Otrok cloiiia in v šoli.*) Starši, oskerbniki in prijatli šolskih otrok! Sprejmite jih, ktere ste nain bili izročili, po dokončanem šolskem letu spet v svojo skerb. Prepričajte se iz njili napredka, ki ga vam kaže razredba, še bolj pa iz njih vedenja, koliko so se letos po umu izbistrili in na sercu zboljšali. Sprejmite pa tudi naše sporočilo, ktero vam kaže, da so otroci {»osebno vaši t. j., naznanja naj vam nektere čertice, iz kteiih spoznajte, da je vaša dolžnost skerbeti, da dom pripravi šoli dobro podlago in jo vseskozi krepko podpira, da dom in šola v lepi vzajemnosti dosežeta namen prave otroške odreje. Viribus unitis — t. j. z zedinjenimi močmi — tukaj res velja. Gotovo je, da le potem, ako dom šoli pravo podlago pripravi, pa tudi šola od domače izreje zvesto podpirana — svojo preime- *) Iz letnega sporočila glavne deške šole v Loki. nitno dolžnost vestno spolnuje, je npati, da bode mladost prav odrejena. 1. Raj naj stori doniača izreja, preden pošlje otroka v šolo. Pervo odrejišče otroku je domača hiša. Bog deli otroku življenje po roditeljih, in od njih mora tudi otrok dobivati svojo izrejo po božji naredbi. Sveta dolžnost staršev je, da skerbijo svojim otrokom za živež, pa tudi za odrejo. Stvarnik sam je vcepil maternemu sercu posebno ljubezen, ktera mater sili svoje otročiče ljubiti; mati, ki zamori to naj blažje čutilo, se odpove ljubeznjivemu imenu maternemu, in žalostno bega red, po kterem spolnuje stvarnik svoje neskončno modre sklepe. Da natorno čutilo roditeljev do njihovih malih še v višern pomenu posveti, je postavil prenovljevavec človeškega rodu, božji izveličar Jezus Kristus posebni zakrainent, kteri posvečuje starše in otroke v keršansko družino. Moč natorne ljubezni, s ktero je stvarnik roditelje in otroke sklenil, posvečena po moči svetega zakona, je tedaj pravi vzrok, ki daje domači izreji toliko imenitnost in. vrednost, da se nikakor ne da nadomestiti. Materin živež otroku naj bolj tekne, pa je tudi materna izreja pri njem naj bolj potrebna in naj več izda. Nezraožni mali potrebujejo, delj kot brezumne živalice, od svojih roditeljev pomoči, da si ohranijo in vterdijo življenje. To pa je ravno očiten opomin stvamika do svojih namestnikov pri otrocih, do staršev, naj svojim ljubim raalim zraven telesne oskerbi zbujajo tudi dušno življenje, ter oživljajo njene moči, um in voljo. V pervi mladosti zamorjeno otroško telo se težko okrepča; pa tudi dušne moči v mladosti zanemarjene obtiče, — skoraj mertve ostanejo. Kakor se pri otrocih vterjuje moč telesna, tako se mora soglasno buditi in gojiti tudi dušna. Da otroci tega potrebujejo, pričajo sanii. Vsako uro skoraj kličejo po telesni hrani; njih telo namreč, še slabotno, hrepeni se urno okrepčevati, kar natora pripusti. Tako kličejo pa tudi po dušni hrani. Pogosto nerazuinljivo mermljanje malih prosi, naj pomagata mati in oče, da se jim zbudi od stvarnika jim dana dobrota jezika ali govorjenja. Kako vesela sta oče in mati, ko slišita pervikrat iz ust svojega ljubljenčeka svoje ime! Kako nevkretni bi morali vendar starši biti, ki bi ne naučili svojih otrok svojega jezika! Kakor je pa dolžnost roditeljev vstreči hrepenonju svojih otročičev, ki jih prosijo izreje, posebno dobrotne zmožnosti, ki človeka loči od živali, tako je njih dolžnost svojim otrokom skerbeti za izrejo drugih dušnih moči, za ktero tudi sami prosijo. Radovednost malih, ki hočejo vse viditi, zlasti, kar se lepo sveti, ali kar je lepo pisano, res je dostikrat že sitna materi ali očetu, toda natori otroški je primerna; razodeva pervo ukaželjnost pri otrocih; priča je, da že v otroških letih je treba zbujati čutila za vse, kar je lepo, dobro in sveto. Kal, dovzetnost poštene izreje, ki se že v otroški dobi nahaja, potrebuje tedaj že v nji posebne skerbi, da v rasti ne zastane, ali se celo ne zamori. Žival ima svoj nagon, po kterem se privadi, živeža iskati, to delati, za kar jo je stvarnik vverstil v premodri red vesoljnega stvarjenja; človek pa se mora vsega učiti, in sicer učiti od pervega časa svoje zavesti do smerti. Pa tudi druga stran človeške natore, spridenost in nagnjenje k hudemu, se kaže že pri otroku. Tudi ta se otrokom prezreti in pustiti ne sme; sej tudi vertnar v svoji drevesnici malo drevesce urno vravna in priveže, kakor hitro se prične krivičiti, sej tudi vinogradar pri svojih terticah napčnih odrastkov ne sme pustiti. Zelo bi se tedaj starši pregrešili, ko bi menili, da so svoje