Zakaj se selijo starejši ljudje v dom?
Domove starejšib je ustvaril norejši čas. Že samo ime pove naj bi bil to nadomestek za resnič-ni dom. Ta je sedaj bistveno drugačen kotje bit pred industrializacijo. Dokler se je podeželje uk-varjalo povečini s kmetijstvom, mesta pa z obrtjo, trgovino, prometom, prosveto in upravo, so bile družine mnogošterilnejše, gošpodinje in uekateri dnižinski člani so ostajali vedno doma. Zdaj so družine manj številne in je večina družinskih čla-bov z gospodinjo rred zaposieua izven doma. Stari ostajajo sami doma, prepuščeni sami sebi. Osamljenost starejšib zahtera, da družba rešuje njihov problem. Rešuje ga i domovi za starejše obiane.
V našem Domu Kolezija je le malo oskrbovan-cev mlajših od 60 let, ti so le izjeme. Večina pa je starih med 70 in 90 leti, najdejo se tudi stoletniki. Vsak od njih je prestal hudo krizo ločitve od pravega doma, saj je tudi staremu človeku najlep-še življenje doma, če ga domači upoštevajo in so mu naklonjeni. Žal pa je preveč takih družin, kjer so stari domačim odveč, kjer ti ne marajo ali ne morejo zanje skrbeti, zlasti če jih prizadeva še kaka bolezenska nadloga in so potrebni še zdrav-stvene nege.
Poglejmo zdaj nekaj primerov, zakaj nekateri starejši žive v Domu v Koleziji.
Nekaj primerov je, da sta oba zakonca v domu. Otroci so dorasli, odšli od doma, imajo svoje družine in svoj poklic. Stara dva sta ostala sama. Dokler sta še pri moči, opravljata vsakdanje po-sle Ko pa eden od njiju oslabi, zlasti če je to žena, drugi zakonec ne zmore sam vse oskrbe. V domu najdeta razen oskrbe tudi zdravstveno pomoč, saj ima dom svojo ambulanto s hišnim zdravnikom, medicinskimi sestrami, negovalkami in strežnica-mi in svojo lekarno. Tako živita še nekaj časa skupaj in se posvečata drug drugemu. Ko pa eden od njiju umre, ostane zakonski drug v domu, saj se je tam že kar privadil. Tu in tam se zgodi, da preostali zapusti dom.
Oče ali mati živi s sinovi ali hčerini družini. Več-krat je družini v pomoč, postori to ali ono. Odrasli odhajajo v službe, miadi v šole. Stari ali stara je skoraj ves dan sam. Čaka, da pride kdo domov in
pripravi kako jed, ali pa si sam kuha, kakor pač ve in zna. Z leti pade in obleži. Kdo naj mu pomaga? Izpostavljen je staini nevarnosti, da se mu kaj zgodi, odsotna družina je v skrbeh zanj. To v primeru, če živijo v soglasju in so mu naklonjeni. Če pa pride do nesoglasij in razprtij med snaho ali zetom in taščo ali tastom, potem je stari ali stara pravi siromak, peto kolo v družini. Iz zdravstveno-varnostnih in moralno-socialnih razlogov ni druge rešitve kakor odhod v dom starejših.
Mož, ki mu je umrla žena in sta sinova odšla po svoje, se vdrugič poroči, ne iz ljubezni, temveč iz praktičnih razlogov. Druga žena je tudi vdova ali ločenka in ima svoje otroke, več ali manj dorasle, in so ji ti glavna skrb. Novi soprog ji ni kaj prida mar, izkorišča ga in ne skrbi jo njegova bolezen, celo dobrodošla bi ji bila njegova stnrt. Mož ji uide v Dom, če ga prej ne reši smrt. Ob živi žfcni je slabži ko vdovec.
Še ne stara žena je imela hišico, in nekaj zemlje v bližini Ljubljane in nezakonskega sina. Živčno je zbolela in prepustila imetje sinu. Ta je hišo in del zemlje prodal. Mati je zdaj v Domu. Sin jo je v štirih letih dvakrat obiskal, poslovno, za svojo korist.
Neka upokojenka je starše zgubila že kot otrok. Po čudnih naključjih so jo vzrejali v nekem ženskem samostanu v Avstriji. Ko je dosegla polnoletnost, je prišla v domovinsko občino pokojnih slaršev in se šele tedaj naučila slovensko. Bila je delavka, nazad-nje kurirka v neki ustanovi v Ljubljani. Prestala je hudo operacijo in je zdaj kot invalidska upokojenka v Domu.
Mati je zapustila svoj dom in prišla sem s sinom, ki je odrasel fant, a duševno nerazvit. Zdaj bivata vse dni skupaj v sobi, le zvečer pred spanjem se sprehaja-ta po dolgem hodniku.
Nekaj oskrbovancev, ki so jim amputirali eno ali celo obe nogi, je našlo zavetišče v tem domu. Na invalidskih vozičkih preživljajo svoje dneve. Svet se jim je silno zožil, dosegljivi so jim samo skupni dom-ski prostori, pločnik in park ob Domu.
Velik del oskrbovancev so vdove in vdovci, ločeni bd svojih, ki pa k vedno v mislih žive z mladimi dražinami in jim posvečajo starševsko skrb. Svojci jih prihajajo obiskovat, nekatere vsak dan, nekatere ze-lo poredkoma. Včasih se mimogrede oglasijo za pol ure, ko se peljejo na vikend. Le malo je oskrbovan-cev, ki so še zmožni, da hodijo iz Doma domov, v mesto ali na sprehod po bližnji okolici Doma.
Še bi lahko našteval razne primere, vendar pri vseh ugotovimo, da sta jih prignala v dom osamljenost in bolezen. Mnogi si v domu najdejo stalno družbo, mnogi pa tudi tu živijo več ali manj osamljeni. Upra-va se tmdi, da jim osamljenost olajša z radiotn, televizijo, s prirejanjem konceptov in raznih nasto-pov, predavanj z diafilmi, s knjižnico, z zaposlitvijo pri izdelovanju ročnih del in z razstavami ter z vsako-letnim izletom in piknikom. Člani Zveze borcev, ki jih je v dotnu številna skupina, priredijo vsako leto še svoj borčevski večer. Tudi sami od sebe ustvarjajo oskrbovanci manjše družbe oseb s podobnimi intere-si, se shajajo, razgovarjajo in zbujajo spomine, saj ima vsakdo od njih za seboj svoj doživeti roman.
Prof. France Planina