Leto XXVII Ravne na Koroškem, 29. aprila 1977 V POČASTITEV 40-LETNICE USTANOVNEGA KONGRESA KP SLOVENIJE IN PRIHODA TOVARIŠA tita na Celo KP JUGOSLAVIJE IN Z ISKRENIMI Čestitkami za njegov 85. ROJSTNI DAN TITO JUGOSLAVIJA MI Ciril Vidrih, predsednik občinskega sindikalnega sveta ZA PRAZNIK DELA V spomin na čikaške delavske žrtve iz prvih dni maja 1886. leta je bil prvi maj razglašen za mednarodni delavski praznik in na ta dan se od 1890. leta naprej vsako leto zbirajo delavci vsega sveta, da izpričajo svojo solidarnosl. »Proletarci vseh dežel, združite se!« Delavci vseh dežel so si danes bližji kot kdajkoli doslej, bližji so si zaradi sredstev prometa in zvez, zaradi vedno večje izmenjave ljudi in proizvodov, bližji so si zaradi spoznavanja, da so vedno bolj odvisni od dela drugega. Delo vse bolj združuje svet in mir je tista temeljna dobrina, ki se zanjo bore vsi delavci, ker je pogoj, da bodo ohranili dosedanje plodove svojega dela in da bodo lahko na njih gradili še bolj človeški svet. Cikaški delavci so šli na ulice pred več kot devetdesetimi leti z zahtevo po osemurnem delavniku, kulturnem življenju in počitku. Doslej so si delavci številnih dežel že izborili tak delovni čas, v razvitejših deželah in tudi pri nas pa še krajšega. Vendar tudi za proletariat v tem razvitem svetu ne moremo trditi, da je že uresničil svoje cilje. Zaslužek pri normalnem delu mu ne pokriva vedno potreb, zato ga sili k dodatnemu delu, ogrožen ima svoj počitek in kulturni razvoj. Strup in nečisto okolje ga ogrožata in izčrpavata tako kot nekdaj 12-urni »šiht«. Tudi prostega časa ne izrablja tako, da bi mu omogočil kulturni razvoj in uveljavitev osebnosti. Zaradi tega svetovni proletariat vedno bolj pogosto zahteva, da bi lahko odločal o uporabi svojega časa. Vse te zahteve se lahko uresničijo le z delavskim samoupravljanjem, ki ga uresničuje slovenski in jugoslovanski delavski razred. Z novo ustavo smo napisali naj-novejše poglavje v veliki zgodovinski tekst proletarske revolucije, ki ga je za- čel pisati delavski razred s »komunističnim manifestom«. Razvijanje delavske samouprave je naša velika obveznost pred delavci vsega sveta, ki vidijo v njem naj- Ciril Vidrih, predsednik občinskega sindikalnega sveta višji cilj lastnega boja. Osvoboditev delavskega razreda je lahko samo osvoboditev vseh. To medsebojno odvisnost delavci vsega sveta vse bolj čutijo in izkušnje jo vsak dan bolj potrjujejo. Zato je klic »Proletarci vseh dežel, združite se!« zdaj bolj živ kot kdajkoli prej. Letošnji prvi maj bomo proslavljali skupaj s pomembnimi jubileji. Na večer pred praznikom obletnice ustanovitve d v« vobodilne fronte bodo v vseh krajih prime! jn ne proslave. Spomnili se bomo tudi p° oc membnih jubilejev naše in svetovne zg« p: dovine. Letos mineva 60 let od velike okt« de brske revolucije, ki ima zgodovinski pom® za razvoj svetovnega proletariata. Naš It te gendarni voditelj tovariš Tito bo dopolni st 85 let starosti in tudi 40 let uspešnega vo d; denja naše komunistične partije ozirom g] Zveze komunistov Jugoslavije. gi Naš praznik bomo praznovali ponos® 0j zaradi novih dosežkov in spoznanj t* ce predvsem zaradi uspehov pri izpopolnj« m vanju samoupravljanja. Ustava in zakO še o združenem delu vnašata v samouprav« pj in politično delo nove odnose. O družbe« p< reprodukciji vedno bolj odloča delovni čl« n< vak. Zdaj moramo to, kar smo zapisali' m ustavo in zakon o združenem delu, uresn' pj čiti, vsi, vsak dan, na vsakem delovne« v; mestu, na svojih samoupravnih in politi že nih zborih, v temeljnih organizacija' d< združenega dela, v krajevnih skupnosti! di v delegatsko sestavljenih samoupravni! interesnih skupnostih in v skupščini. 'T1 pj je zdaj naš skupni boj za pravo vsebino n« n; šega življenja tam, kjer delamo in tam ce kjer živimo. Prej ko se bomo zavedali nuj m nosti izvesti skupno zastavljene nalog« p; prej bomo dosegli naš skupni cilj — S« U] moupravno socialistično družbo. Delavs! razred in vse samoupravne socialistični ki sile se zavedajo, da bo v času, ki prihaj«se potrebno veliko storiti predvsem za izbolj & šanje naših družbeno gospodarskih o d n«n. sov. Enotni in neomajni v naši politiki mo zmogli te napore in si gradili naš lep« jutri. Vsem delovnim ljudem čestitam R praznik dela v imenu občinskega svet Zveze sindikatov. rn Mag. Franc Pečnik IZHODIŠČA ZA POVEZOVANJE IN URESNIČEVANJE INTERESOV DELOVNIH LJUDI IN OBČANOV V KOROŠKIH OBČINAH S tem, ko bodo delavci neposredno odločali o oblikovanju razvojne politike, spremljanju razvoja, razčlenjevali in načrtovali gospodarske, družbene in prostorske dejavnosti, se bo naš sistem preoblikoval (v skladu z ustavo, zakonom o združenem delu in z dokumenti ZK) v dejansko oblast delovnih ljudi in občanov. To preoblikovanje je tudi sestavni del družbenopolitične in samoupravne dejavnosti, ki je zasnovana na povezovanju in dogovarjanju nosilcev družbenopolitičnih in samoupravnih funkcij ter na urejanju in usklajevanju določenih vprašanj tudi na medobčinski ravni, to je v povezovanju več občin na območju. Ko izbiramo način, kako aktivneje sodelovati med občinami, niso v ospredju organizacijske možnosti urejanja medsebojnih odnosov, ampak gre za vsebino medobčinskega dela, ki mora biti ustvarjalno, tako da spodbuja in motivira skupna hotenja delavcev o objektivno danih pogojih, kot so: a) ustvarjene danosti (osnovna in obratna sredstva, kadri, znanje itd.), b) naravne danosti (surovina, geografska lega, lepote kraja itd.). Obe danosti tvorita osnovo za napredek proizvodnje in organiziranosti za dosego višjih družbenih ciljev (zdravstvo, zavarovanje, izobraževanje, migracija, varstvo, kultura, telesna kultura itd.); interesov za združevanje in racionalno delitev dela, kar omogoča, ida postane proizvodnja bolj produktivna, ekonomična, rentabilna in bolj konkurenčna v ceni in kakovosti; interesov za racionalno izrabo prostora in skladnejšega razvoja območja. Z medsebojnim usklajevanjem družbe- di noekonomskega razvoja bodo koroške i' ?_{ druge občine v Sloveniji lahko začel1 skupno reševati gospodarsko, družbeno 1« st prostorsko problematiko. Če bi te medsebojne interese, zasnov«' ne na samoupravnem odločanju, začeli ure' ^ sničevati, bi postal družbeni razvoj hitre)'^ ši in boljši. Obenem ti interesi zagotavlj3' sj jo uresničevanje politike, ki jo vodijo de' n lovni ljudje in občani SR Slovenije in fe' deracije. * Koroške občine bodo z medsebojnih^,, povezovanjem ustvarile na območju enot p, ne pogoje in lahko bodo vodile odprto, p°' te vezano gospodarsko politiko z družbenih1 s, dejavniki v drugih območjih in središči! v Sloveniji in zunaj nje. g, Usklajevanje medsebojnih interesov hdj, območju koroških občin v gospodarstv« in v ostalih organizacijah bi vsekako1 \ vplivalo na razširitev proizvodnje, povečanje celotnega dohodka, odpiranje novih delovnih mest, višje socialne varnosti de-avcev in na večji plasman končnih izdelkov. V združenem delu pa bi to pospešilo povezovanje med pridobivanjem, predelavo m prometom v soodvisnosti dohodkovnih odnosov na podlagi vloženega dela, pri tem Pa bi skladno uresničevali tudi interese delavcev. Objektivni gospodarski in družbeni in-eresi ter procesi razvoja so vedno prostorsko različno razporejeni, saj v gospo-arskem pogledu ne poznajo mej in pregrad (podjetniške, krajevne, občinske, regijske), zato jih ni mogoče subjektivno opredeljevati. Samoupravna volja nosil-je CeV .^otečenega interesa in strokovna ute-0 » htev procesa kažeta, da je nujno tesnej-e Povezovanje tam, kjer se še danes za-Pirajo v lastne okvire. Pri medsebojnem - Povezovanju odkriva strokovno delo skup-n° vz interesi delavcev in občanov razne možnosti razvoja, prikazuje posamezne n ° me in nakazuje naloge za uresniče-vanje, spodbujanje, sodelovanje in z zdru-al zeyanjem dela opravičuje tudi njegovo j), v ier dohodek na osnovi vloženega j, ^močje koroških občin mora tudi v i3 modnje ostati močno povezano s sosed-Jimi občinami, kar velja zlasti za večje jj ^ntire (Maribor, Celje, Ljubljana), posa-11 n 82ne organizacijske oblike sodelovanja •a treba sklepati z dogovori in samo-,]( te"avnimi sporazumi. ’ eiavnejše medsebojno povezovanje v °roških občinah mora spodbuditi intere- i ; in0silceV planiranja ter dati podlago za ■ . g°ročno usmeritev območja z nasled-io nhmi cilji: |C . doseči, da bo delež celotnega letnega odka koroških občin v slovenskem pro-st0ru znašal 5 odstotkov, p i' .' realizacija dohodka na zaposlenega (ti 1 se izenači s poprečno slovensko. Gospodarske možnosti in prostor na ob-CJU koroških občin bo mogoče racionalne izrabiti: C,4.T~ z mnogostransko razvitostjo indu-. strije, V " s prevladovanjem končnih izdelkov. VzPoredno s tem je potrebno: d vu °^Pirati delovna mesta za končne iz-j! , e (zaposlitev ženske delovne sile in >ji Tomcev), i00 U > 'e o £ O. M O 1/i o J Dravograd 7.930 105 75 Radlje ob Dravi 17.150 346 50 Ravne na Koroškem 25.099 304 81 Slovenj Gradec 18.127 286 62 Skupaj 68.306 1.061 65 V srednjih šolah se z območja štirih občin izobražuje 3768 dijakov, od tega jih je 1.306 v usmerjenem izobraževanju zunaj območja. Območje ima 288 redno vpisanih slušateljev na visokih in višjih šolah. Struktura zaposlenih v posameznih občinah je naslednja: Panoge Dravograd Radlje ob Dravi 0» c > ca P5 Slovenj j Gradec gospodarstvo negospodarstvo 1.986 242 3.705 367 9.628 1.077 4.268 1.106 Skupaj 2.228 4.072 10.705 5.362 Na dbmočju koroških občin je v gospodarstvu zaposlenih 19.575 ljudi, v negospodarstvu pa 2.792 ljudi. Območje zaposluje 22.367 ljudi. Poprečni osebni dohodki za devetmesečno obdobje so bili v letu 1976 naslednji: Občina Gospodarstvo Negospodarstvo Regija Dravograd 3.864 4.615 Radlje ob Dravi 3.477 4.332 3.755 gosp. Ravne na Koroškem 3.965 4.515 4.469 negosp. Slov. Gradec 3.563 4.439 Poprečje osebnih dohodkov iz gospodarstva in negospodarstva je v koroških občinah znašalo 3.860 din. Občine v koroški regiji so razdeljene na 25 krajevnih skupnosti. V posameznih občinah je naslednje število krajevnih skupnosti: Dravograd 5 KS Radlje ob Dravi 8 KS Ravne na Koroškem 4 KS Slovenj Gradec 8 KS Koroške občine bodo kmalu sprejele »Dogovor koroških občin o temeljih skupnega družbenega razvoja za obdobje 1976 do 1980«. Udeleženci dogovora so poleg občin tudi samoupravne interesne skupnosti iz gospodarstva in negospodarstva, medobčinski odbor GZS za Koroško, Ljubljanska banka — podružnica Slovenj Gradec in DPO. Udeleženci tega dogovora se obvezujejo, da bodo načrtovali skupne potrebe, kar je bistveni pogoj za uresničitev zastavljenih nalog in uveljavitev socialističnega samoupravljanja, krepili bodo družbeno samozaščito in ljudsko obrambo, se zavzemali za stabilizacijo gospodarstva, kar je pogoj za skladnejši in dinamičnejši družbeni razvoj. Skupno bodo načrtovali programe in projekte, združevali bodo sredstva za operativne naloge, solidarno in vzajemno bodo izvajali skupne družbene akcije. V družbenih dejavnostih, to je v SIS, kjer je skupno delo uspešno, se pri svetu občin koroške regije ustanavljajo medobčinski organi, ki se zaradi racionalnosti poslovanja in skupnih interesov dogovarjajo in sklepajo samoupravne sporazume Ogledalo (raziskovalna dejavnost, varstvo okolja, usmerjeno izobraževanje, zdravstveno varstvo, stanovanjska in komunalna dejavnost, kultura, telesna kultura, zemljiška skupnost itd.). Ti samoupravni sporazumi, sklenjeni med posameznimi področji družbenih dejavnosti v občinah, so dogovorjena izhodišča in so priloga »Dogovoru koroških občin«. V raziskovalni dejavnosti bodo skupno opravljali take raziskave, ki bodo pripomogle k hitrejšemu družbenemu razvoju, večji socialni varnosti, boljši prostorski ureditvi in zaščiti okolja. V usmerjenem izobraževanju naj bi se izoblikovala mreža posameznih šolskih centrov in profilov izobraževanja. Zdravstveno varstvo mora povečati kvaliteto zdravstvenih storitev in integrirati zdravstvene ustanove v zdravstveni center območja. Stanovanjsko komunalno gospodarstvo v medobčinskem sodelovanju mora skupno planirati in izvajati usmerjeno gradnjo stanovanj, tako da bomo v srednjeročnem obdobju v glavnem odpravili stanovanjski primanjkljaj v regiji, enotno nadzorovali cene stanovanjskih in komunalnih uslug ter v okviru medobčinskega sodelovanja uveljavili ekonomski princip stanarin. Potrebno je spodbuditi varčevanje in zagotoviti ugodne kredite za stanovanjsko gradnjo delavcem in občanom. Posebej pomembno je, da v koroških občinah poenotimo odloke in predpise o komunalnih in gradbenih storitvah V kulturi je potrebno zagotoviti povezovanje, sodelovanje v knjižničarstvu, likovni in galerijski dejavnosti, gledališču, kinematografiji, varstvu kulturne dediščine, radia in TV. Ker je naše območje obmejno, je potrebno navezati stike z zamejstvom in z drugimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi. V telesni kulturi se je treba zavzemati za koordinacijo dela, predvsem pri množičnih akcijah, ki imajo pomen za celotno območje. V gospodarskih dejavnostih je potrebno doseči združevanje dela, sredstev in ka- drov na vseh ravneh, zlasti s povezoV3 njem pridobivanja, predelave in plasman proizvodov, omogočiti večjo racionalizac1 jo dela, večjo produktivnost, ekonomi* nost, bolj je treba izrabiti surovine, ki * na območju nahajajo in izvažati več koni nih izdelkov. Osnove za medsebojno dogovarjanj' tvorijo srednjeročni planski dokumen' združenega dela, v katerih je potrebi1 glede na širšo družbeno usmerjanje me^ sebojnega povezovanja upoštevati nasled nje vidike: — dati prednost naložbam v manj ral vita obmejna območja (Kobansko) * ostala manj razvita območja v občinah, — nove investicije morajo zagotovi1 višjo stopnjo predelave primarnih in & kundarnih surovin v okviru območja, — potrebno je optimalno v združen^ delu v proizvodnji in organizaciji izrab ljati domače znanje in se zavzemati za >! boljšave, odkritja in izume, — dajati prednost takim investicijah ki bodo omogočile zaposlovanje žena, — za novo načrtovane investicije * predvideva ustanovitev posebne komisij pri medobčinskem odboru GZS za Kod ško, ki naj ugotovi upravičenost kredit' ranja investicij iz družbenih sredstev * vsak objekt posebej, — investicije, ki imajo skupen pom* za vse štiri občine, se financirajo z zd^ ževanjem dela in sredstev na podlagi dog( vorov podpisnikov, pri katerih nastopa1 kot sopodpisnika tudi Ljubljanska bank podružnica Slovenj Gradec in medobči11 ski odbor GZS za Koroško, — ustanovi naj se poslovna skupnost 1 trgovino, ki naj oblikuje nadaljnje predh ge za skupne naloge trgovine v občinah, — ustanovi naj se poslovna skupnost 1 turizem in gostinstvo za koroško regijo, j bo povezovala interese za programiranje J vlaganje v dolgoročni razvoj gostinstva 1 turizma, — v medsebojnem povezovanju je tn ba zagotavljati tudi sredstva za projek1' ki ustrezajo kriterijem medsebojne poVf zave občin, in bi bili osnova za dogovarj* nje in sporazumevanje na območju, ' Pospešiti naložbe v ceste, ki združujejo gospodarska središča, industrijske cone 'n naselja v regiji in omogočajo hitrejšo delovno mobilnost. Z razvitim prometom se bo povezanost med občinami še povečala. Iz dokumenta »Dogovor koroških občin 0 temeljih skupnega družbenega razvoja za razdobje 1976 do 1980« je razvidno, da samoupravno povezovanje in združevanje cela ter sredstev na tem območju nima znacaja regijskega zapiranja, posebej še zato, ker se veliko število delovnih organizacij povezuje medregionalno v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Integracijski procesi v koroških občinah ?° v zastoju, predvsem v nekaterih manj-sih delovnih organizacijah, kot so Ojstrica Dravograd, Imont Dravograd, Stroj adlje ob Dravi, Kroj Vuzenica, Gradbena Podjetje Radlje, Inštalater Prevalje itd. Izjemo v regiji tvori DO Lesna, ki poceni zaokroženo celoto gozdarsko lesnega ornPleksa, ki je bil opredeljen z gozdno S°spodarskimi območji, vendar se bo v pri-0 delovni ljudje in občani opredeljujejo Sv°je interese s samoupravnimi sporazu-cč iti družbenimi dogovori, plani in dru-®lmi planskimi dokumenti. ^Poznanje, da samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje zahteva predhodne strokovne in planske razi-ave, je temelj za odpravo vseh rizičnih ločitev (dolgoročno načrtovanje, širša sPoznanja, informacije, projekti itd.). ^Improvizirane odločitve so vedno precej agane in niso v skladu s hotenji delov-^ ljudi in občanov, kar kaže tudi pra- a na vseh področjih družbenega življenja. analizah in raziskavah imajo po-'netnbno vlogo znanstveno raziskovalne in uge strokovne organizacije, k Raziskovalne organizacije morajo skr-eH za strokovno plat družbenega planirala z vidika gospodarske, socialne in pro-°rske strukture, hkrati, pa te sestavine °vezati v raziskavah in procesih dela. Delo strokovnih organizacij je potrebno °gramsko usmerjati, da bodo kar najte-eJe povezane z nosilci družbenega plani- ranja, to so združeno delo, SIS, KS, občine in medobčinsko sodelovanje. Dokument o medobčinskem sodelovanju predlaga, naj bi se nosilci odločili za nosilca strokovnih raziskav, predvsem tistih, pri katerih je mogoče resnejše medobčinsko sodelovanje in v dejavnostih, ki se prekrivajo, pa jih je na širšem območju mogoče racionalneje reševati. Poleg gospodarskega usmerjanja naj bi z medregionalnim sodelovanjem zaživel družbeno informativni sistem: medsebojno informiranje, sodelovanje, povezovanje in dogovarjanje o skupnih dejavnostih in sodelovanje med občinskimi statističnimi službami, SDK in drugimi imetniki informacij. Periodično bi bilo potrebno izdajati informatorje, ki bodo najprej vključevali dogovorjene pokazatelje in analize, ter posamezne informacije. Medregionalne in medobčinske raziskave bo potrebno tudi sistematično spremljati, da bo mogoče sproti opozarjati na negativne in na pozitivne težnje razvoja in predlagati potrebne ukrepe, da bi mogli doseči določene cilje. V raziskavah je potrebno sproti dopolnjevati in korigirati opredeljeno in dogovorjeno medregionalno in območno sodelovanje in usmeritev. Da bi samoupravni nosilci družbenega načrtovanja v SRS bolj sodelovali pri oblikovanju razvojne politike in programu Breze razvoja v SRS pa tudi v Jugoslaviji, bodo potrebne posebne raziskovalne naloge in informacije, kot so: a) Izdelava raznih informacij in raziskovalnih nalog, ki so povezane z reševanjem razvojnih problemov v SR Sloveniji, zlasti z razvojem infrastrukture, prostorskim planiranjem, pospeševanjem regionalnega razvoja in sodelovanja, vključno s pospeševanjem razvoja manj razvitih območij. Močno morajo biti raziskave usmerjene tudi v hitrejši razvoj kmetijstva in pridobivanja hrane, ukvarjati se morajo tudi s problemi zaposlovanja, pri čemer je treba upoštevati tudi zdomce itd. b) Sodelovanje s strokovnimi in drugimi republiškimi ustanovami ter organi, kot so: republiški upravni organi, zavod SRS za družbeno planiranje: s strokovnimi organi v samoupravnih interesnih skupnostih, strokovnimi organi Gospodarske zbornice in organi raziskovalnih institucij. c) Potrebno je pravočasno poskrbeti za informiranost nosilcev družbenega načrtovanja v SR Sloveniji (OZD, interesne skupnosti, občine in samoupravni organi medobčinskega sodelovanja), problemih in razvojnih tokovih v SR Sloveniji in Jugoslaviji, zlasti ko gre za interese nosilcev medobčinskega sodelovanja. V koroških občinah razpravljajo o predlogu o ustanovitvi medregionalnega odbo- Gregor Pungartnik, dipl. inž., direktor Razvoj rudnikov svinca in topilnice Mežica v srednjeročnem načrtu Stopili smo v drugo leto srednjeročnega razvojnega načrta 1976—1980. Če pogledamo opravljeno delo, moramo ugotoviti, da nismo izpolnili v celoti vseh nalog iz srednjeročnega načrta. Lahko rečemo, da je bilo leto 1976 predvsem leto nadaljevanja del iz prejšnjih programov ter prilagajanja novim razmeram. Te nove razmere so nastopile zaradi novih predpisov na področju investicij in zaostritev pogojev gospodarjenja ter so povzročile precejšnje zamude pri novih programih. Poleg tega je bilo tudi leto gospodarske recesije v svetovnem merilu, kar vedno močno prizadene svinec in svinčene izdelke. Naša glavna skrb je bila predvsem zagotoviti vsem obratom dovolj dela. Lahko rečemo, da je bilo to delo dobro opravljeno. Po zveznem družbenem dogovoru grupacije, ki je bil sklenjen sredi leta 1976, odpade na delovno organizacijo: ra za spremljanje in usmerjanje dogodkov v severovzhodni Sloveniji. Odbor naj bi sestavljali člani OZD, ki so medregionalno povezani, člani svetov občin Koroške, Podravja in Pomurja, medobčinski odbori GZS in medobčinski sveti družbenopolitičnih organizacij SV Slovenije. Na območju koroških občin so v razpravi naslednji dokumenti, ki naj bi omogočili povezovanje hotenj delovnih ljudi in občanov: 1. medobčinsko povezovanje severovzhodne Slovenije na osnovi strokovnih raziskav, 2. dogovor koroških občin o temeljih skupnega družbenega razvoja za razdobje 1976—1980. V izdelavi in v razpravah so še naslednji sporazumi: 3. sporazum o ustanovitvi medregional-nega odbora za spremljavo in usmerjanje dogodkov v severovzhodni Sloveniji, 4. samoupravni sporazum o usmerjenem izobraževanju, 5. samoupravni sporazum o osnovah medsebojnega sodelovanja koroških občin v raziskovalni dejavnosti, 6. samoupravni sporazum o kulturni dejavnosti v koroških občinah, 7. samoupravni sporazum o osnovah razvoja turizma na območju koroških občin, 8. samoupravni sporazum za razvoj stanovanjskega in komunalnega gospodarstva na območju koroških občin, 9. samoupravni sporazum o razvoju trgovine in prometa v koroški regiji. Ti planski dokumenti bi v koroški regiji omogočili tesnejše povezovanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, to povezovanje pa bi bilo hkrati tudi izhodišče za medregionalno in širšo republiško sodelovanje koroških občin. — proizvodnja 26.000 ton svinca na leto do leta 1980 (brez sprememb za celo dobo), — proizvodnja 30.000 ton akumulatorjev, in sicer: 10.000 ton industrijskih akumulatorjev in 20.000 ton akumulatorjev za osebne in tovorne avtomobile. Predvidevanja so stvarna, saj obrati že vrsto let ugotavljajo, da bi lahko prodali veliko več akumulatorjev, kot pa jih izdelajo. Šibka stran zveznega družbenega dogovora grupacije je predvsem v načrtih za gradnjo novih kapacitet pri Trepči, Zleto-vu ..., ker so njihove sedanje kapacitete le delno izkoriščene. Rudnik Mežica je do danes praktično edini izvoznik akumulatorjev na evropski skupni trg, in to že nekaj let s povsem zasedenimi kapacitetami. Značilnosti srednjeročnega načrta rudnika Mežica so v naslednjem: — izvozna naravnanost, — povečava stopnje finalizacije, predvsem v akumulatorje, — ojačanje lastne surovinske baze in modernizacija proizvodnje in predelave rude, — nadaljnje razširjanje novih dejavni sti (izdelava opreme, izdelava raznih del« akumulatorjev, kot so: škatle, cevke, pos de...), — donosnost naložb, — modernizacija in izpopolnitev tehn logdje v vseh obratih, — usmeritev k izdelavi novih vrst izdd kov s področja akumulatorstva, ki pom ni j o bistven korak naprej v tehnologiji, — reševanje problemov varstva okol (delovna mesta, voda, zrak), — zagotovitev družbenega standarda območju rudnika. Poglejmo, kaj pomenijo številke sred njeročnega načrta (tabela št. 1). Celoti dohodek se bo v tem obdobju povečal * s 65 odstotkov. S Izvoz se je povečal za 103 odstotke; p° 3 večanje gre skoraj v celoti na račun izVc za akumulatorjev. V letu 1976 smo že pfl dobili tuje kupce za povečano proizvodni akumulatorjev. TOZD rudnikov svinca in topilnice žica načrtujejo za leto 1980 naslednji P voz: Tabela št. v 000 di Celotni dohodek Indeks a »O .r-> g Sti: o. 04 < P1 o I-> +> Q 10 ■ - cu 1. Rudarski obrati s separacijo in elektrarnami 145.154 129 7 F 2. Metalurški obrati in tovarna ind. akumulatorjev 999.000 176 19 1\ 3. Tovarna starter akumulatorjev Vesna Maribor 445.000 166 16 ^ 4. Tovarna opreme Mežica 99.000 132 8 r 5. Gost. enota Pogorevc 14.641 146 U.T Skupaj: 1,702.795 165 .16-s "-»--•v? V jamo Osnovna Obratna TO 7 D sredstva sredstva T Rudarski obrati s separacijo in elektrarnami 94.000 — 2. Metalurški obrati in tovarna akumulatorjev Žerjav 216.700 19.470 2- Tovarna starter akumulatorjev Vesna — Maribor 23.460 2.346 Tovarna opreme Mežica 23.000 2.300 ^elovna organizacija: 357.160 24.116 (v 000 din) tozd »rse« tozd »mao« 57.713 TOZD »Vesna« 210.067 tozd »tom« — —. S k upaj: 267.780 . Gibanje števila zaposlenih 'z Naslednje tabele: je razvidno Tabela št. 3 Stanji' 1. 1. 1976 1980 rse 635 551 Mao 473 611 Mesna 273 310 TOM 245 300 k>ss ■r^ 324 393 °gorevc 37 39 Sjuipaj^ 1.987 2.204 investicijskih naložbah (tabela št. 4) ° Nastale zamude, ki bodo zahtevale pre-j avitev določenih ciljev za eno do dveh • Zamude so nastale predvsem pri inve-Cljah, ker so vezane na dolgotrajni po-.°Pek pridobitve raznih dovoljenj, sogla-J in podobno. Zaradi pomanjkanja sred-pQV bo treba prestaviti nekatere naložbe 0 letu 1980. Prednost smo dali predvsem lQzbam za varstvo okolja in moderniza-10 Proizvodnje akumulatorjev ter moder-Zacijo opreme v predelovalnih obratih. Skoda ga je Tabela št. 2 Pri zneskih so delno upoštevane podražitve, razne razlike, ni pa upoštevano nepredvideno. Te elemente bomo natančno ugotavljali šele pri izdelavi investicijskih programov. Na kratko bomo obrazložili namembnost naložb, tako da bomo spregovorili o perspektivi rudarskih revirjev. V rudarskih obratih močno zamujamo pri odpiralnih delih, kar so v veliki meri povzročile izredno težke delovne razmere (veliki vdori vode in zruški) pri glavnih odpiralnih delih na koti + 300 m. V letu 1976 je rudarjem uspelo obvladati najtežji del programa. Čaka jih še veliko trdega dela. V dveh letih morajo rudarji odpreti naslednje rudarske revirje: — revir Moreing od kote + 375 m do kote + 300 m, — revir Navršnik od kote + 346 m do kote + 300 m, — revir Topla, — Revir Graben od kote + 353 m do kote + 300 m. To so revirji, ki imajo še dovolj bogatejše rude za precej let. Osnovni dostop do teh revirjev je že pripravljen, izgotoviti je treba še čista odpiralna dela. Naložbe v rudarskih obratih in v separaciji imajo predvsem namen odpreti nove revirje z bogato rudo, opustiti revirje, kjer se sedaj odkopava, modernizirati in racionalizirati proizvodnjo. Pri tem bomo , investicijske naložbe za leto 1976— 1980: Tabela št. 4 (v 000 din) poleg odpiralnih del še koncentrirali izvoz rude na novo izvozno napravo v revirju Graben, odpravili drag transport rude z žičnico in po 7. obzorju ter ukinili številna delovna mesta izven neposredne proizvodnje. Po zaključku del bo črpanje jamske vode koncentrirano v novem črpališču Union, transport rude v vpadniku Graben, proizvodnja komprimiranega zraka na Igrčevi kretnici in v Grabnu. Obseg aktivnega dela jame se bo tudi skrčil. Odpravili bomo uporabo malih vozičkov 0,5 m3 pri glavnem transportu. V tem času moramo zamenjati vso opremo globinskega vrtanja, poenotiti opremo nakladanja in transporta. V separaciji bomo z novo filtracijo pocenili in izboljšali proizvodnjo koncentratov. Nerešeno je še vprašanje kamnoloma diabaza v Javorju. Strokovne službe rudnika so ugotovile obseg ležišča, kvaliteto diabaza ter njegovo uporabnost za gradnjo avtocest in izdelavo kamene volne. Konkurenčna podjetja se protivijo — zaenkrat neuradno — ne toliko odpiranju kamnoloma, ampak finalizaciji, t. j. izdelavi kamene volne. Tukaj bo potrebna širša akcija, ker je zadeva prerasla okvir rudnika. V tem obdobju bomo tudi preusmerili odtok flotacije v stare jamske odkope in s tem rešili problem onesnaženosti reke Meže. Poizkusi v industrijskem obsegu so dobro uspeli. Metalurški obrati in akumulatorska tovarna Mežica Naložbe bi delili na tri področja: — rešitev problema onesnaženosti zraka zaradi topilniških plinov, — modernizacija industrijske priprave sekundarnih surovin, — modernizacija akumulatorske tovarne Mežica. Prva stvar je postavitev drugega filtra za čiščenje topilniških plinov. Program in projekti so gotovi; trenutno teče upravni postopek za pridobitev gradbenega dovolj eni a. Tehnične priprave za gradnjo so že končane. Ker topilnica ne načrtuje višje proizvodnje, tudi ne predvideva večjih naložb. Ker dobiva rudnik iz svojih poslovalnic precej starih akumulatorjev, mora obrat pripravo teh akumulatorjev industrializirati. V ta namen načrtujemo gradnjo manjšega obrata za separiranje teh odpadkov — svinčeni del akumulatorjev od senara-toriev in škatle. Kapaciteta naprave naj bi znašala 10.000 ton le+no. Poleg tega bo potrebno opraviti še veliko dela, da bomo odnravili neus+rezne naprave in ozka grla. Posebno pozornost r.ncvečali varstvu okolja pri delovnih mestih. Modernizacija akumulatorske tovarne Mežica je nujno potrebna. Prostori so postali pretesni in neustrezni. Uvesti bo treba novo tehnologijo, novo opremo, kar na je v sedanjih prostorih nemogoče. Omeniti je treba, da je prostor v Žerjavu enak že od leta 1904, ko je bila postavljena topilnica. Zgraditi nameravamo novo halo v Mežici, kamor bomo premestili tisti del proizvodnje, ki je najbolj potreben modernizacije, t. j. formacija, montaža, odprema, skladišče ter priprava plošč — pastiranje in zorenje. S to modernizacijo bomo lahko izdelali 10.000 ton baterij v boljših delovnih prostorih, kvaliteta baterij bo še boljša, cene pa konkurenčne. Nova tržišča v SSSR in v avtomobilskih tovarnah v Franciji so že pripravljena, treba je postaviti večje zmogljivosti in čim prej doseči zastavljeni plan. V novi tovarni bo znašal celotni dohodek industrijskih baterij več kot 400,000.000 dinarjev. Z gradnjo bi morali pričeti najkasneje spomladi 1978. Gradnja bo tudi velikega pomena za zadovoljitev potreb JNA. Tovarna akumulatorjev »Vesna« — Maribor Tovarno tareta dva problema, ki ju želimo rešiti v srednjeročnem obdobju: — povečanje kapacitet na 20.000 t letno ali 1,000.000 akumulatorjev, — odprava zastarelih proizvodnih prostorov pri proizvodnji plošč (mešalnica, pa-stirnica in zorenje plošč) ter nadomestitev sedanjih prostorov za obratne pisarne, jedilnice in delavnice, ki jih bodo porušili zaradi gradnje hitre ceste. V letu 1977 bomo postavili II. montažno linijo za akumulatorje v plastičnih škatlah in ustrezno povečali formacijo. S tem bomo dosegli kapaciteto 800.000 kom letno. Prodaja je že zagotovljena v tovarnah Chrysler, Renault, Peugeot in Citroen. Doma bomo oskrbovali TAM, IMV, CIMOS, JNA, FAP in druge. Modernizacija objektov III. in IV. sta pa še odvisna od gradnje hitre ceste. Vloge za pridobitev dovoljenj smo že oddali. S tem se bo rudnik Mežica uvrstil med velike proizvajalce akumulatorjev v Evropi. Tovarna opreme Mežica: V zadnjih letih se je tovarna dobro uveljavila s svojim novim proizvodnim programom. Vzporedno s tem je zadostila potrebam ostalih TOZD pri izdelavi separacijske opreme, strojev za akumulatorsko industrijo ter železnih zabojev za industrijske baterije. Pri tem je vključena tudi nova TOZD »Elmont«. Srednjeročni načrt predvideva postavitev proizvodne linije za izdelavo železnih zabojev in modernizacijo opreme obdelo-valnice za proizvodnjo strojev. S temi naložbami bomo dosegli dvoje: — oskrbeli povečane potrebe akumulatorske tovarne Mežica po železnih zabojih, — izboljšali kvaliteto dela obdelovalni-ce pri istočasnem povečanju zmogljivosti oddelka. S tem se bo izboljšala konkurenčna sposobnost TOZD, ki bo lahko prevzela številna dela v TOZD rudnika Mežica, kar danes zaradi zastarele opreme ni bilo povsem mogoče. Vzporedno s tem se bo povečala pokrita površina delovnih prostorov za oba bivša obrata — strojni in elektro-obrat. Prvi del programa bo končan v letu 1977. V nekaj dnevih bomo že pričeli z gradbenimi deli. Do pomladi 1978 bo po naših predvidevanjih že tudi zaključena modernizacija obdelovalnice. S tem bo lahko TOZD začela pripravljati boljši pro- izvodni program, ki ji bo odprl nove perspektive. Velike možnosti ima pri komple-tiranju ponudbe za industrijske baterije. Investicijski program za osvojitev te proizvodnje že izdelujejo. Industrija gumijastih proizvodov Mošenik Industrija gumijastih proizvodov Mošenik je v zaključni fazi izgradnje. V mesecu marcu dobimo opremo iz ZDA za izdelavo aku-posod za tovarno akumulatorjev v Mežici. V letu 1978 lahko pričakujemo iz te tovarne naslednje izdelke: Pg cevke, akumulatorske škatle iz tnde gume, poliestrske posode za specialne baterije, aku-posode iz polietilena za industrijske baterije. S tem programom bomo bistveno zmanjšali potrebe iz uvoza in dosegli večjo konkurenčnost in kvaliteto pri izdelkih obeh tovarn — v Mežici in v Mariboru. V tej tovarni bomo razširili program tudi na izdelavo škatel iz polipropilena in pokrovov. Energija, skladišča Vprašanje energije bomo reševali skupno s programi. Tako bomo reševali napajanje novih proizvodnih enot z električno energijo, kakor tudi razdeljevanje energi- je. Ze v letu 1977 bomo poenotili ogrev® nje prostorov na Glančniku in v ZerjaV Istočasno bomo v letu 1977 pričeli reševa problem centralnega skladišča v Žerjavi ^ Delo bomo mehanizirali in uvedli posl® vanje z računalnikom. Ravno tako bot vzporedno z investicijami v vsakem ^ ■— jektu reševali problem jedilnic, sanit®1 in ostalih pomožnih prostorov. 01 ni Stanovanja in družbeni standard V srednjeročnem načrtu predvideval® za dobo 1976—1980 naložbe v skupne® znesku 102.388.000 din. lai st: Zaključek Pc Ugotovimo lahko, da se bo močno spri so menila struktura proizvodnje: več boi* Va predelovali in proizvajali nove izdelke.1 Pr tem se bo zmanjšal delež težkega fizične? Pc dela, ki ne prinese nobenih gospodarski ^ učinkov, povečal se bo delež mehanizit nega ali avtomatiziranega dela. Delov® . organizacija po letu 1980 ne bo več p*c g£ dajala ne surovin niti zlitin v blokih, al® s pak samo proizvode. Čaka nas torej ® ^ zelo veliko dela, da bomo pripravili p®* šg grame in dokumentacijo še več pa kasn® V( je, ko bomo načrte uresničevali. ra ŠČ m ukv Milan Čurin Gozdarstvo v Mežiški dolini S Občina Ravne na Koroškem je ena izmed tistih občin v Sloveniji, ki so njene površine poraščene pretežno z gozdnim drevjem. To razmerje znaša pri nas 76:24 odstotkov v korist gozdov. Za gozd se štejejo tudi površine naših planin Pece, Uršlje gore, Raduhe in Olševe nad gozdno mejo, kar pa v skupnem odstotku gozdnatosti ni tako veliko, da bi zmanjševalo pomen močne gozdnatosti naše občine. Kljub temu pa je zelo malo ljudi zaposlenih v tej panogi — v primerjavi s celotnim številom zaposlenih v občini. Gozdarstvo zaposluje vsega 214 ljudi. Od tega je 189 moških in 21 žensk. Poleg tega pa je še občasno za- k( poslenih v gozdarstvu (za nekaj mesec® zq na leto) okrog 400 ljudi, to so kmetje •'n: lastniki gozdov, ki delajo bodisi v proi da brez teh ni normalnega življe- ® „^a ,^ravnavanje vodnega in vremenske-t ga Sls^erna in s tem zagotovljena preskrba j v°do, preprečevanje plazov na strti v. Pobočjih in odnašanje zemlje, preči- { vanje zraka, nudenje mirnega in zdra-ga okolja za delovnega človeka, ugod-‘ s stališča ljudskega odpora, zatoči-divjadi in ostalega živalskega sveta, vir °gih zdravilnih zelišč, gozdnih sadežev, gob itd. Sečnja lesa v višini 78.700 m3 je do-Ceria za obdobje do leta 1980 in se ne °re povečevati. Predstavlja pa 97 odstot-e z?v Prirastka. Iz tega sledi, da bomo go-°ve obdržali na sedanji ravni, oziroma 2nc>Znatn0 izb°ljševali zalogo lesa, kvalitetno ^ozci°vi nedvomno pridobivajo, saj Vse sečnje in vlaganje usmerjena tudi /to smer. TC ’Za H °bseS proizvodnje že vnaprej —1 5 dol vSetietje pa tudi za daljše obdobje — /itj 'j/11, proizvodnje ni mogoče povečevali .' *ato se gozdarski kolektivi z uvaja-J m mehanizacije, gradnje gozdnih cest, j1 let Jan;’em nove tehnologije in podobno iz jjeav v leto zmanjšujejo. Tudi v prihodnje * Za SS Prtoakovati rahlo upadanje števila Poslenih v gozdarstvu. no ?Vne razmere v gozdarstvu so izred-0 težavne, saj konfiguracija terena in Pske vremenske prilike onemogočajo rmalna vsakodnevna dela, zato je mno-'zPadov delovnega časa in mnogo iz-Pljenih delovnih ur pri hoji do delovi-, ’ Prenašanju orodja in goriva na delo-sjl nd drevesa do drevesa, težavnih, vča-y komaj prehodnih terenov in podobno. .. 0 je poslovanje gospodarskih organiza-J na robu rentabilnosti, cene hlodovini n/e tri leta niso spremenile, so zamrznje-> nasproti temu pa so se v tem času moč-na ./dražile energija, pogonska goriva, , 'sale so se družbene dajatve, osebni “Odki itd. Gozdarski kolektivi stojijo j.j težko nalogo. Če hočemo Obvarova-Vse pozitivne funkcije gozda v takšni kot so sedaj, je nujna družbena po-jp. c’ rnajhni kolektivi ne bodo zmogli sa-«pr. , eb bremen, prednosti in koristi pa , 1 imeti celotna družba. Lep- primer ta-„ / neskladja je strošek za vzdrževanje Veg cest’ k* Je že tako velik, da ga ni u niogoče zadostno planirati. Ceste pa ki a tjajo tudi mnogi drugi uporabniki, Pa za vzdrževanje ne prispevajo nič. Zaradi splošnih koristi pa morajo biti ceste vzdrževane vse leto, čeprav jih gozdarstvo potrebuje samo do dva meseca na leto. V skladu z vsemi omenjenimi težavami in obremenitvami so tudi osebni dohodki, glede na težavnost dela, nizki, in tudi sredstva za ostali družbeni standard so premajhna, da bi zadostila potrebam. TOZD gozdarstvo Črna na Koroškem je v letu 1976 izplačal povprečne OD na zaposlenega v višini 4.012,00 din, v letu 1975 pa 3.473,00 din. V letu 1976 pa smo ustvarili pozitivni ostanek dohodka v višini 546.000 din, kar bo komaj zadoščalo za izplačilo regresa za dopust, kolektivno zavarovanje članstva, odpravnine in jubilejne nagrade. Letno ustvarjamo približno 1,100.000 din stanovanjskega sklada po stopnji 9 odstotkov. Najmanj 90 odstotkov vseh stanovanjskih sredstev uporabimo za družbeno gradnjo stanovanj in odplačilo anuitet, ostalih 10 odstotkov pa namenimo za kredite individualnim graditeljem. Stanovanjska problematika je pereča predvsem zaradi tega, ker se mladi delavci selijo s planin v dolino, v urbane centre. Dogaja se, da imamo po planinah stanovanja zgrajena v prejšnjih letih, dostikrat nezasedena. V celoti pa smo rešili vprašanje priho- Janez Žnidar, inž. m \ Za zdravo okolje da na delovišče in z dela. V ta namen imamo na razpolago 5 kombijev, ki v jutranjih urah prepeljejo delavce na delovišča, oziroma v bližino delovišč, popoldan pa jih spet razvozijo do bivališč. To seveda velja za vse delavce, ki stanujejo v naseljih v dolini, medtem ko nekateri (približno 30 odstotkov), ki stanujejo v planinah, hodijo od doma do delovišča peš. Kljub vsem težavam in nerešenim problemom pa gozdarji svoje delo opravljamo redno in zagotavljamo, da bomo gozdove ohranili na zadovoljivi ravni v zadovoljstvo in v korist celotne slovenske družbe. Kako smo gospodarili v preteklem letu in kako kaže za naprej V tovarniškem glasilu smo vas sproti obveščali o proizvodnih rezultatih v letu 1976. Vse leto smo zaostajali za načrtovanimi količinami in vrednostmi, stanje pa se ni bistveno popravilo niti do konca leta. Sprememba načina ugotavljanja dohodka (po plačani realizaciji) ter našteti in drugi kazalci so nas opozarjali, da bomo leto 1976 zaključili s slabšimi gospodarskimi rezultati kot leto 1975 in kot smo jih načrtovali. Bilanca za lansko leto nam kaže, da se je tudi v železarni Ravne znižala reproduktivna sposobnost tako kot v večini gospodarskih organizacij. Na zmanjšanje proizvodnje je vplivalo manjše povpraševanje na trgu. Naši veliki kupci izdelkov črne metalurgije so veletrgovine. Prodaja tem kupcem pa je bila v preteklem letu za polovico manjša kot pred leti. Na to je vplival med drugim tudi prehod na obvezno plačilo izdelkov 15 dni po prejemu blaga in pa zmanjšan obseg posredniške vloge trgovine. Vse tiste organizacije združenega dela, ki niso imele zadosti obratnih sredstev, so zmanj- ševale nakupe in mednje spadajo tudi trgovine. V takih razmerah je povečan izvoz delno omogočil boljšo izrabo kapacitet, čeprav je na drugi strani vplival na nižjo akumulacijo. Ker pa je usmeritev v izvoz že nekajletna akcija vseh obratov železarne, je bila hitra preusmeritev tudi mogoča. Pospešili smo izdelavo že naročenih izdelkov za izvoz in pridobili še nekaj novih naročil. Obenem smo začeli reševati tudi tehnološko proizvodne probleme, da bi osvojili proizvodnjo izdelkov, ki jih trg želi, ter poskušali doseči kar največjo kakovost izdelkov, jih izdelati v želenih rokih in ob čim nižjih stroških. Izdelali smo 8 odstotkov manj jekla kot leta 1975, izdelkov za prodajo pa celo 11 odstotkov manj. Vrednost prodanih izdelkov pa je bila 3 odstotke manjša kot v preteklem letu. Manj kot obrati črne metalurgije so za dosežki v letu 1975 zaostali kovinsko predelovalni obrati. Količina prodanih izdelkov teh obratov je nižja le za 7 odstotkov, medtem ko je eksterna rea- lizacija v primerjavi z letom poprej kar za 13,3 odstotka večja. To povečanje je bilo mogoče zaradi spremenjenega asortimenta izdelkov v TOZD mehanske obdelave. Posebno se je povečal izvoz. V primerjavi z letom 1975 smo izvozili za 25,7 odstotka več, v mehanskih obratih pa celo za 32,8 odstotka več. Izvoz predstavlja v celotni delovni organizaciji okrog 15 odstotkov vrednosti, v nekaterih obratih pa presega celo 50 odstotkov. Ne glede na zmanjšan obseg proizvodnje pa je število zaposlenih poraslo za 1,3 odstotka v primerjavi z letom poprej. To je v naših razmerah razumljivo, saj so strokovnjaki, ki so prišli iz šol in ki so se zaposlili, še kako potrebni za izboljšanje razmer v prihodnje. Po drugi strani pa je povečano število zaposlenih vplivalo na znižanje produktivnosti in povečanje sredstev za osebno porabo. Sredstva za bruto osebne dohodke in prejemke so se v primerjavi z letom 1975 povečala za 21 odstotkov. Zaradi nižje proizvodnje je bil celotni prihodek (zmanjšan za interno realizacijo) celo nižji kot v letu 1975. Zaradi nekoliko nižjih materialnih stroškov in stroškov storitev pa smo dosegli približno enako vrednost družbenega proizvoda kot v prejšnjem letu. Celoten prihodek je bil razdeljen takole: 1975 1976 Celotni dohodek 100 °/o 100 °/o Material in storitve 62,2 #/o 61,9 % Družbeni proizvod 37,8 % 38,1 % Amortizacija predpisana 4,0 °/o 6,9 %> Amortizacija nad predpisano 4,4 °/o 2,8 %> Skladi DO 8,1 °/o 2,6 °/o Bruto OD 13,7 °/o 16,7 °/o Samoupravno pogodb. in zakon, obvezn. 6,0 °/o 6,5 °/o Sred. PS za obvezno združevanje 1,6 °/o 2,6 °/o Iz podatkov se vidi, da je družbeni proizvod skoraj enak, seveda pa je dosežen z večjim številom zaposlenih, kar pomeni, da je bila produktivnost nižja. Družbeni proizvod je razdeljen tako, da so bila sredstva amortizacije in skladov delovne organizacije nižja, povečal pa se je delež osebne in družbene porabe. Naslednji pregled to ugotovitev potrjuje. 1975 ("/o) 1976 (°/o) Družbeni proizvod 100,0 100,0 Amortizacija in skladi delovne organizacije 43,7 32,1 Bruto osebni dohodki in prejemki 36,2 44,1 Del DP za širšo družbeno skupnost zunaj delovne organizacije 20,1 23,8 Podatki za leto 1976 kažejo, da se je osebna poraba in poraba širše družbene skupnosti v lanskem letu močno povečala na račun akumulativnosti delovne organizacije. Ker je del bruto osebnih dohodkov prihodek interesnih skupnosti, se je seveda v enakem razmerju povečala tudi tovrstna poraba. Tako nadaljevanje gospodarjenja in delitve dohodka tudi v letošnjem letu bi resno ogrozilo s srednjeročnim planom zastavljene naložbe TOZD železarne v razširjeno reprodukcijo in družbeni standard. Pogoji gospodarjenja se v začetku leta še niso izboljšali, v nekaterih primerih bi celo lahko ocenjevali, da so se poslabšali. Rahlo izboljšanje je čutiti pri večjem povpraševanju po naših izdelkih, neugodno pa vplivajo na gospodarjenje povečevanje cen surovinam in materialu in veliki pritiski na povečanje skupne in splošne porabe, kar bo povečevalo stroške. Zamrznjene cene na domačem trgu in močna konkurenca na inozemskem trgu nam bodo omogočile večje doseganje dohodka le z racionalnejšim gospodarjenjem. Povečati moramo predvsem proizvodnjo kvalitetnih, akumulativnih in na trgu iskanih izdelkov. Večje količine pomenijo hkrati nižje fiksne stroške na enoto izdelka in s tem večji dohodek pri vsakem izdelku. Gospodarna izraba materiala in uporaba osnovnih sredstev mora biti drugi cilj našega dela. Zmanjšanje neuspele proizvodnje in višji izpleni vloženih materialov lahko bistveno vplivajo na povečanje dohodka. V letošnjem letu ponovno načrtujemo povečanje zaposlitve. Kot smo videli, je precejšen del dohodka potreben za osebno porabo. Na žalost je tako, da je še vedno premajhna odvisnost med učinkovitostjo dela posameznika, TOZD ali delovne organizacije in osebnimi dohodki. Če bomo uspeli vzpostaviti večjo soodvisnost, se bo izboljšala tudi izkoriščenost delovnega časa in znanja, manj bo izostankov in večji bo dohodek. Gospodarjenje pa je odvisno tudi od izkoriščanja denarnih in drugih sredstev. Kmetijstvo vsakega kraja sodi med dejavnike, katerih razvoj je pogojen z naravnimi razmerami; to sta razpoložljiv ob- Analiza bilance kaže, da se je obračan] sredstev poslabšalo v primerjavi z letoi poprej. Skrajšala se je le vezava obrrt nih sredstev pri kupcih, in to zaradi noV> predpisov. Zaradi težav v proizvodnji 1 plasmanu pa so se zaloge povečale za Vf kot 30 odstotkov. Manjša pospešena am® tizacija, večja aktiviranja in revalorizac ja osnovnih sredstev so vplivali na rno< no povečanje sedanjih vrednosti osnovni sredstev. Manjši obseg dela ter večja vre1 nost uporabljenih sredstev so povzroči počasnejše obračanje sredstev. V prihO( nje si bomo zato morali prizadevati za zrt ževanje zalog in hitrejše obračanje finari nih in drugih sredstev. Večja akumulatl' nost v tekočem poslovanju (znižanje str< škov itd.) pa bo omogočila tudi hitrej^ amortizacijo osnovnih sredstev. S sprejetjem novega zakona o združ* nem delu in oblikovanjem novih TOZDI prenesena tudi odgovornost za gospodar]1 nje na zaposlene v TOZD, zlasti pa na rt moupravne in poslovodne organe. Novi dohodkovni odnosi, za katere srt se dogovorili s samoupravnim sporah mom o združitvi v DO, so naravnani » ko, da spodbujajo boljše gospodarjenj Čeprav je letos prehodno leto, ko se no' organizacija šele uvaja, pa to ne bi sm^ zavreti prizadevanja za doseganje s pl! nom zastavljenih ciljev. Mobilizacija vs( delavcev za doseganje maksimalnih rezrt tatov, racionalno vodeni in dobro pripra* ljeni sestanki, na katerih naj obravnav* jo probleme in sklepajo o potrebnih ukrt pih ter zaposlene informirajo o dosež nem, morajo postati vsakdanja praksa. Če bomo ubrali to pot, uspehi ne mor1 jo izostati. K izboljšanim pogojem gospodarjenj pa lahko prispeva s svojim obnašanj®1 in ukrepi tudi širša družbena skupnost. seg in kakovost plodne zemlje. Zaradi v®( no večjih potreb po uporabi prostora v n' kmetijske namene in erozijskih proces® Nove perspektive Jože Pratnekar, dipl. inž. agr. Kmetijstvo v ravenski občini Skedenj pri Osojniku v Bistri P °dna tla niso trajna dobrina, zboljšanje l ^ rodovitnosti pa omejujejo fizične, ftične in ekonomske možnosti. Kmetijstvo po gospodarski plati za ra-nsko občino ne predstavlja pomembnejša deleža. Razvito železarstvo in rudar-pVo daje dolini pečat industrijske občine. 0 celotnem dohodku in družbenem pro-vodu je kmetijstvo udeleženo le z nekaj stotki. Po številu prebivalstva, ki se JarJa s kmetijstvom, smo tudi nekje na enjem mestu v slovenskem merilu. V le-.U ^976 je bilo v občini samo še 7,1 odst. •> di, ki se ukvarja s kmetijstvom. Poleg romnega deleža kmečkega prebivalstva je tudi starostna struktura ljudi sila j ®uf°dna. Veliko je ljudi, starejših od 60 .. 1d veliko otrok. Najmočnejša delovna a J e odšla v dolino v industrijo, za več-lrn kosom kruha. Kljub vsem ugotovitvam pa predstavlja etijstvo pomembnega nosilca gospodarja, družbenopolitičnega in socialnega v°ja naše samoupravne skupnosti. Vloga kmetijstva v občini Močna industrijska razvitost nareku-Velike potrebe po hrani, predvsem po (irf°k0Vr n'h živalskih beljakovinah es°> mleko, jajca in tako dalje). SaDo Mnskega leta smo morali večino me-lri mleka uvoziti iz drugih krajev, če-_ v na drugi strani v občini obstajajo , encialne možnosti, da pridelamo večino . ne doma. Hribovske in gorske kmetije, ne r S° uS0ge v letu 1976. zd Sprejem samoupravnega sporazuma o ruvanju sredstev za solidarno dopolnje-^Programov v občinskih skupnostih v le- s_~~ Razprava o predlogu samoupravnega Porazuma o temeljih srednjeročnega načrta eJavnosti za obdobje 1976—1980. Razprava o izhodiščih plana za leto 1977. lip azPrava o valorizaciji sredstev dovo- li ne Porabe za leto 1976 in sprejem aneksov sj arr*oupravnemu sporazumu za vzajemne in sredst° na'°£e ’n solidarno dopolnjevanje Ugotovimo lahko, da smo na skupščinah n Programa dejavnosti v glavnem obrav-a i financiranje in sprejemanje samoupravnih aktov. rem ^^ngnfskimi odnosi v skupnosti ne mo-so zadovoljni, saj se delegacije še ni- v _ Povezovale z delovnimi ljudmi in občani jg^^ih bazah, še več problemov pa nakazu-jo vodje konferenc delegacij, ker na sestan-ran n.efateri ne dosežejo sklepčnosti, saj so na 0gi delegati v tem času spremenili delov-0bvnlasfa. Poskušali smo delegate predhodno hia to je istočasno sistem izobraževa- dele Pa- S0 se odzvali vabilu v glavnem tisti neg problematiko in dejavnost social- kat .s'crbsfva dokaj dobro poznajo, ne tisti, 2e^m Je bil sestanek namenjen, reri vr*ni odbor je imel 6 rednih in eno iz-U(j oo sejo. Poleg članov IO (11 članov) se ;;C(j oznjejo sej predsednik skupščine, pred-stvv? a °beh zborov in predsednik odbora za Sagoupravni nadzor strof organov socialnega skrbstva in la / Vne službe pogojujejo javna pooblasti-SpoT ak°nski predpisi, statut samoupravnega jih azuma Rd.) in informacije o problemih, ki aj. Posredujejo delegati in občani neposredno Za .V drugih skupnostih, društvih in organi-njQx Probleme posameznikov in skupin je v0f UsPešno reševati, če so informacije pra-Pa v*}6- obravnavo socialne.problematike lave a kadrovski sestav strokovnih de-a0st.ev (socialnih delavcev) in finančne zmož-ko i*’ lo sveta je odvisno tudi od tega, ka-Post s*rok°vna služba opravila ugotovitveni sIu>?P°k- Pred sejo sveta doda strokovna °a še mnenja socialne komisije pristojne KS, ki daje svetu v obravnavanje še dodatne predloge. S tem je vzpostavljeno tesno sodelovanje delovanja skupnosti socialnega skrbstva s krajevno skupnostjo. Tako organizirano samoupravno odločanje o pravicah, ukrepih in načrtovanju pa zahteva tudi veliko dodatnega administrativnega dela. 3. Svet za varstvo otrok in družine Svet (7-članski) je imel v letu 1976 osem sej, vse so bile sklepčne z 90-odstotno povprečno udeležbo. Svet je sprejel 122 odločb, 213 sklepov in priporočil. V petih primerih so se stranke na odločbe sveta pritožile na drugostopenjski organ, ki je pritožbe zavrnil, v enem primeru pa postopek še ni končan. Delo sveta je zelo odgovorno in naporno zaradi velikega števila primerov, ki so zelo različni. Najteže rešljiva je družinska problematika — socialni pojavi v družinah, neurejeni medsebojni odnosi in ekonomske razmere. Nerešena stanovanjska vprašanja pa rešitve problemov najdalj zavlačujejo. Novi zakon o zakonski zvezi pa daje svetu še nove pristojnosti predvsem v preživninskih zadevah, zato bi bilo potrebno razmisliti o imenovanju dveh svetov za varstvo otrok in družine. V nekaterih nujnih primerih izdaja odločbe o postavitvi pod skrbništvo ali postavitvi začasnega skrbnika strokovna služba takoj (s pooblastilom sveta), na naslednji seji pa jo svet potrdi in podpiše. Včasih vabimo na sejo sveta tudi strokovne delavce iz zdravstva ali šolstva, da si problem bolj osvetlimo in kar najbolje ukrepamo. 4. Svet za varstvo odraslih oseb je imel v letu 1976 pet sej. Seje so bile sklepčne. Povprečna udeležba je bila 85-od-stotna v svetu je prav tako 7 članov. Svet za varstvo odraslih je na svojih sejah v letu 1976 sprejel 107 sklepov. Na sejah je obravnaval največ 43 primerov, najmanj pet. Seje smo sklicevali povprečno vsak drugi mesec. Izdali smo 84 odločb, na katere ni bilo nobenih pritožb. S socialnimi komisijami pri KS tesno sodelujemo, kar zelo pomaga pri reševanju problematike. Vendar vseh problemov svet in strokovna služba ne moreta rešiti (materialni in kadrovski položaj). 