Gospodarske stvari. Slive in skrb za-nje. Vselej je bilo dobrih gO8podarjev, ki so vedeli ceniti aadno drevje ter ao pa zato tudi lepo z njim ravnali. Ali svoje dni ni jih bilo veliko pa tudi aadja niso apečavali tako lehko, kakor v naših časih. Zato pa je naiavno, da se briga aedaj človek raji za aadno drevje, ker ga ne aadi več tako bolj za-ae, ampak ima dobi(-ka od njega tudi v denarjih. Vsled tega pa vidimo aedaj, da se aadi veliko drevja pa tudi lep.še se ravna z njim, kakor v prejšnjih časih. Sedaj ne prepušča ae več samo naravi, da ona zaaaja in striže drevje, ampak človek obrača sam več dela, več truda pa tudi denarja za-nj. To je vse hvale vredno, vendar pa ae ne godi to povaod, pa tudi naaproti vsemu aadnemu drevju ne enako. Nekatero drevje se prepušča še tudi v uaših dnevih bolj naravi, kakor pa naši skrbi. Za vzgled nam služi leliko sliva. O njej lzpregovorimo torej v naslednjem nekaj besedi. Znano je, da naš kmet rad avoje stauovanje a takozvanim sadovnjakom obdaja. A kako zanemarjeii je tak aadovujak mnogokrat! Da, zgodi se ti lahko, da ee prideš po naključji va-nj, niti ne apoznaš takoj, kako drevje ioiaa pred aeboj. Še le, ko zagledaš krivo, suho in z mahom obraaeno deblo in trohle veje, domialia se, da bi moglo biti ono drevje slivje. V srce te more zaboleti, <-e ogleduješ to tolikanj zanemarjeno drevje, ki bi imelo aicer s avojim sadjem človeka razveseljevati in mu njegov trud povračati. Tako pa kmetovaleo nima od vaega avojcga mnogobrojnega sadovnjaka akorej nobenega haaka. Med vaem aadnim drevjem je pri nas na kraetih primeroma največ alivovega. Od kod neki to V Obče znano je, in ako ne vea, labko se prepričaš, kako rade slivove koačice kalijo in da tudi korenine starejših dreves mladike poganjajo, ki a časom v aamoatalna dreveaa vzrastejo. Pa kaj, da jih puatč rasti, kamor jih je ravno siui-aj zaneael, ne da bi se dalje za nje brigali In veudar je čiato nemogoče, da bi na ta način vzrastlo lepo plodunoeno drevo; zakaj, kakor človek, zahteva tudi drevo ^predvaem pa slivovo drevo, skrbne odgoje. Ce ga ne bodea na pravo mesto posadil, mu kol pristavil iu truje porezal, bode ti zdivjalo in bo sorodni trnuliei tudi po sadu podobna. Velika napaka je tudi to, dasenatla, kjer atoji slivje, vse premalo skrbi obrača. Da bi ae zemlja vsaj v čaai gnojila, o tem mnogokrat niti govora ni, marveč misli se, da bo gnojšnica, ki se morebiti kraj aadovnjaka steka, vae atorila. Tako torej raate in životari to ubogo drevo, zapuščeno ia pozabljeno od človeka, razven tedaj, kadar bi mu imelo sadje dajati. Tedaj pa kniet taruja in toži, da se je drevje čisto pokvarilo ter da 8aino ,,fige" (to ao oni izrastki mesto sadja) rodi. A ni še doati, da se sadniki iz koščic izgojijo in potem v dobro, plodno zemljo presajajo, temveč morajo ae tudi požlaliniti. A to ae zdi vetini kmetovalcev nepotrebno. Mialijo namreč, da že stoiijo dosti, ee le mlada drevosca presadijo. Seyeda je nekaj s tem doaeženega, zakaj prvič ae tedaj vendar boljša drevesca za sadnike jcmljejo in drugio se tudi prostor za drevo vsaj nekoliko izbere. Iz predsodkov torej ae je pri nas- cepljenje do zdaj opuščalo. Vendar moramo tudi priznati, da je imenovano delo pri slivi dokaj nehvaležno in samoavoje; zakaj znano je, da ae alivova cepilka ne prime rada in da nekateri načini cepljenja pri slivi celo ne dajo uporabiti. Pri zbiranju cepilk se mora tudi na krajevnoat ozir jemati. Zakaj drugače se more zgoditi, da cepljeno drevce ne proapeva. dasiravno' je drevo, od katerega ae je vzela cepilka. na svojem mestu izvrstno rodilo. Toda veščemu kmetu to izbiranje mendB ne bo preveč preglavice delalo. Dobro bi bilo, ko bi se najprej drevo spoznalo, katero v dotičuem krajn posebno dobro rodi, iii od tega drevesa naj bi se potem cepilke jemale. Sploli bi pa bilo želeti, da bi se pri uaa tudi alivova drevesa marljiveje cepila in gojila, zakaj: Jabelke, liruške in druge cepe Cepi v mladosti za atare zobe ! Sejmovi. Dne 13. jnlija v Ločah, na Planini, v Rogatci in v Šoštanji. Dne 15. julija v Zdolah. Dne 16. julija v Dobji in na Bregu v Ptnji. Dne 17. julija na Muti in pri sv, Filipu pri Kozjem.