V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. » pol leta . 3 „ SO „ n žetert leta . 1 „ 70 „ i, mesec . . — tO „ Po pošti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 80 „ „ Žetert leta . 2 „ — „ it mesec . . — „ 70 „ Št. 31. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj,' za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. V Celovcu v sredo 18. aprila 1866. Tl“!€5SBj ID« Naši deželni zbori in naš politični program. m. (Dalje.) Zdaj pa prestopim k drugemu razlogu Vaše adrese, k temu namreč, s kterim prosite, naj bi se februarna ustava zopet vpeljala. Bral sem te dni Kaiserfeldov govor, ki je med drugim rekel, da so postave 48. leta ogerski punt porodile, in da je tedaj vlada primorana bila, tisto postave ustaviti. Ogri pa ne priterdijo Kaiserfeldovemu dokazovanju ter pravijo, da zlasti to ni res, da bi bile ogerske postave 48. leta punt vnele, in da znani sklep: „post hoc, ergo propter hoc“, ni vselej resničen. L. 48. so se tudi v drugih deželah puntali, kjer ni bilo ogerskih postav od 1. 48. Pa vendar dajmo Kaiserfeldu prav, kajti on po vsaki ceni vsaj v naši zbornici veliko velja (Dr. Toman: Kaj pa še!),vsaj tako se govori in se je tudi po časnikih bralo, da se je komando (parola)^ali povelje za adrcso tam v Gradcu dalo (Ž i va pohvala v sredi in med poslušalci; Wurz-ba c h : Oho!). Vzemimo, da ima prav, ko pravi, da jo vladina dolžnost ustavljati postave, ki so za deržavo nevarne. Ohornimo pa to na febru-arno ustavo. Gospoda moja! vsem je znano in ni mi treba dokazovati, da je bilo sploh to mnenje, da s februarno ustavo ne gre. Avstrijski narodi so to glasno izrekali, in glasno jc klical tudi „Reichsrath" sam. Vprašam Vas tedaj, ali ni vlada tudi svoje dolžnosti storila, ko je ta glas poslušala infebru-arni patent ustavila? Gospoda moja! ali ni bil ves svet teh misli, da so februarna ustava ne da izpeljati, da si je prejšnje ministerstvo ves aparat (orodje) absolutistične sile, ves aparat vojaške in policijske sile, aparat stiskanja časništva obderžati moralo ? Gospoda! ali ni po takem ravnanju naj-veče siromaštvo nad Avstrijo prišlo, v kteri so imeli narodi pa vlada vedno nesrečni boj, ki jc eden drugega slabil? Skerbno oko Njeg. veličanstva je ta žalostni boj videlo in uslišalo glasove, naj da se sistema premeni in popravi; ali ni, gospoda moja, cesar tedaj svoje dolžnosti storil, in ali mu smemo zdaj za to nezaupnico izrekati ? Morda mi pa bote ugovarjali in rekli, da vzrok temu ni februarna ustava; tedaj Vas pa tudi koj vprašam, da mi poveste, kteri drugi je? Je-li sovražnik našo meje prestopil ? Ali smo morali pobijati notranji Upor? Kdo je neki vzrok, če ne februarna ustava ? Morda mi porečete, če bi se po vsem bila februarna ustava vpeljala, bilo bi vse drugači; ali to je gospoda moja, ravno tisti kamen, nad kterim se spotikamo, ker febru-urna ustava nikdar oživela ni. Skušali so jo sicer vpeljati, poskusili vse postavne in nepostavne pripomočke, obsedni stan, tiskarne kazni, podkupovanja pri volitvah, vse vse, gospoda, so poskusili (Živa Pohvala v sredi in med poslušalci), pa vendar nič niso -.'pravili! Zakaj pa ne ? Zato, ker se ta ustava ni dala izpeljati, ker, kakor je prej dr. Toman dobro opomnil, ni imela življenja v sebi. Gospoda moja! ]azv mislim, da je poprejšnji minister viiez Smerling veliko boljši politikar, kakor vsi tisti, ki so mu v der-žavnem zboru hoti? učitelji biti in mu še tudi zdaj hočejo biti; ali vendar, gospoda moja, ni mogel tega izpeljati, kar se ne da storiti, on ni mogel oživiti ustave, ki nima življenja v sebi (V sredi in med poslu š al ci: Dobro! Pravo!). Vi mi tudi porečete, kakor stoji tudi v adresi, da se ustava da sama iz sebe reorganizati ali popraviti. Če bi tc res bilo, bi se ve da kaj dobro delo; ali že govornik pred me-nčj, dr. Toman, Va. je vprašal, kdo naj jo reorganiza? Vi mu pa odgovarjate: „Roichs-rath“ ! Naravno je, da, če se mora iz sebe reorganizati, more to delo storiti le „Reichs-rath“ t. j. širji deržavni zbor. Ali za Boga! kje pa imate isti „Reichsrath1' ? Saj ga ni nikjer! (Smeh in pravo k lici.) Da bi ga Vi vstvarili, poinanjkuje Vam sredstev in odrekajo Vam Vaše moči (Smeh med poslušalci). Vidim Vas, da odmajate z glavami, ali vprašam Vas, kako hočete v ta „Reichsrath" spotili Ogrc, Hervate, Čehe, Poljake in še druge Slovane! (Dr. Toman: Prav dobro!) Mislim, če bi Vas za odgovor na to vprašali, da bi — molčali! (V sredi in med poslušalci živi pravo — in dobro klici!) • Adresa, gospoda moja, pravi, da prosimo, naj se ta ustava zopet vpelje. Ne vem bolj neumne zahteve. (V sredi in med poslušalci: Smoli! Dobro! Pravo!) To je vendar preveč prositi za tako ustavo, ki nas je tako malo osrečila, da smo celć sami prosili, naj da nas je rešijo, in ki tudi nič tacega na sebi nima, da bi nas osrečiti zamogla. (Smeh!) Naj Vam še v kratkem na nektere stavke v sporočilu in adresi odgovorim. Že prednik