998). The age of migration: international population movements in the modern world. Houndmills: Macmillan. 
Chamberlain, Mary in Selma Leydesdorff (2004). Transnational families: memories and narratives. Global Networks, 4(3): 227–241. 
Dobrowolsky, Alexandra Z. in Evangelia Tastsoglou (2006). Crossing Boundaries and Making Connections. Women, Migration and Citizenship, Making Local, National and Transnational Connections (ur. Alexandra Z. Dobrowolsky in Evangelia Tastsoglou). Aldershot: Ashgate, 1–35. 
Fitzgerald, David (2006). Towards a Theoretical Ethnography of Migration. Qualitative Sociology, 29(1): 1–24. 
Freedman, Jane (2003). Gender and Insecurity: Migrant Women in Europe (Critical Security Series). Aldershot: Ashgate Publishing. 
Georgiadis, Katerina (2007). Anthropological Demography in Europe: Methodological lessons from a comparative ethnographic study in Athens and London. Demographic Research, 17(1): 1–21. 
Gulicová-Grethe, Maria in Nathalie Schlenzka (2006). Female Marriage Migration: definition, problems and related phenomena. Female Marriage Migrants: Awareness Raising and Violence Prevention (ur. Nathalie Schlenzka). Berlin: Edition Parabolis, 9–21. 
Kofman, Eleonore, Annie Phizacklea, Parvati Raghuram in Rosemary Sales (2000). 
Gender and International Migration in Europe: employment, welfare and politics. London in New York: Routledge. 
Lawson, Victoria, A. (2000). Arguments within geographies of movement: the theoretical potential of migrants’ stories. Progress in Human Geography, 24(2): 173–189. 
Lazaridis, Gabriella (2000). Filipino and Albanian Women Migrant Workers in Greece: Multiple Layers of Oppression. Gender and Migration in Southern Europe (ur. Floya Anthias in Gabriella Lazaridis). Oxford in New York: Berg, 49–79. 
Milharcic Hladnik, Mirjam (2003). Zgodbe slovenskih žensk iz Amerike. Dve domovini / Two Homelands, 17: 47–60. 
Milharcic Hladnik, Mirjam (2007). Avto/biograficnost narativnosti: metodološko teoreticni pristopi v raziskovanju migracijskih izkušenj. Dve domovini / Two Homelands, 26: 31–46. 
Mlekuž, Jernej (2006). O metodologiji, ki nagaja »povratniški teoriji«. Življenjska pripoved migrantke povratnice. Spet doma? Povratne migracije med politiko, prakso in teorijo (ur. Marina Lukšic Hacin). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 115–132. 
Passerini, Luisa, Rosi Braidotti, Judit Gazsi, Inger-Marie Conradsen in Nadejda Alexsandrova (2004). Gender relationships in Europe at the turn of the millenium: Women as subjects in migration and marriage (GRINE, final report). ftp://ftp.cordis. europa.eu/pub/citizens/docs/kina21249ens1_grine.pdf, 20. 3. 2007. 
Ribas-Mateos, Natalia (2000). Female Birds of Passage: Leaving and Settling in Spain. Gender and Migration in Southern Europe (ur. Floya Anthias in Gabriella Lazaridis). Oxford in New York: Berg, 15–47. 
Sharpe, Pamela (2001). Introduction: gender and the experience of migration. Women, Gender and Labour Migration: Historical and Global Perspectives (ur. Pamela Sharpe). New York: Routledge, 1–14. 
Ward, Nikki (2007). Doing the research: Data collection and analysis methods. (poglavje iz doktorske disertacije, prejeto preko elektronske liste BNIM), 14. 1. 2007. 
Willis, Katie in Brenda Yeoh (2000). Introduction. Gender and Migration (ur. Katie Wiilis in Brenda Yeoh). Cheltenham in Massachusetts: Edward Elgar Publishing, XI–XXII. 
HOTELA SEM SAMO VIDETI SVET OKOLI SEBE 215 


TO JE MOJ DŽIHAD 
O tem, zakaj so se nekatere Bošnjakinje v Sloveniji zacele pokrivati 
Špela Kalcic 
SPREJEMNI IZPIT 
Jesenice sem v kontekstu svoje raziskave prvic obiskala leta 2003,1 ko sem na internetu našla napoved o modni reviji islamske noše, ki naj bi jo organi­zirala dekleta iz jeseniškega džemata.2 Zanimala sem se namrec za oblacilne prakse med slovenskimi muslimankami, še posebej za islamske, ki so se med njimi pricele pojavljati po letu 1995, ko naj bi se pokrila3 prva Bošnjakinja4 v Sloveniji. Usklajeno z antropološkimi terenskimi metodami opazovanja z ude­ležbo in stopanja v kontakt z informatorji po metodi snežene kepe oziroma preferencnega referiranja, sem cakala na pravi trenutek za vstop na »oblacilni« teren. Modna revija se je zdela edinstvena prilika, da »na licu mesta« preverim odnos muslimank do praks pokrivanja in zakrivanja, zato sem preko Almine,5 ki sem jo spoznala na prireditvi v Ljubljani, dobila Aišino telefonsko številko in jo poklicala. Ko sem se predstavila in povedala, da me zanima modna revija, me je Aiša najprej temeljito izprašala o mojih namenih. Hitro sem ji zagoto­vila, da gre za raziskovalne interese in da nisem islamofobna. Povedala mi je, da so že imeli probleme z novinarji, ki s svojim pisanjem pripomorejo k slabi podobi muslimanov med ljudmi. 
1 Pricujoce besedilo je nastalo na podlagi etnografskega materiala, zbranega v okviru terenske­ga dela za doktorsko delo Oblacilne prakse in procesi redeinicije identitete v slovenskih musli­manskih skupnostih po razpadu Jugoslavije (Kalcic 2006a) in predelanih segmentov znanstvene monograije Nisem jaz Barbika: oblacilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji (Kalcic 2007), ki je nastala na podlagi omenjene doktorske disertacije. 
2 Arabsko: gama’a, 'skupnost vernikov'. V Sloveniji tudi poimenovanje za lokalno podružnico Islamske skupnosti. 
3 Bošnjakinje izraz »pokrita« uporabljajo, kadar želijo povedati, da so pokrite vedno, kot to po njihovih interpretacijah nalaga vera. To pomeni, da z oblacili pokrijejo glavo z izjemo obraza, vrat in celotno telo razen dlani. 
4 V besedilu izmenicno uporabljam oznake Bošnjaki(nje) in slovensk-i/-e musliman-i/-ke, s ci-mer mislim ljudi islamske veroizpovedi bosanske provenience. 5 Imena vseh informatorjev so spremenjena. 
Sum o povezanosti z novinarstvom sem potem še veckrat doživela. Žen-ske so me ob prvem srecanju pogosto spraševale, kaj si mislim o muslimankah, ce se mi zdijo zatirane, ipd. Vsakic, ko sem spoznala kakšno novo sogovor­nico, se mi je zdelo, kot da sem na sprejemnem izpitu, ki ga moram opraviti, preden me bodo sprejele medse. Po prvem obisku me je ob poslavljanju pred jeseniškim mesdžidom6 Bahrudina vprašala: Saj nismo tako grozni, a ne? Kaj se ti zdi? 
Nekaj dni pred selitvijo sem se mudila na Jesenicah in poklicala Dino, s katero sem naredila intervju ob enem od predhodnih obiskov. Hotela sem jo povabiti na kavo, pa sem naletela na nepricakovano zavrnitev. Ko sva se nazadnje videli, sem ji povedala o svoji nameri, da se zaradi raziskave zacasno preselim na Jesenice. Takrat sem ji morda na prevec neroden nacin razložila, kako bo moja raziskava potekala, kar je v njej vzbudilo sumnicavost. Ceprav sva se, ko sva se nazadnje videli, prijateljsko poslovili, ji verjetno moje pocetje ni dalo miru. Tisto moje »opazovanje z udeležbo« se ji je zdelo prevec vsiljivo. Ko sem jo nic hudega slutec hotela povabiti na kavo, je povsem nepricakovano padlo po meni in v trenutku zbrisalo ves raziskovalni optimizem, ki sem ga v tistem trenutku premogla: 
Dina: Jaz sem govorila s puncami in vse smo mnenja, da za kakšen intervju ali dva smo že pripravljene sodelovati, kaj vec pa ne. Jaz nisem za to, da bi meni nekdo šti­riindvajset ur na dan analiziral moje življenje. Po pravici povedano, jaz pa te že ne bi bila pripravljena spustiti v svoje življenje. Ne vem, saj Aiša bi mogoce te, ampak jaz te pa ne bi. Tudi punce ne vem, ce bi bile za. Me imamo svoje obveznosti, svoje življenje, druge imajo tudi otroke, študij ... Jaz sem jim povedala za tvoj mejl (v katerem sem povedala, da se v kratkem selim na Jesenice – op. Š. K.). Saj zaradi mene se lahko dobimo, pa ti bodo same povedale. Sej ti bodo tudi druge isto poveda­le ... A ti si se že preselila na Jesenice? Š. K.: Ne, se pa bom v par dneh. Dina: Za koliko casa se boš preselila? Š. K.: Za šest mesecev. Dina: Za šest mesecev ... Ti si nora, Špela. Veš, kako bo tebi dolgcas. Tebi bi bilo dost, da petkrat na mesec prideš na Jesenice, brezzveze da denar zapravljaš za sobo, ti po­vem, da je brezzveze. A veš, me imamo ful enih stvari. Ne moremo se štiriindvajset 
6 Arabsko: masgid, 'muslimansko svetišce'. Etimološka razlicica besede, »masgveda«, v natabej-šcini in siršcini pomeni kraj prosternacije, kjer clovek v znak pozdrava poklekne in se s ce-lom dotakne tal (prim. Delcambre 1994: 66). V Bosni se beseda »mesdžid« uporablja za vsako manjšo islamsko molilnico. V srbohrvašcini se je preko turšcine uveljavil etimološki derivat te arabske besede v jezikovni podobi 'džamija' (prim. Smailagic 1990: 137), medtem ko je v slovenšcini bolj uveljavljen izraz 'mošeja'. V Sloveniji Bošnjaki svojim molilnicam pravijo kar džamija. 
ur na dan s tabo dobivat, ker to enostavno ne gre. Saj se lahko dobimo, pa ti bodo punce same povedale. Po mojem se ti cist brezzveze seliš na Jesenice. Ce se zarad nas, ti povem, da je brez zveze, ce se pa tud zaradi drugih žensk, pol pa OK (Terenski zapiski, Jesenice, 11. 5. 2004). 
Seveda sem bila naravnost šokirana nad njeno, konec koncev povsem upraviceno reakcijo. Opazovanci na terenu naj bi imeli pravico do tega, da za­vrnejo raziskovalcevo namero, da postanejo objekt antropološke analize. Ven­dar sem vztrajala pri svoji ideji, da moram raziskati prakse pokrivanja med muslimankami. Tako sem ji ponovno poskušala razložiti, da bom skušala biti povsem nemoteca in nevsiljiva in da je moje namere morda narobe razumela. Takrat se mi je zdelo, da je moja raziskava na kocki, ker lahko ostanem brez kljucnih informatork. Vse ženske, ki so bile preko Dine vpletene v to zgodbo, so se namrec pokrivale, in bala sem se, da bom ostala brez informatork, zaradi katerih sem se sploh odlocila raziskovati muslimane in oblacilne prakse. Vsa negotova sem se oprijela rešilne bilke in sprejela njen predlog, da se dobimo in razcistimo težavo. 
Na majsko soboto, cez nekaj dni, smo se dobile v jeseniški džamiji. Dina je predlagala, da se udeležimo šeriatske7 poroke. Pa ruto prinesi, ker moraš biti v džamiji pokrita, mi je narocila. Malo prestrašena sem cakala na pogovor in razplet, ki bo sledil, vendar mi je Dinin tokrat povsem umirjen nastop dal slutiti, da tistega izbruha le nisem zakrivila povsem sama. Ves cas obreda mi je vneto razlagala in komentirala dogajanje. Še posebej se je angažirala, ko je hodža8 spraševal ženina in nevesto, ali je poroka njuna svobodna odlocitev. Ritual pri šeriatski poroki namrec poteka tako, da hodža, ki ženina in nevesto poroci, vsakega izmed njiju trikrat vpraša, ce je odlocitev za zakonsko zvezo sprejel prostovoljno. Po poroki je še enkrat preverila, ali sem razumela: Si vidla, da ju je hodža trikrat vprašal, ce nista pod prisilo? Nisem si mogla kaj, da teh pojasnil ne bi vzela kot usmeritev k razbijanju stereotipov o prisilnih porokah med muslimani. Pozneje se je izkazalo, da je bil to le uvod v nadaljnje pojasnje­vanje konteksta. Ženske so se namrec že preveckrat pocutile izkorišcane in se bale, da sem le še ena v verigi tistih, ki so prišli po zgodbo, da bi posredovali v javnost prirejeno-zacinjene novice o pokritih muslimankah. Bila sem po­novno na sprejemnem izpitu. Belma me je postavila pred novo preizkušnjo: In 
7 Turško, arabsko: šari‘a: kot terminus technicus oznacuje 'islamsko pravo'. Je božja postava, ki 
temelji na primarnih islamskih virih, Koranu in suni. 8 Turško: hoca, 'islamski duhovnik'. Beseda nima jasne etimologije. V osmanski turšcini pomeni 
pisar, tajnik, uradnik, ucenjak, profesor ali zasebni ucitelj. Bošnjaki oznako uporabljajo za na­
slavljanje svojih »duhovnikov«. 
