Č sp GL SLG Celje 1951/52 792(497.4 Celje) lllllllllllllllllllllllllllllillDIIIIIIIlUIII 219520022,9 v v oa isce ce COBISS o GLEDALIŠKI LIST leto vi. 1951 1952 Štev. 9 Drago Gervais Za stanovanje gre »... vse mogoče se dogaja na svetu. Eni se ločujejo, drugi združujejo, eni imajo stanovanje, drugi ga nimajo.« (IV. dej.) PREMIERA: ČETRTEK, 12. JUNIJA 1952 OB 20 DRAGO GERVAIS Za stanovanje gre Razburjenje v štirih dejanjih Prevedel Dušan Moravec OSEBE: Ing. Milan Tome....................... Marija, njegova žena.................. Vesna, njuna hči...................... Dragica, podnajemnica pri Tomctovih . Jure Bokal, študent................... Lia, Dragičina nečakinja.............. Maca.................................. Marko ................................ Upokojenec ........................... Igralka .............................. Referent stanovanjskega urada . . . Strojepiska........................... Šef stanovanjskega urada.............. Dama.................................. Profesor ............................. Dostojen gospod....................... Sedej Avgust Sadar Angela Vrečko Bogdana Marinčič Ida Škof Janez Goršič Marija Sirnik Ncda Božič Peter Vrabl Tone Fazarinc Dragica Krašovec Milan * • • Mirnik Franc Ccrvinka Zora Gradišnik Fedor Burdych Evgen Režija: Gustav Grobelnik — Scena po osnutku Vlada Rijavca, scenografa SNG v Mariboru, izdelana v lastni delavnici pod vodstvom odrskega mojstra Franja Cesarja — Razsvetljava: Bogomir Les — Lasuljar: Riko Grobelnik — Sepetalka: Tilka Svetelšek Ob komediji o ljudeh, ki stanoTanje imajo, o tistih, ki ga iščejo in o tistih, ki ga nakazujejo . . . Gustav Grobelnik Avtor komedije, ki jo danes igramo, Drago Gervais, je Istran, iz Opatije, rojen 1904, po poklicu pravnik, sedaj direktor hrvatske Drame na Reki. Dočim ga Slovenci poznamo bolj kot avtorja komedije »Reakcionarji«, ga ima sodobna hrvatska književnost za zelo cenjenega pesnika, ki bogati hrvatsko pesništvo s pesmimi v domačem, čakavskem narečju. Njegove pesmi pojo o belih kočicah, ki se na soncu grejejo, o belih zidi-čih in rdečih krovičih, na katerih vrabci čivkajo. Iz njih se glasi ljudski humor, veje domačnost in toplina, pa tudi brezmejna ljubezen bivšega istrskega emigranta do rodne grude, ki je nekoč ležala onstran bodeče mejne žice na mostu med Reko in Sušakom vse, dokler niso ena-inštiridesetega žuljave roke istrskega partizana spustile motiko in segle po puški... Primer pesmi, ki izpričuje Gervaisovo domoljubno borbeno stran (Istarski partizan), priobčujemo na drugem mestu. Ali Drago Gervais je po osvoboditvi tudi komediograf. Razen »Reakcionarjev«, ki so jih igrali tudi na naših manjših odrih, je napisal še veseloigro »Ladja je odplula«, »Katarina Reška«, katere snov je zajel ^iz domače preteklosti, in našo »Za stanovanje gre« (O stanu se radi). Ze naslov nam daje slutiti, da je s komedijo, ki je po avtorju »koncem koncev farsa«, po Fr. Albrehtu pa »prijeten, zabaven, sem pa tja tudi duhovit dialogiziran feljton na aktualno temo«,* dregnil v dnevno zadevo —• v reševanje stanovanjske stiske ter se na hudomušen, mestoma jedek, vendar nežaljiv način ponorčeval iz tistih, ki stanovanje imajo, iz tistih, ki ga iščejo in onih, ki ga nakazujejo, češ »naj se ljudje vsaj'nasmej e jo, če imajo že sitnosti s stanovanji...«** Nedvomno je tedaj, da je pisatelj zastavil pero za to štiridejanko enkrat ob konstataciji, da stanovanjske stiske ni moči rešiti z golim teoretiziranjem in birokracijo, drugič pa ob brezdušnosti in nerazumevanju za tako reševanje trenutnega stanovanjskega vprašanja kot ga zahteva korist delovnega ljudstva. S to komedijo nam je potemtakem nastavil ogledalo, češ: takšni ste, poglejte se in se poboljšajte! Kolikor je njegova satira ostra in prav tako njegovo opazovanje, toliko ostro pa ne loči med pozitivnim in negativnim. Po tem in pa po svojem neranljivem zafrkavanju in risanju tipov spominja na Nušiča; od njega ga loči le večja lahkotnost, na drugi strani pa to — kar mu za razliko od Nušiča jemlje trajnejšo vrednost .