5. Komisija za razvrščanje otrok in mladoletnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju Komisija je sedem članska in odloča na prvi stopnji. Strokovni sestav komisije, pristojnosti in način dela določata zakon o razvrščanju in posebni pravilnik o razvrščanju otrok in mladoletnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. V komisijo so imenovani strokovnjaki iz podopsihiatrije, Porabniki socialnega skrbstva v letu 1976: Stanje 1. 1. 1976 Na novo evidentiranih v letu 1976 Izločeni v letu 1976 Stanje 31. 12. 1976 Oblika socialnega skrbstva v letu 1976: Skrbstveni ukrepi: skrbništvo rejništvo posvojitev odvzem otrok odvzem roditeljskih pravic urejanje stikov in izdaja mnenj v raz veznem postopku urejanje priznanja očetovstva urejanje preživnin urejanje zadev v zvezi z usposabljanjem otrok izvrševanje vzgoj. ukrepov po sklepih sodišča sodelovanje s sodnikom za prekrške — mnenja za kaznovanja mladoletnikov prevzgojno delo z otroki in mladoletniki Druge pomoči: urejanje odnosov v družinah in okoljih razna svetovanja priporočila in svetovanja pri zaposlovanju reševanje stanovanjskih problemov — priporočila psihologije, specialne pediatrije, ortopedago-gike in specialne pedagogike za motnje vedenja in osebnosti. Delo te komisije je izredno odgovorno in zahtevno. V letu 1976 je bilo prijavljenih v obravnavo 33 otrok. Od tega je komisija razvrstila 7 otrok. Pri pregledih in teamski obravnavi je pri 21 primerih ugotovila, da otroci po svojih umskih sposobnostih s posebno pomočjo, še lahko uspešno obiskujejo osnovne šole. V pet primerih pa je otroke (do 5. leta starosti) predlagala v ponovno obravnavo v letu 1977. Na podlagi izvida in mnenja te komisije je svet za varstvo otrok in družine izdal štiri odločbe o napotitvi na posebno osnovno šolo. Na eno od teh so se starši pritožili na drugostopenjski organ. Zadeva je še v postopku. Dve odločbi pa so izdali za napotitev v Zavod za delovno usposabljanje mladine v Črni. Za enega učenca pa je komisija ugotovila, da bi ga lahko ponovno prešolali s POS na osnovno šolo. Svet za varstvo otrok je izdal še štiri odločbe staršem o odvzemu vedenjsko in vzgojno zanemarjenih otrok in oddajo v vzgojni zavod oziroma prehodni mladinski dom. V enem primeru so se starši pritožili na drugostopenjski organ (svet pri SSSS v Ljubljani), kjer je zadeva še v postopku. 6. Socialno humanitarne organizacije V občinski skupnosti socialnega skrbstva Ravne sestavljajo zbor izvajalcev poleg delegatov ZDUM Črna in Doma oskrbovancev v Dravogradu samo še delegati socialno humanitarnih organizacij in društev. Tem organizacijam in društvom se prizna vloga izvajalcev, ker opravljajo vrsto nalog evidentiranja socialnih problemov. Poleg tega s prostovoljnim delom skrbijo za posamezne skupine socialno ogroženih občanov ter prosvetljujejo in vzgajajo občane za medsebojno pomoč. Njihovi programi dela pa niso vključeni v minimalni program socialnega skrbstva, zato je vprašanje sredstev za njihovo redno dejavnost za zdaj še nerešeno, čeprav ni dvoma, da bo nujno potrebno tudi za to družbeno priznano delo zagotoviti sredstva. II. OBLIKE POMOČI Pomoč socialnega skrbstva je materialne in nematerialne narave. Rešujemo probleme ali pa aktiviramo posameznike in jim pomagamo pri odstranjevanju težav. V teh pomočeh se prepletajo kurativni in preventivni vidiki in k sodelovanju pritegnemo tudi druge skupnosti in dejavnike. Ko smo začeli voditi enotno obvezno statistično evidenco o uporabnikih in oblikah socialne pomoči, kar je velika dodatna obremenitev strokovne službe, lahko posredujemo precej točne podatke o številu uporabnikov in oblikah pomoči (evidentirana je samo glavna pomoč ob mnogih dodatnih) v letu 1976. Štev. porabnikov 900 689 771 818 62 36 2 2 2 91 107 108 34 44 Skupaj 50 81 48 68 58 24 619 198 Pomoči odraslim osebam: urejanje problemov oseb v zavodskem varstvu urejanje nege in strežbe na domovih urejanje pomoči po odpustu iz zapora (zaposlitve) Družbene denarne pomoči in oskrbnine stalne družbene denarne pomoči začasne, enkratne, za šolanje rejnine plačevanje oskrbnin v zavodih pomoči v naturalijah (naročilnice za živila) urejanje zdravstvenega zavarovanja upravičencem do denarnih pomoči Vseh evidentiranih oblik varstva III. PROBLEMI PRI SOCIALNO SKRBSTVENEM DELU 1. Varstvo otrok in družine Doslej so bili organi socialnega skrbstva in njena strokovna služba dolžni nuditi staršem razne oblike pomoči pri izvrševanju njihovih roditeljskih dolžnosti za vsestranski razvoj otrok in tudi ukrepati, kadar je to potrebno v zaščito otrok brez staršev. Vse te določbe so bile zapisane v različnih zakonih, sedaj pa vse obravnava novi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. S tem zakonom, ki je pričel veljati 1. 1. 1977, pa prevzemajo organi socialnega skrbstva še nove odgovorne naloge, nekatere se prenašajo od sodišč na te skupnosti. Nekatere naloge prevzete 1. 1. 1976 in 28. 2. 1976. — Na podlagi dogovorov uskladiti višine preživnin na realno osnovo (ta dogovor ima izvršilno moč) in potem valorizirati te preživnine z dogovorjenim odstotkom glede na porast življenjskih stroškov. Občinsko sodišče Slovenj Gradec nam je odstopilo 183 zadev, sledilo pa jih bo najmanj še 50. — Izdaja odločb o spregledu zadržkov ob sklenitvi zakonske zveze (mladoletniki, sorodstvena razmerja). — Odločanje o stikih staršev z otroki, če ne žive skupaj, ali razvezanih staršev. Pri nezakonskih starših se lahko ukrepa z odločbo, ki stike povsem prepove, če so v škodo pri vzgoji otroka. — Se bolj zahtevna nova naloga pa je ureditev predzakonskega svetovanja. Obvezno bi morale občinske skupnosti ustanoviti zakonsko svetovalnico do leta 1980. Čimprej bi morali urediti vsaj predzakonsko svetovanje. Republiška skupnost social- Stev. porabnikov Skupaj 46 122 12 180 156 236 22 86 16 121 637 1634 nega skrbstva je že imenovala komisijo za organizacijske in vsebinske priprave za ustanovitev teh svetovalnic. Koordinacijski odbor za načrtovanje družine pri RK SZDL in svetovalni center za otroke, starše in mladoletnike v Ljubljani sta ob sodelovanju strokovnjakov različnih znanstvenih vej izoblikovali vsebinski program predzakonskega in zakonskega svetovanja. — Informativno-vzgojni program, namenjen bodočim zakoncem, obsega predavanje iz različnih strokovnih vidikov: psihološkega, sociološkega, medicinskega, socialnega, pravnega in pedagoškega. Da bi se program predavanj lahko skrčil na minimum (5 do 6 ur) bomo udeležencem posredovali pismeno gradivo z vseh teh strokovnih področij. To je nujni minimalni program za začetek. Pozneje pa bi morali uvesti še standardizirani program (12 do 18 ur) ter še program za individualno delo. — Da bi se finančna bremena za to dejavnost, ki ne bodo majhna, lahko porazdelila, se je strokovna služba že dogovarjala z ostalimi strokovnimi službami socialnega skrbstva v koroški regiji, da bi uredili območno svetovalnico za bodoče zakonce, vsaj za prebroditev začetnih težav. — Glede na izredno družbeno pomembnost predzakonskega in zakonskega svetovanja bodo o organizaciji in kvantifikaciji programov morali sklepati tudi pristojni družbenopolitični dejavniki v občini, oziroma regiji. 2. Varstvo otrok in mladine, motenih v telesnem in duševnem razvoju V letu 1976 je strokovna služba obravnavala naslednje število otrok in mladoletnikov, ki so na usposabljanju po stopnjah motenosti v specialnih zavodih: Na skupščini skupnosti so delegati vpraša' li (to so obravnavali tudi na skupščini skup nosti socialnega varstva), zakaj v VVZ Kavo1 ne sprejemajo duševno manj razvitih otrok Kolikor takega otroka ni primerno vključit v številne skupine, ker bi motil ostale, so pr®' dlagali naj VVZ na Ravnah uredi pose' ben oddelek, predvsem pa bi bilo potrebni zajeti otroke, ki so tik pred šoloobveznostj* in bi morali obiskovati »malo šolo«. Poseben problem pa je zaposlovanje ve denjsko motene mladine, za kar obstajajo P® sebni predpisi (zakon o izvajanju vzgojnii ukrepov, zakon o prekrških, kazenski za ko nik itd.), pa jih ni moč izvajati, saj ni v obči' ni nobenih prostih delovnih mest niti za ak' solvente poklicnih šol. Pogosti so primeri, da sodišča ne izdaj* sklepa o prenehanju zavodskega skrbstva dokler mladoletni nima primerne zaposlitve vendar tega ni mogoče urediti tudi po večme sečnem prizadevanju socialnega delavca. 3. Varstvo odraslih in starih oseb s posek nimi socialnimi problemi Družbeno denarne pomoči Tretja konferenca ZK o problematiki s®' cialne diferenciacije je poudarila, da je drul' beno nesprejemljivo, da ob takem standard* v naši družbi še vedno živi del ljudi v p®' manjkanju. Sprejeta je bila družbena obveZ' nost zagotoviti tistim občanom, ki jim je drU' žbena denarna pomoč edini vir sredstev z* preživljanje, to pomoč vsaj v višini polovic* pokojnine z varstvenim dodatkom. V let* 1974 je SO Ravne sprejela odlok, da se ta p®' moč upravičencem dodeli v višini 600 din m® sečno, kar je takrat predstavljalo polovico p®' kojnine z varstvenim dodatkom (1200 din). ' 3 letih pa se je zvišala ta pomoč samo na 72* din, medtem ko znaša najnižja pokojnina1 varstvenim dodatkom 1900 din. Koliko pa sf se med tem časom zvišali življenjski stroški je vsem znano. Na predlog republiške skupnO' sti socialnega skrbstva, je skupščina v decerU' bru sprejela sklep, da se upravičencem, ki ji®1 je družbena denarna pomoč edini vir prežiV' ljanja, zviša za 40 mesečno, kar naj bi pokri' la valorizacijska sredstva, in to od 1. 10. 197' naprej, tako da sedaj prejemajo pomoč v viši' ni 760 din. Iz neuradnih virov pa ugotavljam® da so nekatere skupnosti, ki prejemajo sred' stva iz solidarnosti, zvišale pomoči za višj* zneske in to vsem, ki prejemajo družbeno de' narno pomoč. Varovanci v splošnih in posebnih socialni zavodih: V zavodu Štev. otrok Oskrbni stroški in mladine mesečno din Zavod za delov, uspos. mladine Črna 9 3439 Zavod za delov, uspos. mladine Dornava Center za korekc. sluha in govora Maribor 3 4182 (rejnina) 4 1800 Zavod za slepe Ljubljana 3 3612 Zavod za gluhe Portorož 1 3041 Center za uspos. slepih 1 3658 Zavod za invalidno mladino Kamnik 3 2529 Vzgojni zavod Planina 3 2400 Vzgojni zavod Slivnica 2 2725 Prehod, mlad. dom Ljubljana 3 2178 Dekliško vzgajališče Višnja gora I 3126 Vzgojno poboljševalni dom Radeče 3 2250 Zavod Ivanke Uranjekove Celje 4 2995 Skupaj varovancev 39 Za zdaj OSSS Ravne plačuje oskrbnine le za otroke v zavodih za delovno usposabljanje Cma in Dornava ter za vedenjsko motene mladoletnike. Po novem zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladoletnikov, motenih v razvoju, pa bo sistem zagotavljanja sredstev za usposabljanje povsem spremenjen. Obravnavali smo še 9 primerov teže prizadetih otrok, ki so doma in čakajo na mesta v zavodih za usposabljanje. Nekateri od teh so nepokretni ali slabo po-kretni. Potrebno bi bilo organizirati posebno strokovno pomoč staršem za usposabljanje teh otrok na domovih in to še v predšolski dobi in do takrat, ko lahko oddajo otroka v organizirano strokovno obravnavo. Med njimi so tudi starši, ki se ne strinjajo, da bi oddali teže prizadetega otroka v zavod, in si sami prizadevajo z usposabljanjem; tako strokovno pomoč bi zelo potrebovali. V Dornavi (zavod za težko duševno prizadete otroke) imajo 190 prošenj za sprejem, v Črni pa 60, zato bi se morali solidarno zavzemati in podpirati prizadevanja za gradnjo tretjega zavoda za usposabljanje teže prizadetih otrok v Sloveniji. Ugotavljamo še, da je vedno več telesno in duševno prizadetih absolventov delovnega usposabljanja, ki se po odpustu iz zavodov ne morejo zaposliti pod normalnimi pogoji. Skupnost socialnega skrbstva pa je po zakonu pristojna za urejanje zavodov — delavnic za delo pod posebnimi pogoji, zato je tak zavod potrebno planirati v srednjeročnem programu. V takih delavnicah lahko opravljajo enostavna dela in se ob delu dodatno usposabljajo in socializirajo. Čez Mihelačevo streho ^ zavodu Zavod za duševno bolne Hrastovec °cialno varstveni zavod Lukavci °rn počitka Maribor-Viltuš -otn Počitka Impol j ca počitka Rakičan počitka Novo Celje Počitka Poljčane Počitka Škofja Loka upokojencev Polzela počitka Dravograd Dom Dom Dom Dom Dom Dom število varovancev Darja Skupaj štev. var. Štev. zdravi oskrb. Oskrb. stroš. mesečno j Štev. bolni in nepokret. oskrb. ! Oskrb. stroš. | mesečno 7 7 3642 3 1 2790 2 3923 4 1 2108 3 2573 1 1 2719 — — 1 — — 1 2214 10 3 2559 7 3162 4 2 1860 2 2117 1 — — 1 2728 1 — — 1 2573 16 4 2294 12 2666 na kot posebni servis in se delno sofinancirala s samoprispevkom porabnikov. Osebe z družbeno negativnim vedenjem Ugotavljamo, da vzporedno z ekonomskim razvojem naraščajo tudi družbeno negativni pojavi. V naši družbi predstavlja enega najtežjih problemov alkoholizem. Služba socialnega varstva je obravnavala od leta 1974 123 primerov zasvojenosti po alkoholu, in to predvsem v primerih, kjer je ogrožena tudi vsa družba. Še večji problem pa je v tem, da je že tudi med mladimi veliko število takih, ki se redno opijajo. Tudi na Ravnah smo sprejeli akcijski program boja proti alkoholizmu in narkomaniji, ki obvezuje OZD in druge organizacije. Vendar dogovorjenih ukrepov ne izvajajo v celoti. V železarni Ravne deluje klub, kjer je vključenih 32 zdravljenih alkoholikov, v klubu v Dravogradu pa je vključenih 13 zdravljenih, skupaj s svojci. Oba kluba delujeta po programu in priznani metodi, pri kateri dosegata odlične uspehe. Ker je alkoholizem najobsežnejši odklonski pojav v naši družbi, bi morali zastaviti vse sile, da bi se ti odkloni vsaj zmanjšali. Ni dovolj zastaviti akcijski program, temveč ga je potrebno tudi izvajati, in to v OZD, KS in SIS ter drugih organizacijah. Zdravstvena služba si prizadeva poslati čim več alkoholikov na zdravljenje, vendar je delovne organizacije pri tem ne podpirajo. Zdravljenje je najbolj uspešno, če se zdravljeni vključi v klub zdravljenih alkoholikov, kjer dobi moralno oporo, da lahko abstinira in se osebno in družbeno rehabilitira. 4. Problematika zaposlovanja žena in mladoletnih Po podatkih skupnosti za zaposlovanje Velenje — enota Prevalje je v občini Ravne prijavljenih za zaposlitev skupaj 185 oseb (stanje 31. 12. 1976), od teh 161 žena, med njimi 103 stare do 26 let. Tako stanje povzroča skupnosti socialnega skrbstva veliko problemov, saj skoraj ni dneva, da ne bi ali starši ali mladi iskali pomoči ali nasvetov za zaposlitev. Morebiti sami materialni pogoji mladih, ki pač živijo na breme staršev, niso tako zaskrbljujoči, kakor pa dejstvo, da se v tej starosti oblikujejo osebnosti in pridobivajo delovne navade. Ce bo mladoletnik po končani osnovnošolski obveznosti pohajkoval brez vsakega dela, se bo pozneje težko privadil obveznostim ob organiziranem delu. Ugotovljeno je, da je največji odstotek fluktuacije v 1. in 2. letu zaposlitve. Zunaj občine zaposlene žene in mladina: 48 Dazen navedenih je evidentiranih še 7 nuj-l" Primerov za oddajo v zavodsko oskrbo. Največji problem pa je dobiti prosto mesto specialnih zavodih (Hrastovec, Lukavci), Jer je čakalna doba tudi več kot eno leto, jhedtem pa duševni bolnik z motnjami in gresivnostjo ogroža družino in vso okolico. _j^°likor lahko organ socialnega skrbstva dloča o oddaji v vzgojni zavod vedenjsko oiotenega otroka in mladoletnika in tudi o P^^ehanju tega ukrepa, je položaj pri inva-Hnh in bolnih ostarelih ljudeh mnogo težji, j.® glede na finančno situacijo in razpoložena sredstva se mora oddaja v zavod izvr-* *> če nastopi nujen primer. Prav tako ni V“?goče vplivati na cene, ki jih zavodom potr-Jjtiejo pristojni izvršni sveti v občinah in j (uPnosti socialnih zavodov.. Te cene pa se se f^išujejo v dosti višjem odstotku kot pa ® zvišujejo sredstva dovoljene porabe za Kupnost socialnega skrbstva, kar je razum-nvo glede na porast življenjskih stroškov va-(jjj^ancev in osebnih dohodkov osebja v zavo- Pomoč pri zagotovitvi nege in strežbe O ureditvi posebne službe za nego bolnih in invalidnih oseb na domovih v naši občini razpravljamo že nekaj let, pa se problem še do danes ni premaknil z mrtve točke. Zdravstvena služba je to dejavnost že načrtovala, a je ostalo le pri načrtih. V mnogih večjih centrih je že organizirana, in to pri krajevnih skupnostih. Naše krajevne skupnosti pa je ne načrtujejo niti srednjeročno. Skupnost socialnega skrbstva je v srednjeročnem planu načrtovala sodelovanje pri ustanavljanju te službe, ker se najbolj srečuje s temi problemi, saj mora socialna služba urejati in iskati pripravljene osebe za to izredno naporno delo pri težko bolnih in invalidnih osebah na domovih. In to ne samo za prejemnike družbenih denarnih pomoči, temveč za vse občane, tudi socialno zavarovane, ki so upravičeni do postrežnine po teh predpisih. Iz tega sledi, da nega in strežba na domovih ne bi smela biti problem samo te skupnosti pač pa v prvi vrsti zdravstvene skupnosti in krajevnih skupnosti, kjer bi bila lahko organizira- oseb od tega žena V Velenju — Gorenje 200 150 V Otiškem vrhu — Tovarna hlač. nogavic 86 86 Šmihev — Tovarna filtrov (samo iz Mežice) Pliberk — Tovarna odej 8 8 Skupaj: 330 Velik odstotek teh žena je iz krajev zunaj centrov in so zaradi oddaljenosti do delovnega mesta tudi od 10 do 12 ur z doma, med tem pa imajo svoje otroke v tujem varstvu, za katerega plačujejo tudi po tretjino svojega zaslužka. Kljub takim težkim pogojem zaposlitve žene, ki iščejo pomoč pri socialni službi, nasvet, da naj se zaposlijo pri Gorenju, sprejmejo, ker spoznajo, da so družbene denarne pomoči tako skromne, da jim ne morejo zagotoviti osnovnih življenjskih pogojev. Ob drugem podatku, da se vozi v Šmihev in Pliberk na delo iz Mežice kar 44 žena in da namerava odpreti »Gorenje« v Pliberku svoj novi obrat, pa se postavlja vprašanje, ali je pravično, da se dnevno vozi v Velenje 200 naših delavcev, namesto da bi odprli tak obrat v naši občini, ker že nekaj let razpravljamo o potrebnosti delovnih mest za žene in mladino. S sprejetjem zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov pa se problematika lažjih delovnih mest še poglablja. Evidentiranih je bilo 51 invalidnih oseb, ki doslej niso imele statusa invalida. Invalidska komisija jim bo sedaj priznala (vsaj v veliki meri) status invalida II. in III. kategorije in jim dala pravico do usposabljanja in zaposlitve. IV. KADROVSKA PROBLEMATIKA STROKOVNE SLUŽBE Zakon o socialnem skrbstvu predpisuje dve obliki opravljanja socialno varstvenih opravil, in sicer: v obliki centra za socialno delo ali posebno strokovno službo kot delovno skupnost za izvajanje skrbstvenih nalog. Centre imajo le tiste občine, ki so že pred ustanavljanjem samoupravnih skupnosti socialnega skrbstva imele te centre z dobro razvito socialno službo (Ljubljana, Celje, Maribor, Kranj, Novo mesto), pod občinsko upravo pa so te službe ostale kadrovsko Šibke. Ugotavljamo, da je pri strokovnih službah socialnega skrbstva poleg financiranja najtežji kadrovski problem. Premalo je delavcev in premalo so usposobljeni za tako zahtevne in široko postavljene naloge. Normativen socialni delavec na 4500 prebivalcev je bil postavljen že leta 1965, od takrat pa so se naloge iz leta v leto širile. Takrat so bila v občini Ravne na Koroškem sistemizirana in zasedena 4 delovna mesta socialnih delavcev. Strokovno delo za občinsko skupnost socialnega varstva je še dodatno delo, ki obremenjuje delavce, da le s težavo opravljajo začrtane naloge. Tudi za to službo so glavni problem tipkarska in razmnoževalska opravila. V. PROBLEMATIKA FINANCIRANJA S tem, da je socialno varstvena dejavnost z ustanovitvijo skupnosti socialnega skrbstva prešla na sistem financiranja iz sredstev skupne porabe šele v letu 1975, je bila ta skupnost že od vsega začetka postavljena v neenak položaj v primeri s tistimi skupnostmi, ki so imele svoje osnove že v letu 1974 dokaj trdno postavljene. Ker se v letu 1975 ni dalo kriti vseh potreb te dejavnosti iz sredstev skupne porabe in s tem dodatno obremenjevati gospodarstva z zvišanjem prispevne stopnje, smo se dogovorili, da se za socialno skrbstveno dejavnost določi enotna stopnja 0,58 odstotkov BOD iz skupne porabe, manjkajoči del potrebnih sredstev pa še iz občinskega proračuna. Dovoljeno porabo sredstev za skrbstveno dejavnost v letu 1975 smo izračunali na osnovi realiziranih dajatev iz proračuna v letu 1974 in predvidenih ostalih stroškov te službe, zvišano za 23,3 odstotka. Ta osnova pa je bila tako nerealno izračunana, da je bilo vse leto 1975 po 50 do 60 milj. neporavnanih mesečnih obveznosti. Sele z rebalansom občinskega proračuna v decembru je bilo odobrenih 60 milijonov dodatnih sredstev v obliki dotacije socialnemu skrbstvu za pokritje primanjkljaja oziroma neporavnanih obveznosti. Teh dodatnih sredstev ob koncu leta pa skupnosti socialnega skrbstva niso priznali v osnovo, ker so bila ta sredstva iz splošne porabe (proračuna). Ob planiranju sredstev za leto 1976 je bilo potrebno v isti višini, in to iz istega razloga, zagotoviti dodatna sredstva iz drugih virov (delno še iz proračuna, delno iz sredstev skupnosti otroškega varstva kot posojilo). Ob prehodu na nov sistem financiranja proračunske porabe, ko bodo izločene vse tiste vrste porabe, ki niso funkcija občine, pa bo v letu 1977 nujno potrebno zagotoviti celotna sredstva za dejavnost socialnega skrbstva iz sredstev skupne porabe z določitvijo potrebne stopnje odstotka od BOD. Ob usklajevanju predloga potrebnih sredstev na občinskem koordinacijskem odboru so skupnosti socialnega skrbstva priznali višjo stopnjo (16,0 odstotka) rasti za srednjeročni plan razvoja 1976—1980, da bi se s tem popravila osnova iz leta 1975. V letu 1977 predstavlja to približno 5,889.000 din ali v stopnji 0,90 odstotka BOD, skupaj s predvidenimi sredstvi za solidarnost. Na tej osnovi je bil izdelan tudi predlog samoupravnega sporazuma o osnovah razvojnega načrta za obdobje 1976—1980, ki je bil predložen delovnim ljudem v OZD, TOZD in drugih organizacijah v razpravo. Ta samoupravni sporazum je ovrednotil občinski program socialnega skrbstva, oziroma obveznosti po oblikah varstva kot minimalni program, solidarnostno prelivanje sred- stev in sredstva za skupne naloge socialnega skrbstva v SRS ter sredstva za upravno dejavnost strokovne službe. Ce bi te samoupravne sporazume podpisali v januarju, bi delo socialne skrbstvene dejavnosti potekalo normalno, brez novih problemov. Realizacija izdatkov za dejavnost v letu 1976 je 4,746.268 din, programirani minimalni standard (po enotnih elementih v SRS) za občino pa je izračunan v predlogu sporazuma za leto 1976 (za izhodišče) v višini 4,797.860 din, kar dokazuje, da so minimalni standardi postavljeni stvarno. S tem, da je bil podpis samoupravnih sporazumov preložen na 30. 6. t. 1. pa je skupnost socialnega skrbstva na Ravnah prišla v izredno kritičen položaj. V rebalansu finančnega načrta smo v letu 1976 planirali dodatnih 265.000 din, kar smo se dogovorili na občinskem koordinacijskem odboru, na osnovi valorizacije sredstev za leto 1976 (po valorizacijski stopnji 6,66 odst.) in imobilizirana sredstva iz leta 1975 v višini 163.524 din. S temi sredstvi naj bi izravnavali primanjkljaj v prvem polletju 1976. Zakon o začasnem financiranju SIS v družbenih dejavnostih v prvem polletju določa, da se prispevki za financiranje dejavnosti SIS, ki se plačujejo iz osebnega dohodka, obračunavajo in plačujejo do 30. 6. 1977 v stopnjah, veljavnih 31. 12. 1976. Celotna stopnja dovoljene porabe iz sredstev skupne porabe v letu 1976 je bila 0,62 odstotka BOD. Glede na zvišano stopnjo za prve 3 mesece v letu 1976 na 0,74 odstotka BOD po proračunu ostale stopnje v naslednjih mesecih le 0,59 odstotka BOD, od tega: — 0,11 odst. BOD za solidarnost, — 0,075 odst. BOD za vzajemnost. Za občinski program je ostala poračunana stopnja torej le 0,40 odstotka BOD. Ta stopnja velja do 30. 6. 1977. Po tej stopnji se lahko zbere po oceni višine BOD (po 1976) v najboljšem primeru Vida Potočnik, dipl. ekon. Samoupravni družbeni razvoj, kakor ga je zasnovala ustava in oblikoval zakon o združenem delu, zahteva tako povezovanje družbenih subjektov v upravljanju in izvajanju družbenih dejavnosti, da bi s samoupravnim sporazumevanjem in planiranjem ustvarjala skladna družbena 250.000 din mesečno, medtem ko znašajo samo redne obveznosti mesečno (redne pomoči, oskrbnine v zavodih in OD) ca. 350.000 din. V letu 1976 po tej osnovni stopnji 0,40 ni" smo dosegli planiranih sredstev dovoljene porabe. Nedosežen dohodek znaša 35.058 din po osnovni stopnji. Kolikor bi nam SDK ne nakazal imobiliziranih sredstev iz leta 1975, bi že v januarju ne pokrili vseh izdatkov. Glede na to, da valorizacija sredstev iz leta 1976, kot je bila dogovorjena, ni bila uresničena in tudi ni gotovo, da bo v taki stopnji valorizirana osnova za 1977, je ostala skupnost brez vseh dodatnih sredstev za naslednje mesece. Po zakonu o sredstvih rezerv je dovoljena izraba sredstev 1 odst. obvezne rezerve. Skupnost ima zbranih 70.000 din rezervnih sredstev. Tudi če bi vsa ta sredstva porabili, jih bo treba vrniti, ob tem pa bo še vedno vprašanje dodatnih 150.000 do 200.000 din brez vsakršnihkoli novih obveznosti. S sprejemom zakona o izobraževanju ia usposabljanju otrok in mladoletnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju (8. člen) z veljavnostjo od 1. 1. 1977 so nosilci nalog za usposabljanje in obveznosti financiranja prešle v glavnem na izobraževalne in skrbstvene skupnosti. S tem je prenehala obveznost SPIZ prispevanja za oskrbo otrok zavarovancev na usposabljanju. S posebnim sporazumom bodo določili, kolikšen del sredstev bo za izobraževalni del prispevala skupnost za izobraževanje in kolikšen del skupnost socialnega skrbstva oziroma starši. Glede na zakon o začasnem financiranju do 30. 6. 1977 je skupnost pokojninsko invalidskega zavarovanja še obvezna prispevati dosedanji del stroškov. Če bo s 1. 7. 1977 skupnost socialnega skrbstva morala prevzeti stroške usposabljanja (oskrbnine) sedanjega števila otrok, predstavlja to dodatnih 353.862 din letno, ki jih bo potrebno zagotoviti s samoupravnim sporazumom o financiranju dejavnosti socialnega skrbstva. struktura v gospodarstvu in tudi v drugih družbenih dejavnostih. Da bi omogočili ta razvoj, je vzniknila tudi misel o združitvi delovnih organizacij zdravstvene dejavnosti v koroški pokrajini, t. j. Koroškega zdravstvenega doma in Splošne bolnišnice. V analizi so Ravenska razglednica Analiza o utemeljenosti združitve zdravstvenih delovnih organizacij v koroški pokrajini Na terasi Name °Pisane delovne organizacije po pomembnih značilnostih, opisane so možnosti sode-ovanja, oziroma skupnega dela, predloženi so cilji, ki bi jih v združeni organizaciji želeli doseči, ter organizacijska zasnova sestavljene organizacije združenega dela. Ko so se prej samostojni zdravstveni domovi v letu 1968 združili v Koroški zdravstveni dom, se je proces samoupravne organiziranosti nadaljeval z ustanovitvijo temeljnih organizacij združenega dela, v katerih so združeni zdravstveni domovi v Posameznih zdravstvenih okoliših na ob-m°čju občine. Samoupravna dejavnost delavcev je ta-0 najmočnejša prav v temeljnih organi-Zacijah združenega dela, v samoupravnih skupinah in zborih delavcev. Obe obliki, samoupravne skupine, ki naj delavce in-ormirajo, in zbori delavcev, na katerih de-avci odločajo, sta pomembni tudi v sploš-m bolnišnici Slovenj Gradec, ki je sicer onovita organizacija združenega dela. V oroških lekarnah proces združevanja in Ustanavljanja temeljnih organizacij še tra- ]a’ čeprav ob nekaterih kritičnih pripombah. Delovne organizacije urejajo samoupravljanje in delo z obsežnim sistemom satTloupravnih aktov. Ti temeljijo na enotni zakonodaji ter na istih družbenih sporazumih, in so po fuaislu seveda podobni, izražajo pa razli-ki temeljijo v delu ter organiziranju in 0 likah upravljanja dela. financiranje dejavnosti zdravstvenega yarstva se omejuje na obseg, ki je dolo-11 z letnim delovnim programom posameznih organizacij. Če delovni načrt prenočijo, kar se seveda dogaja, se zaplete Pri obračunih, nastanejo celo poslovne iz-§ube. Celotni dohodek, ki so ga v letu '5 ustvarili delavci Koroškega zdrav-a venega doma je znašal 43,194.000 din • v62 *nterne realizacije), v Splošni bolnišnici 81,396.000 din, v Koroških lekarnah pa 22,145.000 din. Delež dohodka v celotnem dohodku je v Koroškem zdravstvenem domu 75 odst., v Splošni bolnišnici pa okoli 62 odst. V lekarnah, kjer gre predvsem za prodajo nakupljenih zdravil, katerih vrednost je velika, je delež dohodka v celotnem dohodku le 15 odst. Okoli 80 odst. dohodka je namenjeno za osebne dohodke, drugo se porabi za plačila pogodbenih in zakonskih ter samoupravno dogovorjenih obveznosti in za sklade delovne organizacije. V letu 1976 so se obračuni poslabšali v vseh treh delovnih organizacijah, čeprav so bili pripravljeni in tudi izpolnjeni programi varčevanja. Ne samo v zdravstvu, tudi v drugih družbenih dejavnostih še iščemo dobre metode za uveljavljanje in uresničevanje svobodne menjave dela z delavci v gospodarskih dejavnostih. Investicije v zdravstvu se financirajo po posebnih sporazumih o združevanju sredstev. V številnih dosedanjih razpravah in pogovorih, smo kot najvažnejši skupni cilj, ki bi ga z združitvijo delovnih organizacij želeli doseči, in obenem kot osnovo za združevanje, postavljali združevanje in povezovanje dela, o čemer so zdravstveni delavci podali mnogo predlogov in idej, ki pomenijo tudi izboljšanje in napredek zdravstvenega varstva občanov. V organizacijskem smislu se je iz teh predlogov izoblikovala slika vodenja strokovnega dela s strokovnimi sveti služb, povezanih v skupnem strokovnem svetu na ravni združene organizacije, t. j. zdravstvenega centra. V nadaljnjem razvoju pa bodo morebiti predlagali spremembe v smislu delitve dela med delovnimi organizacijami. S cilji, ki jih v združeni delovni organizaciji želimo doseči, je torej izražena težnja za izboljšanje zdravstvenega varstva občanov, kar bi se doseglo s sodelovanjem, s poenotenjem načel vodenja in izvajanja dela ter z že v osnovah skupno in skladno razvojno in investicijsko politiko. Pospešili bi naj tudi razvoj osnovnega zdravstvenega varstva, kar je tudi z dokumenti o družbenem razvoju določeno kot prednostna naloga v razvoju zdravstvenega varstva kot družbene dejavnosti. Med cilji združevanja je poudarjeno uvajanje enotnih načel v sistem medsebojnih razmerij med delavci, izboljšanje sistema materialnih in moralnih spodbud za delo, v skupno programiranje razvoja pa se vključuje tudi skupna kadrovska politika. Skupne službe naj bi organizirali na str oko vn o -med icinsk em in administrativnem področju za vse tiste dejavnosti, pri katerih bi skupno delo pripomoglo k uspešnosti in boljši kvaliteti dela in bi omogočilo racionalnejšo organizacijsko obliko. Prav tako bi oblikovali enotno politiko urejanja finančnih zadev v odnosu do zdravstvene skupnosti ter skladno z zakonom o združenem delu in primerno dejanskim okoliščinam, ustanovili bi medsebojna dohodkovna razmerja med temeljnimi organizacijami združenega dela in delovnimi organizacijami. Uredili bi enoten sistem informacij. Na ravni sestavljene organizacije bi organizirali delovno skupnost za opravljanje del skupnega pomena. V to skupnost bi združili sedanje kadrovske oddelke, računovodstvo, ekonomsko-ar.alitske oddelke, statistiko, referat za pravne zadeve, referat za varstvo pri delu, za računovodstvo in druge sisteme zbiranja podatkov priporočamo, da bi uvedli sodoben sistem avtomatske obdelave podatkov, skupno in enotno za regionalno zdravstveno skupnost in vse zdravstvene delovne organizacije. To bi vplivalo tudi na organizacijo strokovne službe zdravstvene skupnosti. Analiza podaja koncept združitve delovnih organizacij v sestavljeno organizacijo združenega dela, v okviru katere se ohranjajo sedanji samoupravni sistemi in v glavnem tudi formalna organizacijska struktura. Bistvo združevanja je bolj v spreminjanju odnosov in usmerjanju k skupnemu delu kot pa v spreminjanju formalnih oblik organiziranosti. Oblika združevanja s spojitvijo sedanjih delovnih organizacij v novo delovno organizacijo se zdi manj primerna, ker bi pomenila določeno podiranje sedanjih organizacijskih zgradb, tudi v samoupravnem pogledu. Tedaj bi pač morali ustvariti že v osnovi popolnoma nov organizacijski koncept, z neposrednim povezovanjem vseh temeljnih organizacij med seboj. Sestavljeno organizacijo združenega dela upravljajo delavci s sprejemanjem odločitev na zborih delavcev in na referendumu ter po delegatih v delavskem svetu sestavljene organizacije — zdravstvenega centra, ter seveda v sistemu samoupravnih organov v delovnih organizacijah in v temeljnih organizacijah združenega dela. Predlagamo, da bi delo sestavljene organizacije združenega dela vodil kolegijski poslovodni organ. Priporočamo, da bi združevanje sprejeli kot delovni proces, ki zahteva določen čas za izvedbo in bi ga uresničevali z dobro pripravljenimi organizacijskimi načrti ter s sodelovanjem vseh delavcev, z visoko stopnjo zavesti o naših samoupravnih pravicah in dolžnostih. Filip Jelen, sekretar OK SZDL DELOVANJE KRAJEVNIH SKUPNOSTI Bliža se konec prvega štiriletnega obdobja, odkar delujejo krajevne skupnosti, organizirane po delegatskem načelu, ki ga je uzakonila nova ustava. Tudi zakon o združenem deluje začrtal nove smeri v razvoju te temeljne samoupravne skupnosti. Leto pred iztekom tega Obdobja pa je čas, ko moramo oceniti uspešnost delovanja in se dogovoriti, ali v krajevnih skupnostih tudi resnično odločamo o vseh skupnih potrebah delovnih ljudi in občanov. Ta misel je vodila občinsko konferenco SZDL, ko je pripravila oceno o delovanju krajevnih skupnosti v naši občini. Široka javna razprava, ki je tekla po vseh krajevnih konferencah SZDL, v družbenopolitičnih organizacijah in drugod, je opozorila na zadovoljiv razvoj in široko fronto delegatskih odnosov v naših krajevnih skupnostih. V razpravi pa so delovni ljudje in občani govorili tudi o težavah in slabostih, ki onemogočajo, da bi bil razvoj hitrejši in 'da bi dosledneje reševali skupne potrebe v kraju bivanja. Da bi te slabosti in ovire hitreje premagali, so delegati občinske konference predlagali naslednje sklepe in stališča, ki naj jih obravnavajo in sprejmejo tudi delegati na sejii skupščine občine. PREDLOGI SKLEPOV IN STALlSC 1. Zbori občanov kot neposredna oblika odločanja delovnih ljudi in občanov morajo biti v prihodnje organizirani tako, da bodo mogli vplivati na odločitve vsi občani. Za tako nalogo je potrebno izrabiti nekatere nove oblike in metode dela. Take oblike so v organiziranju zborov v manjših zaokroženih celotah krajevne skupnosti, po zaselkih in podobno. 2. Boljšo udeležbo pa ba dosegli tudi s predhodnim obveščanjem in političnim delom po hišnih svetih in teritorialnih sekcijah, ki so organizirane pri krajevnih konferencah SZDL. Potrebno pa si je tudi bolj prizadevati, da bodo zbori kvalitetno pripravljeni, na njih pa obravnavati aktualno problematiko krajevne skupnosti, zaselka ali območja KS. 3. V oceni je bilo razvidno, da v krajevnih skupnostih zelo poredko sklicujejo zbore delegatov delovnih ljudi in občanov. Ta najširši samoupravni organ bi moral razpravljati o vseh važnejših odločitvah v KS. Njegova delegatska osnova daje najširše možnosti za povezave KS in TOZD ter SIS. Ker pa ta organ ne opravlja svoje naloge v celoti, tudi delegati iz TOZD ne morejo prenašati stališč v KS ali obratno: iz KS v TOZD. Tako delovanje pa sili, da o problematiki odločanja prevečkrat razpravlja svet kot kolektivni izvršilni organ. 4. V TOZD bi morali na pobudo KS in sindikalnih organizacij v statutih določiti, katere važnejše probleme iz krajevnih skupnosti bodo obravnavali njihovi zbori delavcev, katere odločitve za stališče delegatom v KS bo sprejel delavski svet ali drug organ v TOZD. S tem bi tudi v TOZD opredelili vlogo delegata v zboru delegatov krajevne skupnosti. 5. Sveti krajevne skupnosti morajo opravljati kolektivne izvršilne funkcije, poleg teh pa sprejemati samo tiste odločitve, za katere so zadolženi s statutom in drugimi dogovori v KS. Sveti krajevnih skupnosti morajo svoje delo bolj opirati na delo posameznih svojih komisij. 6. Krajevne skupnosti morajo čimprej urediti in organizirati komunalno dejavnost izven sedanjih okvirov, ko so organizirane kot skupine delavcev KS. Te skupine je treba organizirati ločeno, po dejavnostih in finančnih pokazateljih, s samostojnim vodstvom. V statutu KS pa je treba opredeliti njihov odnos do KS. Ko bo končana analiza, ki jo je naročila SKIS, pa bo potrebno takoj začeti organizirati komunalno podjetje v naši občini. 7. Ustanovitev SKIS in komunalnega podjetja ter njuno delovanje — sta pogoj za preoblikovanje krajevne skupnosti. Pri oblikovanju KS pa je treba najprej zagotoviti dejanske možnosti delovnih ljudi in občanov, da bodo lahko uveljavili svoj samoupravni, družbenoekonomski položaj. Potrebno je tudi vsestransko analizirati pogoje, skupne potrebe in interese, krajevne razmere ter velikost in razvitost KS, ter na osnovi tega postaviti ustrezno organizacijo samoupravljanja KS. 8. Ko se bomo odločali o ustanavljanju novih KS, moramo poskrbeti, da bodo tam, kjer bodo narekovali interesi in potrebe za opravljanje določenih skupnih nalog, ustanovili skupnosti KS in organizirali službe, ki bodo skrbele za administrativno tehnično poslovanje in opravljanje drugih nalog v krajevni skupnosti. 9. Delovni ljudje v TOZD morajo temeljito razpravljati o programih krajevne skupnosti, le tako se bo mogoče dogovoriti o uresničevanju njihovih skupnih potreb v krajevni skupnosti. 10. V tem letu bi morale krajevne skupnosti opraviti naslednje naloge: a) Povsod bi bilo potrebno dopolniti statut in druge samoupravne akte z določili vseh novih zakonov in s spoznanji, ki nam jih je prineslo dosedanje delo. b) Na novo ustanovljene hišne svete je potrebno takoj primerno aktivirati, da ne bodo spet postali neaktivni in v pozabi- c) V krajevnih iSkupnostih je treba Skupaj s sindikatom in SZDL organizirati potrošniške isvete, kjer pa so že organizirani, spodbujati njihovo delo. d) V krajevnih skupnostih bi morali skupaj s SZDL takoj začeti akcijo za pripravo volitev v 1978. letu. Pri evidentiranju je treba v delo vključiti več žena in mladine. V krajevnih skupnostih pa bi morali razmisliti tudi o številčni primernosti svojih organov samoupravljanja, delegaoij za skupščino občine in SIS. c) Čeprav se prvo delegatsko obdobje bliža h koncu, moramo v KS še vedno veliko moči posvetiti izobraževanju in osveščanju delegatov in potencialnih kandidatov za te funkcije. IZREKI ZENA Ustvarjena žena je prišla na svet samo zaradi dveh stvari, ki moreta edini razviti njene resnične, velike in odlične vrednosti, to sta ljubezen in otrok. MAUPASSANT Zena je uganka, katere rešitev se imenuje materinstvo. NIETZSCHE Življenje žene se vrti okoli moža in otroka. Ima moža in otroka, vendar nista eno v njenem življenju. Sama nosi odgovornost za dvoje. Hans HABE Kotlje se širijo Gregor Klančnik DELO OBLIKUJE ČLOVEKA Čas, prebit ob delu, ni mera ustvarjalno-s L temveč dokaz prisotnosti. Tudi delovni jubilej ni priznanje za zasluge, temveč Pnca zvestobe isti dejavnosti, pa vendar Je trajnost na delu bila razlog, da sem se p3 P°budo drugih odločil za tele zapiske. red dobrimi štirimi desetletji sem se namreč na Jesenicah vključil v slovensko Ze ezarstvo in ga nisem več zapustil. Rodil sem se 7. novembra 1913 v Moj-® rani kot osmi otrok na Meselovi doma-C1J1, ki je v najstarejšem zaselku petih j0S3(?0v! ti so se v 14. stoletju preselili 2 Ziljske doline in se naselili v tem de-u zgornje Savske doline. Kljub temu da Je imela kmetija 64 hektarjev, je bila Zernlja preskopa, da bi redila tako števil-n° družino. Najteže je bilo med prvo svetovno vojno in nekaj let po njej. Iz časov se spominjam, kako smo iz upne sklede zajemali krompir v oblicah ln na ročnem mlinu mleli domačo koruzo hrapave žgance, kako so avstrijski žan-. rR h rez velikega uspeha preganjali itali-Ja,nske ujetnike z domače krompirjeve Jive, vojaških cunj, ki nam jih je s so-e fronte po umiku Italijanov prinesla estra. Fes mi je bil še dolga leta edi-no Pokrivalo. Kakor pravega preporoda se spominjam .°da srbske vojske, kapetana, ki je hhel v našem hlevu konja, in njegovega Sejza, ki me je posadil na konja, in pred-ysem na ] za kai' sem mu hvaležen cepivi j en j e. Bolj so mi ostali v spominu holski telovadci in načelniki kot učitelji, deti pa je teba, da so prosvetni delavci rG a|i tudi v društvih. Moj nadučitelj Se-Jh^k je bil Korošec, zaveden Slovenec in sktiven Sokol. Ko bi po šestih letih Ijud-e šole moral v ponavljalko, je Serajnik ^reg°voril očeta, da so me, in to s trite-ehsko zamudo, vrinili v meščansko šolo. Y šolo na Jesenice smo se na eno stran zili z vlakom, nazaj pa iz Hrušice ho-1 Peš. Zgodilo se je, da sem po nekem ivu prišel tako premražen in moker ž°m°v, da sem zbolel. Tri tedne sem le-v omotici in brez sluha, denarja za . ravnika ni bilo, prišel pa je duhovnik *he dal v sveto olje. Za na drugi svet J hi me pripravil, pa nisem šel, nas- protno, po ozdravitvi se me ni prijela nobena prava bolezen več. V tem času je bil moj oče celo desetletje župan občine Dovje-Mojstrana. Občinski urad je bil v naši ,hiši*. Občinski možje so imeli svoje seje zvečer in tako sem za pečjo dobil prve ,oblastne* izkušnje. Poslušal sem kako so sklepali o gradnji daljnovoda z Jesenic in elektrifikacije Dovja ter Mojstrane, o gradnji cest, o »kuluku« in podobno. Prevzel sem tudi prostovoljno dolžnost sla in tako spoznal vse hiše in občane. Zanimivo je bilo poslušati pomirjevanje sprtih občanov, kar je bila tudi dolžnost župana. Gregor Klančnik Županstvo pa materialnega položaja naše družine ni popravilo. Sestram, ki so šle s trebuhom za kruhom in služile v gostilnah ter konzumu (zadružni trgovini), se moram zahvaliti, da sem na Jesenicah končal meščansko šolo in zatem tehniško srednjo šolo v Ljubljani. Veliko bi se mlajši generaciji v poduk dalo napisati iz teh časov, povem pa le, da se mi težave v mladosti niso maščevale niti na delovni vnemi niti na zdravju. Tudi po končanem šolanju še ni bilo konec težav, treba je bilo dobiti delo. Kot diplomirani tehnik ter vdan podanik države sem najprej čakal na poplave, da bi trgale bregove ali porušile mostove, ker sem le tako dobil priložnostno delo na občini. Spomladi sem diplomo »koristil« kot nosač na Triglavsko pogorje. Gospodom iz Ljubljane in Zagreba smo nosili prtljago in smuči od hotela Triglav do Staničeve koče za dva dinarja po kilogramu. Bremena, težka tudi po 40 kg, so nam prinašala denar, življenjske izkušnje in telesno pripravljenost. Srečni življenjski korak Pomanjkanje, poljedeljska in druga težka dela že od rane mladosti so mi dala skromnost in delavnost, vzgoja pa spoštovanje in narodnostno zavest. Zaposlitev v Kranjski industrijski družbi, sedanji železarni Jesenice, je zato zame pomenila nepopisno srečo. Ko sem za prvi mesečni zaslužek dobil 800 dinarjev, sem kljub temu da je poprečje takrat v tej tovarni znašalo 1500 dinarjev, mislil, da sem bogat. Nisem mogel doumeti, kako je mogoče zaposlenim izplačevati tako visoke prejemke. Prag železarne Jesenice sem prvič prestopil že leta 1932, ko sem bil kot učenec tehniške srednje šole na obvezni počitniški praksi, ki sem jo ponovil tudi naslednje poletje. Nisem mogel preboleti, da sem bil edini praktikant, ki za delo ni dobil nobenega groša. Iz časa moje prakse v železarni se mi je vtisnil v spomin dogodek, ki mi je bil poduk za vse življenje. Delal sem pri navijanju tuljav elektro motorjev pri delovodji Dovjaku. Po končanem »šihtu« smo šli v spodnje prostore kotlarne, kjer smo imeli umivalno korito. Opazil sem, da se elektrikarji umivajo z neko posebno mažo, ki se peni. Vprašal sem: ,Kaj pa je to?‘ Dobil sem odgovor: ,To je šmiržajfa. A je tebi niso dali?* ,Ne.‘ ,Potem ti jo bomo mi priskrbeli.* In res, naslednji dan sem dobil škatlico in si z ostalimi vred začel umivati umazane roke. In kaj se je zgodilo? Moje ,milo* se ni penilo, temveč nasprotno, roke so bile vedno bolj umazane. Seveda, dali so mi ležajno mast ali šmir, ki je bil podoben mazivnemu milu, vsi pa so me hudomušno opazovali, kako si mažem roke. Kljub pohvali za delo sem prakso v železarni sklenil z zagrenjenim okusom, ker mi truda niso plačali in ker sem se ,našmi-ral*. Pozneje sem vsakega praktikanta, pa tudi mladega inženirja opozoril, naj v praksi ne nasede na šmir. Po končani šoli nisem bil med srečneži, ki jim je železarna odprla vrata za delo in zaslužek. Še potem, ko sem leta 1935 v Sarajevu zaključil šolo za rezervne oficirje, me niso sprejeli. Ker tudi drugje nisem uspel, sem resno razmišljal o emigraciji v Sovjetsko zvezo. Na intervencijo Gorenjske smučarske podzveze, ki me je podpirala kot svojega prvaka, pa sem bil v začetku novembra 1936 le sprejet v KID, vendar kot nepriučen delavec. Delal sem na tri izmene v raznih oddelkih cevarne, od polnilnice karbida, lužilni-ce, pocinkovalnice do izdelave zavojnic in cevi. Pri tem sem dobil stik z jeseniškimi delavci, spoznal njihovo miselnost, organiziranost in upornost v boju za svoje pravice. Ob pogajanjih za višje prejemke mi je Markelj rekel: »Samo solata naj zraste, pa bodo kapitalisti morali popustiti in pristati na naše zahteve.« No, ko je solata zrastla, ni prišlo do štrajka, delavci so na drug način dosegli svoj takratni cilj, mene pa so v času velike izgradnje železarne leta 1937 prestavili v konstrukcijski biro. Železarna je bila že takrat vir družbene, kulturne in športne dejavnosti. Zlasti v smučanju, planinstvu in alpinizmu so bili železarji posebno dejavni. Najboljše prijatelje sem našel v teh vrstah. Bil sem alpinist, kot smučar pa sem dosegal raven državne reprezentance, večkrat postal državni prvak in celo vseslovanski sokolski zmagovalec. Te dejavnosti pa smo gojili v prostem času, brez izrednih dopustov. To moje udejstvovanje mi je v tovarni širilo poznanstvo in krepilo tovarištvo. Kot konstruktor sem v začetku delal pri raznih metalurških napravah, industrijskih pečeh, žerjavih, strojih in napravah. Nekaj teh agregatov še danes deluje v železarni, med njimi preobračalna naprava za izpraznjevanje tekoče žlindre po nasipu. Ko je železarna dobila velika naročila za utrjevanje jugoslovanskih meja — Rupnikovo linijo — sem bil dodeljen posebnemu vojaškemu poveljstvu, ki je imelo sedež v železarni. Delal sem načrte oklepov in kupol za topovska ter strojnična gnezda in hermetična oklepna vrata za utrdbe. Ob razpadu države Dne 6. aprila 1941 zjutraj sem po radiu zvedel, da so Nemci napadli Jugoslavijo in da je objavljena splošna mobilizacija, zato sem takoj napolnil nahrbtnik in se s kolesom odpeljal na Jesenice. Kapetan v železarni me je opozoril, da je moje poveljniško mesto na Jesenicah in da moram čakati na nova navodila. Naslednji dan je bilo enako. Zaradi zvedavosti sem se s kolesom odpeljal do položajev, iz katerih je peščica graničarjev prisilila k umiku italijanske vojake, ki so celo s topništvom že prispeli do Kranjske gore. Ko pa sem se tretjič namenil na Jesenice, me je na glavni cesti med Dovjem in Mojstrano ustavil kapetan planinskih enot Petrovič. Bil je v avtomobilu, v katerem so bili še neki podporočniki in štirje dobro oboroženi vojaki. Petrovič mi je rekel: »Ponoči je večja enota nemške vojske prekoračila mejo, prišla čez Karavanke in na Hrušici hotela preprečiti miniranje karavanškega predora na progi Jesenice — Podroščica. Vhod v predor je bil pred tem že porušen, Nemci pa so enega našega vojaka ubili in enega zajeli ter se vrnili. Ti si domačin, smučar in alpinist, tu imaš štiri vojake. Pojdite proti vrhu Karavank in poskusite rešiti našega vojaka.« Takoj sem bil pripravljen za ta podvig. Za lastno obrambo mi je dal na razpolago pištolo. Od vojakov sem zvedel, da so trije Hrvati, eden pa Slovenec. Ker so takrat že govorili, da se Hrvati nočejo boriti, sem vse skupaj peljal na Dovje v gostilno pri Železniku, vojakom naročil gnjat, kruh in vino, domačinom pa dokazoval, kako se Hrvati vendar borijo. Na žalost so me ti vojaki kmalu demantirali. Velikosrbska politika kraljevske vlade je imela svoj vpliv na razpoloženje narodov, to pa je prišlo na površje ob prihodu okupatorja. Vedel sem, da se bodo Nemci na Koroško vračali čez sedlo Mlinca, zato smo šli proti Ravnam in Visokem. Pridružil se nam je še Jože Košir, po domače Ka-merčn Joža, sedaj vodja prometa železarne Jesenice, prav tako v civilu. Nismo prišli daleč, ko so vojaki začeli postajati utrujeni. Drug za drugim so mi predajali orožje, tako da sem bil oborožen s strojno puško in dvema karabinkama, Hrvati pa so morali opraviti potrebo, od koder se niso več vrnili. Potrdili so govorico, nas pa pustili same. Poleg vojaka Slovenca, ki je ostal, se nama je pridružil še neki graničar. Nemce smo videli le še od daleč, kako gredo čez sedlo, prijeli pa smo vojaka, ki se je izgubil in padel v naše ujetništvo. Ta pohod torej ni dosegel svojega namena; ni ga mogel, ker so Nemci našega vojaka, bil je Vrhunc z Bleda, že na Vi-sokah ustrelili. Moj brat Miha ga je pozneje po dolgem iskanju našel in organiziral prevoz na Bled. Nejevolja zaradi pobega Hrvatov je bila še večja, ko sem zvedel, da sta med našim pohodom oficirja čakala v hotelu Triglav. Uspeh akcije pa je bilo orožje, ki sem ga skril in ki je deloma že tri mesece za tem prišlo do prave veljave. Okupatorji so si v zgornji Savski dolini podajali roke. Lahi so prišli prvi, vendar le do Gozda Martuljka. Odpor graničarjev jih je zadržal in z artilerijo vred so se zopet umaknili čez mejo. Za njimi so čez Korensko sedlo prišli Nemci. Prvi vojak se je kar sam na kolesu pripeljal po glavni cesti do Jesenic in, ko je ugotovil, da se je jugoslovanska vojska zares umaknila, je za njim prišla pehota. Nemcem so spet sledili Italijani z mulami. Italijane pa so dokončno zamenjali Nemci in prevzeli na Gorenjskem okupacijsko oblast. Ze v času, ko so si Nemci in Italijani podajali kljuke, smo ob veliki nacionalni enotnosti cele Gorenjske hitro spoznali slabiče, ki poceni prodajajo narodnostno zavest. Med njimi so bili predvsem taki, ki v Jugoslaviji niso mogli dobiti pravega dela ali pa so prejemali nizke plače; s prihodom Nemcev pa so pričakovali zaposlitev, zaslužek in red. Z odpiranjem javnih del, gradnjo cest in podobnim se je to tudi hitro uresničilo, zato so z njimi simpatizirali. Eden takih je bil Kobarjev Janez. V predaprilski Jugoslaviji sva pri Sokolu skupaj telovadila. Ko so okupatorji začeli zapirati in preganjati prve rodoljube, mi je pred hotelom Triglav v navzočnosti drugih Janez rekel: »Tebe bi bilo treba zapreti. Ti si kot civilist oborožen nastopil proti oboroženim silam velikega Rajha in po Karavankah zasledoval Nemce.« Moj odgovor je bil: »V hotelu so, pojdi in prijavi me.