TO JE MOJ DŽIHAD 219 
šallah,9 da delaš raziskavo, ampak po drugi strani, kaj bomo imeli pa muslimani od tega? Tukaj je bilo po 11. septembru toliko novinarjev, pa nismo od tega imeli nobenih koristi (Terenski zapiski, Jesenice, 15. 5. 2004). Potem so nadaljevale s pojasnjevanjem situacije, konteksta pomislekov in nezaupanja: 
Dina: Veš, kako so nas novinarji izkorišcali. Tukaj so nas snemali, potem so nas pa prikazovali skupaj z begunci, kot da smo begunke ... Nam je pocasi že dost teh vprašanj, veš Špela, kaj vse nas sprašujejo. Ce moram vedno rjavo ruto nosit! To ne morš verjet, kaj vse sprašujejo. ... Ljudje pišejo diplomske in raziskave o musliman­kah in pišejo o Pakistankah in Afganistankah. Mene naj vprašajo, zakaj pa mene ne vprašajo? Sej sem njihova soseda! Šejla: Tudi tisti, ki te poslušajo, ne sprejmejo tistega, kar jim poveš. Tako kot v tistem ilmu od Mašere,10 ce si gledala. Cel ilm je OK, potem je pa konc z rešetkami in piše »vstop prepovedan«, kao, da smo zatirane. Kar obrambni mehanizem dobiš, a veš! (Terenski zapiski, Jesenice, 15. 5. 2004). 
Iz lokalnega konteksta so svoje zgodbe postopoma razširile na globalne­ga, ki jih je zaznamoval predvsem z »11. septembrom«. Belma je pred casom obiskala brata v Ameriki in imela težave na letališcu. Ob prihodu so jo odpe­ljali na zaslišanje. Po njenem mnenju se je to zgodilo samo zaradi tega, ker je s svojo obleko izdajala, da je muslimanka: Dali so me v eno sobo s samimi mu-slimani, zaslišval me je pa en crnc, ki je bil še pred kratkim v istem položaju kot jest. Še karte nisem mogla prestavit za dva tedna. Grozn je blo (Terenski zapiski, Jesenice, 15. 5. 2004). 
Dinin mož pa je malo pred našim snidenjem odpotoval v Katar. Pred casom sta bila tam skupaj in na poti v München doživela ponižanje, ko so jima policisti, kakor je povedala, edinima potnikoma v vagonu vse okrog obrnil in ju pregledal ko macka. Tako mi je zaradi slabe izkušnje z organi oblasti na mejni kontroli zaupala svojo skrb za moža: Mene ni blo strah, kako bo on v Katar prišel, ampak kako bo iz Ljubljane do Münchna prišel! 
V orientalisticnih diskurzih se je muslimanke rado prikazovalo kot za­prte, zakrite in zatirane, tancica pa je pri tem rabila kot orodje, s pomocjo katerega se je muslimane slikalo kot šovinisticne in zaostale (prim. Mabro 1996; Kahf 2002: 2–9). Kot pravi Fadwa El Guindi, so »zakrivala na Zahodu nadomestila zgodnejšo obsesijo s haremi in hamami«, »harem, zakrivalo in poligamija pa na Zahodu evocirajo islam ter predstavljajo sinonime za žen­sko šibkost in opresijo« (El Guindi 1999: 10). Podobe islama so tako pogosto 
9 Arabsko: in ša’a-’llah, 'ce Bog tako hoce'. 10 Boštjan Mašera (2003). Alahu predane. Dokumentarni ilm RTV Slovenija. 
zreducirane na zgolj za Zahodnjake zelo vznemirljive in hkrati kontraverzne teme, kot so seksualnost, zakrivanje, sekluzija in opresija moških nad ženska-mi – na splošno, na že tavtološko sintagmo »položaj žensk v islamu« (prim. Lindisfarne-Tapper in Ingham 1997: 12). Poleg tega bi lahko dejali, da so ome­njene obravnave tudi novi nacini oznacevanja razlike in neenakosti. Vcasih tudi povsem neposredno nadaljujejo starejše oblike orientalisticnega diskurza (prim. Said 1996), ki povezuje eksplicitno in zatrto seksualnost z domnevno nevarnostjo in nasiljem islama. Ravno zaradi tega, ker se pokrite Bošnjakinje zavedajo takšnih stereotipnih predstav o pokrivanju, so tudi imele obcutek, da so se jim nevšecnosti na vlaku in letališcu zgodile izkljucno zaradi tega, ker so bile pokrite. V splošno razširjenih podobah o islamu pokrivanje oziroma zakrivanje namrec ne simbolizira le zatiranja muslimank, temvec vzbuja tudi asociacije o »islamski nevarnosti«. 
Predstave o zatiranih muslimankah so razširjene tudi v Sloveniji in ver­jetno najbolj prisotne prav v medijih (glej Pašic 2002: 116 in Jerovšek 2004: 34–35). Seveda se predsodkov o islamu, ki so tesno povezani s podobo po­kritih muslimank, moje sogovornice zavedajo in jim, kolikor lahko, posku­šajo kontrirati. Dejstvo, da so pokrite, jih v okolju, kjer se vecina muslimank ne pokriva, mocno izpostavlja. Kot redke pokrite muslimanke v Sloveniji se zavedajo, da v Sloveniji zaradi skoraj popolne odsotnosti prakse pokrivanja predstavljajo nekakšno muslimansko eksotiko. Ker so vedele, da sem se nanje obrnila prav zaradi njihove obleke, so se ustrašile, da jih bom tudi sama pre­prosto okarakterizirala po njihovi obleki, ne da bi me zares zanimalo, kaj imajo same povedati o sebi in svojem življenju. 
MANIPULACIJE Z RUTO 
Z reguliranjem oblacenja državne oblasti v najrazlicnejših družbenopo­liticnih kontekstih korenito posegajo v vsakodnevno življenje ljudi in njiho­ve osebne oblacilne odlocitve in s tem vzdržujejo ali vzpostavljajo zaželjene družbene razmere. Kasim Amin, vodja modernisticnega gibanja v Egiptu, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v kontekstu vesternizacije države ženske poskušal »osvoboditi« in zakrivanje oznacil kot veliko zlo, a pri vsem skupaj je šlo le za navidezno odpravo simbolov, ki so v oceh kolonialistov poosebljali zaostalost islamskih kultur. Tako kot islamski konzervativci, ki so si prizade­vali za ohranitev tradicionalnih islamskih praks, torej tudi rut na ženskih gla­vah, so pravzaprav tudi egipcanski modernisti temeljno vlogo ženske videli v njenem izpolnjevanju izicnih, mentalnih in moralnih potreb moža in otrok, ki so bile utemeljene v tradicionalnih pojmovanjih in interpretacijah islama, 
TO JE MOJ DŽIHAD 221 

ne pa v islamu samem. Ko­ran11 namrec ženskam po­deljuje dovolj pravic, da so te v 20. stoletju lahko v njem našle vir svojega feminizma in emancipacije. V situaciji nasilne vesternizacije je po­krivanje muslimank dobilo konotacijo upora do kolo­nializma in s strani mnogih Egipcanov ni bilo razumlje-no kot znak inferiornosti njihove kulture, ki bi jo bilo treba zamenjati za zahodno, temvec kot znak njihovega ponosa. 
Turška oblast je pokri­vanju nenaklonjena že vse od ustanovitve republike leta 1923 in Kemal Atatürkove ukinitve kalifata. S sekulari­zacijo Turcije je bil zakonsko prepovedan fes,12 pokrivala in zakrivala pa so v konte­kstu modernizacije in vester­nizacije postala mocno neza­željena. V duhu poudarjanja 
turške evropskosti so bila v 20. stoletju v javnih inštitucijah in na univerzah 
veckrat prepovedana, zaradi cesar so Turkinje v osemdesetih tudi demonstri­
rale, na univerze pa, ce ni šlo drugace, hodile pokrite z lasuljami. S pomocjo 
zagovornikov islamskih vrednot je nazadnje prišel na položaj predsednik Er-
dogan, ki je ruti na turških univerzah, kljub nasprotovanju mnogih, za kratek 
cas, pa vendarle, povrnil licenco. 
11 Arabsko: al-Qur’an. Slovesno ustno razglašanje pred publiko (Delcambre 1994: 42). »Beseda Koran izvira iz besed, ki pomenijo hkrati 'recitirati' in 'brati'« (El Guindi 1999:198). Koran temelji na ustnih razodetjih, ki so bila zabeležena na vsako dosegljivo podlago, med drugim platno, usnje, kost in kamen, te zapise pa so zbrali in sestavili pozneje (El Guindi 1999:198). 
12 Turško, beseda arabskega porekla. Klobucevinasta moška cepica valjaste oblike. 
Podobni politicni trendi so bili v igri v Iranu in Afganistanu. V Iranu je leta 1936 tradicionalni cador13 v imenu vesternizacije prepovedal Reza Šah Pahlavi. Dovolil je le evropsko krojene klobuke, versko milico pa pooblastil za razgaljanje ženskih glav, ki so se na ulicah kljub temu pojavile pokrite. Ko je leta 1979 z islamsko revolucijo na oblast prišel Homeini, je bil cador ponovno uzakonjen kot obvezen. Ženske so se ponovno pokrile, tudi tiste, ki tega niso želele. V Afganistanu je leta 1996 konzervativna talibanska oblast zakonsko za­povedala ne samo nošenje cadareja,14 temvec ženskam, ki so se do tedaj lahko oblacile po zgledu zahodnih modnih trendov, prepovedala tudi delati. Z vzpo­nom islamistov je pokrivanje postalo znak identitete islamisticne talibanske opozicije, ki je za prikrivanje svoje skorumpiranosti (ZDA, Iran, Pakistan in Savdska Arabija) dozdevno v imenu islama, izumljala izprijene zakone, ki so zadevali predvsem ženske. 
Obicaji, ki so jih kolonialisti nekoc najbolj napadali, so postali prirocno orodje politicnih manipulacij. Z ruto danes manipulirajo vsi: tako muslimani kot nemuslimani, pomeni, ki se ji pripisujejo, pa so odvisni od tega, kdo o njej govori, komu in s kakšnim namenom. Vse premalokrat pa se o tem, kako do-življajo ruto, vpraša ženske same. Jo nosijo po lastni volji, zavoljo svojih mož, tradicije ali ker so takšni državni zakoni? V sedemdesetih so takrat pretežno po zahodno oblecene Egipcanke v znak protesta do zahodnega omalovaževa­nja muslimanov zdizajnirale hidžab:15 žensko oblacilo, ki je bilo skreirano na podlagi primarnih islamskih virov, Korana in hadisov.16 Hidžab je scasoma postal globalni simbol islamske identitete, ki obelodanja, da so ženske, ki ga nosijo, muslimanke po lastni volji in ne zavoljo svojih mož, tradicije ali držav­nih trendov. Ce na Bližnjem vzhodu in v Magrebu hidžab izraža protest proti vesternizaciji in zahodnemu materializmu, na Zahodu demonstrira pravico do religiozne drugacnosti. In bolj ko je ta kršena, vec žensk posega po njem. 
Danes se, podobno kot v casu kolonializma, govor o zatiralni naravi za­krival in pokrival zlorablja za opisovanje nevarnosti, ki naj bi jo islam prinašal 
13 Perzijsko: cader; tradicionalno iransko žensko oblacilo, navadno crne ali temno modre barve, 
ogrinjalo, ki žensko pokrije od glave do pet. 14 Arabsko; žensko oblacilo, ki ga iz medijev poznamo pod oznako afganistanska burka. Pokrije 
glavo, telo in obraz. 15 Arabsko. Beseda hidžab izhaja iz istega korena (h-j-b) kot glagol hajaba, kar pomeni 'zastreti, 
prikriti, zakriti, lociti, osamiti, oblikovati locnico'. Beseda med drugim oznacuje tudi nacin 
sodobnega pokrivanja muslimank, 'ogrinjalo, zaveso, zastor, zagrinjalo in pregrado' (El Guindi 
1999:157). 16 Arabsko: hadit, 'prenos, tradicija'. Hadisi so zbirke izrekov in dejanj iz življenja preroka Moha­
meda in njegovih slednikov, ki so jedro družbenih in pravnih islamskih tradicij, imenovanih 
»suna«. 