— da je bolj dnevno aktualen. Starejšega igralca in obiskovalca že izza prvih povojnih celjskih gledaliških sezon bo delo nemara spomnilo tudi na našo uprizoritev Bulga- * Naši razgledi, 22. III. 1952. ** Gledališki list Mestnega gledališča, Ljubljana II/3, str, 39. kova komedije »Novi dom« (februarja 1947): V sobi za skupno uporabo sta udarila drug na drugega dva svetova — stara malomeščanska rodbina, ki je obtičala v sebičnem materialističnem življenju, ter nova, nadvse delavna in borbena mladina. Tudi to razburjenje se je končalo z zmagoslavjem nad jalovo malomeščansko ozkogrudnostjo. Ce že postavljamo Gervaisovo razburjenje zaradi stanovanja ob" bok Bulgakovu, pa ga po mnenju Zagrebčanov* spričo njegovih dramaturških kvalitet ne moremo kakemu drugemu inozemskemu avtorju, ker je naš avtor izdelal bolj skico za komedijo kot pa dokončno komedijo. Vendar, če delo ne kaže, da ga je rodila potreba po življenjsko pristnem umetniškem odrazu naše sodobne stvarnosti, ga je pa rodila potreba po kerempuhovskem (po naše — pavlihovskem) slikanju določenih značajev v prehodnih okoliščinah naših dni, potreba — nastala tudi v iskreni skrbi za napredek in izboljšanje. V tem pa je vzroka dovolj, da prihaja tudi na naš oder. Našo zasedbo je narekovala najprej izbira med tipi, ki jih komedija prikazuje, potem pa številnost oseb, ki jo delo terja ob našem maloštevilnem ansamblu. Slednje je zahtevalo zopet večjo udeležbo tovarišev amaterjev. Pri tem seveda ne gre razpravljati o kakšnem nesorazmerju sil, kvečjemu o odnosu našega vodstva do sodelovanja amaterjev, pred katerimi ni nikoli zapiralo svojih vrat. Zaradi večje neverjetnosti, kakor pa verjetnosti dogajanja, tako v igri in v režiji, ne bomo šli v realizem, raje v burko. Tudi v scenskem pogledu bomo na odru postavili ambient, ki bo le pripomoček gledalčevi domišljiji, predvsem ob referentovih sanjah: »Gradove svitle zida si v oblake..,« Čeprav se moramo v gledališču zavzemati za najbolj izbrano zborno izreko, bomo pri interpretaciji tega vsakdanjega dogodka, ki ga komedija obdeluje, segli po izjemi v naših pravorečnih pravilih, to je po pogovornem jeziku. In ker stanovanjske stiske ne poznajo samo na Hrvaškem, kjer ima delo svojo domovinsko pravico, pač pa jo okušamo tudi pri nas na Slovenskem, smo si dovolili posloveniti nekaj imen nastopajočih oseb. Tako je iz Tomiča nastal Tome, Djura Bukača pa smo prekrstili V Jureta Bokala, ostala imena kakor Lia, Dragica in Vesna in Maca pa itak slišimo tudi po naših mestih. Razen tega pa smo, da bi zvenel tekst čim bolj po naše, napravili' tudi nekaj besednih zamenjav in manjših črt; drugih posegov pa ni bilo. Ljudje, ki jih bomo na odru pokazali, so vzeti nekaj iz naših velikih in malih stanovanj, nekaj iz dolge vrste na hodniku pred stanovanjskim uradom čakajočih, nekaj pa izza pisalnih miz samega stanovanjskega urada. Prvo garnituro zastopajo ing. Tome, njegova žena Marija in njuna hči Vesna, deloma tudi njih podnajemnica Dragica z nečakinjo Lio; v drugo garnituro spadajo študent Jure, Maca, Marko, upokojenec, igralka, dama, profesor in dostojen gospod, v tretjo pa ves stanovanjski urad: šef, referent in strojepiska. Vendar bi se motili, če bi mislili, da jih njihovo več ali manj trajno okolje ali trenutni položaj druži v enotno mislečo in solidarno nastopajočo skupino državljanov. So to ločeni značaji, * Komedija, 1951/52, št. 5. poedini obrazi različnih nazorov, prepričanj, interesov in idealov z različnimi temperamenti, predvsem pa različne volje pri propadanju starega ter porajanju novega. Na zunaj in na znotraj zgledajo ti ljudje takole: Ing. Tome je upokojen inženir, ima črne brke in »ni več tako mlad«; njegov »svetovni nazor« spoznamo takoj v prvem prizoru, ko se vrne z dopusta, rekoč: »Vsa čast morju in letnemu dopustu, ampak boljšega ni na svetu, kakor lastna hiša in domača komoditeta.« Razen tega se mu oko rado ustavi na vsaki ženski, toda — verjeli ali ne — samo zaradi »estetike«, ker so mu »kakor lepe slike ali lepe pokrajine«... Marija, njegova žena, prizna sama, da je starejša od moža, zaradi česar mu seveda ne opravičuje, da sme »letati za vsako kikljo«, trdi, da ni ljubosumna. Tudi njej je domača komoditeta nad vse; stanovanja ne da, pa ne da; zaradi nje »lahko spi kdo tudi na cesti«. V ostalem pa je ženska, »zraven katere si človek ne more popraviti živcev in ne vzljubiti življenja«. Njuna hči Vesna je visokošolka, živo nasprotje svojih staršev. Podnajemnica Dragica je po oceni starih zakoncev »stara frajla« in