397
Naši dopisi.
V Gorici; 4. dec. — Kaka sprememba v osmih dneh! Preteklo nedeljo ob tej uri (3. popoldne) sem pisal še dopis za „Novice" in privaten list „očetu' samemu; mislil sem (na podlagi poročil do 24. preteklega meseca), da se bolezen, potem ko mu je bilo po prvem hudem napadu (22. nov.) odiegio, ni več shujšala; in danes-------ni ga več! Moje misli vzletajo
vsak hip tje za kapelo pri sv. Krištofa, kamor smo ga spravili v četrtek zvečer. Da, med sto vtisi, ki sem jih prinesel iz Ljubljane, je najglobokeji poslednji. Tista slovesna tihota in pobožna resnoba, med ogromno množico na pokopališči, v tihi noči, v tistih trenotkih, ko sta cerkev in narod opravljala pri odprtem grobu najtežo dolžnost — ne, ne izgine mi iz spomina in srca. „Težko se ločim od naroda" je blagi ranjki po-vdarjal na smrtni postelji; — pa tudi narod se je težko ločil od njega in najteže oni, ki so ga poznali in spoštovali, kakor jez. Sedem in dvajset let in 10 mesecev sem ž njioa občeval pismeno in ustmeno. Še zdaj, ko te vrste pišem, zdi se mi, kakor da bi še zmeraj pisal 391etnemu, taktnemu, zglednemu vredniku Bleiweis-u, toda me brž potlači spet misel: Nikdar več ne pride tvoj dopis v njegove roke; nikdar ne bode privatnih tvojih listov bral očetovski tvoj prijatelj; nikdar več mu ne boš mogel potožiti, kar ti srce teži. Nikdar? Temu „nikdar" se hudo vpira nekaj v mojih prsih; glas slišim iz sebe: Non omnis moriar; ni umrlo vse, kareje bilo v rajnkem očetu, on še živi nad zvez dami. Še bom ž njim občeval — ne sicer po navadni pošti, po navadnem telegrafu, 12. poglavje II. Maka-bejskih bukev sv. Pisma mi kaže pot do njega; tam je naznanjen in popisan neki telefon, po katerem bom še ž njim govoril in — nadejam se — on z mano. Nenadomestljive zgube od 29. nov. t. L, katero po omamici smrtnega in pogrebnega dne še le zdaj prav čutim v tihi sobi, ne bom poudarjal, samo nekaj črtic naj podam v dopolnitev vsega; kar se je te dni o rajnkem pisalo. Od kar je vrli gospod vitez Schneid v Gorici, pisal mi je rajnki vitez Bleiweis bolj pogostem, kakor prej; bolj ga je skrbelo gosp. Schneidovo zdravje, ko njegovo lastno; memogrede pa je tudi o svoji bolehnosti pisal, tako n. pr. 4. novembra t. 1. „Tudi mene drži zopet tisti „Bronchial" in „Magenkatarrh", ne sicer na posteljo, ampak na dom priklenjenega v hiši. Bog daj, da bi se ga še enkrat znebilu! In v zadnjem listu, ki sem ga od njega prejel (od 12. nov, t. 1.) piše: , Jaz se še zmerom borim z dvema katarrhoma, bronchialnim in želodečnim; za to imam tudi 2 zdravnika, sina in dr. Valento. Ne ležim pa ne, vsak dan se peljem popoldne na sprehod". Poslednji telegram, ki mi je došel 19. novembra zvečer na moje voščilo za rajncega rojstni dan in bližnji god, glasi se tako le: „Prisrčna zahvala za tako prisrčno voščilo; topla hvala pa tudi za ljubeznjiva poročila o našem prijatelju" (namreč g. Schneidu). Ljubeznjiv pozdrav se smrtne postelje je zapečatil najno dolgoletno prijateljstvo. — Dva telegrama naznanujoča vitez Bleivveisovo smrt sem prejel 29. t. m. ob 10. uri, drugi dan pa — na svoj god — ob tisti uri, — med obedom — ko mi je prejšnjih let navadno došel Bleiweisov voščilni telegram, položili so mi letos na mizo njegov ni rt v r. ški list! Hitro, kakor blisk, se je raznesla v torek prežalostna novica po mesta, zvečer se je zbralo krog čitalničnega odbora in zastopnikov druzih naših društev Še več druzih odličnih rodoljubov v posvet, kako naj bi Gorica častila rajncega spomin. Zdajci je bilo skleneno, da pojde depu-tacija k pogrebu in da ponese se sabo vence. Napisi na venčnih trakovih so: Goriška čitalnica častnemu udu;
Poddružnica Goriške čitalnice narodnemu očetu; Goriška „Sloga" slovenskemu voditelju; Goriški ,,Slavec" tuguje o smrti Očetovi; Andrej Marušič očetovskemu prijatelju; Goriška „Soča" očetu slov. novinarstva; Goriški rodoljubi vzoru rodoljub) a. Te vence so vzeli se seboj gg. Andr. Jeglič, čitalničin predsednik, prof. Andr. Marušič in Stef. Klemenčič, hranilnični uradnik in čitalničin de-narničar. Poslal je od tod svoj venec tudi bolehni rajncega prijatelj g. prof. Povše, v Ljubljani pa naročil g. vit. Schneid. Tudi je šlo iz Gorice več telegramov ob-žalujočih ,,očetovo" smrt. — V tem, ko izročam to svojo spomenico novemu vredništvu „Novic", ne morem si kaj, da ne bi javno pohvalil zglednega obnašanja Ljubljanskih stanovalcev o impozantnem pogrebnem sprevodu pretekli četrtek. Tacega reda in take Jihote nisem še nikdar zapazil o enakih priložnostih. Se bi rad izrazil občutke, ki so se mi zbujali v srcu, ko smo šli memo tistih hiš, kjer je rajnki tako neutrudljivo in slavno deloval — memo magistrata, deželne zbornice, memo Blaznikove tiskarne, „Matične" hiše, Salendrovih ulic (kmetijsko-družbene pidarnice), in memo čitalnice, pa mi ni mogoče izraziti jih; v enem občutku se vtapljajo vsi in v eni  misli:   Ni   ga yeč!