moj, g. dr. Toman, jo pred vsem omenil, da je adresa svoje meje preskočila, kajti deželni zbor je bil sklenil, odbor voliti, ki ima pregledati nasledke septemberskega manifesta za deželni blagor in o tem predlagati. Vendar pa v adresi nikjer ne najdem nasledkov, ki bi bili od 20. septembra sem deželi škodovali. Zares bi prosil, naj se nam ti nasledki bolj natanko naštejejo (Smeh med poslušalci. Nekdo kliče: So že tukaj!). Kaj pa da se nam pravi, da čakajmo, bote že videli, kaj bo. Da, gospoda moja, to se ve da je težko; odgovarjati določno na to, kar še le pride, to je na ravnost nemogoče. Pa tudi boriti se s tem, česar še ni, pravi sc boriti z veternicami k la Don Quixotte (Dobro! Prav dobro! I z-verBtnoJ Smeh mod poslušalci in v sredi!) Dalje pravite, da sta nam oktoberska diploma in februarni patent ustavnovila naše pravice zlasti pravico sodelovanja, ki obstaja v pravici, da priterjujemo. Gospoda moja, ne verjamem, da Vi, ki pravite, da branite ustavo, naše ustavne pravice dostojno varujete. Jaz mislim, da ima- mo kaj več ustavnih pravic, nego samo priterjevati, in menim torej, da imamo pravico predlagati in prenarejati postave, da veljavno sklepamo in da ne priterjujemo samo kakor poprejšnji stanovski zbori. (V sredi: Dobro! Pravo!) To je tedaj velika pomota v Vaših razlogih. Dalje pravite, da so zarad septemberskega manifesta tudi deželni redi in pravice deželnih zborov, zlasti kar se tiče postavodajstva in obdačbe s pripomočjo deželnih zastopnikov, kar vso moč zgubili. Toda, gospoda moja, kdo Vam je to rekel? Kje stoji zapisano, da so te pravice ob vso veljavo djane ? Najviši manifest od 20. septembra pravi določno : „Pravica narodov po svojih postavnih zastopnikih sklepavno udeleževati s e postavo dajstva in finančinega gospodarstva, to gotovo poroštvo v pospeševanje blagostanja deržave kakor d e ž 6 1 , je slovesno zagotovljeno in n c pr e k 1 i cl j i vo zater-j eno." Kako zamoretc vendar zdaj ter-diti in reči, da so te pravice ob vso moč in veljavo djane? (V sredi in med poslušalci: Dobro in veselost!) Nadalje pravite, da Vas skerbi — kaj pa da posebno zavoljo tega, da ali nastane zdaj nevaren zastoj v postavodajstvu, ali pa da bo vlada samovlastno vse potrebne postave dajala. To je sicer, gospoda moja, deloma res; kajti septemberski manifest pravi: „D o k-ler so ne snide deržavno zastopništvo, im a Moja vlada dolžnost za ukazovati vse, česar je n e o-gibljivo potreba itd. Ali se to, gospoda inoja, pravi oktrojirati? Ali je to morda kaka nova pravica ? Ali ni to ravno s tistimi besedami rečeno, ki so v §. 13 februarnega patenta? Razloček je leta, da tov februarnem patentu kot glavna, der-žavna postava stoji, obdano z vsemi tistimi težavami, ki jih je treba prestati, predno se to popravi, tukaj pa je to le kot začasen izjemek tako dolgo, dokler se deržavni zbor ne skliče. Gospoda, to je velik razloček. Spomnite se „Reichsratha". Ali se ni tudi tam poskušalo, ta nesrečni §. 13 odpraviti (Smeh med poslušalci!), pa le ni šlo ? Na to pa, da je februarna ustava na zdravi podlogi osnovana, in da se na vse avstrijske posebnosti ozira, ne bom odgovarjal, —. to sta že častita predgovornika moja razložila;— ali vprašal bi vendar tudi jaz tiste gospode, ki to terdijo, kako se je z našimi narodnimi posebnostmi in pravicami v „Reichsratha11 godilo. Jaz menim, da bodo na to —molčali (Dobro!), kar je tudi najboljši, ker se v „Reichsrathuu tudi o tem ni nič ziniti smelo ! (V sredi in med poslušalci: V e 1 i k a vesolost!) (Daljepride). Okrožnica knezoškofijske kon-sistorije ljubljanske in ljudske šole na Kranjskem. v Ljubljaoi 12. aprila. Kar smo zadnjič izrekli o okrožnici, ktero je razglasila knezoskofijska konsisto-rija 16. marca, v prikladi 1$ „Učiteljskemu — 122 — Tovaršuu 1. apvila t, 1., da nas pelje ona rakovo pot, hočemo danes'obširnejše v pretres vzeti in dokazati. Kakor ima vsaka stvar svojo dobro in slabo stran, tako tudi ta okrožnica. Namen, kteri jej je napisan na čelo, in duh, kteri veje iž nje, ni kar naravnost postavljen pred oči. Prav diploma-tično skušalo se je zaviti vse, kar ima škodljivega in grenkega v sebi, v sladke fraze in tako oslepiti marsikterega kratko-vidrifeža. Pa tudi to se ni doseglo. Komaj da je bila razglašena okrožnica, bila je tudi gotova vesoljna kritika, ktera se je obrnila proti njej in koj dobro spoznala njene nevarne namene. Dobra stran te okrožnice je ta, da priporoča, naj se ostreje pazina to, da bodo otroci pridno zahajali v šolo in naj se napravi več šol. Zatorej je ob enem izaala deželna vlada tudi ukaz okrajnim go-sposkam, da imajo ostro paziti na to, ali obiskujejo vsi otroci šolo ali ne, in da se imajo nemarni starši in varki, ki otrok ne pošiljajo v šolo, kaznovati po postavah. Ko bi bila obsegala okrožnica samo te točke in ko bi bile osnovane naše ljudske šole skozi in skozi tako, kakor to zahteva zdrava človeška pamet — kar pa dozdaj žalibog še nil - veseliti bi seje moral vsak rodoljub, kteremu je pri srcu omika naroda. Ali drugi in glavni namen okrožnice, še v e če razširjenje nemškega jezika po ljudskih šolah, ta namen jemlje prvemu, ki je sam na sebi hvale vreden, vse in ga dela le sebi koristnega. Naravni sklep je pace ta le: Več otrok ko bo hodilo v šolo, več se jih bo moralo učiti tudi nemško in toliko več „jogrov“ si pridobimo za zveličavno nemščino, kajti v šestih letih bode kak mlad zarobljenec vendar le spoznal, da le nemščina je zveličavna, in potem ne bode dosti maral za slovenščino. To je goli namen, kteri se kaže iz cele okrožnice. Vprašal pa bode marsikteri, kako je vendar mogoče, da je ljubljanska konsistorija, v kterej je mnogo znanih roduljubnih g. duhovnikov in vrlih narodnjakov, mogla izdati tako okrožnico ? Da so rešijo gospodje krive obsodbe, moramo ponavljati, kar smo rekli zadnjič, da namreč večina za to okrožnico ni nič vedela. Vemo, da knezo-škof ni zavezan, popraševati svojih svetovalcev, tudi ne ravnati se po njihovih sklepih ; — padolžen in zavezan je, ravnati se po deržavnih in deželnih postavah; dalje se nam dozdeva, da je pametno in spre vidno, pri tako imenitni in važni zadevi popraševati vse svoje svetovalce in ravnati se po njih nasvetu. Ta okrožnica pa je izdelana od više g a šolskega oglednika g. J u r j a Zavašnika in od v i s. k n e z 6 s k o f a p 61 r j e na in razglašena. To vemo iz gotovega vira, m pojaviti smo morali te okoliščine, da ne pada krivnja na možč, kteri s to okrožnico nimajo ničesar opraviti. Slišali smo tudi govoriti, da mislijo protestovati ti gospodje svetovalci, in, da je še celo g. Jarc, kteremu je v.cndar nemščina zclč priljubljena, rekel: „Ne, tako dalječ se jaz ne spuščam.u — Poglejmo zdaj okrožnico, kaj ona sama govori in poslovenimo si nekoliko stavkov. Kmalo v žačetku nahajamo besede: „Kar se tiče od več strani grajane napake, ktera prihaja na škodo večemu izobraženju tukajšnjih učiteljev iz vedno bolj se razširjajočega narodnega gibanj a , bodo se zmanjšali in sčasoma odpravili škodljivi nasledki, če itd.“ Tedaj narodno gibanje je, ktero donaša tako škodljive nasledke? Komu so pač škodljivi ti nasledki? Narodu, ali le nek te rim gospodom, kterim je narodno gibanje trn v peti ? Odgovor na to vprašanje ni težaven. Pod številko 3., kako naj se odpravijo ti škodljivi nasledki, nahajamo besede: „če se učitelj zraven, slo- venskega jezika in njemu ne v škodo v šoli tudi na nemščino, kolikor je mogoče, ozira in jo podučuje po djanskej potrebi in po želji staršev itd. “Dalje čitamo : „Večina staršev želi in za zelo važno (!) spoznava, da se otroci zraven izuka na podlagi maternega jezika tudi nekoliko nemščine navadijo v šoli,v in jih ravno zavolj tega pošilja raji tje.“ če bi tudi priznali, da je to res, kar pa sploh ne velja, bode vendar vsakdo lehko previdel, da, dokler se rav-nopravnost tako razumeva, kakor doslej, se bode vedno dalo kaj dokazovati s tako jalovimi dokazi, kakor je ravno ta. Bodite pravični in dajte narodu njegove pravice, potem bomo videli, če si bo upal še kdo med ljudi s takimi argumenti. Dalje čitamo: „Saj se vendar korist in dobiček (oho!) znanja nemškega jezika ne da utajiti z nobenim zvitim modrovanjem (sofistereien) 11 Potem povdarja, kako je potreben nemški jezik za trgovino, za take, ki pridejo k vojakom, ali če hoče kdo kako službo dobiti i. t, d. Kes je, da ne škoduje nemški jezik, če ga kdo zna, in komur je neol hodno potreben, ta se ga bo že tudi naučil. Da bi se pa slovenska mladina že v ljudskej šoli vkvarjala ž njim na škodo pravemu uku, proti temu moramo povzdigniti energično svoj glas. Nad 50.000 čisto slovenskih otrok naj si ubija po 6 let glavo z nemščino, in zakaj ? Zato, da bi se peščici ptujcev in takih, kterim se ne ljubi, da se učijo narodovega jezika, še bolj postreglo in da se tem gospodom nikakor ne bode treba truditi in trpinčiti svojih prebistrih glavic, Ravnoprav-nost! Sveta ravnopravnost 1 kje si! Menda je pa to ravnopravnost, da so mora vsak Slovenec nemški učiti, v svo-jej lastnej slovenskej domovini?! Akoravno pravi okrožnica, da njen namen ni nikakor ponemčevanj e (?!) mladine, bode vendar vsakdo, ki jo prečita, rekel na prvi hip, da ravno to je glavni njen namen, kajti sama pravi, naj se na to gleda, da se otroci nauče kolikor je le mogoče nemškega. Na. kaj pa naj bi se moralo gledati v ljudski šoli in kaj bi se imelo učiti, to hočemo v pretres vzeti prihodnjič. (Konec pride.) .^Avstrijansko cesarstvo. ''Še/vedno se ne ve, kaj bo — vojska ali ne? Znamnja so pa nekako vsa takšna, kakor pred vojsko, in Bismark, pravijo, da je kar pripravljen za boj, samo da še čaka ugodnega časa. Tako bodo spet, jojmene nesreče ! bojni konji razpahavali naša polja in konec vsemu temu — Bog ga vedi! Kaj primerno je, kar piše češki „Narod“ o nemški politiki in blagru, ki nam od ontod dohaja. „Naj se, pravi on, seštejejo milijoni, ki so se za vojskine priprave izdajali, da bi si ohranila Avstrija svojo veljavo v Nemčiji, zraven tega pa tudi še vse to, kako je Avstrijo Nemčija 1. 