« Tega ni napravil, ker sta bila edina razloga za njegovo začetno lojalnost z okupatorsko diktaturo pričakovana socialna varnost in izboljšanje življenjske ravni. Duh svobode trga okove Komunisti, zlasti španski borci in drugi zavedni delavci železarne Jesenice, so med okupacijo naše domovine tvorili prvo jedro, iz katerega se je pozneje na Gorenjskem razvijala partizanska vojska. Ze pred napadom na Sovjetsko zvezo so se zavedali svoje dolžnosti in zgodovinskega trenutka, ki ga je treba izrabiti. Položaj pa je postal popolnoma jasen, ko so Nemci odprli vzhodno fronto in začeli zapirati slovenske komuniste. V zgornji Savski dolini so se prvi par-tizani, in sicer na Karavankah in Mežak-Iji, pojavili konec junija leta 1941. Zvezo med posamezniki in majhnimi skupinami so vzpostavili tisti, ki so ostali v dolini Tvegali so lastno življenje, ko so za okupatorjevim hrbtom skrbeli za partizane Tudi sam sem prevzel tako nalogo. Vsak dan sem se iz Mojstrane vozil na delo v železarno in zato sem lahko povezoval Jesenice in Dovje-Mojstrano. V Karavankah so delovali Jože Gregorčiči Benedičič, Stražišar in drugi, na drugem koncu, pod Babo, pa je bil Jaka Rabič komunist iz Dovja, po domače Mvakar-jov Jaka. Dve moji sestri sta z njim delali v konzumu, zato sem ga dobro poznal Poleg komunikacijske zveze je bilo v teh časih posebno pomembno oskrbovanj* z orožjem in strelivom. Pri tem se mi je obrestovala moja dejavnost v času fašističnega napada na Jugoslavijo. V svojem aktivističnem delu sem mnogo zaupal delavcem v železarni in krajanom Dovja ter Mojstrane. Lahko trdint da so bili med Gorenjci izdajalci le izrodki, lojalna pokorščina je bila največ do koder je segal narodnostni odklon. Prepričan sem, da so pri odkrivanju izdajalcev v zgornji Savski dolini šli včasih predaleč in da bi z razsodnim poseganjem in širšo metodo pridobivanja dosegli š* večje uspehe. Celo folksdojčarje se je dalo angažirati. Za to svojo trditev imam dosti dokazov. Večkrat sem slišal obtožbo: ,Tega se boj‘, ,ta je izdajalec1, prepričal pa sem se, da je bil ta človek 1* oprezen in da ga nihče ni poskusil pritegniti k delu v narodnoosvobodilnem gibanju. Ljudje z Gorenjske so klonili le v posebnih okoliščinah, zaprti, v strahu z* svojo družino in pred lastno smrtjo, zel° redko pa iz nemškutarskih ali drugih političnih nagibov. Okupacija je združil3 pred vojno na narodnjake in klerikalk razdeljene krajane Dovja in Mojstran* in vsi smo zaupali komunistom. Razvejanost Pomlad ^ težki zimi leta 1941-42 je gestapo na edu računal, da bodo nemške okupacij-e sile uničile partizanstvo na Gorenj-ki je takrat že dobilo precejšnjo raz-zr*°st. Organizirali so hajke, zasnežene §ore in gozdovi pa naj bi bili njihov za-zmk. Ker niso poznali poti, naj bi to °go prevzeli domačini. Pavel Luckmann, at takratnega župana Btirgermaistra senic, Karla, mi je rekel: »Gestapo na jn sen*cah bo poklical poznane smučarje Jih angažiral za vodnike policiji pri haj-ah po okoliških gorah.« Ker mi je po-v ah da sam to že počenja, sem ga vpra-• »Kako pa to gre?« Pavel pa mi je od-jj^oril: “To je čisto enostavno. Pokličejo ’ se spreoblečem v policaja in z njimi 0rakam skozi Jesenice in nihče me ne prepozna. bandite zasleduje moj brat, sam pa hi tudi že vodil policijo.« Rekel sem ' »Da ja ne boš v seznam predvidenih hikov vpisal moje ime.« On mi je od-v°v°ril: »Daj no, daj, kdo bo pa tebe ^ h« Skupaj sva plezala, zato je zelo do-Poznal mojo pripadnost, pa vendar te-nikoli ni izrabil. Nasprotno, v svoji vnosti mi je celo posredoval informa-honi ^ Sem ^ za*em sporočal partiza- j^^bruarja 1942 je pritekel Pavel Luck-kel*111 ^ meni v risalnico in mi v ihti re-2 J »Kavnokar so mi telefonirali, da so ^a ošičevi iz Plavških Rovtov sporočili, iti S° Se P°javili partizani. Takoj moram > da bom policijo vodil na omenjeno an. »pavei je 0dšel, vest pa sem takoj nesel v mizarsko delavnico prometa, ro?r delal Štraus, poznejša žrtev črne e> in drugi zavedni delavci. Omenim g še Janeza Skumavca, po domače SQ. arJevega, s katerim sem vso vojno j> ei°val in ki še danes živi na Dovjem, sto S° P°licaji prišli na javljeno me- ob V- '^'ov^e> so bili partizani o pohodu že Pa ? sem naslednji dan vprašal Pa • so usPe^> Je odgovoril, da so se *zani pravočasno umaknili. »Le po- novco napol kuhanega fižola smo še dobili, ker so ga partizani v naglici pustili tam.« Poskus gestapa, da bi slovenske smučarje pritegnil med policijske vodnike, ni imel uspehov; za tiste, ki so jih pridobili, pa so partizani poskrbeli, da je bilo hitro konec njihovega izdajstva. Tudi pobudnik Karel Luckmann je bil za svoje »junaštvo« kmalu kaznovan. Ustrelili so ga aprila 1942 opoldan, pred občinskim uradom sredi Jesenic. Pavel je spal pri meni na mizi, ko je dobil sporočilo, da je njegovega brata zadela partizanska krogla. Sramoval se je, ker je ubogal brata, in bal se je, zato je takoj zapustil Jesenice in se zaposlil v Miinchnu. Kmalu potem, ko so se prvi komunisti odločili za ilegalo, sem Mlakarjevemu Jaki nesel na Visoke prvo puško iz ostanka razpadle jugoslovanske kraljevske vojske, pištolo pa nekaj pozneje. Imel sem smolo in srečo, kakršnih sem pozneje imel še več. Na strmi stezi so mi prišli naproti nemški vojaki, ki so iskali osamljene borce. Niso me preiskali in revolver, ki sem ga imel v nahrbtniku, je srečno prišel v roke Sturmovega Martinčka, ki je takrat na Rožci pasel krave in se je z Jakom videval. Ostalo orožje pa je v skrivališču čakalo do velike vstaje prebivalcev Dovja in Mojstrane IG. decembra 1941. Iz prvih dni porajanja partizanstva mi je ostalo posebno v spominu, kar se je pripetilo 8. julija 1941. Iz Ljubljane so me obvestili, da pride posebna delegacija, ki naj bi jo srečal v gostilni Mulej na Potokih med Javornikom in Žirovnico in zatem vodil pod Stol. V dogovorjenem času sem šel tja skupaj s tovarišem Francem Benigerjem, Pajerjevim svakom, ki je bil uspešen borec vse do konca oborožene borbe, svobode pa vendar ni dolgo užival. Že prvi mesec se je ponesrečil z motorjem. S Poldetom Pajerjem sem od začetka borbe sodeloval, bil pa je skupaj z ženo, Francetovo sestro, umorjen od črne roke. Narodnoosvobodilna usmeritev Potem ko sem vstopil v gostinski prostor pri Muleju, sem v kotu za mizo zagledal stara znanca — smučarja in jugoslovanska oficirja planinskih enot Franca Primožiča-Marka in Jožeta Šviglja. V presenečenju sem skoraj prekršil konspiracijo, saj sem na glas rekel: »A, vidva sta prišla.« K sreči se nihče v gostilni ni zmenil za nas. Po kratkem pomenku smo plačali, kar smo naročili, in odšli. Pot nas je peljala proti Žirovnici; pri prvem podhodu smo prečkali železnico in se napotili v gozdnato strmino. Tam smo se srečali z jeseniško skupino partizanov, ki jih je vodil poznejši narodni heroj Jože Gregorčič, zraven pa sta bila še Benedičič in Stražišar. Od vseh navedenih je živ le še Jože Švigelj, sedaj upokojeni polkovnik. Vsi drugi so padli v bojih, Marko pa je preminil na dolžnosti veleposlanika v Bagdadu. Skupaj smo odšli v postojanko pod Stolom. Jože Gregorčič je imel na glavi kapo s konico, tako kot so jih nosili boljše-viki. Rekel je: »Mi smo sestavni del Rdeče armade in se borimo za končno zmago proletariata.« Primožič in Švigelj, ki sta bila odposlanca glavnega odbora OF iz Ljubljane, pa sta prinesla sporočilo, da mora naš boj proti okupatorju imeti predvsem narodnoosvobodilni značaj. Takrat sem bil prepričan, da bo po osvoboditvi ena sama in to sovjetska oblast proletariata in da se za njo vsi borimo. Razočaran sem bil, ko sem slišal opredelitev glavnega odbora OF, še težje pa so se s tem spoprijaznili stari in prekaljeni španski borci internacionalnih brigad. V kratkem času pa smo vsi spoznali pravilnost in da-lekovidnost politike OF. Le narodnoosvobodilni značaj naše borbe je lahko pritegnil vse rodoljube v vrste OF, med simpatizerje in podpornike tega gibanja. Opredelitev, da je prva naloga osvoboditev izpod okupatorja, je razgibala vse zavedne Slovence, komunisti pa smo si bili na jasnem, da mora nacionalna osvoboditev domovine pomeniti tudi začetek konca izkoriščanja človeka po človeku. Iz majhnih skupin so se oblikovale partizanske čete. Že prvi večji boji z okupatorjem so spodkopali zamisel o priključitvi Gorenjske k velikemu rajhu. Spominske znamke, ki naj bi označile dogodek priključitve, so natisnili brez koristi. Okupator je spoznal, da je prebivalstvo Gorenjske enotno protinemško razpoloženo, zato se je zatekel h krvavim represalijam, ki pa so rodile nov odpor. Kot aktiven pripadnik OF sem opravljal vrsto nalog. S partizani sem imel zvezo na več krajih, jeseni 1941 pa sem se na Visokah ponovno srečal z Gregorčičem in njegovimi tovariši. Sledila je težka in neusmiljena zima, za katero so Nemci upali, da bo ugonobila naše partizane, maščevala pa se je predvsem njim in to na ruski fronti. Poraz pred Moskvo nam je vsem dal nova krila in v takem razpoloženju je prišel december 1941, ki je dvignil prebivalce Dovja in Mojstrane v odkrit upor. Na sestanku OF prve dni decembra sem sporočil, da me je moj šef v pisarni inženir Rudesch odredil za smučarski tečaj. Rudesch je po prihodu Nemcev postal član nemške nacionalno socialistične stranke. Ker se ni hotel politično udejstvovati, je na Jesenicah prevzel dolžnost vodje športa. Organiziral je treninge. Prvega v Mojstrani se nisem hotel udeležiti. Izgovoril sem se, da sem bolan. Ko je bil organiziran tečaj vrhunskih tekmovalcev za teke in skoke na salzburškem, me je ponovno odredil. Odločitev sem prepustil OF. Odgovor je bil: »Kljub temu, da bodo v tem času pomembni dogodki, se ti ne smeš kompromitirati. Udeležiti se moraš smučarskega tečaja, ker te bomo potrebovali za druge naloge.« Takrat sem začel dvomiti v napovedano splošno vstajo okupirane Evrope, ki naj bi bila 14. decembra. In tako sem se odpeljal v Bischofshofen. Na postaji sem srečal Dovjaka iz koroške Vrbe, ki sem ga že od preje poznal. Peljala sva se v Miihlbach in nato šla s skakalnimi in tekaškimi smučkami ter drugo prtljago na ramenu peš pod Hoch-konig. V gostilni Arthurhaus so se zbrali znani nemški smučarji Bradi in drugi. Pred pričetkom treninga je bil zbor in vsi tečajniki so morali pozdraviti nacistično zastavo. Hotel sem se izogniti obredu dviganja zastave. Šel sem k vodji tečaja, ki sem ga poznal iz časov, ko sem kot jugoslo- vanski reprezentant nastopal v tujini na smučarskih tekmovanjih. Pisal se je Ga-leitner, bil je smučarski skakalec z Dunaja. Rekel sem mu: »Mi v Sloveniji smo še prekratek čas pod nemško okupacijo, od mene ne morete zato pričakovati, da bi bil nacional socialist, zato prosim, da se dviganja zastave ne udeležim.« Njegov odgovor je bil kratek: »Pojdi montirat smuči!« Te njegove geste mu nisem nikoli pozabil. Bil je pač Dunajčan in po vojni sem ga prvič srečal leta 1952 v Kitzbiichlu ter se mu zahvalil za njegovo razumevanje. Torej tudi taki so bili med njimi. Tudi ostali so me kot edinega Jugoslovana prijazno sprejeli, posebno potem, ko sem v teku bil najboljši in sem razmeroma dobro tudi skakal. Postal sem toliko domač, da sem izrabil vsako priliko in poslušal novice radia London. Zanimalo me je, kaj bo poročal o splošni vstaji. Na žalost nisem mogel ujeti ničesar. Bil sem v popolni negotovosti. Sklepal sem, da se v vsej okupirani Evropi ni zgodilo nič posebnega, nisem pa vedel, kako je bilo pri nas. Vstaja in žrtve Po povratku sem na jeseniški železniški postaji srečal Ivana Jalena, ki je bil z odločitvijo OF, da se tečaja moram udeležiti, dobro seznanjen. Vprašal sem ga, kaj je bilo z vstajo. Povedal je, da je bila ta na Dovjem in v Mojstrani 16. decembra, da so blokirali dostope v dolino, porušili mostove, razorožili orožnike in kako se je proti jutru zataknilo pri grani-čarski kasarni. Sam je imel tudi prestreljeno roko. Svetoval sem mu, naj takoj izgine, sicer ga bodo v kratkem zaprli. Ubogal je, se umaknil v ilegalo, kmalu odšel v Ljubljano in zatem v partizane, se boril in ostal živ. Se danes živi v Ljubljani. Drugače pa je bilo z drugimi. Potem ko je bilo jasno, da akcija ni dosegla celotnega namena, so se skoraj vsi uporniki z orožniki vred v meter globokem snegu najprej umaknili na Vrsa. Ko so Nemci grozili, da bodo požgali obe vasi, so se po obljubi, da se jim ne bo nič zgodilo, vračali domov. Le eden se ni dal prevar iti — Primorec Jože Koder, ki je ostal v partizanih, a je že 20. februarja 1942 padel na Stolu. Ker so se nemški orožniki vrnili živi, so bili uporniki prepričani, da jim bodo Nemci res spregledali, zlasti še, ker so županu Winzigu dali častno besedo, da se jim ne bo nič zgodilo. Začeli so hoditi normalno na delo. Gestapo pa se je pripravljal in iznenada naskočil. Se pred novim letom 1942 je bilo 20 Dovžanov, Mojstrančanov in Belčanov v Begunjah. Aretaciji so se z odhodom v ilegalo izognili le Šurkov Martinček in Bvaščeva dva: Kristel in Ivan. Začela se je naj večja tragedija teh vasi. Ustreljenih in v taboriščih pomrlih je bilo 27 upornikov, tisti pa, ki so se iz koncentracijskih taborišč vrnili, so hirali dalje in le redki so povsem ozdraveli. Samo naključju in odločitvi OF se lahko zahvalim, da tudi sam nisem bil med žrtvami. Vstaja občine Dovje-Mojstrana bo trajen ponos prebivalcev in dokaz popolne enotnosti in zvestobe svojemu narodu. Po tej tragediji je bil večji del aktivistov izločen. Delo se je pričelo na novo in z novimi ljudmi, prebivalstvo pa je bilo do konca vojne enotno v narodnoosvobodilnem boju. V drugem letu narodnoosvobodilnega gibanja v zgornji Savski dolini je nastopila kriza. Rane, ki jih je okupator zadal po vstaji decembra 1941 na Dovjem in v Mojstrani, se niso mogle hitro zaceliti. Strah pred povračilnimi ukrepi je tudi najbolj zavedne potisnil v opreznost; partizanske postojanke, ki so delovale na tem območju, pa so bile šibke. V Karavankah nad Dovjami sem se sestajal s sekretarjem Ivanom Krivcem, ki je v teh kritičnih dneh skupaj z Ivanom in Kristlom Dovžanom Skrbel za nadaljevanje boja proti okupatorju. Žrtve pa so padale dalje. Prvi dovški partizan Mlakarjev Jaka je spomladi leta 1942 padel skupaj s tovariši pri Okroglem; Krivec pri kopališču Jasna v Kranjski gori, Kristel je bil ujet in ustreljen in le Ivan je kot partizan dočakal svobodo. Sedaj živi v Mojstrani. Šurkov Martinček, ki živi na Jesenicah, je bil ujet, po vojni pa se je, kakor da bi od mrtvih vstal, vrnil iz Mauthausena. Žrtve pa so nadomeščali novi borci za svobodo. Vedno več jih je bilo, zato ne morem več imenovati vseh, s katerimi sem sodeloval. Narodnoosvobodilna vojna se je razmahnila zlasti potem, ko so Nemci začeli na Gorenjskem rekrutirati mladince in jih pošiljati na fronto. Takrat se je najbolj izkazalo, da se Slovenci nočejo bojevati za Hitlerja in da hočejo svobodno domovino. Odločitev, da bodo gorenjske mladince vključevali v nemško vojsko, je bila zato velika nacistična zmota, ki se je maščevala s pospešeno rastjo partizanskih enot. Morala prebivalstva se je v zgornji Savski dolini dvignila zlasti po prihodu partizanskih enot jeseniško-bo.injskega odreda in VOS. Zgodilo pa se je tudi, da posamezne enote niso vedele za druge in so samostojno izvajale akcije. Razlog je bil delno v podcenjevanju terencev in delno v nesistematskih pripravah. Večkrat sem pravočasno posredoval, da ni prišlo do medsebojnega obstreljevanja in da so bile vse predvidene akcije izpeljane. Poskrbel sem, da so bile vse strateške točke zavarovane, tako da je bil brez nepotrebnih žrtev dosežen načrtovani cilj partizanskih akcij. Poleg neposrednega vključevanja v vojaške akcije sem nenehoma sodeloval pri širjenju narodnoosvobodilne vojske. V partizane sem vodil domačine, nemške dezerterje — take, ki so po zvezi prišli iz Ljubljane, Kranja in drugih krajev. Bil sem v stalnih stikih s političnimi forumi in vojaškimi enotami. Leta 1943 je prišel na dopust Janez Polda, poznejši idol jugoslovanskih smučarskih skakalcev. Sam si je v nemški vojski pognal kroglo v roko in si omogočil povratek domov. Poiskal sem ga in se dogovoril za »nasilno« mobilizacijo v NOV. In postal je partizanski kurir. Janeza Polda sem dobro poznal kot tekmovalec in organizator smučarskega društva Mojstrana. Vodil sem ga na treninge in tekmovanja in poznal njegov talent. Na vprašanja, ali bo še tekmoval, pa v partizanih ni kazal velikega poželenja. Ni bil tak optimist, da bi v težkih trenutkih videl lepše čase pred seboj. Srečo pa je imel. Večkrat je bil na muhi, v naj večji nevarnosti pa takrat, ko je na Radovni padel v zasede. Dum-dum krogla ga je zadela v hrbet, rešila pa ga je torba, V kateri je imel strpan nahrbtnik. Vse to je bilo razcefrano, Janez pa je dobil 1® še drobce v hrbet in raztrgan ter krvaV se je živ vrnil v kurirsko postojanko. Pogum pogoj uspeha Veliko dogodkov, ki sem jih kot akti* vist in partizan doživel, ne bi smelo iti v pozabo. To pa bi zahtevalo daljšo pripO' ved. Na primer, kako sem se leta 1941 no mostu čez Savo otresel nemških orožni' kov kljub temu, da sem ob legitimiranj11 imel poln nahrbtnik propagandnega gra' diva, partizansko pošto in samokres. Pa takrat, ko je name v trdi temi skočil vO' jaški pes, Nemci pa so bili v neposredni bližini in me vendar niso dobili. In ko so Nemci obkolili hišo, pa sem se vendaf zmazal. Dalje, ko mi je nemški vojak nO" sil s postaje v Mojstrano paket, v kate' rem je bila puška, ki sem jo nosil iz že" lezarne. Tja so namreč v starem železa prihajale puške, ki so jih nato delavci ob' novili, mi pa smo jih znosili v partizan^ Puške sem nosil zavite v rolo papirja, k> sem jo v vagonu vedno dal na polico, usč' del sem se pa na drugo stran. K sreči tudi vsaka krogla ne zadene sicer me že davno ne bi bilo med živiin1. Nekoč je na mene najmanj 15 NemceV streljalo z avtomatskim in navadnim oroZ' jem, ko sem po sredi Save na Belci tek^ navzgor, pa me nihče ni zadel. Z izkušnjami človek postane predrzeit pogumni pa imajo več sreče kot bojaZ' ljivci. Med narodnoosvobodilno borbo seb1 imel priložnost oceniti precej ljudi ^ ugotoviti njihovo trdnost. Kljub zavedno' Narava vabi s Jje bil strah velik razlog, da so se izo-£ ali neposrednega stika z okupatorjem. U(n med bivšimi jugoslovanskimi oficirji So bili veliki strahopetci. Ko sem nekoč P°tem, ko se je trikrat premislil, vodil Partizane kapetana I. razreda in so ernci pričeli na nas streljati z minome- > Je bil zelen od strahu. Strah se počasi Ppleže, pa vendar ne pri vseh enako. pogokrat je botroval tudi temu, da je Puška prehitro počila in so padle nepo- ne žrtve. Umirjenost, junaštvo in re-so bile glavne vrline partizanov in Aktivistov. Podobno je tudi v alpinizmu. ilsti, ki se mu tresejo kolena, ni za predse. Težke stene premagajo le preudar-ni’ Srneli in uporni plezalci. Ne samo za v°jaške ter športne podvige, tudi za gospodarske voditelje so zaželene podobne , ne. Boječneži in paničarji ne smejo 'h na vodilnih položajih, saj brez pogu-1119 in tveganja tudi uspeha ni. k ^ Partizanih sem bil organizacijski se-etar okrožnega komiteja KS, potem pa 0 veščevalni oficir IX. korpusa. Vodil '^ertl obveščevalno točko v Karavankah r zbiral podatke o premikih vojaških ®U°t po Koroški in Gorenjski. Kljub ku-rski pošti sem večkrat hodil na Primor-0 neposredno poročat v štab IX. korpu-Pri zadnjem obisku se je štab že selil sk ^-'rs4a sem se vrnil na Gorenj- °> kjer sem sodeloval pri sklepnih opera-v ''vah. Kljub temu da sem v Celovcu pra-9casno zasledil gestapovca Mayer Kai-scha, se je le-ta takrat izmaknil pra-VlčUi kazni. Solze so mi prišle v oči, ko sem 30. PUla 1945 prvič v življenju zagledal s °rje in nato Trst, podobne občutke pa lQ* doživljal teden za tem, ko sem v Ce-tiVcu spremljal zagorele vojake dalma-^ske brigade, ki se je na tankih peljala °zi mestno središče. Glavni razlog moje s njeriosti, da bo to odslej vedno naše, pa e "a žalost ni uresničil. Podrejanje družbenim interesom ho^° osv°k°ditvi sem se vrnil v železar-Jesenice. Tu sem sredi maja prevzel dolžnost pomočnika delegata ministrstva industrije in rudarstva. Poleg te dolžnosti pa sem na koroškem območju še naprej imel tudi obveščevalno zadolžitev za 4. armado, dokončno pa sem bil demobiliziran decembra 1945. Maja 1945 se je torej začelo moje delo pri poslovodnih zadolžitvah slovenskega železarstva. Ker sem tovarno kot konstruktor dobro poznal, mi je minister Franc Le-skošek-Luka zaupal odgovorno dolžnost. Skrbeti sem moral za zbiranje kadra, za začetek obratovanja, sistem prejemkov zaposlenih, varnost pri delu, inovacije in za tovarniško literaturo. Tu sem si nabral precej izkušenj. Ker sem ministru Leskošku moral često neposredno poročati, me je dobro spoznal, kar je bilo pomembno za mojo drugo polovico življenja. Februarja 1946 me je z dekretom imenoval za upravnika jeklarne na Ravnah. Vsi moji načrti za delo v železarni Jesenice, občini Dovje — Mojstrana, okraju Jesenice v športu in družbenem udejstvovanju so padli v vodo. Izdelati sem moral nove. Za rojstni dan tretjega sina Tomaža sem prinesel domov nalog za premestitev v Guštanj. Poznal nisem niti tovarne niti kraja. Avgust Kuhar, brat Prežihovega Voranca, ki je takrat v železarni Jesenice urejal delovno varnost, tehniško knjižnico in racionalizatorstvo, me je tolažil: »Jeklarna na Ravnah 20 let zaostaja za Jesenicami. Nekoga navadi in čez dve leti se vrni na Jesenice.« Zgodilo pa se je obratno — čez tri leta je on prišel za menoj na Ravne. Poskus, da bi si Franc Leskošek-Luka premislil, ni uspel. Pred odhodom v Guštanj, kot so se takrat Ravne imenovale, mi je rekel: »Guštanjska železarna je stara. Odločili smo se, da bo to specializirana tovarna plemenitega jekla. Tam ne bo tovarne, tam mora biti apoteka. Tvoja naloga je, da odstraniš hitlerjanske usedline, omogočiš preporod in razvoj jeklarne na Ravnah.« In tako se je zgodilo. Jeklarna na Ravnah je bila stara, vsi obrati so bili dotrajani, edini topilniški agregat v jeklarni je bil SM peč s kapaciteto okrog 7000 ton na leto. Strokovnega kadra ni bilo, edini inženir pa je bil Mahorčič, ki je bil z mojim prihodom imenovan za glavnega inženirja. Ravne so bile zaostal star srednjeveški trg in le eno stanovanje je imelo kopalnico. Med obema vojnama ni bilo na Ravnah niti v tovarni napredka. Stanovanj niso gradili, pogoji bivanja delavskih družin so bili zato zelo borni. Premestitev na Ravne je pomenila zato tudi v mojem osebnem in družinskem življenju veliko samoodpo-ved. Na Dovjem sem imel lepo urejeno stanovanje v novi enodružinski hiši, na Ravnah sem se v gostišču vselil v sobo z dvema posteljama, od katerih je druga služila za prehodne goste generalne direkcije, od odjemalcev do vojakov. Živel sem daleč od svoje petčlanske družine brez dodatka za ločeno življenje. Domačim nisem mogel pomagati z nobenimi prehrambenimi priboljški. Šele po preselitvi v nedograjeno stanovanje, za katero sem načrt izdelal sam, se je konec leta 1947 položaj izboljšal. Prvo leto pa je bilo tudi v novi hiši prava muka. Gradbeniki so jo dokončevali, sam pa sem opravil vsa zunanja dela, zravnal teren in uredil okolico. Vsi osebni problemi pa niso vplivali na mojo delovno vnemo, saj sem se zavedal delovne dolžnosti in bil prepričan, da le skromen človek lahko uspešno dela z ljudmi. Koroško jeklo je steklo Začeli smo skromno in smelo. Takoj smo začeli širiti jeklolivarno, brez pravih načrtov postavili dodatno tovarniško halo ter s prostovoljnim delom gradili ozkotirne komunikacije. Povsod sem bil zraven — pri gradnji prog po tovarni, vodovoda po trgu, pri neposredni izdelavi načrtov za prve stanovanjske hiše, pri prostovoljnem delu v proizvodnji, na sestankih v tovarni in tam, kjer je bilo treba utemeljevati razvoj železarne. Samo en dogodek. Skozi stari trg smo po trdi cesti kopali jarek za vodovod, prebivalci iz ulice, ki naj bi vodo dobili, pa so se obnašali, kakor da smo politični zanesenjaki in niso pomagali. Ko sem zvečer v temi tekel domov, sem se spotaknil in zletel v lasten izkop. Naslednje jutro sem v tovarni hotel odpreti kaso, kamor smo morali zapirati vse pomembne dokumente, ključev pa nikjer. Spomnil sem se, da so mogoče zleteli iz žepa, ko sem na glavi pristal v dva metra globokem jarku. In res sem jih našel tam. Takoj sem se vključil tudi v družbenopolitično življenje. Ustanovili smo tovarniško partijsko organizacijo, bil sem občinski funkcionar in pobudnik, oblikovalec in ustanovitelj telesnokulturnega društva Fu-žinar ter tovarniškega glasila Koroški fu-žinar, tovarniškega zaščitnega znaka in ne nazadnje sem sodeloval tudi pri novem imenu tovarne in kraja. Pri tej zahtevni nalogi mi je največ pomagala železarna Jesenice. Tam sem pridobil strokovnjake, izkušnje ter tehnično dokumentacijo. Moje dolgoletno delo v konstrukcijskem biroju na Jesenicah mi je pri tem precej pomagalo; po osvoboditvi pa sem na Jesenicah še bolj spoznal ljudi in njihovo sposobnost. Sl *1 nik an° leta 1948 v plan‘c*- To je zadnja slika na kateri so partizanski tovariši Gregorja Klanč-za a'.4)r" Pavlin, ki ga je povezal in peljal v partizane, Janez Polda, ki ga je vodil v parti-ne in z njimi sodeloval v NOV ter na športnem področju in Franc Primožič-Marko s katerim je leta 1941 sodeloval na sestanku s prvo enoto partizanov pod Stolom. Velik začetni uspeh jeklarne na Ravnah je bila njena imenska vključitev v besedilo dokumenta prve petletke. Kot poseben izdelek je bila imenovana jeklena litina. Pridobivanje na času in nagla organizacija proizvodnje sta bila osnovna razloga za vključitev železarne Guštanj v prvo petletko; iz strateških razlogov pa je bila gradnja novih zmogljivosti predvidena v osrednjem delu države. Za razvoj in gradnjo novih obratov na Ravnah je bilo zato potrebno veliko prizadevanja in iznajdljivosti. Franc Leskošek-Luka, ki je bil v času načrtovanja prve večje faze razvoja železarne Ravne minister težke industrije, član politbiroja CK KPJ in vlade FLRJ, nas je podpiral in vedno našel pot do končne odobritve. Veliko pa smo delali na svojo roko in kot gotovo dejstvo dobili potrditev naše pravilne odločitve naknadno. Položaj pa se je po osamosvojitvi in odcepitvi Jugoslavije od Informbiroja izboljšal in tudi lokaciji Ravne in Jesenice kljub bližini meje nista bili več kamen spotike. Pomanjkanje strokovno sposobnega kadra je bil velik problem prve petletke. Boris Kidrič se je kot predsednik Gospodarskega sveta FLRJ zato leta 1946 odločil za ustanovitev posebne višje ekonomske šole. Republiški CK KP so izbrali slušatelje in v Sloveniji med drugimi tudi mene. Sekretar OK PS Gričar mi je po telefonu sporočil, da moram čez dva dni na šolanje v Beograd. Niti domov nisem utegnil. V tovarni sem uredil, kar sem mogel, in odšel. Kaj bo po šolanju, nisem vedel. Višja ekonomska šola Gospodarskega sveta FLRJ je bila internatskega tipa. Hotel Union so spremenili v internat. Dopoldan smo imeli predavanja — med profesorji je bil tudi Kidrič sam — popoldan pa seminarje. Iz internata je bilo mogoče priti le s posebnim dovoljenjem ravnatelja šole. Tako sem bil celo šolsko leto še bolj daleč od družine. Po diplomi sem se vrnil domov na Dovje, a nisem mogel izrabiti niti mesec dni pripadajočega dopusta. Zaradi posredovanja Generalne direkcije črne metalurgije sem po nalogu ministra rudarstva in metalurgije FLRJ Bane Andrejeva moral nazaj na Ravne. V tem je bila neka logika, saj sem tudi v ekonomski šoli zadržal svoj službeni položaj in celo večkrat na posebno zahtevo sodeloval na konferencah in posredniško zastopal jeklarno na Ravnah. Na Ravnah sem zatem sodeloval v celotnem preporodu tovarne in kraja tako pri prvi, drugi in tretji fazi širjenja ter modernizacije železarne od 7000 na 200.000 ton letne zmogljivosti proizvodnje jekla. Potem pa je leta 1969 zopet nastal preobrat v mojem življenju. Ta ni bil podoben spremembam iz leta 1946, vplival pa je na zmanjšanje neposrednega vodenja proizvodnje in na zasebno življenje. Združevanje železarstva Po dveletnih pripravah in usklajevanju poslovanja, v katerih sem bil nosilec dela, so me po ustanovitvi združenega podjetja januarja 1970 imenovali za prvega generalnega direktorja slovenskih žele- zarn s sedežem v Ljubljani. Kljub temu, da sem pred tem skoraj celo desetletje vodil železarno Jesenice in bil zatem 24 let direktor železarne Ravne ter zato imel ustrezne pogoje, sem se dolžnosti vodenja celotnega slovenskega železarstva branil. Čutil sem koristnost usklajevanja in izboljševanja poslovanja, zavedal pa sem se pionirskih težav v organizaciji in majhne moči združenega podjetja za ekonomsko sicer logično združevanje dela ter sredstev. Obveljala pa je zopet volja drugih. V prvih 4 letih delovanja združenega slovenskega železarstva smo dosegli s stalnim usklajevanjem ter sporazumevanjem dokaj dobre rezultate. Izvedena je bila specializacija, usklajen nadaljnji razvoj, zmanjšana neracionalna proizvodnja, povečan obseg gotovega blaga ter fakturirane realizacije; odpravljene so bile poslovne izgube in dosežena nova primerna akumulativnost. Združeno podjetje je pridobilo ugled in novembra 1973 so se sklenitvi samoupravnega sporazuma o združitvi v Slovenske železarne poleg železarn Jesenice, Ravne in Štore pridružili še predelovalci žice: Veriga, Plamen, Tovil, Žična ter Metalurški inštitut. Povečana proizvodna skupina je dobila obliko sestavljene organizacije združenega dela, ki je uspešno povečevala obseg proizvodnje ter predelave jekla. Leta 1975, to je zadnje leto petletnega obdobja, so združene slovenske železarne proizvedle 795 tisoč ton surovega jekla, 740 tisoč ton blagovne proizvodnje ter za 7165 milijonov din fakturirane realizacije. S tem rezultatom je v glavnem bil dosežen cilj petletnega načrta 1971 do 1975. Še več. Slovenske železarne so se v SR Sloveniji povzpele po celotnem prihodku in dohodku na prvo mesto. Samoupravna presnova, povečanje proizvodnje ter obsega poslovanja, širjenje sozda, prilagojevanje s porabo jekla ter zunanjetrgovinsko urav-novešenje blagovnega prometa so glavni novi petletni cilji SZ. Sklenitev sporazuma o temeljih srednjeročnega razvoja za obdobje 1976 do 1980 v juliju 1976 je nov uspeh sozda SZ. K uspehom združenega železarstva je treba prišteti tudi delež SZ pri oblikovanju ter delovanju poslovne skupnosti izdelave in predelave jekla. Ta je v novem republiškem družbenem načrtu dobila svojo vlogo, ki jo bo v obdobju 1976 do 1980 odigrala v interesu celotnega kovinsko predelovalnega kompleksa na Slovenskem. Veseli me, da sem pri ustanavljanju združenega podjetja, njegovem uveljavljanju, preoblikovanju v sestavljeno organizacijo združenega dela ter pri snovanju poslovne skupnosti za jeklo prispeval tudi svoj delež. Prepričan sem, da smo leta 1969 ravnali pravilno, ko smo se na referendumih odločili za združitev slovenskega železarstva. To je bila pametna poteza, ki bo tej najstarejši industrijski dejavnosti na Slovenskem, bogati tradiciji, omogočila še plodno prihodnost. Zadoščenje Sedaj, ko gre moja aktivnost h kraju, imam mirno vest in ugoden občutek, da sem prispeval svoj delež pri osvobojeva-nju domovine in gradnji našega samoupravnega socializma. Sodeloval sem pri snovanju organizacije OF na terenu, delal v komunistični partiji, v krajevnih, občinskih, okrajnih, okrožnih, republiških in zveznih družbenopolitičnih telesih. Prav gotovo sem med tistimi, ki so dosegli najdaljši staž na položaju direktorja podjetja oziroma OZD, delal sem tudi v družbenih in samoupravnih organih na področju znanosti, prosvete in denarništva, sodeloval v telesnokul turni dejavnosti ter zastopal državne barve doma in v inozemstvu. Alpinizem in smučanje sta moja življenjska spremljevalca, ki mi omogočata, da nisem breme družbe in da tudi sedmi križ nosim pokonci. Le telesna kultura je vir kondicije, zdravja in moči. Ker je zasebna materialna bilanca mojega dela kljub moji varčnosti skromna, podružablja pa se tudi podedovana imo-vina mojih prednikov, sem prepričan, da sem slovenski socialistični družbi dal, kar sem mogel. Ne materialna bogatitev, temveč doseženi uspehi pomenijo zame naj' večje zadoščenje. Če se ozrem nazaj, sem srečen, da sem se zavestno predal toku gibanja za osvoboditev dela ter pravičen in human razvoj socializma. Očitam si le premajhno skrb za svoje tri sinove. To poskušam sedaj popraviti pri petih vnukih in vnuki' njah — zamujenega pa ni mogoče nadomestiti. Nikoli nisem zapustil svoje družine, zavedam pa se, da ji očetovstva nisem razdajal. V poduk novim generacijam, ki bodo nadaljevale začeto delo samoupravne gradnje socializma, moram reči: Ob požrtvovalnem delu za splošne družbene koristi se nikoli ne sme pozabiti na nov rod, ker nihče ne more nadomestiti tistega, kar lahko in morajo dati starši. Lastnim otrokom nisem omogočil niti prijetnega otroštva niti velike prihodnosti, premoženja pa jim tudi ne bom zapustil. Skromnost dediščine si ne očitam, saj morata tudi za naslednje generacije le živo delo in ustvarjalnost biti vir novega življenja. Življenjska usoda na žalost vsebuje tudi grenke preizkušnje. Najbolj boleči s o trenutki, ko ti v lastnih vrstah naredij0 krivico. Tudi taka razočaranja sem prebolel, imam pa posebno radost, da so me vedno razumeli in mi zaupali borci in delavci. Manjša naravnanost na dnevno politiko in večja na cilj socializem ne prinašata priznanj, temveč zadoščenje ir1 mirno vest. Veliko je, kar smo v treh desetletjih hj pol pri nas dosegli. Nacionalno svobodni gradimo pravično sedanjost in lepšo prihodnost. Veliko truda, samoodpovedi in požrtvovalnosti pa bo še potrebno, da bi dokazali vrline ter prednost, ki jo vsebuje socialistično samoupravljanje. Večja družbena storilnost je edini objektivni dokaz naprednejših proizvodnih odnosov. Delovne vneme še nismo razvili do take ravni, ki bi nas pripeljala do tega cilja. Premajhna zavest in resnična predanost samoupravni ureditvi nam zmanjšujeta gospodarske ter druge dosežke, izražata se ^ količini in kakovosti izdelkov ter storitev in na žalost tudi s posledicami, ki nam niso v čast. Ponovno bo potrebno uveljavit’ duh iz narodnoosvobodilne borbe in vzajemno ter vdano nadaljevati gradnjo našega socializma. ZAPISI O PRVEM MAJU Piše: Pavle Žaucer-Matjaž Vse priznanje zasluži zamisel urednika ^oreškega fužinarja, da bi v prvomajski številki tega glasila s spominskimi priče-'anji družbenopolitičnih delavcev in predvojnih revolucionarjev na nekdanja pra-zn°vanja 1. maja prispeval k svečanemu ‘azpoloženju letošnjega prvomajskega Praznika. Zelja urednika je, da bi mlademu rodu in delovnim ljudem v Mežiški dolini osvežil spomin »na dan, ki se je vča-s‘h pisal z velikimi črkami, danes pa je ^ec ali manj postal praznik kot vsi drugi«. ako je zapisal urednik v vabilu za sode-1° vanj e. 91 let mineva od zgodovinskega dogodka, od krvavega 1. maja 1886. leta ob 'elikem štrajku v Chicagu, od dneva, ki je zapisan v zgodovini kot mednarodni praz-nik dela, kot borbeni dan delavskega razreda vsega sveta, kot dan solidarnosti in °varištva proletariata in delovnih ljudi vrseh kontinentov. S simboličnim geslom reh osmič — 8 ur dela, 8 ur počitka, 8 ur °ddiha in kulturnega življenja — so se zbirale skozi desetletja ob 1. maju mno-Zlce delovnih ljudi po vsem svetu na demonstracijah z zahtevami po pravicah deškega razreda v borbi proti kapitalističnemu izkoriščanju. Po veliki oktobrski ‘evoluciji postane 1. maj delavski praz-mk, ko so vihrale in plapolale rdeče zastave in delavski prapori v spomladanskem vetru na čelu množičnih povork in ,°vSo manifestanti z gesli »Proletarci vseh ®zel, združite se«, »Delu čast in oblast« glasno izražali svojo borbeno pripravlje-n°st za organiziran in odločen boj, za svoje delavske in človeške pravice. V stari Jugoslaviji smo 1. maj proslav-Jali po vsebini in organizaciji na različne načine: z ilegalnimi predprazničnimi demonstracijami, s trosilnimi akcijami in pisanjem revolucionarnih parol ali pa s kultnimi delavskimi prireditvami, z izleti v travo, kjer smo pristno doživljali tova-ristvo in mladostno veselje, s pesmijo na ^ stih, s transparenti in parolami v rokah. • rnaj je bil dan, ko so borbene zahteve elavskega razreda pod vodstvom Komu-mstične partije odmevale glasno in jasno, akor je veselo in prešerno donela revolu-m°narna pesem kot izraz intimnih člove-o čustev in želja in kakor nas je trdno P°Vezovala naša himna »Vstanite sužnji Prokletstva«. Vsi ti predvojni 1. maji, 1 sem jih doživljal kot dijak v Mariboru 1 kot študent največkrat v zagrebškem tedrnestju na Trešnjevki v borbenih vr-tah SKOJ in partije, so mi ostali v spo-, lnu kot osebno globoko doživeti prazniki, °t lepi in prijetni dnevi mladosti. Praz-lk 1. maj nam je ostal v naših srcih, ostal z nami v izjemno bogatih spominih in m* j lepšimi občutki. Zato je težko opremiti, kateri 1. maj je ostal v spominu z ^močnejšimi, najbolj prazničnimi vtisi, še ezje pa je o tem pisati. /S '-as narodnoosvobodilne borbe je ob-bJe, ki je najpomembnejše za vsakega rtizana, za slovenski narod in za vse ju-slovanske narode in narodnosti. Zato so pač prazniki, ki smo jih doživljali v tem obdobju, ostali globlje in bolj neizbrisno zarisani v naši zavesti. 1. maj in 7. november sta bila dva naša pomembna praznika, ko smo se partizani čutili še bolj kakor sicer med seboj usodno povezani, ko smo se kot nezlomljivi členi velike družine jugoslovanskih narodov složno borili za iste cilje, za osvoboditev svoje domovine, za izgon okupatorjev, za zlom nacizma in fašizma, za boljše dni novega življenja v svobodi. Osebno sem imel v partizanih izjemno srečo. Preživel sem štiri leta naše velike preizkušnje dobesedno kot jugoslovanski partizan — od borca slovenske čete 1941. leta v Srbiji in Užiški republiki, borca I. Pavle Zaucer — Matjaž proleterske brigade in zaščitne čete pri Vrhovnem štabu ter pri vrhovnem komandantu Titu, do organizatorja NOB na Štajerskem in Koroškem. V različnih razmerah sem tudi praznike različno doživljal in jih na svojski način praznoval. V Foči, kamor sem prišel prve dni februarja 1942. leta, po borbi na Pjenovcu, kjer je padlo 10 borcev našega slovenskega voda v I. proleterski brigadi, in po legendarnem igmanskem maršu, smo v tem vzhodnobosanskem mestecu doživljali nov razmah narodnoosvobodilne borbe. Tu so se v 110 dnevih svobode polagali temeljni kamni naše državnosti, naše ljudske oblasti z ustanavljanjem narodnoosvobodilnih odborov na temeljih znanih fo-čanskih predpisov, »fočanskih zakonov«, ki veljajo za izvirni dokument naše državnosti in ustavnosti. Zadnje dni aprila smo čutili, kako se približujejo sovražniki z vseh strani, kako se vse bolj stiska obroč Italijanov, ustašev in četnikov in se manjša osvobojeno ozem- lje. Tudi v zraku smo dnevno gledali sovražnika, saj je bil tudi po desetkrat alarm pred zračnimi napadi. Toda v Foči je teklo pravo predpraznično življenje in je vladalo vedro razpoloženje. Pevski zbori so vadili, igralske skupine so se pripravljale za nastop, potekali so šahovski, lahkoatletski in nogometni turnirji. Mesto je bilo slavnostno okrašeno, na veliki steni sredi Foče je več metrov velik Mujezinovi-čev lik Stalina simboliziral skupno borbo z zavezniki proti silam osi. Po okoliških vaseh smo vodili akcijo za spomladansko setev. Oddaljeno grmenje topov in mitra-ljiranje štuk je zvenelo kakor nekoč pokanje možnarjev pred prazniki. Kakor da se je v Foči čas ustavil, smo živeli skoraj mirnodobno življenje. Za današnje čase, posebno za pojmovanje mladega rodu, se vse to sliši neverjetno in nepojmljivo, skoraj partizansko pravljično. Na praznik 1. maj, bil je petek, je bila v polni veliki dvorani tobačnih magazinov svečana prvomajska proslava. Pred polno dvorano je govoril Ivo Lola Ribar. V imenu partije je ta veliki mladinec pozdravil množico in je govoril udarno, zanosno, z aktualno vsebino in z izbranimi izrazi. Odkrito je spregovoril o težkih borbah in preizkušnjah, ki čakajo partizanstvo v tem letu, optimistično pa je nakazal možnost, da bomo leto zmagovito zaključili. Četudi mu nismo mogli prav verjeti, nam je bilo to, kar smo si vsi najbolj želeli, prijetno poslušati. Lola je znal potrkati na srca in čustva in vžgati poslušalce s svojo vehementno besedo in osebnostjo. Njegove besede so vlivale pogum, zaupanje vase in v skupno borbo, zaupanje v uspeh partizanskega orožja. Lola je bil zares velik govornik. Partizanski kulturni program je lepo uokviril svečano prireditev. Ljudje so prisrčno pozdravili vrhovnega komandanta tovariša Tita. Zdi se mi, da je na tej prvomajski prireditvi v Foči prvič donelo po dvorani ime Tita, kajti prej smo ga vsi imenovali le »Stari«. V času mojega koroškega partizanstva sem se pogosto spomnil praznovanja 7. novembra v Užiški republiki in prvomajskega praznika v Poči. Zadnje praznovanje 1. maja v času NOB, leta 1945, sicer ni bilo na osvobojenem ozemlju in med množico, bilo pa je globoko doživeto in po svoje praznično v pričakovanju našega največjega dne, dneva osvoboditve. Na sedežu ObKOM KPS in PO OF za Koroško, v brunaricah na strmem pobočju Črnega vrha nad Šmarje-to v Rožu, sem dočakal zadnje dni vojne in s tem tudi zadnje prvomajsko praznovanje v partizanih. V drugi polovici aprila smo se resno pripravljali na konec vojne za osvoboditev Koroške. Zavezniki so prodirali čez Ren in Odro in so se srečali na Labi, enote Rdeče armade so po težkih bojih zasedle Dunaj, 29. aprila so kapitulirale nemške enote v Severni Italiji in Avstriji, 30. aprila je največji zločinec vseh časov, Hitler, napravil samomor. Vojaški zlom nacističnega »tisočletnega« rajha je bil na dlani. Le na Koroškem se nacisti še niso pripravljali na predajo. Še zadnje dni so hajkali in sejali strah in smrt po koroških krajih. 25. aprila so pri Peršmanu v Podpeci zverinsko ubili 11-člansko družino, domačijo pa požgali. V Celovcu in okolici so ti atavistični zločinci še zadnje ure pobijali zapornike in se znašali nad našimi ljudmi. V napetem vzdušju smo pričakali 1. maj. Na večer pred praznikom so po vsej Koroški goreli kresovi in mogočno razglašali našo navzočnost na Koroškem ter oznanjali velik jutrišnji dan. Okoli Pece in Obirja, na severnih pobočjih Karavank, na Zetičah in Macnu, na Zingarci in Mačen-skem vrhu, na Gurah in na Osojščici, v neposredni okolici Celovca pa tja preko pobočij in grebenov Svinj ške planine so goreče grmade grozeče vznemirjale, ranjeno, v smrtnih krčih hudo popadljivo rjavo nacistično zver. V tem veličastnem večernem pogledu na Koroško se nam je zdelo, da bomo uspeli do korenin izžgati in izkoreniniti nacistično in velikonemško miselnost na Koroškem. Preveval nas je ponos in zadoščenje, da smo tudi na Koroškem spravili na kolena mogočnega sovražnika, ki so mu štete ure, da smo na področju raj ha vzdržali tri leta v prvih okopih velike zavezniške fronte in to celo na severni strani Drave. Ob pogledu na slikovite rdeče zublje, ki so parali rjavo in črno nebo nad Koroško, nas je navdajala vera in zaupanje, da na Koroškem prelita kri in naše številne žrtve ne bodo zaman. V mislih na jutrišnji lepši, praznični dan, tudi za Slovence na Koroškem smo ob pogledu na rdeče ožarjeno Koroško doživljali osebno srečo in zadovoljstvo. Na praznik, 1. maja, nas je radio osrečil z naj dragocenejšim prazničnim darilom — naša armada je osvobodila Trst. Objemali smo se, skakali od veselja, slišati je bilo samo vesele vzklike — Trst je naš, Trst je naš! Ob tem smo pozabili na stvarnost, da smo še vedno v brunaricah visoko v koroških gorah. Na Koroških tleh je strašna borba trajala še 15 dni. Še so krvavele naše vrste, še so padale žrtve. Vojaško je bil sicer nacistični stroj dokončno zlomljen prav na tleh Koroške, toda nacistična miselnost ni bila izkoreninjena. Na Koroškem danes Heimatdienst verno, sicer pod firmo avstrijske demokracije, nadaljuje z delom in z izročili zločincev Maier-Kaibitscha in Re-inerja, z geslom, da je treba Slovence na Koroškem uničiti, ker da bo mir na Koroškem šele takrat, ko bodo Slovenci do kraja iztrebljeni. Boj za življenjski obstoj in za narodnostne pravice Slovencev na Koroškem še ni izbojevan; njihov žilav in trd boj traja še v današnji dan. Ob letošnjem 1. maju, v letu treh velikih jubilejev, bomo s ponosom in zadovoljstvom slavili naše velike delovne zmage po vsej Jugoslaviji. Ocenjevali bomo prehojeno pot v uresničevanju lastnih, izvirnih samoupravnih zamisli ob ustvarjalnosti našega duha in uspešnosti naših idej. V mesecu mladosti in radosti bomo s Titom na čelu načrtovali uspešnice v nove zmage. Ob tem našem prazničnem razpoloženju pa ne smemo pozaibiti, da je 1. maj tudi sedaj praznik solidarnosti, da se v svetu še številni ljudje in narodi borijo za osnov- ne človeške, demokratične, narodnostne in socialne pravice. Najbližji so nam bratje in sestre onkraj meje, Slovenci na Koroškem. Podpirajmo njihov boj za uresničevanje pravic, ki jih zagotavlja 7. člen avstrijske državne pogodbe! Vsem delovnim ljudem v Mežiški dolini, v prvi vrsti našim nekdanjim soborcem in soborkam ter mladini, želim vedre in prijetne prvomajske praznike. Piše: Franc Fale V bivši Jugoslaviji 1. maja nismo praznovali, ker je bil delavski praznik nevaren vladajočemu buržoaznemu režimu. Dobro se spominjam dogodkov iz leta 1939 in 1940, tik pred drugo svetovno vojno, kako lepi so bili dnevi okrog 1. maja, čeprav je bil vedno delovni dan. Franc Fale Kljub prepovedi praznovanja in javnih prireditev je bil 1. maj tudi v bivši Jugoslaviji dostojno počaščen, zlasti v delavskih središčih in po tovarnah. Organizirani so bili prvomajski izleti v naravo, navadno prvo nedeljo po 1. maju. Za vsem tem dogajanjem v počastitev praznika dela so stali komunisti — borci za pravice delovnih ljudi. Res, da je bilo proti temu, kar se organizira danes in kakor praznujemo praznik dela v današnji samoupravni družbi, vse zelo skromno, zato pa toliko bolj tovariško in prisrčno. Tako je bilo pač takrat življenje. Med okupacijo so bili prazniki dela žalostni. Okupator je dal nekaj poudarka na 1. maj, vendar samo v prid svoji propagandi. Dva prvomajska praznika sem preživel v NOV. To sta bila 1. maj 1944 in 1. maj 1945. Leta 1944 sem bil v revirjih blizu Trbovelj v grupi savinjskega VOS (var- nostna obveščevalna služba). Leta 1945 pa je bila naša tretja brigada VDV (vojska državne varnosti) za praznik dela na območju med Celjem in Velenjem. Še posebej se spominjam 1. maja 1945, ko nam je v Šentilju pri Velenju komandant 3. brigade VDV, narodni heroj Tone Vratanar, rekel: »Tovariši, maj je najlepši mesec v letu. To bo naš poslednji 1. maj v partizanih. V nekaj dneh bo sovražnik dokončno premagan in praznovali bomo zmago.« Čez osem dni — 9. maja — je hitlerjevska Nemčija dokončno položila orožje. Dan zmage, 9. maj 1945, je bil za mene in mnoge borce in oficirje NOV najlepši in najsrečnejši dan v življenju. Iz vasi smo odkorakali v mesta. BojeV ni bilo več. Nemci, četniki, ustaši, pomešani z domačimi izdajalci, so se umikali proti Dravogradu in Mežiški dolini, kjer so zadnje bitke divjale tja do 15. maje 1945. Boje med enotami jugoslovanske ljudske armade in umikajočimi se Nemci ter domačimi izdajalci v času od 9. 5. do 15- 5. 1945 imenujejo zgodovinarji »vojna p° vojni«. Na območju naše občine v Mežiški dolini so se bili zadnji boji v Evropi, čeprav je fašistična Nemčija uradno kapitulirala 9. 5. 1945. Pijani zmage in presrečni zavoljo konca vojne smo se razkropili na vse strani svobodne domovine, kamor je pač koga klicala dolžnost. Moja naloga po osvoboditvi je bila zaščititi severno mejo -nad Mariborom. Čet-niški in ustaški ostanki, med katere so se pomešali naši domači izdajalci in okupatorjevi sodelavci, so še mesece in mesece prihajali čez mejo. Napadali so ljudi in objekte v svobodni domovini. Orožje je rožljalo ob severni meji še vse leto 1945, tja do poletja 1946. Zgodaj spomladi 1946 sem bil premeščen s svojimi fanti v Gradišče (takrat Sv. Trojica) v Slovenskih Goricah. Tam naokrog so zavedne ljudi in vodstva ljudske oblasti terorizirali ostanki četnikov, ustašev in domačih izdajalcev. 24. aprila 1946 sem jih ponoči odkril S svojimi fanti v bunkerju pod hlevom V vasi Osek pri Gradišču. Ker o vdaji ni bilo govora, se je vnel srdit boj v temi na razdaljo nekaj metrov, dokler se ni vžgal hlev, pod katerim so imeli bunker. Rafal s strojno pištolo v četnikovih rokah m> je razbil nogo pod kolenom. Tovariši pa s o me težko ranjenega in od ognja osmojenega potegnili z bojišča. Šele v armadni bolnišnici v Mariboru (bivši Černičev sanatorij) sem izvedel, da smo delo dobro opravili in pokončali glavne teroriste v Slov. Goricah in ob naši severni meji. V armadni bolnišnici v Mariboru sem težko ranjen dočakal 1. maj svobodne domovine. Svečano in lepo je bilo. Direktor bolnice dr. Horvat in komisar tov. Markič sta nam želela prijetno praznovanje in srečno okrevanje. Zunaj je bila sončna, topla, zelena pomlad. Petje korakajočih vojakov — partizanov nas je priklenjene na ran j eniške postelje vabilo na cesto. Kako lepo bi bi' lo, če bi bili zdravi in tudi mi v svoj ib vojaških enotah. Še lepše bi bilo, če bi mogli biti doma, vsak na svojem domU- „ Kruta vojna je svoje posledice podalj-sala tudi na povojna leta. In v tem času smo ranjeni vojaki in oficirji vsak po svoje doživljali veličino praznika dela v upa-nJu> da bomo naslednjega praznovali že zdiavi. To se je večini izmed nas uresni-£ žal pa je nekaj čudovitih tovarišev udim ranam podleglo. Zanje je bil tisto et° v armadni bolnišnici v Mariboru pr-Vl m zadnji svoboden praznik dela. Umrli so> da bi večno živel 1. maj. Tri desetletja smo doslej svobodno praznovali praznik dela. Enkrat lepše, drugič morda manj prizadeto, odvisno pač od IaJa, časa in organizacije praznovanja. Ponosno lahko gledamo na obdobje minulih 30 let, odkar je 1. maj res naš praz-nik — praznik vseh delovnih ljudi. Pod Ti-ovim vodstvom je bilo v gospodarskem Razvoju naše dežele opravljeno veličastno delo. Trdna je naša neuvrščena politika pri-Kdeljstva in bratstva z vsemi narodi in ezelami, ki spoštujejo osnovno načelo člo-Vek°vih in narodnih pravic. Naš edini cilj Je živeti svobodno in v miru. Kaši socialistični samoupravni domovi-1x1 Pa za naš praznik dela kličemo s pojavom: Delu čast in oblast! Piše: Ivan Kokal-Imre Letos mineva 91 let, odkar so na ustanovnem kongresu II. INTERNACIONALE T julija 1889 sklenili, naj postane 1. MAJ ruednarodni praznik vseh proletarcev. T Maja leta 1886 je bilo v dveh spopa-*u s policijo ubitih 10 delavcev. V procesu. ki ga je zatem organizirala ameriška aPitalistična družba, so obsodili sedem Mavskih voditeljev na smrt z obešanjem. ^ prejšnjem stoletju se je ameriški Proletariat bojeval za osemurni delavnik P°d znanim geslom »treh osmič«: 8 ur de-a> 8 ur razvedrila, 8 ur počitka. V najdem tedanjem industrijskem središču, v PlCAGU, je 1. maja leta 1886 stavka- 0 Približno 40.000 delavcev. Tiste čase je j. ^ tovarnah tega mesta delalo 328.000 J Udi. Kapitalisti so temeljito izkoristili sv°j čas«. Delavci so delali po 80, 90 in colo 112 ur tedensko. Na delo so prihajali v Petih ali šestih zjutraj, domov pa so se „račali ob devetih ali celo ob desetih zvečer. La bi si proletariat pribojeval 8-urni *aynik, so po vsej Ameriki organizirali Uožične stavke. Bile so iz leta v leto molila^6 ^eta 1884 Je v Ameriki stavkalo ^ 000 delavcev, ki pa so jim izpolnili le odstotkov zahtev. Leto dni pozneje je PaV^a zMe*a 258.000 delavcev. Tokrat Jo bil uspeh že za 8 odstotkov boljši. V godnem letu 1886 se je stavke udeležilo jjfr 610.000 ljudi, ki pa so uspeli v svo-zahtevah le 39-odstotno. - nečloveškem izžemanju v tedanjih ^s|h nazorno pišejo številni Američani. ,^°lj prepričljiv je znani roman Upto-sal ^a*ra »Džungla«, v katerem je opi-c , grozotne razmere v čikaških klavni-t ' K romanom pa je sprožil vladno kon-. in delno izboljšal stanje. Med dru- 01 opisuje majhnega dečka, za katerega je mati priskrbela ponarejen rojstni list, da so ga sprejeli na delo. Cikaški dogodki so imeli zelo velik odmev v svetu. Ameriška federacija dela je na svojem kongresu leta 1888 sklenila, da bodo 1. maja 1890 praznovali ta dan kot mednarodni praznik v boju za 8-urni delavnik. Ker je bil naslednje leto v Parizu ustanovni kongres II. INTERNACIONALE, so predstavniki mednarodnega delavskega gibanja sprejeli ameriški predlog o razglasitvi 1. maja za mednarodni dan proletarcev. V resoluciji so poudarili: »Potrebno je, da na določeni dan organiziramo mednarodno manifestacijo, in sicer tako, da bodo delavci v vseh deželah in mestih tega dne hkrati poslali vsem državnim oblastem zahtevo, naj uvedejo 8-urni delovni čas in izpolnijo ostale sklepe mednarodnega delavskega kongresa v Parizu. Ker je ameriška federacija dela na svojem kongresu leta 1888 sklenila, da bo podobna manifestacija 1. MAJA leta 1890, bomo ta dan sprejeli kot dan mednarod- Ivan Kokal — Imre nih manifestacij. Delavci različnih narodnosti so dolžni, da izvedejo manifestacije tako, kakor jim omogočajo razmere v njihovih deželah.