ne lepa, ne bogata; vsekakor drži, da je stara sramežljiva, pa tudi premetena gospodična in teta, ki ima nečakinjo L i o , obrekljivo črnolasko, ki je zapustila moža, ker jo vara. Ta si zaradi nezvestobe v zakonu ne dela toliko skrbi kot njena zaščitnica — teta Dragiča, zaradi stanovanja pa še celo ne: prvič, ker jo je vzela pod streho teta Dragica, drugič pa, ker v tujem stanovanju ni napoti njegovemu lastniku Tometu... Na čelu druge garniture naših ljudi je visokošolec Jure. Za stare ljudi tipa Tome je »strašno smešen mladenič«, za nas pa podjeten veseljak, ki bere Tometovi na obrazu očitek, da je njegova samolastna vselitev »nesramnost in kriminal«. »Ampak,« ji pravi, »tako modrujejo samo tisti, ki imajo stanovanje; ljudje brez stanovanja pa imamo čisto drugačen pogled na svet.« Napisal je že dovolj prošenj in nalepil dovolj kolkov, a zaman; zato je — da se ne bi med tem na cesti čakajoč postaral — »samoiniciativno prekinil z birokracijo« ter se v odsotnosti To-metovih vselil. Oh in ljubezniva Vesna, ki ima v njegovih očeh več vrlin kakor Lia, pomirita razburjenje s happy endom. M a ca je prvi uradno priznani kandidat za prazno sobo pri Tome-tovih in premeteno ženšče, ki je ne moti, da bi drugi kandidat za isto sobo, enako premeteni in trebušasti Marko prišel v isto sobo, češ »odlok je odlok«. Med obema se vname volja, da bi se to tudi zgodilo-končno se, da se razburjenje poleže, to tudi res zgodi. Kot nadaljnja reflektanta za prazno sobo Tometovih nastopita ponižni upokojenec in koketna igralka. Nezadovoljstvo s stanovanjem in sostanovalci pa je privedlo v isto skupino še nervoznega pro-f e s o r j a ^ razburljivo damo in dostojnega gospoda. Tretjo skupino — stanovanjski urad — pa zastopajo: njegov šef, ki je zaradi vljudnosti in zaradi dobre volje, ki jo v svoji funkciji vsaj na zunaj izkazuje, pozitiven, sicer pa je teoretik in birokrat, za kar ga lahko uvrstimo med nezaželene impulzivno-delavne značaje. Referent je nebogljen kanclist, pri svoji najboljši volji brezmočen, ker nalogi osebno ni kos, oziroma ji zaradi pomanjkanja stano- vanj ne more biti kos. Ocenjevalec ljubljanske uprizoritve Fran Albreht meni, da bi s tako igro, ki bi referenta »res človeško doživela in ga umetniško doslutila«, dobila komedija »neki molierovsko-trpki prizvok«.* Strojepiska je mlajša, brezbrižna uradnica, ki je v svoji lahko-meselnosti skuhala štiri nakazila za eno sobo. Zadnjo besedo o tem. koliko in kako smo uspeli pri naši zasnovi in postavitvi, bosta seveda imela občinstvo in kritik. Ne zastran prvega, ne zastran drugega si ne delajmo skrbi! Zaradi občinstva ne, ker vemo, da se rado smeji, zaradi kritikov pa ne, ker moramo kritiko, če je pravična, sprejeti. »Lahko jo boste spoznali« — pravi Rodin — »saj vas bo taka kritika utrdila v dvomu, ki vas muči.« In dalje: »Ne bojte se krivičnih kritik; te bodo razkačile vaše prijatelje. Prisilile jih bodo, da bodo razmišljali o naklonjenosti, ki jo čutijo do vas. To naklonjenost bodo še odločneje pokazali, ko si bodo bolj na jasnem o njenih vzrokih.« RaapoMt b dtapm famisoiH Bivšega celjskega gledališkega delavca Antona Korena, sedaj režiserja reško Opere, smo naprosili, da nam v obliki razgovora predstavi Draga Ger-vaisa, sodobnega hrvaškega dramatika in vtorja naše komedije. Ugledni rojak se je naši prošnji pismom: odzval z naslednjim Ko me je Mestno gledališče v Celju povabilo, da stopim k avtorju komedije »Za stanovanje gre« — Dragu Gervaisu — in se za celjski »Gledališki list« z njim porazgovorim, sem to storil s posebnim veseljem. Dobil sem ga v direkciji hr-vatske Drame z neizbežno cigareto v ustih in na pol zaprtimi očmi. Čelo je imel nagubano. Sodil sem, da je v mislih brodil skozi težave, katerih je v gledališču vsak dan dosti. Ob mojem prihodu se je iztrgal iz razmišljanja in me povabil sesti, misleč, da sem prišel k njemu v kakšni operni zadevi. Brez uvoda sem mu povedal, da bi radi Celjani vedeli kaj o njem v zvezi z uprizoritvijo njegove komedije »Za stanovanje gre«. »O prav rad, samo vprašajte! Vendar zares ne vem, kako da prihajate kot posredovalec med menoj in Celjani baš Vi — režiser naše opere?« me je Ger-vais radovedno vprašal. Pojasnil sem mu, da sem Celjan in da so moji prvi koraki na odrskih deskah stekli prav v Celju. Nato sem kar po ustaljenem receptu začel spraševati in on mi je ljubeznivo odgovarjal. »Kdaj in kje ste se rodili in kdaj §te začeli pisati?