1848 in 1859 za — nos vodila, in kaj se je vse v izhodu zanemarilo: ako vse to štejemo, imamo dobiček in bhigor, ki nam prihaja iz Nemčije ! Komaj so se nam notranje zadeve enrnalo boljšati začele, nastane mahoma kavs med Avstrijo in Prusko, in upanje, da se deržavopravne zadeve skorej vredijo in finančino gospodarstvo uravna, zginja nam spet spred oči! Tu gre za čast Avstrije in narodi so pripravljeni kri in blago dati zanjo, a ne z a n e m š k o p o 1 i t i k o duri a j s k i h p o 1 i t i k a r j e v. Ali je Avstrija res edina deržava, ki naj idealno ali domišljevavno politiko dela, ki naj zdaj tega, zdaj druzega kroti, med tem ko sosedje roke križem deržč in — naposled se bode prigodilo, da bodo, kedar nastopi iz-hodnja delitev, vsi drugi kaj dobili, Avstrija pa nič!“ — Takšna je avstrijska politika! Kes moramo tudi mi vprašati, ali bi se ne dala kaj predrugačiti v blagor deržavi in narodom, ki že spet strahu koperne, ker se jim tako grozna nesreča kakor je voj- ska, obeta? Skrajni čas je, da se kaj stori! D'gerski zbor je začel spet zborovati, pa le počasi mu gre delo izpod rok. V pon-deljek se je začela gosposka zbornica o drugi Deakovi adresi posvetovati. Nekteri hočejo vedeti, da jo bode zavergla in tako vladinim možčm več moči pridobila, — kar se nam pa ne zdi zelo verjetno. II er vaška deputacija je menda zdaj že v Pešti. Trije poslanci, namreč Šu h a j, Rački in P e r k o v a c so šli skozi Dja-kovo tje. Blagoslovi Bog njihovo delovanje ! Dežele notranje-avstrijanske. Iz Celo ven. (Zukunft; vetrinjski zdravnik; farni k on k u r s ; ogenj v Kriviverbi; rod Droller) Vsi Slovani vkup imamo le en edini časnik na Dunaju, ki brani nas in pravice naše, „Z u-kunft“ so kaj moško obnaša! Tako iz-versten jo ta časnik, da si boljšega želeti ne moremo; žl. Delpiny res ne gleda niti na denar niti na trud, vse žile svoje napenja in vse daruje, da bi le „Zukunft11 bila iz-verstna. Zdaj si je pridobil še celo posebnega dopisovalca v Pešti, ki mu redno dopisuje iz ogerskega dež. zbora in sicer v duhu našem. Tudi jo „Zukunft11 jela dona-šati pod imenom „steinerne Briefe11 dopise s Krasa, ki so kaj mikavno pisani in so za na3 Slovence jako imenitni in zanimivi. Slovenci ! podpirajte ta naš časnik, pustite puhlo pa nam sovražno časništvo — svojo reč podpirajte ! „Zukunft11 velja po pošti le 3 gld. 50 kr., za mesec pa 1 gld. 30 kr. — Že bo skorej leto, kar je zdravnik v Vetri-nju umeri in obširna okolica, ki šteje gotovo 10.000 duš in sega do Rožeka, nima nobenega zdravnika že celo leto. Kako je neki to, da se ta važna reč tako odklada na dolgo klop? Pričakujemo, da se zdravnik skorej postavi, to se ve da tak gospod, ki zna dobro tudi slovenski; kajti vsi prebivalci te okolice so razun vetrinjske gospode terdi Slovenci. — Danes se je začel farni konkurs in prišlo ga je narojat 6 gospodov : Sever Lovre, Milar Pavl, Ploner Andrej, Volkert Jož., Selnik L. in Kulnik Tom. Iz Krivo verbe blizo Celovca slišimo žalostne glasove. Pri dveh pohištvih so našli, da je bil ogenj vložen, — pa po sreči so še pri obeh pogasili. Vse je v strahu in stražo hodijo po vasi noč in dan; dozdaj pa še nikomur niso prišli na pete. — Bogata rodovina žl. Droller bode okoli Celovca pokupila skorej vse, kar je na prodaj. Ku-ila je že grad Ehrenthal, potem Schonfeld, metijo Irnikovo v Št. Petru, Cikulnikovo v Št. Jurju, in ravno kar je kupila prekrasno poslopje Samekovo v Belaškem predmestju. Sliši se, da misli kupiti tudi grad Dolek (Halleg), ki bode se skorej po dražbi prodajal. Za kmetijo, obertnijo, sadjo- in živinorejo pa to ni nobena sreča, — vsa zemlja so daje v najem, najemniki pa ne gledajo na napredek, temveč na dobiček. — Žalostno za deželo, ki ima take veljake ! Iz kanalske doline. (Slomšekov spominek; vreme). Sedaj zbira se za Slomšekov spominek. Res blaga in hvalo vredna misel! Nepozabljivi škof in najzvestejši prijatelj Slovencev res zaslužijo,da se jim stavi dostojen spominek, in da se vsi Slovenci podvizajo, ta blagi početek z vso močjo podpirati. Nuj te, da vam o tej priložnosti še eno misel povem, ktero že davno v glavi nosim. Pričakoval sem, da nam bo kdo podal zbirko Slomšekovih spisov; kajti to bi bil tudi primeren spominek mnogo zaslužnemu možu, ki bi zraven še obilno dušne koristi donašal. Vse, kar so rajni kne-zoškof pisali, naj že bo o kterem koli predmetu, je tako nježno, mično podučivno, da se tega vsakdo mlad in star, učenjak in pro- stak, veseli. Pa raztreseno je po raznoterih predalih in predalčekih v „Drobtinicah11 od leta 1846 do 1862. ,,Drobtinice" od vseh let ni vsakemu mogoče dobiti; jih v drugo tiskati dati , ne plačajo se stroški. Kako bi pa bilo, ko bi kdo napravil zbirko Slomšekovih sestavkov in bi nam podal čedno knjigo, olikano po sedanji pisavi? Hvaležni