« 1. MAJ je postal mednarodni praznik dela in tako ga slave delavci in delovno ljudstvo po vsem svetu. Postal je simbol dela, hkrati pa tudi vzpodbuda delavskemu razredu, da se vztrajno bojuje za svoje pravice povsod tam, kjer jih vladajoči kapitalistični sistem še ne priznava. V zgodovini prvomajskega praznika je bilo nešteto bogatih trenutkov. Od tedaj, ko je na chikaških ulicah tekla kri, proslavljamo 1. MAJ kot delavski praznik po vsem svetu. Od tedaj bude prvomajske zastave v delavstvu zavest lastne moči in ga zaneseno dvigajo, da ponosno vzklikne: to je moj praznik! Vse drugačno je današnje praznovanje! Prej v znamenju boja za delavske pravice, demonstracij, napadov policije — zdaj ponosna zavest zmage, občutek svobode, plodno ustvarjanje zase — pomlad, ki je zares naša! Ta praznik s svojo vedrino in rdečimi zastavami sodi v pomladne dni, saj je rde- ča barva simbol pomladi, radosti in svobode! Letos slavimo ta praznik še z dvema jubilejema, in sicer: Titovih štirideset let na čelu partije in delovnega ljudstva in njegov 85. rojstni dan. V ospredju zgodovinskega poslanstva, vloge in moči ZKJ stoji človek, zlit v eno s hotenji in težnjami naših bratskih narodov — TITO. Tovariš Tito, ki nas že štirideset let vodi od zmag do zmag, od uspehov do uspehov, neumorni, hrabri, nenadomestljivi učitelj in voditelj vseh bratskih narodov Jugoslavije in vzornik vsega naprednega sveta, praznuje svoj 85. rojstni dan. Ponosni smo, da bomo letos v okvir prvomajskih praznikov vključili tudi 85. rojstni dan našega maršala, ki ga bodo narodi Jugoslavije še prav posebno svečano počastili. Našega ljubljenega TITA, ustvarjalca novega družbenega reda, iniciatorja in prvega organizatorja neuvrščenih dežela, občuduje, priznava in spoštuje ne le jugoslovanski narod, temveč vse napredno človeštvo. Zavedajoč se tvojega revolucionarnega poslanstva v blagor človeštva, ti, dragi naš TITO, vsi narodi Jugoslavije kličemo iz vsega srca, vodi nas še dolga, dolga leta, v miru in zadovoljstvu, ki si nam ga izvoje-val. Srečni smo, da smo v zlati svobodi zaživeli v tako urejenem družbenem redu, kjer je delo in kruh zagotovljen in s tem tudi blaginja, red in mir. Hvala ti, dragi naš TITO! Nanizal sem nekaj misli, kako se je delavski razred boril za svoje osnovne pravice in kako in kje je vzklil praznik 1. MAJ. Dotaknil sem se še dveh jubilejev, katerih pa se bomo spominjali celo leto ob raznih priložnostih, saj je to visoki jubilej našega velikega heroja, našega velikega borca in ustvarjalca, ki so mu vsi jugoslovanski narodi enoglasno podelili naziv TRIKRATNEGA HEROJA. Njemu gre zahvala, da je naš narod svoboden, saj je pod njegovim vodstvom premagal domačega in tujega sovražnika. Boj je bil trd, dolg cela štiri leta, zahteval je od našega malega naroda žrtve, toda toliko bolj slaven in učinkovit. Ponosni smo na zmago, ponosni na našega velikega TITA, ponosni na ugled, ki ga naš TITO in vsi okoli njega uživamo v svetu. Rad bi še opisal, kako smo na Koroškem praznovali praznik dela 1. MAJ. V predaprilski Jugoslaviji smo kljub prepovedi tedanjih oblasti svečano praznovali delavski praznik 1. MAJ 1926. leta. To je bila borbena manifestacija napredne delavske misli. Prvomajska praznovanja so nam Ravenčanom in vsem delavcem Mežiške doline ostala v posebno lepem spominu. Prvomajske proslave in priprave zanjo so zajele vso Mežiško dolino. Tako so na proslavah sodelovali rudarji leškega premogovnika, mežiški rudarji, papirnica na PREVALJAH, ki je v času NOB dala visok krvni davek, pa še delavci žage KOROTAN. Prav vsi delavci, ki so se udeleževali proslav in so pomagali pri izvedbi, so kasneje postali borci NOB in mnogi od njih so dali življenje za boljši jutri. Prvomajske proslave so bile nadvse svečane. Vodil jih je naš znani ljudski pisatelj in borec za pravice zatiranega človeka, pokojni PREŽIHOV VORANC iz KOTELJ. Na dan 1. MAJA nas je prebudila godba »Svoboda«, ki je že ob šestih zjutraj korakala po trgu, prav tako so možnarji oznanjali praznik v zgodnjih jutranjih urah. Odmevalo je po celi Mežiški dolini in vabilo ljudi k sodelovanju. Prišli so naši kovači, prišli so pudlerji, martinarji in ključavničarji, strugarji so se za 1. MAJ pripravljali mesece in mesece. Več sto ljudi je bilo zadolženih, kaj vse morajo pripraviti za ta praznik. Prvi so začeli svoje delo in priprave strelci. Zbirali so prostovoljne prispevke v železarni. Denar so potrebovali za smodnik. Ni bilo delavca, ki ne bi po svoji zmogljivosti prispeval nekaj denarja, saj je vedel, da je potreben tudi njegov delež k veliki manifestaciji delavskega razreda. Biciklisti so okrasili svoja kolesa kar najbolj svečano in lepo, da jih je bilo veselje gledati, bili so polni cvetja in naših zastavic. Jahači, ki jih ni bilo malo, so svoje konje okrasili. Medsebojno so tekmovali, kdo bo lepše okrasil svojega konjiča. K praznovanju 1. MAJA so tudi žene prispevale velik delež. Pletle so vence, izdelovale zastavice, okrasile so okna in vrata s pomladnim cvetjem. Vzdušje v hišah je bilo veselo in praznično, pri tem pa ni manjkalo otroškega rajanja. Godbeniki »Svobode« so pridno vadili in uglaševali glasbila, učili so se novih koračnic, ki so dajale spodbudo vsem udeležencem proslave. Bodrile so jih in obetale, da prihaja novi čas za malega človeka. Prav pridno je vadilo telovadno društvo »Svoboda« nove vaje za nastop ob prazniku. Prežihov Voranc je sodeloval pri prvomajski proslavi kot režiser dramskega krožka na Ravnah. Zbirališče za povorko je bilo na bivšem sejmišču, pred starim gasilskim domom, ki ga danes ni več. Dopoldne je povorka krenila od sejmišča proti Prevaljam. Tam je bil shod na Ahačevem vrtu. Popoldne pa se je povorka vrnila na Ravne, kjer se je nadaljevalo ljudsko rajanje in prosta zabava z vmesnimi kulturnimi točkami. Delavci, udeleženci te proslave, so bili vsi prevzeti in čudovito razpoloženi še ves teden po tem velikem 1. MAJU, saj so se prav ob njem malo osvobodili vezi, ki so jih tiščale ob težkih življenjskih, včasih nevzdržnih razmerah. Takratna vlada, ki je bila proti vsaki manifestaciji delavskega razreda, pa je za ta dan mobilizirala vse razpoložljive orožniške sile, ki naj bi preprečile prvomajski shod. Tako so nas pri vhodu na Ravne, pri Antonovi cerkvi, pričakali orožniki z bajoneti na puškah in nam prepovedali vhod na trg. Vedeli smo, da se bo to zgodilo, zato smo se tudi pripravili na odpor in poskrbeli za varnost udeležencev. V prve vrste smo razporedili nekaj najmočnejših, korajžnih fantov, kot so bili: Florjan Kamnik, Maks Žagar, Fridi Verčko in še nekaj takih orjakov. Vsi ti so hitro priskočili k orožnikom, njihove puške, ki so bile naperjene na sprevod so obrnili v zrak in ves čas močno držali, tako dolgo, da je povorka lahko mirno šla mimo do cilja. Florjan Kamnik je bil kovaški mojster v težki kovačnici, kasneje partizan, dočakal je svobodo, šel v pokoj in kmalu umrl. Bil je izredno pogumen in se nikoli ni ustrašil orožnikov. Zanje je bil strah in trepet, da so se mu ob srečanju raje previdno izognili, tako je imel mir pred njimi. Prav taki so bili še nekateri naši rojaki, npr. kovač Franc Krivograd, Maks Žagar. Tudi v partizanih so se izkazali kot hrabri borci. Maks je bil v partizanih zelo sposoben bolničar. Pri pripravah za praznovanje 1. MAJA, so se še posebno odlikovali Luka Juh, pudler, Rudi Močnik, strugar, Ivan Vrčko, pudler, Smidhofer, valjar in drugi. Po delavskem prazniku 1. MAJU je tedanja predaprilska oblast vse socialdemokrate oziroma njihove voditelje poklicala na zagovor. Voditelji so bili takoimenova-ni tovarniški zaupniki, ki pa se niso ustrašili nobenih groženj tedanjih oblasti, složno in odločno so zahtevali svobodno praznovanje 1. MAJA. Do svobodnih pravic so prišli šele s štiriletnim krvavim bojem. Zmagal je delavski razred! SLAVA MU IN CAST! Piše: Marija Knez Ne morem se prav spomniti, kateri prvi maj je bil zame najlepši! Kot dekle se prav spominjam, da so bili ljudje okoli leta 1919 in 1920 najbolj navdušeni. Takrat pri praznovanju ni bilo izjem, vsi so šli v povorki, vsi smo vzklikali. Veselje in praznovanje je bilo spontano. Do leta 1926 pa nas je ostalo le malo, ta zvestih. Tako pomalem so odpadali. Najbrž zaradi tega, ker so zmerom bolje živeli, dobivali so v redu plače in niso imeli vzroka praznovati. To je bil en vzrok, drugi pa je bil v vedno večjem pritisku oblasti na delavske organizacije, saj so prepovedi sledile druga drugi. Leta 1926 nas je šlo v povorki le še kakih 50 naj zvestejših v Mežico, kjer pa ni bilo skoraj nobenega več. Takrat smo rekli, da imajo Mežičani že vsega in da jim borba ni več potrebna! Znano pa je, da je v Mežici navzočnost Angležev, uradništva in ljudi, ki so se jim za skorjo kruha pridružili, vplivala na precejšnjo mlačnost, kar s,e tiče delavskega gibanja. Zenske smo bile v dobi po I. svetovni vojni zelo aktivne. V Zenski zvezi nas je bilo 162. Po razpustu pa smo šle ženske na vse strani, ostalo nas je le še nekaj trdnih, in sicer: Krajnčna Tona, Ravšerca, Repenšca in Novakova, v glavnem Črnjanke in Mušenikarice. Vendar pa kljub 6. januarski diktaturi ni izumrla prvomajska dejavnost, nadaljevala se je vse do druge svetovne vojne. Organizirali smo prvomajske izlete v naravo, kamor smo šle skupno z možmi in otroki. To so bili izleti na Leše, St. Vid, Smrekovec in tudi v Kotlje. Spominjam se, da so na Lešah organizirali recital Hlapec Jernej. Bilo nas je tam izredno dosti in vem, da smo od navdušenja jokale, saj je bilo to tisto, kar je bilo Marija Knez le naše. Hlapec je bil utelešenje takratne dobe. Skupno s črnsko, leško in ravensko Svobodo smo šli še k Hauserju, kjer je bil® potem zelo veselo. Leta 1925, dobro se spominjam, smo za 1. maj plesali pri Krulcu v Črni, da je vse »v cote letelo«. Prej smo mislili imeti zborovanje, pa je bilo prepovedano, prav tak® tudi pohod in sprevod. Vsi, ki so prišli, m jih bilo malo, so šli potem na veselico. Kolikor jih ni moglo rajati pri Krulcu, so p3 šli h Geršaku in povsod je bilo izredno lušno. Prav tako mi je živo v spominu 1. maji ko bi morala saditi les pri Piku. Nekaj časa sem vzdržala, potem sem pa poldrug® uro tekla domov na Pecnkovo, se preoblekla in na rajanje. Seveda celo noč, zjutra] pa kar na šiht, sadit drevesa. Vročina, delo in nenaspanost so me zmučile in spravila sem se v neko leskovje v senco in takoj zaspala. Zbudila sem se šele ob šestil1 popoldan in nato sem tekla domov, ket sem imela pač veliko zamudo. Oče so takrat strahovito robantili, no, pa je vseen® minilo! To so, v kratkem, moji spomini na 1. maj! Pripomnila bi pa še to, da so bili prv> maji takoj po svobodi res veseli, v zadnjik letih pa so se spremenili le v težko pričakovane proste dni. Vsak kam gre po svoje, vsak nekam tišči, vsak drugi skoraj ž® ima avto lin s 1. majem je sedaj konec! Saj imajo ljudje vsega obilo, ja, preveč, nobenemu na kraj pameti ne pride, da b1 karkoli praznoval, ali pa da bi vsaj obuja' spomin in tradicijo! Ja, zakaj pa?« IZREKI Življenje ženske je prazno, če ga n® polni ljubezen. Irving STONE O ženah je treba govoriti samo moškim. NIETZSCHE Prava moč ženske je vzrok, zaradi katerega jo moški ljubi, pa čeprav se za tel*1 vzrokom skriva tudi najslabše. Francoise SAGAN Piše: Rudi Vrčkovnik 1. maj, praznik dela in vseh delovnih ^udi širom sveta — kako različno ga doživljamo, kako različno ga proslavljamo v raznih obdobjih, v raznih deželah, kaj vse Pomeni ljudem danes, kaj jim je pomenil nekoč in kaj je pomenil meni tiste pomladi pred koncem vojne. Ko so mi dejali, naj napišem, na kateri 1- maj me vežejo posebno lepi spomini, s®m se zamislil in pobrskal po spominu, pa Je bila težka odločitev sesti za mizo in opisati ta 1. maj, kajti spomin je moral seči daleč v čas otroštva, v čas vojne, v čas narodnoosvobodilne borbe. Takrat, zadnje leto vojne, ki je ni in ru hotelo biti konec, smo se borci čestokrat Pogovarjali o prazniku dela 1. maju. Prepričani smo bili, da ga bomo proslavljali svobodni v naši osvobojeni domovini. Pa ni bilo tako, vojna je še trajala, čeprav je bilo vsakomur že zdavnaj jasno, da so ji šteti dnevi in da ni več daleč dan, ko bo Uničen okupator in bodo pregnane njegove borde z naše zemlje. Te zadnje dni vojne je bila naša enota v Koprivni pod Olševo. Po dokaj težkih dneh zime in ofenzive na gornjo Savinjsko dolino smo imeli v Koprivni dokajšen thir pred Nemci, dokler nas v zadnjih dneh aPrila niso začele preganjati močne patrulje policije. Kot da se je vse zareklo Proti nam, je pričelo v teh dneh tudi snesti in zapadlo je toliko snega, da so bile naše sledi vidne povsod, koder smo se Urnikali. Izdajalsko so kazale preganjal-Cem smer našega umika. Pomikali smo se yisoko pod Olševo proti Svetemu Duhu, kjer smo predvidevali, da je naš koroški bataljon. Na sedlu nad Kosom v bližini iz-vira Meže smo naleteli na goreče ognje, °krog katerih je bil daleč naokoli poteptan sneg in polno človeških sledi. Prepričani smo bili, da je bil tu na pohodu ko-r°ški bataljon, zato smo pohiteli po gazi Proti kmetiji. Po nekaj sto metrih nas je Srečal mlad fant in nam povedal, da je s Sedla pravkar vodil močno patruljo Nem-^ev, ki so imeli tu zasedo. Srečo smo imeli, če bi prišli le pol ure prej, bi padli v to zasedo. Presenečeni smo bili, da so Nem-cj prodrli tako visoko pod Olševo. Srečno Sfno se izognili vsem zasedam in patruljam ln naslednji dan smo se srečali s četo koškega bataljona, s katero smo se skuhaj Umaknili k Svetemu Duhu, kjer je bil batalj0n. bataljon se je pripravljal za proslavljale 1. maja, ne samo 1. maja, pripravljal Se je za proslavljanje zmage nad fašizem, ki je bila tik prek durmi. Imeli smo politične ure, na katerih so °misarji seznanjali borce s položajem na °jišču in nalogah, ki nas čakajo, ko bo °movina osvobojena, ko jo bo treba obnori in začeti ustvarjati novo družbo. Le-P° je bilo na teh političnih urah, v ljudeh Je bilo polno idealizma, polno velike in trd-he vere, da bo novi svet, za katerega se bo-r‘j°> lepši in pravičnejši. Da bo svoboda osvobojena domovina temelj, na kate-r°ni bomo gradili družbo, v kateri ne bo Razlik, v kateri bomo vsi enaki, v kateri bo e*a in kruha za vse, v naši družbi, v druž- bi delavcev, kmetov in inteligence, v družbi svobodnih ljudi. Vodi in čete so urejali opremo in orožje. Vadili so paradni korak, s katerim bodo skoro zakorakali svobodi naproti. Zelo mlad sem bil takrat, pred 1. majem 1945. leta, zato sem ga doživljal čisto po svoje, vem pa, da so bile skoraj vse moje želje strnjene v eno samo veliko, da bi že le bila svoboda in mir. Ko so na večer pred 1. majem po vseh hribih in planinah zagoreli mogočni kresovi in naznanili s svojim sijem daleč naokoli, da so jih zanetili borci za svobodo, da so jih zanetili tisti, katerih plamen upora in borbe ni ugasnil v letih borb in trpljenja, v letih neenakega boja s fašističnimi hordami in domačimi izdajalci. Goreli so kresovi, ob njih pa smo stali borci s pesmijo na ustih, z orožjem v rokah in vero v srcu, da nas loči le še nekaj dni, le še nekaj borb, ko bodo osvobojena mesta in vasi, ki so ležala daleč pod nami v temnih dolinah. Rudi Vrčkovnik Lep je bil ta majski večer, topel in prijazen, povsod je dišalo po pomladi, kot da je že mir in svoboda. Če se iz daljav ne bi čulo brundanje topov, bi ob veselju, ki je vladalo v nas, pozabili na vojno, ki še divja. Ko je kres dogoreval, sem od vsega doživetega v bataljonu ležal zavit v odejo in premišljeval o svobodi, o dneh, ko bom spet stanoval v hiši in ležal v postelji, ki bo dišala po svežem perilu, ko bom imel vsak dan na mizi kruh, ko bom hodil v šolo, ko se bom lahko brez skrbi sprehodil po prašni cesti, med ljudmi, hišami in vrtovi. Vedel sem, da bo skoro ta dan, zato sem ga še bolj nestrpno pričakoval, tega majskega večera. Ta 1. maj je pomenil zame nekaj nepozabnega. Hrepenenje po svobodi, hrepenenje po miru in po vsem, kar me čaka, ko 'bo svoboda, je bilo tisto nepopisno kar se ne da napisati, pač pa čutiti in občutiti samo enkrat, v borbi pred zmago in svobodo, ki je — kot kresovi v pozdrav prazniku — že svitala v novi čas. Piše: Martina Podričnik Prvi maj je praznik vseh delovnih ljudi, ki se v svetu, pa tudi pri nas, praznuje že od leta 1890. In prav to me je pritegnilo in vzbudilo v meni zanimanje, da sem segla po različnih knjigah in se poučila o nastanku in razvoju praznovanja prvega maja. Medtem ko sem zbirala podatke iz različnih knjig, sem se vedno znova spraševala, koliko delavcev v naši svobodni socialistični domovini sploh ve, zakaj praznujemo prvi maj in kako je do praznovanja prišlo. Čeprav sem še zelo mlada in še nisem zaposlena ter poznam začetke praznovanja 1. maja le iz knjig, sem vendar skušala primerjati takratno praznovanje z današnjim. Kakšne so razmere drugod po svetu, ne vem, vsaj delno, če ne že kar točno, pa vem, kako prvi maj praznujemo pri nas v Mežiški dolini. Ko sem premišljevala o prvem maju, sem ugotovila, da naš jugoslovanski prvi maj ni isti prvi maj kot v kapitalističnih državah. Pri nas imajo oblast delavci in z vsemi pravicami, ki so jih dobili, je tudi praznovanje prvega maja. Zato se marsikomu izmed naših delovnih ljudi ne zdi potrebno in vredno razmišljati o izvoru in zgodovini prvega maja. Pri nas je prvi maj uradno določen kot praznik dela in se tudi praznuje. In ravno zato, ker v vseh uradnih aktih piše, da je prvi maj praznik delovnih ljudi, praznovanje tega dne tudi izgublja svoj smisel. Budnice ob prvem maju, ki jih igrajo pihalne godbe, so edine, ki vzbujajo v delovnih ljudeh pozornost in takrat se tudi zavejo, da je to dan, ki je namenjen prav njim. Podobno se ponovi še ob bolj ali manj številnih proslavah, posvečenih prvemu maju. Kje so ognjemeti, ljudski plesi, kje so s cvetjem posute ceste, okrašena okna hiš in ulic iz povojnih let? Komaj da najdeš kje tudi prvomajski slavolok poleg zastavic, ki edine krasijo ulice. In kdo slavoloke postavlja? V Črni gozdno gospodarstvo, v Mežici kmetje z Loma in na Holmcu kmet Plazi sam. Edini tod okrog se lahko pohvali s 15 m visokim slavolokom, na vrhu katerega plapola zastava. Kje je prešernost, kje je množica veselih trenutkov pri postavljanju prvomajskega drevesa? V podjetjih! Da, tam, kjer podjetja krasijo vhode v svoje delovne prostore. Edino tu lahko delavci, ki imajo to srečo, da se lahko udeležijo krašenja, uživajo ob svečanih pripravah na prvi maj in edino ti delavci že v pripravah na praznik občutijo (če občutijo), da je prvi maj res praznik delavcev. Kljub temu, da je praznovanje prvega maja manj aktivno kot pred leti, se ponekod pojavljajo nova žarišča, ki hočejo vrniti prvi maj na pravo mesto. Eno takih je prav gotovo tudi Holmec. To je majhna vas ob avstrijski meji, ki dolgo časa ni kazala posebnih znakov življenja. Pa so se lanske pomladi vendar prebudili iz zimskega spanja nekateri starejši in mlajši prebivalci. Skupaj s pripadniki JLA so postavili prvomajski slavolok, pripravili Martina Podričnik kres in krajši kulturni program. Na večer pred prvim majem se je zbralo ob kresu več kot sto ljudi — mladincev, vojakov, starejših prebivalcev (kmetov in delavcev), prišli so nepovabljeni, da bi z nami proslavili večer ob pričakovanju prihoda velikega delavskega dne. Skupaj smo ob ognju zapeli nekaj narodnih, revolucionarnih in vojaških pesmi. Prehitro je minil lep večer, prehitro je pogorel ogenj in smo se morali raziti, v srcih pa smo nosili prvi maj, praznik vseh delovnih ljudi — v naši socialistični domovini. Sama pri sebi pa sem že ta večer sklenila, da bom po svojih močeh skušala vplivati na svoj kraj in ljudi, kajti prvi maj ne sme biti samo praznik delovnih ljudi, ampak mora hkrati biti tudi boj za kar najboljše samoupravljajne delavcev, v svetu pa boj za odpravo krivičnih družbenih ureditev! Piše: Maja Celcer PESEM Je sonce nad črnimi dimniki, je pesem — kladiv, ki so jo utrujene roke položile pred usta ... Prvi maj; je knjiga nad bobnečimi stroji je misel. . . je sreča ... je tih šepet mladih brez nad tovarno ... Pesem je splavala proti obrisom črnih gozdov. Debla smrek so jo vpila vase... Ovila se je okoli trav in se potočila vanje .. . Ptice so utihnile. Mlado cvetje jablane je za trenutek še bolj zablestelo . .. Telo in misel je prešinil ponos .. . Srce je kričalo ... To smo mi; to je naša pesem, to je pesem naših očetov... To je pesem delu; pesem zmage človeka nad strojem; pesem žuljev — sonca in pomladi. Ivan Močnik Delo sindikalnih organizacij takoj po osvoboditvi Naloga sindikalnih organizacij je bila, da podpre pobudo za zgraditev porušene domovine. V podjetjih so se sindikalne organizacije trudile, da bi organizirale vse delavce v svoje članstvo, ker je bilo to seveda prostovoljno. Sindikat je bil pobudnik, da se nacionalizirajo vsa podjetja, ki so bila v bivši Jugoslaviji v privatni posesti. Večja podjetja pa so bila združena in so jih imeli v oblasti kapitalistični trusti, ki so bili pod vplivom tujega kapitala. Sicer ta akcija ni bila težka, ker so se delavci zavedali, da tovarne pripadajo njim. Večje so bile težave s prehrano in preskrbo z oblačili in obutvijo, saj vemo, da so bile trgovine prazne, tekstilna industrija je bila oropana. Zato je bilo nujno, da so se uvedli boni za prehrano in tekstil. Imenovali so se potrošniške karte. To je bilo nujno, če smo hoteli, da se je pravično delilo. Ena najbolj težkih nalog je pa bila ta, da smo morali sodelovati pri odkupu obvezne oddaje. Včasih smo katerega kmeta skoraj do kraja oskubili. Sindikat je organiziral prostovoljne delovne akcije — pravili smo udarniške. To delo smo opravljali v prostem času: npr. ob nedeljah smo šli čistit tovarno. Veliko smo pomagali kmetijskim zadrugam pri poljskih delih, prav tako pa tudi pri posameznih kmetih. Kovači in ključavničarji so pospravljali orodje (pluge), železarna je imela svojo ekonomijo. Tu smo večkrat pomagali pri spravilu krme, prostovoljno kosili travo, ženske so okopavale in plele krompir, itd. Sindikat se je ukvarjal tudi s kulturo. Večja organizacija je imela svoje kulturne referente, ki so bili odgovorni za sodelovanje s kulturnim društvom in so organizirali kulturne prireditve. Prav tako smo imeli sindikalne knjižnice. Krajevni svet sindikata je organiziral sindikalno knjižnico, ki je bila več let pod okriljem sindikata Ravne. Opomniti moram, da je bilo malo prosvetnega kadra. Tako ja krajevni svet na svoji seji sklenil, da bi bilo potrebno obnoviti knjižnico, ki pa ja bila precej razhajkana in brez knjižničarja. Pa sva se nekoč pogovarjala z Jožkom Hermanom. Omenil sem mu, če bi bil voljan urediti knjižnico, pa se je nasmejal in se pošalil: »Sedaj mi pa nenačitani pamet solijo.« No, Herman mi ni odrekel. Predlog je z veseljem sprejel ter vzorno vodil knjižnico več let, za kar mu gre vsa pohvala. Sindikalne seje so bile večinoma v prostem času, prav tako množični sestanki Posamezne podružnice sindikata so imel® letne konference povečini ob nedeljah dopoldan, tako da je delo med tednom potekalo nemoteno. Izvoljeni predstavniki smo hodili na take sestanke ali konference največkrat pes ali pa s kakšnim pokvekanim kolesom ker drugega prevoznega sredstva ni bilo Naše področje KSS je obsegalo vse od Raven pa do Mežice. Za prvomajske praznike smo organizirali množične izlete v naravo in organizirali smo tudi nekaj kulturne zabave. Pred 1. majem smo obvezno postavljali okrašena majska drevesa (majpa-ni) s transparenti. Poskrbeli smo, da so na vseh hribih kurili prvomajske kresove, metali rakete in petarde, tako da je veselo pokalo. To se tudi še sedaj dogaja, pripominjam pa, da takšne zavesti, kot je bila v preteklosti danes ni več. To je kratek opis o delu sindikata v povojnem času. Prav je, da mladi vedo, v kakšnih razmerah je sindikat oral ledino. Elizabeta Podričnik PESEM MESEC MAJ . . . Maj res lep je letni čas, prav lepa je narava; videt zadovoljen je vsak obraz, veter se med cvetjem poigrava. Dekle na vrtu je sadila, vseh vrst rožic je prekrasnih; se dostikrat pri njih sklonila, težko čaka cvetov jasnih. Pošten fantič že opazuje to deklico ljubečo; si na tihem premišljuje sklenit z njo nekdaj si srečo. Maja Celcer IZREK Zenska, ki se ne lepša, je bodisi geni' alna ali pa nemogoča. In ker je genial' nih oziroma nemogočih žensk malo, s® skoraj vse lepotičijo. Vicki BAUM času uspelo zgraditi trdno, organizacijsko in idejno enotno partijo. Prav je, da se še enkrat poimensko spomnimo udeležencev ustanovnega kongresa KPS na Čebinah. To so bili: Edvard Kardelj, Franc Leskošek — Luka, Miha Marinko, Franc Salamon, Pepca Maček — kasneje Kardelj, Vencelj Perko, Janez Marentič, Ignac Tratar, Ivan Tominc, Albin Vipotnik, Franc Ferčnik, Jože Butinar, Alojz Hohkraut. Danes jih živi le še nekaj, ostali so postali žrtve okupatorja med našo NOB. Ko je 1939. leta Stalin sklenil pogodbo z nacistično Nemčijo, je kominterna takoj nehala gonjo proti fašizmu, s tem pa se vodstvo slovenske komunistične partije, z Edvardom Kardeljem na čelu, ni strinjalo. To je odločilno vplivalo na to, da se je Miroslav Osojnik Pomen in dejavnost študijske knjižnice na Ravnah Vsem je znana in na lastni koži pisana izkušnja, da brez osnovnih izobraževalnih in kulturnih dejavnosti ne gre! Spet pa je res, da povsod poudarjamo in povzdigujemo proizvajalne dejavnosti, ker so pač rentabilne (ustvarjajo osnovne proizvode in dobrine), vzgojno izobraževalne in prosvetne dejavnosti pa v vseh pogledih capljajo daleč za njimi. Skopo, skoraj trdo, kruto in preračunljivo se stekajo sredstva za vzgojo, osnovno izobraževanje in šolstvo. Jasno: Delegati so na zborih, kjer se ta sredstva delijo, v zadregi. Častno in pravično zastopajo misli in sklepe svojih sodelavcev, ki se spet težko in z dolgim premislekom odločajo dati svoj »DA« ali »VETO« v prid ali škodo tem dejavnostim. S tehtnim premislekom — denar gre vendar iz njihovega žepa! Ti problemi so že dalj časa jasni in razčiščeni, oziroma včasih ravno nasprotno: neusklajeni, ker so pač posledica že skoraj vsakodnevnih sej, zborov in konferenc. Nekaj drugega je, kar naj bi povezovalo ta uvod z jedrom, ki bo sledilo in skušalo dati samoupravljavcem vpogled v srž neke dejavnosti. Večkrat se zgodi, .da na kakem sestanku sprožijo tudi vprašanje o namenu, vlogi in pomenu študijske knjižnice. Vprašanja so različna, pač rezultat duševnega procesa in logičnih miselnih zvez človeka ali skupine delegatov, ki je vprašanje sprožila. Iz nekaterih vprašanj, oziroma pripomb v diskusiji, pa včasih vejejo očitki: — ali je študijska knjižnica sploh potrebna, — ali ni v njej zaposlenih že dovolj (preveč!) ljudi, — ali niso sredstva, ŽIVE samo v Jugoslaviji začel narodnoosvobodilni boj, drugje pa so se partije vdale, saj se v novonastali situaciji niso znašle. Le naša KPJ je v tem času ravnala pravilno, saj je zastopala stališče, da je nujno potrebna revolucionarna borba proti fašizmu. Nekaj podobnega kot pri nas, kar spomnimo se, je bilo partizansko gibanje v Grčiji, vendar precej let kasneje. Stališče KPJ se je izkazalo kot edinstveno v svetu. Nikakor ne moremo in ne smemo pozabiti dejstva — da smo cvet kulturne fronte vključili v NOB, s tem pa je zaživela v širino ljudska fronta. Ob naši prehojeni poti smo preživeli toliko pritiskov, ki jih ne bi vzdržala druga komunistična partija v svetu. To je le kratek povzetek pripovedi tovariša Miha Marinka, enega od organizatorjev in udeleženca prvega ustanovnega kongresa na Čebinah 1937. leta, ki jo je posredoval udeležencem srečanja pred Barličevo domačijo na Čebinah. Miha Marinko pripoveduje ŠE Vida Gregor Čebine so Sredi aprila, točneje 16. aprila, smo bili na proslavi ob 40. obletnici prvega ustanovnega kongresa komunistične partije Slovenije na Čebinah nad Trbovljami. Prav je, da se tudi mi, Korošci, spomnimo teh časov, dogodkov, ki so se odvijali °b koncu tridesetih let v zasavskih revirjih. L tem, kakšno je bilo življenje rudarjev, delavcev, žena in otrok tu in v okolici, nam zgovorno priča rudarski muzej v Trbovljah, saj mnogoštevilne fotografije predstavljajo čas vse do druge svetovne vojne, ko so prav revirji postali pobudniki vstaje, splošnega odpora. Danes imajo Trbovlje ^najst narodnih herojev in le nekaj le-teh se živi. To pa ni čudno, kajti prav od tod izhajajo Miha Marinko, Edvard Kardelj, Vencelj Perko in drugi. Ker so bile 1933. leta pri nas razmere neurejene, je bil tovariš Tito prisiljen vrnita se v domovino. Postal je član central-nega komiteja partije in prav on je pripomogel, da so se začele razmere v partiji Popravljati. Pri tem so veliko pomagali mladi delavci ter študentje-komunisti. Komunistična partija se je končno znebila tudi škodljive taktike pri delu komunistov v sindikatih. Na pobudo tovariša Tita so komunisti začeli vstopati v sindikate in tako Se je obnovila enotnost vseh delavcev. Zaradi nove taktike je bilo 1934. leta več stavk pod vodstvom komunistov. Ena najpomembnejših stavk je bila v Trbovljah. Izvedli so jo rudarji, sodeloval pa je tudi lovariš Tito. Tako se je pod vodstvom partij« znova širilo gibanje proti diktatorskemu režimu pni nas. Leta 1936 se je zaostril spor med Gorki-Cem in člani CK, saj je le-ta skušal likvidirati partijo. To pa mu seveda ni uspelo, Predvsem zaradi odločnega nastopa neka-,er^h članov CK. Revolucionarni val pa se ze toliko okrepil, da se ga ni dalo več zadeti. Ko so Gorkiča 1937. leta razkrinkali kot s°vražnika partije, ga je kominterna od-straniila ter zamenjala celotno vodstvo ra-2«n tovariša Tita. S tem se je končalo težko dob j e v razvoju naše partije, polno nctra-nJ'h sporov, funkcijskih bojev in slabega v°denja. Ta čas je pokazal, da vodi vladala buržuazija profašistično politiko. Ved-I10 Pogosteje se je kazalo, da lahko rešuje lake probleme delavski razred s pomočjo reViolucionarne in utrjene komunistične Partije. V utrjevanju in ureditvi partije je bil Zel° Pomemben korak ustanovitev komunistične partije Hrvatske in komunistične Partije Slovenije. V Sloveniji je bil v noči k 17. na 18. april 1937. leta prvi ustanovni ongres komunistične partije Slovenije. elegati iz vseh krajev naše ožje domovine Se zbrali na Čebinah v Barličevi domači1 'in sprejeli so pomembne sklepe. Ta °ngres je bil pomemben tudi z narodnega VlcLka, saj je ustanovitev narodne partije ajšalo približevanje komunistične partije JUdskim množicam in le-ta je prevzela v°dstvo v boju za pravilno rešavanje nacionalnega vprašanja. Vodstvu je v kratkem ki jih ji sedaj odmerjajo, že dovolj (preveč!) visoka ipd. Vsem dvomljivcem v vednost in samoupravljavcem na znanje je kot logičen rezultat ugibanj, pripomb in vprašanj nastal tale sestavek, ki naj spregovori o namenu, vlogi in pomenu študijske knjižnice, o njeni osnovni in stranskih dejavnostih, pa še o nekaterih drugih, morda bolj ali manj znanih stvareh iz njenega delovanja in poslovanja. 1. Nekaj splošnih podatkov Koroška osrednja knjižnica — Študijska knjižnica — Ravne na Koroškem p. o. je samostojna samoupravna organizacija združenega dela — osrednja knjižnica koroške krajine, ki opravlja naloge posebnega družbenega pomena. Ustanovil jo je okrajni ljudski odbor Dravograd leta 1949, s 1. januarjem 1965 pa jo je prevzela skupščina občine Ravne na Koroškem. Konstituirana je kot organizacija združenega dela brez TOZD in vpisana v register okrožnega gospodarskega sodišča v Mariboru. Registrirana je tudi pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani kot osrednji matični knjižnici SR Slovenije. Je članica skupnosti študijskih knjižnic Slovenije. Delovna področja knjižnice so tale: — pospeševanje knjižničarstva na ravenskem občinskem in koroškem regionalnem področju, — dopolnjevanje knjižničnega gradiva, — bibliografska obdelava lokalnega tiska, — obdelava knjižnega gradiva (inventarni katalog, abecedni imenski katalog, stvarni katalog, sistematski katalog), — obdelava periodičnega tiska, — delo z obiskovalci (izposoja, informatika), — posebne zbirke (rokopisne, slikovne, fotografske), — upravno in računovodsko delo, — tehnična strokovna dela. Knjižnica torej zbira, strokovno obdeluje, hrani in daje v uporabo knjižno ali sorodno gradivo. Z njim služi občanom (samoupravljavcem, študentom, srednješolcem) v njihovem izobraževanju, študiju in znanstvenem delu. Objema tudi dejavnost Delavskega muzeja in Likovnega salona, ki nimata pogojev za samostojno organizacijo. 2. Knjižni fond, bralnice Večji del knjižnega fonda, ki bo v nekaj letih dosegel in presegel število 100.000, je slovenski; nič, kar so Slovenci pomembnega napisali in izdali, naj ne bi manjkalo. Knjižnica skrbi za smotrn izbor iz drugih jugoslovanskih literatur in tujejezične svetovne zakladnice. S posebno prizadevnostjo pa izbira vse, kar je koroška kulturna dediščina. Tu je Prežihov Vo-ranc-Lovro Kuhar, njegovo delo v raznih izdajah, prevodih, rokopisi in pisma; tu so Vorančevi bratje Lojz, Anza in Avgust Kuhar; tu je Ksaver Meško; dr. Franc Kotnik, znameniti narodopisec, ki je odkril Drabosnjaka; tudi Drabosnjakovi rokopisi in prepisi so tu; tu so tudi zaslužni koroški možje Urban Jarnik, Anton Janežič in Andrej Einspieler. Najdragocenejša knjiga, ki jo knjižnica ima, je Dalmatinova BIBLIA (1584), temelj slovenskega knjižnega jezika in književnosti. Od 1500 natisnjenih se jih je le okoli 60 ohranilo v burnih letih do današnjega stoletja. Tri bralnice so namenjene uporabi knjižničnega gradiva. Ena, Paradiževa bralnica, je namenjena mladini: osmošolcem in dijakom srednjih šol. Tudi knjižno gradivo v tej bralnici je temu primerno izbrano. V drugi, Kuharjevi bralnici, študirajo študentje višjih in visokih šol; samoupravljavci, ki ob delu z izrednim študijem izpopolnjujejo svoje praktične izkušnje v raznih podjetjih. Knjižni fond v bralnici je razvrščen po načelu univerzalne decimalne klasifikacije od splošnega, filozofije, družboslovja, matematike in uporabnih ved, umetnosti, športa, prirodoslovnih ved do književnosti z jezikoslovjem, zemljepisa in zgodovine. V tretji bralnici, z napisom enciklopedije, je zbranih okoli 2000 leksikonskih del. Poleg vseh jugoslovanskih enciklopedij so tu razne ruske z veliko sovjetsko, nemške, avstrijska, francoska, britanska, ameriška, češka, poljska, italijanska, priročniki, bibliografije, slovarji in učbeniki evropskih in drugih jezikov. V bralnicah ki so namenjene uporabi gradiva in tihemu, zbranemu študiju, je 84 sedežev. Tu je še nova pridobitev: marksistična bralnica. Z njo smo udejanili željo in potrebo delovnih ljudi, da se knjige iz družboslovnih ved združijo in dajo na voljo uporabnikom v obliki sodobnega knjižničnega poslovanja. Vse knjige so zbrane na enem mestu, v prijetni bralnici s 30 sedeži; prosto so dostopne uporabnikom, kot jim je na razpolago tudi bralnica za idejnopolitično izobraževanje samoupravljavcev v obliki razprav, seminarjev, predavanj in krožkov. Pri roki pa so knjige, da lahko udeleženci vseh izobraževalnih oblik takoj iščejo odgovor v literaturi. Knjižno gradivo se izposoja tudi na dom, — načelno le tako, ki je na knjižnem trgu dosegljivo. Na dom ne izposojamo priročnikov, skript in zelo iskanih učnih knjig, redkih starih knjig, dragih knjig z umetniškimi reprodukcijami, časopisov in časnikov, rokopisov, zemljevidov, slikovnega gradiva, muzikalij in drobnih tiskov. Tu je še potujoči oddelek, ki dopolnjuje fonde krajevnih (»ljudskih«) knjižnic (je njih gibljivi del) in izposojevališč (Topla, Bistra, Koprivna). Široko zasnovana in razvejana dejavnost! 3. Gradivo in njegova uporaba Študijska knjižnica je za bralce in uporabnike cdprta 67 ur na teden (vsak delavnik od 7. do 19. ure, ob sobotah in pred prazniki do 14. ure). Najavljenim skupinskim obiskom jo odpremo tudi ob nedeljah in praznikih. Vsi knjižničarji so bralcem (izmenoma) na voljo s strežbo, nasveti in informacijami. Hkrati opravljajo svoje notranje delo (inventarizacija, katalogizacijo, lokalna bibliografija in druga strokovna dela). Gradivo knjižnice odpirajo uporabnikom katalogi. Izposoja je visoka-Primerjava med letoma 1975 in 1976 kaže, da je v zadnjih dveh letih izposoja V povprečju enaka: — v bralnicah je bilo 1976. izposojenih 24.425 bibl. enot, na dom pa 5012 bibl-enot, skupaj 29.437 bibl. enot. — izposojevalcev je bilo v bralnicah 9357, na dom si jih je izposodilo knjige 2861, ob lastnem gradivu jih je študiralo 1529, skupaj 13.747. Nekoliko se je v letu 1976 zmanjšalo število izposojenih knjig v bralnicah, očitno pa se je povečala izposoja na dom-Knjižnica torej sledi modernemu knjižnič- Godbcniki v Guštanju leta 1895 Sedita od leve: Vincenc Stopar — skoblar — stari oče Jožeta Šaterja; Oto Widman — struga1-' Stojijo od leve: Josip Frece — zidar v tovarni, stari oče od ing. arh. Franca Mezncrja; ncznaOi Čadež, roj. Marija Ule — žena pismonoše Antona Čadeža in mati Viktorja Ulca; Josip Grube1- — strugar — oče Viktorja Ulca „ V guštanjski osnovni šoli leta 1936 bedijo v prvi vrsti: Anica Cič, Terezija Filip, Barbara Cevnik, Minka Kotnik, Ivanka Cikul-n,k Olga Štravs, učitelj Ivan Gaberšek, Pavla Jevšnikar, Malči Korper; neznan; Tončka Je-C1>, Zofka Kave, Pepca Dretnik. Stojijo v prvi vrsti: Cilka Pori, Fanika Babin, Alojzija Smid-nofer; neznan; Marija Popič, Marija Levovnik, Angela Šteharnik, Marica Hartman, Matilda stehernik, Marija Kefer. Stojijo v drugi vrsti: neznan; Ivan Šteharnik, Jurij Mihelač, Rudi tnci, Jožko Lačen, Josip Rutar; neznan; Ernst Polenik, Ivan Terpotnik. Stojijo zadaj: neznan; Jurček Cvitanič; neznan; Franc Pokeržnik ftsrnu utripu in v želji, da bi knjigo bralcu čimbolj približala, izposoja (s pravili določeno) gradivo uporabnikom tudi vse pogosteje na dom. 4- Obvezni primerki 16. junija 1971 je bil objavljen v Ur. 1. SRS št. 21 zakon o obveznem pošiljanju jiskov. S tem, da dobimo na Ravnah vse ^bjižno gradivo, tiskano na območju SR Slovenije, imajo knjižnica in bralci popoln Pugled nad vso knjižno proizvodnjo in lahko postrežemo vsakemu. V velikem gajskem salonu (Enciklopedije) je tekoča razstava vsega naj novejšega slovenskega hska; ljudje se lahko seznanijo z vsemi Novimi knjigami, prost dostop imajo do njih za študij in ogled. 6- Nakupi knjig Od 856 knjig, kupljenih leta 1976, je |retjina slovenskih. To so predvsem duplikati učbenikov za višje in visoke šole, družboslovne knjige (sociologija, marksi-stična literatura, ustave, ekonomska literatura itd.). V srbohrvatskem jeziku smo pUpili knjige iz zgodovine, filozofije, marksizma, tehnike, jezikoslovja in literarnih vod. v tujih jezikih smo kupili predvsem ehsikografijo, slovarje, literarno zgodovina. aktualne koroške tiske, razne strokoven hnjige in knjige množičnih izdaj lepo-J slovja v angleškem in ruskem jeziku. (Darovi so le priložnostni.) Za nekoliko večjo vsoto je bilo leta 916 kupljenih 181 knjig manj kot leta 975, kar potrjuje resnico, da kljub reso-Uciji o posebnem družbenem pomenu njige cene knjig zaradi podražitve osnovah sredstev in zapletenih tržnih relacij nenehno rastejo. Sredstva pa so tako skromna! Knjižni fond se je torej pomnožil v Primerjavi z letom 1975 samo zaradi številnejšega dotoka obveznih (brezplačnih) pri-; JPerkov. Celoten prirastek 1976 — 5381 ■ knjigi 6. Notranje delo Internega dela je za maloštevilni kolektiv knjižnice še preveč, saj primerjave z drugimi glavnimi knjižnicami v Sloveniji kažejo, da je študijska knjižnica in koroško knjižničarstvo nasploh po začrtanih nalogah med bogatimi, po kadrih pa med najrevnejšimi v republiki. Za bežen vpogled v knjižnični vsakodnevni utrip poglejmo najznačilnejše točke notranjega dela: — INVENTARNA KNJIGA je osnovni knjižnični katalog in važen uradni dokument o zalogi knjig, periodike in drugega podobnega knjižničnega gradiva. Gradivo vpisujemo v knjigo po vrstnem redu prejemanja. Vsako enoto (knjigo, del knjige, razne zbirke, letnik časnikov ali časopisov) vpišemo v svojo rubriko. Došlo knjigo prej pregledamo (akcesija!), če je popolna, jo žigosamo na določenih mestih, ji damo inventarno številko, nalepimo sig-naturno etiketo in jo vpišemo v inventarno knjigo. Inventarna knjiga ima naslednje rubrike: inventarna številka (ki teče v novem letu dalje), datum prejema in vpisa, opis enote (skrajšani osnovni opis), signatura (oznaka, ki pove, kje knjiga stoji na polici ali v skladišču), način dobave, dobavitelj, cena, opomba. — KATALOGIZACIJA. Po vpisu v inventarno knjigo moramo knjigi napisati rojstni list: knjigo katalogiziramo. To je točen popis knjige, avtorja, mesta izida, založbe, letnice izida, števila strani in prilog ter formata knjige. Vse te podatke pišemo s pisalnim strojem na kartotečni list mednarodnega formata. So primeri, da je treba za obdelano knjigo napisati več ka-taložnih listkov z dodatnimi vpisi, da jo bo bralec laže našel v katalogu. Za tako obdelavo knjige moramo poznati katalogizacij -ska pravila in se jih točno držati. Za to delo je potrebno tudi znanje nekaj svetovnih jezikov. — ABECEDNI IMENSKI KATALOG. Listi v katalogu so urejeni po strogi abecedi priimkov pisateljev ali naslovov knjig. Te (liste vlagamo v posebej za to narejene predale, ki so v kataložni omarici (»katalogu«). Predno liste vložimo v katalog, mora knjižničar določiti signaturo (signa-turni katalog!), ki označuje mesto knjige na polici in v prostoru. Brez tega vpisa knjige ne bi mogli najti v množici drugih. Tudi signatura ima svoja ustaljena pravila. — UNIVERZALNA DECIMALNA KLASIFIKACIJA. Ob drugih katalogih mora imeti knjižnica tudi stvarni ali decimalni katalog. Velikokrat se dogodi, da bralec zahteva literaturo o določeni stroki, temi ali snovi, ne ve pa za določena dela ali avtorje del. Takrat si knjižničar (ali bolj samostojni brailec) pomaga z decimalnim katalogom. Ob današnji eksploziji znanosti je sestavljanje decimalnega kataloga eno najvažnejših in najbolj zahtevnih nalog knjižničarja v vsaki knjižnici. UDK je torej klasifikacija, zaporedje pojmov, ki so razvrščeni po stvarni povezanosti (v decimalni delitvi), univerzalna je pač zato, ker obsega celotno področje človeške vednosti; njeni členi pa sestavljajo organsko celoto in so v tesnem medsebojnem učinkovanju, da se lahko med seboj povežejo. Celotno človeško znanje se deli na 10 glavnih skupin, ki so označene s števili od 0 do 9. 0 Splošno. Bibliografija. Knjižničarstvo. 1 Filozofija. 2 Verstvo. Teologija. 3 Družbene vede. 5 Matematika. Prirodoslovne vede. 6 Uporabne vede. Medicina. Tehnika. 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Razvedrila. Igre. Šport. 8 Jeziki. Jezikoslovje. Književnost. Leposlovje. 9 Domoznanstvo. Zemljepis. Biografija. Zgodovina. Vsako glavno skupino razdelimo v 10 skupin drugega reda z dodajanjem dodatnih števil. Tako lahko razčlenimo vsak pojem do natančnih podrobnosti. Čim ožji je pojem, tem daljši je njegov decimalni vr-stilec. — PERIODIKA izhaja v bolj ali manj rednih časovnih presledkih: dnevniki, tedniki, mesečniki, četrtletniki itd. Delimo jo v dve ožji glavni zvrsti, časnike in časopise. Časniki so periodične publikacije, ki izhajajo v krajših časovnih zaporedjih — dnevniki in tedniki. Časopisi izhajajo v daljših časovnih presledkih — mesečni itd. Tudi časopisi morajo biti aktuailni, a zanje ni toliko bistvena trenutna zanimivost, ki označuje časnike. Vsak dan došlo periodiko je treba sproti obdelati: vpisati v posebno kartoteko listov z osnovnimi podatki. Periodiko nato skrbno hranimo v posebnih mapah. Ob koncu leta vse še enkrat pregledamo, kompletiramo in damo v vezavo ali v skladišče nevezane periodike. Vsak obiskovalec torej lahko poleg tekoče periodike dobi tudi starejše letnike periodike. — BIBLIOGRAFIJE. »Bibliografija je znanstvena dejavnost, ki zbira, vrednoti, izbira, vsebinsko analizira in opisuje tiskane ali drugače razmnožene javnosti namenjene tekste, te klasificira, ureja in na- 3. razred osnovne šole v Guštanju leta 1919 Na tleh — od leve na desno: Leopold Močnik, Josip Sater, Valentin Stana, Ivan Schavcer, Miloš Štor, Ivan Milonik. Stojijo — prva vrsta: Filip Slanic, Marija Mevc, Justina Štifnik, Jožica Komel — učiteljica, Mimi Lerh, Hedvika Jamšek, Franc Čegovnik, Franc Milonik. Zadnja vrsta: Peter Mezner, Angela Rebernik, Ančka Kokal, Terezija Čapelnik, Marta Hudopisk, Eli Jenseh vadno v obliki urejenih popisov tudi publicira z namenom dajati informacije o literaturi in s tem pripomočke za strokovno delo.« (J. Logar: Uvod v bibliografijo. Ljubljana 1970.) Naloga naše knjižnice je tudi, da izdela koroško bibliografijo za vse tiske, razprave in članke. Vsak časopis in časnik pregledamo in izpišemo vse (pomembne!) članke, ki pišejo o naših krajih. Izpisujemo jih na kataložne listke in uredimo po krajih in po strokah. Tako bralec lahko dobi pri nas podatke, npr.: kaj je bilo napisanega o naši železarni, o mežiškem rudniku, o kulturnem življenju v naši regiji in posameznih krajih itd. itd. Izpisujemo tudi ocene del jugoslovanskih in tujih pisateljev, ki so dobrodošel pripomoček pri iskanju podatkov in ocen o izdanih knjigah. Poleg tega delamo tudi bibliografijo ČLANKOV in RAZPRAV Koroškega in Informativnega fužinarja. Urejena je po strokah; v okviru stroke pa po abecedi avtorja ali stvarnega naslova. Prav tako vodimo tudi bibliografski pregled člankov, ki opisujejo probleme naše manjšine na Koroškem. Vse te bibliografije so nenehno v uporabi in jih sproti dopolnjujemo. Samostojno ali s knjižničarjevo pomočjo so na razpolago uporabnikom knjižnice. — ROKOPISNA ZBIRKA obsega gradivo, ki je pomembno za slovensko kulturno zgodovino (razen Prežihovega Vo-ranca, Jarnika, Meška, Franca Kotnika, Drabosnjaka različno, za zgodovino naših krajev še posebej važno gradivo). Strokovna obdelava tega gradiva je še posebej zahtevna. — STATISTIKA prav tako sodi k vsakodnevnim opravilom. Dnevno vodimo statistiko obiskovalcev knjižnice, posebej za izposojevalce v knjižnici in na dom in za izposojene enote po strokah v knjižni- ci in na dom. Statistika je za knjižnice pomembna, saj ji kaže, kako živ je njen fond, kolikokrat »se obrne« vsaka knjiga, iz katere stroke se knjige najbolj izposojajo in ne navsezadnje: kaže nam, kakšna naj bo naša nabavna politika. Poleg teh vsakodnevnih nujnih opravil in zunanjega dela nam ostanejo še vsa računovodska, blagajniška in tajniška dela, delo sestavljanja, urejanja in usklajevanja samoupravnih splošnih aktov in druga upravna in tehnična dela. Prijazen, topel dan, s širokim poljubom sonca zaznamovan, je bil 11. marca, ko smo se z beležnico in fotoaparatom namenili »krstiti« POT SPOMINOV NA VO-RANCA. Misel, da s »hotuljsko« (koroško!) transverzalo ovekovečimo Voran-čev spomin, mu postavimo najlepši, najbolj mogočen spomenik, ki ga ne more odtehtati noben bron, noben še tako žlahten kamen, se je že pred meseci porodila v hramih študijske knjižnice in ravenske kulturne skupnosti. Dve reči sta bili še dodaten povod k temu dejanju: — Vsi številni obiski iz bližnje in daljne okolice so do danes romali na Preški vrh, k Prežihu, in tam so bili mladi ljudje večkrat grenko razočarani, ko so v bivši Časovi vili, gosposki hiši, uzrli Voran-čevo spominsko sobo in v mislih takoj povezali to mogočno hišo z opisi Voran-čevih domovanj, bornih lesenih bajt iz črtic v Solzicah. Otroška domišljija, zelo bujna v svojih domišljijskih razsežnostih in idealiziranju brezmejna, se je sedaj uprla! Kje je sedaj kajža, o kateri so bra- 7. Zunanje delo Delo z bralcem je najpomembnejše delo v knjižnici. To delo mora biti opravljeno kar se da dobro in zahteva zato primemo število kadrov, ki nam jih v našem maloštevilnem kolektivu še kako primanjkuje. Knjižnice postajajo vedno bolj informacijski centri. Še posebej velja to za knjižnice, kot je ravenska, zunaj centrov. Uporabniki vedno bolj tu iščejo nasvete in informacije. Informacija je vsak odgovor na splošno vprašanje o kakem predmetu, temi, področju. Informacijska služba je lahko osebna, telefonična ali pismena. Najboljša propaganda za knjižnico je dobro in sodobno organiziranje dela z bralcem. Bralec, ki bo v knjižnici razen dobrih knjig dobil tudi izčrpne informacije, nam bo delal najboljšo reklamo. Poleg individualnega dela z bralcem imamo še druga učinkovita propagandna sredstva: skupinsko vodstvo po knjižnici. Dobro sodelujemo z gimnazijci, osnovnimi šolami v celi dolini in z železarno. Prav tako pridobivamo in uvajamo gimnazijce pri predmetu svobodnih dejavnosti. Trudimo se, da seznanjamo javnost z našimi razstavami, prireditvami in knjižnim bogastvom na te-le načine: — prost pristop, združen s strokovnim vodstvom po knjižnici, — stalna tekoča razstava novitet, — lepaki in letaki z vabili na ogled razstav in prireditev, — obveščanje v tisku (seznam novitet objavljamo v januarski številki Koroškega fužinarja). Tako študijska knjižnica na Ravnah s svojo razvejano dejavnostjo skrbi, da knjiga je in ostane najbolj učinkovito sredstvo široke kulturne izobrazbe. S tem pa je njeno kulturno in znanstveno mesto v koroški regiji (in tudi v slovenskem merilu) upravičeno. li v Solzicah, Treh pisankah, Nagradi, Prvem maju... ko pa se jim tu posmehuje gosposka mestna hiša, v kateri bi vsak od njih rade volje prebival? Ali si je potem Voranc preprosto izmislil očetovo garanje po grofovskih hubah, njegov od napora in znoja prezgodaj postarani obraz, sključeno postavo in njegovo veliko željo, da bo nekoč sam svoj gospodar? — Drugi povod je bil predlog, da bi Vorancu postavili spomenik, mogočen bronast lik morda? Pa: ali ni v resnici vsa koroška zemlja njegov spomenik; rodna koroška zemlja, na katero je bil Voranc tako navezan! Jamnica, globače, nicine in gora! Čudovito lepa pokrajina, polna tople sončne luči v visokem dnevu; Metin samorasli rod tja proti Karnicam, kjer sonce rdeče žagarja! Zemlja koroška je tista ki še zdaj diha z njegovim dihom, utripa z njegovim srčnim utripom. Ali je kje lepši, mogočnejši in bolj večen spomenik!? 1. Pot spominov na Voranca se prične na Kiseli vodi (Rimskem vrelcu). Kot je Miroslav Osojnik Po poti spominov na Voranca Proti Javorniku '2vir žlahtne vede pričetek življenja, ta-se tudi ta pot spominov simbolično začne pri izviru. 2. Dvajset minut zložne hoje je do Jetnikove bajte v Podgori nad Kotljami. 'J se je Voranc 10. avgusta 1893 redil Anz, be: anu in Marjeti Kuhar, rojeni Kraut- rger (Kravperger) in živel tu samo ne-aj mesecev, do vigredi 1894. Kotnikove aJte seveda ni več, samo v arhivih fo-!<):°ke fotografije verno pričajo o njeni P°dobi. Na njenem mestu stoji sedaj lepo onovljena hiša. Lastniki se pišejo Trup. amo še spominska plošča na njej priča, a se je tu rodil leta 1893 Prežihov Vo-i'anc. , Pol ure hoda je skozi idiliko neo-§kri • Ivrunjene narave, slikovito divjino hudo-P^mka, ki si je utrl pot skozi divje zara-^eno skalno sotesko mimo Čekonove ^aite visoko do Toneja. Tu je bil doma Ofančev ded Johan Kuhar. Pot skozi so-Sko hudournika bi bila morda preveč ‘jevarna za mladež: visoko na njegovem ^°snem bregu je speljana široka pot od amnoloma pri Podpečki bajti do Čeko-,Qve bajte. Tudi s te poti je čudovit raz-°d na vso divjino soteske, skal in hu-ournika, ki ponekod v lepih slapovih ^Ce Pot skoznjo. Na nekaterih mestih bi azalo pot zavarovati z leseno ograjo! 4. Od Toneja se mimo razvalin na Ko-rn/ioi vrnemo na lepo novo gozdno ce-^°> ki vodi dobre pol ure hoda do steze, j? pelie na grič Kogel (Kogu, na Kogli) v j 0t%°ri št. 18. Tu so bili Kuharjevi štiri jq,a grofovski najemniki (od 1897 do 0). z roba, ob košatih lipah, je lep d2@led na Kotlje, na Pohorje na vzhodu in na Podjuno na drugi strani. S Kogla je Voranc jeseni 1899 pričel hoditi v ho-tuljsko ljudsko šolo; s Kogla je gledal požar, ko so Kotlje gorele; tu je globača, Pekel imenovana, kjer je nabral za mater šopek solzic. 5. Le dobrih deset minut je do Ivarta. N?jd lepim jezerom stoji trdna domačija — pri Bunku iz Jamnice. 6. Cetirt ure hoda se pot strmo spusti do Lužnika — v Jamnici spoznanega za Munka. Voranc pravi v 5. poglavju Jamnice: »Čeprav je bila več kot polovica Hoj (Podgore!) pokritih z lesovi, so bili Mun-kovi in Bunkovi poleg grofovih daleč naokrog najbolj bahati. Strašni so bili, kadar so se borili z viharji, ki so se tuleč zaganjali vanje, da je hrumelo po vsej Jamnici, veličastni so blii, kadar so s svojimi sencami tiho in nepremično stražili domačiji pod seboj. Prebivalci, ki so v njihovih sencah živeli, so jim prisluškovali od rojstva do smrti in zdelo se jim je, da slišijo v stokih in lomih, v šepetu in molku, ki so prihajali iz njih, pripovedovati goro o svojih tisočletnih skrivnostih ...« Mladi Lužnik, Anton Gorenšek, nas je sprejel z nasmehom, čeprav smo ga zmotili sredi dela, odprtih rok in srca. Brat Rok mu je že pravil o tej poti spominov. Seveda je pripravljen po dveh urah hoje ponuditi skupinam prostor za počivališče in prigrizek. »Pa še lepšo, nekdanjo pot skozi gozd bi lahko obnovili!« je sam ponudil. »Naj gredo ljudje skozi lepoto gozda, ne pa po novi prašni cesti, ki pelje z Ivarčkega jezera!