TO JE MOJ DŽIHAD 223 
zahodnim laicnim demokracijam. V Franciji na primer se z vprašanjem pokri­vanja v korist nabiranja politicnih pik ukvarjajo predvsem v obdobjih razlic­nih predvolilnih kampanj. Do podobne situacije je prišlo tudi v Sloveniji. Ob javni debati, ki je bila pred leti sprožena glede postavitve džamije v Ljubljani, je bilo slišati, da bomo morali v primeru njene postavitve sprejeti dolocila musli­manskega obnašanja, verovanja in oblacenja. V Sloveniji se pokriva tako malo muslimank (številke se gibljejo v desetinah), da je funkcijo simbola nevarnosti, ki naj bi jo v naše loge prinesel islam, namesto islamske rute prevzel govor 
o nevarnosti, ki jo s seboj prinaša postavitev islamskega kulturnega centra v Ljubljani (gl. Kalcic 2006b). 
In zakaj so se v Sloveniji pravzaprav nekatere Bošnjakinje pokrile? V ka­kšnem kontekstu in s kakšnim namenom? Na tem mestu je treba takoj pou­dariti, da bi bilo zelo napacno misliti, da islamski nacin oblacenja zadeva le ženske. Kar se tice oblacilnih norm, primarni islamski viri, Koran in hadisi, obravnavajo tako moške kot ženske. Moškim je tako prepovedano nošenje zla­ta, svile, pisanih ali prosojnih oblacil in oprijetih hlac, medtem ko po najbolj razširjenih interpretacijah Korana in hadisov nekako drži, da bi si muslimanka morala z nastopom polnoletnosti, to je z nastopom prve menstruacije, pokriti lase in vrat ter obleci dolga, ohlapna in neprosojna oblacila, pri cemer stopala, dlani in obraz lahko ostanejo odkriti. S takšnim nacinom oblacenja se musli­manke seveda že na dalec vidno locijo od nemuslimank, medtem ko muslima­ni, ki se verskih predpisov držijo, na prvi pogled prav z nicemer ne izstopajo iz množice. Seveda je v kontekstu razumevanja uvajanja pokrivanja med mu-slimankami prav zaradi navedenih razlogov treba pod drobnogled vzeti tako oblacilne prakse muslimank kot tudi muslimanov. Poznavanje islamskih pred­pisov in s tem sposobnost prepoznavanja sprememb v muslimanskih oblacil­nih praksah pa napeljuje k razmisleku o tem, kaj se pravzaprav dogaja v družbi, kjer tako muslimanke kot tudi muslimani pricnejo na novo odkrivati islamski oblacilni kod. Mnogi avtorji, ki se ukvarjajo z oblacilnimi praksami namrec izpostavljajo domnevo, da oblacenje predstavlja vidik materialne kulture, ki je poseben pokazatelj, ce ne celo katalizator družbenih sprememb. Grant McCracken na primer navaja, da oblacilne izbire predstavljajo komunikacijski mehanizem, skozi katerega se lahko »opazuje, predlaga, vpeljuje, uveljavlja in zavraca družbene spremembe« McCracken v Neuburger 2000: 170). 
Kot sem že pokazala drugod (gl. Kalcic 2005), v primeru Bošnjakov in Bošnjakinj spremenjen odnos do islamskega oblacilnega koda kaže na splo­šne spremembe v bošnjaškem razumevanju samega islama. Z vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih dvajsetega stoletja je med bosanskimi musli­mani namrec prišlo do procesov reislamizacije, ki so zaradi neposredne bližine Bosne in Hercegovine dosegli tudi Bošnjake v Sloveniji. Kot zelo pomembni akterji v teh procesih so nastopale tako Islamska skupnost Bosne in Hercego-vine kot tudi razlicne islamske humanitarne organizacije iz arabskega sveta, ki so si prizadevale, da bi se bosanski muslimani po dolgem obdobju socializma in »zanemarjanja« vere vrnili k islamskemu nacinu življenja. V ta namen so se množicno tiskale knjižice, ki so Bošnjake na poljuden nacin seznanjale s »pravovernim« življenjem. Mnogi Bošnjaki in Bošnjakinje so se tako na novo priceli zanimati za svojo islamsko identiteto in se vracati k opušcenim islam-skim praksam ter »pozabljenim« islamskim vrednotam. Vendar se je vecina Bošnjakov reislamizirala le v okviru islamskega moralnega kodeksa, praks in ritualov, temeljecih na bosanski tradiciji, kar pomeni, da se niso tudi vidno izpostavili kot muslimani, saj »svoj« islam izvajajo na precej ohlapen in pri­lagodljiv nacin. Slednje še posebej drži za Bošnjake, ki živijo v Sloveniji. Le manjšina, med njimi predvsem mladi, je k islamu pristopila na bolj študiozen nacin in svoje prakse v nasprotju z v tradicionalnem islamu vzgojenih Bošnja­kov pricela dosledno artikulirati na podlagi primarnih islamskih virov, torej v okvirih skripturalnega islama, kar pomeni, da je tudi vidno ritualizirala svoje vedenje na ravni vsakdanjih verskih praks.17 V to manjšino spadajo tudi tiste Bošnjakinje, ki so se pricele pokrivati, in Bošnjaki, ki so v znak spoštovanja prerokove sune18 priceli nositi brado. Med njimi je tudi mnogo žensk, ki se pokrivajo le obcasno,19 saj mnoge za to, da se za vedno pokrijejo, zelo dolgo casa zbirajo pogum, ceprav je njihova želja po tem, da bi v skladu s svojimi prepricanji in razumevanji islamskih predpisov uskladile svoje oblacenje, zelo 
17 Gellner razlikuje med tako imenovanim urbanim – visokim islamom, katerega nosilci naj bi bili predvsem razlicni islamski ucenjaki in urbani srednji razred, ki naj bi se pri svojih praksah opiral predvsem na pisne vire, in podeželskim – ljudskim islamom, ki naj bi bil prej kot v pre-ucevanje »crke« usmerjen v ustno izrocilo. Medtem ko naj bi bil visoki islam precej usmerjen k puritanizmu in skripturalizmu, torej k doslednemu spoštovanju pisane verske besede, naj bi bil nizki usmerjen predvsem v razlicne kulte svetnikov in magicne obrede ter naj bi bil potem­takem sinkreticen, vkljuceval pa naj bi tudi elemente lokalnih tradicij, ki naj islamu ne bi bili lastni (Gellner 2003: 9–21). Enako delitev je opaziti tudi med Bošnjaki v Sloveniji, pri cemer nosilce ljudskega oziroma bosanskega tradicionalnega islama predstavljajo migranti in njihovi potomci, ki so se z islamom seznanjali prvenstveno na bosanskem podeželju, od koder jih vecina prihaja, in mu niso posvecali vecje študijske pozornosti. 
18 Arabsko: sunna. Pedstavlja jedro družbenih in pravnih islamskih tradicij, ki temeljijo na izre­kih in dejanjih, ki jih pripisujejo preroku Mohamedu. Bošnjaki uporabljajo besedo sunet (iz turšcine: sunnet). 
19 Pokrivajo se predvsem ob razlicnih dogodkih, ki povežejo skupnost muslimanov, kakršna so predavanja na temo islama, razlicna druženja muslimanov in seveda dogodki, ki se odvijajo v molilnicah ali zunaj nje, vkljucujejo pa molitev, med katero mora biti muslimanka vedno pokrita. 
TO JE MOJ DŽIHAD 225 
velika. Vecina dolgo omahuje prav zaradi nenaklonjenosti slovenske okolice do muslimanov in bojazni zaradi posledic omenjene oblacilne spremembe. 
Seveda so se s prakticiranjem islamskega oblacilnega koda ti Bošnjaki, in še posebej Bošnjakinje, v Sloveniji tudi vidno izpostavili kot muslimani. A zakaj? Tega jim pravzaprav niti ne bi bilo treba, saj prvic, nošenje muslimanske brade nobena med štirimi sunitskimi pravnimi šolami ne predpisuje kot obve­zno, in drugic, s strani islamske uleme20 so primarni islamski viri, na katerih se utemeljuje ženski islamski oblacilni kod, deležni najrazlicnejših interpretacij, tudi takšnih, ki pokrivanja pri muslimankah ne jemljejo kot obveznega. Odgo­vor na to vprašanje se bo izrisal skozi predstavitev pogovorov z Bošnjakinjami 
o njihovem dojemanju islamskih verskih predpisov, in širše, samega islama, pa tudi skozi predstavitev njihovega videnja lastne pozicije kot Bošnjakinj, musli­mank, migrantk in potomk migrantov v Sloveniji. 
ŽE NA POGLED SE MORA VEDET, KDO SI IN KAJ SI 
Bošnjaki, ki so se zavezali skripturalnemu islamu in se odlocili, da se v slovenskem okolju vidno izpostavijo kot muslimani, pripadajo razlicnim sta­rostnim skupinam in izobrazbenim stopnjam, med njimi so tako tisti, ki so v Slovenijo migrirali kot ekonomski migranti ali begunci kot tudi njihovi po­tomci (gl. Kalcic 2008). Kljub temu bi lahko rekli, da med njimi prevladuje starostna skupina med 20 in 40 let. Na prvi pogled so zelo heterogena skupina, katere edino ocitno skupno lastnost morda predstavlja prav poudarjena težnja po preciznem deiniranju tega, kdo so. V naših pogovorih so odlocitve za islam in pokrivanje ali pušcanje brade prvenstveno pojasnjevali z verskimi predpisi. Belma je tako pojasnila, da se pokriješ v imenu Boga za nagrado, ki jo boš dobil šele po smrti. Tako kot druge pokrite Bošnjakinje in tiste, ki so si želele, da bi se nekoc za stalno pokrile, je bila mnenja, da je hidžab farz21 stroga verska dolžnost. 
Ženske, ki so se pokrivale, rute niso dojemale kot prisilo, temvec so jo no-sile prostovoljno in jo pogosto doživljale celo kot osvoboditev. Belma je takole opisala dan, ko se je pokrila: Ceprav, veš, ruta je nekak a veš, to je spet farz in kdorkol je že tolk v veri, že to je nekak a veš, cutš potrebo po tem, a veš. Jest sem a veš, ko sem se pokrila, jest sem bla po mojem najbolj srecna, a veš (Intervju, Jesenice, 6. 9. 2004). 
20 Turško, arabsko: ulama; 'islamski intelektualci'. 21 Arabsko: fard. V hanaitski pravni šoli islama obstaja sedem kategorij, ki dolocajo, katere dejav­
nosti ljudje morajo, lahko oziroma ne smejo opravljati. Farz predstavlja dejanja, ki so obvezna 
in se jih morajo držati vsi verniki (oziroma v tem primeru vernice), haram je vse, kar je prepo­
vedano, obstajajo pa vmesne stopnje zaželenega in dovoljenega (Bringa 1997: 160). 

Bošnjakinje se pokrivajo prostovoljno. Nekatere so pokrite stalno, mnoge pa svojo islamsko identiteto izpostavijo ob razlicnih dogodkih, ki povežejo muslimansko skupnost (avtorica Špela Kalcic). 
Ženske so razloge za pokrivanje pogosto interpretirale tudi z motivi, kot so »zasebno telo« ali »osebnost namesto ženskosti«. Pokrivalo naj bi potisni-lo v ospredje žensko osebnost in zakrilo njeno telo. Njena privlacnost, njeno nezastrto telo naj bi bilo nedotakljiva zasebna domena, ki je vidna samo zelo omejenemu krogu ljudi. Po eni strani naj bi pokritost šcitila pred nadlegova­njem, po drugi pa naj bi olajšala komunikacijo z nasprotnim spolom. 