Iz ZdleznikOV 3. decembra J. L. (Žalosti odmev od naših gora o smrti gosp. dr. Jan. Bleimeis-a). Dolgih 28 let šlo je veliko dopisov od tod do slavnega vred-ništva ,,Novic" v Ljubljano; vse je sprejemala rade volje ona roka, katera o trenutku, ko z žalostnim srcem pišem te vrstice, počiva otrpnena za vselej v tihi zemlji pri sv. Krištofu. — Da so telesne moči velecenjenega, za blagor slovenskega naroda tako vnetega, delavnega in skrbljivega gosp. dr. Jan. Bieiweis a viteza Trste* niškega osobito letošnje leto bile zelo opešale, zapaziti se je pač moglo; roka njegova bila je vender, kakor kaže do pisalca teh vrstic dne 7. oktobra t. 1. pisana listnica z jako častilnim podpisom: „Ves Vaš dr. Bleiweis", še čutiti močna, krepka; upati je bilo toraj, da to drago življenje ostalo bo ohranjeno našemu narodu vsaj še kako leto. Popolnoma nenadjana nam je tedaj došla žalostinka, da slavnoznani naš naroda voditelj odstopil je po besedah Zvonikarjeve pesmi ,,od dela in teže!" Da! pač v resnici in pravem pomenu se spolnujejo te besede gled6 neutrudnega in neumornega delovanja rajnega do zadnjih ur njegovega življenja. Bog mu poplačaj vse to v presrečni domovini unkraj groba, kjer vlada večni počitek in najslajši mir! — Kmalo po došlem žalostnem naznanilu oglasil se je tukajšnji mrtvaški zvon, naznanjevaje, da zapustil je svet mož neugasljivega spomina; — včeraj se je podal zastopnik naše občine, kateri je rajni pokojnik častni občan bil, v Ljubljano na pogreb; ob uri pokopa pa so žalostno pesem peli vsi zvonovi naših dveh cerkvd v znamenje sočutnega žalovanja. Kar želi ves naš narod, zapišemo tndi mi: Bog nam obudi novega voditelja, ki bi bil v V3em vreden naslednik neumrljivemu rajnemu dr. Jan. Bleiweisu!
Iz Šent-Lorenca ob Temenici 2. dec — Žalostno
je, ko zgubi hiša svojega gospodarja ali sploh rodbina svojega očeta. Res, v taki hiši je ob smrti gospodarja vse žalostno. Al, če zgubi narod svojega očeta, svojega modrega voditelja in gospodarja ter stvaritelja mnogo, mnogo učnih spisov, moža, na katerega se je vse zanašalo, voditelja, za katerim je vse pošteno, zvesto hodilo, zvezdo, na katero so se vsi stanovi ozirali ter jej nje potem varno in z ljubeznijo sledili; — no, po tacem je žalost vse kaj druzega memo priprostega človeka. Naj tedaj priča zgodovina in literatura v bodočnosti, da je rarijcega dr. Janeza Bleiweisa ves slovenski m sosedni narod ljubil, ravno tako tudi naš dopis iz Sent Lorenca,  kakor bodo tudi drugi dopisi go-
398
tovo pričali, da v najpriprostejem kraji je rajneega vse poznalo, vzlasti po spish, pogovorih ali po njegovih ,,Novicah/'. Bodi mu žemljica lahka ! Hočemo se ga spominjati vzlasti v molitvah ter ga posnemati v njegovem modrem in poštenem vedenji, sploh se držati njegove neprecenljive značajnosii.