prvotni izvedbi gotovo več osebnih čustvenih poudarkov. (O tem govori podrobneje S. Bondi v jubilejni državni izdaji Puškinovih spisov: A. Puškin: Sočinenija v treh tomah, in sicer v II. delu, 666—668, kar mi je služilo za oporo.) Tako pa je ostal ta poudarek samo v koncu pesnitve ter v lepem, skoraj že spečem spominu na lepe krimske večere. Toda verjetno je, da bi hotel tudi vso pesem posvetiti svoji krimski tajni ljubezni, katero pa bi hotel na vsak način ohraniti skrito, kakor je videti iz omenjenih pritožb; zato je posvetilo napisal njenemu bratu Nikolaju (N. N. R.), kar je ostalo na več lističih samo skicirano in se je dalo razbrati šele v zadnjem času iz rokopisov v nekako naslednjo misel:
Izpolnil sem ti željo vročo — začenjam obljubljene vrste. Ko mi povedali ljudje so prvič zgodbo pričujočo, sem v žalost pal; objestni um pomračil se je nehote mi; a kmalu svetlih orgij šum je razveselil spet srce mi. Res lahek, hiter dvig in živ! Kako je vtis moj bil menljiv, razpoloženja bežna moja: navdušenju je — bol sledil, potrtosti — izbruh opoja.
To posvetilo, ki je napravljeno po več variantah, je P. v rokopisu postavil zdaj na začetek, zdaj na konec, v tisku pa ga je popolnoma izpustil. Napisal pa ga je gotovo takoj v začetku, ko je začel »pisati to povest«, katere snov je poleg prej imenovanega potopisa dobil iz ust mlade Marije Rajevske, ki mu je po obisku »vodometa solza« navdihnila tudi vso tisto ljubezensko melanholijo in posodila tudi ime čisti,  dekliški  junakinji...
Ko pa je pesnitev imel že končano, je posvetil v skupini krimskih pesmi še posebno pesem obisku Bahčisarajskega vodnjaka, kjer zgodbe Marije in Zareme ne postavlja več v realnost, temveč jo smatra za privid svojega sna:
Vodnjak ljubezni, živ vodnjak!           Vodnjak ljubezni, boli vodnjak,
Dve roži vplel sem Tebi v venec:       vprašaje uprl sem v te poglede:
tvoj glasni govor mi je drag               prebral sem stare slave znak,
in pesniških solza studenec.                   a o Mariji — ni besede...
Svoj žar srebrni name sij,                    In haremski polsij-poltma?
pokropi z roso me krepčalno!              Pozabljena — podrt že zid je.
Ah, vir poživljajoči, lij!                        Zarema in Marija sta
Žubori zgodbo svojo davno!                 bila mar srečno le privid je?
Morda le sanja domišljije mi risala v megleno dalj minutne, hipne je vizije, nejasni duše ideal?
Tako je nastala Puškinova pesnitev Bahčisarajski vodomet (Bahčisaraj-skij fontan), ki je najpristnejše delo njegove »južne« romantike, najčistejše rusko bvronstvo in kaže slikovito podobo iz hanskega harema. Pesnitev nam kaže tri svetove: tatarskega tirana, zavojevalca narodov, strastno eksotično kavkaško Gruzinko, ki ji je smisel življenja čutna erotika in strast,
256