Aiša: Neka zašcita, se pravi, ... Š. K.: Pred cem? Aiša: Ceprav, zdej, nekako, hidžab je bil zapovedan iz enega samega razloga ne, da se ženska zašciti, ne. Pred vsiljivimi pogledi moških, pa pac neka zašcita, proti ne vem, izzivanju, proti ne vem, moškim tem vsiljivim pogledom, ... Zdej tuki se pa nekak pojavlja neka kontradiktornost ne. To pac v Sloveniji. Zdej pa jest ravno s hidžabom izzivam poglede moških, ne. Ceprav nekak jaz se branim to s tem, da pogled moških ce sem jest pokrita al pogledi moških, ce sem odkrita, nista ekviva­lentna, ne. Ker ce me pogleda moški, ko sem jaz odkrita, pol enostavno lahko že kar garantiram, da so njegove misli tko, že mal grešne, pa to, medtem ko sem pa pokrita, 
TO JE MOJ DŽIHAD 227 
ma pa so njegove misli tko mal sociološko usmerjene kolk sem jest uboga, kolk sem neizobražena. Kolk sem taka pa taka ... Š. K.: Kaj bi misliš na primer, ce je ideja hidžaba da te zašcit, ne … Aiša: Ja ... Š. K.: Tuki v Sloveniji pa si z njim v bistvu še bolj izpostavljena. Bi mogoce pol, ce bi hotel sledit Koranu, zdej špekuliram, ne, mislš, da bi blo pol celo boljš bit brez, bi bil tako bliži Koranu al ne? Kako bi ti to ... Aiša: Zdej ne vem ... Ce bi tko po Koranu, mal deiniraš ta pojem, ce ... Ta islamska ulema prav da ... to nakak prenaša tko, da je to džihad,22 ne. Se prav ni džihad puška v roki in bojna crta, temvec je džihad to, da ostaneš dosleden sam sebi in se boriš. Da pac tak preživš v tem, ne … Jest to pol tko razmišljam, to je moj džihad in s tem se pol nekak poskušaš približat Bogu, s tem da pac ostaneš pokoren, medtem ko kar se tice teh moških in pogledov pa ma mislm da je še zmer bolje da je, kokr je. Se prau ruta na glavi. Ker nekih provokativnih izrazov, pa izgredov, pa ne vem kaj še vse, kot odkrita sem bila tudi že deležna v prejšnjih letih, tako da je še zmer boljš tko, kot je. Š. K.: Aha, vidiš, to je zanimiv. Ko nisi bila pokrita in sedaj, ko si pokrita. Dobr, zdej verjetno vsi vedo, da si porocena. Dobr, prstan maš. Ampak, v koncni fazi se tudi porocenim ženskam še vedno dogaja, da jim ne dajo miru. Kako, ja, a je velka razlika glede ogledovanja al pa osvajanja ... Aiša: Ja, je ... Je. Zato ker, ne vem, ko imaš ruto na glavi, se pravi kreiraš neko svojo samopodobo, nekaj si in to drugi spoštujejo ali pa ne spoštujejo, ne. Medtem ko ti brez rute nekako ne izstopaš, ne. Jest, kot blondinka, ne, sem bila itak kar kot ostale blondinke, in zdej ne vem, nek stik kontakt moški – ženska je bil vedno enak, ne. Kaj bo spila, greva mal ven ne, ljudje niso vedeli, da jaz prakticiram islam, da živim popolnoma drugacen nacin življenja, da nisem jaz neka, ne, in tist, sej pravm, stik, do vsake ženske, kontakt, prvi odnos, je bil z vsako žensko isti, ne. Tko je blo tud z mano, ne. Medtem ko se zdej to ne dogaja vec, ne. Majo neko distanco vseeno, moški 
(Intervju, Ljubljana, 21. 2. 2004). 
Pri takšnem utemeljevanju pokrivanja, v katerem žensko islamsko telo 
deluje kot antiteza zahodnjaške deinicije telesnosti, gre pravzaprav še vedno 
za utemeljevanje izbire oblacilnih praks na islamskih predpisih. Takšni diskur­
22 Arabsko: gihad; 'borba za obrambo vere'. Prizadevanje za božjo stvar, napor na božji poti. V starejših mekanskih koranskih verzih je beseda džihad uporabljena v smislu nenasilnega pri­zadevanja za božjo stvar s prepricevanjem in zgledi. Sicer ta lahko oznacuje tudi »bojevanje«, vendar ne nujno z orožjem. V Koranu je kljub spodbujanju k oboroženemu boju v primeru ogroženosti vere ali vernikov (zlasti v medinskih verzih – »Zlo dejanje naj se povrne z enakim …«; 42: 40) prisotna tudi miroljubna nota, saj Koran pravi: »ce sovražnik odneha, odnehajte …«, »ne prestopajte meje, ne napadajte prvi …« (2: 190–3) ter daje prednost spravi: »Kdor pa odpusti in se je pripravljen spraviti – Bog ga bo nagradil«, »Odvrni zlo dejanje z dobrim« (23: 96). Mohamedu se tudi pripisuje hadis, da je pravi džihad za vsakega cloveka boj s samim seboj, z zlom v njem samem. 
zi so danes zelo prisotni med pokritimi muslimankami v zahodnoevropskih državah. Kot navaja Monika Höglinger (gl. 2004), mini krilca, uporaba ženske­ga telesa v reklamne namene in gola ženska telesa muslimankam predstavljajo simbole zahodnjaške moderne, ki se jih krivi za seksualno izkorišcanje žensk, zaradi cesar naj bi se njene intervjuvanke posluževale »domacega simbola« zato, da bi se zašcitile pred razprodajo svojih teles in se na tak nacin distanci­rale od »zahodnjaške prilastitve ženskega telesa«. 
Kljub temu da na takšne argumente naletimo tudi med Bošnjakinjami v Sloveniji, pa pravzaprav v ospredje veliko bolj stopajo motivi, ki ne slonijo zgolj na temeljih islama in jih ženske ne izražajo neposredno. Pri tem se neka­ko izrisuje predvsem potreba po izražanju drugacnosti. Ženske z ruto izražajo tudi življenjski slog, drugacen od tistega, ki ga živi vecina ljudi v Sloveniji. Ruta pri tem poudarja zavestno težnjo biti kot muslimanka vidna v neislamski družbi. Na osebni ravni je ruta razumljena kot eden od bistvenih simbolov novonastajajoce identitete, ki se mocno navezuje na islam: 
Š. K.: To sem te hotela vprašat: kaj teb hidžab sploh pomen? Mislm, kako ga ti doži­vljaš. Verjetno je to tako pomembno vprašanje, a ne? Aiša: Kaj men hidžab pomen? Hidžab je del mene. Pomaga mi nekak oblikovat svo­jo osebnost. Da nekako prikažem tudi javnosti kot tudi dokažem sama sebi, da sem to, kar sem. Ne vem, del mojega življenja, nacin samega življenja, ker … mogoce bi pa brez hidžaba pocela stvari, ki jih s hidžabom nikoli (Intervju, Ljubljana, 21. 2. 2004). 
Alisa: Ja. Poleg tega, da je hidžab v bistvu farz, obvezno, bi se pokrila ne samo zarad tega, ampak ker se v njemu pocutm tko, precudovito, pa tud je del mene, v bistvu me izpopolnjuje. Tko, nekak pisano ... k nekak, ce nimaš hidžaba, kot da ti neki manj­ka. V bistvu ce ti ne nosš ga, si ne morš predstavljat, da ti neki manjka, enkrat, k se odlocš, da ga boš nosu, al pa ga veckrat nosš, enostavno veš, da kadar ga daš dol, ti neki manjka. To je del tebe in ... ne vem, enostavno ni samo obveza ampak tud en nacin, da pokažeš s ponosom, da si ti muslimanka (Intervju, Jesenice, 17. 9. 2004). 
Š. K.: V bistvu tko razmišljam o hidžabu, kaj pomen hidžab v enem, a veš, ker ipak so drugi casi, ne. Tudi položaj ženske je danes verjetn precej drugacen v tej družbi kot je bil v arabski družbi pred 14. stoletji. Kolkr je bil drugacen tudi tuki pred 14. stoletji, ne. Belma: Mhm. Š. K.: Mislm dobr, sej jest mogoce zdej tle tud cesa ne razumem, a ne, ampak tko razmišljam, ne, kao ženska, ki je nepokrita, naj bi na nek nacin izzivala, ne. Belma: Ja. .... Sej ni sam to, a veš, Špela. To se je zdej vse zakljucl sam na to, na neko izzivalnost. Men gre vcasih že kar, mal mi gre na živce. Skoz so te neke pripombe tko, 
TO JE MOJ DŽIHAD 229 
glede nasprotnih spolov, a veš. Ženska pod hidžabom je zašcitena, od Alaha zašci­tena, a veš, in to je ta. Hidžab je nekak ... v bistvu zašcita ženske .. ampak zmeri se govori o te neki … dobr, je pred pogledi, pred vsem sej sigurn ma neke svoje, ampak a veš, ni pa še posebi mi tuki, recimo. Tle tud ce recimo v Sloveniji, recimo, tud ce bi bla odkrita, ne bi bla ne vem kolk izzivalna. Sej te noben ne gleda, mislm. Š. K.: No, sej zarad tega pravm. Belma: Ja sej te razumem. Sam je tle še neki. Ne gre sam za to. A veš, recimo, da si ti izzivalen al pa ne. Ker gre se tud za to, da se ve, da sem jest muslimanka. Da se že, da že nekdo, ki me sreca na ulici, ve, da jest enostavno da z mano se nekih stvari ne gre špilat. Tko, recimo, se ve, kje so meje, a ne. Za to se gre, recimo. Sej lih jest mam tud eno zlo dobro knjigo od od (nerazlocno), lih o tem govori. Recimo kako so dons recimo te ženske, tretirane, recimo, sej to ni noben baubau. Recimo tukej, v Evropi, v Ameriki. Ampak gre se pa za neko simboliko. Gre se pa za to, da si ti muslimanka. In da moraš bit tko, že na pogled se mora vedet, kdo si in kaj si. A veš. Nekak da se mal lociš od drugih. Š. K.: Se prau da je to stvar identitete? Belma: Ja. Je je. Tud recimo brada pri moškemu. Tud to je stvar identitete. To je neki kar, ti pripadaš Mohamedovemu sunnetu. A veš. V nekih stvareh so se locil a veš, recimo od kristjanov, od Židov. Recimo, ravno zaradi tega, da se ve, kdo je kdo 
(Intervju, Jesenice, 6. 9. 2004). 
OK, SEM BOSANKA, CE BOM PA ŽE BOSANKA, BOM BOSANKA Z RA­ZLOGOM 
Ruta ali brada torej v samem temelju signalizirata pripadnost islamu in samozavestno izražanje nazorskega prepricanja, ki mora biti opazno v javnem prostoru. Pricevanja Bošnjakinj, ki so se odlocile, da bodo svojo pripadnost islamu kazale na viden nacin, z nacinom oblacenja, ki opozarja na njihovo muslimanskost, tako kažejo na to, da odlocitve za islamske oblacilne prakse, ki so sicer utemeljene v verskem kodeksu, pogosto poganjajo motivi iz ozadja, ki kažejo na razlicne oblike upora. Ce je nekdo veren, je pravzaprav povsem jasno, da bo glede na stopnjo svoje religioznosti in tudi verskega znanja, ki ga poseduje, poskušal svoj vsakdan v doloceni meri uskladiti z islamskimi naceli. Vendar je pri tem predvsem pomembno vprašanje, zakaj so se nekateri Bošnja­ki in Bošnjakinje obrnili v islam. Zakaj se jim zdi tako pomembno, da drugi v njih vidijo muslimane in zakaj se odlocajo za prakse, ki jim konec koncev v vsakdanjem življenju zaradi predsodkov do islama s strani vecinskega nemu­slimanskega prebivalstva prinašajo mnoge težave. Na to vprašanje mi pogosto niso znali odgovoriti neposredno. Ženske so svojo vernost in z njo povezane odlocitve za pokrivanje pogosto pojasnjevale s stavki, kot so to zacutiš, srce te poklice ipd., vendar sem med pogovori s posameznicami dobila mocan obcu­

Pokrivanje je utemeljeno na primarnih islamskih virih, odlocitve zanj pa poganjajo razlicni osebni motivi (avtorica Špela Kalcic). 
tek, da so zaradi najrazlicnejših izkušenj nesprejetosti v Sloveniji poskušale najti nekaj, na podlagi cesar bi se lahko ponosno postavile nasproti vecinske-mu prebivalstvu, ki jih je po njihovih pripovedovanjih pogosto obravnavalo zviška. Takšno osebno iskanje je v najinem pogovoru opisala tudi Dina, ki je razliko v veri v razmerju do vecinskega slovenskega prebivalstva opredeljevala kot bistveno pri reprezentaciji same sebe: 
Dina: V bistvu, lej, Bošnjaštvo sem sprejela lih tolk, da sem vedla, kdo sem. Veš. Š. K.: Kako to mislš? Dina: Da vem, da nisem Jerca, da pa mam neke korenine, da pa tuki sem rojena. Ampak metaforicno, no. Ampak ene korenine pa spet mam. V bistvu do šestega razreda nekak razmišljaš, pa zakaj me ne marajo? Kaj sem pa jest kriva, pa saj si jest nisem zbirala, kam se bom jest rodila, pa pol si nekak receš, OK, ce me pa že ne maraš, bom pa jest že vedla, zakaj ti mene ne maraš. In pol zacneš spoznavat kje si, kako si, kdo je bil tvoj dedek, kako je bilo dedkovemu dedku ime, kva pomen pejndžer, pa kva pomen somun, pa a veš, ... v bistvu, OK, sem Bosanka, ce bom pa že 
TO JE MOJ DŽIHAD 231 
Bosanka, bom pa pol Bosanka z razlogom. Ker jest bom za njega Bosanka, za tega Slovenca sem jest Bosanka, pa »ta spodna«, pa južnjak, pa ne vem kaj še vse, a jest govorila perfektno slovensko al pa jest sploh ne govorila slovensk, ne. Nima razlike. Pol zato, a ne. Bošnjaštvo sem pa sprejela do te mere, sej pravm, lih tolk da vem, kdo sem. Islam pa, ne vem, v tem sem se našla, ne. Kolkr ... k išceš ta izhod, pa ne vem. Jest sem ga našla v veri. Sploh center života (Intervju, Jesenice, 11. 7. 2004). 