« Gervais je nekajkrat krepko potegnil in odgovoril: »Rodil sem se- v Opatiji leta 1904 in tam tudi hodil v šolo. Pesmi sem začel pisati že v gimnaziji, prav tako prozo. Leta 1929 je bila tiskana moja prva zbirka čakavskih pesmi. Proza je izhajala v tržaškem »Našem glasu« in »Istarskoj riječi«. »Tovariš direktor, kje ste študirali gimnazijo in pi'avo?« se je glasilo moje drugo vprašanje. »Gimnazijo sem obiskoval v Opatiji. Zaradi emigracije mojih staršev iz Istre za časa fašističnega terorja v Istri sem nadaljeval gimnazijski študij na Šušaku in pozneje v Petrinji. Maturiral sem končno na Sušaku. Pravo sem študiral v Zagrebu, od tega eno leto tudi v Ljubljani.« »Katero je vaše prvo gledališko delo?« »Moje prvo dramsko delo je čakavska komedija »Duhi«, ki sem jo bil napisal pred izbruhom druge svetovne vojne. Ni objavljena, vendar jo istrske in hrvaške gledališke družine v Primorju prav pridno igrajo.« »In druga vaša dela?« »Nadaljnja moja dela so Reakcioneri (1949), Brod je otplovio (1950), Radi se o stanu (1951) in Karolina Riječka (1951). Poslednja je zelo interesantno gledališko delo iz reške preteklosti. Zagrebška drama jo je sprejela v repertoar za prihodnjo gledališko sezono. Tudi druga gledališča jo bodo igrala.« ' »Kaj vas je napotilo, da pišete za gledališče?« »2e od mladih nog sem navdušen gledališčnik, v novi Jugoslaviji pa sem, opazujoč okoli sebe, začutil potrebo povedati z odrskih desk, čeprav v komediji, ljudem bridko in ostro besedo v obraz. Ta beseda enega vščipne, drugega nasmeji!« »In vaše zveze s slovenskimi gledališči?« »Po zanimanju slovenskih gledališč za moje komedije sodim, da me sprejemajo radi v svoje repertoarje. To me zelo veseli.« »Kaj od vaših del je že natisnjenih?« »Do sedaj štiri zbirke Čakavskih stihov in peta Istarski kanat, vse v čakavskem dialektu. Od komedij je natisnjena samo komedija Reakcioneri, dočim je ostalo še v rokopisu in čaka založnika.« Med pogovorom so ga poklicali k razgovoru z intendantom. Zato sem mu v hitrici postavil še eno vprašanje. »Kaj bi imeli reči Celjanom ob priliki njihove premiere vaše komedije Za stanovanje gre?« «- »Želel bi, da sprejmejo pravilno Osnovno misel komedije, a ta je po mojem globokem prepričanju, da se v socialistični zemlji, pri ljudeh s socialističnim humorjem, a te v moji komediji predstavlja nekaj mladih ljudi, morejo na lahek način reševati tudi tako težki problemi, kot je trenutno — stanovanjski problem. — Sicer pa želim, da bi se Celjani dobro zabavali in nasmejali našim majhnim ljudskim slabostim. Lepo jih pozdravite v mojem imenu!« Poslovila sva se in šla vsak za svojim delom po labirintih našega gledališkega poslopja. Naj povem še to. Gervais je pisatelj, ki mnogo obeta. Ima precej lepih in smelih literarnih načrtov. Njegove pesmi so vzete naravnost iz trdih istrskih tal in iz koč istrskega kmeta, zato so krepke in čvrste kot so čvrsti in krepki Istrani! Pozdravom, ki jih Celjanom pošilja Drago Gervais, se pridružujem tudi jaz z željo, da bi celjsko gledališče uspevalo in raslo. Anton Ko e Z nakupom "CELJSKEGA ZBORNIKA 1951“ bosto podprli Mestno gledališče! Na razpolago Vam je v knjigarni DZS in Celjski tiskarni Drago Gervais ^O^tciu^Li ytcit;tizcLyi — Bog, mat moja, ja moran poč, če skoro mrak, če skoro "noč, i čeka me vane Ivan, zač on je stari partizan. Ti kuču čuvaj, potrpi, a za mene se ne skrbi. Cu sopet doma ja ti prit, kad ču zemju oslobodit, — — Hod, sine, hod, va noč, va mrak, i čuvaj zdravje, budi jak, I sve nevoji podnesi i kot čovek se ponesi. I čaču našeg osveti, ubili su ga prokjeti. I brata ki te je ljubil i mlad za njih život zgubil. Cu čuvat kuču, potrpet, i čekat ču te, se strpet, zač mora prit on lepi dan, kad češ vrnut se, partizan. Ce slobodna zemja nan bit, i ti češ ju pomoč spasit. Još samo to da j’ doživet ču onput lagje i umret. Hod, sine, hod, va mrak, va noč, i ja bin tela s tobun poč, '• ma stara san. — Zave Ivan — Bog, sine moj, bog, partizan. — Ml Agneza (M. Goršičeva) Arnolf (Janez Škof) Q/fh/iete Režija : Fran Žižek Scena: Vlado Rijavec Alen (Avgust Sedej) Arnolf (Janez Škof) Zoržeta (Z. červinkova) SHStt Tine orel: g