« — »Pravi Munk!« smo pomislili, ko smo poslušali njegovo narečno marnvanje, ki ga še ni skalila sled pogovornega jezika. Na desni strani je frnača, kjer še sedaj »vadijo« meso; včasih so tudi sadje sušili; nekaj metrov niže je lesena bajta, kjer je umrl Svet-neči Gašper. 7. Kar s težkim srcem smo se poslovili od prijaznega Lužnika, toda pot nas je vodila naprej, po bližnjici mimo Pavšer-ja k Šratneku, kjer samo še skromni sledovi pričajo o nekdaj mogočnem gradu, pa na zahod na Mihelje, pol ure hoda od Lužnika. Tu se je leta 1895 Kuharjevim rodil sin Lojz. Na Mihelji svet je ohranil Voranc lep spomin. O njem piše kot o »nepopisno lepem, odetem v večno sončno luč«. 8. Samo deset minut je .dolga pot do Kravperga (Preški vrh 16). To je bil materin dom, lep grunt. Gospodar, materin brat, je bil tisto leto (1895) na Koglu. Voranc se v začetem romanu Pristrah spominja kravperške dimnice (Krauperh, na Krauperzi). 9. Pot nas je odpeljala nazaj na vzhod, od Kravperškega po ozki gozdni stezi navzdol čez lesen mostič in gozdno cesto, ki pelje nazaj na Šratnek, 25 minut navkreber po stezici med že razcvetelim vresjem in zelenim borovničevjem k Prežihu. Kuharjevi so stanovali v stari kmečki hiši (Preški vrh št. 13) od 1901 do 1911, Voranc torej od svojega osmega do osemnajstega leta s starši in brati. Tu se ga je po tedanji šegi prijelo ime te domačije: Prežihov Voranc (Lorene, Lovro!). To ime je kasneje vzel za svoj pisateljski psevdonim. Tu je začel pisati (o tem priča kamniti spomenik ob stari hiši pod vrbo!); od tod je šel prvič v svet. Streljaj od Prežihove je nekdanja Časov a hiša (od zmage ljudstva 1945 do smrti 1950). Medtem ko je oče Kuhar 1911. leta odkupil Prežihovo bajto, je leta 1913 železarniški uradnik, domačin Čas kupil Prežihov grunt. Nedaleč stran od stare kmečke hiše je zgradil novo hišo. Cel grunt je po osvoboditvi postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. 10. Deset minut navzdol na hotuljsko stran vodi steza do Prežihove bajte (Preški vrh št. 12). Odkupili so je leta 1911 in končno dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom, da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Voranc je bil tu doma od svojega devetnajstega do devetindvajsetega leta (do 1922); tu je delal, šel v šolo v Ljubljano in se vračal; od tod je šel k vojakom in v vojsko, spet se je vrnil; odtod je hodil v železarno v službo — najraje je hodil domov. Kmalu po vojski je bila bajta znana aktivistom mlade partije. »Prekucuhi«, tako jih je imenovala mati, so prihajali v mraku in mati jim je postiljala na senu. Prežihovo bajto so podedovali Voran-čevi nečaki, Anzanovi otroci — očeta so nacisti zverinsko ubili leta 1944 —; otroci so bajto leta 1966 prodali Ferdinandu in Mariji Potočnik, obdržali pa so si les. Zal, zaradi ugovarjanja sedanjega lastnika ni prišlo do izvedbe zamisli, da bi bila Pre- 36 žihova bajta glavni spomenik Prežihovega Voranca. 11. In spet steza strmo pade, se spusti borih deset minut mimo Zdovca k pokopališču v Kotljah. Okrog cerkve so grobovi sredi vasi, da rajni ne bi samevali, in na najbolj vidnem kraju je Prežihov grob dn nagrobni spomeniki Kuharjevih. Enajst postaj, enajst mest s poti spominov na Voranca! Polčetrta ura hoje skozi idiliko koroške zemlje, po nicinah in prisojah! Selitev Voranc ni maral, nove domačije je ocenjeval kar po legi krajev. Nicine je sovražil, prisojne lege so mu bile pri srcu. In ta, tudi njegovim junakom pod kožo pisan in vtisnjen odpor proti vsemu senčnemu, temačnemu in zaverovanost v luč, sonce, svetlobo sta tako značilna za vsa njegova dela. Dvojnost: SVETLOBA — SENCA mu je torej poosebljala drugo nravno plat doživljanja: boj med DOBRIM in ZLIM. In ko smo po prehojeni poti v gostilni pri Toniju ob domačem prigrizku podoživljali zanimivo in lepo pot, se nam je Ajnžik SPOŠTOVANI VORANC! V začetku svojega pisanja Te naj lepše pozdravim. Obletnico Tvojega odhoda k sv. Marjeti so v našem kraju spet lepo proslavili. Bilo je več kulturnih prireditev in čudno mi je žal, ker se nisem mogel nobene udeležiti. Da bi se pa Tvojemu spominu vsaj malo oddolžil, sem se namenil, da Ti napišem to pismo. Štiri leta so že naokoli, odkar sem Ti zadnjobart pisal. Pravzaprav sem Ti med tem časom napisal dve pismi, katerih pa nisi dobil v roke. Prvo leži v Študijski knjižnici na Ravnah, ker si ga niso upali odposlati; drugo sem napisal lani, vendar me je utrucalo dati ga naprej. Čeprav sem med tem časom vso zadevo že nekoliko prespal, vendar še zmeraj vztrajam pri svojih trditvah; svojega mnenja namreč ne spremenim tako hitro. V prvem pismu sem se zgražal nad ilustracijami v Tvojih knjigah, ki jih je izdala Mladinska knjiga. Opremljene so s slikami novejšega slikarja, ki so sicer umetniške, vendar so za opremo Tvojih knjig neprimerne. Kako si bo mlajša generacija pri branju Tvojih povesti predstavljala naše prednike, ko pa so glavni junaki prikazani v takih pokvečenih podobah! Kakor Ti pripoveduješ, je bila Hudabivška Meta lepa tudi še potem, ko je zlegla vseh devet pankrtov. Ali — kako naj take šapaste roke duoromutne kmečke matere režejo sosedovim sirotejem kruh?! Poudarjam, da ne zanikam umetniške vrednosti teh slik, menim pa, da za ilustracijo Tvojih povesti niso primerne. V pismu, ki Ti ga nisem odposlal, sem kritiziral film Solzice, ki so ga posneli ljubljanski filmarji. Spet ista bajža. Film je napol nem, še tisto malo govorjenja pa, kolikor ga je bilo, ni smelo biti v našem narečju, kar bi dalo filmu večjo vred- koboSki fužinar utrnila misel. Verjetno bodo tudi tisti, ki bodo to pot prehodili za nami, posedeli tu, da se odžejajo in okrepčajo. Drugo postajališče na tej transverzali torej. Tako so se že pred meseci spočele misli o »hotuljški transverzali«; tako smo jih ta dan doživeli sami z namenom, da Zberemo natančne podatke in pripravimo gradivo za skupščino obeh zborov kulturne skupnosti, kjer so delegati izvedbo Poti spominov na Voranca s sklepom potrdili in verificirali. In tako naj bi se sredi maja zamisel začela dokončno oblikovati, opredmetila bi se in udejanila Prežihov spomin: en sam veličasten, mogočen spomenik pod košato Uršljo goro s Kotljami spodaj, sveto Marjeto, z njivami in travniki med lesovi, z močnim, zdravim vonjem po lesu, s pesmijo žanjic in vriski koscev v pojočem zraku, s samoraslim koroškim rodom na njej, ki nosi pesem koroško in veliko ljubezen do rodne grude v svojem srcu. Tudi Voranc bi bil srečen! nost. Pa dobro, če to ni bilo mogoče, pa bi vsaj govorili v pravopisni slovenščini! Da ne boš rekel, da znam samo kritizirati, Ti bom zdaj o naših filmarjih napisal nekaj pohvalnega. Naši filmarji so zdaj posneli Tvojo novelo »Trije posvet-njaki«. Moram reči, da je ta film uspel, saj v njem govorijo po koroško. Tu in tam je res kateremu spodrknilo, kair pa seveda ni zameriti in reči moram, da se je vsem čudno prišikalo. To je dokaz, da je koroška govorica za film sprejemljiva in mogoča. Prav zaradi tega je velika škoda, ker ne govorijo v našem narečju v filmih »Ljubezen na odoru« in »Solzice«. Ti dve Tvoji vrhunski deli sta bili za to prikrajšani, zato nista dosegli tiste vrednote, ki bi jo sicer po svoji umetniško bogati vsebini lahko. Kakor nobena stvar, tudi ta film ni bil vsem po volji. Nekateri se zgražajo nad prostaškimi izrazi in kletvicami. O, ti ljuba morala! Kje in koliko pa so je imeli tisti, ki so bili krivd tega socialnega gorja?! Z lepim, dostojnim govorjenjem in vedenjem so znali prikrivati svoje lahko, dostikrat nemoralno življenje. Pa jih nihče ne obsoja! Tvoji junaki, razočarani nad življenjem, ljubeznijo in tujino, pa ne bi smeli dati duška svoji bolečini! Jaz sem prepričan, da bi se noben še tako prefinjen človek ne izražal preveč kulturno, če ne bi bil na svoja stara leta preskrbljen, če ne bi imel strehe nad glavo, če bi moral od hiše do hiše in sušiti mokre begu-te in obutev v vlažnem hlevu. Kako naraven in resničen je bil prizor v Perna-čem hlevu! To si upam trditi iz lastne izkušnje. V mladosti sem nič koliko beračev in brezposelnih spremljal na parno ali v hlev spat. Cul sem od njih marsikaj; največ kritike čez oblast, čul sem tudi marsika- tero duhovito, izvirno misel. Ko sem gledal prizor, ko se je posvetnjak (Jože Zupan) sezuval, se mi je zdelo, da stojim v hlevu in svetim beraču, ki se s počasnimi, okornimi kretnjami sezuva, zlaga svoje begute poleg sebe na slamo, vmes težko diha in hreti. Človek mora torej nekaj doživeti ali podoživljati, potem šele more prav vrednotiti in pravilno presojati. Kdo bi zameril revežu, razočaranemu nad vsem življenjem, če v svoji bolečini ne izbira besed? Jaz sem prepričan, da si ta greh Ti upaš prevzeti na sebe. Res je, da si to danes že težko predstavljamo, saj ne poznamo več beračev, — vidimo jih samo še v filmih. Naše socialno skrbstvo je urejeno humano, morda gremo kje že v drugo skrajnost. Življenje v Domu onemoglih prav gotovo ni prijetno, toda za tiste, ki nimajo svojcev, je to rešitev. Nikomur se ni treba več potikati od hiše do hiše, prositi za kos kruha, rediti uši, zavijati premrle, premražene ude v stare begute in sušiti borno obleko in obutev v vlažnem hlevu. Vse to si Ti tako lepo opisal, filmarji pa so precej naravno posneli in na nas samih je, ali bomo znali to pravilno razumeti in vrednotiti. Dragi Voranc! Morda mi boš oponesel, zakaj se grem filmskega kritika, ker za to nisem sposoben. Tega se zavedam tudi sam, vendar sem prepričan, da imam pr1 tej, več ali manj posrečeni kritiki le nekaj prav. Če bi povedal to sodobno — pri nas se zdaj na novo marnvat učim0 — bi rekel tako: izhajam iz stališča, da ne smemo kaziti Tvoje izvirnosti, zaradi katere si uspel in zaslovel ne le v domači, ampak tudi v tujii literaturi. Za izvirnost torej gre. Sicer pa se filmske kritike lotijo tudi drugi, ki po mojem mnenju nimajo povsem prav. Koroški kino klub Prevalje je imel že svoj četrti amaterski filmski festival. Pohvale vredno je delo tega kluba, saj si prizadeva, da posname na filmski trak razne zanimivosti v našem kraju; z vse!1 področij, tudi take, ki postajajo že zgodovina. Če so te zanimivosti posnete — Pa četudi ne preveč strokovno — so vendarle zgodovinski zapisi, ki ne bodo šli v pozabo. S te strani je treba gledati in ocenjevati delo Koroškega kino kluba in upoštevati da so amaterji, da delajo v svojem prostem času in da vlagajo v to veliko truda dn denarja. Tega prav gotovo niso upoštevali tis h ki so ta festival kritizirali in poudarjal’ strokovne in tehnične pomanjkljivosti. Ne zameri mi, Voranc, ampak jaz pravim tako, da na te amaterje se nekdo upa zbasati, nima pa kdo korajže, da b’ kaj požnergal na račun RTV Ljubljana, ki tudi nima vselej preveč Okusa in gle' dalce martra z že prenaveličanimi oddajami! Ne maram pretiravati, take oddaj6 niso tako pogoste, toda kritike vredne zato, ker jih delajo poklicni filmski de' lavoi! Veš, Voranc, ni lepo, da rečem, tod6 tisti zajček v Oik-Caku bi moral že davno crkniti, tako ga vlačijo po ekranu vsa^ dan že leta in leta! Res je, da je zajček priljubljen kot domača živalca, v povest’ ali v risanki, toda kar je preveč, je pr®' več. Tudi marsikatera reklama na televiziji je neokusna in jo moramo dolgo pre' Odprto pismo Vorancu Dipl, inž. Mitja Sipek KRIZA (nadaljevanje) Med mnogimi kmečkimi prazniki skozi vse leto je bilo nekaj najbolj imenitnih — med tistimi so bile najbolj pričakovane le-Pe nedelje. V Šentanelu so bile tri — ena se je imenovala pač lepa in je bila sredi Poletja, druga je Danijelova — posvečena farnemu patronu in tretja rožen venska v oktobru. Na Strojni pa je imela največji ugled Urhova. Na Urhovo nedeljo je šlo vse staro in mlado na žegnanje, po opravilu Pa so se verne množice vsule v bližnje gostilne k Pokržniku, Opvazu in Janežu. Največ gostov je sprejela Janeževa hiša, stara častivredna, čisto lesena, z veliko dimnico m še večjo hišo — dnevnim prostorom z oizkim lesenim stropom, ogromno javorovo mizo in podom iz brun. Po dolgoletni rabi se je pod obrabil, trde grče pa so štrlele iz tal. To pa razgretih plesalcev ni mo-fflo, niti se ni nihče spotaknil, čeprav so tla 'Oed plesom večkrat poškropili z vodo, dekle pa so posule po tleh tanke rezine mila, ^a je bilo plesišče gladko kot drsališče. Ker Pa je bila živahna druščina le preštevilna, s° se predvsem mladi plesalci kmalu pre-Selili na gumno, ki je v polmraku dajalo še Poseben skrivnosten čar, pa še eno prednost je imelo, da namreč ni bilo treba lskati klopi za počitek. Počitek so si plesalci poiskali kar v slami in senu, ki ga Pri veliki kmetiji ni zmanjkalo, ter je poleg mehkega udobja še omamno dišalo. Bilance takih zabav je vodil župnik, ki je čez devet mesecev kar vsako nedeljo zaporedoma krščeval mlade Strojance, ki so oišali po senu in medici. Po vojni se je ta običaj Urhove nedelje še nekaj časa držal, Potem pa je vedno bolj zamiral. Poti na ^trojno so bile le kolovozi in kmetije so gostoljubno odpirale vrata razposajenim Romarjem, ki so se vračali z žegnanja. Ta-rat je cvetelo kmečko gostinstvo, ki pa seveda ni bilo pod nadzorom sanitarnih in- našati. Ne mislim se iti kritika, rad bi le opozoril tiste, ki vidijo napake amater-lev, naj se kdaj spotaknejo tudi pri po-ionih filmarjih! Kritik na amaterskem filmskem festivalu se je nad prekinitvijo znesel tako, °t da bi še nikdar ne doživel kaj takega. Pa vendar tako pogosto pride do pre-irtitev na filmskem platnu ali na TV ekranu! Dragi Voranc! Nikar mi ne očitaj, da ^avijam za Koroški kino klub, ali da jih efam za heroje — saj se z njimi, razen enega, niti dobro ne poznam! Neprisitran-presojam in trdim, da opravljajo film-M amaterji delo, za katerega jim bodo Prav gotovo hvaležni zanamci. Zakaj bi :LIrr> torej tako čudno gledali na prste?! daje krnske delavce! včasih malo požokajmo poklicne krat line! Moram končati in Te na kohcu še en- Prav lepo pozdravim čez hribe in do- Ka Tolstem vrhu, meseca malega trav-a’ v letu Gospodovem 1977. špekcij, zato so bile usluge včasih zelo sumljive kvalitete, pa vseeno prisrčne. Požiravnikova kmetija je bila tik ob cesti in je kar sama vabila prepotene romarje. Nekoč mogočna kmetija je prišla na kant, napol podrta bajta pa je bila neke vrste domača gostilna. Ko smo se neke nedelje vračali z žegnanja, smo vstopili. Nejč, sedanji najemnik, postaren mešetar, je ležal stegnjen na slamnatem ležišču, njegova od hlevskega gnoja dodobra zaščitena stopala sicer niso obetala kaj dobrega, vendar je bila žeja le prehuda. Dobrodušni možakar se je obiska tako razveselil, da je s hrupnim glasom podil še bolj postarno ženo v klet po mošt. Imeli smo prav. Martnik je bil zares tretjerazreden, pa vendar dobrodošel. Ko smo hoteli zapustiti gostoljubno postojanko, se je Nejč uprl: »Nikamor ne boste šli, gostovo ste lačni in do Šentanela je dolga pot!« Nič niso pomagali izgovori, obsedeli smo in žulili tepkov martrnik, na vegvastem ognjišču pa je zacvrčalo. Tako torej, še s pečenko bomo pogoščeni. To samo po sebi ne bi pomenilo tragedije, če se ne bi pričel po izbi širiti strahoten vonj po žarki masti, ki je vse bolj jezno pokala, da je bilo naposled slišati, kot da so na žerjavico zašli re-volverski naboji. S sijočim obrazom je gospodinja postavila pred nas vročo pečenko, pa smo se je lotili, da ne bi užalili gostoljubnega birta. Ze po prvih grižljajih se mi je zataknilo, pa sem oprezal, kako bi svinjsko dobroto podelil med mački, ki sta se motovilili pod nogami. Maček je ponujeni grižljaj povohal, potem pa odskočil, kot da je zavohal gada. Sopotnica, ki je prvič hodila v teh krajih, je bila bolj vztrajna. Občudoval sem njen pogum, potihem pa sem sumil, da mora biti hudo nahodna in ne opazi čudne arome. Uporno je žvečila meseno gmoto, nenadoma pa je prenehala, se zazrla v jed, pobrskala z vilicami, potem pa jo ucvrla proti vratom. Na ta trenutek sem čakal in planil za njo. Dohitel sem jo za vogalom, ko se je krivila tam v neza-vidnem položaju. Brez besed sva stekla proti gozdu, kjer je rasla arnika pa kislica in kdove kakšne planinske trave. Ko sem prežvečil zajeten šop teh trav, sem prišel k sebi in bruhnil v smeh. V pečenki so bili večcentimetrski črvi, ki so imeli tako žilav oklep, da jih ni bilo mogoče pregristi, v vroči masti pa so pokali kot brzostrelke. Užaljeno me je pogledala in mi zabrusila: »Saj so bili pečeni!« Od tistih dob se izogibam preveč gostoljubnih oštarij. Kakorkoli je že bilo — bilo je od srca podarjeno. Z Urhovih nedelj se je mladina vračala običajno šele ob svitu, ker pa je tiste dni košnja, so se gospodarji jezili, saj so posli prelumpani kaj slabo kosili. Če jih nisi imel na očeh, so drug za drugim izginili v grmovje, k prepotrebnemu počitku, če pa so čutili nadzor, so kosili odsotno in malomarno, da so bili redovci krivi in zmešani kot po nevihti. Stari Pernik je imel ogromno posestvo z nekaj sto hektari gozda. Košenine sicer ni bilo toliko, ker pa so bile strmine hude, Mladina Kotelj udarniško popravlja TRIM stezo je bila košnja zamudna in naporna. Za delo je bilo pri hiši le malo ljudi, pa še tisti so bili zgarani in bolj invalidi kot ne. Otroci pa so šele odraščali in so bili le s težavo kos košnji. Ujec Anza je bil naglušen in ga je zadrževalo pri govorjenju, bil pa je dobričina in v partizanskih časih kar najbolj zvest obveščevalec, kurir in stražar, če smo se znašli pri tisti hiši. Čeprav je njegovo znanje zemljepisa obsegalo le nekaj vasi, pa je vedno hotel biti na tekočem z novicami. Nekega popoldneva proti koncu vojne sva se s starim pogovarjala, da gre vojna h kraju, kajti padel je že Berlin. Anza je pogovor spremljal od daleč, ker stari ni dovolil, da bi se v pogovore o politiki vtikali še drugi. Ko sem ostal sam, se mi je z negotovimi koraki približal in pobaral, kdo da je padel. »Berlin,« pravim. »A, Berlin — ja, tistega pa ne poznam, še ni bil pri nas,« je vrtal dalje. Ne vem, če sem se kdaj v vsej dobi partizanjenja tako od srca nasmejal. Sedaj je bil Anza že tako star, da ni bil več za težka dela, najmanj pa za košnjo, zato pa so fantje odrasli in je stari računal le še na njihovo moč. Da pa jih ne bi po nepotrebnem bezal iz slame, je napovedoval vreme, in še kar uspešno. Fantje so pozimi spali v hlevu, poleti pa na skednju in je bila prava umetnost najti jih v prostrani parni. Stari je imel za napovedovanje vremena zanesljive instrumente. Eden takih je bela kremenasta skala — živa peč — ki je štrlela iz hlevskega zidu. Če se je napravljalo k dežju, se je skala pričela solziti — to niti ni tako nenavaden pojav in stari je vanj neomajno veroval. Ko je bil čas košnje, je najprej zavil v hlev in potipal skalo. Če je bila suha, je pomenilo, da bo vreme sončno in fantje so morali na travnik, ko se je komaj svit delal. Če pa je bila skala vlažna, jih je stari pustil še kako uro na miru. Tevž je bil med vsemi Leta 1916 pri Račelovi kašti spredaj od leve proti desni: Račelov Peter, Makova mati (Frančiška), Račelov Tonči zadaj od leve proti desni: Račelov Anzi, Račelova mati (Frančiška), »Tonika« v Črnečab i * » njegovimi sinovi še najbolj živahen, dober plesalec, izvrsten pivec in mehač, ter je vedno zadnji prihajal z žegnanj. Tudi ta ponedeljek, ko se je vračal proti domu, je na vso moč tuhtal, kako bi ukanil starega in si prislužil kako uro za spanje. Ko je stopil v hlev in zagledal belo skalo, se mu je posvetilo. Razkošno se je uscal nanjo in legel k počitku. Stari je bil še pred svitom pokonci. Prisluškoval je zgodnjim pticam, ki so bile na moč glasne, kar je bilo vedno, če se je narejal lep dan. »Lepo bo,« si je rekel in stopil še v hlev k svojemu barometru. Potipal je skalo, ki je bila vsa mokra. Ni mogel verjeti in se je še nekajkrat prepričal. Čudno, mokra je, ptiči pa naznanjajo ravno nasprotno. Ptice je nekaj splašilo, skala ne laže, je zaključil, ko je sonce že lezlo izza macesnovih krošenj. Odšel je nazaj v hišo in legel. Čudovito sončno jutro mu je posijalo v obraz, Tevž je smrčal v senu, stari pa je prvič v življenju podvomil v svoje vremenoslovske sposobnosti, vendar pa do smrti ni izvedel, čemu je to jutro bela skala ponorela. Včasih lepa nedelja zlepa ni minila brez tepeža. Pretepači so bili skoraj poklicni in če jih celo leto ni bilo na spregled, so se na lepo nedeljo priklatili in že od daleč vpili: »Pripravite zelje — meso bom že jaz narezal.« Vzrokov za tepež ni bilo pravih, pa vendar so se našli, da se je lahko zače- lo. Riečnikov Štef se po škandalu s terbo dolgo ni upal na žegnanje. Ljudje bi sicer pozabili, kot se pač pozabi vsaka stvar, če jih ne bi štefnov skaženi obraz vedno znova spomnil na neprijetne dogodke. Zmeraj bolj se je vdajal pijači, ker pa je bil tršat orjak, je v okolici vzbujal neprijetne občutke in kjer je položil roko on, tam se je poznalo. Kljub bogatiji so se ga dekleta pričele izogibati, le odslužene dekle in bajtlerske so se na njegovo zgodovino požvižgale. Tako se je zgodilo, da se je zapletel z Lono, posvetno babo, nekaj let starejšo in je kazalo, da bo kmalu ženitev. Stari Riečnik, ki sramote ni mogel preboleti, je tuhtal, kako bi sina otel iz krempljev beraške dninarice, pa je iskal in iskal, dokler ob nekem nakupu volov ni iztaknil v odročnih planinah prsate prhe, druge hčere na mogočni pavrniji. Ne da bi vprašal štefna, se je poleg živinske kupčije pogodil še za sinovo ženitev. Baba je bila videti močna, nič lepa, pa še vendar lepša od Lone, predvsem pa bogata in niti najmanj ni dvomil, da bo Štef zagrizel. Ko mu je po ovinkih sporočil svoj sklep, se Štef še zmrdnil ni, nasprotno, všeč mu je bilo, da mu stari pripravlja spremembo, ki je je bil že tako potreben. Ko je čez štirinajst dni prišel bodoči tast z izbranko k Riečniku, je Štef ob pogledu na okrogle boke kar zagrulil. Staremu Riečniku se je odvalil kamen s srca in je hitel s pripravami na poroko, še preden bi mlada izvedela neslavno zgodovino svojega medvedjega ljubimca. Čeprav se je vse dogajalo za zaprtimi vrati, je Lona zavohala nakano, rekla pa ni nič. Riečnik je naprosil učitelja, da v župnišču uredi vse okoli papirjev za prvi oklic, ki naj bo prihodnjo nedeljo. V soboto zvečer, ko se je zmračilo, se je pred župniščem ustavil parizar, s katerim je gorjan pripeljal nevesto na oklice. Štef, Riečnik in učitelj pa so že čakali v farov- žu. Ni še prida stekla beseda, ko nekdo na moč potrka na okno in na ves glas zavpije: »Lerar, vunta nažente što paudje.« Potem zacinglja šipa in na mizo prileti zajeten kamen, Lona pa vpije, da jo je bilo slišati po vsej vasi: »Vas je pa že štu dojsti sfre-tov, ne nucamo še pvaninskih.« Štef je planil skozi vrata v noč, »pvaninska« pa se ni nikoli več oglasila. Naslednji dan je bilo žegnanje, gostilne so bile polne in dobra volja na višku. Tedaj pa je kot burja privihral Štef z odprtim nožem. Ne da bi kaj rekel, je pričel srdito zamahovati z rezilom in zadel prvega v rame. V zmešnjavi, ki je v trenutku nastala, jo je skupil že drugi in se grabil za prerezan trebuh. Štef pa še ni odjenjal. Prvemu, ki se mu je postavil v bran, je zasadil rezilo v hrbet, da se je hropeč stegnil ob vhodu. Od nekod je prifrčala steklenica in se s truščem razletela na Šte-fnovem obrazu, ostra škrbina pa se mu je zataknila v levo oko, da je zazijala krvava luknja. Šele tedaj je Štef popustil. To je bil menda zadnji hujši pretep na lepo nedeljo. Stari Riečnik je moral za sina globoko seči v žep, da so ga izmazali in ni predolgo sedel, enooki Štef pa je postal strah in trepet vseh, posebno še šolarjev, ki smo na poti v šolo in iz šole delali velike ovinke mimo prizorišča te zadnje bitke. V Šentanelu so čudoviti mošti, to je znano povsod. Sončna lega in počasna rast iztisneta iz zemlje najboljše sokove in jih nabirata v lesnikah. Tega so se zavedali Šentanelci že davno, zato so sklenili, da bodo svetu ohranili žlahtno drevje. Dogovorili so se, da uredijo sadno in gozdno drevesnico, in so jo tudi. Pevčki so čudovito uspevali in so menda rasli, kamorkoli si jih posadil. Danes te drevesnice ni več. Pokojni Gustl je trdil, da je šentanelski mošt tako dober, da ga je škoda piti, pa so drevesnico opustili najbrž zato, ker je dajala preveč dobro sadje. Spomin na to največjo investicijo v Šentanelu — drevesnica — uta stoji še danes in kaže gola rebra tja do Obirja. Stoji na tako lepem kraju, da jo škoda, da tam stoji, zato so jo obsodili na smrt. Tisto leto, ko so tekle priprave na novo drevesnico, je bilo v Šentanelu zelo živahno. Poleg tehničnih priprav so tekle tudi priprave na praznovanje ob odpiranji drevesnice. Šentanelci so pričeli pripravljati Miklovo Zalo na prostem. To je bila največja dramska prireditev vseh časov, kjer je igralo staro in mlado. Postavili S o mogočen oder iz desk; tam je imel prošt slavnostno mašo, popoldan je bila na njem igra, zvečer in čez noč pa ples. Ples. bi verjetno trajal do zore, če se ne bi oder za' majal in podrl. Na srečo je odpovedalo le nekaj desk in so plesalke bingljale kot zrele hruške med nebom in zemljo — takrat še niso poznali hlačnih nogavic, in je bil menda pogled na prizorišče pretresljiv, en> celo trdijo, da je bila vmes sabotaža tistih' ki se v splošni gneči niso znašli. Res pa je> da je temu slavju sledila vrsta nepredvi' denih oklicev, pa še učitelja in fajmoštra sO kmalu zamenjali. Joško Kert KOROŠKA POJE X. pevsko srečanje od Pliberka do Traberka pesem je preglasila NAS vsak-Dan — SREČANJE pevcev IZ DRAVSKE, MISLINJSKE, MEŽIŠKE DOLINE JN PODJUNE — VALENTINU HARTMANU OB 70-LETNICI POSEBNO PRIZNANJE ZA LJUBEZEN IN ZVESTOBO PESMI — SEMINAR ZA ZBOROVODJE — Koroška pevska zveza — pobu- °A SLOVENSKIM SKLADATELJEM »Prireditve, kakršna je vsakoletno srečanje od Pliberka do Traberka, ne vzniknejo same od sebe, temveč so sad zavestnih spodbud in rezultat velikih organizacijskih naporov ljudi, ki imajo radi petje in se zavedajo pomena pevske kulture. Deset zaporednih srečanj pa bi gotovo ne doživeli, če bi bila prireditev samo goreča Zelja teh navdušencev, ne pa tudi živa potreba naše krajine. Ce torej pevsko srečanje Od Pliberka do Traberka ne samo Zlvi, temveč se iz leta v leto razrašča in Postaja vse bolj naše, je to dokaz njegove iPoči in upravičenosti.« Janez Mrdavšič, predsednik kulturne skupnosti Ravne »Naša pesem ni samo pesem, je vrisk lri je beseda, dobrohotna beseda, ki vabi k Sodelovanju vse dobromisleče ljudi, pa ne samo k petju. Vabimo vse in povsod: ču-Vajmo naše kulturno izročilo, negujmo ga ln bogatimo ga, tako nabiramo kapital, ki se bo bogato obrestoval, doto ustvarjamo Sv°jim otrokom, ki je neminljiva.« inž. Mitja Šipek (Ob ko; a citata sta odlomek iz prispevkov v or>certni knjižioi ob letošnji jubilejni re-viji.) Takšne kulturne prireditve naša dolina Se hi imela. Šele, ko privre ves pevski rod Paše doline na plan in ko mu stopijo ob stran še nekateri prijateljski zbori iz sosednjih dolin, ob vseh pevcih pa tisočgla-Va množica pevskih navdušencev, vseh ni Več mogoče prešteti, se zavemo, da smo za-Plsali svoje srce nepotešljivi žeji po le-Pcm, dobrem. Tetje v naši dolini je zadnjih nekaj let oživelo neverjeten razmah: na prvi revi-h so peli le štirje zbori, danes premore na-a občina že kar 14 vokalnih teles. Orga-izator revije je letos povabil v goste še Pokaj zborov iz sosednjih občin, iz Dravo-^rada, Radelj, Mislinje, še posebej pa je le-uspelo pritegniti zbora iz Podjune. Po-bS obeh Zborov iz Pliberka in zbora iz obne pri Globasnici, ki so gostovali že g3 Prejšnjih revijah, so se letos pridružila zbor iz Škocjana in Zitare vasi ter ženki oktet Obirsko — vsega kar pet zborov z Podjune. j naštejmo po krajih vse zbore — ude- zence letošnje desete revije: ^ Radlje: Moški PZ »JANKO VINCENC- ARKOV« (zborovodja prof. Branko Ce-Phi). ^ Dravograd: Moški PZ Libeliče (Zdravko lc^), Moški PZ Crneče-Dravograd (Stan- ko Rek), Moški PZ KOGRAD (Marjan Berložnik). Mislinja: Moški PZ KUD SVOBODA Mislinja (Tone Gašper). Ravne na Koroškem: Mešani PZ KUD Prežihov Voranc (Tone Ivartnik), Moški PZ FUZINAR — KUD Prežihov Voranc (Monika Plestenjak), Mladinski PZ MKUD FRANCI PARADIŽ — Gimnazija (prof. Branko Cepin). Prevalje: Mešani PZ DRUŠTVA UPOKOJENCEV (Jože Štrekelj), Moški PZ DRUŠTVA UPOKOJENCEV (Jože Štrekelj), Moški PZ VRES — DPD SVOBODA (Joško Kert), KOROŠKI VOKALNI KVINTET POLJANA — DPD SVOBODA (Albin Krajnc), ŠENTANELSKI PA VRI — KUD ŠENTANEL (inž. Mitja Šipek). Mežica: Moški PZ MEŽIŠKI KNAPI — DPD SVOBODA (Tone Škrjanc). Črna na Koroškem: Moški PZ DPD SVOBODA (Julijan Burdzi), Zenski PZ ZDUM (Simon Potočnik). Pliberk: Mešani PZ PODJUNA — SPD EDINOST (Oto Wutte), Moški PZ SPD EDINOST (Valentin Hartman). enem ali dveh krajih, tako kot je bilo prva leta. Letošnje srečanje je potekalo v vseh krajih naše občine, koncerta sta bila tudi v Pliberku in v Dravogradu. Zbori so se razdelili v dve skupini in v petek, 25. februarja je skupina zborov nastopila v Crni in na Prevaljah, druga skupina pa v Mežici in v Pliberku. V soboto je skupina osmih zborov zapela še v Dravogradu, zvečer ob 20. uri pa so se zvrstili nastopi vseh zborov na zaključni slovesnosti v športni dvorani pri osnovni šoli na Ravnah. Dvorane so bile nabite. Povsod. Veliko več je bilo ljudi, kot pa jih lahko sprejmejo naše dvorane, celo športna hala je postala mnogo pretesna. Vseh, ki so slišali petje zborov v teh dveh dneh, je bilo več kot 3000. Na revijo se povabljeni strokovni sodelavci — posvet z zborovodji Ze nekaj let vabi organizator srečanja strokovne svetovalce, ki po reviji podajo svoje ocene, domenimo se za zborovodske seminarje in se pogovorimo o zborovskih problemih. Tudi letos smo imeli v gosteh tričlansko strokovno žirijo: skladatelja Jakoba Ježa, skladatelja Lojzeta Lebiča in dirigenta Cirila Vrtačnika. Strokovni odbor za glasbo pri ZKO Slovenije pa je predstavljal Tone Lotrič. Rož, Podjuna, Zila... in zborovodja Valentin Hartman Šteben pri Globasnici: Moški PZ FRANC LEDER LESlCJAK (Janez Pe-tjak). Obirsko: OBIRSKI ZENSKI OKTET (Valentin Polanšek). Škocjan-Žitara vas: ZDRUŽENI MOŠKI PZ SPD VINKO POLJANEC — TRTA. Ljubljana: KOROŠKI AKADEMSKI OKTET (Ciril Krpač). Zbralo se je 22 zborov s skoraj 600 pevci. Pevci so nastopili po vsej dolini — Od Pliberka do Traberka Preveč je zborov in preveliko ljubiteljev, da bi srečanje lahko opravili le v V smernicah za delo republiške ZKO je zapisano geslo: GLOBLJE — PRISTNEJE — BOLJE. Nedvomno se tega pomena zavedamo tudi pri nas. V ta namen smo v pogovoru s strokovnimi svetovalci prerešetali zborovsko problematiko in prišli do naslednjih ugotovitev: — glasbeni amaterizem v naši občini (in v vsej koroški krajini) zavzema zavidanja vredno širino: številčnost zborov in orkestrov (godb na pihala) ter množičnost v vrstah poslušalstva je presenetljiva; — gostje ugotavljajo veliko zagnanost naših zborovodij ter njihovo prizadevnost, da bi kvalitetno dvignili naše zborovstvo; kljub temu da imamo v občini le dva zborovodja z ustrezno strokovno izobrazbo, vsi ostali pa so amaterji (v mislih imamo le odrasle amaterske zbore), so uspehi nekaterih zborov presenetljivi; — da bi delo naših zborov bolje steklo, hitreje napredovalo, bo potrebno organizirati zborovodske seminarje, ki so najuspešnejša oblika nudenja strokovne pomoči zborovodjem in pevcem; — k programskemu napredku našega zborovstva — v tem je največji zaostanek (pa ne samo pri nas, to ugotavljajo za celotno slovensko zborovsko dejavnost) — naj bi pritegnili tudi Društvo slovenskih skladateljev. Programsko bodo zbori napredovali le z njihovim sodelovanjem, saj ugotavljamo, da nimamo dovolj primerne zborovske literature, ki bi ji na sedanji stopnji razvoja naši zbori bili kos. Nove skladbe, umetne in obdelave ljudskih — posebej koroških — pesmi, ki bi jih naši skladatelji posvečali našim zborom, bi pomenile bistven premik. Glasbeni odbor bi v tem primeru nastopal kot naročnik glasbenih del — to pa je povsem nova kategorija v slovenskem zborovstvu; — vso našteto problematiko bomo lahko uspešneje reševali, če bomo zbori bolje organizirani. Povezali naj bi se v Koroško pevsko zvezo, ki bi združila pevske zbore vseh štirih koroških občin, vključno s podjunskimi zbori. Takšne pevske zveze danes po Sloveniji že imamo in nekatere zelo uspešno delujejo: npr. primorska, zasavska, pred nedavnim so ustanovili pevsko zvezo Gorenjske, v povojih je pevska zveza severovzhodne Slovenije s sadežem v Mariboru. Prednosti takšnih povezav so predvsem v tem, da je laže organizirati strokovne seminarje, izmenjavati in posredovati zborovsko literaturo, organizirati koncerte, naša pevska zveza pa bi imela ob vključevanju podjunskih zborov še pomen povezovanja sicer mejno ločenega, a nacionalno enotnega kulturnega prostora — tako kot to uspešno povezuje zveza primorskih zborov. Po sedanjem stanju zborov v vsej koroški krajini bi v tej zvezi lahko imeli več kot 40 zborov. Seveda pa je to naloga, ki bo zahtevala veliko organizacijskega dela in temeljitih priprav ter medobčinskega sodelovanja. Z dobro voljo in takšnim navdušenjem, kot ga imamo v zborovstvu v našem kotu Slovenije, bomo kos tudi tej nalogi. To so bili glavni Sklepi posvetovanja zborovodij in strokovnih svetovalcev. — Da pa bi priložnost kar najbolje izrabili in se vsaj delno posvetili tudi ožji strokovnosti, smo naprosili skladatelja in profesorja Lojzeta Lebiča, da nam je predaval o priredbah ljudske pesmi: odlično je predstavil vlogo skladatelja pri zapisovanju, prirejanju ali obdelovanju glasbenih motivov naše ljudske pesmi ter opozoril na vse elemente, ki utegnejo biti ljudski pesmi v škodo, če se tega odgovornega posla ne lotevamo z vso mero odgovornosti do vrednot ljudske pesmi — tako skladatelji kot izvajalci. O zaključni slovesnosti KOROŠKA POJE vse najlepše Globoko se je vtisnila ljudem v spomin sobotna zaključna slovesnost v športni dvorani na Ravnah. Že kar preveč slovesno se ie zdelo marsikomu, pa vendar ta- ko prisrčno in spontano. Nikoli ni preveč bučno — saj dokazujemo sebi in svojim bližnjim, da še živi v nas hotenje po lepem, po združevanju. To pa je verjetno naj večji cilj takšnih srečanj in v tem je tudi naj večji uspeh našega poslanstva. Pretesna je postala celo naj večja dvorana v dolini, pa čeprav je bilo v njej vsaj dva tisoč ljudi — poslušalcev in pevcev. Veličasten je bil pogled po dvorani, ko so godbeniki ravenske godbe naznanili pričetek revije — kot olimpiado koroških pevcev. Pozorno smo prisluhnili pozdravnemu nagovoru predsednika ZKOP Ravne Janka Dežmana in osrednjemu govorniku večera, predsedniku kulturne skupnosti profesorju Janezu Mrdavšiču. In ko so se zatem zvrstili nastopi posameznih zborov, se je za zaključek zbrala vsa pevska bratovščina šeststotih grl. Vsem navzočim je spregovoril podpredsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije tovariš Savnik, v imenu Slovenske posvetne zveze iz Celovca pa je govoril pesnik Valentin Po-lanšek. Zatem pa je stopil na dirigentski podij naš dragi gost, prijatelj in vzornik — zborovodja Valentin Hartman. Ob njegovem življenjskem jubileju — praznuje 70. obletnico — mu je z mojstrsko besedo spregovoril inž. Mitja Šipek. Orisal je pomen Hartmanovega dela za zborovsto in lik tega vztrajnega zborovodje, ki ga ni uklonila niti najtrša sovražnikova pest. Zborovodja Valentin Hartman — dobitnik vrste pomembnih republiških priznanj — je edini zborovodja, ki je s svojimi pevci sodeloval na vseh desetih srečanjih pevskih zborov. Predsednica glasbenega odbora Marija Pogorevčnik mu je izročila skromno darilo v znak hvaležnosti za njegovo zvestobo in ljubezen. — In kot molitev je zazvenela pod njegovo roko pesem stoterih grl ROŽ, PODJUNA, ZILA ... In vseh dvatisoč, zbranih v dvorani, je bilo združenih v eno: PESEM JE NAŠE ŽIVLJENJE. Po končani reviji je bil v domu žele-zarjev družabni večer za vse sodelujoče. Pevce sta sprejela predsednika IS SO Ravne Djuro Haramija dipl. oec., in predsednik IO kulturne skupnosti prof. Jože Košuta. Deseto pevsko srečanje je za nami. Zadovoljni smo nad celotnim potekom, organizatorji so opravili preizkušnjo z odličnim uspehom. Vsem, ki so prispevali — posameznikom in gospodarskim organizacijam (Železarni Ravne pa še posebej) prisrčna hvala. Hvala godbi ravenskih žele-zarjev za sodelovanje, hvala Binetu Bevcu, tajniku kulturne skupnosti, za tolikšno prizadevanje. Ko se z zadovoljstvom oziramo po uspeli manifestaciji naših zborov, pa moramo, žal, ugotoviti, da tisk in televizija svojega poslanstva nista zadovoljivo opravila. Izjema je Radio Ljubljana, ki je tej prireditvi posvetil celourno oddajo. Pripravil jo je novinar Kos. Mar naj odnos tiska (ta je sicer poročal o reviji, pa zelo skopo in površno) in TV le dokazuje, da kljub vsem ugodnim vetrovom kulturi v prid do takšnih zadev še vedno nimamo (nimajo) pravilnega odnosa — ali pa morda TV sodelavci menijo, da so z ravensko kulturo za letos z januarsko oddajo IZZIV KULTURI že opravili. — Pa bodo morali še priti med nas. Saj je kultura pri nas postala že del naših vsakodnevnih opravil, del nas vseh, ni le občasna modna muha in takšne ali podobne manifestacije niso samo rezultat kampanjskih akcij posameznikov, zgolj V osebno ali krajevno afirmacijo. Nedvomno smemo trditi, da si ob tolikšni vnemi lahko obetamo nadaljnjo kvalitetno rast našega zborovstva, pa ne samo te zvrsti glasbenega udejstvovanja, tudi instrumentalnega in celotnega ostalega kulturnega delovanja. GLOBLJE — PRISTNEJE — BOLJE je odslej zapisano tudi v našem delovanju. ZAHAJANJE Odsev zahajajočega sonca mi je dal spoznati ta obraz, obraz kamnit, bil je skrit v daljavi in gledal sem ga, predrzno dvigajočega med oblaki. Večerna zarja je svetila obraz, prižgala je luč nekje v meni, gorel je ogenj, zlit z drevesi, z gozdovi zelenosti, s planino neba, vse je gorelo, spajalo se, prelivalo se, rdeča barva bila je močna. Nastopil je vihar, prihajala črnina, barve, ogenj, vse je ugašalo, obraz postal je temen, le daljave utrinek. M. V. MORJE Morje; v čudovito vetrovno podobo je padel pas svetlobe: sonce in morje; drevesa širijo tiho simfonijo; val udarja med skale; plava daljava prinese ribiča; zeleni otok poljublja oblake; morje, morje. Med samotno moreno zavihrajo lasje oživljene podobe; galeb zavriska; nasmejem se soncu, nasmejem se valovom, in ribičema, nasmejem se samoti, morje. M. V. IZREKA Ne recite ženski, da je lepa. Povejte jJ> da je drugačna kot druge in odprla vab1 bo vse dohode. Jules RENARD Povej mi vzrok: vem, da se za njih1 skriva ženska. BEAUMONT Jožko Kert PORTRETI GLASBENIKOV NAŠE DOLINE Glasba je bila im bo tudi ostala sestavil del človekovega delovanja. Nam Korošcem je še posebej draga v pesmi. Glasbeni amaterizem današnja najmnožičnejša oblika kulturnega delovanja, združuje stotine pevcev, godbenikov, instrumentalistov in tisoče poslušalcev v 'krog ljudi, ki jim Je glasbena govorica vsakodnevna potreba. Na tako ugodnih tleh pa so se nam rojevali talenti, ki so posvetili svoje življenje glasbeni umetnosti. Glasba jim je delo in življenjski konjiček — tudi garanje — m zato še večji užitek. Rod akademskih glasbenikov — skladateljev, muzikologov m instrumentalistov — v naši dolini ni majhen. Nekatere izmed njih, vseh ni mogoče predstaviti, smo povabili da nam spregovore o sebi, o svojem glasbenem svetu, na tudi na ta način prispevajo k vsebinskemu napredku našega bogatega glasbe-nega amaterizma. Naj nam prvi spregovori LOJZE LEBIČ skladatelj, dirigent in profesor arheologije. POGOVOR O GLASBI Lojze Lebič se je rodil 23. avgusta 1934 na Prevaljah. Po maturi na ravenski gim-naziji — ko je kot dijak še pomagal gra-‘iti — se je leta 1952 vpisal na filozofsko akulteto v Ljubljani, diplomiral iz arheo-°gije, v vzporednem študiju na ljubljanski akademiji za glasbo pa je pridobil še diplomo na oddelku za kompozicijo in di-figiranje. Glasbeni učitelji so mu bili Va-jniij Mirk, Marjan Kozina in Danilo Švara, »dil je akademski pevski zbor »Tone °mšič«, s komornim zborom RTV Ljub-Jana pa je poleg študijskega dela nastopal da mnogih uglednih festivalih po svetu °t Festival mušica antiqua Europae Ori-dntalis (Poljska), Festival van Vlaaderen (Belgija), Festival v Jihlavi (ČSSR), na zagrebškem Bienalu za sodobno glasbo, Oh-dMskern letu, Dubrovniških letnih igrah in rugod. Za dirigentsko delo je prejel leta 1966 nagrado Prešernovega sklada in 1972 dagrado londonskega BBC na mednarodnem tekmovanju Let the people sing. Kot dladatelj je izšel iz povojne napredne Madateljske skupine mladih »Pro mušica Vlva«, njegove skladbe (simfonične, komorni vokalne, scenske in elektronske) pa so Ue večkrat nagrajene na festivalih jugo-® °vanske glasbe na radiu in je zanje 1970. nta ponovno prejel nagrado Prešernovega klada. Poustvarjalno delo Lojzeta Lebiča zapisano na ploščah, njegove skladbe pa Prihajajo danes na sporede tudi zunaj na- ših meja. Lojzeta Lebiča, danes profesorja na § asbenem oddelku pedagoške akademije Ljubljani, smo povabili med bralce Fu-marja na pogovor o današnjem glasbe-em ustvarjanju, poustvarjanju in glasbi vzgoji. Pogovor, ki mu bodo sledili tu- J. -»'"J*- * ■vrgvrvA, ni mu OVC 1 Portreti drugih glasbenikov naše doline, Pripravil Jožko Kert. Kolikor spremljam slovensko glasbeno življenje, se mi zdi, da vam postaja skladateljsko delo najpomembnejše. Ker stejem ustvarjanje za najvišje, najsvo- bodnejše in najbolj samostojno uveljavljanje človeškega duha, vprašujem, kako svojo ustvarjalno svobodo merite z odgovornostjo in poslanstvom do ljudi, ki jim je vaše delo namenjeno? Zgodovina ne pozna dobe ali kulture brez glasbe. Kot kaže, glasba le ni samo estetski pojav, ampak bistveni del človeških družb. Posameznik se popolno lahko izrazi samo v takih okvirih, kajti vse, kar počne, smiselno ali nesmiselno, je namenjeno sočloveku, pa če to želi ali ne. To je ustvarjalčeva odgovornost. In njegova svoboda? Družbe načine svojega vedenja kaj rade zamenjajo s poenostavljenimi modeli, ti pa vodijo v kompromise, licemerstvo in kar je še takih zablod. Skladate- Prof. Lojze Lebič ljevo poslanstvo je najprej »izpovedno dejanje pred samim seboj«, toda v zdravem ustvarjalno kritičnem razmerju do družbe, brez previdnosti, brez strahu. Ni razloga, da bi bili zadovoljni z današnjo civilizacijo. Svet koleba med absurdom in sanjami. Slutnjo za novo, vedrejše stanje duha nam dolguje umetnost, tudi glasbena. Tu pa, kadar glasbo v pogovoru delimo na zabavno — resno, dobro — slabo, novo — staro itd., pogosto pozabljamo na delitev resnična — lažna, ali kot pravi v svoji filozofiji nove muzike Theodor Adorno ... »muzika je resnična, če s svojo disharmonijo ponavlja disharmonijo sveta, ali pa če z lastnim redom postavlja na laž družbeni red .. . čarati skladnost v neskladnem času je laž.« Biti na strani tistega, kar prihaja z večnim spremljevalcem — dvomom, to je skladateljeva svoboda, slediti, čemur mora, je njegova angažiranost. Mnogo je nejasnosti o tem, kaj je v umetnosti sodobno. Mnogo akademskih prepirov o novem in starem, o modernem in tradicionalnem. Kako v teh nasprotjih vidite slovensko glasbeno preteklost in sedanjost? Med mnogimi opredelitvami, kaj je sodobno, sem se že zgodaj odločil za tisto, da je sodobno v umetnosti to, kar o vsakokratni sedanjosti izraža take človeka vredne in pomembne stvari, ki bodo ohranile veljavo tudi za prihodnost. Priznavam torej sodobnost kot družbeno-zgodo-vinski pojem stvarnosti, ne pa kot vrednoto samo po sebi, kajti veljavnosti ji ne določamo mi, ampak jutrišnji dan. Morda mi je k temu spoznanju pomagal tudi študij arheologije. Koliko je stvaritev iz preteklosti, iz najbolj oddaljenih delov sveta, iz sveta ljudske ustvarjalnosti, stvaritev, ki nas zelo »sodobno« nagovarjajo, mnogo danes nastalih del pa ne bo preživelo svojega rodu. In slovenska glasba? Ne pozabimo naših zgodovinskih prilik in ne-prilik. Glasba naše preteklosti vse do konca druge svetovne vojne (pa še danes je na Koroškem in v Benečiji tako) ni bila orodje duha, ampak orožje. Obrambna tekma s sosedi in boj z domačimi zadregami sta nas neprestano silili v nekak izčrpavajoč prosvetni amaterizem, pri čemer smo najbolj nadarjene izgubljali komaj dorasle, ali so odšli v širni svet ali pa jim ni bilo dano, da bi izživeli svoje naravne talente. Prav razmerje med »narodnim« in »zasebnim«, kot ga je že v prvi polovici prejšnjega stoletja znal čudovito vzpostaviti Prešeren, je zmogla naša glasba šele sto let pozneje v delih Adamiča, Lajovica, Kogoja in Osterca. V tej zapoznelosti vidim enega od vzrokov za našo tradicionalno glasbeno konservativnost. Mnogi novemu v umetnosti niso naklonjeni, da bi obdržali svojo pridobljeno moč, zaradi udobnosti, pomanjkanja sodobnega znanja, iz strahu, da bo novo še slabše od sedanjega, in predvsem iz bojazni, da novo ogroža zanje nedotakljive in večne poetične glasbene vrednote. In tako še danes vsak nov rod mladih glasbenikov, še posebej skladateljev, pade v prazno in izčrpa svoje moči, da bi sebe in svojo okolico uglasil z utripom današnjega, duhovno vse bolj povezanega sveta. Pa vendar ostane Župančičevo vprašanje »Veš, poet, svoj dolg?« Ali se vse tisto, kar označujemo z domačijo prej ali slej ne pokaže vsaj kot drobna sled v delu ustvarjalca in ali ni skladatelj vsemu temu, od doma podarjenemu, nekaj tudi dolžan? V kolektivno, nadnacionalno, kar bi pomenilo neosebno glasbeno govorico, ne verjamem. V vsakem od nas so starosvetne plasti, ki jih, čeprav od narave že oddaljeni, slutimo in jih naše delo razkriva, še posebej pri ustvarjalcu, ki ostaja zvečine svojemu otroštvu blizu. Svoji rodni Koroški dolgujem radost nad naravo in spoštljivost do njenih zakonov, saj nas o glasbi veliko učijo; pa spoštovanje ido ljudskega glasbenega izročila in hvaležnost domačim, da že kot otrok nisem pogrešal glasbenih vtisov — materinih pesmi, očetovih zborovskih priprav, prevaljskih orgel. zvokov rojstnega kraja. Kot okame-nine glasov so, ki vzbujajo hrepenenje po svobodi. Ne vem, če je v mojih skladbah kaj tega, včasih začutim — tako je nastala »Nicina« — morda pa še ni čas in se kot deželan tradiciji izmikam prav zato, ker je v meni premočna. Za mnoge od nas je bil odhod v mesto krčevit korak. Pred 25 leti pač veliko težji kot današnjemu ravenskemu maturantu, zato vsakomur, ki mi poočita pretirano svetovljanstvo, vrnem s Prešernovo Novo pisarijo in Pisarjem, ki zabičuje Učencu: »Besed se tujih boj ko huid’ga vraga ...« in mu svetuje »... zapusti ročno mestne mi sosede, tri leta pojdi v rovtarske Atene«. Mislim pa z Učencem, da se moramo svetu odpreti — ne z ljubljansko, mariborsko ali mežiškodolinsko — ampak z našo skupno kulturo se vključiti v evropski prostor, z njim tekmovati, ga prehitevati . . . So naše današnje razmere glasbenemu ustvarjanju naklonjene, so nove izvirne slovenske skladbe in njihove prve izvedbe kulturni dogodki? Ali kar naravnost: še potrebuje današnji poslušalec skladatelja in ali skladatelj danes še potrebuje poslušalca? Čeprav je v glasbi mnogokaj mogoče razumeti nagonsko, nimajo čisto prav tisti, ki pravijo, da je muzika nekaj prirojenega, notranjega, kar ne potrebuje zunanjih izkušenj iz življenja (Goethe). Stvar-nejša je znana Marxova misel: »Če želiš v umetnosti uživati, moraš biti umetniško izobražen«, ali druga: »... Za nemuzi- kalno uho je tudi najlepša muzika brez pomena«. Vrednotenje glasbe je torej odvisno od glasbene občutljivosti (muzikal-nosti), glasbene vzgoje in okolja, v katerem ocenjevalec živi. Če je stopnja glasbene občutljivosti prirojena in zato večji del zunaj naših želja, pa je ugotovitev, da je danes ljudi, ki berejo note, komaj toliko kot analfabetov, zelo resen opomin učno vzgojnim načrtovalcem. Otrok, ki mu dom in šola nista odkrila prvih radosti ob glasbi, pozneje skoraj nima možnosti, da se mu odpre ta čudoviti svet. Zateče se v tolikokrat slišani stavek: ... »Ne vem mnogo o glasbi, toda vem, katera mi je všeč .. .« In zakaj? Zakaj se podobno površno ne odločamo v filozofiji, politiki, ekonomiki, zdravstvu, prometu po načelu: »Ki ugaja«. Poslušalec pričakuje od skladatelja, česar je vajen. Vajen pa je tistega, kar mu ponujajo masovni mediji, skupaj z merili, ki jih oblikuje in skrbno testira glasbena industrija po tržnih zakonih. Muzika pa ni klimatska naprava, ki se je zavemo šele takrat, ko odpove. Je toliko »težka« ali »lahka«, »resna« ali »zabavna«, kolikor je v nas sposobnosti in pripravljenosti, tudi priučenosti, da jo ne samo slišimo, ampak poslušamo, da prisluhnemo zbrano vsakemu njenemu najdrobnejšemu zvočnemu premiku, da se vsakemu njenemu vzgibu prepustimo, da nas vznemiri ali pomiri. Kljub vašemu pretežno skladateljskemu in pedagoškemu delu ni mogoče mimo vaših dirigentskih nastopov. Ste skladatelj in dirigent pri vas v sožitju ali nasprotju? Mislim, da se mora človek na določeni stopnji odločiti, ali skladatelj ali dirigent. Glasbi je samo z velikim ustvarjalnim naporom mogoče izvabiti skrivno lepoto. Kako redki so ti trenutki in kako malo odvisni samo od dirigenta. Tudi v najbolj profesionalnih okoliščinah ostaja dirigentova predstava glasbenega dela neizpolnjena. Od tod toliko dirigentov urednikov in še več »genialnih« površnežev. In če primerjam skladatelja z dirigentom? Oba ustvarjata v svojem času, le da je čas izvajalca dirigenta trenutek izvedbe, skladateljev pa lahko seže tudi v prihodnost. Delo za dirigentskim pultom mi je prineslo mnogo dragocenih izkušenj tako o glasbi kot o glasbenikih izvajalcih, tudi tisto, ki pravi, da dirigiranje in komponiranje še nikomur ni uspelo spraviti v zdravo ravnotežje. Vaše izvedbe s komornim zborom RTV Ljubljana tako sodobnih zborovskih del kot skladb iz preteklosti ostajajo v naši zavesti kot težko dosegljiva izvajalska raven. V čem, mislite, da je skrivnost dela s pevci? Pevca lahko vodi in navdihuje le ta, ki je z vsem srcem pri svojem delu. Človek, ki pevca spoštuje kot sodelavca, brez katerega kot dirigent ne more uresničiti naj-skromnejše svoje zamisli. Dirigentovo delo velja le toliko, kolikor uspe pritegniti druge in iz njihovih naporov ustvariti izvedbo. Dobro, da se pevci, posebej v ljubiteljskih zborih, tega ne zavedajo, kajti od svojih dirigentov bi zahtevali veliko več. Vse se začne in konča pri dirigentu. Pri svojem delu sem se držal načela, ki ga odkrivam pri pomembnih skladateljih, da je namreč glas samo instrument z besedami — morda res najstarejši in najbolj neposreden instrument — toda ne tak, da bi smeli med vokalnim in instrumentalnim svetom postavljati pregrajo, tudi ne med vokalnega in instrumentalnega dirigenta in še manj med poslušalca, ljubitelja vokalne ali instrumentalne glasbe. Kot je to že bilo v zgodovini, morata ta dva svetova zaživeti v enem. Najprej pa je treba pregnati z naših odrov plešoče dirigentske primadone, izumirajoče meščanske umetnosti na abonmajske obroke kot one druge, posebne »zborovske poznavalce«, ki se dobro počutijo le tam, kjer se o glasbi govori in razmišlja v najbolj srednjih legah prijazne družabnosti in preračunljive uporabnosti. Kadar pri nas steče pogovor o zborovskem petju, smo ob njem vselej na svojevrsten način bolj prizadeti kot pri običajnem pogovoru o glasbi. Ali smo še narod pevcev in pevskih zborov in kakšna se vam kaže naša današnja pevska vrednost tako po skladbah kot izvedbah, posebej v primerjavi z zborovskim petjem po svetu? Včasih poudarjenega narodnega osveščanja sredi prejšnjega stoletja je petje v zboru največ, kar Slovenci po čitalnicah zmoremo, pa tudi najbolj učinkovito je. Tudi v poznejših glasbenih maticah je zbor osrednje izvajalsko telo. Od začetka stoletja do prve svetovne vojne vse velike besede »za narodov blagor« spremlja zbor. Učiteljski zbor Julijske krajine s Srečkom Kumarjem je tisti, ki razkriči v svet krivično ureditev nacionalnega vpra- Avto šola šanja po I. svetovni vojni. Socialne stiske med obema vojnama zberejo okoli Avgusta Šuligoja trboveljske slavčke. Nezdravemu jugoslovanstvu in slutnjam nove katastrofe se z odkrivanjem slovenske nacionalne glasbene izvirnosti in samobitnosti postavi v bran Maroltov Akademski pevski zbor. Zborovska pesem stopi v prve vrste osvobodilnega boja. Površno je tako naštevanje, pa vendar, se naj še čudimo, da smo ob »pogovoru« o našem zborovstvu bolj prizadeti?