Mnogi so opisovali svoje obcutke manjvrednosti. Belma in Dina sta pri­povedovali, da sta svoje poreklo vedno potiskali nazaj in kako nista hoteli, da bi drugi vedeli, da so njuni starši južnjaki. Pripovedovali sta o tem, da sta bili kot južnjakinji vedno potisnjeni ob rob, kako sramotno je bilo, ce je kdo ugo­tovil, da se doma pogovarjajo srbohrvaško, ker so potem vsi govorili, a veš, da so njeni Bosanci. Vendar svojega porekla nista skrivali le zaradi tega, ker bi ju drugi zaradi tega zasmehovali, temvec tudi zato, ker sta imeli doma drugacne razmere od drugih. Njuno poreklo je bilo v resnici tesno povezano s slojno ba­riero, ki sta jo obcutili v razmerju do vecinskega prebivalstva. Pravita, da njuni starši niso bili izobraženi, da so bili navadni delavci, da so doma živeli skro­mno, nista imeli svoje sobe, niti svoje pisalne mize, za katero bi se ucili. Tako naj bi dobili manjvrednostni kompleks. Stalno sta cutili razlike v razmerah, v katerih sta živeli sami in v katerih so živeli otroci Slovencev. Dina je pripove­dovala, kako je bila povabljena na rojstni dan sošolke iz dobro stojece družine. Njena mama je bila po poklicu zdravnica, oce pa je opravljal eno od vodilnih funkcij v jeseniški tovarni Acroni. Njeni starši praznovanju rojstnih dni niso pripisovali posebne teže in ji tako niso dali denarja, da bi sošolki kupila dari-lo. Tako ji je odnesla zvezek, v katerega je njena mama že zapisala njeno ime, sošolka pa je ob pogledu na zapis samo zamahnila z roko in ga vrgla na mizo, zaradi cesar se je Dina pocutila ponižano. A veš, kako je bilo meni takrat, Špela. Rekla je, da je v šoli kar nekako veljalo, da pa pri njih doma nimajo denarja. 
Belma je pripovedovala o tem, kako je v neki drugi situaciji uciteljica po­hvalila nekaj ucencev v razredu in je takrat nek sošolec, ki je prav tako imel starše iz ene od južnoslovanskih republik, dvignil roko in uciteljico opomnil, da je tudi Belma dobra ucenka. Ta dogodek iz šolskih dni je komentirala z mislijo, da je zanimivo, kako sta oba s sošolcem, kljub temu, da je uciteljica s pohvalo mislila tudi njo, avtomaticno mislila, da nje kot južnjakinje pohvala pac ne more zadevati. 
Razlike naj bi bilo cutiti tudi ob vpisu v srednjo šolo. Dina mi je pripo­vedovala, kako ji je svetovala šolska pedagoginja. Ker je bila v tistem obdo­bju precej nesamozavestna, se pri izbiri srednje šole, kamor se je vpisovala, ni znala dovolj opogumiti in se odlociti v skladu s svojimi željami, neodvisno od pedagoginjinih sugestij: 
Š. K.: Zdej si govorila o diskriminaciji, kako je to zgledal v šoli? Dina: Ah, tko no, ah vi cefurji, pejte vi tja. Š. K.: A to so Bosancem govoril cefurji? Dina: Seveda. Sej v bistvu Srbi so bli isto, a ne. Ne vem, za Slovence so vsi isto, a veš. Sploh ni razlike. Vsi so cefurji, vsi so cefurji, Bosanci, a veš. Ta spodni in to je to, a veš. Tko da ne vem, no, vsaj glede teh nekih razlik, vem da so ble, recimo. Profesorji so vcas tko mal kej. Š. K.: So mel tud predsodke? Dina: Ja, tko opazš nekatere stvari. Ceprav tega mogoce ne moreš dokazat. Ne morš nekomu ravno pokazat. To bo kdo reku saj to ni velika stvar, ampak veš, to vpliva. Vsaka malenkost na nekaj vpliva. Š. K.: A si se pol kdaj pocutla diskriminirana, ker si Bosanka? Dina: A v šoli? Š. K.: Ja. Dina: Tud mislm, da v osnovni šoli je blo nekak mejhn na Jesenicah. Recimo, jest sem bla, v srednji šoli, … moj uspeh v šoli recimo, jest sem bla dobra, vedno sem bila dobra, s trojko sem koncevala. In recimo, meni je svetovalka svetovala, da naj grem na kmetijsko. Nekemu Mihatu, ki pa je bil tako isto kot jest dober, pa je rekla recimo, da naj gre na neko zdravstveno. Sej jest ne vem, ce ona mogoce ni mislila tako, ampak enostavno vcasih se pa vprašaš, kaj pa, ce je ona meni rekla, da naj grem jaz na kmetijsko zato, ker sem bila jest Dina. Oziroma Karic 23 Mogoce sem pa jest (nerazlocno) recimo moja usodna napaka je bila, da se takoj nisem vpisala v neko štiriletno šolo. Ampak OK, zdej je konc, zdej sem že koncala, tko da sploh ni problem, a veš. Mogoce je tud to vplivalo, da sem … Takrat mi je oce reku, da naj grem na zdravstveno, k je bla edina štirletna na Jesenicah, razen gimnazije, ampak nism mela dovolj samozavesti in sem šla na triletno trgovsko v Kranj. Pa me ta po­klic sploh ni zanimal (Intervju, Jesenice, 17. 3. 2004). 
MUSLIMANI SO BLI ZMER NEKJE NA MARGINI 
V pogovoru s starejšimi generacijami Bošnjakov in Bošnjakinj se takšni aspekti diskriminacije, kot so jih doživljali njihovi otroci, rojeni v Sloveniji, niso izpostavili na enak nacin, kljub temu pa so bile pogoste opazke, da so Slovenci na Bosance vedno gledali zviška in da je bil obcutek omalovaževanja stalno prisoten. Mnogi so mi pojasnjevali, da so bili delavci iz Bosne, ki so se zaposlovali v Sloveniji, pismeni in da so bili mnogi med njimi s koncanimi sre­dnjimi šolami, s povsem primerljivo izobrazbo kot Slovenci v tistem casu, ven­
23 Tako kot vsa imena informatorjev, je tudi ta priimek spremenjen. 
TO JE MOJ DŽIHAD 233 

dar niso mogli dobiti delov­nega mesta, primernega svoji izobrazbi, in so se tako zapo­slovali kot navadni delavci.24 Medtem ko naj bi Slovenci zasedali višje položaje, naj bi sami, kljub izobrazbi, delali za tekocim trakom. Diskri­minacija pri zaposlovanju naj bi po njihovem mnenju dokazovala njihovo sistem­sko vzdrževanje na najnižjih socialnih ravneh slovenskega prebivalstva, zaradi cesar naj nikoli ne bi zmogli prebiti slojne bariere in tako social-no ter družbeno prosperirati. Z osamosvojitvijo Slovenije se je ta obcutek socialne iz­kljucenosti, deprimiranosti in stereotipne zakodiranosti kot »južnjakov brez izobrazbe« le poglobil. V tranzicijskem obdobju so se zapirale tovar­ne po Sloveniji in prvi, ki so koncali na cesti, so bili delavci. Tako je bilo tudi na Jesenicah, kjer je ob zaprtju 
železarne izgubilo službo okoli 5.600 ljudi.25 Mnogi Bošnjaki so pred vojno v Bosni in Hercegovini v krajih, od koder 
so prihajali, gradili ali renovirali nepremicnine, kamor so se želeli vrniti na 
stara leta. Z vojno v Bosni in Hercegovini je bila misel na vrnitev v Bosno pri 
marsikom dokoncno opušcena. Za Bošnjake vojna ni predstavljala le hudega 
emocionalnega udarca, strahu za bližnje, skrbi za begunce, ki so prišli v Slove­
nijo, in žalovanja za sorodniki in prijatelji, ki so v Bosni izgubili življenja, tem­
vec tudi hud ekonomski udarec. Mnogi so namrec v Bosni izgubili vse, v kar 
24 Ugotovitve Silve Mežnaric (1986: 72–78) o izobrazbi priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije v Slovenijo v sedemdesetih pokažejo podobno sliko. 
25 Podatek je pridobljen na terenu. Po navedbah informatorja je od nekoc 7.000 zaposlenih v jeseniški železarni danes v obratih, ki so se obdržali, zaposlenih le še 1.400 ljudi. 
so vsa leta bivanja v Sloveniji vlagali, in to v vecji meri kot pa v samo življenje v Sloveniji, ki je za mnoge pomenilo le zacasno eksistencialno rešitev. 
Obcutek zapostavljenosti in krivdo za položaj, v katerem so se znašli tudi zaradi vojne, so mnogi zaceli povezovati z obcutkom splošne diskriminacije muslimanov v Jugoslaviji in s socialisticnim režimom, ki naj bi to diskrimina­cijo podpiral. Mnogi sogovorniki na Jesenicah so mi pripovedovali, da so bili kot muslimani od nekdaj zatirani in da je vojna, ki je nihce ni hotel zaustaviti, le dokaz za to, da je bil jugoslovanski režim usmerjen v njihovo iznicenje: 
Zejna: Zdej, ko je ta vojna bla, ko se je mal zacelo, jest si sploh nisem tega pred­stavljala, da bo tako. Sem rekla, kje pa, ne bo to svet dozvolu. A veš, Amerika bo, Italija, Francija, kje pa to lahko, ... takrat ko je bil napad na Beograd, a si vidla? Pa to je moglo bit tisti mesec nazaj, leta in leta. Je moglo bit prvo leto. Da bi blo konc. Jest sem v to verjela, da se bo to ustavilo, da nau svet dozvolio, ampak to se je kar nadaljevalo, vsi gledajo in nobeden ni nc ukrepal. Se pravi ... jest bi tud to rekla, tud en plan. Dokler ni prišlo eno doloceno število. Zakaj so vsi odprli vrata? Cel svet je odprl vrata, da primi begunce. To nam ni treba. Zakaj ni ustavu dol, pa da ostane-mo dol. A zastopš? A je to zdej dobr, ce je v vsaki državi zdej po 100 po 1000, ni, za nas ni dobr, za njih pa je. Da je dol, na enem kupu manj. A zastopš. Jaz mislim, po mojem, da je to tlele še zmeraj strah. Ma da smo mi mejhni, ma da smo ena pešcica, ma da cela Bosna ni nc kamo tisto u njoj je malo, v temu malo je še manj ta pravih vernikov. Jest mislim, da je to samo strah (Intervju, Jesenice, 16. 8. 2004). 
Obcutki nacrtovanega diskriminiranja in iznicenja bosanskih muslima­nov, ki jih je okrepila vojna v Bosni, so bili enako mocno prisotni tako pri tistih, ki so prišli v Slovenijo kot begunci, tako kot Zejna, kot tudi pri tistih, ki so v Sloveniji rojeni ali pa tu že dlje casa živijo. Mnogi so mi namrec pripo­vedovali, da naj bi v Slovenijo pravzaprav prišli prav zaradi tega, ker se jim je pred tem v Bosni dogajalo zelo podobno, kot se jim je po migraciji v Slovenijo. To zatiranje v Bosni naj bi bilo opaziti tako na podrocju zaposlovanja, kjer naj bi prednost pred muslimani imeli Srbi, kot tudi na podrocju šolanja, kjer naj bi v vaseh, kjer so vecinoma živeli muslimani, poucevali izkljucno Srbi. 
Belma: Sej to je to, Špela, a veš, recimo nasploh je ta Bosna nekak ne vem ... jest se lih spomnem tale, lih brala sem o Aliji Izatbegovicu, ko so ga njega obsodil, pa tud te ostale Mlade muslimane, obsodil so ga pa samo zarad tega, ker naj bi on hotel neko islamsko državo pa ne vem kaj. In se je on sam nasmejal, prau pa dejte no, prau, mi Bosanci nimamo še enga ubogega elektricarja kokr se za gre. A veš, recimo, kamo li še kaj jest vem, šolan kadr. Za državo je le treba met neki, a veš. In tko da ne vem, ne vem zakaj, recimo, pri nas je dost neizobraženih ljudi v primerjavi z drugimi. Ne vem, upam, da se bo to spremenil. Ceprav je pa to, to je po mojem kar mal režimsko 
TO JE MOJ DŽIHAD 235 
delano, a veš. Pac muslimani so bli zmeri nekje na margini, a veš. Pac na njih se ni nikol racunal. V bistvu so jih kar odstranl pac, a ne. Srbi so bli vedno profesorji ne vem kaj, kokr mi je pravu tast, v njihovi vasi, pac, to je sto procentno muslimansko, muslimanska vas, ampak profesor ki so ga imel, je bil pa vseeno Srbin. Iz Srbije. Prpelal so ga iz Srbije. A veš, to je mal kar tko. Sploh ne veš zakaj. Tko da ne vem, po mojem so muslimane kar mal obdelal tko. Ker nemogoce je, da je en narod neu-men. A veš. Da je prou sav narod, da da da ne da nobenga intelektualca, da ne da nobenga. To je mal tko (Intervju, Jesenice, 6. 9. 2004). 