KOMEDIJI, KOMIKI, SATIRI IN HUMORJU Naročeno mi je, naj na kratko nekaj povem o tisti vrsti dramat-skega pesništva, ki mu je namen, da nas podžiga k smehu, porogu ali vsaj posmihanju. Poznam človeka, ki sploh ne gre v gledališče, če je na sporedu tragedija, češ te je že tako in tako dovolj, čemu le jo spravljati še na oder! Toda kakor sta žalost in veselje stanovitna, izmenična spremljevalca našega življenja, pridno si podajajoč roko, kakor je res, da za dežjem sonce pride in narobe, tako je tudi z vsebino literature, saj je ta izraz človeške narave, stvaritev človeške duševnosti. Odkar je človek ustvarjal literaturo, je čutil potrebo, da izpoveduje in prikazuje ne samo skrajne viške svoje nesreče, žalosti in revščine, marveč tudi izbruhe svojega veselja, smeha, svojo vedrino, sproščenost in lagodnost. Tragika in komika sta dva neizčrpna vira dramatike, ki kakor čarobni kiosk iz veka v vek upodabljata »naš smeh in naš stok«. Literarni učbeniki govore navadno d treh vrstah komedije: o družabni komediji ali komediji nravi tcomedie de moeurs), ki prikazuje in ošiba zle lastnosti družbe ali dobe, o karakterni komediji, ki se norčuje iz kake človeške napake, dalje o situacijski komediji ali komediji intrig, v kateri pride do zapleta zaradi kake spletke, zmote, pomote, nesporazuma, večkrat zgolj po naključju. Ta delitev se nanaša na različne vire smešnosti ali komike, vendar si težko zamislimo popolnoma jasno ločitev: dobra komedija rada zajema iz vseh treh vrelcev smešnosti in posega zraven še po besedni komiki, to je po besednem dovtipu, duhovitosti, odrezavosti in zasoljenosti. Danes res ni več važno, če vemo, iz kakšnih osnov se je komedija razvila. A vendarle nam marsikaj odkriva dejstvo, da ta beseda pomeni pesem veselih, včasih na-kresanih mladeničev, ki so se ustavljali pri svojih prijateljih in jim pri tem drobili svoje šale in domisleke. Več kot dva tisoč let je stara njena zgodovina in več stoletij živi brez žive zveze z antično dramo, a vrši v glavnem še vedno iste naloge kakor takrat. Glavni mojster grške komedije Aristofanes bi bil danes najbrž nemogoč, kajti njegove komedije so bile satire na tedanje veljake, pravzaprav pamfleti. Drugo pomembno ime je Menander, ki sta ga posnemala Latinca Plaut in Terencij, ta pa sta botrovala renesančni komediji. Ločitev med satiro in komedijo pa je sploh zelo težka, kajti komična dela so le redko brez satiričnega užiga, satirična dela pa so večji del spisana zato, da dosežejo komičen učinek. To izpričujejo najstarejši sledovi komične literature, n. pr. že stare latinske bukve, med njimi najbolj znane atellane (po mestu Alellae pri Capui). Zelo zgodaj je komično primes dobila srednjeveška verska igra. Od nekdaj že je komika slonela na mimiki od nekdanjih m i m o -sov in pantomim do današnjih veselih iger in operet. Vesela igra brez vsake etične vsebine je rada posegala po vseh mogočih surovostih in neokusnostih, a vendarle ne takih, ki bi jih človek ne prenesel in ne jzvrševal v vsakdanjem življenju. Vesela igr af z vsebinskim poudarkom in etično tendenco pa je bila vedno zelo blizu satire. Vmes med obema veselima igrama je tragikomedija in farsa (kar prvotno pomeni nadev v piščancu — farci — nato komični intermezzo v misterijih). V prvo vrsto spada seveda tudi pustna igra (v Dalmaciji pokladna pesma, Fastnachtspiel, canto carnascialesco), commedia delfarte v italijanski renesansi in najrazličnejše burke današnjega časa. V trubadurski literaturi srednjega veka je komika slonela predvsem na pretiravanju, kasnejša meščanska literatura pa je posegla po parodiji trubadurske poezije. Ta literatura je vedno bolj razširjala snov in bogatila oblike: naraščajoče blagostanje, gostilniško življenje, karnevali — v kolikor ti že tako niso bili eden od najstarejših virov te literature — so pospeševali veselje do komične literature. Renesansa in barok sta- rabila komedijo v satirične svrhe. V Italiji je poleg »ljudske«, improvizirane komedije (commedia delkarte) z Ariostovo »Cas-sario« nastala tudi commedia erudita, »učena« komedija, v Nemčiji pa Hanswurstspiele. Ob italijanski ljudski komediji zraste vrh evropske ko-mediografije Moliere, ki spretno združuje oba skrajna tipa komedije, jo opremlja z muziko, baletom in drugimi aranžmani, da jo naredi čim bolj privlačno, brez ozira na očitke. Prav je imel: saj teater ni zato, da bi bil prazen. V dobi prosvetljenstva je nastala zanimiva »ganljiva« komedija (comedie larmoyante) s pretresljivim dejanjem, v katerega so zapleteni komični značaji.’Rokokojski čas je rodil svojo anakreont-s k o, lahkotno komedijo predvsem z ljubavno snovjo, po Marivauxu rado imenovano »marivaudage«. Blizu te sta Linhartovi dve komediji, tudi ne brez satiričnega elementa. Romantika ni bila naklonjena komediji, patos in pretirana čustvenost tega ne preneseta, romantična ironija pa ima le skromen komični učinek. Vendar se kmalu oglasi žeja po zdravem smehu, saj je razočaranje nad rezultati buržoaznih revolucij terjalo neko olajšanje. Zmagoviti naturalizem je spet bolj čislal satiro kakor komiko; trudna in žalostna nova romantika pa je bila preveč pridigarska, da bi komiko ljubila. Ekspresionizem, ciničen in žolčen, se je oprijel satire, vendar danes lahko rečemo, da kljub oficielni nenaklonjenosti, ki jo visoka literatura kaže napram komiki, potreba po njej vedno bolj narašča. Čim bolj se je v zadnjem stoletju tisk razmahnil in postal nova velesila, tem več komike — take ali drugačne — najdemo posebno v postranski literarni produkciji. Poplava humorističnih in satiričnih listov nam to izpričuje. Te vrste dovtipna in šaljiva literatura se razrašča v nekako moderno »ljudsko« poezijo. To dokazuje tudi mogočna produkcija operet, komičnih oper, melodram in veselih iger s petjem sploh. Pri nas manj znan je vaude-v i 11 e (vodvil), značilen za pariško gledališko produkcijo, pravzaprav vesela igra s petjem. Ti lahki gledališki komadi imajo svoj začetek v novem veku, vemo pa, da sta že Plaut in Terencij opremljala svoje komedije s kupleti. In kaj naj rečemo o filmu? Ali ni filmska plaža in filmsko zrno zadnjih 25 let tudi dokaz, da je komika in satira z vsemi svojimi viri in osnovami stanovitno naraščajoča potreba modernega človeka, ki ga somrak kinodvorane za dve uri povede v kraljestvo smeha, šale, norčije in sproščenosti. Satira je gotovo ena najpomembnejših literarnih stvaritev, naperjena lahko na poedino osebnost ali na skupino ljudi. Ker njen bič vihti umetnik takrat, kadar se spopada z družbo v obrambi pravice in resnice, je njena socialna pomembnost toliko večja. V vseh časih velja stari rek, da je težko »satyram non scribere« saj je človeških napak zmerom dovolj, v družbenih odnosih pa vedno kaj, kar je potrebno in vredno graje. Zato je res, da je resno komedijo zelo težko pisati brez satiričnega, napadalnega odnosa do snovi, pa naj bo politična, socialna, umetniška ali kakršna koli. Težko je norčevati se iz človeških in družbenih napak, se jim rogati, ne da bi te za hip ne zajela jeza, srd in pikrost. Humor je dragocena sestavina svetovnega slovstva v vseh časih, literarni teoretiki menijo; da je bil vedno plod posebnih svetovno nazorskih razpoloženj, saj je možen samo tedaj, če pisatelj prizanaša človeškim napakam in slabostim, pa se jim od srca posmehuje in razgali njihovo smešnost. Tudi humorja ni mogoče docela ločiti od satire. Nesmiselno je reči, da do 18. stoletja ni bilo prave humoristične literature in da so odkrili to zmožnost človeškega duha na Angleškem (Fielding). Bogme, res ne more držati tista stara rečenica, da se ena polovica sveta smeje drugi, ki se cmeri, a tudi ne more držati, da je do humorja človek prišel šele v prosvetljenem veku. Bolj mi je simpatična tista stara razlaga, da ima humor svoj vir v posebnih fizioloških osnovah in da je potreben za zdravje in duševno ravnovesje. Bolj mi je simpatična misel, da je humor nekaj, brez česar ne moremo dihati, da je kakor hladilna sapica v morečem, svinčeno težkem ozračju človeškega pohlepa, ošabnosti, patetičnosti, nadutosti in važnosti. Prepričan sem, da je samo taka družba scela, popolna in zdrava, ki komiko, satiro in humor potrebuje, goji in prenaša. Kakor je za stoječo vodo veter edino gibalo, tako je za človeka in družbo te vrste literatura tisti opomin, ki ga zavrača v njegovi pretirani samozavesti, v njegovi egocentričnosti. Slovenci s to stvarjo nismo kaj prida bogati. Toda le poglejmo, naši največji ljudje so po tem orožju v boju za slovenstvo vedno posegli: Prešeren, Levstik, Cankar, pa tudi drugi. Zoržeta (Nada Božičeva), Alen (Avgust Sedej), Arnolf (Janez Škof) Na odru Mestnega gledališča so v sezoni 1951-1952 nastopiti: 1. Bezjak Sonja: Francka (Pri Hrastovih), Anka (Hlapci) 2. Božič Nada: Elizabeta (Marija Stuart), Ciganka (Ploha), čarovnica (Pogumni Tonček), Francka (Pri Hrastovih), Zefa (Pri Hrastovih, Mati (Desetnica Alenčica), Geni (Hlapci), Zoržeta (Sola za žene) 3. Božič Peter: Talbot (Marija Stuart), Nikola (Ploha), Zeleni mož (Po- gumni Tonček), Jacques (Življenje je lepo), II. gost. (Življenje je lepo), Medved (Desetnica Alenčica), Nadučitelj (Hlapci), Krizald (Sola za žene), Marko (Za stanovanje gre) 4. Božič Silvan: Aubespine (Marija Stuart), Kraljev odposlanec (Pogu- mni Tonček) 5. Burdych Evgen: Davison (Marija Stuart), Zupan (Hlapci), Dostojen gospod (Za stanovanje gre) 6. Cesar Franjo: Pisek (Hlapci) 7. Cvahte Silva: Tilka (Pri Hrastovih), Breda (Desetnica Alenčica) 8. Ccrvinka Zora: Hana (Marija Stuart), Pela (Ploha), Mati (Pogumni Tonček), Barba (Pri Hrastovih), Margot (Življenje je lepo), Ka-landrovka (Hlapci), Zoržeta (Sola za žene), Dama (Za stanovanje gre) 9. Cetina Peter: Drury (Marija Stuart), Simen (Pogumni Tonček) 10. Čretnik Ivan:. Krvnik (Marija Stuart) 11. Deželak Martina: Zora (Desetnica Alenčica) 12. Drozg Janez: Okelli (Marija Stuart) 13. Einfalt Ivo: Nace (Hlapci) 14. Fazarinc Dragica: Tilka (Pri Hrastovih), Igralka (Za stanovanje gre) 15. Flajs Marjana: Alenčica (Desetnica Alenčica) 16. Furman Milan: Grof Leicester (Marija Stuart), Beli kralj (Pogumni Tonček) 17. Godler Vesna: Jasna (Desetnica Alenčica) 18. Golob Ana: Janja (Ploha), Mati (Hlapci) 19. Golob Ančka: Ančka (Pogumni Tonček) 20. Golob Janez: Matevž (Pogumni Tonček) 21. Golob Lojzek: Tinček (Pri Hrastovih), Zajec (Desetnica Alenčica) 22. Gombač Branko: Mortimer (Marija Stuart), Beli kralj (Pogumni Ton- ček), Tone (Pri Hrastovih), Stefan (Življenje je lepo), Jerman (Hlapci) 23. Goršič Edvard: France (Pogumni Tonček) 24. Goršič Marija: Marija Stuart (Marija Stuart), Stana (Ploha), Anica (Pri Hrastovih), Marguerite (Življenje je lepo), Kačurka (Desetnica Alenčica), Minka (Hlapci), Agneza (Šola za ženeh Lia (Za stanovanje gre), Strojepiska (Za stanovanje gre) . 25. Gradišnik Fedor: Hrast (Pri Hrastovih), Zdravnik (Hlapci), Oront (Šola za žene), Profesor (Za stanovanje gre) 26. Grobelnik Gustav: Lojze (Pri Hrastovih), Stražnik (Življenje je lepo), Brissot (Življenje je lepo), Župnik (Hlapci), Horac (Šola za žene) 27. Jazbinšek Hilda: Kmetica (Hlapci) 28. Kenda Lidija: Vida (Desetnica Alenčica) 29. Kolar Gašper: Mihec (Pogumni Tonček) 30. Kotnik Bogo: Bellievre (Marija Stuart) 31. Kračun Hermina: Sončica (Desetnica Alenčica) 32. Krašovec Milan: Referent stanovanjskega urada (Za stanovanje gre) 33. Lešnik Rudolf: Matjaž (Desetnica Alenčica) 34. Lovšin Matjaž: Pepček (Pogumni Tonček) 35. Marinčič Ida: Dragica (Za stanovanje gre) 36. Mirnik Franc: Paulet (Marija Stuart), Stojan (Ploha), Starešina (Po- gumni Tonček), Malec (Pri Hrastovih), Aubert (Življenje je lepo), Krčmar (Življenje je lepo), Oče (Desetnica Alenčica), Hvastja (Hlapci), Notar (Sola za žene), Enrik (Sola za žene), Sef (Za stanovanje gre) 37. Peer Volodja: Tonček (Pogumni Tonček) 38. Petretič Gidica: Minka (Pogumni Tonček) 39. Pristovšek Erika: Rosa (Desetnica Alenčica) 40. Ramšak Marija: Ciganka (Ploha) 41. Sadar Angela: Marija (Za stanovanje gre) 42. Sedej Avgust: Melvil (Marija Stuart), Jernač (Pogumni Tonček), I. gost (Življenje je lepo), Kalander (Hlapci), Alen (Šola za žene), Tomič (Za stanovanje gre) 43. Sirnik Neda: Zefa (Pri Hrastovih), Miky (Življenje je lepo), Maca (Za stanovanje gre) 44. Stegnar Karolina: Margareta (Marija Stuart) 45. Škof Janez: Viljem Cecil (Marija Stuart), Marko (Ploha), Povodni mož (Pogumni Tonček), Strelec (Pri Hrastovih), »Bonaparte« (Življenje je lepo), Zabko (Desetnica Alenčica), Komar (Hlapci), Arnolf (Šola za žene), Djuro (Za stanovanje gre) 46. Uršič Tone: Kentski (Marija Stuart), Poštar (Hlapci) 47. Veselak Ela: Cvetka (Desetnica Alenčica) 48. Volčič Slavica: Iskra (Desetnica Alenčica) 49. Vrabl Tone: Častnik (Marija Stuart), Učenjak (Pogumni Tonček), Krčmar (Hlapci), Upokojenec (Za stanovanje gre) 50. Vrečko Bogdana: Mara (Ploha), Dobra vila (Pogumni Tonček), Tončka (Pri Hrastovih), Miky (Življenje je lepo), Lojzka (Hlapci), Agneza (Šola za žene), Vesna (Za stanovanje gre) 51. Zadravec Sonja: Rezika (Pogumni Tonček), Žaba (Pogumni Tonček), Nada (Desetnica Alenčica) Fedor Gradišnik: Zgodovina celjskega gledališkega življenja (Nadaljevanje) In lotilo se je res z nesluteno energijo ponovne organizacije slovenskega gledališča. Ker ni bilo finančnih sredstev, je bilo treba spet pričeti z diletanti! Prva diletantska predstva je bila 11. januarja 1880 in so bile tega leta le tri predstave. Odslej je smelo Dramatično društvo igrati v deželnem gledališču le dvakrat na mesec, vsi drugi dnevi so bili določeni za nemške predstave. In še za ta uboga dva dneva so se morali sproti pogajati z ravnateljem nemškega gledališča, kateremu je bilo Dramatično društvo izročeno na milost in nemilost. Razumljivo je, da take razmere niso bile ugodne za pravilni razvoj slovenskega gledališča, katerega nivo je padel na stopnjo svojega začetka — v popolni diletantizem. To stanje je trajalo vse do leta 1887, ko je dne 17. februarja zgorelo poslopje deželnega gledališča. Takšna je zgodovina začetka prvega slovenskega poklicnega gledališča, o katerem je njegov ustanovitelj Fran Levstik sanjal, da bo v kratkem postalo osrednje žarišče slovenske? kulture in umetnosti. Do tega cilja je bila še dolga pot. V razdobju prvih borb za slovenske predstave v Ljubljani je tudi celjska Talija preživljala svojo veliko krizo. Čitalnica je izgubljala leto za letom več plačujočih članov, vse zanimanje Celjanov se je z mlado-slovenskim gibanjem osredotočilo na politično življenje, zanimanje za gledališke predstave je iz leta v leto bolj pojemalo^ in je prišlo tako daleč, da so bili na seji dne 25. novembra 1873 sprejeti sledeči sklepi: 1. Ker je število društvenikov premajhno, se v prihodnje ne more več plačevati najemnino za čitalnične prostore. — 2. Pohištvo čitalnice naj se proda za pol cene nakupa, da se dolgovi poplačajo in kar še ostane, naj se v hranilnico na obresti za čitalnico položi. —• 3. Za glasovir ponudi dr. Kočevar 200 goldinarjev in obljubi, da ga prepusti vsakomur, ki bi zanj več ponudil. — 4. Knjižnica naj se prenese k ravnatelju dr. Kočevarju, ostane pa še nadalje last čitalnice in je vsakemu članu na razpolago. — 5. Za 30. december se skliče glavna skupščina, na kateri se objavijo članstvu gornji sklepi. V sejnem zapisniku čitalnice ni nobenega poročila, kako je potekel ta likvidacijski občni zbor, pač pa je na strani 89 zabeležena sledeča »Opomba«, pisana 11. decembra 1879: »K omenjeni glavni skupščini 30. decembra 1873 sta prišla — kakor je g. dr. Kočevar pravil — samo on in g. Kapus. Tako je Narodna čitalnica v Celji'zaspala. Ravno dve leti pozneje, 30. decembra 1875 se je zopet občni zbor sklical, kterega se je vdeležilo 18 gospodov in v katerem je bil voljen nov čitalniški odbor. Zapisniki odborovih sej od 30. decembra 1875 do 11. decembra 1879 so posebej shranjeni.« Ti zapisniki nam niso ohranjeni, zato ne moremo slediti delovanju čitalnice od 11. decembra 1879 naprej. Kovinski servis Celje ki se je združil z METALURŠKIM SERVISOM Vam nudi: prvovrstne krožne žage z elektromotorjem, stružnice za les z elektromotorjem, kompletne garniture za varjenje, manometre za tehnične pline, električne in ročne vrtalne stroje, krožne žage, klešče vseh vrst, francoske ključe, kov. špiralne svedre, glodala, drgalnike, stavbeno okovje, zaščitne obleke iz azbesta, brusne plošče vseh vrst itd. Izvolite si ogledati zaloge v poslovnih prostorih na Mariborski cesti 13. — Ustmene informacije dajemo tudi po telefonu štev. 112. . pcedstaui Vat vabi RESTAVRACIJA na kozarček za okrepčilo in dobro voljo Tkalnica lilaminc, Celje IZDELUJE: ____________________ zefirje popeline bati ste flanelo flanelete damast blago za delovne obleke itd. Vsem odjemalcem bomo vedno nudili kvalitetno blago po konkurenčnih cenah KMETIJSKA ZADRUGA CELJE-MESTO nudi svojim članom in ostalim potrošnikom v svojih poslovalnicah Celje, Mariborska 10 in Ostrožno pri Celju vse vrste potrošnega blaga Svojim članom nudi pri nakupu vsega blaga 20/0 popusta. Točilnica Kmetijske zadruge na Mariborski cesti 10 vam postreže s pristnim domačim vinom in mrzlimi jedili Pridite in se prepričajtel v . .—v . •• '\ * 11 MOŠKO IN ŽENSKO PERILO, POTNICE, MODRČKI • 7,oitet Icotofelcd+a [z l