« Vse preizkušnje, ki so nas zadevale, so našle v zborovstvu občutljiv seizmograf. Kakšno bodi zdravo razmerje med umetniško in družbeno odgovornostjo, je bila dilema prvih povojnih let, ki je zameglila obzorja. Bilo je mnogo »nejasnih«, samo nakazanih omejitev, ki so bile stvari bolj v škodo kot korist...« (Uredništvo Naših zborov III). Bile so slabosti, ki so začele počasi, a vztrajno kaliti množičnost in idealizem v našem povojnem zborovstvu. Podobo teh let bo pač laže zarisal sociolog kot glasbenik. Kazalo je, kot da so se sile slovenskega zborovskega petja iu ustvarjanja upehale in ne najdejo več družbenega smisla in cilja, ki bi ju združila k skupnemu in enotnemu delovanju. Danes se ljudje zopet zbirajo k pevskim vajam, vse več jih je. Ali se zavedamo, kako občutljiva in pomembna rast klije po vaseh, mestih, tovarnah, ustanovah, društvih, šolah? Mnogo smo zamudi' li. Zborovsko petje izgublja prvenstveno vlogo pri glasbeni vzgoji, pasivno poslušanje glasbe je postalo že splošna navada. Veliko je pomanjkanja sposobnih glasbenih delavcev, posebej pri amaterskih skupi' nah, mladih dirigentov in pevcev doslej nihče ni vodil v svet nove glasbe. Odgovorni bodo morali proučiti položaj in kritično oceniti in prevrednotiti podedovano Zborovski sporedi morajo najprej odražati umetniška in šele potem prigodnišk3 spoznanja. Ustanoviti je treba kulturne centre, posebej za mlade na podeželju. Treba je ustvariti kulturno lakoto, toda ne z nekulturo. Pravico do kulture bi morali zamenjati z dolžnostjo do nje. Šele na kulturi bi smeli graditi civilizacijske dobrine. §e smo narod pevcev, v resni zborovski umetnosti (izvzemam mladinsko zborovsko petje) pa smo daleč pod evropsko ravnjo tako strokovno, repertoarno kot orga-uizacijsko. Zbori rastejo spontano iz vzpodbudne duhovne klime. Ne pozabimo, da so bili časi, ko je L. v. Beethoven posvečal svoje delo ljubljanski filharmonični družbi, ko je F. Schubert pisal simfonijo, da 1 laže dobil službo v Ljubljani, ko so k iiam hodili italijanski operisti in drugi veliki evropski glasbeniki — F. Liszt, G. Mahler. So bili časi, ko smo že leto dni po nastanku pomembnejše partiture sodobnega tujega skladatelja slišali njeno izved-n° tudi pri nas. Danes ni razloga za pretirano kulturno samozavest. Beograd ima SITEF, FEST, BEMUS, Zagreb Bienale sodobne glasbe, Dubrovniške letne igre. In l°venci? Ze kar nevarno smo v umetnosti zadosti sami sebi. Koliko pa nas je da-nes (ne samo v prijaznih besedah) resnično Prepričanih, da je kultura življenjsko pomembna? Mežiška dolina danes zelo odločno in enakovredno sodeluje v družbenih in gospodarskih gibanjih Slovenije. Ali ni cas, da se podobno prepričljivo vključi tudi v naše kulturno življenje in vanj Vnese izvirnih ter vzpodbudnih zgledov? Pevski amaterizem, in ne samo ta, ima J' naši dolini kljulb že danes lepim uspe-°m — Koroška poje, prevaljski Vres in rUgo — še mnogo ustvarjalnih možno-sti. Verjamem, da se glasbena kultura kra-Ja ali področja krepi le ob dejavnem domačem glasbenem življenju. Uglednega go-sta, orkester, opero, gledališče solista radi sPrejmemo, toda do neke mere ostaja zu-aai nas. Ni nam živ vzgled, niti naša vsa-°dnevna kulturna vest. Celo tekma s ta-0 hudo konkurenco, kot so plošče, radij- ske 'n TV oddaje, kljub razumljivim kva- hetnim razlikam ni neuspešna, če imajo nlturni napori doma jasne umetniške ci-Je- Zato bi že zdavnaj morala odpasti nesrečna odtujenost mesta in podeželja, izo-lranost, ko toliko pomembnih kulturnih °godkov na podeželju javnost ne sprem-la. Kultura večjih središč je kultura stitu m- dob «j, večji del utečenih servisov za spo- no umetnost. Izvirnih in svežih izzivov hlturi pa pričakujem iz takih in podob-središč, kot so delavske Ravne z Meži-0 dolino. š premišljeno glasbeno vzgojo bi bi-10 mogoče ustvariti mnogo bogatejšo glasbeno in človeško kulturo. Kot pro->esor pedagoške akademije v Ljubljani srečujete mlade ljudi, ki se odločajo za Poklic vzgojitelja. Kakšen je položaj našega glasbenega šolstva in kakšen naj ho danes dober učitelj glasbe? u,spešnost šole je najlaže preveriti, če zastavimo vprašanje, ali uči za živi je-Je- Šola in z nijo glasbena vzgoja sta že j a leta po vojni, posebej pa še v zadnjih ’h, tako zaposleni z lastnim razvojem, °rmami, spremembami in ekšperimen-oJt B — bojim se — za življenje ne ŽQlaJa dosti časa. Svoje življenjske nauke lih3 Uravnava P° slabo predelanih nače-raoderne psihologije in pedagogike, la- ska in dobrika se učencem, iz leta v leto spreminja učne načrte, razširja učbenike, otroci se šibijo pod kilami knjižne učenosti, zunaj šolskih zidov pa vre in kipi življenje, ki se v mnogih, žal tudi negativnih pojavih, za vse to ne meni. To, kar naši šoli manjka — pa govorim kot njen zavzet delavec — je učakanost, da bi končno vsaj pri eni šolski reformi počakala na rezultate, jih ocenila in se temeljito pripravila na nov korak. Tudi zato je danes med glasbeno vzgojnimi ideali in zanimanjem mladih več nesporazumov kot kadarkoli doslej. Pedagogika sledi družbenim načelom z zgodovinsko ustaljenimi glasbenimi merili (teorije, harmonija, kontrapunkt, o oblikah, muzikologija, o slogih, estetika in kar je še takih tradicionalnih veščin). Ta merila pa so za današnjo subkulturo mladih brez vrednosti, kajti ta je že dolgo integrirana z dobičkonosno industrijo prostega časa (kasete, plošče, TV in radijske oddaje za mlade, diskoklubi, revije, posterji). Primerjava učitelja glasbe z disko-džokerjem je resda nenavadna, toda če jo tvegamo, nam odkrije zaskrbljujočo vrednostno lestvico. So ljudje, ki mislijo, da je sistematična glasbena vzgoja danes še razkošje, ki lahko počaka na čas, ko bodo opravljene nujnejše stvari. Zgodi se, da morajo glasbeni pedagogi še danes marsikje dokazovati kolegom z drugih področij, da je učenje not potrebno kot učenje črk ali številk, ne da bi se enako nespametno spraševali o koristnosti šolskega izračunavanja prostornine stožca, kilomola vodika in dušika in še marsičesa. Nevredno je takšno govorjenje. Ze se oglašajo socialni psihologi in ugledni zdravniki, ki pedagogiko svarijo, da pri svojih današnjih zahtevah usodno zanemarja spoznanja otroške psihologije in pediatrije, ki pravita, da sta čustveni (emocionalni) in družbeni (socialni) razvoj otroka za življenje dosti pomembnejša od samega znanja in njegovega prenašanja (racionalnega razvoja). Tu sta mesto in vloga glasbene vzgoje, v bistrenju zvočne občutljivosti, v zavestnem povezovanju zvočnega z vsem kar nas obdaja, z naravo, tehniko, glasom, gibanjem, domišljijo, čustvom. Pa ne samo duševno zdravje ali kulturna moč, ki jo ima politično osveščena glasbena vzgoja, zdravniki bi vedeli in bi morali povedati o ugodnih vplivih že samo petja na delovanje srca, uravnavo pritiska, vitalno kapaciteto, psihične razbremenitve, ravnotežja (prana-homeo-stasis). Malo je učnih predmetov, ki lahko dajejo sosednjim področjem pri pedagoškem delu toliko vzpodbud kot prav glasba. Imenujte mi šolski predmet (razen materinščine), ki otroka, ko zapusti dnevni pouk, tako neizbežno spremlja kot zvok in glasba. Tisti, ki o vlogi glasbe v šolskem sistemu še mislijo drugače, imajo enega samega zaveznika: pri estetski vzgoji je vzgojni efekt zelo težko meriti. Ali pač? Morda je pa tu krivda za hrup, ki ubija, za zgrešene urbanistične rešitve, za onesnaženo okolje, za pogosto skaljene človeške medsebojne odnose? Zbrišimo prah s predmeta glasbene vzgoje! Zahtevajmo, da mora biti bodoči učitelj katerekoli stroke tudi glasbeno izobražen, če ne, kot je že bilo, celo glasbeno nadarjen. Da bi se zavedli, da glasbena vzgoja (svet zvoka) ob fizični (zdravje) in Spomin na zimo likovni vzgoji (svet predmetov) najgloblje, najbolj neposredno in najbolj osvobajajoče sega v človekovo duševnost. In ne pozabimo, najmočnejše humanistične poudarke v današnji šoli zmorejo še vedno predvsem jezikovna, likovna in glasbena vzgoja. Če glasba zapolnjuje — pa če to želi ali ne — danes že pretežni del našega časa, potem to šolo, ki uči za življenje, obvezuje ali pa svoji nalogi ni kos. Naloga šole pa je, da obvešča, neguje, vzpodbuja, pomaga, razvija — da vzgaja. Veliko mora biti zadovoljstvo pri vašem bogatem in vsestranskem udejstvovanju. Posebej ko vaše delo spremljajo tudi dragocena in pomembna javna priznanja. Svoj pogled resda usmerjate v široki svet, a ne dvomim, da se vaša misel pogosto vrača v kraje pod Uršljo goro. V mladih letih si prost vseh vezi, ves svet, se ti zdi, da je tvoj. Ko pa se nabirajo spoznanja, veš, kako si samo nebogljen del čudežnega reda svetov, a hkrati vse bolj navezan na svojo domačijo. Rad sem se pogovarjal z vami in bralci Fuži-narja tudi zato, ker mi je pogovor o glasbi z ljubitelji dragocenejši od vselej istih, neskončnih in jalovih strokovnjaških prepirov — ljubitelj pove svoj vtis neposredno in odkrito. Kljub vsemu rečenemu in zapisanemu sem namreč prepričan, da živimo glasbeno odločilen in zgodovinsko pomemben čas — samo ta nam je tudi podarjen. IZREKA Zenske niso nikdar tako močne kakor tistikrat, ko se oborožijo z lastnimi slabostmi. DEFFANT Ena žena je pol vraga, dve ženi sta deset vragov. albanski pregovor Silva Breznik OB ROB RAZSTAVE FILIPA VEČKA - LIPIJA Velika svetovna mesta razgrinjajo pred nami svojo mogočnost in veličino. Koliko in koliko pridnih rok je bilo potrebnih, da so nagrmadile toliko kamenja na kup; menjali so se vladarji; vsak si je zgradil spomenik v svojo slavo. Tako majhni in neznatni smo na pariških ali rimskih ulicah; obrazi so neznani, ljudje kot mravlje hitijo v vse smeri. Vstopamo v ogromne hrame umetnosti, čudimo se človekovi ustvarjalni moči. Noge so utrujene od dolge hoje po neizmernih galerijah, ki jim ni konca; oči še gledajo, a dojemajo ne več. Vse je veličastno, a srce se ne priključi popolnoma velikemu navdušenju. Pa stopiš po naših hribih, kjer te druga za drugo pozdravljajo kašče s prefinjeno izoblikovano zunajščino; s hriba pozdravlja preprosta cerkvica, ki ti je tako domača. Korak ne zataji, noga je lahka, srce polno miline, ko oči vpijajo to neizmerno elegantno preproščino in ljubkost. Tako se človek srečuje z dvema svetovoma; na eni strani velik in mogočen, včasih nekoliko tuj in mrzel — v njem je do potankosti izoblikovana tudi umetnost. Na drugi strani pa tvoj mali svet, ki je ravno zato lep, ker je tvoj. Mislim, da moramo v ta drugi svet postaviti tudi Filipa Več-ka-Lagoječega Lipija. Če bi poskušali drugače, bi mu delali krivico, njemu in sebi. Ze v rani mladosti se mu je svet okrog Uršlje zarezal v dušo, vsako vigred je zahrepenel po novem in neznanem svetu in ga želel spoznati, dokler ga ni doživel in mu je življenje odprlo pot v šole. Nabiral je znanje in bogate izkušnje, notranjost pa je ostala preprosta kot v dneh, ko je kot pastir zrl v neznane daljave. Marsikdo je pri sebi, pa tudi naglas, izrekel misel, da so nekatere slike le preveč sladkobne, »pocu-krane«. Mogoče — pa vendar je vanje zlil svoje hrepenenje, upanje, neuresničljive želje. Ko so mu ženo Židinjo med vojno odpeljali in kasneje tudi umorili, je postal večen popotnik, romal je iz kraja v kraj in se večkrat vračal na svoje Prevalje Kaj ni v teh podobah skrita tiha želj® — imeti dom, živeti v krogu domačih, kjer daješ in sprejemaš ljubezen? Prav navdušile pa so nas nekatere sli' ke zaradi velike urejenosti, ki včasih meji že na preciznost. Najbrž sta ravno matematika in opisna geometrija botrovali njegovi svojstveni umetnosti. Tak red je vel tudi s poslikanih vaz, v izoblikovanih geometrijskih likih kot tudi natančna po* barvanost. Pogosto pa se v ta matematični red zareže nemirnost njegove duše, ki se upira vsakršni uklenjenosti; takrat se sprosti v krajini. Posebno nas pritegnejo manjše podobe, na katerih upodablja tihožitja, pa tudi tu se spet izrazi njegov notranji svet. Narobe bi storili, če bi kakorkoli opre' deljevali njegovo umetnost, secirali posamezne podobe, grajali tehniko in ponekod čudno nakopičenost prizorov. Sprejemati ga moramo celovito, tudi s citiranjem, kadar mu kak ton »uide«. Povprašati bi morali tudi vse tiste ljudi, ki s o v teh dneh množično prihajali v salon, ko so otožno in veselo zvenele melodije i11 se je njegov nasmeh hudomušno skrival za dolgo belo brado. Filip Večko — Lipi Rok Mak — Ludvik SPOMINI NA NARODNOOSVOBODILNO BORBO Minilo je že več kot trideset let, odkar se je končala druga svetovna vojna. Fašizem je bil poražen. Ostali pa so žalostni spomini. Za zmago nad fašizmom smo prispevali velik krvni davek. Padlo je 1,700.000 nedolžnih žrtev. Ko se je fašizem šopiril po Evropi in strahoval narode s streljanjem, požiganjem domačij, zapiranjem, izseljevanjem in deportiranjem ljudi v zloglasna nemška taborišča smrti, so se narodi Jugoslavije uprli tem grozodejstvom ter pričeli boj na življenje in smrt. Tudi jaz sem se priključil borcem NOV in tako pri- speval svoj delež za zmago nad fašizmom in za današnjo družbeno ureditev. Živeli smo v Strojni v Grmovi bajti. Februarja 1943 so me nasilno mobilizirali v nemško vojsko. Kmalu po mojem odhodu je mati dobila zvezo z aktivisti OF in z njimi je pričela sodelovati. V pismih, ki mi jih je pisala, mi je zmeraj omenjala, da je doma veliko novega in da si naj čimprej izposlujem dopust. Dolgo sem čakal na to. Aprila 1944 pa sem le dobil dopust. Domov sem prišel s popolno bojno opremo. Takoj smo se dogovorili, da bom že pred iztekom dopusta stopil v NOV. Andrej MRAVLJAK me je 1. 5. 1944 pe' ljal h kmetu OCVIRKU na Brezni^ Tam je bila takrat skupina VOS: Pav^ GRUBELNIK — Pajo, Viktor SLEMNlK-Ferdo FLAMlS, Albert VODOVNI#’ Mirko MOČIVNIK, Maks POTOČNIK, Jo' že KOPMAJER, Franc LEPOVNIK, Stojan VASILIJ in drugi borci; njihovih imen se danes ne spominjam več. Osta* sem pri njih. Puško in pištolo pa seh1 moral oddaiti. Maja prva vojaška akcija je bil nap^ na nemško desetino v Dobrijah pri RaV' nah na Koroškem. Skoraj goloroki srh£l Zaščitna četa PKS oktobra 1944 Jo iznenada napadli in v hipu razorožili. Nemške vojake smo tako presenetili, da Se še premakniti niso mogli. Hitro smo hh razorožili. Dobili smo osem pušk, nekaj ^očrtih granat in nekaj streliva. Mi smo otfi samo štirje: Viktor SLEMNIK — vod-ja skupine, Mirko MOČILNIK, Maks Po-JOONIK in jaz. Ko smo se vrnili k sku-Pini VOS s plenom, je nastalo med bor- 01 veselo razpoloženje. Tovariš Pajo mi |e dejal: »No, zdaj si pa izberi puško, ka-‘ero hočeš.« Izbral sem si odlično puško. akrat so me določili za pomočnika mi- ^jezcu Jožetu KOPMAJERJU. S težkim Nahrbtnikom, v katerem sem nosil po 3o u Kg streliva za mitraljez, sem sodeloval v Pohodih in bojih. Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi v težkem trenutku odvrni nahrbtnik- Zavedal sem se, da bi bili rez streliva vsi ogroženi. Konec maja 1944 je bil ustanovljen bataljon. Združili smo se z zahod-enotami. Bataljon je štel takrat 60 °Nro oboroženih borcev. Dobili smo novo °r°2je, strelivo in obleke. Vse to so pribijala zavezniška letala in s padali od-^gla v MATKOVEM KOTU v Logarski °hni. Tisti dan je bil za nas vesel in avnosten. Opremili smo se z vsemi po-ehščinami. Bili smo do zob oborožena ^ska. Tudi oblečeni in obuti smo bili 5edu. Najedli smo se čokolade, da še življenju ne tako. Tako razpoloženi in °>'oženi smo šli v boj. V Žerjavu smo vršili rekvizicijo v trgovini. Zaplenje-v° blago smo ponoči prenesli čez Obisto-Pečine na Šumahov vrh, kjer smo vse *adeponirali«. Danes, ko vidim tiste pe-Ne, se sprašujem, kako jih je bilo mo- 2 e Ponoči s težkim tovorom preplezati. ^,e sam pogled na njih povzroča vrtogla- su smo nadaljevali pot proti Rim- , enau vrelcu. Nameravali smo napasti NNkajšnjo postojanko. Načrt pa nam ni bi. Postojanka je bila zavarovana z bunkerji, v njej pa je bilo okrog 200 policistov. Zaradi tega se je vodstvo bataljona odločilo, da napademo žardarmerij-sko postojanko v Libeličah pri Dravogradu. Pot nas je vodila čez Strojno do Sa-bodinove domačije nad Libeličami. Ker je bil premik izveden podnevi, so nas opazili in izdali. Libeliško postojanko smo nameravali napasti ponoči. Pred napadom smo se hoteli nekoliko odpočiti. To smo tudi storili. Pri Sabodinu so nas do sita nahranili. Iznenada pa so nas Nemci napadli z vseh strani. Vnela se je srdita bitka. Zaradi velike premoči sovražnika smo se morali umakniti. Ker se domačini Sabodinove kmetije niso umaknili z nami, so jih Nemci zverinsko pobili in napol žive zažgali s hišo in gospodarskim poslopjem vred. Živ je ostal samo leto dni star otrok, ki ga je rešila gluhonema sirota. Z njim je zbežala iz hiše in se skrila v sadovnjak. Ta otrok, Martin ZABERCNIK, je preživel vojno in odrastel. Sedaj je poročen z Rakitniko-vo hčerko (njena družina je doživela enako usodo kot Sabodinova). Domačin Fric ŠVAB je postal policist hotuljske policije. Policija ga je imela za rablja. Tudi Šrobov Edi — domačin iz Kotelj — ni bil nič boljši. Soodgovorna sta za požige pri Sabodinu, Španerju in Rakitniku. Čakali smo jih večkrat. Imela sta srečo, da ju nismo dobili. Ponovno smo se premaknili v Solčavo do Urbanovega kota. Hodili smo celo noč. Pri Goležu v Koprivni, tako se je imenovala partizanska kmetija pri IiEDU, smo se ustavili le za pol ure, da smo se najedli. Po kratkem posvetu med našim in solčavskim vodstvom je bilo določeno, da se vrnemo v Mežiško dolino, od tam pa v Šentanel. S stalnimi in hitrimi premiki smo zmešali sledi in okupatorska vojska ni vedela, kje se bomo pojavili. Čez nekaj dni smo šli zopet na dolgo pot, ki nas je vodila do ROBA. Od tam smo kre- nili mimo Sv. Duha v Matkov kot do kmeta, ki smo mu pravili po partizansko »KINO«. Od tam nas je pot vodila čez sedlo na Koroško Belo, čez Jezerski vrh na Jezersko. Tam smo spodili stacionira-no žandarmerijo. Nato smo šli čez planine na Češko kočo, od tam pa zopet nazaj v Logarsko dolino. Iz Logarske doline smo šli zopet proti Mežiški dolini. V Mežici pri Torčevi žagi smo zgodaj zjutraj postavili zasedo. Čakali smo na vojake, ki so hodili stražit centralo na Torčevi žagi. Okrog 10. ure dopoldne je šla vojaška izmena iz Mežice na Torčevo žago, da bi zamenjala stražarje. Te smo pustili na miru. Napasti smo želeli izmeno, ki se je vračala v Mežico. Nemci so zelo hitro zamenjavali stražo in že se nam je približala izmena. Komandant Zmago ZUPANČIČ in njegov namestnik Pavel GRUBELNIK — Pajo sta zavpila: »Han-de hoch!« Nemci pa za poziv niso imeli posluha. Zaradi tega se je vnel kratek in srdit boj. Nemci so kmalu dvignili roke, kolikor jih je še dihalo. V tem boju so trije Nemci padli, ostali pa so bili ranjeni. Naši borci so prebredli reko Mežo in razorožili Nemce. Z mitraljezcem Jožetom KOPMAJERJEM pa sva ščitila naše. Pobrali smo orožje in strelivo in krenili proti Jankovcu h Kranjčevi domačiji. Tu ismo se nekoliko odpočili. Takrat sta se nam pridružila tudi Mirko GLINIK in moj brat Blaž MAK — Boško. Kjerkoli smo se ustavili, smo s petjem ustvarili dobro razpoloženje. Partizanske pesmi so bile zelo priljubljene. Ljudje so nas imeli radi. Ko smo se poslavljali, so se prikazale tudi solze pri materah in dekletih. Klicale so nam, da se moramo paziti, da se nam kaj hudega ne zgodi. Spet je padlo povelje za pohod. Krenili smo v Matkov kot in tam zasedli greben. Rečeno nam je bilo, da hočejo Nemci iz Železne Kaple prodreti v Solčavo. Solčava je bila takrat osvobojeno ozemlje. Čakali pa smo jih nekaj dni, a jih ni bilo. Od tu smo krenili v Solčavo, od tam pa na Ramšijo. Na Ramšiji v Matkovem kotu smo počivali, štab in obveščevalci so se posvetovali v hiši. Po razporedu sem moral na stražo. Stražarsko mesto je bilo nad gospodarskim poslopjem, tako da sem imel lep razgled nad Solčavo. To je bilo v nedeljo okrog 11. ure dopoldne. Opazil sem dekle, ki je tekla naravnost po bregu navzgor proti nam. Takoj sem pomislil, da mora biti nekaj narobe. Punca je povedala, da Nemci prodirajo v Solčavo. Z mojega stražarskega mesta pa sem lepo videl prihajajočo kolono Nemcev. Razkropili so se po celi vasi. Nekaj jih je šlo z mitraljezi v zvonik cerkve. Naš VDV bataljon je bil takoj pripravljen za boj. Krenili smo proti Urbanovemu kotu. Tam je bil kratek posvet štaba. Odredili so, naj gre polovica bataljona v zasedo nad cesto pri Igli, druga polovica bataljona pa na vrh, da nam Nemci ne bi prišli za hrbet. Zasedli smo položaje in čakali, kdaj se bodo Nemci vračali iz Solčave in prišli pred naše zasede. Takrat nam tudi vreme ni bilo naklonjeno. Deževalo je nepretrgano. Bili smo mokri do kože. Ker smo bili v zasedi, tudi hrane nismo dobili. Jedli smo, kar je imel kdo v nahrbtniku. Od nedelje do srede dopoldan smo jih čakali v zasedi. Končno so prišli obveščevalci in povedali, da se Nemci vračajo z naropanim blagom in selijo naše ljudi. To nas je zelo prizade- lo. Zaradi tega je naše sovraštvo do Nemcev še bolj vzkipelo. To se je pokazalo tudi pri tej borbi. Ko so prišli Švabi v objem naših zased, so zagrmele naše bombe, vmes pa se je z vso ostrino oglasilo tudi drugo orožje. Imeli smo zelo dober položaj. Švabi se niso imeli kam umakniti. Bila se je borba na življenje in smrt. Borba je trajala dobre pol ure in zmaga je bila naša. Tu se je za vedno končala pot za tiste, ki so prišli ropat in selit naše ljudi. Od naših sta bila ranjena samo dva borca. Švabi so vsi padli, le predhodnica, ki smo jo spustili mimo, je odnesla zdrave pete. Dobili smo veliko količino vseh vrst orožja. Domačini pa so od veselja jokali, ker smo jih rešili iz švabskih krempljev. Naš bataljon je zopet zasedel greben nad Matkovim kotom in se razporedil vse tj a do Sv. Duha. Te dni so zavezniki zopet z letali pripeljali pošiljko orožja, streliva in obleke, pa tudi cigaret in čokolade ni manjkalo. Vsa padala in material smo brez izgub dobili. Tudi Nemci v Železni Kapli so videli, da so nam zavezniki poslali pošiljko, zato so hitro pridrveli nad nas. Računali so, da bodo dobili izdaten plen. Toda zmotili so se, ker smo jih mi pričakali v zasedi. Spustili smo jih čisto blizu, nato pa smo jih obsuli z bombami. Zaradi nenadnega napada so bili Nemci tako zmedeni, da so panično bežali nazaj proti Železni Kapli. Po tej borbi smo ostali še nekaj dni na položajih. Zaslišali smo streljanje s težkim orožjem iz savinjske smeri. Grmelo je kot na fronti. Spraševali smo se, kaj to pomeni. Uganko so rešili obveščevalci, ki so nam prišli povedat, da je XIV. divizija na svojem pohodu napadla Savinjsko dolino. Ta vesela novica je med našimi borci vzbudila nepopisno veselje in navdušenje. Zgodaj zjutraj smo zapustili položaje in se ustavili pri domačiji v Matkovem kotu. Tam smo na hitro ponovili vojaško vajo. Od tod smo naslednji dan šli naproti XIV. diviziji. Skozi Solčavo, Luče in Ljubno smo šli s »Strojevim« korakam in peli partizanske pesmi. Ivan GERDEJ pa je vso pot igral na harmoniko. Od igranja je imel zatečene roke. Ko smo prispeli v Radmirje, je bila tam že zbrana vsa XIV. divizija. Bilo jih je zelo veliko. Srečanje z borci XIV. divizije je bilo zelo prisrčno. Naš bataljon je nato šel naprej v Bočno. Tam je priredil velik miting. Po mitingu smo se zopet vrnili v Radmirje. V Radmirju je bila 16. 8. 1944 ustanovljena VDV brigada. Naš bataljon je bil zaradi tega razformi-ran. Bili smo žalostni in potrti, saj smo bili kot ena družina. Nekateri naši tovariši so šli za obveščevalce in kurirje. Jože Hober in jaz pa sva bila dodeljena zaščitni četi pokrajinskega komiteja za Štajersko. Moj brat BOŠKO pa je šel za obveščevalca onstran Karavank na Koroško. Ivan Gerdej in še nekaj naših tovarišev pa je šlo za kurirje. Kurirsko zvezo so vzdrževali od Pece do Šentanela. Tudi v zaščitni četi sem se hitro spoznal s soborci. Bili so Savinjčani, Dolenjci, Gorenjci, Primorci in Korošci. Komandir čete je bil Srečko iz Primorske, komisar je bil Miloš iz Kamnika, za namestnika komisarja pa je bil Zdravko iz Maribora. Zaščitna četa je imela vsak dan politična predavanja, obenem pa tudi veščine tehnike bojevanja. Sekretar PKS je bil Aleš Bebler, člani pa: Sergej Kraigher, Vida Tomšič, Jurančič, Lidija Šentjurc, Mica Šlandrova in Luka Leskošek, ki je bil večkrat med nami. Devetega septembra 1944 mi je komisar Miloš naročil, da se moram urediti in polepšati, ker bova šla v štab PKS. Zraven pojde tudi Zvonko. Ko smo vstopili, nam je tovariš Aleš Bebler rekel, naj sedemo. Mene in Zvonka je vprašal, ali sva šla prostovoljno v partizane ali pa sva bila mobilizirana. Vse podrobnosti iz najinega življenja je hotel slišati. Vprašal je tudi, če hodiva kot mitraljezca tudi na stražo. Nato je še vprašal, če sva bila midva prejšnjo noč na straži, pa sva pritrdila, da. Tisto noč je Aleš Bebler preizkušal, kako opravljamo svojo dolžnost. Naletel je ravno na mene, ko sem ga zaustavil. Videl sem le senco in nisem vedel, kdo je. Z rezkim: »Stoj, na levo okrog, odloži orožje, deset korakov naprej, lezi!«, sem ga zaustavil. Imel sem ga na muhi. V tem trenutku pa prihiti komisar Miloš in me vpraša, koga imam tam. Šel je pogledat in je videl, da je bil Aleš Bebler. »No, fanta,« nama je rekel, »če bi bili vsi borci tako vestni in budni ter vojaško usposobljeni, kot sta vidva, potem se nam sovražnik ne more približati, ali pa nas iz-nenaditi.« Ta dan sva bila sprejeta v partijsko organizacijo in napredovala v čin vodnika. Od tega dne dalje nama ni bilo potrebno hoditi na stražo. V čin vodnika sta napredovala tudi Lado in Riko. Nemoi so morali slutiti, da se v bližini Volovljeka nahaja vodstvo PK za Štajersko, zato so letala »štorklje« prišle večkrat bombardirat kraje blizu nas. Neko jutro smo predlagali štabu pokrajinskega komiteja, da bi šli čakat štorklje. Akcijo so nam odobrili. S tremi mitraljezi smo se povzpeli na vrh Volovljeka. Ni nam bil° treba dolgo čakati, ko priletijo tri letala — štorklje in zakrožijo nad nami. Ko so k' tele proti nam, ki smo bili dobro skriti v zasedi, smo iz treh mitraljezov vžgali p° njih. Zadeli smo eno letalo. To letalo se je začelo majati in je pri Radmirju strmoglavilo. Od takrat smo imeli pred letali nekaj časa mir. V tem času smo dobili pomožno kuharico za zaščitno četo. Prišla je iz Maribora. Ime ji je bilo Anica. Nihče pa ni vedel, da je bila to nemška agentka, ki Je imela nalogo, da zastrupi štab PK za Štajersko in zaščitno četo. Naš borec Bernard je imel nalogo, da jo nadzoruje, ker se nam njeno obnašanje ni zdelo po vseh1 normalno. Bernard je opazil, ko je nameravala vreči strup v lonec. Takoj so J° aretirali. Pri zaslišanju pa je priznala, da bi morala po navodilih Nemcev zastrupit1 vodstvo pokrajinskega komiteja za Štajersko in zaščitno četo. Pri preiskavi so našli v njenih laseh na glavi skrit strup- Ko so Nemci pričeli veliko jesenska ofenzivo v Zgornjo Savinjsko dolino, sm° se morali pogosto seliti. Položaj ni bil rožnat. Mi smo bili do zadnjega večera, ko s° Nemci že vkorakali v Ljubno, v njegov1 neposredni bližini. Naša četa je bila v zasedi. Položaj smo držali do jutra. Takrat je bila ranjena tudi Mica Šlandrova. Člah1 pokrajinskega komiteja za Štajersko so se že ponoči umaknili v neznano smer. Situacija pa je postajala nevzdržna, zato srn0 dobiili navadila, da se naj prebijemo d° Zasavja. Skupno s XIV. divizijo smo umikali skozi Luče, mimo Nove Štifte, ha Menino planino in Tuhinj. Naša zaščita Pa je nadaljevala pot čez Motnik, Trojane d° Kolovrata, od tod pa do Moravč. Pri M0' ravčah smo naleteli na skupino belogardistov. Umaknili smo se na Stance — LaZ° in zvedeli, da je v bližini Kamniško-zasaV' ski odred ter se napotili proti njemu, štab odreda nas je razvrstil v jurišni bataljoh Dva bataljona Kamniško-zasavskega odreda sta se premaknila na območje Kam' niika, jurišni bataljon pa je ostal na območju Stanc — Laz. Bilo je 5. 1. 1945, k° Bolnica Mirta Na straži le bil dan znak za pripravljenost jurišne-|a bataljona. Zasedli smo položaje na „ ancah — Lazah. Iz sosednjih vasi je bezalo veliko civilistov pred belogardisti. Vsi so se priključili našemu jurišnemu ba-bonu. Bili so brez orožja. Nemci, belo-Sardisti in domobranci so pričeli pritiskati vseh smeri proti našim položajem. Nem-o enote, ki so prej napadale Savinjsko °bno, so pričele prodirati proti Savi, mi-eci da se bodo partizanske enote skušale Urr>akniti na Dolenjsko. Pri svojih računih s° se grobo zmotali. Zgodaj zjutraj je sovražnik navalil z ^serni razpoložljivimi sredstvi na naše po-ZaJe iz smeri Moravč. Iz treh smeri so aaPadli naše položaje z minometi in to-p°vi. Bili smo obkoljeni. Kljub junaškemu Poru našega jurišnega bataljona, polo-Zajev nismo mogli več držati. Umaknili Sm° se v osrčje gorovja pri Stancah — La- *• Od tod ni bilo več umika. Civilisti, ki So " niso mogli umakniti, so se držali nas. aganjali so se iz ene strani do druge ter Pni in jokali. Položaj je bil nevzdržen, ^ako je bilo takrat, lahko pove le tisti, bil Je to doživljal. Nekaj metrov od nas je belo, a bojna črta. Lepo smo slišali, kako so kolj ho' 'gardisti vpili: »Koči puške, vataj žive, n« Mi pa smo s streli odgovarjali nji-Ve®u napadu. Takrat sem bil v nepo-^r°dni bližini komandanta Norda in komi-rJa bataljona Lojzeta Breznikarja in z ltraljezom odbijal napade. Naenkrat ^ neti ročna granata — štilovka pred me-e- Sil sem toliko priseben, da sem jo po-^rabil jn vrgei nazaj. V tem trenutku je , 0rnandant Nord zavpil juriš in naš jurišni ataljon se je zakadil proti sovražnikovim stam. Imeli smo samo en cilj: če morajo0 ze pasti, tedaj naj bo ta smrt draga za ^eince. Kot risi smo se zarili v njihove *te. Zdelo se mi je, da sploh ne obču-0 mitraljeza, ki je bruhal smrtonosni ^®enj. Komora pa je bobnala z lonci. Bil D J'.a^aen trušč in vik, kot da bi se gora k hirala. Z jurišem smo prebili .sovražni-^Ve vrste in jih podili s takšno naglico, se niso imeli časa ozirati nazaj. Pri be- belo so odvrgli orožje in opremo. Švabe in Jih 'gardiste smo potisnili na čistino. Tam le veliko padlo. Po prvem jurišu smo se hitro umaknili nazaj v gozd. Gredoč smo pobrali orožje in strelivo. Dobili smo tri mitraljeze, en lahek minomet, pušk in avtomatov pa ne vem koliko. Ob tej priliki sem zamenjal tudi svoj mitraljez Mg 34 za zaplenjeni Mg 42. Z zaplenjenim orožjem smo oborožili civiliste. Pri drugem napadu sem zgubil svojega pomočnika. Granata mu je priletela na hrbet in ga raznesla na tisoč kosov. Ostalo je le nekaj zmrcvarjenih metkov. Pobral sem jih in spravil za spomin. Pozneje sem jih izgubil. Za pomočnika sem dobil Jožeta Buhvalda. Nemci in belogardisti so nas napadali ves dan. Vmes so posegla tudi letala. Zaradi preleta zavezniških letal so se morala nemška letala umakniti. To je bila velika sreča za nas, da nas niso mogli bombardirati iz zraka. Juriš je sledil jurišu. Kljub velikanski premoči sovražnika smo imeli majhne izgube. Padlo je osem borcev. Sovražnik pa je utrpel velike izgube. Ponoči smo se neopazno izmaknili iz obroča in se premaknili na Limberško goro. Nemci niso vedeli, da smo se umaknili, zato so še naprej streljali na naše položaje, misleč, da smo še tam in so pri tem tolkli tudi po svojih enotah. Ostali civilisti in nekaj naših ljudi, ki so bili ranjeni, so se poskrili v podzemske bunkerje in jame in si tako rešili življenje. To smo zvedeli pozneje. Mi pa smo v sklopu jurišnega bataljona nadaljevali pot na Čemšenik in dalje do Sv. Lenarta. Tam smo nekaj dni počivali. Takrat smo se razdelili v manjše enote. Naša četa se je zadrževala pri kmetu pod cerkvijo Sv. Lenarta. Zgodaj zjutraj so prišli Nemci na smučeh v belih oblekah in se pripeljali skoraj do kmeta. Stražar jih je opazil in začel streljati. Del borcev je bil v hiši, drugi pa v hlevu. Na hitrico smo se umaknili iz poslopij na spodnjo stran po bregu proti gozdu. Pri umiku je eden naših mitraljezcev izgubil pokrov od mitraljeza in rednik. Brez pokrova in rednika mitraljez ni bil za rabo. Komisar Miloš je določil mene in še dva tovariša, da smo šli iskat pokrov in rednik. V snegu smo se priplazili blizu kmetije in res našli oboje. Komisar nas je pohvalil. Ko je bila hajka mimo, so se čete jurišnega bataljona zopet združile. Štab bataljona je takrat predlagal, da bi mene, Vlada iz Trbovelj in Rika iz Rečice odlikovali z ordenom za hrabrost. Odlikovanj pa niso podelili, ker so Nemci na Savi ustrelili kurirja, ki je poleg drugih stvari nesel v štab tudi predlog za odlikovanje. Sredi januarja 1945 je prišel v bataljon Tone Ribič. Izbral nas je osem in nas določil za zaščitno četo. Ostali tovariši prejšnje zaščitne čete pa so ostali v jurišnem bataljonu. Ko smo prispeli na cilj, smo se zopet srečali s tovarišicami Vido Tomšič in Lidijo Šentjurc. Ostalih članov nisem poznal. Kmalu za tem, 18. januarja 1945 se je še več drugih priključilo naši koloni. Pot nas je vodila mimo Šentjurja ob Taboru. Hoja je bila zelo naporna, saj smo gazili po celem snegu. Tudi mraz nam ni prizanašal. Hiteli smo, kolikor smo mogli. Vodiči so nas vodili mimo Vranskega, Dobrovelj in Braslovč. V bližini Braslovč smo morali prebresti reko Savinjo. Voda je bila strahovito mrzla. Tako lahko rečemo, da smo se v najhujši zimi kopali v Savinji. Tovarišica Vida Tomšič je zdrknila v globok tolmun in začela klicati na pomoč. Bil sem ji najbližji, zato sem ji pomagal iz tolmuna. Ko smo prišli iz vode, se je obleka in obutev takoj strdila. Eden od funkcionarjev je dejal: »Tovariši, le urno naprej, da se ne bo kateri popolnoma strdil.« Prekoračili smo železnico in cesto ter ponovno zakoračili v hrib. Nakazana smer je bil Sv. Andraž. Pri nekem kmetu na hribu smo se ustavili. Eden od funkcionarjev je dejal: »Od tod pa se ne premaknemo prej, da zaužijemo nekaj toplega.« Nismo se še dodobra ustavili, že je prisopihal kurir: »Nemci so v neposredni bližini!« Z našim toplim obrokom ni bilo nič. Mokri in prezebli smo jo urno mahnili naprej. Nismo še prepešačili 1000 metrov, že so nas zaustavili Nemci. Zgrabili so našo vodičko. Kaj so Nemci z njo naredili, nam je ostala uganka. Naprej smo hodili brez vodiča. Pri naslednjem kmetu smo zopet naleteli na Nemce. Naša predhodnica je z mitraljezom podrla švabskega stražarja. Mi pa smo se urno umaknili. V tem času so bile na tem območju velike hajke. Čez pol ure smo zopet zadeli na nemško kolono. Vsa sreča je bila, da smo jo pravočasno opazili. Spremeniti smo morali smer naše poti. Zopet smo se pognali po celem snegu proti vrhu gore. Kje smo v tej nočni uri hodili, nisem mogel ugotoviti. Bili smo že tako izčrpani, da je bilo nekaterim vseeno, karkoli bi se zgodilo. Saj ni bilo čudno, ko smo bili lačni, mokri in na smrt izmučeni od dolge poti po globokem snegu. Nemci pa so kar rinili po naši sledi. Na pol mrtvi smo se privlekli do vrha hriba. Ustavimo se pri manjši koči in zaprosimo gospodinjo, da nam skuha kaj juhe. Ko je šla po vodo, je blizu vodnjaka spustila vedro in zavpila: »Švabi!« Zopet brez hrane in do skrajnosti izmučeni smo se premikali naprej in prišli na vrh hriba, kjer je imela prejšnji dan in ponoči XIV. divizija hude borbe. Sklepali smo po tem, ker je bilo drevje vse razklano od eksplozij, tla pa krvava po celem vrhu. Na tem kraju smo malo postali. Eden od funkcionarjev se je spomnil, da ima v nahrbtniku nekaj skladkorja. Raz- delil ga je vsakemu po nekaj kock. Za počitek ni bilo časa. Nemci so nam bili že za petami. Ko smo nadaljevali pot, smo srečali kurirja in ga vprašali, kje je XIV. divizija. Rekel je, da če bomo hitro hodili, jo bomo dohiteli v eni uri. Pot je bila nekoliko lažja, ker je bil sneg poteptan od prejšnjih borb. Nismo še prehodili kilometer poti od srečanja s kurirjem, ko je za nami zaropotal mitraljez. Naša zaščitnica je takoj odgovorila in Nemce prikovala k tlom. Naša zaščita se je upirala toliko časa, dokler kolona ni bila zunaj nevarnosti. Po neprekinjenem 22-umem pohodu smo se ob 17. uri v Završah srečali s XIV. divizijo. Štab divizije smo takoj obvestili, da gredo Švabi za nami. Pri kmetu, kjer je bil štab divizije, smo se končno malo oddahnili, najedli in odpočili. Če bi morali še kakšno uro hoditi, bi verjetno v snegu stoje omagali in zmrznili. Nog skoraj nismo čutili. Kdor sam tega ni doživel, ne bi verjel, da smo bili s človeško energijo in voljo tako na koncu moči. Sovražnik nam ni bil samo Nemec, ampak tudi zima, lakota in slabo vreme. Za nekaj časa smo se stisnili v hlev, da smo bili na toplem. Okrog desetih zvečer smo skupno z divizijo krenili proti Paškemu Kozjaku. Divizija je imela naročena letala, ki bi morala na Paškem Kozjaku odvreči vojaški material. V diviziji je bila tudi angleška vojna misija. Ze so zagoreli kresovi, kamor naj bi letala odvrgla material. Ker pa so Nemci začeli napadati divizijo je zavrnila letala. Borci divizije so v kratkem času odbili napad ter prešli v protinapad in podili Nemce proti Mislinji in Velenju. Mi smo šli naprej v zaščiti prvega bataljona Šercer j eve brigade mimo Hude luknje na Graško goro, do Zavodnje in naprej v Zarazbor. V Zarazborju so se zbrali člani pokrajinskega komiteja za Štajersko. Tu so mi dodelili šest borcev in me zadolžili, da kar najhitreje in na skritem kraju zgradim bunker za 30 ljudi. Za kraj, kjer bo stal bunker, ne sme vedeti nihče drug kot mi. Hrano nam bodo dostavljali do določene javke, kjer jo bomo sami dvigali. Dobili smo orodje in se odpravili na delo. Našli smo zelo prikladen prostor. Lotili smo se dela. Čez nekaj dni pa so borci Tomšičeve brigade pripodili Nemce naravnost čez naše delovišče. O tem sem takoj obvestil PKS. Naročili so nam, naj takoj zapustimo to mesto ter najdemo drugi primernejši prostor. Z menoj so bili fantje, ki so dobro poznali Zarazbor. Ko smo iskali primeren kraj za bunker, smo ob pol treh zjutraj ponovno naleteli na Nemce. Prišli smo na cesto med Suhadolom in Plešivcem. Zazdelo se mi je, da se v temi pred mano nekaj premika. Ustavili smo se. Naša kolona je bila precej raztegnjena. Nemca nisem opazil prej, da je bil tik pred mano, ker so bili belo oblečeni. Tudi mi smo nosili bela oblačila. Zaklical je: »Halt, wer dort?« Ker nisem odgovoril, je ponovno vprašal: »Was ist los?« in se stegnil proti moji glavi. Šele sedaj sem zbral energijo in zavpil: »Švabi!« Nobeden ni sprožil. Precej daleč za mano so hodili Tone Britovšek, Lipe Zapečnik, Pristovski mlinar, Jurij, Gašper, Filip in Novakov Mirko. Razpršili smo se na vse strani. Po strmini sem priplezal že visoko nad cesto, ko se zruši pod mano snežni plaz in me ponese nazaj na cesto. Ze sem mislil, da zame ni več rešitve, saj sem skoraj padel Nemcem v roke. Potegnil sem bombo in se hotel ubiti. Z zadnjimi močmi sem se ponovno pognal v hrib in se zleknil za debelo bukev. Ker sem bil belo oblečen, me Nemci v temi niso videli. Bombo, ki sem jo prej namenil za sebe, sem sedaj odvrgel na cesto. Švabi pa so začeli streljati v tisto smer, kjer je eksplodirala bomba. Slišal sem, kako je nekdo vpil »Hilfe«, »Hilfe«. Za menoj sta priplezala z druge strani Jurij in Pristovski mlinar. Za mojim previsom smo čepeli toliko časa, da smo se oddahnili od napornega plezanja v strmino. Ze smo se hoteli dvigniti in nadaljevati pot, ko zaslišimo, da se z vrha v dolino spušča druga nemška patrola. Potuhnili smo se k tlom, da nas ne bi opazili. Ko je bila kolona mimo, smo nadaljevali pot. Bolj smo se bližali vrhu, več snega je bilo, saj nam je segal do pasu. Naš cilj je bil Vernanca, na Kozarnici. Ko smo prišli iz gozda, smo približno 200 metrov od hiše naleteli na nemškega stražarja, ki je verjetno zaspal. Naše puške so bile naperjene proti njemu. Ko nas je zagledal, je zavpil v nemškem jeziku: »Moj bog, moj bog, bežite, bežite hitro, jaz vas nisem videl.« Še enkrat je ponovil: »Bežite, dokler vas drugi ne vidijo. Pri hiši je 300 mož.« Takoj smo se umaknili nazaj za rob gozda s puškami naperjenimi proti stražarju. Ker ni dvignil puške proti nam, smo ga pustili. Če bi ga ustrelili, v globokem snegu ne bi mogli pobegniti Nemcem. Ker je pihal močan veter in tudi sneg je začel naletavati, nismo šli daleč. Skopali smo si jamo v sneg, vanjo pa nametali nekaj vej, se ulegli in zaspali. Veter in sneg pa sta zakrila naše sledi. Ko smo se po nekaj urnem spanju prebudili, je bilo nad nami več kot 20 cm snega. Medtem so Nemci že odšli proti Plešivcu. Malo smo se razgledali in slišali, da pri hiši pojejo partizansko pesem. Po tem sem sklepal, da smo varni in da se lahko približamo hiši. Prišli smo pred vežna vrata. Tam smo se srečali z domačo hčerko, ki je z vedrom v roki šla po vodo. Ko 'je zagledala mene v nemški uniformi, se je tako prestrašila, da je spustila vedro iz roke in padla v nezavest. Pozneje nam je povedala, da je bila trdno prepričana, da so se Nemci vrnili, da bi jih selili. Šele ko so moja dva tovariša spoznali, se je družina pomirila. Hitro so nam zagreli mleka, v katerega smo si nalomili toliko kruha, da je žlica stala pokonci. Hčerka Angela pa nas je nato vodila na Starotrško planino, kamor so se zatekli naši tovariši. Hodil sem za Angelo in bi me ruski vojak, ki je bil z našimi tovariši, skoraj ustrelil, ker je videl nemško uniformo. Takrat je Tone Britovšek-Propaganda rešil situacijo. V teh pečinah smo našli idealen prostor za bunker. V bližini je bila tudi voda. V rekordnem času smo zgradili dve baraki iz smrekovih okroglic 10 X 6 metrov. Vrata in okna smo dobili v plešivski graščini. Tudi štedilnik smo od tam prinesli v nočnih urah. Ko smo baraki zgradili, smo ju tudi dobro zamaskirali. Sporočili smo PKS, da se lahko vselijo. Z našim delom so bili zelo zadovoljni. Imen vseh članov, ki so se priselili, se ne spominjam. V spominu pa so mi ostali-Jurančič, Sergej Kraigher, Vida Tomšič, Lidija Šentjurc, Mica Šlander, Maček, Gašperšič, Tone Ribič in drugi. Pokrajinsk1 komite za Štajersko me je začasno določil za komandirja zaščitne čete. Skrbeti sen1 moral za varnost PKS in za dostavo hrane- Nekega dne pa me je Sergej Kraigher poklical in dejal: »Ludvik, zadolžujem te z novo nalogo. Izberi štiri fante, katere sam hočeš. Zgraditi moraš tu nekje v bližini nov bunker za pet oseb. Veš, da je Mica Šlander nepokretna in zaradi tega ne more na dolgo potovanje. Mi se bomo v kratkem preselili na Pohorje v okolic0 Slovenske Bistrice. Vi pa ostanete poleg Šlandrove.« Še posebej je poudaril, da odgovarjam z glavo za njo. V kratkem čaSu smo zgradili nov bunker, v katerega se je preselila Mica Šlander in njena zaščita. T° je bilo že v aprilu 1945. Bilo je devetega maja zvečer, ko seh1 vključil radio in poiskal Zagreb. In g^ čudo! Zagreb poroča, da je Nemčija kapitulirala. To je bil takšen šok, da nisem mogel verjeti radijskim poročilom. Poklic31 sem Lipija Zapečnika, naj on posluša, če Je res Nemčija kapitulirala. Slišal je prav isto kot jaz, tedaj pa zavpije: »Hura, hura! Svoboda je tu!« Od veselja sva butnil3 iz bunkerja in začela z avtomati streljat* v zrak. Šlandrove Mice takrat ni bilo 3 našem bunkerju, ker je šla na sestanek okrajnega komiteja KP dravograjskeg3 okrožja, ki je domoval v tistih barakah, k1 so bile prej zgrajene za pokrajinski komite za Štajersko. Ko se je Mica Šlandrova s spremstvom vračala od sestanka proti našemu bunkerju, sva midva z Lipetom zganjala svoj cirkus. Pela sva in streljala 0° veselja, ker se je končala vojna in z n]° vred tudi trpljenje. Takrat zavpije Mic3^ »Norca, ali sta znorela ali kaj je z vam3, Ali se zavedata, v kakšni nevarnosti srn0, Okrog in okrog je polno Švabov, vidva Ps počenjata neumnosti.« Mica ni mogla ven jeti, ko sva ji pripovedovala, da je kapitu lacija. Šele, ko je sama slišala radijska poročila iz Zagreba, je ponovno zavladal0 nepopisno veselje. Naslednji dan smo se z ovenčanim vozom peljali v Podgorje k Novakovim. Postregli so nam z jedjo 13 pijačo in se veselili, da je konec vojne. 0° Novakovih smo šli k Šanclu. Tam imeli funkcionarji sestanek. Meni so določili funkcijo namestnika komandirja n3' rodne zaščite na Prevaljah. Pri Šanclu smo se razšli. Šlandrova Mica in ostali funkcionarji so šli proti Ljubljani. Jaz, Gašper in Marija Košak-Met' ka, pa smo krenili proti Slovenj Grade3 in Prevaljam. Spotoma smo v Starem trg3 razorožili nemško kolono, ki je prišla ^ Šmiklavža in jo pospremili do slovenjegraške kasarne. Tam smo jih predali tamkajšnjim borcem. Ko smo prišli na Prev3' lje, se je na Poljani odvijala zadnja borb3 z Lehrovo SS divizijo. Na pragu svobod0 je padel Gašper iz Jazbine. Ustrelili so g3 ustaši. Skupno z ostalimi borci smo S° umaknili do Velikovca pred ustaškim V3' lom, ki se je umikal čez Holmec v Avstr1' jo. Tam sem srečal tudi Karla Aberšk3' Od tam smo se s tovariši napotili do Globasnice, čez Luže do Peršmanove domačije, skozi Toplo, Črno na Koroškem in d° Prevalj. Potovali smo na konjih. Ostanki Špancrjeve domačije Zvonko Robar ŠPANERJEVE DOMAČIJE NI VEČ V bližini Zažeta na Brinjevi gori pri-Cajo o minuli vojni sive ruševine Španer-Jeve domačije. Pri tej hiši so bili partizani kot doma. ati Marija in hčerka Pepca sta jim požgali na razne načine: prenašali sta po-, °> jim nosili hrano v gozd pod domačiji kjer so navadno taborili, in jim prali Perilo. Se zadnji večer pred tragedijo so Prišli partizani k Španerju. Pepca je v ^raku pritekla k sosedu Bromanu in pro-sha Funtkovo mamo, naj ji posodi »medice«, (ja hodo naslednji dan za partizane sPekle krape. španerjev Lojz pa je namesto v nemško ^°jsko odšel v partizane. Z Ocvirkovim Bokom je prenašal pošto — od Dvornika v Šentanelu in s Tolstega vrha čez Bri-nlevo goro, mimo Brančurnika na Uršljo f.0r°, kjer je bilo okrožje za Mežiško do-bno. Sosedje na Breznici in na Stražišču so ^od vojno držali skupaj in na razne načine s° Pomagali drug drugemu: med seboj so Se hitro obveščali, če se je približevala pobija, prinašali hrano k hišam kjer so se *adrževali partizani ter hodili brezplačno e^at na polje. Gostenčnikova mama je požgala spomladi 1944. leta pri Španerju Saditi krompir. Španerjeva mama je rekla: »Le fejst ga nasadimo, da bom lahko vzredila prašiče, da bomo imeli mi in par-'zani kaj jesti!« Kadar ni bilo nevarnosti, s° jim pri delu pomagali celo partizani. maja 1944. leta sta iznenada prišli n.a Breznico guštanjska in hotuljska polica. Prignal jo je izdajalec Dušan. Navadni0 je policija presenetila prebivalce na reznici, kadar je prišla z ravenske stra-S te strani ni moglo tako hitro delo-^ati obveščanje, ker je bila prekratka pot, ,a hi policijo pravočasno opazili. Najbolj ruta je bila hotuljska policija, ki je bi-sPecialno izvežbana za boje s partizani. a žalost je bilo med temi policisti tudi nekaj nacistov s Koroške, ki so znali celo slovensko govoriti. Tega dne je policija prišla k Dervišu in obkolila Španerjevo domačijo. Policisti so vdrli v hišo, premetali in prebrskali vse prostore. Ljudje pripovedujejo, da je policija našla v postelji partizansko literaturo in partizansko kapo z rdečo zvezdo. Kolikor je to res, je zopet vprašanje zase, ker pri preiskavi ni bil navzoč nihče drug kakor policija. Dejstvo je, da je bil zraven policije partizan Dušan, ki je točno vedel, kako in koliko so Španerjevi pomagali partizanom. Literaturo in kapo so lahko tudi podtaknili, da so imeli vzrok za kruto postopanje. Hčerko Pepco so položili na stol in jo neusmiljeno pretepali, toda izdala ni nikogar. Pretepli so tudi mater. V kleti so spustili mošt, kolikor ga niso popili. Na voz so naložili meso, slanino in žito in z volmi odpeljali na Ravne. S seboj so odpeljali mater in hčerko Pepco. Spodaj, kjer je ravnina, je mati pogledala nazaj. Ko je zagledala domačijo v plamenih, je vztrepetala, solze so ji pritekle na oči in sklenila je roke: »Moj bog, vse so nam uničili!« Zvonko Robar Z Raven so jih poslali v gestapovske zapore v Dravograd, kjer so ju gotovo zverinsko mučili, toda mrtvi ne morejo govoriti. Iz Dravograda so ju odpeljali v Celovec in naprej v zloglasno taborišče v Ravensbriick. Soseda Gostenčnikova jima je v Celovec nesla hrano. Gestapovce je prosila, da bi ju obiskala, toda niso ji dovolili. Zanju so sprejeli hrano, čeprav je kasneje zvedela, da nista bili več v celovških zaporih. Sosedje Španerjevih niso pozabili, ko sta bili v taborišču. Gostenčnikovi in Derviševi so jima pošiljali hrano. Nekega dne so Derviševi z volmi peljali pakete na pošto na Prevalje. Policaji so skozi okno videli Derviševo mamo, poklicali so jo na policijsko postajo in odpeljali v Celovec, kjer je bila več tednov zaprta. Gostenčnikova je pošiljala pakete z drugimi naslovi, da ni bila sumljiva, da pomaga partizanom. Od Španerjevih se nobena ni vrnila. Mati je v taborišču kmalu omagala; sežgali so jo v krematoriju. Pepca je po tem dogodku obupala in sama napravila konec. Prijela se je za električno žico in umrla naslonjena na ograjo. Španerjev Lojz je hodil skoraj vsak dan mimo požgane domačije. Z Ocvirkovim Rokom sta prenašala pošto proti Uršlji gori. Neki večer sta šla po pošto v Šentanel. Pri Dvorniku sta naletela na nemško zasedo in Lojz je padel. Več kot trideset let je minilo od takrat. Še vedno kljubujejo zobu časa sivi zidovi Španerjeve domačije. Obok na kleti še vedno drži, čeprav je že ves poraščen s travo. Marsikdo gre tam mimo in niti ne ve, zakaj so ruševine. Zadnji večer, ko je šel Španerjev Lojz na kurirsko pot, se je ustavil pod oknom Funtkove Ivanke in rekel: »Boš videla, Ivanka, ko bo svoboda, bo okoli Španerjeve domačije raslo spet polno rož!« Ivanka se mi je nasmehnila: »Zdaj raste grmovje!« Dogodke za navedeni sestavek so pripovedovale Derviševa Marjeta in Funtkova mama in Ivanka. PREDLOG Predlagam, da bi zidovje Španerjeve domačije zavarovali kot živ spomenik na dogodke minule vojne in da bi na hišo namestili ploščo s primernim besedilom. Napravimo to čimprej, da ne bo prepozno! Konferenca na Starotrški planini Od juga in vzhoda se je ponoči vedno bolj pobliskavalo. V daljavi se je slišalo zamolklo grmenje topov. Vojna se je bližala koncu. Pri Maku za Brinjevo goro so se zbrali aktivisti z dravograjskega terena. Med njimi so bili partizani: Dvornikov Franci, kurir Brzi — Zažetov Nande, sekretar Jože, član okrožja Karel Aberšek, Gustl Naveršnik — Peter in še nekateri. Kurir Brzi je imel pomembno nalogo: aktiviste je moral voditi po varnih poteh za Uršljo goro, kjer bo pomembna konferenca. Pri Dobji vasi so prebrodili reko Mežo in krenili mimo Brančurnika proti Kogel-niku in naprej proti Lubasu. Pri Rožeju v Podkraju se je zbrala druga skupina aktivistov, ki je prišla z Raven in okolice. Tam se jih je zbrala cela četa. Med delegati so bile Ivanka Razgor- šek, aktivistka Julka iz Maribora, Fišerje-va Marica, Anica Podgoršek, Božankov Franci, Nandi Oder in še nekateri. Skupini aktivistov in partizanov so se spotoma priključili aktivisti z Raven, Pod-kraje in Podgore. Tako je nastala precej dolga kolona. Vse je šlo po sreči, le na razpotju pri Lubasu se je kolona razcepila na dvoje. Partizan Pero je moral teči nazaj, da je poklical del kolone, ki je zavila v napačno smer. Nad Selami, v nekem grabnu, kjer se je zdelo Peru najbolj varno, so se aktivisti ustavili in se pripravljali za prenočevanje. »Kdo gre po aktiviste s Sel?« je vprašal Pero — Karel Aberšek. Javili so se štirje fantje: Dvornikov Franci, Božankov Franci, Sadovnikov Franci in Nandi Oder. Aberšek jih je poklical na stran in jim tiho dajal navodila: »K Zageršniku pridejo zjutraj aktivisti s Sel. Vaša naloga je, da jih privedete semkaj, da bomo šli skupno na konferenco!« Fantje so odšli v noč. Ker so imeli do jutra še precej časa, so ponoči obiskali nekatere kmetije v okolici Kotelj, kar je bilo verjetno usodno, da jih je pri Zageršniku zjutraj doletela takšna zla usoda. Nikoli več se niso vrnili med svoje tovariše. Aktivisti so slišali zjutraj streljanje, toda niso vedeli, kaj se dogaja. Ura je bila osem. Fantov in aktivistov s Sel še ni bilo od nikoder. Postali so nestrpni. Takrat je prišlo sporočilo, kaj se je zgodilo. Na vseh straneh so pojačali straže. Kurir Br-zi je vprašal Pera: »Kaj se je zgodilo?« »Pomisli,« je dejal Karel Aberšek, »ravnokar smo dobili sporočilo, da je hotuljska policija ubila naše štiri partizane. Tega je kriva neprevidnost ali izdajstvo!« Kurir Brzi je umolknil, ker ga je stisnilo v prsih. V prvem trenutku ni mogel verjeti, da je izgubil svoje najboljše tovariše in celo prijatelje. Ni mogel verjeti, da ne bo več govoril z Dvornikovim Francetom. Težko mu je bilo za Božankovim Francem, ki je bil vedno nasmejan in dobre volje. Vsi so bili radi v njegovi družbi, ker mu nikoli ni zmanjkalo dovtipov in šal. Kolona se je premaknila. Pred njo je stopal Zažetov Nande. »Prekleta vojna!