Slišala sem na primer pripovedovanja mnogih, ki jih kljub odlicnemu šol­skemu uspehu niso hoteli sprejeti na vojaško šolo, ker naj bi na slednjih imeli prednost predvsem Srbi. Takšno osebno zgodbo v zvezi z vpisom na vojaško šolo sta imela šestdesetletni Islam in petdesetletni Safet, o pogojih vpisa na omenjene šole pa mi je v intervjuju pripovedovala tudi Zejna: 
V Beogradu vse, komanda, vse zakoni, a veš in a veš, takrat nisi imel neke pravice za molilnico, mislim, si imel, ampak to ni blo to. Kokr zdej, v Ljubljani. Mislm za ta center. In lahko bo in ne bo. Tud tam je blo tko glede tega. V šoli ni blo vere, tamo si bil vedno ta zadnji, tud ce si vecina, manjina, al pa take stvari. A veš kaj pomen, ker eden pošten clovek ti ne more, jest ti zdej ne morem zdej privošcit neke goljuije. Pri pravih muslimanih tega ni, recimo. Ni važno, a je to položaj, al je banka al je vlada al karkol al pa da bi te ubila. Eden, ki je brez vere, pa še slab clovek, si to lahk privošci. Pod ceno tega. A zastopiš. In takrat JNA je bla. Moja ena gazdarica v Banja Luki pred vojno a ne, jest sem stanovala pri njej. In je mela brata, da je šel za vojno lice, pac. In je rekla, takšni so pogoji, da težko prideš notri. 23 naj bi bla sprejeta. 20 je Srbov, 2 Hrvata in 1 Musliman. To so bli že planovi stoletja. In v vojni komandi so bli najvec oni. Vse ta glavno je blo iz Beograda in ti lahko, ce maš zdaj ... samo a ne, kaj ti ni všec. In njim je bilo v interesu da bi se spojili z Bosno pa da bi blo to vse ena zakonodaja, pa da bi blo po njihovo pa to in to ... in scasoma bi bilo manj imen, manj vere, manj šole, a zastopiš. In bi se razvilo in tam in tam, kjer so oni, tisto zatiranje ... (Intervju, Jesenice, 16. 8. 2004). 
Po mnenju mnogih socializem in Titova Jugoslavija nista za muslimane naredila prav nic dobrega. Prav nasprotno, nekdanji jugoslovanski režim naj bi le vzdrževal status quo, ki naj bi se ob razpadu Jugoslavije in z vojno manife­stiral v izbruhu že stalno prisotnega, a prikritega antiislamskega sentimenta in se v koncni fazi manifestiral v genocidu nad muslimani. Mnogi so tako videli razloge za vojno v splošni zgodovinski težnji po iztrebljenju muslimanov, ki naj bi izbruhnila z vsako novo vojno na obmocju Bosne: 
Š. K.: A pa mislš, da je bla zarad vere dol vojna? 
Dženeta: Predvsem zarad vere, predvsem. Zakaj pa naj bi blo, zakaj bi si nekdo, a mislš da je zarad materialisticnih, zato ker je eden hotu od druzga hišo? Ne, so rekel so nocmo met v tem obmocju nobenga soseda. Šeika: Sej ce bi hotl tiste hiše, jih ne bi zažgal, bi se uselil v tiste hiše. Š. K.: A pa mislš, da ni blo to zarad teritorija? Dženeta: A to mislš, da bi oni mel Banja Luko. OK, recimo, recimo, da se je šlo zarad ozemlja. Od tega ne more bit nc, ker se ti pocas isto ljudje nazaj naselijo. Tisto zme­rom ma v dolocenem številu dosežek, je. Ampak ce recemo tko, ce jim je zdej ratal to nerdit, pa ce cez 30 let mal vec, ker je ena teza, a ne, da naj bi se ta vojna ponavljala. Ker ce dobr veš, v prejšnji vojni isto, pokol nad muslimani je bil isto. Pa lih tko v obmocju Srebrenice. Njen mož, oce, je bil 6 mesecev star, ko je bil na ocetovih rokah, mu je bil oce zaklan. Ja a mislš, da je tole zdej blo kej drugac, zdele. Ferida: Držu ga je, držu ga je in so mu oceta zaklal. Je rekel, poglej, ga mam v naro-cju, ni jednoga nema, kaže on necu njega, ustaj. In moj muž je ostao sam bez ikog. Dženeta: Ja, a veš. Ferida: 18 njihovo sina, samo ženske su ostale. Š. K.: Kdaj je blo to? Dženeta: Druga svetovna vojna. Sej cetniki so to delal tud med vojno. Š. K.: In med drugo svetovno vojno je bilo isto v Srebrenici? Ferida: Ja, isto sad, ko u prošloj vojni. Isto je bilo, vse su pobili, mislim, muško. Tud bratica, od mog muža bratica, bratic je iz vojakov prišel, žena pa otrok pa sami. Dženeta: Vidš, ce te zanima ta razlika, o moji tašci sva se pogovarjali, ki je bila pri men, ker jest nisem pac kokr ona. Nisem tok cel življenje, da bi bla tok, ampak ona, jest sem njo opazovala, ona se je z vsakim normalno zgovarjala, dol s prvimi unimi sosedi, so bli pa eni Srbi, k so cel življenje skup živel. Njo ni motil njihovo, niso imel nobenih težav. Dejstvo pa je, da so jih prvi sosedi pobil. Njihovo vas, 14 moških, kar je blo moških tkole, so vse pobral pa vse pobil. Sina, moža, vse strice, vse kar jih je bilo,14 jih je blo takrat doma, pac v tistmu casu so bli oni vsi pobiti. Ne oni pobil, pac… Sej Tito v resnic ni nc dobrga naredu. V šol smo se pa ucil, kaj je dobrga na­redu. On je sam ta gordije cvor, kako se rece, on je sam umetno ustavu to kar se je dal, s tem, da so nam dal Neopredeljeni, je v bistvu tko, to je sm u bistvu tko, da se rece, k se narod ni hotu opredelit eni k Srbom eni h Hrvatom. Ker mi nismo ne Srbi, ne Hrvati. mi smo Bošnjaci (Intervju, Jesenice, 18. 7. 2004). 
NE KLANJAJTE SE ONIMA, KOJI SE DRUGIMA KLANJAJU 
Nekateri med njimi so mi tudi zatrjevali, da se je v Bosni vse skupaj zgo­dilo prav zaradi tega, ker v komunizmu niso imeli možnosti biti tisto, kar v re-snici so, tj. muslimani. Selma je tako pripovedovala, kako bosanski muslimani niso bili priznani kot narod do leta 1972 in kako se niso smeli oblaciti v skladu z verskimi predpisi in se izobraževati o svoji veri: 
TO JE MOJ DŽIHAD 237 

Razlicne evropske prepovedi nošenja rut v javnih šolah in drugih ustanovah mnogi Bošnjaki in Bošnjakinje razumejo kot splošno težnjo po zatiranju in zadrževanju muslimanov na socialnem dnu, pri cemer naj bi se orientalisticni diskurz o islamu in muslimanih zlorabljal v politicne namene (avtorica Špela Kalcic). 
Po vojni je bilo prepovedano nositi ruto. Moja mama jo je vseeno nosila, ampak vedno je obstajal strah, da bo kaj narobe. Enako je bilo z drugimi ženskami v vasi. Delale so tako, da so v mesto hodile nepokrite, v vasi so se pa pokrivale. Ceprav je verska dolžnost muslimanke, da nosi ruto, je ni smela nositi, ni smela kazati, kdo je. To je bila diskriminacija. Ce so te v šoli spraševali, kako je nastal clovek, si moral reci, da ga je ustvarila narava, ne Alah. Ceprav nas je hodža ucil, da je cloveka ustvaril Alah, smo vedeli, da v šoli tega ne smemo omenjati. Ce je kdo slucajno kaj takega omenil, so v šolo takoj klicali starše … Vidiš, kako je to … vi ste imeli svoje Biblije, prevedene, mi pa nismo imeli nicesar. Nismo imali informacije o našoj vjeri, a ne možeš biti nešto, ako ne znaš, šta je to … Kad nemaš informacija, možeš krenu-ti bilo kuda. Parola o jednakosti nas je uništila. Mi smo imeli po hišah vsi Titovo in Jovankino sliko. Ko je umrl smo jokali … Tito je naš ... (Terenski zapiski, Jesenice, 26. 6. 2004). 
Nadina je tako navajala Koran, v katerem piše, da morajo biti muslimani pokorni le bogu in nikomur drugemu, medtem ko naj bi se bosanski muslima­
ni v casu komunizma pokoravali Titu: Ne klanjajte se onima, koji se drugima klanjaju. Tu so mišljeni kristjani, pa tudi komunisti. Ti so se klanjali Titu, Tito pa ni isto kot Alah in Alah sovraži, ce se mu pripisuje kdo, ki mu je enak (Terenski zapiski, Jesenice, 26. 6. 2004). 
Vojna naj bi bila tako po interpretacijah nekaterih božja kazen za takšno oddaljitev od islama s strani vecine bosanskih muslimanov: 
Zejna: … Ljudje pa naši in to je prav zapisano, ce se eni tolk pokvarijo, tud Bog sam pomaga, da se ... a ne, pride kazna. In ce si ti, eden dan si, to kar si, eden dan nisi, to je tko, ce si, kako bi rekla, lahko veren, to te lahko zavlece in ti gre vse na slabše. Pac en del si je to tud zaslužu. Š. K.: Kaj, en del? Zejna: En del ljudstva je to zaslužu. To je, lahko bi rekli, kazna Božja. Š. K.: Vojna? Zejna: Zmeraj še ne vsi, a ne. Ker dost po tej vojni, dost se jih je vrnilo in glej zdaj, recimo, prej smo bli v eni vasi, v enem mestu, hodil smo skp, v šole, recimo, Eni so se tud porocli z njimi (s Srbi), a ne. Eni so jedli, eni so pili, so živeli kokr oni. A zastopiš. Enostavno, svoje so prodali. Ne da bi rekla nekaj slabega, ampak tko, svoje so prodali za tisto ... kozarcek al pa kakšno in spet, tisti, ki so bli skupaj, so jih prej pobil kokr une, ki jih niso poznal. Vidš, spet nismo bli dobri. A ne. In pol, zakaj ne bi bli to, kar smo. Ne vem zate, koliko si zastopla, ampak ce logicno razmisliš, ce vec bereš, pa ni treba da ne vem kolk bereš, sej sam se usedeš, pa pogledaš, ne gre nego tak. Ne gre. Ne gre nego tak, kako piše, a ne. Res. Ti Špela, jest ti moram nekaj povedat, tolk sem srecna, ponosna, pa sem jest mogoce eno »m« od muslimanke, a ne, upam, da bom vec in da bom ... ampak tolk sem srecna, da poznam nekaj od tega in da živim v tem svetu, da se nekaj držim tega. Enostavno, da se mi je Bog smilovao, pa da sem v tej družini pa da sem bla prej, pa da bom ostala. Pa še najbolj sem srecna za tisto, kar nisem pa nemam, pa da bo on (pokaže na sina, ki sedi poleg). Vse mine, vse in vsak te zapusti in vsak te izneveri. Samo šehadet ostane … Meni je to in kadar mi je lepo in kadar mi je težko. Jest, ce ne bi bla verna, ne vem, da bi mogla živet in kako bi živela. Ne vem, kako bi se znajdla v tem življenju (Intervju, Jesenice, 26. 6. 2004). 
