-187 Mihec in Marinka
Zelo mrzlo je bilo onega dne. Vedno nanovo je na-letaval sneg, tako da so ga bile kmalu polne vse ceste in da se je šibilo drevje pod njegovo težo.
Prebivalci vasi so najrajši sedeli dotna zajfgorko pečjo. Če so pa vendar morali iti vun, so se zavilj-V tople kožuhe, da jih ni zeblo.                                          'r:
Tudi Marinka je imela zjutraj, ko je šla v šefo, toplo suknjico, ki jo je dobila na Božič v dar.
Mirno je hitela skozi vas naravnost proti šoli, ki jc stala nekoliko izvun vasi. Na hrbtu ji je visela torbica, v kateri je bila tablica, kamenček in črtalce. Roke je imela zavitc v debelo materino ruto; obrisala si je tprej okrogli obrazek z rokavom.
Vedno gosteje so naletavale snežinke. Vrhu tega je potegnil močan veter, ki je zanesel sneg Marinki v obraz. Ustavila se je ter počakala, da je burja nekoliko po-nehala.
Nato je pa pospešila korak, da bi čimprej dospela v zavetje, v gorko šolsko sobo.
Že je prišla do razpotja na oni strani vasi, kjer sc križata dva pota. Nič hudega sluteč je tekla dalje. Tedaj ii pa prileti v hrbet kepa snega.
Marinka se je prestrašena ozrla in ugledala za vo-glom Šimnovega Mihca, ki se ji je na vse grlo režal,
Mihec je bil znan po svoji razposajenosti v ccli vasi. Povsod je bil zraven. Če se je le kaj zgodilo, je bil kriv že  Šimnov Mihec.
Marinka ga je prosiia, naj jo pusti v miru, ker ga drugače zatoži gospodu učitelju,
Tedaj se je pa razjezil Mihec. Napolnil si jc vse žepe s kepami in jo udrl za Marinko, ki je karmoč bežala.
Medpotjo je pa vpil, kolikor je mogel »Čakaj, ti bom že jaz pokazal, naj te le ulovim!« In. tekel je za njo, kolikor so mu dopuščale noge.   Kmalu jo je došel.
Segel je v žep, in kakor toča so se usule na Marinko Mihčeve kepe. Ali joj/ Najdebelejša je priletela ob Ma-rinkino torbico.   Zahreščalo ¦ je  in tablica je bila strta.
Marinka je milo zajokala in šla počasi dalje.
Tudi Mihec se je ustrašil ter jenjal kepati Marinko.
188
Marinka je prišla v šolo.   Ko jo je zagledal gospod učitelj vso objokano, jo je vprašal, kaj ji je.
Izpočetka ni izpregovorila Marinka nič.   Naposled se
Prva molitev.
je  pa  le  premislila  in povedala neresnico:    »Padla  sem, in tablica se mi je razbila.«   To je bila laž.
Zunaj pred vrati pa je stal Mihec in poslušal, kaj po-reče Marinka.   Kako se je začudil, ko je slišal njen od-

189
govor. Sam ni vedel, kaj naj stori. Tedaj mu pa šine dobra  misel  v glavo.   Pritisne za kljuko  ter vstopi.
Gre naravnost h gospodu učitelju ter mu sam pove ves dogodek.   Naposled pa dostavi:
»Prosim, gospod učitelj, odpuščenja. Saj ne bom sto-ril nikdar več kaj takega.«
Gospod učitelj je bil zelo vesel; odpustil je Mihcu zasluženo kazen. Marinki je pa dejal: »Da se ti je Mihec smilil, in da bi bila rada odvrnila od njega kazen, to je bilo lepo. Grdo je pa bilo, da si lagala. Nikdar ne smeš he sebi, ne drugcmu pomagati iz sile z lažjo. Pomni io, Marinka!«                                                                A. Er