« je zaklel sam pri sebi, »samo majhno napako napraviš, pa te ni več!« Na Starotrško planino je prišlo z vseh strani okoli 300 delegatov. Konferenca je bila v bukovem gozdu. Okolica je bila z vseh strani dobro zastražena. Na položajih so bili borci prvega vzhodno koroškega bataljona. Zbranim delegatom je govoril Boris Kraigher, sekretar oblastnega odbora Bojan Gašperšič, za njim Jacko, Gustl Raz-goršek-Peter, Lubas in partizanka Danica, ki je bila članica oblastnega komiteja. Delegati se niso poznali in niti niso smeli vpraševati drug drugega, od kod je prišel in kdo je. Po konferenci so aktivisti krenili v svoje smeri. Skupina, ki je prišla izza Bri-njeve gore, je prispela do večera h Kogel-niku nad Ravnami, kjer so se odpočili in okrepčali ter čakali noči, da bi se čez dolino v varstvu teme vrnili na svoj teren. »Nemci nam bodo gotovo postavili zasedo,« je dejal kurir Brzi, »ker so bili med mrtvimi partizani z našega terena.« Zato se je odločil za prehod na najbolj nevarnem delu doline, kjer je menil, da jih Nemci ne bodo pričakovali. Med aktivisti je bilo največ žensk in ni želel, da bi morali gaziti mrzlo Mežo. Med njimi se spominja partizanke Ide, Blatnikove Pepke in Štraserjeve Erne. Počasi, skoraj neslišno se je kolona v zaščiti teme pomikala proti Brančurniku. Na čelu kolone je stopal kurir Brzi, ki je imel izjemno dober vid in oster sluh. Borci so ugotovili, da ima tudi izreden čut za nevarnost. Aktivisti so ostali zadaj, spredaj sta počasi tipala proti mostu Nandi in Korošec. Na obeh straneh mostu je Nande zagledal dva temna kupa. Mislil je, da sta obcestna kamna, zato je odšel naprej. Previdno se je približal drugemu mostu. Ob cesti je zagledal zopet nekaj temnega, zato je postal pozoren. Puško je držal ves čas v rokah in se je hotel z njo prepričati kaj je. Tako se je približal na tleh ležečemu vojaku, da je v temi razločil čelado in naperjene cevi pušk in strojnic. Za trenutek je obstal. Korošec, ki je bil tik za njim, ga je vprašal: »Kaj je?« »Nazaj! Bežite!« mu je šepnil. V hipu se je kolona razletela na vse strani. V tem sta pri prvem mostu počila dva strela in dve raketi sta razsvetlili cesto, da je bilo Mirko Vastl-Božo Lepi dnevi so me navduševali, da bi se odpravil na Uršljo goro. To sem zaupal mojemu prijatelju Ernestu Sadovniku. Dogovorila sva se, da bova šla skupaj na goro. Bila je zadnja sobota v avgustu leta 1942, ko sva ob 17. uri zapustila svoj rojstni kraj Kotlje in se napotila proti gori. Pot naju je vodila mimo Pavšarjeve in Rožankove domačije ter mimo Jurčkove bajte, po strmi stezi do vrha Uršlje gore. Spotoma sva se malo pomudila pri nave- svetlo kakor podnevi. Nande se je v trenutku znašel. Pognal se je čez Nemce, ki so ležali za cesto, kar jih je tako zmedlo, da niso točno merili, ker so se zbali, da jim bo prišel za hrbet. Preden so se znašli, je Nandi skočil čez plot, se spotoma zapletel v žico in obležal ob Meži za Do* brodelovo bajto. Takrat je zapel mitraljez pri Kotniku. »Zdaj me imajo v obroču,« je postalo Nandetu vroče. »Pri mostu so Nemci, PrI Kotniku so Nemci, za njim je bila globoka struga Meže, ki bi jo moral prepla* vati. Morda je tudi na drugi strani zaseda?« Hitro je mislil. »Kar bo, bo!« je dejal sam pri sebi. V roke je vzel močno angleško bombo ter se odpravil čez brv, k' vodi čez Brančurnikov graben. Vse je bi’0 tiho. Šele, ko je prišel v kritje reke Meze, je začel nekdo streljati za njim. Pri Vah-terju je prebredel Mežo in se povzpel na pobočje Brinje ve gore, kjer je izstrelil dva svetlobna naboja, tako je druge opozoril, da je srečno prispel čez dolino. Šele čez osem dni so prišli za njim osta- li. Nobeden ni bil ranjen. Od veselja so objemali drug drugega . . . Dogodke so pripovedovali Zažetov Nan-di-kurir Brzi, Karel Aberšek-Pero in Ivanka Razgoršek. denih kmetih. Ponudili so nama jabolč' nik in kruh. To je stara navada naših kmetov. Počasi sva v večernem mraku lezla pr°' ti vrhu gore. Ko sva stopila iz gozda, sV» občutila ostrino gorskega zraka. Bila sva vznemirjena nad tihoto, ki je vladala oh večerni uri. Ko sva prišla do prve koče, je bilo v njej temno in tiho. Obšel naju je občutek, da mora biti nekaj narobe. Obi' čajno je bilo v tem času hrupno in vese' Odkritje obnovljene bolnice nad Rožankom Moje prvo srečanje s partizani °- Z Ernestom sva se pogovarjala, kaj je robe, da ni žive duše pri tej koči. Srh ^ Ju je preletel. S hitrimi koraki sva hote-^rimprej pr^i ^o gornje koče. Toda, glej! sva še prehodila dvajset metrov, ko se Pred nama pojavita dva moška z naper- ro?*m* puškami. Eden je zaklical: »Stoj, kvišku!« Ker ima strah svojo moč, sva g obotavljanja dvignila roke. Vprašal je, »nava orožje. Prvi naju je preiskal, dru-j Pa je s puško meril v naju. Tisti, ki na-, Je preiskoval, je iz torbe potegnil vrv r rnene in Ernesta zvezal za roke. Tako ezana sta naju peljala do turističnega ma. Moram povedati, da me je bilo zelo strah, saj nisem vedel, kaj se bo iz tega ^Cltnilo. Iz strahu pred neznanim mi je sr-j močno utripalo. V glavi pa so mi bega-j.. najrazličnejše misli. Kaj če naju ustre-J°. yse je mogoče, saj je vojna! Pred do-Bil'11 s^° v vrs^^ ze nekaj civilistov. dal, so pod stražo. Nihče ni govoril. Glo- jj. e so jih verjetno enake misli kot naju, Še SVa ^a Priključena tej vrsti in povrh je Zvezana- Tisti neznani moški, ki naju Prej zvezal, se nama je približal in ver-n° opazil, da sva zelo zaskrbljena, saj Sea bila oba potna. Rekel je: »Ne bojta • Razvezal vaju bom.« Ko sva bila raz-ter'303’ nama Je rekel: »Če namerava ka-je L ^°^eSniii> bom streljal. Saj vesta, da krogla hitrejša od vajinih nog.« ato naju je vprašal: »Ali vesta, kdo ^ •* Nisem vedel, zato sem bil raje tiho. nekaj trenutkov, ko je videl, da sva »M-rneStom zmedena, je sam odgovoril. 1 smo partizani. Ne bojta se, nič vama ne bomo storili.« Potem pa je pripovedoval, da imajo nalogo, da požgejo vse koče na Uršlji gori, zaradi Nemcev, da se ne bi vsidrali v njih. Ko sva z Ernestom vse to slišala, se nama je od srca odvalil velik kamen. Postala sva bolj sproščena in vesela. V temi sem videl, kako partizani nosijo iz koče posteljnino in odeje, posodo in druge malenkosti. Kmalu zatem je zajel plamen vse tri koče na Uršlji gori. Partizani so še nekajkrat ustrelili v zrak, kot opozorilo in opomin, da se je začela narodnoosvobodilna borba tudi na koroških tleh. To je bilo na zadnjo soboto avgusta 1942. leta. Civilisti, ki smo bili pod stražo, smo morali prevzeti del tovora. Skupno s partizansko četo smo krenili proti Križanu. Tam je bila nekdaj gostilna in manjša turistična postojanka. Komandir čete je dal znak za krajši počitek. Po končani malici smo nadaljevali pot do Šentvida nad Za-vodnim. V Šentvid smo prispeli okrog 23. ure. Tam je bilo zbirališče vseh partizanov. Tudi tam so požgali poslopja, da si Nemci ne bi naredili postojanke in ogrožali partizanskih premikov od Savinjskih planin do Uršlje gore in naprej do Pohorja. Zopet nas je postrojil partizan, ki je vodil akcijo na Uršlji gori. Raportiral je komandantu, da je bila naloga uspešno izvršena, da poleg raznega materiala predaja tudi ujetnike. Nato je stopil pred nas komandant in nas pozdravil z nam do takrat neznanim pozdravom: »Smrt fašizmu — svoboda narodu!« V kratkem nagovoru nam je povedal, kdo so in zakaj se borijo. Po govoru smo oddali tovor, ki smo ga nosili. Videl sem, kako so tudi z druge strani prihajali partizani, obloženi z raznim materialom in živili. Ker so partizani svojo akcijo zaključili, so naju izpustili. Povedati moram, da so z nama lepo ravnali. Rekli so, naj ponoči ne hodiva domov zaradi nevarnosti pred Nemci in da je bolje, če prespiva noč kar v gozdu. Zato sva dobila vsak po eno odejo (kočo). Komandant naju je tudi vprašal, kaj bova storila, ko prideva domov. Ali bova šla naznanit Nemcem, da sva videla partizane? Odgovorila sva, da tega ne bova storila. Nato nama je dal še nekaj nasvetov za morebitno poznejše srečanje s partizani in tudi to, kako se naj zagovarjava, če bi naju Nemci zasliševali. Obljubila sva mu, da bova vse to upoštevala. Preden smo se razšli, sem videl tudi partizanko. Z njo nisem govoril, ker se nisem oddaljeval od svojega mesta. Takrat se mi je zdelo čudno, da se tudi ženske s puško v roki borijo za osvoboditev domovine. Z Ernestom sva se vračala po isti poti. Noč sva prebedela v gozdu nad Kotnikom. Čeprav sva bila izmučena, pa zaspati nisva mogla. Pred nama se je zvrstilo toliko dogodkov v kratkem času, da na spanje nisva pomislila. Noč se nama je zdela strašansko dolga, čeprav sva počivala le nekaj ur. Ob jutranjem svitu sva v nedeljo zjutraj krenila proti domu. Pot naju je vodila mimo Naravskih ledin, Pokrova, Janeta in Pavšerja. Ko sva prispela domov sva bila še močno pod vtisom dogodkov sobotnega večera in noči. Tisti, ki so vedeli, da sva šla na goro, so naju ob vrnitvi spraševali, kaj se je dogajalo na Uršlji gori. Le najbolj zaupnim sva povedala, da sva se srečala s partizani in da so ti požgali vse koče zaradi tega, da Nemci v njih ne bi naredili postojanke. Obljubo, ki sva jo dala partizanom, sva tudi držala. Z Ernestom sva se dogovorila, kako bova govorila, če naju bodo Nemci kaj spraševali. Pri tem sva upoštevala tudi navodila partizanov. Ni še minil teden, ko sva prejela vabilo, da se morava zglasiti na žandarmerijski postaji v Gu-štanju. Orožniki so naju spraševali, zakaj sva šla na goro. In če veva, da je prepovedano hoditi po planinah. Odgovarjala sva, da tega nisva vedela in da odslej naprej ne bova hodila več na planine. Vprašali so tudi, koliko je bilo banditov. Odgovorila sva, da jih je bilo veliko in da so bili dobro oboroženi. Zaradi noči nisva videla točnega števila. Oddati sva morala tudi odeji, ki so nama ju dali partizani. Zabičali so nama, da naju bodo zaprli, če ne bova izpolnjevala njihovih navodil. Seveda sva vse to obljubila, čeprav sva v srcu mislila drugače. Tako se je končalo moje prvo srečanje s partizani konec avgusta 1942. leta. Ob tem pa se mi je izoblikovala moja življenjska izkušnja. Spoznal sem resnico od laži. To mi je bilo tudi vodilo za poznejši odhod v partizane. V NOV sem vstopil 16. februarja 1943. leta. SMEH Prav gotovo se je bolje s smehom otresati sveta, kako zalivati ga s solzami. TAGORE Španski borci pred odhodom na kongres mednarodnih brigad, v sredini: Kreft, Kokal, Bobnar, Kopenič Ivan Kokal-Imre Srečanje interbrigadistov v Firencah Srečanje INTERBRIGADISTOV je bilo v Firencah v Italiji, in sicer v zeleni dvorani Kongresne palače. Srečanje je odprl s kratkim govorom tovariš LUIGI LONGO, ki je bil tudi delovni predsednik. Od naših pa je bil izbran v delovno predsedstvo tovariš LAZA LATINOVIČ. Predsednik združenja italijanskih španskih borcev, senator ROASIO, je govoril o programu srečanja in o zgodovinski vlogi internacionalnih brigad, ki so obogatile značaj mednarodne antifašistične solidarnosti in pomoči španskemu ljudstvu v boju za demokracijo in svobodo proti domačemu in mednarodnemu fašizmu. Prvič v zgodovini človeštva se je mednarodni proletariat združil v boju proti skupnemu sovražniku. Tovariš ROASIO je poudaril, da je imel boj v ŠPANIJI zelo velik pomen. Bil je šola za vse borce, ki so nadaljevali boj proti fašizmu v svojih deželah. Prikazal je današnjo situacijo v Španiji in izrazil solidarnost s španskim ljudstvom, ki je po 40-letni diktaturi ustvarilo široko demokratično opozicijo, ki se bori za dokončno odpravo frankizma in za uvedbo demokracije. Srečanje so pozdravili predstavniki italijanskih borčevskih organizacij. Prebrali pozdravne telegrame predsednika republike LEONEJA, predsednika vlade ANDRE- POPRAVEK K SESTAVKU »SPLET DOGODKOV OKOLI BOLNICE MIRTE« Kmet Podpečnik je nesel ranjeno Ro-žankovo Ančko od svojega doma, mimo Zvodnika do Ivartnikove domačije. Kot invalidu mu gre še posebno priznanje, ker je bila pot po pripovedovanju Zvodnika naporna in ledena. Avtor sestavka Zvono Robar OTI J A, predsednika vseh demokratičnih partij, senatorja NENNIJA, prvega predsednika republike F. PARIJA, bivšega obrambnega ministra PACCIARDIJA, kakor tudi župana mesta Firence in komandanta vojne oblasti. Znani španski republikanski pesnik Rafael ALBERTI je recitiral dve pesmi — o MADRIDU in o INTERNACIONALNIH brigadah. Na koncu je govoril predstavnik CK KP ŠPANIJE, bivši komandant divizije TO-RAL, ki je preživel dolga leta v zaporu. Dotaknil se je predvsem današnjih razmer v Španiji, smeri boja, ki ga vodijo združene demokratične sile v deželi. Potem pa je L. LONGO dal besedo predstavnikom španskih borcev iz drugih dežel. Govorili naj bi tisti, ki so se že prej prijavili. Ker so se prijavili k besedi delegati iz več dežel, smo tudi mi prijavili tovariša Lazarja UDOVlCKEGA. Naš delegat je imel kratek govor v španščini. Toplo so ga pozdravili in večkrat prekinili z aplavzom. Nato so govorili še general BATOV iz SSR v ruščini, bivši podpredsednik poljske vlade ŠIR — v španščini, delegat vzhodne Nemčije — v nemščini, delegat iz ZDA — štev NELSON (števen MESARIC) po rodu iz Slavonije, bivši komisar »LINCOLNOVE BRIGADE«, in delegat iz ANGLIJE, oba v angleščini. Na koncu je VIDALI v imenu predsedstva prebral poziv, ki ga prinašamo na koncu članka. Zvečer je župan mesta FIRENCE priredil sprejem za udeležence srečanja. V nedeljo, 10. oktobra dopoldne, je bil v veliki dvorani mestne hiše množični miting, na katerem so govorili Italijani in predstavniki španske delegacije. Nato pa se je razvila povorka skozi mesto do spomenika padlih borcev proti fašizmu, kjer so položili vence. Priredili so tudi kosilo za določeno število delegatov iz vsake nacionalne skupine. POZIV Mednarodno srečanje ob 40-letnici internacionalnih brigad v Španiji Več kot 40 let po udaru fašističnih ge" neralov proti španski republiki so prišli iz 25 dežel in 3 kontinentov v Firence v mesto tradicionalne kulture in civilizacije demokratične Italije — ljudje različnega družbenega položaja in prepričanja, ki so se pred več kot štirimi desetletji borili s španskim ljudstvom proti fašizmu in vojni v obrambi za svobodo, demokracijo *** pravico. Danes pozorno spremljajo vse dogodke težkega procesa osvoboditve španskega naroda izpod fašistične tiranije in potrjujejo svojo solidarnost s tistimi, ki so se boril* in se borijo v ŠPANIJI in zunaj nje za odpravo ostankov frankizma. Protifašistične borce, ki so leta 1936 do 1939 prihiteli iz Evrope in drugih kontinentov, da bi se borili v mednarodnih brigadah in enotah demokratične španske republike, je gnal plemenit internacionali' stični duh, da bi pomagali narodu, ki sta ga notranja reakcija in mednarodni fa&' zem, ki ga je podpirala politika neinter-venci j e. Očividci, udeleženci in voditelji Pr' vega neposrednega, frontalnega spopada med fašizmom in silami demokracije *** napredka so že več let prej govorili, da je za svetovni antifašizem samo ena pot, če želi zaustaviti in premagati načrte naci' fašizma, da bi prevladal nad EVROPO i*1 vsem svetom. Ta edina pot je bila — odpor in enoten oborožen boj. Te lekcije niso razumele ali pa je niso hotele razumeti sile *® vlade zahodne demokracije, ki so zarad* razrednih predsodkov in teženj h kompromisom pristale na zadušitev španske republike in s tem odprle vrata začetku dP*' ge svetovne vojne. Treba je poudariti, da sta vladi Sovjetske zveze in MEHIKE dali vso pomoč legalni vladi španske republike. Plemeniti primer antifašističnih borce** — prostovoljcev internacionalnih briga® je dobil takrat vrednost nauka za enoti*® delovanje. Mnogo teh ljudi, ki so se b°' rili na španskih tleh, mnogi od teh, ki s® se v teh dneh srečali v Firencah, so p°' stali nekaj let kasneje voditelji in borci * oboroženem boju proti nacifašizmu v svojih in drugih deželah. Kdo so bili ti borci, od katerih mnogj tukaj v FIRENCAH predstavljajo tud1 one, ki so v Španiji in pozneje na drug$ krajih plačali s svojim življenjem pripadnost INTERNACIONALIZMU in sodelovanju v akciji proti fašizmu? To so bili ljudje različnih političnih j® verskih prepričanj iz vseh družbenih slojev: delavci, kmetje, intelektualci, mladinci, ki so predstavljali svoje narode v boj® za demokracijo, proti nevarnosti druge svetovne vojne! Ta primer velja tudi danes! Sestanek Firencah ni niti srečanje veteranov 1*$ svečana manifestacija. Tudi danes se je resnici treba v drugačnih zgodovinski*1 razmerah in z drugimi sredstvi upreti pr°" blemu, ki se sklicuje na iste ideale kot i*e' kdaj. Tisti, ki so pred več kot 40 leti poleteli v Španijo, izražajo svoje zadovoljstV® ob doseženi enotnosti vseh protifrank1' Kolar Meta, dipl. pharm. OB PETDESETLETNICI LEKARNE NA PREVALJAH 0> blagoslov močan je položen v rastline, rude, če jim veš namen: zakaj na zemlji nič tako ni slabo, oa ne bilo bi za nobeno rabo. Med vlakni drobne te cvetlice skrit Je strup poguben in sok lekovit: nJen vonj srce nam poživi in čute, °kus zbudi vsem udom krče krute. Tako dva kralja križata si pota y rastlinah in ljudeh: zlo in dobrota; 111 kjer zli duh dobroto je zatrl, načne koren kaj hitro smrtni črv. William Shakespeare: Romeo in Julija, razmišljanje brata Lorenca Kajti zdravilno učinkovito ter primerke dozo je bila umetnost, ki je v vsaki °bi različno uspevala. Ze indoevropsko zdravljenje je obsega-0 — poleg pregovarjanja, izganjanja uro-°v> polaganja rok — tudi zdravljenje z avilnimi rastlinami. Mezopotamija je 3 do 5 tisoč let pred n; poznala le sugestivna zdravila, čarov-nistvo, razlago sanj, amulete, vsa znanost Pripadala svečeništvu. 4000 let pred n. št. pa je bilo že znano eSiptovsko in indijsko zdravilstvo, osnovno na bogati empiriji. Poznali so že farmacevtske oblike: suppositoria, pilule, kli— ® lr> uporabljali so že tehtnico. Egipt je bil udi zibelka kemije (chemi = črn, kar poceni črno deželo ob Nilu. Častili so boga armaki = zdravnika). Y Indiji je bila od 1000 do 500 let pred • sb doba splošnega kulturnega in znan-venega razvoja, budisti so ustanavljali °inišnice in samostane ter dispenzorje ' ekarne). Indija je bila eldorado učinko-zdravilnih sredstev. Od Indije so rabci prenesli indijske droge v evropsko lekarno. IZruelci pa so veliko skrb polagali higi-za* rn preprečevanju bolezni. Skrb za ravje so imeli za svojo versko dolžnost. Grki so ustanavljali svetišča asklepieio-e> kjer so zdravili z molitvami, daritva-r> obredi, sugestijo, dieto, z zdravili, s “Panjem in maziljenjem. Asklepiadi — Ravniki so že morali priseči (Hipokrat-a prisega). Grčija slovi po zdravniku Hipokratu, filozofu Aristotelu, botaniku Dioklesu, Teofrastu. Zdravila so shranjevali v posebnem prostoru imenovanem apotheca. Ko je Aleksander Makedonski podjarmil večji del tedanjega sveta, je postalo središče kulture Aleksandrija (300 let pred n. št.). Razvila se je empirična šola. Zdravljenje, osnovano na izkušnjah, je postalo edina naloga zdravnikov, razvila se je farmakologija. Iz te dobe so ohranjene prve farmacevtske knjige; npr. Herakli-desov Spis o pripravljanju, preiskovanju in pregledovanju zdravil in Herasov Nar-thex. V srednjem veku — po propadu zahodne rimske kulture — je onemogla znanost našla zatočišče po samostanih. Samostani so imeli posebne prostore za zdravljenje in shranjevanje ter pripravljanje zdravil. Razvila se je vera v zdravniško moč svetnikov. Tako so tudi zdravnika Kozma in Damjana, ki sta zdravila brezplačno, proglasili za svetnika. Nelegalne lekarne pa so bile po opisu Shakespeara take: V štacuni borni želva je visela, nagačen krokodil in vmes okožja nakaznih rib; okoli na policah navlaka revna praznih steklenic, mehurjev, loncev, plesnivih semen, Marjan Pestovšek v prevaljski lekarni 'čnih sil, kar je osnovni pogoj, da bi do-§ii enotnost vsega ljudstva. Izražajo °dporo zahtevam ljudskih množic za Plošno amnestijo, povratek beguncev, ^Postavitev vseh demokratskih svobodi brez diskriminacije. , °°rci, prostovoljci mednarodnih brigad, ranih v Firencah, ponovno potrjujejo °lo podporo boju španskega ljudstva za j Postavitev demokratičnih in svobodnih j^tltucij, ki bodo nazadnje usmerile ŠPA-^ na pot resnične demokratične druž-ej kar je v interesu vseh narodov sveta! •n Kiri jugoslovanskega združenja je prišlo ence 86 španskih borcev in 24 žensk ^rUgih gostov, skupno 110. 146 let pred n. št. pa so Rimljani podjarmili Grčijo ter kasneje Egipt, vendar je helenska kultura in znanost zmagala nad Rimom. Iz te dobe imamo 5 knjig Dioskuridesa, grškega zdravnika farmakologa: Material medica — opis zdravil, dalje dela Galenusa, tudi grškega zdravnika, najpomembnejšega po Hipokratu. Izpopolnil je pripravljanje zdravil.. Njegovi nauki so veljali 14 stoletij. Tudi Rimljani so veliko skrb posvečali higieni. Ko je 700 let po n. št. Arabija podjarmila sosednje narode in postala gospodar od Indije do Atlantskega oceana, je prevzela tudi kulturo teh narodov. Tako je bila v Bagdadu prva lekarna že leta 700. Največja arabska zdravnika sta bila Rhazes ter Avicena. Iz te dobe imamo Mesue mlajšega: Antidotarium, ki so ga uporabljali po evropskih lekarnah še do 17. stoletja. Poznani so arabski alkimisti, ki so že poznali elementa Hg, S, poznali so destilacijo itd. Arabski zdravniki — lekarnarji so ustanavljali prve lekarne, sestavljali farmakopeje, razširili so kemijsko znanje Grkov in Egipčanov, v zdravljenje so uvedli sladkor, iznašli so destilacijo alkohola in eteričnih olj. ostankov vrve in žmitkov rožnih listov, na redko na ogled postavljenih. V naših krajih so v začetku 12. stoletja ustanavljali samostane v Opatiji, Stični, Kostanjevici, Žički samostan ter samostan v Bistri, kjer so imeli tudi bolniško sobo — informarium — imenovano. Niso pa še imeli lekarne. V Dubrovniku pa leta 1317 že omenjajo lekarno v samostanu minoritov. 1660 je nastala lekarna tudi v samostanu Olimje pri Podčetrtku, dalje po mestih: v Ljubljani, Novem mestu, Kamniku, Brežicah, Nazarjih in Ormožu. Polagoma je samostanske šole zamenjala salernska medicinska šola in končno univerze, ki so izobrazile več posvetnih zdravstvenih strokovnjakov. V mestih so nastajale javne lekarne in naselili so se prvi zdravniki. Zakonodaja v avstrijskih deželah je prepovedala izdajanje zdravil iz samostanskih lekarn, kjer so bile blizu meščanske. V oddaljenih krajih pa so zdravili po samostanih do ukinitve samostanov za cesarja Jožefa II. Iz 13. stoletja sta znani lekarniški knjigi: Antidotarium magnus in Antidotarium Nikolai. Kraljevina siciljska pod cesarjem Friderikom II. je že leta 1240 odredila samostojne lekarne, ki so morale izdelovati zdravila po prej omenjenih predpisih. Lekarne so bile samo v krajih, ki jih je določila oblast, bile so pod nadzorstvom ter imele predpisane cene, prepoved prodaje strupov in abortivov. Postale so vzor za vse lekarniške rede v Evropi. V 14. in 15. stoletju je vodila v znanosti Italija. Iznajdba tiska in papirja pa je olajšala širjenje znanosti. Tako so 1488. tiskali Saladinov Compendium aromatari-orum — prvo lekarniško knjigo, ki vsebuje znanstvene, praktične in etične zahteve farmacije; prvič uporablja ime re-ceptum za zdravniške predpise in seznam zdravil. 1494. je izšel zakonski predpis za lekarne: Luminarie maius — Maulija de Bosco, ki je veljal do 19. stoletja, ki pa še ne pozna destilacije, kar dokazuje, kako počasi je Evropa osvajala že mnogo prej znana dejstva na vzhodu. Doba alkimije s Paracelsusom je prinesla zanimanje za kemična zdravila. Po padcu Carigrada 1453. so grški znanstveniki pribežali v Evropo in poživili zanimanje za staro klasično znanost. 1546. je izdal ntirmberški magistrat prvi srednjeevropski Dispenzatorium — zbirko predpisov za pripravljanje zdravil, ki jih je zbral in opremil z opombami Valerius Cordus. 1564. pa je izšla augsburška farmakopeja, ki je veljala do 18. stoletja. Ti dve še kažeta galensko-arabski vpliv in še ne poznata kemičnih zdravil. 1544. je izdal zdravnik Matthioli komentarje k Dioskuridovim spisom. Na Matthiolijevo znanje se sklicuje tudi Andrej Goričnik, ki je 1759. napisal eno najstarejših slovenskih knjig o zdravilih; pisal pa jo je v Podpečji vasi (danes Podpeca). Odkritja novih pomorskih poti po iznajdbi kompasa so prinesla stari Evropi tudi mnogo novih zdravil: sarsaparilo, tobak, peruanski balzam ipd. 1595. je izšel prvi učbenik farmacevtske kemije Alchemia collecta. V južnoevropskih mestih najdemo že v 13. in 14. stoletju javne meščanske lekarne: 1271 v Trogiru, 1272 v Dubrovniku, 1289 v Zadru, 1326 v Kotoru, 1345 v Splitu, 1411 v Kopru. V Sloveniji pa v 16. stoletju 1526. v Ljubljani. Prvi lekarnarji so se priselili z apeninskega polotoka, tu pa so izučili prvi domači farmacevtski kader. Tudi mesta Ptuj, Celje, Novo mesto in Maribor so dobila 1594. mestne lekarne. V 16. in 17. stoletju so naši lekarnarji zavzemali že ugledno mesto. Iz tega časa imamo dr. Barta Schoberja iz Novega mesta: Navodila za pravi in potreben poduk, kako naj se lekarnar vede, kaj naj stori in kaj naj opusti. Tridesetletna vojna, turške vojne in kužne bolezni so uničile velik del Evrop-pe, vendar se razvoj naravoslovnih ved, ki ga je sprožil humanizem, ni ustavil. Eksperiment in izkušnja sta postala podlaga za vsa spoznanja. V 17. stoletju so izumili: toplomer, barometer, manometer, papinov lonec; odkrili so mnogo prvin, kislin in soli. Razvila se je botanika, uporaba mikroskopa pa je omogočila razvoj rastlinske filozofije in anatomije. Prišlo je do odkritja krvnega obtoka in do prve intravenozne injekcije. V Sloveniji je bilo v mestih že po več lekarn; lekarniško posodje pa so sestavljali vrči, majolike, lesene škatlje in puščice. Razvil se je lekarniški laboratorij desti-latorium. V 18. stoletju se je znanost na novo razmahnila. Odkrili so kisik v zraku, sestav vode ni bil več neznanka, sinteza ciankalija je uspela švedskemu lekarnarju Scheeleju, Lavoisier je uvedel razmerje med težami posameznih snovi, Dalton določil težo vodika za enoto in je teže drugih elementov izrazil glede na to enoto, Berze-lius je uvedel današnja kemijska znamenja, iznašli so porcelan, začeli pridobivati sladkor iz sladkorne pese (Evropa je prvič dobila svoj sladkor). Dve tretjini elementov so odkrili lekarnarji, ki so imeli laboratorije in so lahko eksperimentirali. Farmacija je postajala znanost in kemija se je počasi ločevala od nje. Leta 1770 so v Avstriji izdali nova navodila za lekarnarje in 1774. Pharmacopeo austriaco provin-cialis za vse avstrijske dežele, kjer imajo droge že nova imena po Linneju. V 19. stoletju so veliko raziskovali ameriške droge in našli učinkovine: morfij v opiju, strihnin v semenu strihnosa, kinin, klorofil, karmin, kofein, s suho destilacijo premoga so dobili fenol in anilin; atropin, digitoxin, sinteza aspirina. 19. stoletje je postalo doba organske kemije; odkritje etra, kloroforma, nitroglicerina, veronala, klo-ralhidrata, piramidona, saccharina, pepsi-na ... Za izdelavo večjih količin zdravil so pričeli ustanavljati tovarne z lastnimi laboratoriji. Dve tretjini zdravil iz 19. stoletja je prišlo v materio medico in samo ena tretjina iz 18. stoletja. Razvila se je tudi farmakologija, tako so 1855. leta petič izdelali avstrijsko farmakopejo, ki je že predpisovala, da mora imeti lekarna mikroskop. 1896. je bil ustanovljen prvi samostojni zavod na svetu: Farmakognoški zavod v Zagrebu. S tem, da lekarnarji niso več sami gojili in nabirali zdravilnih rastlin, pač pa so le te in kemikalije kupovali, se jim je delo preusmerilo na kontrolo drog in kemikalij; pa tudi farmakopeje so pričele prinašati predpise za njihovo preiskovanje. Za 20. stoletje pa so značilne etiološka terapija, izdelava serumov, antibiotikov, odkritje in uporaba rontgena in radija. Prevalje leta 1926 Jugoslavija je bila takrat še mlada država (8 let), minilo je šest let po plebiscitu. Slovenci so občutili narodnost in svobodo jezika v uradih in zlasti v šolah. Velepodjetja na Ravnah in Prevaljah so bila nemška, v Mežici pa rudnik angleški. Uradniki so bili Slovenci, vodstvo pa nemško oziroma angleško. Tretji podjetniki pa so bili grofi, katerih domena je bilo gozdarstvo. Narodnostno zavest je imel kmet, delavci pa so bili v afrontu z veleposestniki. Prežihov Voranc je 1920. leta ustanovil partijsko celico, ki je delovala do 1930. leta, ko je odšel v emigracijo. V Mežici je bila ustanovljena meščanska šola, ki je odigrala pomembno vlogo. Na Lešah je še deloval rudnik premoga, medtem ko so fužine že opustili. Kulturno naselje je bilo Fara (Devica Marija in Jezero nad Gušta-njem). Z novo Jugoslavijo se je za ta del Koroške, ki je ostal v Jugoslaviji kot nekak slepič, ustanovil narodnostni svet pri La* hovniku. Tu je postal sedež okrajnega glavarstva, sedež davkarije, celo Mohorje-va tiskarna iz Celovca je pribežala na Prevalje in dobila prostore na Fari. Mn°' gi domačini so se usposobili za delo v h' skarni. Zadnji dve leti je kultura cvetela (1925-1927). V lekarno so hodili v Pliberk in v Sl°" venj Gradec, ali pa so se posluževali skrb' ne nege bolniške strežnice, ki so ji pravil' sveta Katra. Le-ta je imela tudi priročno lekarno. Koncesijo za lekarno je leta 1926 dobij mr. Jordanič, ki je prej delal nekaj *e v Mariboru. Kupil je staro stavbo in d°' gradil lekarniške prostore. Uveljaviti ]e moral izdajanje zdravil iz lekarne v stalni borbi z miselnostjo ljudi in zdravnikom ki so imeli še svoje lakarne. Vse do let* 1949, ko so lekarno podržavili, je dela sam za vso Mežiško dolino pa tja do Slovenj Gradca. V pomoč so mu bili le praktikanti. Za rudnik v Mežici so priprav' ljali zdravila in jih dostavljali večkrat na teden. Zdravniki na Ravnah in Prevalj3*1 so imeli še svoje domače lekarne, pra' tako bolnišnica v Črni. Zdravila so izdelo-vali v lekarni skoraj vsa sami, gotovi*1 zdravil (specialitet) skoraj ni bilo, raze*1 nekaj uvoženih. Farmacevtska tovarna ' Jugoslaviji Kaštel (sedanja PLIVA) je pr°' izvajala nekaj domačih specialitet, v Mengšu pa so izdelovali nekaj kemika!1! Na Ravnah je takrat zdravil dr. Erat, ar' Varga, v Črni dr. Ramšak, na Prevaljah P3 sreski zdravnik in stomatolog dr. Flis te* privatni zdravniki: dr. Subar, dr. Ašei*' prener tin pozneje zakonca Ruprehta, **' sta vršila ukinjene so bile razne ugodnosti, pa^U’ vznožiu Pece> je naš dom — ne Y pelini, pravijo ljudje, ki so pred ne-1 leti izgubili šolo. amo nekaj kilometrov od Črne na Koca5 p11 vznoziu Pece vas Podpe- 9l0 raV tU z£orai’ na nadmorski višini Pr se ie za Prebivalce, ki so jim d leti zaprli šolo, čas ustavil. zv rf3 Sm° PQclPeuane obiskali, smo od njih Upk1 marsikai zanimivega. Tako nam je »2° °^enec Anton Kraševec pripovedoval: š0ie Pred leti so morali v Podpeci zapreti Za °i ^6r se ie v niei ruail str°P- Kmalu Za S?^° S0 nam zaPrll kinodvorano. Ko so dot ^°*°’ so zatr so obljubili, da jo bo-°tr ta^U Sl5et odprlij medtem pa bodo otr°t voz*k v ^°1° v Črno. Res je, da iUo° • vozij° v dolino, toda do avtobusa Ver.ai° P° globokem snegu vsak dan peš. otrrl®m*te mi> usmiljenja so vredni ti °ci. Tega nihče ne vidi. Menim, da to V Prav. Vse smo izgubili, še celo upanje Pa 1Vv!jenie' Nekako smo dobili občutek, da j^s bodo prej ko slej vse preselili v dolino, rp 2 s svojo družino ne pojdem nikamor. žer Sern se rodil in tu bom ostal. Krajani jj ,llri0> da popravijo šolo in nam spet vr-1® upanje v življenje.« Se 0 smo prijazne Podpečane zapuščali, sl011301 ie P°Sled ustavil na šolskem po-jj.Nju. ln vprašujemo se, ali res morajo k uje dandanes prositi za nekaj, kar je 0 nekoč njihovo. Vsa leta so krajani marža je bila zmanjšana na 16 odstotkov, kar je imelo za posledico, da razvojnega načrta nismo mogli uresničiti. Sekretariat za zdravstvo ni verificiral lekarne na Prevaljah in v Črni, treba bi bilo enoti na novo zgraditi in opremiti. To bo skrb SIS za zdravstvo v obdobju do leta 1980. V letu 1975. so se lekarna Ravne na Koroškem, lekarna Radlje ob Dravi, lekarna Slovenj Gradec integrirale, lansko leto pa konstituiranje končale, tako da sedaj poslujejo kot tri TOZD v DO Koroške lekarne. V prihodnosti pa se bomo nadalje povezovali z lekarnami v mariborski regiji in z ostalimi zdravstvenimi organizacijami v regiji. Čeprav smo zaposleni v vedno večji delovni organizaciji, se zavedamo, da je delo vsakega delavca še kako pomembno in tako ne moremo mimo plodnega 25-letne-ga dela mr. Marjana Pestevška. Ob jubileju mu prav iskreno čestitamo! Prav tako se spominjamo Nade Pestevšek, ki je v lekarni pustila svoje najboljše moči in leta ter dala pečat lekarniški službi na Koroškem v letih po vojni. Podpece pomagali graditi naselja v dolini. Ali ne bi bilo prav, da bi danes, ko sami potrebujejo pomoč, občani doline pomagali njim? Med potjo domov smo se ustavili na krajevni skupnosti v Črni, kjer nam je tajnik Stanko Kordež o Podpeci tole povedal: »Rad verjamern, da so Podpečani po vsem tem, kar so pred leti izgubili, dobili občutek, da jih bomo morali preseliti v dolino. Nikamor ne bodo šli, saj nekdo vendar mora živeti tam. Da je res tako, naj samo povem, da bomo v petletnem obdobju asfaltirali cesto v Podpeco. V tem obdobju bomo položili tudi nov vodovod. Res pa je, da se ne ve, kdaj bomo lahko popravili kinodvorano. Poraja se vprašanje, kako dolgo še namerava Mežiški rudnik obratovati tam zgoraj. Kadar bo prenehal, bo nastalo vprašanje delovnih mest. Danes živi v Podpeci' okoli 300 občanov. Poskušali jim bomo življenje kar najbolj polepšati. Nekaj smo že naredili, saj smo jim pred kratkim postavili TV pretvornik.« V Črni smo obiskali še ravnatelja osnovne šole Alojza Germa. Tako pravi: »2e nekaj let je šola v Podpeci zaprta v soglasju z občino. Nikoli še ni bilo rečeno, da bo šola zaprta za vedno, saj mora o tem sprejeti sklep občina. Zal moram povedati, da šola še ne bo kmalu popravljena, saj izobraževalna skupnost nima sredstev za te namene. Mi sami na koncu doline pa tega ne zmoremo. Naša skrb je dobiti kader za podružnično šolo v Podpeci. Smo za to, da šola v Podpeci ostane, saj hodi od tam v Črno 27 učencev. Samo v prvi razred jih hodi devet. Predvsem pa menim, da bo tu le morala priskočiti na pomoč širša družbena skupnost. Ne vem, zakaj kolektiv mežiškega rudnika ne vidi problema v Podpeci, saj vendar tam živi večji del rudarjev.« Sola v Podpeci Franc Rotar SOLZE ZA DOMOM Rudi Rane Problemi, ki nas spremljajo Šolo v Podpeci smo zaprli v šolskem letu 1971/72. Vzrok za tak ukrep je bil v tem, da na podpeško šolo ni bilo mogoče dobiti učitelja. Občinska izobraževalna skupnost in osnovna šola Črna na Koroškem sta proučili razne variante, a so vse propadle. Učitelja ni bilo, iz Črne se ni mogel voziti, ker je bila cesta neurejena. Šolo smo zaprli tudi zato, ker je popolnoma dotrajana in je za učence življenjsko nevarna. Štrop šole je bilo nujno podpreti z lesenimi podporniki. Za popravilo šole ni bilo na razpolago nobenih sredstev. 2e takrat je bila šola v takem stanju, da bi adaptacija veljala več kot gradnja nove stavbe. Še vedno velja sklep občinske izobraževalne skupnosti Ravne, da je šola zaprta začasno, tak sklep je sprejela tudi skupščina občine Ravne. Osnovna šola Miloša Ledineka v Črni vsako leto razpiše delovno mesto učitelja na podpeški šoli, vendar se nihče ne prijavi. To bo storila tudi letos aprila, vendar, če šola ne bo dobila učitelja, pouk tam ne bo mogoč vse dotlej, ko bo šolsko poslopje obnovljeno ali na novo zgrajeno. Že v času propadlega samoprispevka je imela izobraževalna skupnost v programu popravilo šole, vnesla ga je tudi v program drugega, uspelega referenduma. Toda tudi takrat so zmagali glasovi drugih, tistih, ki se jim ne zdi potrebno, da bi zagotovili podpeškim otrokom normalno življenje. Zal preveč pozabljamo, da je sleherni otrok naš, še posebej bi morali urediti otrokom iz oddaljenih krajev primerne razmere tam, kjer odraščajo. Ni prav, da že tako mlade odtrgamo od doma. Morda bi z ureditvijo šole in še česa v Podpeci le še obdržali tudi mlade ljudi. Izobraževalna skupnost še vedno upa in si bo prizadevala, da bo v Podpeci omogočila otrokom tisto osnovno, kar jim pripada, to je vzgojo in izobraževanje v pristnem domačem okolju. Toda občinska izobraževalna skupnost sama za popravilo ali novogradnjo nima na voljo sredstev. Skromna sredstva, s katerimi razpolaga, ne zadoščajo za nobeno večjo adaptacijo, primanjkuje jih že za nujno vzdrževanje. Bojimo se, da je Podpeca le ena prvih življenjsko nevarnih šol. To šolo bomo rešili le s skupnimi močmi; ne bo težko, če bomo temu prisluhnili vsi, ne samo krajani KS Črna ali sama izobraževalna skupnost. Anton Krašovec Kljub vsemu moremo ugotoviti, da smo izboljšali stanje na podružničnih šolah in tudi srednjeročni program do leta 1980 predvideva izboljšanje. V letu 1973 je bila zgrajena podružnična šola v Javorju. V stavbi je tudi stanovanje za učitelja. Pogoji za delo so normalni. Šola v Koprivni je bila zgrajena leta 1954 in v letih 1970 do 1973 delno preurejena. V tem obdobju je ne bo potrebno prenavljati. Podružnična šola Žerjav ni zgrajena kot šola, prostori so najeti in niso primerni za funkcionalni pouk. Takoj po srednjeročnem obdobju bo nujno urediti šolski prostor. Stavbe nismo popravljali. Šola Lokovica je med najstarejšimi šolskimi zgradbami. V zadnjih 15 letih je zahtevalo vzdrževanje precej sredstev: podi, elektrika, peči, vodovod. Stavba je bila zgrajena leta 1900, že nefunkcionalni prostori so temni, vlaga prebija skoraj pri vseh stenah, omet odpada, zidovi so debeli, hladni, z navadnimi pečmi prostorov ni mogoče segreti, dimnik ne vleče, zidovi kažejo zobe. Na strani ob glavni cesti ima velik napis »osnovna šola« in stoji tik ob meji. Izobraževalna skupnost je naredila vse, da bi obmejno področje čim prej dobilo novo šolo, stare ni moč popraviti. Kot investitor je OIS naročila montažni projekt šole s stanovanjem (ali prostorom za celodnevni pouk) in prostorom za krajane. V glavnem je zagotovila potrebna sred- stva, izobraževalna skupnost bo reševala stanje s kreditom. Po zagotovilu izvajal' ca bo nova šola predvidoma zgrajena z n°' vim šolskim letom. Na Lešah imajo pouk v stavbi, ki a1 zgrajena za šolske namene. V stavbi so stanovalci. Obnavljali je nismo, popravlja-li smo le najnujnejše. Stavba, v kateri že leta poteka pouk m nudi drugi dom mladim na Šentanelu, jc bila zgrajena leta 1800. Zgradba ni bila na-menjena za šolo, preurejena je bila p°' zneje. V letu 1970/71 smo jo precej P°' pravili, sicer bi stavba že bila na rob® propada. V zgradbo je nesmiselno še naprej vlagati sredstva, ceneje bo zgradi® novo stavbo, ki bo ustrezala namenu. Zgradili naj bi jo v srednjeročnem obdobju. Prav tako srednjeročni načrt predvideva gradnjo osnovne šole na Strojni. ^ stavbi smo iz sredstev izobraževanja uredili majhno čajno kuhinjo, dve zasilni sob' za učitelje, obnovili fasado, napeljali vodovod, elektriko, zgradili zasilne sanitarije, ostrešje in drugo. Stavbe zaradi dotrajanosti (zidana je s kamenjem) ni mogoče nadalje preurejati, da bi pridobili še drug0 učilnico. Leta 1962 je bila preurejena osnovna šola Kotlje, pogosto so potrebna dodatna popravila, saj je stavba stara 70 let. Z razvojem Kotelj bo nujno urediti tudi šolske prostore. Sedanja stavba nikakor ne bo z®' dostovala, saj premore le dve učilnic1. Zgraditi bo potrebno tudi igralnice Z® predšolske otroke. Občina Ravne je redka občina v Sloveniji, ki ima toliko podružničnih šol. De' lovne razmere so prav na takih šolah najtežje, in če so stavbe že stare, je potrebno veliko sredstev za vzdrževanje. Polež tega so od devetih podružnic le štiri, ki S° bile pred časi zgrajene kot šolske zgradbet od teh je le ena opremljena tako, da lahk0 v njej učitelj naše otroke vzgaja in iz°' bražuje, kakor zahteva sodobnejša šola. Vse šole, ki naj bi jih zgradili do let® 1980, bodo dvooddelčne z vsemi ostalin®1 prostori, ki bodo v poznejšem obdobj0 omogočali prehod na celodnevno šolo. Trenutno je za nas celodnevna osnovna šola zaradi pičlih sredstev še res ne' mogoča, vendar se moramo zavedati, da b° tudi taka šola morala postati stvarnost. Opisano slabo stanje šolskega prostor® nas resno opozarja, da doslej ni bilo pr®' vega razmerja med osebnim in družbe' nim standardom. IZREKI EVA Adam je utemeljil zakon, Eva je izkoristil® izum (H. Duvernois) LAKOTA Lakota je ostrejša od sablje (J. Fletscher) GOLF Golf to je lep pokvarjen sprehod (Mark Twain) GOSPA Tam kjer ni ovc, se tudi kozi reče gospa (Turški pregovor) Jakob Novak Mamici za 8. marec ^°že Pratnekar, inž. Kmečkim ženam V navadi je, da praznike praznujemo! krat se spomnimo dogodkov, na njih s vežejo prijetni, včasih pa tudi nepri-ni spomini. Že v 19. stoletju je Klara Zetkin sku-■. k svetu dopovedati, da je tudi ženska ^ Jei ki ima srce, ki ima pravico, da mi-’ da ljubi in da je ljubljena. 2'vimo v modernem svetu, v dobi ato-vi ko se človeški razum že srečuje s sko-J Nemogočimi spoznanji. V tem svetu ži-. lr> ustvarja tudi ženska. Nekatere osva-J° Vesolje, druge pa spokojno prenašajo arce in krivico. Na žalost se na tem ^skem svetu še vedno dogaja, da mož k Nadčlovek« — svojo ženo lahko ubije odgovornosti, brez čuta krivde. Tu veri Povilo, da je njena edina naloga in 0 žnost roditi in trpeti. te^a svetu živi štiri milijarde ljudi, od p Uh skoraj tri miljarde trpi lakoto in otr ^e' dan umre več tisoč jla°ki žena, starcev, ker nimajo kosa kru-v ’ Prgišče riža. Zemeljska obla ostaja ^ Ho enaka, rodovitna zemlja pa se iz . eVa v dan zmanjšuje. Vsako leto izgu-l, 0 na račun gradenj, poplav, na tisoče tarov plodne zemlje. Na eni strani ved-^ Več lačnih ust, na drugi strani vedno oj rodovitne zemlje. Raziskovanja sve-j0Vne organizacije za prehrano FAO kažejo iv Proizvodnja hrane v svetu še ved-Ježi na ramenih žensk. V vseh neraz- vitih deželah vsa poljska dela opravlja ženska. Na svetovni konferenci žena v Mehiki so tudi Združeni narodi potrdili, da ni dovolj samo to, da razglasimo ženske za enakopravne. Ce hočemo spremeniti podrejeni položaj žensk, jim moramo predvsem omogočiti, da bodo enakopravno sodelovale v proizvodnji in da bodo imelo enakopravno besedo v družbi in družini. Kakšen je položaj kmečkih žena v naši samoupravni skupnosti? Verjetno ni potrebno podrobno opisovati vloge kmečke žene v NOB. Vemo, koliko gorja je morala pretrpeti. Kmečka mati je dajala zadnji krajec kruha lačnim partizanom, marsikje je za svobodo žrtvovala svoje sinove, moža. Nova ustava potrjuje, da je ženska popolnoma enakopravna. V naši samoupravni skupnosti ima žena pravico, da je izvoljena, da enakopravno soodloča z moškimi. Z usmerjanjem kmetij v tržno proizvodnjo smo tudi v naši občini dosegli vidne uspehe. Več kot 200 kmetij je preusmerjenih, odkup mleka in mesa je za petkrat večji kakor pred nekaj leti. Kmetije so opremljene s kmetijskimi stroji. Roke in težko kmečko delo so zamenjali stroji. Trpljenja, ki je včasih preraščalo že vse meje človeških zmogljivosti, ne poznamo več. Moramo pa priznati, da smo na kmetijah bolj malo uredili za pomoč gospodinjam. Še vse preveč je slabih stanovanjskih hiš, kjer so slabe delovne razmere, gospodinjski stroji so še vedno redkost. Še posebej je potrebno poudariti, da tudi na usmerjeni kmetiji žena podpira tri hišne vogale. Koliko naših kmečkih gospodinj srečujemo na traktorjih, za motornimi kosilnicami, v hlevih, celo pri gozdnih delih. Še vedno je kmečka žena tista, ki zjutraj prva vstane, zvečer pa gre zadnja k počitku. Njen delavnik traja 14 ur in več. Mogoče se tega premalo zavedamo. Veliko ljudi, ki živi v dolini, večkrat gleda življenje na kmetih skozi prizmo domačega kruha, klobas in koroškega mošta. Premalo pa se zavedajo, koliko znoja, koliko truda je za to potrebno. Zakaj je danes toliko kmetij, kjer je dom brez »ta mlade«, domačija brez otrok? Mogoče je res, da mladi gospodarji, zaverovani v delo, niso pravočasno poiskali dekleta. Res pa je tudi, da se le malo deklet odloči za poklic kmečke gospodinje. Večina jih odide v dolino, v industrijo za boljšim kosom kruha. 2e zdavnaj bi bili naši bregovi in hribi nenaseljeni, zemlja neobdelana, če ljudi na domačijo ne bi vezala ljubezen in veselje do kmečkega dela. Kaj drugega še lahko zaključimo ob težkih nesrečah, ko kmečka žena in majhni otroci izgubijo moža, očeta, ko mora žena prevzeti tako veliko breme, ki je še za moškega prehudo. Ponosni moramo biti na take ljudi in jim pomagati, da bo življenje na kmetijah lažje. Nova ustava res prinaša popolno enakopravnost kmečkih in delavskih žensk. Zal pa še v vseh pogledih le niso izenačene. Vzemimo samo primer porodniškega dopusta. Zena v združenem gospodarstvu je deležna nadomestila osebnega dohodka, kmečka žena pa največkrat ne more počivati niti 10 dni po porodu. Zenska v in-dustiji ima pravico do letnega dopusta, do starostne pokojnine, kmečka žena pa mora garati, dokler ne omaga. Ce je 8. marec dan delovnih žena, potem vsekakor velja tudi za kmečke žene. Zato naj ob koncu poudarim samo to, da ne bi bilo prav, ko bi se spomnili kmečkih žena samo enkrat na leto. Poskrbimo, da bomo pomagali našim kmečkim materam, da bomo na naših kmetijah uredili tako življenje, ki bo primerno človeku v naši družbi! Ob koncu naj ponovim misel znanega strokovnjaka pri FAO. Na zasedanju svetovne konference o prehrani je povedal, da bi bilo človeštvo prikrajšano za veliko gorja, če kmetijstva ne bi potrebovali. IZREKI Ali si predstavljate tišino, ki bi nastala, če bi ljudje govorili samo tisto, kar vedo? Karel Čapek So ljudje, ki spregovore minuto prej, preden pomislijo. La Bruyere Ne verjemite besedam, ne svojim, ne tujim; verjemite samo svojim in tujim delom. Tolstoj Rok Gorenšek SLAVJE PRI ZVODNIKU Na pustno soboto, 19. februarja letos, je bilo pri Zvodniku v Podgori veliko in redko slavje, ki pa ni imelo s pustovanjem ničesar skupnega. Zvodnik in Zvodnica, Jakob in Helena Trup, sta ta dan praznovala 50. obletnico srečnega, skupnega, zakonskega življenja. Bil je to zares lep dogodek za oba slavljenca, za njune sorodnike in sosede, za vse znance in prijatelje Zvodnikove hiše, in tudi za vse krajane Kotelj in okolice. - Zlata »ovset« je bila na moč slovesna. Povabljeno je bilo okrog sto svatov. Slovesnost je trajala od sobote opoldne pa celo noč do nedelje zvečer. Slavljenca sta se odpeljala k civilni zlati poroki s spremstvom z avtomobili na matični urad na Prevalje, kakor je sedaj »moderno« in običaj. Civilno ju je poročil župan ravenske občine Rudi Vrčkovnik, ki ju je nagovoril z lepim govorom in jima izročil darilo občinske skupščine Ravne. Na cerkveno zlato poroko pa sta se slavljenca odpeljala v Kotlje po starem običaju skupaj z vsemi svati na treh kmečkih »loj trških« vozovih, ki so bili bogato »okrenčlani« s smrekovimi »koši«, pisanimi trakovi in rožami. Prvi voz z muzikanti je vozil s svojimi konji kmet Kovač Kovačev Vinko. Drugi voz s slavljencema so peljali domači konji, ki jih je vodil sin Zvodnikov Jaki. Tretji voz s preostalimi svati pa so peljali konji kmetijske zadruge Prevalje. Ob odhodu od doma in ob vstopanju na vozove, je bilo prav veselo. Godci so godli, razlegalo se je vriskanje in juckanje, s sosednjega Renarjevega vrha, pa so se slišale mogočne »salve« možnarjev, ki so jih z »žarečimi« kuščarji zažigali in prožili »hotulj-ski strelci«. Streljali so Gačnikov Jaki, Franc Kočnik in Ivan Možgan pod vodstvom Karla Polanca z Raven na Koroškem. Skupno je ob odhodu in ob prihodu zagrmelo 50 strelov, za vsako leto po eden! Ves potek slavja je s kinokamerami snemala ekipa Koroškega kinokluba s Prevalj pod vodstvom veterinarja Rudija Čretnika. Snemal pa je tudi domačin Kristi Verdinek. Pod starodavnimi lipami pred cerkvijo in spomenikom padlim partizanom pa so Hotuljci priredili zlatoporočencema prelep sprejem, ki se ga je udeležila množica domačinov. Fant in dekle v narodnih nošah sta ju pozdravila z recitalom. Peter Jamer je Zvodniku kot staremu muzikantu zaigral na harmoniko »hotuljsko polko«, predsednik socialistične zveze delovnih ljudi Kotelj tov. Branko Junger pa ju je pozdravil z nagovorom. Pozdravu so se pridružili tudi člani odbora ZB Kotlje. Pred. sednik tovariš Ludvik Pavlin je oba zlato-poročenca nagovoril z lepim govorom in jima izročil lepo darilo Zveze borcev. Na domu pri Zvodniku, po slavnostnem plesu zlatoporočencev v krogu mladih »družičk« in »camarjev« v narodnih nošah pa je v imenu krajanov govoril in jima čestital k visokemu jubileju Rok Go-renšek, ki je dejal: SPOŠTOVANA SLAVLJENCA! Zares čudovit, prazničen dan je danes. Pravi praznik je za vaju, za vajine otroke, vnuke in sorodnike. Velik dan pa je danes tudi za nas, Hotuljce, vajine ožje rojake, za vse naše sosedstvo in za vso občino, ko potrjujeta in slavita svoj veliki življenjski jubilej, 50-letnico skupnega zakonskega življenja, čila in zdrava, čvrsto združena v ljubezni kot takrat, ko sta še mlada in neizkušena pogumno stopila svoji bodočnosti naproti. Zlata poroka je jubilej, ki ga doživljajo in slavijo le redki zakonski pari. Zato smo z radostjo sprejeli novico, da bosta danes proslavila 50. obletnico skupnega zakon- - j« . aiiu: •' m* 11 m * * ,rm 'vi '*€ldP Rf ixr, ?3; K «■: f j)- ... . . , ,«tw *. *. .- ■»••K-,',,.. „»r«... * 1 m IHIIi" t «1H ‘i lip ilt Zlatoporočenca skega življenja, vi, naša draga Zvodnikova mama, 72-letna Helena Trup, rojena Novak, 2. aprila 1904. leta pri Jakobu na Tolstem vrhu, in vi naš dragi Zvodnikov oče, 72-letni Jakob Trup, rojen 23. julija 1904. leta v Podgori pri Kotniku. 14. februarja 1927. leta sta v Kotljah sklenila zakonsko zvezo. Takrat najbrž nista! slutila, da bosta preživela 50 skupnih srečnih let življenja, pa še vrsto naslednjih, ki vama jih srčno želimo. Veliko, prelepo doživetje je to za vaju, spoštovana slavljenca, ko vaju pol stoletja loči od poroke do današnjega zlatega jubileja. Vsem nam, vajinim znancem, prijateljem, celi hotuljski soseski, pa je vajin praznik še posebej v ponos in veselje, da je v Podgori pri Zvodniku pod Uršljo goro častitljiv in spoštovan kmečki zakonski par v tem viharnem in burnem stoletju, v težkih življenjskih razmerah in ob trdem delu dočakal zlati jubilej skupnega življenja. Ko sta si pred 50 leti prvič rekla in obljubila »DA«, tedaj pri Zvodniku ni bilo tako, kakor je danes. Ni bilo lepe hiše na hribčku, bila je le strgana lesena »kašča* in na pol podrt hlev zraven nje. Imela stt samo skupno posteljo in toplo medsebojna ljubezen, ki vaju je grela, kadar je P0" noči deževalo ter je skozi raztrgano streh® »t< klo« in kapljalo na vaju, da sta mora* potiskati tisto svoje borno ležišče iz kota v kot. Razmere takrat niso bile rožnat® Bližala se je velika svetovna gospodarska kriza, kruha ni bilo, denarja pa še manj' Ljudje so bili prisiljeni se zadolževat* elektrike, tega temelja sodobnega napre®' ka, si še misliti niso mogli. Petrolej ste k®' po vali po osminkah litra ali še manj, Pf noči pa so temo razsvetljevale le treske i® loj. 1 Navzlic težavam vidva nista klonil* ampak sta se pogumno zagrizla v del® Trdo je bilo treba poprijeti, počasi pa )e vendarle šlo. Pričelo se je obračati na b® lje. Vse pa je bilo treba urediti, vse post0, riti, da je zrasla taka hiša in kmetija, kaj kršna je današnja Zvodnikova domačija-medsebojnem spoštovanju in ljubezni sj3 rodila in spravila pokonci pet otrok, h mali, stežavni hribovski kmetiji sta jih ® trdem delu in v skromnih razmerah vzg® jila v poštene, skromne, delavne člane n® še družbe in zveste sinove in hčere na® domovine. Podgorska ilovka na trdih brih Zvodnikovega grunta in majhne krp1 ce Zvodnikovih njiv, na katerih sta pre 50 leti pričela gospodariti, niso mogle pr® živeti vse številnejše družine, pa tudi °® nova poslopij je terjala svoje, zato sta i®0 rala najti dohodek in kruh drugje. N3* slavljenec je moral zapreči konje in »1® rati« — voziti les s planine. Moral je n® jemati zemljo, njive in košenine, da je b1 lo dovolj krme za živino in kruha za otr® ke, kajti na Zvodnikovih rebrih ni zraS* dovolj ne enega ne drugega. Pa tudi ®3 slavljenki zemlja ni prizanašala, predobf0 se je zavedala koroškega pregovora, ki vi »Zemlja — grunt pravi — deri ti me®6 če ne, bom jaz tebe!