dolžnosti do otrok, preden jih pošljejo v šolo, že spolnili, ako jim preskerbe vsaki dan potrebnega živeža, jim napravijo obleko, in jih za ročice vodijo, ter varujejo nevarnosti, in se z njimi norčevaje kratkočasijo. Taki starši pač prezrejo, da ljubi mali nimajo samo telesa, Bog jim je vdihnil tudi neumerjočo dušo, ki se zbuja in svoje moči razodeva v zvezi s telesom, kakor rastejo telesne moči; taki starši prezrejo, da njih otroci niso le prebivavci te zemlje, ampak dediči nebeškega kraljestva. Domača izreja je tedaj po natornih postavah vstanovljena in po božjem povelji posvečena in v njegovi milosti blagoslovljena perva prav za prav edina odrejnišnica otrok. Resnično je: ,,Dajte nam dobrih staršev, in dobra bo izreja otrok". Starši pa zavoljo pomanjkanja časa, še bolj pa zavoljo pomanjkanja vednosti, potrebne izreje otrokom sami popolnoma dati ne morejo. Njim pomaga torej šola, ki na podlago dalje zida, pomanjkljivosti dopolnuje in napčnosti po moči popravlja. Šola je tedaj staršem potrebna pomočnica pri izreji otrok, da jhn dalje um bistri in za zboljšanje ali poblaženje serca skerbi. Nikakor pa ni šola namestnica staršev, ki bi vso skerb za otroke prevzela; staršev popolnoma nadomestiti ni zmožna. Šola je proti splošni izreji otrok, kakor piše neki učen sedanji pisavec, kar so umetno naprav- 10* Ijeni verti proti našim gojzdom ali sadnim vertom. Umetno napravljeni verti so lepota, kjer so; izrede marsikako predobro drevesce, kažejo nam marsikako lepo cvetlico in drevesce iz tujih krajev; ne nadomestijo pa nikoli naših gojzdov, v kterih raste krepki hrast, visoka smreka, košata bukev — nikdar ne bodo nadomestili naših sadnih vertov, v ktere nas zrelo ruraeno sadje jako vabi. Šola je potrebna blaga naprava, ki v zvezi z domačo izreJQ zamore izobraženje ljudstva in njegovo blagostanje zares lepo pospešiti. Gorje pa ji, ako jo domača izreja samo pusti! . Šola sme tedaj pričakovati, da ji bodo starši z veseljem pošiljali za poduk zbujenih, po sercu nepopačenih, vbogljivih otrok. a) Sila ni nikjer mila ali dobra; pregovor, ki zlasti pri šoli velja. Malo vspeha je pri šoli pričakovati, ki se mora napolnovati s pomočjo gosposke. Ukleta je že od sirovih staršev do tal; škoduje ji to — se ve v tem oziru — ker očetovo sovraštvo tudi otrok v šolo prinese. Kakšno ljubezen, kakšno zaupanje, in kakšen sad more otrok od take šole imeti? Da bo šola svoj namen doseči mogla, jo morajo starši ljubiti, kot svojo dobrotno pomočnico in to Ijubezen do šole otrokom vploditi. časa napredek, otrokom iu staršem zaželena boljša piihodnost res zahteva, naj bi starši svoje otroke prav izredili, kolikor je naj bolj moč. Starši, jM jim je sreča otrok ila sercu, gotovo ne bodo zamudili svojim otrokom s pomočjo šole oskerbeti potrebne izurjenosti, s ktero si bodo svoj stan po moči zlahkovali, ter spolnovali namen, ki ga imajo v človeštvu. Kolikor bolj se starši nezmožne čutijo, sami oskerbeti svojim otrokom potrebnega poduka, toliko bolj bi jim imela šola zaželena biti. Je pa, žaliBog! narobe. Naj bolj nevedni, naj bolj nerodni starši naj bolj zanikerno svoje otroke v šolo pošiljajo. Sej ravno s tim, da bolj skerbe, da imajo doma pastirčeka ali zibalčico, kot da bi svojim otročičem paše potrebnih naukov in koristne izreje v šoli privošili, kažejo, da so sirovi in zanikerni. Tudi za domače delo res smejo in morajo starši svoje otroke rabiti; pa skušnja uči, da starši, ki se jim samim malo delati ljubi, naj bolj z delom svoje otroke iz šole zaderžujejo. Lepo bo staršem v poznejih letih otrok nadomestil, kar je pri delu s šolo zamudil, ako se bo ravnal po tem, kar se je v šoli naučil. Sej delo otrok, ki jih vabimo v šolo, je pač malo vredno. Res žalostno je, ako otroci sami v šolo prosijo, in jim je starši ne privolijo! Bodi ravno nasproti! Ko vidita skerbna mati in oče, da gre otrok v sedmo leto — ali bolj prav, — ker starost ne more prav na tanko določiti, kdaj naj otrok šolo pričnč — kedar starši vidijo, da je um otrokov toliko zbujen, da more sprejemati šolske nauke, začnita mu obetati, da pojde v šolo. Modro mu prigovarjajta, kako bo lepo, ko bo slišal v šoli veliko lepega od Boga, se naučil lepo brati in pisati. Varujta se neprevidno otroka pred šolo plašiti z zmišljenim popisovanjem šolskih kazen in z drugimi takimi rečmf. Vse to otroku šolo prigraja, da veselje do nje zgubi; — kar pa otrok z veseljem ne stori, malo sadu je od tega pričakovati. (prih. d.ijeo