List 19.
Erazem Ravbar. *)
Balada.
Karkoli je deklic Planina rodila, Nobena ni lepši od Mete cvetela, Nobena ni dalje okoli slovela, Nobena več možkih za sebe ni vnela. Kot ima le eno danico nebo, Ji tudi ni para na Krajnskim bilo.
Kdor ljubi od Soče do Save dereče, Po Meti Planinski na tihim zdihuje. Sred družin se Ravbar ji tud' prilizuje, Ji dati zlata in srebra obetuje; Al ona mu pravi: »Ne maram za te, Zmed kmetov moža sim izbrala si že.«
To slišavši jo še le prav zalezava. Kjerkoli jo sreča, jo lepo pozdravi, Po kačje prekanjen ji nekadaj pravi: »Pod soncam enake-ni tvoji postavi; Ko beli med ternjem je limbarjev cvet, Si tudi kraljica ti žen in deklet.«
»Ze davno sim želel sprehajati s tabo Se poleg vodice, ko hribov visocih Obrašeni verhi po dolih globocih Raztegajo sence, miglajo v potocih; Lepote cvet, Meta! samota in mir Zaljubljenim sercam sladkosti sta vir.«
»»Ne delaj priprostiga se, zapeljivec! Poznam te, zastonj je vsa tvoja gorica; Zvestobo pred Bogam je moja desnica Možu obljubila — ne bodi lažnica —«« Mu reče, in urno ko ptica zleti Spred jastroba, Meta domii se spusti.
On stopi za njo, in jo prime za roko, In prosi: „Nič, Meta! nič se ti ni bati, Brez vsiga strahu smeš pri meni ostati; Sej tudi metulju ne braniš serkljati Iz pisanih rožic, ki pomlad jih da, De polje lepote se njih lesketa."
Na to ga serdito pogleda in pravi: »»Čeravno me kmečka je mati rodila, Me vunder pošteno živeti učila , Bit' zvesta mu , s kterim se bom poročila. Pober' se, nesramnež! spred mojih oči, Te zaničevati serce mi veli.««
*) Poglej   Valvazorja »Ehre   des   Herzogthums  Kram« 11. bukve, 1400, stran.
Togote bled Ravbar ji jame protiti: »Uklanjati se, veš, ni moja navada; Ce tudi te varje vojš^kov armada , Te bodem dobil, de se vdala boš rada. Na samim primoral te bodem s silo, Uslišati me, ak te volja ne bo.«
Preplašena pride domii in zdihuje, Bledijo ji lica, kot rožica vene, Sirota iz lastne se hiše ne krene, Se strese ko dete, ki šiba ga šlene, Ce kdo jo zakliče; če kaj zašumi, Že meni, de Ravbar za herbtam stoji.
En dan se primeri, de sama gre iz terga,
Kar sliši za sabo ga urno dirjati,
Velevati ji pri ti priči obstati,
In v voljo njegovo molče se podati;
Uteči ne more in vpiti ne sme,
Ker Ravbar grozi ji, če zine, gorje.
Ko vidi ga stati pred sabo, zajoka, Poklekne na trato, in vzdigne ročice In moli: »Usmili se revne ženice, Ne pusti terpeti je kake krivice, Moj angelj! ki čuješ nad mano zvesto, Bojuj se ti za me, te prosim lepo.«
»»Le moli! le moli! vse nič ne pomaga.
Glej dalječ okoli nikjer ni človeka,
In angelj brez trupla ne bode, ne seka,
Ne jezdi konjiča enaciga teka.
Kdo misliš , de ti bo prišel na pomoč ?
Sej vidiš, de pada na dole že noč.««
To reče in hoče berž s konja planiti; Al konj se mu spenja, od tal poskakuje, De semtertje Ravbar na njem omahuje. Iz nožnice ojstri se meč mu izsnuje, Nastavi na tleh se, on pade na meč, Prebdde mu serce, in — dahnil ni več.
v
—C.