Splošne zgodovinske averzije do islama pa Bošnjaki in Bošnjakinje, s kate­rimi sem se pogovarjala, niso povezovali le s socializmom in z jugoslovanskim režimom, temvec tudi s sodobno situacijo muslimanov po svetu. Bošnjake kot muslimane so tako predstavljali kot žrtve islamofobije tako v zgodovinskem kontekstu zatiranja bosanskih muslimanov kot univerzalne averzije do islama v svetu nasploh. V tem kontekstu so situacijo v Franciji videli kot splošno te­žnjo po zatiranju muslimanov in islama v Evropi ter povsem primerljivo s si­tuacijo v Sloveniji. Tako je Dina francosko uvedbo zakona o prepovedi nošenja rut v javnih šolah povezovala s splošno težnjo po vzdrževanju muslimanov na 
TO JE MOJ DŽIHAD 239 
socialnem dnu, pri cemer naj bi se orientalisticni diskurz o islamu in muslima­nih zlorabljal v politicne namene: 
Š. K.: Veš, kaj sem te hotela vprašat, a si kej sledila debati v Franciji? Dina: Pa tko no, sej sem. Š. K.: Zanima me cist tko, kakšen je tvoj pogled na to, kar se dogaja v Franciji. Ce si sledila. Sej ce nisi ... Pac, sej to veš, da so hotl prepovedat nošenje … Dina: To vem, ja. Od zacetka naslednjega šolskega leta bo prepoved. To vem. V bi-stvu ne vem, kaj naj ti povem. Mam prjatlco dol, v Franciji, in sem se z njo tud dost pogovarjala in je rekla (nerazlocno), ona je tud zakrita … Š. K.: Zakrita? Kaj to pomen? Dina: Ne ne, hidžab nos ... Recimo naslednjic, ko bo morala v bolnico, se bo morala odkrit. Seveda, to je absolutno neka diskriminacija, ce mene vprašaš. Ker oni so pre­povedal to židovsko kapico, pa ženski hidžab, pa ta križ, ne. Sam so pa dal javnosti vedet, jasno in glasno, da predvsem je ta zakon zarad muslimanov. Tko da. Mislim da kot Francija, ki ima vec kot 4 milijone muslimanov, si kej tazga resnicno ne bi smela privošcit. Ker mislim da, tukaj je en dobr reku, ravno ta hidžab bi moral bit dialog med muslimani in nemuslimani. Pa med temi muslimankami in nemusli­mankami. In ravno on bo prepreka, ne. In kaj se bo zgodilo, ne. Mnoge muslimanke recimo ne bodo hodile v to šolo. Zakaj? Kaj mamo s tem, a veš? Al pa se bojo vpisale na privatne šole. Kaj mamo pa s tem? In me enostavno bega, ne razumem, ne vem sploh, kaj bo ratalo s tega. Ker tud ni v interesu neke države, da ne ve, kaj se dogaja recimo v nekih zasebnih šolah. Oziroma, da ima neizobraženo prebivalstvo. Al pa je v interesu. Ce pa je v interesu, da so muslimanke neizobražene, potem je pa nekaj drugega v ozadju, ne. Je v ozadju neka bojazn, da bo ta izobražena muslimanka, ki ima neke islamske temelje, pa še izobražena je po vrhu, vzgojila pa mogoce neko novo generacijo ljudi, ki pa mogoce ne bojo samo neka druga, nižja delovna sila in podobno, ne. To je to vprašanje, ne. Š. K.: Kaj pa pol mislš da je za tem? Dina: Ja to! Jest mislm da je to. Da bi muslimani koncno, kako naj recem to, da bi njihova populacija, ravno to sem rekla, da ne bi bili njihovi ljudje ravno ta neka de­lovna sila, ki ki bi bila drugorazredna, a veš, mi muslimani, kjerkoli že, dopolnjeval nekih poklicnih šol, pa nekih skrajšancev in podobno, ampak tudi višje šole. In jest mislm, da je razlog v temu. To je zdej zacetek vsega, a veš. Zdej, Francija je zacela s tem. Zdej še Nemcija napoveduje enako. Oni majo te, kako že, v sklopu Nemcije majo te, a veš, Bayer, obmocja, kot mi, Gorenjska, Štajerska, no. Na primer, Bayer je že napovedal, da bo zacel to in ta zakon, da bi se uveljavil. Tko da ženska ne more delat, hodit v šolo ipd, ne. Š. K.: In kaj mislš, bi bilo, ce se ob muslimane ne bi nihce obregoval in bi dekleta lepo pod hidžabom hodile v šolo, kaj mislš, da bi se zgodil? A bi blo kej ... Dina: Nc ne bi blo! Jest sploh ne vem, zakaj bi z nekega mira to, a veš… Ceprav Francija je od zmeraj nekako, vedno so bili muslimani in Francozi. Muslimani v Franciji so ne vem kolk casa nazaj šele dobili neke osnovne pravice. Pa zlo velik jih je. Ce pogledaš na primer, ni malo recimo 5 milijonov ljudi. Recimo muslimanov, a ne. Tko da ne vem. Ampak hidžab je prisoten ne vem, toliko casa, pa to ni bilo razlog, ne vem, fundamentalizem. To se zdej hoce tako prikazat na nek nacin. Fun-damentalizem je zdej, recimo, ce moški nosi brado, pa ženska hidžab, ce ima neka prepricanja, to je zdej na primer kao uau (Intervju, Jesenice, 17. 3. 2004). 
POKRITE MUSLIMANKE SO AMBASADORKE VSEH NAS 
Odlocitve za »eksplicitni« islam in s tem islamski oblacilni kod med ne­katerimi Bošnjaki in Bošnjakinjami tako poganjajo razlicni motivi iz ozadja, katerih skupni imenovalec je predvsem obcutek splošne diskriminacije Bo-šnjakov kot priseljencev v Sloveniji in kot muslimanov nasploh. Vojna v Bosni in splošni negativni odnos do islama v svetu sta obcutke nesprejetosti v Slove­niji in teptanja dostojanstva med Bošnjaki le poglobila in za nekatere je razlika med njimi in Slovenci, ki so jo pred tem doživljali predvsem kot slojno bariero, prešla v mejo, ki temelji na islamu. 
Ker je postalo z vojno versko izobraževanje lahko dostopno, se je »umik« v jasno opredeljeno islamsko identiteto marsikomu zdel kot rešitev na dlani. V nasprotju z islamom, zasidranem v bosanskem izrocilu, ki je po mnenju 

Bošnjakinje, ki so prevzele islamski oblacilni kod, želijo na tak nacin uveljaviti svojo pravico do drugacnosti (avtor Andrej Morovic). 
TO JE MOJ DŽIHAD 241 
mnogih sogovornikov prevec ohlapen in neopredeljen, da bi se nanj lahko na kakršenkoli nacin oprli, se jim je razlicica islama, jasno opredeljena v Koranu in suni in zraven še ponujena v prirocni obliki prevodov humanitarnega ru­menega islamskega tiska v bosanšcino, kazala kot jasen in nedvoumen napotek za življenje, ki jim je pri opredeljevanju samih sebe ponujal stabilno oporo in varnost. Tako so mi v zvezi s svojim prilagajanjem vsakdanjega življenja islamu mnogi na bolj ali manj neposreden nacin razložili, da je takšen nacin življenje veliko lažji, saj ima oporo v božji besedi, zaradi cesar v njej ne more biti napake ali prostora za dvom, kot taka pa lahko rabi le kot povsem zanesljiv napotek za življenje: Islam je za mene savršena životna šifra (Nadina, Terenski zapiski, Jesenice, 26. 6. 2004). 
Nekateri sogovorniki so mi poleg tega pripovedovali tudi o tem, da ta­kšno striktno pozicioniranje vzdolž verskih meja omogoca uspešno distanci­ranje od opredelitev, ki so jim bile v življenju dane vnaprej in jih pogosto tudi omejevale: 
Dina: Ja tko no, ce sam pogledaš tko, da vera ti ni dana, da jo sam išceš, jo sam najdeš. Nacionalnost ti je pa že dana. Ti ne morš bit Slovenc, ce nisi Slovenc. Ne morš bit ne vem, American, ce nisi American. A veš. In recimo od tod, recimo, vero si lahko izbereš sam. Preucuješ vero in ugotoviš, OK, to je to, recimo budizem je zame najboljša, idealna možnost, recimo tega sveta, oziroma ideologija na cisto, jest bom budist in postaneš budist. Pri nacionalnosti pa nimaš izbire. In potlej ce ti preucuješ nekej, pa ce ti sprejmeš nekaj s srcem, sploh ni razlike, še boljši nacin je, da se v temu uveljavljaš, v temu nekako uspeš (Intervju, Jesenice, 11. 7. 2004). 
Odlocitev za islamski nacin življenja in z njim islamski oblacilni kod je tako tihi, a vidni upor nekaterih Bošnjakov, ki so se zaradi razlicnih vrst diskri­minacije odlocili, da izoblikujejo povsem lasten, neodvisen življenjski slog, s katerim se poskušajo distancirati od poniževalnih pripisov s strani vecinskega okolja. S privzemanjem islamskega nacina življenja in islamskega nacina obla-cenja pa se v slovenski družbi izpostavljajo predvsem ženske, saj je prav njihov nacin oblacenja tisti, ki je v javnosti najbolj viden in zaznan kot drugacen. Takšen »identitetni aktivizem« tako ne zadeva obeh spolov enako. 
Vecina žensk, ki se je pokrila, je to storila kljub zavedanju, da bodo imele zaradi takšne odlocitve v življenju številne težave. V marsikaterem primeru so se pokrile kljub nasprotovanju staršev in drugih družinskih clanov, ki so se glede na razmere upraviceno bali posledic njihove odlocitve. Nekatere so se pokrile s poroko, vendar bi bilo zgrešeno misliti, da so bile v to prisiljene s stra­ni svojih mož. Prav nasprotno, pogosto ravno poroka z moškim istih nazorov nudi moralno podporo v okolju, kjer se pokrite ženske vsakodnevno soocajo s pomenljivimi pogledi, zlohotnimi pripombami, verbalnimi in celo izicnimi napadi neznancev. Poleg tega poroka omogoci socialno varnost, saj se prava borba pokritih muslimank zacne šele, ko se te, z velikimi težavami, poskušajo zaposliti. Delodajalci namrec kljub pogosto visoki izobrazbi posameznic ruti niso naklonjeni. Pri tem pa ob stiku z družbo, ki je obremenjena z orientali­sticnimi predsodki do islama, prihaja do paradoksalnega obrata. Medtem ko se islamu ocita šovinizem, se na podlagi tega istega predsodka ženske izkljucuje iz družbenega življenja in segregira na nacin, ki naj bi bil speciicen za islam. 
Ženske, ki so se odlocile za ruto, kljub temu vztrajajo. Zakaj? Res je, da ima pokrivanje pri muslimankah verske temelje. Vendar pa so primarni islam-ski viri, na katerih se utemeljuje pokrivanje, deležni najrazlicnejših interpre­tacij. Med drugim tudi tistih, ki rute ne obravnavajo kot stroge verske obveze. Zaradi tega bi bilo zelo narobe, ce bi njeno sporocilnost omejili zgolj na islam­ske konotacije. Ženske s takšnim nacinom oblacenja v vecinsko nemusliman­skem okolju namrec na nek nacin ravnajo celo nasproti tistemu, kar naj bi jim zapovedovala vera. Oblacilo naj bi v ospredje postavljalo žensko kot osebnost in zakrilo njeno telo, s cimer naj bi bila zašcitena pred nadlegovanjem, obenem pa bi ji to olajšalo komunikacijo z nasprotnim spolom. Vendar je prav omenje­na zašcita pogosto povod za razne nevšecnosti in še vecje ogledovanje. Ženske se s svojim nacinom oblacenja pravzaprav ne zakrivajo, temvec »razkazujejo« in s tem opozarjajo, da so muslimanke. Kot bi rekla Šejla, so muslimanke z razlogom. 
Na osebni ravni je pokrivanje med Bošnjakinjami torej mogoce inter-pretirati kot individualno strategijo samoodlocanja, na družbenem pa ga je v mnogih pogledih mogoce razumeti kot težnjo po drugacnem življenjskem slogu. Bošnjakinje, ki so prevzele islamski oblacilni kod, želijo na tak nacin uveljaviti svojo pravico do drugacnosti. Po drugi strani ruta v okolju, ki ima težave s sprejemanjem drugacnosti, simbolizira upor proti oznakam, ki Bo-šnjakinje konstruirajo kot Druge. Na globalni ravni sporoca tudi pripadnost svetovnemu islamu, islamski umi,26 s tem pa predstavlja tudi »globalni sim-bol upora« (Vertovec in Rogers, v: Höglinger 2004) tako proti zahodnjaškemu politicnemu in kulturnemu imperializmu ter kapitalizmu kakor tudi z njima povezani sovražnosti do drugacnosti in tujcev. 