bi mu bili vsi Slovenci! Mislim, da bi po taki knjigi prav ra’di segali, še rajši jo pa brali. Mariborski čitavničin odbor, ki je prevzel nabiro novcev za spominek, naj bi prevzel tudi skerb za to delo. Se bolje bi kazalo, ko bi se zbirka razdelila na 2 dela; pervi del naj bi bil na-nienjen mladini in bi obsegal nektere Slomšekovih izverstnih basni, vmes pa tudi kaj pesmi, prilik in pripovesti, zadnjič še kteri življenjepis, n. pr. „Pajek in muha“ 1847; »Volki in ovce“ 1849. „štiri sestre" ; „lastovka in mravlje" „novi zvon" 1851 itd. Mesini: „Otroka juterna pesem" : „Bog za vse skerbi"; „Angelj varh" ; „mlado jag-ojiče" ; „prederzna ptičica" ; „zapuščena siro-tica; „lehko noč", i. t. d. Pripovesti: „Pridi k nam tvoje kraljestvo", „kdor usmiljenje s kaže, usmiljenje najde", „Zanikar-&ost v božjih reččh", „Pervo sveto obhajilo za šolarje", „Ječmen in zbirljiva družina", »Najboljša rajtinga 1857“, „Kostena miza 1854", „Mlad berač, star tat", „Trideset zlatih resnic 1849", „Sveto detinstvo Jezusovo 1853". Enako bi se imel vrediti tudi drugi del, Namenjen odraščenim po razsodbi zvedenih mož. Dosti je neprecenljivega blaga raztresenega, kar bi se lehko vse dalo zbrati v dve prelepi in vsem Slovencem všečni knjižici. Slovenci prevdarite in poskusite, kako bi vstregli s tako knjigo naši šolski mladini, kteri bi se lahko podelila v darilo za marljivost v uku in čedno obnašanje! Povsod se pogrešajo take bukve. Morebiti pa prevzame družba sv. Mohora to skerb; še naj-pred bi ona zamogla te dve knjigi v tisk dati in med Slovenci razširiti. — Pri vas je že vse zeleno in drevje bode kmali cvetelo, — pri nas pa je še zimski cvet po polju. Skorej da celi mesec, marc nismo videli solnca; danes se je razvedrilo, *n koj so se prikazale lastovice. O«! Naviaic. (Verli možje!) Sprejeli smo duhovski imenik — šematizem — la-nudske vladikovine tekočega leta. Priznati Moramo, da smo ga radovedno prebirali, budili smo se le tistim možčm , ki so se pod rajnim knezovladikom kakor iskreni domoljubi — hlinili, ki pa se zdaj kot odpadniki slinijo in gotovo žalujejo, da nemška abceda nima več čerk, da bi bili zamo-gli tem jasnejši spričati, kako modro da umejo svoj plašč po vetru sukati, „Slovenec" je že zavolj pisave lastnih imen nekoliko piknil in se čudil nad tem, kako so nekdanji domoljubi imena svoja pisali. — Načelo pa se je šeptati, da je stolna župnija (župa ali fara) prazna in da ta pa ta snubi za to bogato* nevesto. Treba je bilo torej temu in onemu nemški se obnašati in če tudi no po šegi nekdanjih rimskih kandidatov belo se obleči, vendar pa vsaj ime kako olepšati (?) ali našemiti, sicer bi so ne do-8egel namen, kajti znano je, da le samo »die deutsche Nation denkt und dichtet fiir alle Andcrn", kakor je nedavno nek znan 8Wofag rekel. Teh misli so pa tudi drugi m se bojč, da bi nemška vednost in omika “kode ne terpela, ako so slovenska imena Pišejo slovenski. Zatorej zbirajo okoli sebe je take gospode, ki trobijo v njihov nem-Škutarski rog. — Tu imaš , mladina,,izgled!? tako se obnašaj, ako hočeš kaj doseči. In Zares, ti gospodje niso ostali brez posneme in tudi ne bojo ! Lahko bi z dokazi postregli, — Pa čemu? Nismo volje takim — šalobardom toliko časti skazovati, da bi potem mislili se celo bali, da bodo Slovenija zavolj njih propadla. To bi so reklo — s topovi — 123 — vrabce streljati! — Naše misli so te-le: Noben poštenjak ali značajen mož naj se ne peča več s takimi — možmi in pusti naj ]ih pri pokoju! — Od druge strani nas jo tudi nek pošten in zanesljiv mož zagotovil, da nek dekan pole, v ktero so se pisala imena, duhovnikom svojim še poslal ni, marveč je kar sam vsa imena po starem kopitu nanjo načerkal; zatorej se tudi vsa imena po nemški pisavi pisana nahajajo. — Tako je in tako se tudi dojde do časti, visoke službe in plače, — kaj pa pravi narod naš? Solze obrača majka Slava svoj obraz od takih svojih sinov! Pametnemu eno oko dosti! I* Haloz. R. B. (Vojaška nabira pa dijaci.) Slovenski narod pravi, da so nebesa odprta, kedar se boj bije. Ta pregovor ima. v sebi mnogo nravne vrednosti, kajti v boju teče vselej največ nedolžne krvi, junaki v ogenj gnani nimajo navadama (ne pa navadoma, po neki novi slovnici) nikakšne ali malo koristi v takem krvavem početju, le nekterim posamnikom je na hasek. Vse inači je pa bilo onda, kedar se je treba bilo boriti zoper zveri in divja ljudstva. Boj v sedanji obliki se ne da spraviti v skladbo z nravnimi načeli, ktere uči krščanstvo in modrstvo, zlasti ondi ne, kjer se ponaša z omiko, žalibog največkrat puhlo. Bog daj, da modri naši državniki odvrnejo bojno pošast z nravnimi in umnimi dokazi, ter tako odpravijo potrebo obilnega vojaštva, ktero prazni državne peneznice, clačnost napenja, mlade junake delu odjemlje in odvaja. Severna Amerika, spoznavši toliko kvarno moro, je po dovršeni bridki borbi vojsko, znašajočo o boju prek milijon mož, znižala na 50 tisoč. Vojaščina je tudi v avstrijski državi mnogo kriva, da dolgovi rastejo den na den, koristi pa nam donaša jako malo, kar pričajo žalostno zgodbe poslednjih 17 let. V vojniške vrste tudi mi štirski Slovenci kakor avstrijski državljani dajemo primerno število najlepših korenjakov, in sicer razmemo več, nego naši nemški sosedje, *) češ, da obilno imamo dečkov lepih, visokih, ravnih kakor sveča, posebno med Muro in Dravo; dače smo tudi dobili precej jezer več proti drugim; pri poslancih pa so nas obrisali za šest in prek. Kako si ne bi pel Slovenec? Vsemu temu venec ovija ostro ravnanje pri nabiri, ktero niti dijakom ne prizanaša, saj so od 1. 