SIovo. *) 1'oslovenil J. I. evični V. Oj kak grenek tužcn je loeitve britki čas! — Oj kak milo resno poje strune zadnji glas! — Solza vid zaliva, vmira scrce trepejočc, Sreče stanovitne tu nam najdit ni mogoec. — Bog vas obvar'! čc vcč se tu ne vidimo! Premilo to pesmico, ki pa je — menda zavoljo nemskcga originala — po nemškili krajih bolj znana, kot doma, je zložil z žalostnim napevom vred nekaj ur prcd svojo smertjo slavnoznani nekdanji učenik Toinaževic v Teržiču. Bil je ta mož posebno izversten orglavec, zakaj moj učenik, gospod Ribar, mi je navadno vselej, kadar mi je kaki težji nauk r Grenka je resnica, da življcnjc senca je. — Kar rodi nam zemlja, naglo zopet mine vse. Upanje edino nam blišči ko zvczda mila, Da odperla vrata v boljši dom nam bo — gomila. Bog vas obvar'! če več se tu ne vidiiuo! muziki razkladal, ponavljal besede: ,,To reč težko da ume na Krajnskem kak organist, — k večemu Tomaževic v Tcržieu." — Če je komu zmed slov. učenikov ali sploh rodoljubov življenje rajnega g. Tomaževica kaj bolj znano, naj to popiše. da se ohrani spomin rajnega, (er otme pozabIjivosti. Žalostno je, da so po Krajnskem zasluge učiteljev tako inalo spoznane in obrajtane. — Ziveli so v novejšem času Tomaževic, Švert, Bernard Tomšič, Frater Robert V o n č i n a , Alojzi Potočnik, Marka Podobnik, ki so bili verli možje, in komaj se je omenilo, da so umerli. ali pa še to ne. — Ali bi ne bilo prav, da bi se popisalu življenje takili mož v oglcdalo in posnemo mladim učcnikom ? Komiir jc kaj o zgoraj imenovanih ali še druzih slavnili moželi znanega, naj nikar ne molči, ampak naj zapiše to iz ljubezni do rajnih bratov in na čast svojega stanu. Pis.