Ruta torej deluje kot simbol z raznovrstnimi konotacijami. Nudi identite­tno svobodo, omogoca pa tudi subverzijo. Ženske namrec z njo po lastni volji samozavestno obelodanjajo pripadnost diskreditirani manjšini, s cimer pre­precujejo, da bi se nanje lepile neumestne družbene oznake, po drugi strani pa 
26 Arabsko: umma, 'skupnost, narod'. 
TO JE MOJ DŽIHAD 243 
vecinski kulturi sporocajo tudi, da se niso pripravljene odpovedati lastni iden­titeti. Pa ceprav jo zaradi nenaklonjosti okolja in strahu pred diskriminacijo v vecini primerov javno izražajo le ob priložnostih, ki povežejo muslimansko skupnost, npr. ob druženju muslimanov v casu ramadana, ko je nastala tudi fotograija na zacetku tega zadnjega knjižnega poglavja. Imajo se za integrirane državljanke, ki z nasprotovanjem asimilaciji pravzaprav izražajo tudi zahtevo po družbenem priznanju. Odpoved ruti bi zanje pomenila odpoved lastnim notranjim prepricanjem in pristajanje na vsiljene identitete. Javno debato pa na žalost še vedno obvladuje enostransko mnenje, da pokrivanje simbolizira zatiranje žensk. Z natancnim opazovanjem življenjskega horizonta muslimank namrec zgodba o pokrivanju postane veliko bolj kompleksna. Ruta je simbol islama, vendar nic manj tudi simbol upora samozavestnih in razsvetljenih žensk, ki se branijo pred diskriminacijo, zahtevami po asimilaciji in borijo za pravico do samostojne, neodvisne identitete, ki se sme razlikovati od vsiljenih identitet, ki jih predpisuje vecinska kultura. S tem pa ruta predstavlja tudi mo-ške, ki s temi ženskami delijo svetovni nazor in jih podpirajo. Kot je rekel nek Bošnjak, pokrite muslimanke so ambasadorke vseh nas. 
VIRI IN LITERATURA 
Bringa, Tone (1997). Biti musliman na bosanski nacin: identitet i zajednica u jednom srednjebosanskom selu. Sarajevo: Biblioteka Dani. 
Delcambre, Anne-Marie (1994). Mohamed: Alahov prerok. Zbirka Mejniki. Ljubljana: DZS. 
El Guindi, Fadwa (1999). Veil: Modesty, Privacy and Resistance. Oxford in New York: Berg. 
Gellner, Ernest (2003). Postmodernism, Reason and Religion. London in New York: Routledge. 
Höglinger, Monika (2004). Verschleierter Widerstand. Spletni vir: <http://gewi. kfunigraz. ac.at/~kuckuck/>, 12. 10. 2005. 
Jerovšek, Katja (2004). Muslimani v Ljubljani. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
Kahf, Mohja (2002). Western Representations of the Muslim Woman: From Termagant to Odalisque. Austin: University of Texas Press. 
Kalcic, Špela (2005). »To je tko, kt en Johan, recimo en Johan, ampak je Musliman«: bošnjaški diskurzi o Islamu v Sloveniji. Razprave in gradivo, 47: 190–222. 
Kalcic, Špela (2006a). Oblacilne prakse in procesi redefinicije identitete v slovenskih muslimanskih skupnostih po razpadu Jugoslavije. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
Kalcic, Špela (2006b). »Ampak to pa lahko pohvalimo, da je o miru in ljubezni spregovoril mohamedan«: mobilizacija obmejnega orientalizma proti gradnji džamije v Ljubljani. Razprave in gradivo, 48/49: 192–216. 
Kalcic, Špela (2007). »Nisem jaz Barbika«: oblacilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
Kalcic, Špela (2008). »Ruto si vsak razlaga po svoje«: pokrivanje med slovenskimi Bošnjakinjami. Dve domovini / Two Homelands, 27: 125–149. 
Koran (2003). Koran. Radenci: Atilova knjiga. 
Lindisfarne-Tapper, Nancy in Bruce Ingham (1997). Approaches to the Study of Dress in the Middle East. Languages of Dress in the Middle East (ur. Nancy Lindisfarne-Tapper in Bruce Ingham). Richmond: Curzon Press, 1–39. 
Mabro, Judy (1996). Veiled Half-truths: Western Travellers’ Perceptions of Middle Eastern Women. London in New York: I. B. Tauris. 
TO JE MOJ DŽIHAD 245 
Mašera, Boštjan (2003). Alahu predane. Dokumentarni film RTV Slovenija. 
Mežnaric, Silva (1986). »Bosanci«: a kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Založba Krt. 
Neuburger, Mary (2000). Veils, Shalvari, and Matters of Dress: Unravelling the Fabric of Women’s Lives in Communist Bulgaria. Style and Socialism: Modernity and Material Culture in Post-War Eastern Europe (ur. Susan E. Reid in Crowley David). Oxford in New York: Berg, 169–88. 
Pašic, Ahmed (2002). Islam in muslimani v Sloveniji. Sarajevo: Emanet. 
Said, Edward (1996). Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: Studia Humanitatis. 
Smailagic, Nerkez (1990). Leksikon islama. Sarajevo: Svjetlost. 

O AVTORJIH 
Mirjam Milharcic Hladnik je sociologinja in kulturologinja, višja znanstvena sodelav­ka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU v Ljubljani. Doktorsko disertacijo Šola kot instrument konstituiranja državljanstva in enakosti pravic je zagovarjala leta 1994 in do konca tisocletja o tej temi predavala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Po krajšem bivanju na Bližnjem vzhodu in proucevanju medkulturnega dialoga v živo se je za štiri leta preselila v New York in se zacela ukvarjati z življenjskimi zgodbami slo­venskih izseljenk in njihovih potomk. Na podlagi raziskave je bil posnet dokumentarni ilm o zvezajenih identitetah na tem in onem koncu oceana, Americanke, ki ima v an-gleškem prevodu pomenljiv naslov 100% Slovenian. V okviru sociologije se že desetle­tja ukvarja s politiko šolskih reform, z državljansko vzgojo ter s clovekovimi pravicami, v zadnjem casu v kontekstu integracije migrantov. V okviru ženskih študij se ukvarja z analizo neenakopravnosti med spoloma in zgodovinskimi primeri izbrisanih družbeno in politicno pomembnih žensk v Sloveniji ter z migrantkami. V okviru migracijskih študij jo zanimajo interdisciplinarni pristopi – zgodovinski, sociološki in feministic­ni – ter izvirni metodološki prijemi, od metod ustne zgodovine do analiz družinskih migrantskih korespondenc in migrantskih avto/biografskih tekstov. Kot predavateljica poucuje na Univerzi v Ljubljani in Univerzi v Novi Gorici, kjer tudi vodi skupni študij-ski program Migracije in medkulturni odnosi. 
Marjan Drnovšek je doktor zgodovine, znanstveni svetnik in arhivist. Na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU že dve desetletji raziskuje zgodovino slovenskih izse­ljencev v 19. in 20. stoletju. Glavno raziskovalno pozornost usmerja na odnose politike in javnosti do izseljevanja in izseljenstva v preteklih dveh stoletjih. V svoje zgodovin­ske raziskave zelo pogosto vkljucuje zgodbe izseljencev in izseljenk. Poleg znanstvenih razprav in knjig objavlja tudi dela za otroke, prireja razstave z migracijsko tematiko, sodeluje s šolami, ipd. Nekaj rezultatov, v katerih ne manjka zgodb, izkušenj, pricevanj izseljenk in izseljencev: monograija Pot slovenskih izseljencev na tuje. Od Ljubljane do Ellis Islanda – Otoka solza v New Yorku 1880–1924, monograija Usodna privlacnost Amerike: pricevanja izseljencev o prvih stikih z novim svetom, monograija Franc Pirc, 1785–1880: sadjar na Kranjskem in misijonar v Ameriki, razstava in katalog Ljubljana: križišce na poti v svet / Ljubljana: he crossroads to the world. 
Urška Strle je diplomirana zgodovinarka in mlada raziskovalka na Inštitutu za sloven-sko izseljenstvo ZRC SAZU. Njeno osrednje zanimanje je usmerjeno v Slovence, ki so se po drugi svetovni vojni izselili v Kanado, na njihovo doživljanje izselitve in spremi­njanje identitet. Študija se loteva predvsem skozi prizmo ustne zgodovine, ki odpira številna nova vprašanja in v dolocenih ozirih ustvarja potrebo po prevrednotenju zgo­dovinarske snovi. Avtorica si ustvarja bazo življenjskih zgodb slovenskih izseljencev, vzporedno pa se seznanja s politicno, z gospodarsko in s socialno zgodovino Kanade ter z razvojem njene dinamicne imigracijske politike. 
Jernej Mlekuž ali(as) dr. burek je diplomiral iz geograije, etnologije in kulturne an-tropologije, magistriral iz geograije in leta 2008 doktoriral iz, hm, bureka, tocneje, bu-rekovega vec. Burekov vec? Pogljete v knjigo Burek.si?! Koncepti / recepti. Zaposlen je na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. Raziskovalno se posveca teoriji in metodologiji migracijskih študij ter družbene geograije, družbeni prostorskosti, me-dijskim študijam, kulturnim vidikom migracijskih procesov, materialni kulturi, episte­mološkim vprašanjem družboslovnih znanosti, epifenomenom in recnim pretokom. Z življenjskimi zgodbami migrantk in migrantov se je sreceval na terenskem delu v slovenski diaspori v Mendozi, Argentini in med slovensko govorecim prebivalstvom Beneške Slovenije. O metodoloških, teoretskih in drugih dilemah življenjskih zgodb, pripovedi, izkušnjah migrantk in migrantov je pisal v vec znanstvenih clankih. 
Katja Škrlj je diplomirana zgodovinarka in sociologinja kulture. Od leta 2006 je za­poslena kot mlada raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino, kjer se ukvarja s kulturno zgodovino prve svetovne vojne in interdisciplinarnimi pristopi njenega preucevanja. Posebno pozornost posveca zgodovini »navadnih« ljudi in avto/biograf-skim virom. V središcu njenega raziskovalnega zanimanja so spominske študije, nova kulturna zgodovina, mikrozgodovina in konstrukcije nacionalnih identitet. Zgodbe o aleksandrinkah posluša že od rojstva in zato se je zacela z njimi ukvarjati še profesio­nalno. 
Sanja Cukut je diplomirala, magistrirala in leta 2008 doktorirala iz sociologije. Njena doktorska disertacija Spol in migracija: izkušnje migrantk v Sloveniji bo letos izšla v knji­žni obliki. Zaposlena je na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU. Raziskovalno se ukvarja zlasti s študijami spolov ter z migracijskimi študijami. Trenutno se posebej posveca socialnim in kulturnim vidikom migracijskih procesov, družbeni konstrukciji razlicnih kategorij migrantov in migrantk, vkljucevanju migrantk v novo družbo in teorijam transnacionalnosti. Zbirala je življenjske zgodbe žensk iz Bosne in Hercego-vine (Bošnjakinj) in žensk, ki prihajajo iz držav nekdanje Sovjetske zveze in živijo v Sloveniji. Teoretske, epistemološke in empiricne vidike svojega raziskovalnega dela na podrocju migracij predstavlja na domacih in mednarodnih konferencah in posvetih ter 
o njih piše v znanstvenih in strokovnih clankih. 
Špela Kalcic se je po koncanem študiju sociologije kulture in ruskega jezika s knji­ževnostmi na Filozofski fakulteti v Ljubljani posvetila študiju antropologije. V svoji doktorski tezi, ki jo je zagovarjala leta 2006 na isti fakulteti, se je ukvarjala z islamom in Bošnjaki v Sloveniji. Je avtorica znanstvene monograije »Nisem jaz Barbika«: obla-cilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. V letu 2008 je bila štipendistka Svetovne federacije znanstvenikov, za katero je opravila raziskavo o per-cepcijah terorizma med slovenskimi muslimani. Njeni raziskovalni interesi obsegajo študije islama, orientalizmov, okcidentalizmov, migracij, etnicnosti, nacionalizmov, diskriminacij, identitetnih procesov, oblacilnih kodov, spolov, tradicionalnih medicin in socialne varnosti. Regionalno se je specializirala za Slovenijo ter Bosno in Hercego-vino, v zadnjih letih pa jo je raziskovalno pritegnila predvsem Severozahodna Afrika, kjer opravlja terensko raziskavo o islamu in tradicionalni medicini kot alternativnih virih zdravstvene in socialne varnosti. 
O AVTORJIH 249 
MIGRACIJE 17 
MIGRANTKE 1 
KRILA MIGRACIJ Po meri življenjskih zgodb 
uredila 
Mirjam Milharcic Hladnik in Jernej Mlekuž 
urednik zbirke 
Jernej Mlekuž 
recenzenta 
Tanja Rener in Peter Vodopivec 
jezikovni pregled 
Irena Destovnik 
oblikovanje 
Samira Kentric 
izdajatelj 
Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU 
za izdajatelja 
Marina Lukšic Hacin 
založila 
Založba ZRC, ZRC SAZU 
za založnika 
Oto Luthar 
glavni urednik 
Vojislav Likar 
tisk 
Collegiun Grephicum, d. o. o., Ljubljana 
Naklada 
400 
fotografija na ovitku 
Slovenke v Aleksandriji (hrani Društvo za ohranjanje kulturne dedišcine aleksandrink iz Prvacine) 
tisk so podporli 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (iz programa 2008) Raziskovalni sklad ZRC SAZU Mercator, d.d. 
. 2009, Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: 
https://doi.org/10.3986/9789612541125