1859 mirni časi, tedaj ni sile nikaka. Pred nekimi leti jo bil vzet dijak izvrslnik, menda 'zato ker je poslal svedočbo napisano v hrvaškem jeziku! Tako se je zgodilo na Ptuju za Arailze okrajnega poglavarja. Sicer je postavno, da izvrstno spričevalo drži. Lani jih je šest iz mariborske gimnazije moralo knjigo s puško zameniti, in letos je prvi den na Ptuju en dijak ostal, o drugih še nimamo sporočila. Ne bi se temu ustavljali, ako bi bila turška sila, ako ne bi imeli dovolj viničarskih, želarskih itd. sinov, pa brez vzroka in potrebe modricam čestivce jemati, zlasti take, ki dobro napredujejo, ni po načelu: Znanost je moč! **) Iz Metlike 4. aprila »-» — (Veselica v čitalnici. Prijazen opomin Č e r-nomaljcem.) (Konec). Pa pustimo to in podajmo se nazaj v metliško čitalnico. — Čveterospeva: „Ilirija oživljena" in „Domovina", in samospeva: „Sarafan" in „Strunam", peli so se pod vodstvom neutrudljivega in za godbo v Metliki mnogo zaslužnega g. S t u r m a res prav lepo, ali te pesmi čuli smo že dostikrat popevati v čitalnici in zunaj čitalnice. — „Razlika — človeka mika", pravi g. Marn Zatorej naj bi nas metliški pevci vsaki pot vsaj z eno novo razveselili. Saj nam *) G. Herman je ono leto vprašal vladinega zastopnika o tej reži, in odgovor je bil, leto* je že ocb merjeno, tedaj so ne da premeniti. Kako jo letos, no vemo ; kvar, da ni ktori naših poslancev vladi postavil vprašanja o tem! Tis. **) Na Koroškem ni bil letos noben dijak potrjen. Vredn. se, hvala Bogu, ne mapjka več prekrasnih izvirno- slovenskih kakor tudi lepih poslovenjenih pesmi. Na oder torej s: „Kdo je mar"? Kovaško, Radostnim potovanjem, Vencem" itd. itd.! Dro! beseda „oder" spomnila me je, da je v naši metliški čitalnici premalo prostora, a zdaj, ko se je glediščini oder napravil, ga jo še manj ko poprej. Zatorej naj čitalničin hišni gospodar ne odlaša zid med obema sobama odpraviti in mesto njega obok napraviti z dvema stebroma ali a še bolje — ako je mogoče — brez ste-rov. Če bi tudi čitalnica kedaj zbog neugodnih okoliščin nehala, dvorana taka vendar ne bi v metliškem mestu nikdar veljave svoje zgubila. Pa ako Bog da in sreča junaška, se ni bati, da bi kedaj čitalnica zaspala, marveč kakor do zdaj tako bo tudi vprihodnje čedalje bolj napredovala Metliki in vsej Sloveniji na čast, a na sramoto bližnjim — cem, ki so se že zdavnej za velike narodnjake izdavali in Metličane nekako prezirali, rekši jim, da so nezavedni nemškutarji. Zdaj se je ta reč popolnoma spremenila. Metličanje imajo lepo čitalnico, —ci pak so na cedilu ostali in morajo, kakor pravijo, „iz svoje proklete luknje" v poprej zaničevano Metliko na veselice hoditi, ako nočejo doma od dolzega časa konec jemati! — Pravijo, da je reorganizacija, ktere se vsaki čas nadjajo, vsega tega kriva in da se le zavoljo nje naprava čitalnice v njih mestu od leta do leta odlaša. Ali kje bi imeli še kako čitalnico na slovenski zemlji, ako bi se tudi drugod tako modro modrovalo?! — Zatorej bi svetovali, da bi naši sosedje, — bližnji —ci, vendar enkrat tudi sami sebe reorganizirali, iz vetrenjakov v prave, poštene narodnjake se spremenili in toliko potrebno čitalnico, o kterej je bilo že toliko govorjenja in pisanja, vendar enkrat osnovali, ne pa jo „ad grsecas calendas" odlašali. Saj imajo dvorano, ktero jim hoče g. Sladovič nekoliko časa brez vse plače prepustiti, tako lepo in prostorno, da je na Slovenskem malo tacih. Zatorej: fiat, fiat! — Iz Tonilua. ?? (O k r a j n i predstojnik •— kakšen bi ne smel biti! Lep i zgled!) Pri nas vse ljudstvo milo pogreša poprejšnjega c. kr. okrajnega predstojnika g. Janeza Černiča. Vse govori od njega, kako je bil pravičen in pošten mož in kako natanko je spolnjeval dolžnosti svoje. On ni iskal svojega razveseljevanja po lovih, ampak tičal je celi zapovedani čas in še dalj v svoji pisarnici in poslušal potrpeš-ljivo vsacega, ki je pri njem iskal pomoči; on ni hodil svojih dobičkov iskat po komisijah, ampak je pustil tudi drugim nižim uradnikom kak goldinar postranskega zaslužka, dasiravno je bil sč svojo veliko družino sam potreben; pri njem niso ležale tožbe cela leta nedotaknjene v sodniški sobi in se ni slišalo nikoli, da bi bilo okoli 200 razsodb izdelovati; pri njem niso zapuščinske obravnave po 4 leta zastajale in jih ni bilo nikoli okoli 400 za izdelovanje; pri njem kazenske tožbe niso zastarele; on v sodniških in političnih zadevah ni poznal ni prijatla, ni neprijatla; od njega se ni nikoli slišalo, da eno stranko po vsi moči podpira, drugo pa z vsemi štirimi zatira; on ni dopustil, da bil ljudje v njegovo stanovanje njega za svet vprašat hodili, ampak pokazal jo vsakemu le uradnijo; on ni pustil, da bi bile žensko s polnimi pletenicami čez njegov prag stopale; on ni imel nikoli kupčije z blagom; on ni dajal vsakemu prav, ki ga je za svet prašal, ampak posvaril je ostro sleparja in podučil prijazno nevednega; on ni tirjal od občin, da mu morajo love skorej zastonj prepustiti; on ni s karanjem ptu-jih psov podil, in ni ptujih maček iz sovraštva streljal; on ni puščal, da bi bil graj-ščinski stari grad zajcem za mirno stanova-lišče, in tudi nc, da bi bilo tominsko zelje, rastljinstvo in mlado drevje zajcem zapičo; on ni nikoli nobenega človeka pretepal, bodi si žene, dekle ali hlapca; on ni puščal, da bi lo tisti ostali za vojake, ki si ne mo- rejo z denarjem pomagati; on se ni silil v občinski zbor; on ni ljudem nikoli dajal ta-cih svetov, da bi se bili potem pobijali; on tudi ni tacih svetov dajal, da bi bil moral kdo potem 700 gld. kazni plačati; on ni bil takšen, da bi bil vse obljubil, pa nič spolnil ; on ni hodil na lov, kedar jo bil čas iti ob nedeljah v cerkev; on ni nobenega po pismih zavolj tega obrekoval, da bi ga bil ob službo pripravil; on ni nikoli svojih pridnih uradnikov pri viših oblastnijah po nedolžnem črnil, pa s tem samega sebe pobelil; on ni dobival od c. kr. namestnije nobenih izrednih pomočnikov in vendar mu niso uradna opravila zastajala; on minister-skih naredeb nikoli ni preklinjal; on se ni bil pri ljudstvu nikjer tako slabo prikupil, da bi ga bili pri preselitvi s karanjem — častili; njega ni še nikoli nobeden tožil, ne županstvo ne dekanstvo ; od njega se nikoli ni slišalo, da bi bil v Tominu okoli 40.000 gld. si prihranil, ampak slišalo se je le, da pri svojem odhodu iz Tomina se toliko svojega ni imel, da bi bil mogel stroške za pot plačati; — dokler je bil on v Tominu za c. kr. predstojnika ni ljudstvo govorilo, da pravica spi ali da je celo umrla, in ljudje niso neprenehoma zdihovali: Bog nas ga reši! Bog preloži! Bog daj pravičnemu moč! — Pa kaj se če, ker človek spozna po navadi dobroto še le tedaj, kedar jo že zgubi 1 Bog živi torej našega poprejšnjegav c. kr. okrajnega predstojnika^, g. Janeza Črnič a še mnogo mnogo let! Živio ! Slava! Pluje dežele. Vsa znamnja kažejo, da grof Bismark hoče po vsaki ceni vojsko. Ni še sicer na zadnje pismo avstrijske vlade odgovoril, kaj da prav za prav misli, — tolikanj bolj se pa doma podviza in dela na vso sapo, da bode mogla vojska vsak čas odriniti proti avstrijski meji. Da avstrijska vlada res ne oborožuje in ni za vojsko, tega on po nobeni ceni noče verjeti. Avstrija se napravlja na vojsko, pravi on, pa je „viža" vun, mi tedaj ne smemo rok križem deržati. Kakor se on obnaša, obnašal so jo volk v basni, rekši spodaj stoječemu jagnjetu , da mu vodo kali ter jo v tem našel^ priliko in vzrok, da ga je — raztergal. Če se Avstrija oberne na nemško zvezo in predloži, da naj se pripravijo za vojsko, in če zvezniki to sprejrnč, potem pravi „Krcuzzcitung", je vojska gotova! Tedaj je treba dobro glodati, da se kdo ne prenagli, ker Bismarku vse prav hodi, on ni zastonj pariških in dru-zih černih šol obiskoval! Kar smo zadnjič o njegovem predlogu zastran prenaredbe nemške zvezine ustave rekli, poterja se res in skerbno se povprašujejo, koliko in kteri prijatli bodo v vojskinem času Avstriji na strani stali ter jej pomagali Taka je z avstrijsko nemško politiko! Nek parišk list piše, da misli Bismark tri skupine napraviti, rerva bi bila severni del Nemčije do reke Mena (Main) pod pruskim, druga južno-za-hodnja stran pod parskim varstvom, in tretja bi bila Avstrija sama. In to morebiti tudi niso prazne besede. — Da bi se vendar še kako porazumeli in spravili, da bi nam ne bilo treba kervi prelivati in deržavno ladijo spet v viharno morje zagnati! Telegraf nam poroča, da se je bil v romanskem mestu Jašu 15. t. m. punt vnel. Metropolit (nadškof) pa ruski podložniki so ga podkurili. Mertvih se šteje 12, ranjenih pa 16. Drugo ljudstvo se ni udeleževalo. Domači vojaki so punt še tisti dan zadušili. — To nam kaže, da tam vse nekako vre in da je ruski upljiv kaj velik. — Romani so si zdaj novega kneza izvolili. Imenuje se princ Kori Hohenzollern-s k i, ki je zdaj pruski major in po materi tudi v rodu z Napoleonom. Bismark dela zares na vse strani. — 124 — Iz Italije se poroča, da te je neki res skrivna pogodba s Prusko sklenila in da so celo Garibaldi-a „vdinjnli", ki ima s 10.COO prostovoljci na Beneško vdariti. Pa tudi v Parizu je nastalo bolj živo gibanje, tako da je Napoleonova neutralnostzelo dvomljiva, ker že zdaj najberže ščuva