« Krepko je moraj3 poprijeti po hiši in hlevu, da so bile vali site in pitane in je bila družina za a®1 zo sita. Le kmečka gospodinja in mati ter občuti, da ni nikdar ne konca ne kr3 ja skrbem in delu na polju, pri živini >*! pri otrocih, da po navadi prva zjutr31 vstane in zvečer zadnja zaspi. Veliko strahu in hudega sta mor®'3 prestati tudi med zadnjo vojsko in okup3 cijo naše dežele. Zaradi bližine nemške p®" licije v postojanki na Rimskem vrelcu 3° bili v hiši podnevi stalni gostje Nemci, noči pa partizani, včasih pa kar oboji sk® pa j. Imela sta srečo, da sta dočakala ko®6’ vojske in svobodo. Potem pa se je pričel novo življenje. S skupnimi napori, s P®* močjo otrok, ki so vama pridno pomagaj sta zgradila hišo, obnovila kmetijo, da J postala taka, kot jo poznamo sedaj. Kolik dela in truda je bilo treba vložiti, to ves najbolje sama. Naš jubilant je takoj po vojski post član in odbornik takratne kmetijske zadt® ge »Prežihov Voranc« v Kotljah. Poleg la za obnovo kmetije, poleg obdelova®! najemne zemlje za kruh in krmo si je ®® šel in vzel čas tudi za delo pri elektrifik3 Hotuljci voščijo Kotelj in okolice, v krajevnem ljud-tii ? °dboru- predvsem pa v odboru kme-žrt zadruge. Koliko večerov in noči je Pih?0Va^ na seiah *n sestankih, pa pri raz-vin akcijah> kot so bili popisi ljudi in ži-k. e in še in še. Pri tem pa je bil on prvi, bik^ Zares Prijel pitati mlado govedo — Ce’ in prvi, ki se je zares začel pre-^erjati na živinorejo v Kotljah, kjj ai bo dovolj naštevanja tistega, kar je a V Preteklosti dobrega in hudega. Da-Smo srečni zbrani in slavimo skupno z (j a> zakaj zvesta svoji zemlji, rodu in 0yini sta dočakala ta jubilej, ta lepi ?0Rlembni mejnik v vajinem skupnem Pr L6niU' Ponosna sta lahko na skupno maf.0ien° življenjsko pot, ponosna na do-tjjj '1°> ki sta jo obnovila in skrbno ohra-v . ’ Ponosna na svoje otroke in vnuke, ki rjja ijubijo in radi imajo. Veliko sta sto-SW ^ ^anes vajini™ otrokom, ki si je K-6'10 sv°ja družinska ognjišča, lepše, kot li° vama pred 50 leti in da bo tudi va- jin naslednik na Zvodnikovi domačiji laže oral brazde za novo setev in boljše življenje nas vseh. Danes sta svečano potrdila zakonsko zvezo pred 50 leti, ponovno sta si obljubila, da si želita in hočeta ostati zvesta do konca svojega življenja. Tako je prav, kajti ljubezen dveh, povezana v zakonu, predstavlja temeljno skupnost, predstavlja osnovo človeški družbi in daje smisel človeškemu življenju. Ta skupnost ni le sama sebi namen in vrelec osebne sreče, pač pa je tudi vir novemu in zdravemu rodu. To je tudi jamstvo za obstoj našega naroda, jamstvo, da se ohrani in nadalje raste vse, kar so naši predniki in naše pokolje-nje z delom in bojem ustvarili v prid domovini in človeštvu, za srečo, čast in blagor sedanjemu in prihodnjim rodovom. Želimo vama še dolga leta skupne ljubezni in sreče. Naj poteka jesen vajinega življenja v zadovoljstvu, med otroki, zeti, snahami ter številnimi zdravimi vnuki. ^°k Gorenšek Marija Petrič — ^Tonijka^ — 80 let T .. ip ljeva mama — »Tonijka« je zdrava dočakala osemdesetletnico svojega iti Hotuljci smo ji iz srca čestitali je ji zahvalili za njeno delo in trud, saj £°stilničarka vse življenje stregla jv lrr> potrebam in željam. ^ga Tonijeva mama! Se aftes je srečen dan! Danes slavimo in SorVeselim° vsi! Vaši otroci, vnuki, sestre, VSj°dniki, znanci in prijatelji in z njimi Po °tuljci- Srečni smo in zadovoljni, po-Živr*’ da slavimo tak praznik. Vaš visok lenjski jubilej. Ije ra^a na®a slavljenka! Vaših 80 let živ-Rih^9’ bo6atega po delu, trpljenju in dru-p Preizkušnjah, je vredno praznovati in Plaviti! Rodili ste se 10. decembra 1896. leta pri Rožanku v Podgori. Bili ste najstarejši med številnimi otroki. 2e v zelo zgodnji mladosti ste spoznali trdo kmečko delo in trpljenje, ki je trajalo ponavadi od zore do mraka. Leta 1928 ste se poročili z Antonom Petričem-Tonijem, gostilničarjem in trgovcem v Kotljah. Rodilo se vama je pet otrok, skrbeli pa ste tudi za otroka iz prvega zakona svojega moža. Tu je bilo dela in naporov še več. Obnavljali ste hišo, poprijeti je bilo treba v gostilni in kuhinji. Tu je bila tudi pošta, prihajali so otroci! Vi pa ste vse to zmogli, kajti bili ste vedno dobre volje in polni optimizma. Pa tudi dobrega srca! Z možem sta se ra- zumela, otroke ste ljubili, ljudje — Hotuljci in drugi daleč naokrog pa so vas radi imeli. Potem je prišlo tisto najstrašnejše, kar se naj ne bi nikoli več ponovilo. Prišla je vojska in z njo okupacija. Prvi med žrtvami je bil vaš mož. Vas pa so ravno na vaš god, 8. decembra 1943, skupaj s sinom Tonetom ujeli Nemci in vas odpeljali v uničevalna taborišča najprej v Prinzlau in pozneje v Auschwitz. Vaši nedorasli otroci pa so morali oditi v gozd in v partizane. Kaj vse ste morali prestati v taboriščih smrti, veste le sami, saj se tako nečloveško ravnanje ne da opisati. Naj povem le to, kar ste mi sami povedali: »Niti strah pred smrtjo, niti pogled na črni, smrdljivi dim krematorijev v Au-schvvitzu ni bil tako strašen, kakor pa je bil strašen občutek sramu in nemoči ter najhujšega človeškega ponižanja, ko ste morale popolnoma gole stati po cele dolge ure, izpostavljene porogu in pohotnim pogledom svojih mučiteljev, nemških »nadljudi«, ko so vas poklicali na »apel«. Ko pa ste se vrnili iz taborišča — imeli ste neverjetno srečo — ste v svobodni domovini zopet srečali svoje otroke; tedaj je bilo veselje neizmerno. Ko se je vse nekoliko uneslo, pa se je zopet pričelo delo in garanje. Obnovili ste gostilno. Stregli ste nam, bedeli ponoči in skrbeli za naše dobro počutje. Tonijev golaž je postal pojem daleč naokrog. Marija Petrič — Tonijka Ko ste, draga Tonijka, naposled predali gostilno, najprej Mojci in nato Ančki, pa vaša velika skrb ni prenehala. Ostala je živa vse do danes in bo taka ostala še naprej, vse dokler boste le količkaj zmogli. O tem smo trdno prepričani vsi, ki vas poznamo in radi imamo. Draga slavljenka! Vaši otroci, vnuki in mi vsi vam iz vsega srca kličemo: »Se na Ervin Wlodyga IVAN PETRAČ Čez dobro leto bo izpolnil 80 let. Rodil se je leta 1898 v Guštanju kot sin Blaža in Ivane Petrač, rojene Skidek. V družini je bilo 9 otrok. Oče je bil mojster v livarni »Tiegelmacherei«, zaradi bolezni (TBC) pa je moral razmeroma mlad v pokoj. Doma pa je imel tudi posestvo in gostilno pri »Ebnerhofu«; tako so jo imenovali po prejšnjem lastniku Ebnerju, od katerega je oče Petrač to posestvo kupil. Stoji še hlev, ki je pripadal temu posestvu. Ker je bil oče zaposlen v tovarni, je morala vsa dela doma opraviti njegova žena oziroma mati, ki se je rodila na »Prežihovem«, kjer so bili njeni starši nekoč tudi lastniki. Oče je umrl v 57. letu starosti — leta 1915, mati leta 1930. mnoga leta! Bodite srečni in zdravi med nami.« S pesnikom pa lahko rečemo: ... sedaj so prazne vaše roke, dajale tebi so in nam vsem, sedaj več ne premorejo truda in dela, a čujte, Tonijeva mama — čujte To-nijka, presrečni smo vsi! zaradi bolezni predčasne upokojitve. Ko je bil upokojen približno tri leta, so ga ponovno zaposlili kot obračunarja mezd v. tovarni osovin in mehanični delavnici. Svojo 35-letno delovno dobo v tovarni je končal v obračunu strojnega remonta. Po upokojitvi je še pet let honorarno delal na tem delovnem mestu. Delo je opravljal zelo vestno in natančno, zato je bil pri svojih nadrejenih in sodelavcih zelo priljubljen. Poročil se je leta 1931 s Terezijo Kotnik. Rodila mu je dva sinova. Janko je uslužbenec v železarni, Mirko pa profesor glasbe v Mariboru. Ivan je začel obiskovati šolo leta 1905. Prvi razred je obiskoval v šoli pri cerkvi v Guštanju, drugi razred pa pri Ortarju, kjer je sedaj slaščičarna pri Hasanu. Šele ko so zgradili novo šolo pod perzonali, se je tudi Ivan dokončno preselil tja. Bil je zelo živahen, bister, včasih pa tudi precej razposajen. Zelo rad se spominja dogodka, ko je šel z očetom nakupovat vino v »Eibiswald«, zaradi tega pa ni napravil domače naloge. Ko je naslednjega dne prišel v šolo, se je želel učitelju Weisenba-chu zaradi tega opravičiti. Učitelj pa mu je, ker ga je zmotil pri igranju klavirja, pritisnil dve klofuti. Mlademu Ivanu pa se je to zdelo krivično in zabrusil je učitelju, da ga nima pravice tepsti. To pa je učitelja še bolj razjezilo, tako da je skočil pokonci ter hotel še enkrat kaznovati »grešnika« za njegovo predrznost. Ta pa jo je ucvrl skozi vrata in po stopnicah iz šole, učitelj za njim, toda smola, na stopnicah se je učitelj prevrgel tako nesrečno, da si je zelo poškodoval nogo. Ivan je na svojem begu podrl še nekaj sošolcev. Ko je vse to povedal očetu in izjavil, da ne gre več v šolo, je moral oče posredovati, tako da se je potem vse dobro končalo. Kljub temu spodrsljaju pa ga je imel učitelj rad, ker je bil zelo dober učenec. Njegova otroška leta niso bila postlana z rožicami, saj je moral doma opravljati vsa dela, kar jih je kot otrok zmogel. Po končani osnovni šoli ga je hotel dr. Franc Kotnik vpisati na trgovsko šolo v Ljubljani. Zal je izbruh prve svetovne vojne to preprečil. Njegov sorodnik Matija Čas, ki je bil tedaj šef mezdnega oddelka v tovarni, ga je hotel vzeti v pisarno kot pisarniškega vajenca, pa je temu nasprotoval njegov oče, češ, kaj bo nosil to torbo na pošto in nazaj. Vzel ga je v obrat, kjer se je izuril za kladivovodjo pri raznih kladivih in »prešah«, kjer je delal do svoje, Ivan Petrač Kot mlad fant je moral leta 1917 k vojakom. Najprej ga je pot zanesla v Celovec k 7. pešpolku. 2e prvi dan po prihodu v kasarno si je namislil neko bolezen, ki je pa v resnici ni bilo. Trajalo pa je le osem dni, preden je zdravniška vojaška komisija ugotovila, da mu nič ne manjka. Takoj so ga z neko skupino študentov in profesorjev, katerih dokumente je prevzel, poslali v kasarno v Hartbergu blizu Gradca. Imel pa je zopet srečo, da ga je oficir, kateremu je izročil dokumente, vprašal, če pozna dr. Franca Kotnika. Odgovoril je, da je njegov sorodnik. Brez kakršnekoli vojaške izobrazbe so ga dodelili v vojaško skladišče. Po dveh mesecih pa so prišli na to, da mora to vojaško veščino le obvladati. Njegov polk so poslali nazaj v Celovec, njega pa so pustili v Gradcu na vojaškem izpopolnjevanju. Po dveh mesecih so ga poslali na fronto na Piavo. Tu je ostal do konca vojne. Imel je srečo, da ni bil niti enkrat ranjen. Ob zlomu monarhije se je peš podal s fronte — pot je trajala nekaj dni — do Trbiža, od tod pa z vlakom skozi Beljak do Celovca. Tu so vsem vojakom pobrali vojaške stvari. Z naslednjim vlakom se je odpeljal proti Guštanju. Ker v vagonih ni bilo prostora, so se vojaki spravili na strehe. Nevarno je postalo, ko je vlak v Holmcu peljal skozi predor. Vsi so polegli, da jim ni odtrgalo gla- ve. Imel je smolo, da vlak v Guštanju 18 hotel obstati, ampak se je ustavil še^e'! Dravogradu. Peš je končno le prijadra1 domov. Bil pa je le tri dni doma, ko g* je Rajko Kotnik nagovoril, da je po^8 borec v Malgajevi četi. Tu je skrbel za N8' no. Doživel je v tej četi marsikaj, Pr* je celo do Smarjete v Rožu! Tu ga je ®°' vražnik že skoraj ujel, saj so bili obkolF ni. Da bi se rešil iz obroča, se je po skraj' nem robu Drave umikal, skrit za grffl0''' jem, po vodi do Miklavchofa. Njegovi & ga že imeli za izgubljenega, ko se je na' enkrat čil in zdrav zopet pojavil. Bil r tudi v Velikovcu, na Svinji planini, Dje šah, na umiku pa je prišel celo do Moz11 ja. To njegovo vojskovanje je trajalo ^ mesecev, nakar se je vrnil domov. Todas vedno ni imel miru pred vojaščino. ta 1920 so ga ponovno vpoklicali k voj8 kom, in sicer v Zaječar, kjer je kot kub81 moral služiti še šest mesecev. Tu je SP0-znal tudi nekdanjega lastnika Rimski ga vrelca — Nešiča. Ob njem se mu je F tem prav dobro godilo. Poleg službe v jeklarni je delal še J posestvu ter imel do leta 1945 tudi g°s® no. Pri Petraču si vedno dobil najbolj! in »nekrščena« vina. Zato je bil tudi Pr' V: cev, pa tudi ni podjeda, od hudega soS1 — Priložnost greh dela. t; — Pitni bratje v mladosti, siroma^ ^ svatje v starosti. — Eno leto je dolgo, veliko jih pa hit(‘ ct in in g. j — Kdor je in pije, kot je prav, bo go živ in vedno zdrav. — Kdor ne pomisli prej, ko stori, sto v žalost zaleti. — Ce ravno revež sim sromak, saj je moj sosed tudi tak. Veselo vendar še živiva, ker preveč si ne želiva. petdeset let Mg. dr. MED. JANKA SUŠNIKA od i!SOko *ZP0<^ Uršlje izvira njegov rod, koder je deda grof pregnal v dolino pa prej v svet za kruhom. Domača zemlje Je bila močnejša in nam je vzgojila vrsto C? v w Sušnikov. nist*111*0 umetnik, predvsem pa huma-s • Izrazit čut za vse, kar je lepega, ima, * slikarski in literarni talent. Morda so e vojne strahote tiste, ki so ga napotile Medicinsko fakulteto. Pomagati, ozdra- ...’ obrisati grozne pečate norih dni nabija. Dr. Janko Sušnik so bili takrat naši študentje, to-KlUKridni pri študiju in aktivni v svojem ^ u koroških študentov pa pri kultur-Prireditvah v domačem kraju. Potem (po diplomi) delo v domačem kraju; nemalokrat cel dan, pa še ponoči. V dežju, soncu in snegu smo ga srečevali na tistem zgubljenem biciklu, z zdravniško torbo v roki. Človek, ki nosi s seboj up. Ves čas pa je dr. Janko Sušnik rasel ob železarni in nikakor ni naključje, da ga je priklenila nase. Nemirni duh, žeja po vedno novih spoznanjih in znanju ga je usmerila v to našo zakladnico, v pogoje dela in zdravja delavcev. Stalno usposabljanje ob delu — doma in na tujem, je potrdilo njegove misli in mu nudilo nove možnosti. Preprečiti je smotrneje kot zdraviti! Revolucionarno je bilo to in dosti jih je, ki še danes niso doumeli globine te ideje. Dr. Janko Sušnik je zgrabil resno in trdo delal. Danes imamo DMD, ki je v slovenskem in jugoslovanskem merilu pojem. Tu se specializirajo medicinci dela, sam Janko Sušnik pa že deset let predava na fakulteti v Ljubljani, objavlja literaturo, ocenjuje in sodeluje pri pisanju učbenikov. V dispanzerju se ne ukvarjamo s teoretično znanostjo, pravi sam. Ugotavljanje zmožnosti za delo je nujno potrebno, to ugotavljanje pa je mogoče samo z obremenitvami, ki so podobne tistim na delovnih mestih in seveda z aparaturami, ki so take meritve sposobne opraviti v ambulanti in na delovnem mestu. Ob svojem delu je bil Janko Sušnik do 1968 še direktor Zdravstvenega doma in tisti čas smo dobili na Ravnah nov zdravstveni dom. Zdaj je že premajhna, ta nekoč »prevelika« stavba, in spet potrjuje njegovo daljnovidnost. 50 let življenja in 25 let dela v domačem kraju — dva čudovita jubileja praznuje dr. Janko Sušnik. Pričakujemo, da ju bo kronal z doktoratom znanosti. In najbrž tudi to še ne bo zadnja stopnica sle po znanju in praktični uporabi tega znanja. Čestitamo! Vodja TOZD ZD Ravne dr. stom. Franc Ivartnik Mi SMO DOVOLJ OBVEŠČENI? I J} V h Izmed najmanj rešenih vprašanj j. ^ Sl družbi zadeva delovno usposabljanje ; V;> |n težje duševno prizadetih ter v° težko duševno prizadetih otrok, 110 tako pa tudi vključevanje duševno ^adetih oseb v delo (in varstvo). *Wjftlerno> težje ali težko duševno priza- ! ^st'6 otrok, katerega duševne sposob- 1 S° Pren^z^e’ ^ se lahko uspešno if »k raževal in vzgajal na osnovni šoli (ali 1 °t)ni osnovni šoli«), V ž6l žr°ki duševne prizadetosti so lahko 0 različni: Poškodbe, bolezni ali pretresi mate-ed nosečnostjo; — poškodbe med porodom ali poškodbe, ki so neposredna posledica težavnega poroda; — bolezni oziroma možganska obolenja (meningitis, encefalitis, vročinski krči ipd.); — poškodbe možganov (padci, udarci — npr. v prometnih nesrečah itd.); — dednostni faktor; — genske spremembe. Žal znanost danes lahko odkrije dejanske vzroke duševne prizadetosti le pri 45 odstotkih duševno prizadetih otrok, vzroki za 55 odstotkov duševne prizadetosti pa so še neznani. Tak otrok se lahko rodi tu- di popolnoma zdravim staršem in v zelo urejenih družinskih razmerah. Izobraževanje in vključevanje v delo lažje duševno prizadetih oseb je že primerno rešeno. Ne moremo pa tega trditi za delovno usposabljanje zmerno in težje prizadetih in varstvo težko prizadetih, čeprav je delovno usposabljanje in varstvo v vsakem primeru smotrno, saj se usposobijo: — zmerno in težje duševno prizadeti otroci za delo v DPP (delavnicah pod posebnimi pogoji), nekateri (približno 5 odstotkov) — pogoj je, da niso dodatno moteni ter da imajo urejene družinske razmere — pa tudi za delo v delovnih organizacijah (predvsem za opravljanje raznih pomožnih ali transportno-nakladalnih del ter za enostavna dela v skupini delavcev; storilnost se lahko približa poprečni storilnosti); — težje prizadeti otroci za delo v DPP; — težko prizadeti otroci lahko pridobijo nekatere osnovne higienske navade, navade hranjenja, delno oblačenje idr. Seveda se lahko zmerno in težje duševno prizadeti otroci delovno usposobijo v taki meri le, če jim to dovoljujejo tudi njihove telesne in druge sposobnosti. Če ugotavljamo še njihov ekonomski učinek v delavnicah za delo pod posebnimi pogoji, znaša njihova storilnost okrog 30 do 40 odstotkov poprečne delovne storilnosti delavca. Duševno prizadete osebe (in otroci) so upravičene in morajo biti deležne pravilne obravnave in usposabljanja glede na stopnjo svoje prizadetosti. Tudi tak človek mora biti aktiven, tedaj se počuti koristnega — in seveda je lahko koristen v Skladu s svojimi zmožnostmi, če mu to omogočimo. To pa je lahko le z delom in ob njem... Poglejmo še, kakšne so možnosti za delovno usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok. Usposabljajo se v dveh zavodih (v Črni in Dornavi), ki imata skupno zmogljivost (samo za usposabljanje) 250 gojencev, ali pa v oddelkih delovnega usposabljanja. Žal ni na voljo podatkov o tem, koliko duševno prizadetih otrok je vključenih v delovno usposabljanje in koliko ne, vendar pa po grobi oceni vsaj V* teh otrok ni nikamor vključena (ali pa je vključena v neprimerne ustanove). Še bolj kritično pa je stanje varstva težko duševno prizadetih otrok, saj jih sprejema le zavod v Dornavi (kapaciteta 140), ki ima preko 100 nerešenih prošenj, za še večje število kandidatov pa občinske skupnosti socialnega skrbstva prošenj sploh niso poslale, ker vedo, da jih zavod ne bi mogel rešiti. Osnovni vzrok, da družba ne poskrbi za določeno kategorijo svojih članov, je vsekakor neosveščenost družbe o potrebah teh članov. Ne moremo govoriti o tem, da slovenska družba s potrebami duševno prizadetih oseb ni seznanjena — žal pa je še vedno zelo veliko posameznikov, ki s tem niso seznanjeni (in tudi to je področje, na katerem bo potrebno še veliko storiti). Tudi organizacijske težave niso tolikšne, da jih ne bi mogli premostiti. V Sloveniji je (po podatkih iz leta 1976) dovolj kadrov, da bi lahko nudili delovno usposabljanje večini duševno prizadetih otrok. Tudi organiziranost društev za pomoč dušev- no prizadetim osebam je vse boljša. Novi zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb pa dajeta vse možnosti za idokončno ureditev problema duševno prizadetih oseb. Vzrok, da še ni več storjenega, je torej (?) v slabih materialnih razmerah, oziroma v pomanjkanju finančnih sredstev. Toda — ali v Sloveniji res ne moremo zbrati .sredstev za gradnjo novega zavoda namensko zgrajenega za usposabljanje in varstvo, ko pa vemo, da so štiri republike (in AP Vojvodina) taka sredstva že zbrale. Za konec samo to-le v razmišljanje: Noben človek nima pravice drugega zavirati v njegovem pozitivnem razvoju in ga obsoditi na stagniranje. Človek živi svoje življenje v družbi in za družbo, zato mu mora družba nuditi najboljše možnosti za njegov razvoj, sploh pa naša socialistična družba, v kateri je ČLOVEK osnovna vrednota in prvina. Dani Šipek Janko Praprotnik Niko Brumen Ajnžik VEC SOLIDARNOSTI vo priredijo v kakšnem oddaljenem zaselku. Tekmovanje gozdnih delavcev privablja precej obiskovalcev. Pri tej prireditvi sodelujem že nekaj let (prodajam kmečke jedi). Pri tem imam priložnost opazovati nekaj, kar se mi ne zdi prav. Kot sem že omenil, je ta prireditev kar dobro obiskana. Lani je nagajalo vreme, kljub temu je bilo tekmovanje gozdnih delavcev dobro obiskano. Opažam namreč vsako leto to, da so med obiskovalci večinoma domačini, to je Črnjani in Me-žičani z okolico in — tujci. Iz ostale Koroške regije je videti le malo znanih ob- razov. Kaj iz naše regije! Celo iz Mežiške doline vidiš redke znane obraze. Zakaj ne bi prirediteljev turističnega tedna spodbudili s svojim obiskom? Prav gotovo bi bilo zanje spodbudno, če bi imeli več obiskovalcev. V poletnih mesecih gremo radi kam na daljši ali krajši izlet. Ali ne bi bil ob taki priložnosti tudi izlet v Črno zanimiv? Mislim, da za marsikoga morje ni več privlačno, sicer pa, tudi po letovanju na morju še vsak lahko obišče Črno. V Črni je vsako leto v drugi polovici avgusta tradicionalni .Koroški turistični teden*. Letos bo že dvaindvajseti po vrsti. Pod pokroviteljstvom SO Ravne ga prireja in vodi Koroško turistično društvo v Črni. Sodelujejo tudi krajevna skupnost Črna, gozdarski obrat Črna, razna društva in številni krajani. Sodeluje tudi rudniška godba. Začne se v nedeljo s povorko, v kateri so prikazana razna kmečka dela, kakršna smo večji del že opustili, ali pa so jih opravljali samo še naši predniki. Tako lahko na okrašenih vozovih vidimo mla-tiče, mlačev s strojem na ročni pogon, te-rice, kovače, tesače, izdelovanje viter, žetev, zlaganje žita na ostrvi, štrajfanje, kuhanje oglja in še kaj. Zanimiva je ta manifestacija, saj prikazuje delo naših prednikov in le malo je med gledalci še takih, ki se lahko ponašajo, da so katero od teh del tudi sami kdaj opravljali. (Jaz se lahko.) Čez teden so v poznih popoldanskih ali večernih urah razne kulturne ali športne prireditve: nastopi raznih pevskih zborov, tekmovanje harmonikarjev, šahovski turnir ipd. Vmes je vsakokrat tudi kakšna razstava: lovska, čebelarska, ptic. Prav živo je cel dan v četrtek, ko je kramarski sejem. Pester program je tudi v soboto, ko je tekmovanje gozdnih delavcev v vseh disciplinah. Tisti dan so na razpolago kmečke specialitete, ki jih nudijo okoliški kmetje. Posebej zanimivo je tekmovanje predic, ki sledi isto soboto zvečer. Lani je to tekmovanje vodil popularni Marjan Kralj. Zaključek turističnega tedna je naslednjo nedeljo, ko imajo glavno prireditev lovci. Program in zaba- Lani so nekateri obžalovali, ker niso vedeli, da bo gostoval tudi Marjan Kralj. Prav gotovo bi šli, so rekli. Ali mora na tako prireditev v domačem kraju res vselej priti kakšna popularna oseba, da bi pritegnila ljudi? Mar ni spored na tej prireditvi dovolj zanimiv, privlačen? Obveščenost je tudi zadovoljiva, saj je na gosto plakatirano, objavljeno v tisku in radiu. Anica Kumer V POMLADNEM JUTRU iz nje iztisnejo vsaj najnujnejše za živlp nje. Na tej višini žito ne dozori vedno ^ včasih ga še nedozorelega zagrne sn$ zato je njihov edini dohodek — les. Iz razmišljanja jo zdrami oster žvižg gamsi. Našteje jih šest. Vedno je občud° vala te čudovite živali, in ko je kot šol®1 ka sanjarila, da se bo nekaj izučila, f sklenila, da bo vedno zahajala v planin0 življenje pa se je obrnilo tako, da se 1 omožila na kmetijo. V duhu se zazre v svojo prihodnost. h°; vsaka kmečka žena bo tudi ona garala 01 zore do mraka. Prihajali bodo otroci 111 skrb zanje ji bo rezala gube v obraz. Iv na melodija bo otroški smeh, njihov jok'' njena bolečina. In ko bodo odhajali, bo l' vsakim žalovala, kot bi ji trgali srce. Z mi bodo šle njene misli, kamorkoli jib J zanesla pot. Srečna bo, če bodo našli sre01 kot jo je našla ona. Tako jo bo dom z vsemi vezmi prikl^ nase. Ali bo kdaj našla čas za počitp Njena zabava bo kratek nedeljski spren po polju, ko ji ne bo treba vzeti v P grabelj ali motike. Zdrzne se. Vse preveč je sanjarila ' sonce se že nagiba k poldnevu. Z več s#* ni zasliši zvonjenje, ki naznanja pold° Med vsemi najlepše zvoni zvon tisoč stare cerkvice sv. Ane. Vstane in se še enkrat ozre okrog Uršlja gora na vzhodu, na jugu pa Ol5e' Morda mi bo kdo očital, da agitiram zato, ker imam pri tem svoje račune. Pripominjam, da sem do sedaj še vse prodal in zaradi tega v tem pogledu nimam večje želje. Krajani! Pridružimo se drugim in množično obiščimo Črnjane! Iz solidarnosti. Pa brez zamere in na veselo svidenje avgusta v Crni. Če bomo zdravi, seveda. in ponosna Raduha, ki se še poleti p0®* ša z nekaj krpami snega. Nad dolino Meže se kot siva prep*f vali plin in uničuje še tisto malo želel® ki še obstaja. Ko se vrača, zavije še do napol razp" le pastirske koče. Ob steni stoji malj pograd, na katerem se odpočije le še & ki mimoidoči lovec, v kotu pa sajasto ® njišče, na katerem že nič koliko let ni' prasketal ogenj. Družbo mu dela v<> ’ zarjavela ponev in razsušena, črviva » lida. Vzame jo v roke: »Le koliko des° letij je služila pastirjem,« pomisli. Let® leta se je v njej penilo ovčje mleko, k1' bilo najokusnejša hrana pastirjem, P° žgancev in polente. Za sabo zapre škripajoča vrata ifl. otožno zazre po obširnih pašnikih. izumrli so. Nič več petja zvoncev in w |5( Rodi se čudovit dan, ko se odpravlja na Peco. V tem lepem jutru se želi zaužiti miru, ki ga je tako zelo potrebna. V samoti jo postane skoraj strah ob pogledu na sledi jelena in divjega prašiča in z grozo pomisli na medveda, ki se večkrat klati tod. Gre s koprivske strani, tu je svet lepši in bolj poraščen, ter je ponekod še kar gost in temen gozd. Utrujena od dolge poti se pod vrhom zlekne v mehak mah, okrog nje pa kot morje valovi cela planjava resja. V dolini je že zdavnaj odcvetel, tu pa cvete šele sedaj. Tudi sleč še zeleni, zacvetel bo pa šele julija. Vzravna se — pod njo leži med ozko sotesko stisnjena dolina Koprivne. Razširi se šele pri tisoč metrih višine, še nekaj kmetij in že je tu meja z Avstrijo. Po njenih strmih rebrih so posejane samotne kmetije. Ljudje so se zagrizli v zemljo, da kanja živine, nič več ni prešernega vP pastirjev. Napredek in razvoj sta pr o® tudi na najbolj oddaljene planine. Polna spominov in doživetij se vP Dolina pod njo je že zavita v mrak, le ■ hovi planin še žarijo v zahajajočem so IZREKI Pri izbiranju žena, kot v vojnem nu, pomeni ena sama napaka nepopf8 ljiv poraz. ^ MIDDLETO' Ljubezen žene je napisana na vodi, na zvestoba izpisana v pesku! William E. AYTOt^ Zene nikdar ne vidijo tistega, kat | 11 nje storimo; vedno vidijo samo tisto, ^ sar ne naredimo. » Georges COURTELl^ ^nata Picej KRIŽEM KRAŽEM PO EVROPI In tako smo odrinili; Irena, cela kompozi-•Ja vagonov in jaz. Priznam, da je to rahlo ^navaden začetek, zato dodajam kratko obutev, da bo jasno, o čem bom pisala. Ko se vit + a C*va’ ki Imata zelo ali celo preveč raz-b trinajsti čut za potovanje, je jasno, da se sta pogovarjala o — potovanjih. Tako sva srečali Irena in jaz nekega strašno sive-« zimskega dne, ko smo se na plesnih vajah ^ *Pravljali za maturantski ples. Zdaj sploh ni , Pomembno, katera se je prva domislila, a ne bi bilo slabo, če bi jo poleti skupaj uda-1 Po tirih. Zakaj po tirih, boste takoj videli. No, končno smo res odrinili. Mislim, da je imela mami malce vlažne oči. Na srečo ni mahala z belim ali kakršnimkoli drugobarvnim robcem, ker bi mii bilo takšno slovo zoprno. Samo srečno je rekla in ta srečno mi še zdaj zveni v notranjosti. Ja, srečno! Srečo bova potrebovali. Ce bi jo lahko kupili, bi si jo morali priskrbeti mnogo več, kot sva potrebovali ribjih konzerv in paštet, klobas, pa kaj vem česa še, lepo spravljenega v nahrbtnikih. Ja, seveda najini nahrbtniki. Da bi naju videli! Mislim, da bi postali dobre volje, oh, smejali bi se. Saj sva se midve tudi — druga drugi. Ura je štiri popoldne, v kupeju same ženske in soparna vročina, da je joj. Najzanimivejši sta brez dvoma Nizozemki, ki naju prav do EINDHOVNA prvovrstno kratkočasita. Zanimivi sta zato, ker imata dobro razvito nagnjenje do istočasnih čustvenih stanj, navad ... Razumem, da ti ni naj lepše pri srcu, ko se po počitnicah vračaš domov, samo — da obema v istem hipu pritečejo solze, ki se nato tudi v istem trenutku posušijo, pa istočasen pojav rdečice, želje po cigaretih, sprehodih po hodniku — to je tisto, česar nisem takoj dojela. Ireni se je dogajalo isto, zato sva si tudi sami privoščili hkratne skoke na hodnik, da sva v miru potešili željo po smehu. V SALZBURGU se je končno ulilo in debela toča nas je prisilila, da smo zaprle okno. V kupe je zajadrala še samotarka iz Norveške in to je bil zadnji razburljiv dogodek tega dne. Sledil je namreč le še prehod čez mejo v Nemčijo, pa bolj površen carinski pregled in lahko sem zaspala. Utrujenost in izkušnje s potovanja pred letom dni (Holandija, Belgija, Nemčija) so me prisilile v spanec. Irena je odkrila v sebi strah pred zasledovanjem, zato se je zadovoljila z žalostnim pogledom v luno in nestrpnim čakanjem na roparje, morilce ali kaj podobnega. Mislim, da bere preveč kriminalk. Ko ne bi bilo teh zoprnih kondukterjev, bi mi bil vlak še veliko bolj pri srcu. Človek lepo spi, pa ti pride ta ščipalec kart in te še prav nesramno po vrhu, zbudi. Prvi hip niti ne veš, kje si, zato potrebuješ čas za orientacijo. Prav to pa tega kleščarja še bolj podkuri v produktivnosti kletvic. To je bilo prav, kar me je doletelo danes, v petek. Pa nisem niti vraževerna! Kolesa enakomerno meljejo v prebujajoče jutro. Zunaj leži ravna pokrajina, ki počasi preide v nizko gričevje. Med njim lenari Ren z živahnim rečnim prometom. Gradovi vzdolž reke, ceste in železnice so nemi spomeniki časa. Irena je videti neprespana, vendar zna dobro igrati, zato sva takoj dobre volje. Nimam pojma, zakaj ostali ženski svet v najinem kupeju ne premore v sebi kaplje življenja. Norvežanka skrbno rovari po svojem dnevniku. Morda je prav zdajle zapisala, da je preživela nekaj sto kilometrov s prav nemogočima bitjema. Kdo ve? Sicer pa je glavno, da se z Ireno dobro razumeva in prav presenetljivo nisva pozabili doma smisla za humor. Točno ob napovedanem času in ne tako kot pri nas — navadno s precejšnjo zamudo — ROTTERDAM. Ah, seveda! Pozabila sem povedati, da sva za začetek namenjeni k mojim prijateljem v Holandiji. Spoznala sem jih lansko poletje, ko sem tam preživela tri tedne neponovljivih dni. Zdaj je minilo že celo leto, vendar so lanski dogodki v spominu tako sveži, kot da bi včeraj spoznala Betty, Anjo, Jana,... pa ribolov na reki s celo kolonijo mlinov na veter, kolesarjenje v dežju na predpotopnem kolesu, na katerega zaradi velikosti niti nisem mogla sama splezati, »robin-zoniada« na nekaj otokih v Severnem morju, ... Zdaj, ko sem spet tu, se mi zdi približno tako, kot da potem, ko sem prelistala An-dersonovo pravljico (te so mi bile že od nekdaj naj ljubše) do konca, spet odprla prvo stran in še sama stopila na sceno. ROTTERDAM mi je že do podrobnosti znan, zato se tu ne ustaviva. Po enourni vožnji sva v RIDDERKERKU — torej na »pravem cilju«. Jasno, da je sprejem enkraten. Proti večeru se zapeljeva nazaj v ROTTERDAM in doleti me čast vodiča. V nakupovalnem centru obrneva domala vse, na tekočih stopnicah do podzemne železnice se hladiva, končno pa se lotiva fotografiranja. Sva na lovu za kar se da neobičajnimi motivi, zato je povsem razumljivo, da naju mimoidoči opazujejo bolj radovedno, kot dovoljuje nauk o lepem vedenju, ko se postavljava — v pozo. Irena se skoraj polomi, ko se zbaše v najnovejši model stola za počivanje na pločniku razstavljen je pa po mojem mnenju še najbolj podoben kletki za papagaje, pritrjene na prožne vzmeti. Preden Renata in Irena jaU! ?' starosti imajo, oziroma imamo, di-'ožn itl ^tu ljudi, pokrajine, trenutke, ki dajo živ-treL)u dodatno vsebino... Pa saj mi sploh ni »pQa naštevati. Ko marsikdo izmed nas — 5kaHPrefnih(< Slovencev — grmadi vase na ha«v , cigaret in na litre alkohola, ga tudi cav eckrat ne vprašamo po vzroku takega tjee n^a’ vsekakor pa ga najbolje razumejo I975 vi, »sopivni kadilci«. Sredi julija leta ko ’ je bilo že precej jasno, da bova lah-V^esničili najino takrat največjo željo, »a aV* so z neverjetno naglico deževali drug 0je raSega, tako da sva komaj uredili še zad-pare Vari. preden sva 24., to je bil prav so-četrtek na celovški železniški postaji, Se da bi kar najbolje videli Dam in hipije, s Vs°d pa je nepogrešljiv fotoaparat. Končno B Pfimaje Irena, ki se od utrujenosti le še Y *Wižno drži na nogah. Med tem ko nabira Po« Za P°t do železniške postaje, skočim na Si °’ kjer srečam dva Ljubljančana, ki pri *encu »Poste restante« zaman sprašujeta po ki naj bi prispela na njuno ime. Seveda šklepetamo, tako da Irena že skoraj umi-ko nestrpnosti, ko se vrnem ponjo. Ko “fteno dvigneva sidro, ostaja za nama ved-[. ,y°č in več ljudi, ki so s hladom vred pri-, k na ceste, dolgočasne lajne, mehka glas-teju* barov in restavracij, nahrbtničarji, ki s 1» hi tovorom vred iščejo prenočišče, polici-Pop3 °bhodih, počasni tramvaji, avtomobili s Sel2io hitrostjo ... Mrak lebdi nad mestom in , Počasi, a vztrajno zažira v ozke ulice, trge, aPale, (ja^e upoštevamo, da je sreda najbolj storilen r a v tednu, tudi razumemo, zakaj so nama Hi«?0 ta dan dovolili ogled največjega prista-‘tn n na svetu — ROTTERDAMA. Res sva srečo, da so nama prijatelji, pri katerih 5 Vava že vse te dni, omogočili še to. 2e ob hipri ziutrai sva s »hišnim gospodarjem« kre-°Pr ^r°N njegovemu delovnemu mestu. Danes st a,vlja preglede pri varnostnem delu v pri- v Pišču, kamor naiu ie vljudno povabil. Ta- ko {k, Ze zjutraj krenemo po reki Maas navzdol. p0,etlem°? Da, na krovu prave male jahte sta V eS nas treh še en kontrolor in kapetan. skr^ar iahtin videz vara. V svoji notranjosti ,.1Va ta lupina vse mogoče aparature od ra-sQ Ja do telefona, skratka, prav takšna je, kot ka,vsi Policijski oz. carinski čolni. V primeru k0 nY. nesreče pri delu v pristanišču mora ls>ja nemudoma pripeljati na kraj nezgo- de, zato temu ustreza tudi hitrost. Tako se zdaj vozimo po izredno širokem rokavu reke, ki ima vzdolž spodnjega toka — od Rotterdama do HOEK VAN HOLLANDA — več pristanišč. Najstarejše je BINNENHAVEN 1878, ki mu sledi kopica drugih. Med njimi je zrasel PETROLEUMHAVEN. Oljna rafinerija se je razvila v največjo kapaciteto 35 milj. ton. Mimo nas leze zdaj tovarna toaletnega mila pa različne kemične industrije, ladjedelnica ob bokih zasidrana čezoceanskih glomaznežev, ki vsaj v meni vzbujajo spoštovanje. Komisija nas za približno pol ure pusti same in v tem času nama kapetan postreže z jedačo in pijačo. Mornarji so seveda radovedni. Slonijo na ograjah, žvižgajo, pojejo, tu in tam pa se pojavi še kakšen daljnogled. In že zdrvimo naprej. Na sredi toka pomagamo nemški jahti, tako da jo privežemo za naš čoln in jo povlečemo do obale, ker ji je odpovedal motor. Ob MAKAURA MARU iz Osake, MISTER MI-CHLU ali PROTAM WAALU — 30 m visoki ladji, kjer je prostora za 3 nogometna igrišča se počutim kot v orehovi lupini. Sonce je bolj in bolj neusmiljeno, grla pa temu primerno suha, zato kapetan poskrbi za vzpostavitev novega ravnotežja z odlično limonado. Dan veliko prehitro mine. Zvečer sva preživeli s prijatelji, ki sva jih spoznali v preteklih dneh v Ridderkerku. Nameravali smo na ples, bili pa smo razočarani, ker nikjer nismo našli niti enega samega plesišča. Vse lokale, ki bi ustrezali našim gostilnam, imenujejo tod bari. V njih vrtijo glasbo, ki pa pride do pravega izraza šele ob sobotah, ko Nizozemci zaplešejo, sicer pa je povsod bolj žalostno. Ker smo imeli avto, smo sklenili, da si ogledamo Rotterdam ponoči. Mestne vpadnice so povsod osvetljene z oranžnimi svetilkami. Cestna pentlja, z ne vem kolikimi nadvozi in podvozi, ki jo prevozimo, še preden zapeljemo na orjaški družni železni most tik pred mestom, pa je še dodatno osvetljena z žarometi na visokih betonskih stebrih. Zapeljemo še v predor pod reko Maas in spet smo v soju oranžnih luči. 185 metrov visoki Euromost na drugem koncu predora je ves v »rdečem«. Po kratkem križarjenju po ulicah, polnih nočnih sprehajalcev, se znajdemo v pristaniški četrti. Sprejmejo nas temne ulice, puste in povsem razkopane. Povsod ležijo ostanki cevi in drugega gradbenega materiala. Peš jo mahnemo po za silo osvetljeni cesti naprej. Pojavijo se prva okna — izložbe, za katerimi sedijo dekleta v črnih, vijoličastih, rdečih prozornih oblečicah in čakajo na odjemalce. Verjetno zaradi rutine v njihovih očeh ni nobenega življenja več ... Ko se kupec pojavi, se zavesa zagr- ne ... Dekleta, ki v kratkih krilih stopicajo po pločnikih od vogala do vogala, so vidno ljubosumne na vsako žensko, ki jim pride nasproti. Tudi nama niso prizanesle, ko sva to preizkušali na lastni koži. Moški del naše družbe se je oddaljil za nekaj deset korakov, medve pa sva jo mahnili sami naprej. V minuti sta se nama približali dve dami, ki sta naju z visokih petnih podstavkov nič kaj prijazno ogovorili, ko sva obstali pred neko zaprto beznico. Seveda nisva ničesar razumeli, medtem so se nama prijatelji že pridružili in odstranili smo se z nevarnega območja. V naslednjih dneh sva z Ireno doživeli še kup zanimivosti. Cel dan sva posvetili kolesarjenju, saj je pravi užitek, ko takole dirjaš po asfaltnih kolesarskih stezah, speljanih ob kanalih ali pa sredi polj. Na enodnevni izlet sva se odpeljali še v Belgijo. Čeprav na meji ni bilo carinikov, niti prehod v drugo državo ni bil nikjer prikazan, se je razlika med obema deželama pokazala takoj. Hiše so postale puste, podobne druga drugi, vrtovi brez bajnega cvetja, okna hiš pa hladna in brez zaves. V ANTWERPNU naletimo na pravo zakladnico puščobe. Sprašujem se, čemu na tisoče televizijskih anten. Tolikšne gostote tovrstnih naprav pa res še nisem videla. V BRUSLJU izstopiva na centralni postaji, ki je pod zemljo. Preden prideva na svetlo, kar petkrat zgrešiva pot oziroma tekoče stopnice. Na informacijah naju napotijo na tramvaj, s katerim po približno polurni vožnji skozi mesto priropotamo do Atomiuma. Le-ta je zgrajen iz devetih krogel s premerom 18 metrov. Mogočno kipi kvišku, nad zeleno okolico parkov, nasadov cvetja ter vodometov. Razumljivo, da želiva priti čimprej v notranjost. Vročina je še vedno neznosna. Z dvigalom sva v nekaj sekundah v najvišji krogli, s katere je čudovit razgled na vse mesto, ki se blešči v soparni meglici. Potem obiščeva še druge krogle, kjer je pravi raj za kemike, fizike, tehnike, meteorologe, astronome,... Nobelovi nagrajenci so tod napisani in naslikani skupaj s svojimi dosežki. Zal sva s časom izredno na tesnem, zato je ogled bolj bežen. Po tekočih stopnicah se prevažava iz krogle v kroglo, dokler iz zadnje ne greva peš, po stopnicah do tal. Za tem atomskism gigantom se odpraviva proti veliki hali v ozadju. Ze od daleč opaziva, da je povsod polno mladih s kitarami in drugimi instrumenti. Dolgin iz skupine pred vhodom je izredno talentiran, kar se tiče igranja na dve navadni kuhinjski žlioi, primerno ukrivljeni in speti z elastiko. Preden sploh utegnem kaj vprašati mi nekdo že potisne v roko prav takšno čudo. Po približno petih minutah sem bila že za silo sposobna spremljati skupino s sedmimi kitarami. Ko za trenutek prenehamo igrati, končno izvem, da je v veliki zgradbi z več dvoranami Evrofest 75 — shod mladih in manj mladih z vseh vetrov, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Tokrat pa so prvič zbrani na neke vrste seminarju. Stvar je postajala zanimiva, zato sem se odpravila v največjo izmed dvoran, kjer so že pred začetkom ležali obiskovalci na spalnih vrečah, ležalnikih ali pa so sedeli na tleh. Tudi z Ireno sva sedli. Seminar se je začel z nagovorom, ki mu je sledila himna in nato pridiga. Nekaj sem razumela, še več ne. Po dvorani so doneli zvočniki, pod katerimi so bili v skupinah zbrani različno govoreči ljudje, kajti »glavni« govor so sproti prevajali v vse mogoče jezike. Sedim pod angleškim zvočnikom in soseda na levi mi ponudi svojo knjigo z besedilom. Zaradi himne vstanemo. Ko spet sedemo, nemoteno opazujem fanatično zaverovano množico, opremljeno s fotoaparati, kamerami in magnetofoni. Moja soseda si poleg tega še nekaj zapisuje. Ker naju priganja čas, ne moreva ostati do nastopa neke glasbene skupine. V mestu pojeva ribje konzerve, okrogel natakar pa nama po nekaj neuspelih prošnjah le privošči skoraj cele pol litra navadne vode, in to zastonj ... Na trgu sva se zamudili še s poslušanjem godbe na pihala, ki je izvajala moderne priredbe klasičnih del. Vsega je enkrat konec, danes se končujejo najine počitnice na Nizozemskem. Vlak neutrudno brzlja na jug. Kar štirikrat prestopiva, preden sva v CALAISU v Franciji. Zdaj je vlak tako nabit, da še na hodniku komajda stojiš in dihaš. Okna so zaradi vročine odprta, zato mi prepih tuli po ušesih, ki jih zaman skušam obvarovati s kavbojskim klo- bukom. Vožnja čez Rokav naju je stala zaradi Inter-rail karte precej manj kot ostale potnike. Podpisali sva se Immigration act, da nama potem pri prihodu v Anglijo ni bilo treba predolgo čakati še na to. Težko si mislite, kako tečni so Angleži, preden koga spustijo v svoje kraljestvo. Hočejo vedeti prav vse, kdo in od kod si, kam greš, h komu, zakaj, za koliko časa. Nemogoče!! Kakšna je bila vožnja od DOURA na drugi strani Rokava, do Londona, ne vem več. Utrujenost, lakota in žeja so pripomogle k temu, da sem zadremala, takoj ko sem ugotovila, da sedim v pravem vlaku. Irena pa je bila moje pravo nasprotje. Kar poskakovala je od sreče, da je spet v Angliji in da bo že čez nekaj ur videla lanskoletne prijatelje. Končno sva le prispeli v angleško prestolnico. Moj prvi vtis — mesto kot vsako drugo, pozneje ugotovim še to, da je precej živahno. Vendar kmalu spoznam, da vsa stvar ne bo tako rožnata, kot je najprej kazalo. Na ladji nisem menjala denarja in zdaj sem povsem brez denarja, brez funtov mislim. Ireni žvenketajo po žepih ostanki lanskih penijev, kar je precej premalo, da bi kupili karto za podzemno. Do njenih prijateljev je skoraj celo uro vožnje s podzemno in te poti več ne zmoreva peš, pa še s tem težkim tovorom povrhu. Odločim se za edini izhod, ki ga trenutno vidim — Yauth hastel. Ravno premišljujem, kje naj ga najdem, ko mi dolgolaso bitje na peronu potisne v roko reklamno brošuro GRE YFRIARS HOSTLA. Jasno, da sem resen interesent, zato dolgolasec vljudno pove, da ima prevoz do tja zastonj, oziroma da čaka kombi, ki vozi mlade popotnike od postaje do ho-stela, že pred železniškim poslopjem. Irena me spremlja do kombija do katerega mi pokaže pot dolgolasec, ki potem še pritrdi moj nahrbtnik na streho. Počakamo še nekaj minut, da je avto natlačen, nato pa zavozimo po londonskih ulicah, seveda po levi strani, čemur se zlepa ne morem privaditi. Nehote zadržim sapo in se dvignem, kolikor mi to prostorska stiska dopušča, ko izza ovinka pridrvi vozilo po desni strani. Irena je še vedno z nami, vendar se pred vrati yauth hostla poslovi. Jutri dopoldne bova skupaj odšli k njenim prijateljem na FINCHLEY, kjer se nameravava utaboriti za nekaj naslednjih dni. Ko stojim pred prijavnim okencem, mi je rahlo neprijetno, ker ne vem, če bodo zahtevali plačilo vnaprej. Seveda je ta strah čisto odveč. Dobila sem sobo z žimnico, saj sem predvidevala, da bo to ceneje kot soba s posteljo in nisem se uštela. Soba je bila prav prijetna. V njej so bile celo zavese in tekoča topla voda, kar je sicer prava redkost. Seveda pa je trajalo več kot pol ure, preden sem sobo našla. Marku iz Luzerna se moram že zahvaliti za prijazno pomoč pri iskanju sobe, saj je bila le-ta v zadnji zgradbi; celoten hostel obsega celo levo polovico ulice in ga sestavlja več poslopij. Dve Finki sta že spali, ko sem prišla, trenutek za menoj pa je na smrt zaspana pricokljala še Francozinja, to pa je bila tudi vsa »posadka« naše sobe za to noč. Ker je prejšnja utrujenost v meni naenkrat splahnela, sem poiskala družbo v pritličju. V televizijski sobi z barvnim aparatom je takšna gneča, da še komar ne bi mogel brezskrbno letati okrog, zato si lahko mislite, kako smo se dušili mi, ki smo malo večji od komarjev. Ne vem, ali je soba večkrat premajhna ali pa je nas nekajkrat preveč. Ker nočem več biti sardina, se mi nekako posreči pritrkljati se skozi »odprtino«, ki je imela namesto vrat »zamašek« iz ljudi in so bili začepljeni bolj kot pivo in coca cola v pločevinkah, ki so jih prodajali na hodniku. Na srečo je v glasbeni sobi več zraka. Zvrnem se v naslonjač, od nekod se vzame Mark s še dvema prijateljema in začne se živahen pogovor. Fantje me na vsak način želijo prepričati, da bi šla z njimi jutri na Škotsko iskat pošast v jezeru Lochness. Seveda sem nad predlogom zelo navdušena, vem pa, da Irena ne bi soglašala, zato se proti jutru poslovimo. Naslednjo noč dočakam že v drugačnem okolju, in sicer pri Ireninih prijateljih, ki mi priredijo prav prisrčen sprejem. Naselim se v eni od dveh dnevnih sob, ki jima ne morem določiti stila. Moja rezidenca je živ primerek muzeja: trije fotelji, vsak drugačen, dve mizi, seveda različni, da ne govorim o omarah, niti o preprogah in kožah, pa o slikah,... Ja, postelje pa ni — spim v spalni vreči na kožah, kar se mi zdi dosti bolj imenitno od Irenine velikan- ske postelje, ki je kar za nekaj številk prevelika zanjo. Naslednji dnevi so tipično angleški. Ne vem, o čem, naj najprej pišem. Spoznala sem toliko stvari, da ne vem, ali naj pišem o prvem srečanju v živo z angleškim humorjem, ali morda o nemogoči pedantnosti, varčnosti, ... ki so me že v prvih urah zadeli v živo. Pravzaprav mi je grizel živce njihov humor le v nočnih urah, ko so sosedje tako navdušeno spremljali nočni TV program, največkrat kavbojke, da sem poleg streljanja, pokanja in konjskega topota nehote naredila začetniški tečaj otočnega šaljenja, ki mi žal niti slučajno ni blizu. Varčnost se je pokazala predvsem pri večerjah, ki pa jih nisva mogli kar tako preskočiti, saj sva bili po celodnevnem »delu« na vlakih zvečer pošteno lačni. In kaj ti potem pomaga takle atomski toast, pa če je poleg še ne vem koliko vrst marmelad, s še večjim številom barvnih odtenkov? Danes pa v hladilniku ni bilo niti mleka, zato sva bili prisiljeni, da si ga sposodiva pri sosedih na začetku ulice, ki so ga pozabili spraviti na varno. Pri tej akciji seveda sodelujeva obe. Ura je že dve zjutraj in nikjer žive duše. Praktično, da mlekarji postavljajo steklenice kar pred vrata ali na vrtove. No, pa saj bova mleko jutri vrnili — seveda, ko bodo odprli trgovine. Današnji dan je bil izredno naporen. Bili sva na kopanju, izbrali pa sva Atlantik. Sprva sva nameravali v BRISTOL, ko pa sva bili tam in je bilo tako vroče, da se mi je koža prilepila h kavbojkam, in so ljudje okrog naju, seveda iz senčnega zavetja, ugotavljali, da je to najtoplejši dan v zadnjih sto letih, sva ugotovili, da tu ja sploh ni morja. Treba je bilo naskočiti naslednji vlak in čez pol ure sva bili pri vodi. WESTON SUPER-MARE je prav simpatično mestece, ki se ob lepem vremenu prav zapeljivo sonči ob — ja, ob morju bi morala tu napisati, vendar mlaki, ki klokotajoče liže kilometrsko obalo, res ne morem tako reči. In Irena je tako opevala angleško obalo, ko sva se spopadli s holandsko mivko! Zdaj ima svojo iskrivo, kristalno čistočo!! Ko sva si opomogli od razočaranja (Irena je medtem ugotovila, da je čisto morje na jugu, in ne na zahodu, kjer sva zdaj), sva se počili na vlažno zbito in umazano vlago. Irena je od utrujenosti takoj zaspala, jaz pa kljub krokodiljim kapljam znoja nisem mogla v penast kakao, kamor so prav z navdušenjem lezla prepotena telesa teh revnih Angležev, ki sploh ne vedo, kaj je morje. Jasno, da Irena ni vzdržala pri spanju in tako je šla proti morju, oziroma bolje povedano, za morjem. Bila je oseka in to tako močna, da se je morje potem, ko je pri- šla nazaj, umaknilo za dobrih 100 m. Za nji® pa je ostalo zdruzasto blato, po katerem 30 brodili kopalci. Res me je domala pobralo, *° se je Irena vrnila. Na mojo sopotnico je sp3' minjala le še barva oči, vse ostalo od las 30 kopalk in kože, je bilo zamazano sivo, rjav3; na noge pa so se lepili do kolen segajo® »škornji« blata. Zenska sploh ni vedela, kak*' na je, zato tudi ni razumela moje prepadenostt Poslala sem jo pod tuš v kopalnice, ki so zgr3' jene ob obali, a se je vrnila, češ, da zaradi P33' obilne količine umazanije ne more noter. T3' ko sva nekaj časa tavali po obali in ugotaV' ljali, da imava zadnji vlak proti Londonu če* pol ure. Irena je iznajdljiva, zato se je me® nič, tebi nič — odločila, da se opere kar v zenu pred hotelom Atlantik, do katerega jek1' 10 lahko priti, pa še paznikov ni bilo nikjeL Res je prišla nazaj precej drugačne polti, f tem, da so po zvočniku pozivali, naj se j8" kdor je umazal vodo itd., itd., pa seveda P® bom pisala, saj tudi ne utegnem. Medtem sediva na vlaku teksaškega značaja in se Pr3_ zadovoljno smejiva, saj se nama je spet P®j srečilo zasesti mesto v hladilnem vagonu, ® je pravi balzam za pregreto telo. Na žalost P3 kaj kmalu ugotoviva, da sva v sami naglici® sreči, da je Irena končno spet brez blatne oP' loge, butnili na napačni vlak. No, se tudi z!°' di. Tako sva namesto v Londonu, izstopile SALISBURYJU. Bilo je pozno popoldne, veB' dar ravno prav, da sva ujeli zadnji izletni«® avtobus za ogled kamnov, tako sva imenov3' 11 pot v STONEHENGE, z vmesnim postankom v enem izmed naj lepših parkov, kar se® jih kdaj videla. Gre za WILTON HOUS® gradič, kjer je živela ena izmed žena Henn' ka VII. Zgradba sama je nekaj čudovite!3 okolje, v katero je postavljena, pa daje ^ lepši, skoraj pravljični videz. Seveda naju P1' so razočarali niti kamni, ob katerih moraš o3' biti spoštljiv občutek do nečesa neizrečene!3 Privlekli so jih baje iz 225 km oddaljene! PEMBROKESHIRA. Rabili pa naj bi za observatorij. To ni edini »obroč« skalnih blok3;' Še v sami Angliji jih je več — trije so tu ® najstarejšega so postavili 2200 let pred naš*Pj štetjem. Kamni so visoki čez 4 metre, na sre3 nižji kot na obodu. Najlažji tehta 25 ton, n«, težji 50. Kako so to težo prenesli tako daleč,3 res ne znam razložiti, pa čeprav sem prem®' ljevala o tem vso pot do Londona, kamor končno prišli ob 1 uri zjutraj. No, in, saj Pr3' vim, potem pa najdeš v hladilniku le toast, P nemogoče zelenjavne marmelade ... Jasno, da sva bili tudi v CAMBRIDGU 'j tu sva dočakali prvi dež, oziroma dežele, S" so hladni trenutki trajali le med nevihto, pa® ta je bila rahitičnega porekla. Sezuli sva co“ Stonehenge Tudi tu sva bili in iItla*'urantski čevlji so bili v drugi izmeni) j “°si podrsavali po odtočnih kanalih, kjer drsel droben curek prašne deževnice. Jasno S ie tudi, da si mesta nisem vtisnila v spo-'h zaradi tega prijetnega dežja, ampak pred-e>h zaradi množice collegov, ki jih je pravo slo morje. Imajo svoje grbe in imena. Ta-c . setn bolj natančno raziskala Emmanuel lia ^esus 'n Trinity colleg, v Fitzvvil- collegu pa sem se lahko še stuširala. Ne j1*1, kako se mi ,ie posrečilo odkriti kopalnico, o lo tam, kjer sem predvidevala vratarnico, naju je pregnal čas, da nisva bolj dol-občudovali izredno dobro založene tržnice, edvsem pa reke, na kateri so študentje žon-lrali z vesli. In če si že v Cambridgu, je pač p£av'i mačji kašelj, če obiščeš še OXFORD — av tako zasičen z univerzami. STnav er>kratno lep dan pa sva izbrali za jj^ttATFORD na reki Avon. Jutranjo jezo, ko tekiSe na Podzemni v Londonu nekajkrat za-preden sva končno pridirkali na PA-ON, sva že pozabili. Niti se nisva več So k na melanholične in zaspane Angleže, ki (p °o 9. uri ravno mleli v službo in delali ne-u goč dren na vsakem metru postaje. Po treh Dri Vožn->e med valovito pokrajino žitnih polj tai_Speva v Shakespearov rojstni kraj. Irena se Dre i vkrca na turistični čoln in do večera je sni krbljena' ^az pa odtovam po mestu, ki mu ip ?a ne najdem imena. Všeč mi je, ker je ltiii?' liCno, čisto, vse v cvetju, z zgradba-p 12 tistih toplih pravljic, ki jih prav vsak od p. ® Pozna. Ko ležim v travi pred bolnišnico, ‘malo ne pomislim, da so za pisanimi okni Zb i in bogatimi zavesami bolniške postelje H0i niki, ter da so mogočna drevesa nad me-koi Zv°čna zavesa, za katero tišči lebdeč spo-mir sivih hodnikov bolnišnice. Res si-sem prepričana, da niso sivi, Hj jih nisem videla. V cvetju je tudi rojst-'The Shakespeara, pa »Royal Shakespeare seh ater<<> in sploh vse. Vsekakor je nekaj po-li„ PeKa tudi svetovno znana zgradba pisate-žene Anne. j)rvri starinski uri sredi trga sem seveda spet a 'n spet lahko negodujem zaradi Irenine netočnosti. Ravno se udobno namestim, kolikor se na kamnitih stopnicah, ki poleg dveh korit s tekočo vodo obdajajo visoko uro, sploh da, se na motorju pripodita prav do mene dva Holandca — fant in dekle. Nekaj časa traja, da se skobacata 'iz pajacev in odpreta konzerve. