Ples te očara, najdeš si prijatelje
Srečatl se s Flncem, kl Je na svojem turlstlčnem popotovanju prišel tudl v LJublJano, morda nitl ne bl bllo tako nenavadno, toda spoznatl takega, kl se Je odločil naučiti se slovenskega jezlka in se vsajza pol leta priključlti IJubljanski lolklornl skupini, ni prav vsakdanja stvar.
Če bi rekla, da sem dvajset-letnega Helsinčana Markkuja Teivainena prvič videla v Ljubljani, bi bilo v tem bolj malo resnice, kajti prav zares prvič sem ga srečala na me-dnarodnem folklornem festi-valu v nadvse prijaznem bel-gijskem mestecu Schotnu. Seveda mi takrat še na misel ni prišlo, da ga bom že čez nekaj mesecev našla v vadbe-nih prostorih Akademske fol-klorne skupine »France Ma-rolt«.
Sedaj ta kuštrav, simpati-čen in zgovoren Finec po treh mesecih, ki jih je preživel med nami, kar dobro obvlada slovenščino, le kdaj pa kdaj si je treba v pogovoru z njim po-magati z angleščino.
- Kaj te je pravzaprav pri-peljalo k nam?
Jugoslovanski plesi, ki sem jih videl v Schotnu, pa tudi sami »Maroltovci,« so me ta-ko navdušili, da me je zamika-lo ogledati si vašo deželo in se morda še časa naučiti. Ko sem zvedel, da bo AFS »France Marolt« prišla gostovat k nam na Finsko, mi je prišlo na mi-sel, da bi bilo čudovito, ko bi lahko v svoji deželi plesal va-še plese.
-  Folklora  ti je zelo pri srcu. Kdaj si se prvič srečal z njo?
Pred devetimi leti. Vendar je to bilo precej neprosto-voljno.
-  Kako to misliš?
Vse skupaj se je začelo tiste-ga dne, ko sem šel z mamo in njenimi sodelavci na izlet. Z nami je bila tudi mamina pri-jateljica s hčerko, ki je plesala pri neki folklorni skupini. V pogovoru sem prehitro in či-sto nepremišljeno ,zinil', da bi se tudi sam poskusil v plesu. Že isti hip mi je postalo žal, a bilo je prepozno. Na prvo vajo me je pospremila stara mama, ki mi je preprečila, da bi zbe-žal proč, kar sem si takrat močno želel. Pravzaprav je vztrajnost moje stare mame bila prav neverjetna. Vztrajala je cele tri mesece, v tem času pa se je tudi meni začelo vse skupaj zdeti zanimivo. Saj veš, kako to gre: ples te očara, najdeš si dobre prijatelje...
-  In kateri naš ples te je najbolj očaral?
Videl sem plese, ki se med seboj zelo razlikujejo: glede muzike, inštrumentov, kora-kov, noš... Vsak ima nekaj privlačnega. Pa vendarle mi je Glamoč nekako najbolj pri srcu. Čisto nekaj posebnega je. V sebi ima nekaj skoraj pri-mitivnega, saj gre pri njem za vprašanje obstoja ženske.
Glamoč je Starobosansko kolo iz okolice Glamoča. V redkih plesih je socialni zna-čaj tako izrazit kot v Starobo-sanskem kolu. Pri plesu na-mreč fantje izbirajo bodočo ženo, zato preizkušajo zdravje deklet, ki morajo med plesom pokazati svojo moč in vzdrž-ljivost. Kot večina kol iz no-tranjosti Bosne in Hercegovi-ne se tudi to pleše brez glas-bene spremljave, ritem dajata le topot nog in zven nakita.
Bližala se je ura začetka va-je in že sem se zbala, da je najinega pogovora konec. Vendar tokrat Markku ni od-šel plesat. In šele tedaj sem opazila, da ima roko v mavcu.
-  Kaj se ti je pa zgodilo?
Čisto neverjetna zgodba. S prijateljem sva zadnjič hodila po mestu in jedla slive. Ko-ščic se je bilo treba znebiti in . on je to storil tako, da je vsako brcnil v zrak. Tako je slučajno zadel tudi mojo roko, pravza-prav prst. Stvar sploh ni bila videti tako resna, a sem vsee-no dobil izdatno količino mavca. In adijo moj ples za nekaj časa!
-  Koliko časa pa misliš še ostati v Ljubljani?
Želel sem ostati eno leto, ali vsaj pol, toda vse kaže, da bom že čez nekaj dni moral nazaj v Helsinke. Moji pri-hranki so začeli kopneti in za-to sem se hotel zaposliti, da bi kaj zaslužil. A ravno štiri dni preden bi nastopil službo v Hoji (razkladal in nakladal bi nekakšne plohe) se mi je zgo-dila ta reč z roko. Sedaj mi ostane le še majhno upanje, da se zaposlim kot varnostnik v neki ljubljanski tovarni. Ce pa se tudi to izjalovi, mi ne bo preostalo drugega, kot da se za nekaj časa vrnem domov. Vendar zagotovo pridem čez kakšen mesec nazaj.
-  Kaj pa počneš v prostem času, ko ni vaj?
V kino grem, ali pa v disco. Sprehaiam se, potepam s pri-jatelji... ne, dolgčas mi pa re? ni.
-  Pa nimaš nič domotožja? O, malo že, a kaj, ko me ne-
prestano vleče v nove in nez-nane kraje. Rad bi spoznal to ,žogo', na kateri živim. Sem neke vrste sanjač. Ali ne bi bilo lepo, če na svetu ne bi bilo meja? Navsezadnje sem Finec le zato, ker sem rojen na Finskem. Prav lahko bi živel tudi kje drugje.
-  Tudi v Ljubljani? Zakaj pane?!
Milica Gojanović