Bismarka zoper Avstrijo! Uazne novice. * 10. t. m. ob 2. pop. je začela v Zagrebu naenkrat kot lešnjek debela toča padati. Po vertovih in nogradih je neki napravila veliko škode. * One dni sta umerla dva ogerska škofa, t. j. satmarski škof Haas in škof in parti-bus prevzv. Korismič, dvorni sveto-vavec. * Za katolškega nadškofa na Oger-skem bode neki skorej imenovan ali Hay-nald ali pa Lonovič. * V kratkem namer ja izdati g. A. Zupan slovensko Stenografijo ali urnopisje. * Iz N o t r a n j s k e g a se poroča, da bode več županov do visokega ministerstva prošnjo vložilo, naj se, če se že more drug jezik v ondotne šole vpeljati, ne vpelje nemški, ampak laški jezik ker je za Notranjce bolj potreben. — Mi mislimo, da se nam je za domačega poganjati na vso moč, naj velja, kar rado! * Cisti dohodek velikonočne besede ljubljanske čitalnice in južnega sokola znaša 415 gld. 34 kr , ki so revežem na Dolenskem namenjeni. Slava! -- Do konca preteklega meseca je došlo milodarov za Dolence 19.174 gld. 22 kr. — Pri kranj-s k i besedi se je nabralo 50 gld. * Mehikanci že dohajajo v Ljubljano, od koder jih 1000 odrine 8. maja na morje. * „Slovenska Matica11 v Ljubljani d A te dni v natis „Zgodovino Slovencev", ki jo je spisal prof. Trdina. * „Pozor" toži, zakaj da odbor narodnega gledišča v Zagrebu večidel le prestave nemških iger na oder spravlja. Pravo ima! Odbor bi imel vendar tudi kaj gledati na umotvore druzih Slovanov. * Veliko srečko kreditno od 200.000 gld. dobili so neki Tahaverjevi dediči v veliki Kaniži na Ogerskem. * G. Sic izdaja spise budjeviškega škofa J i r s i k a v hervaškem jeziku. * Iz Notranjskega se piše, da so one dni Lahi tamkaj konje kupovali, kar kaže, da se na Italijanskem tudi za vojsko pripravljajo. * Blizo T robnega na Koroškem seje nedavno ranocelnik g. S. P ir ker v temni noči na cesti končal. Najberže se mu je konj splašil in ga prebernil. * Na Francoskem je zdaj cena vinu kaj zelo padla. Vedro (naše mere) prodaja se po 5 gld., vedro najboljšega pa po 12 gld. * (Papeževo prerokovanje.) Poljski časnik „Čas" pripoveduje, da je papež oni dan pri knezu Massimu rekel to le: „Leto 1866 je leto skušnje, 1. 1867 bode leto zmage nad sovražniki sv. stola, a 1. 1868 šel bo papež v večni mir in pokoj po tolikih mukah in nadlogah." * Mladi češki Mczzofanti, g. V. Src el, o kterem smo že povedali, koliko jezikov da zna, imel je 8. t m. v Pragi vpričo mno-gobrojne množice poslušalcev podučivni govor o jezikoslovju sploh in potem o posameznih jezikih. Kakor nam časniki pripovedujejo, govoril je zlasti azijanske jezike, da je vse stermclo. * Naš nadepolni pisatelj g. Fr. Marn je poslovenil Kornerovo igro „Miklavž Zrinjski." * Izizhodnje Galicije, kjer razsaja huda lakoto, Čujejo se vedno le žalostni glasi. Kmetje po več krajih ne morejo nič sejati, ker nimajo semena. Kupčija jo tudi skorej vsa zastala, ker ni žita in druzih pridelkov. * Oskerbljevalni odbor her vaškega narodnega gledišča je za to leto darila za najboljša dela povišal. Pisavec najboljše izvirne drame ctobi 300 gld. v zlatu, najboljše vesele igre pa 120 gld. Letos dobi darilo H. Penova drama: „PadMetula." „ * Dunajska banka začne izdajati meseca junija t. 1. nove papirnate bankovce po 5 gld. * Za cesarske uradnike se pričakujejo nova pravila za vpokojnino ali penzijo, ki se bode neki razdelila na vsako 9. leto. — Kteri so 36 let doslužili, dobč celo ■ plačo. * V Gradcu je umeri one dni hervaški posestnik g. Polikarpv P ar a vi č, v Ljubljani dobro znani mož. Z njim je umerla tudi rodbina Paravičev, ker ni nič otrok zapustil. Dedič mu je posinovljeni Coronini-Paravič. * Njegovo veličanstvo je dovolilo, da sc zopet ustanovi mornarska akademija s 3 razredi na Reci. — To bode Rečanom gotovo po volji! Loterija. Tepst x <;» 30 81 79 O. Prihodnje srečkanje je 25. aprila 1866. DUNAJSKA BOKSA 14. aprila. Deržavni papir. Denar. Blago 5 v, obligacija po 100 gld 52.50 52.75 5 „ nar. posojilo od 1 1864 79.60 80.50 5 „ m e tali k c - 56 75 57— 47, „ * - - - - 49 25 49.75 4 ,, k - - - - 43.75 44.25 3 » « - 33.76 34.25 2 V. « .... 28.50 30.50 Srečke 1. 1839 - 129.50 130 50 « „ 1854 .... 72— 73 — a « 1860 po 500 74.20 71.40 ,, 1860 „ 100 83.25 83 76 Srečke. Kreditne - - po 100 gld. 103— 103.50 Donavsko-parobrodske ,< ,< 77 — 7.8 - TeržaSke - - - v 107. - 108. - btidimske * po 40 gld. 21.- 22 — Kneza Estarbazy-a « 40 „ 70.— 75— v Salma « 40 24 — 25— t( Palfy-a « 40 « 20.— 21. « Clary-a 40 „ 20— 21 — Grofa Genois-a « 40 » 20— 21. - Kneza VVindiagraetz-a po 20 gld. - 14— IS- Grofa Waldstein-a „ 20 „ 17 — IS— „ KeglcviČ-a « 10 „ 13— 13.50 Denarji. Cesarski cekini - 5.05 5.06 Krone — . Napoleondorji (20 frankov) 8.54 8.56 Suvrendorii - — — — Huski imp e rij ali - 8.72 8.77 Pruski Eridrikdorji - — ... — — Srebro (ažijo) - 104.50 105 — Dolžna pisma za odvezo zemljišč« (po 100 gld.) Denar. Blago. 5 V, doljno-nvstrij. - - — - 78— 5 « češka - - 83— 84. - 5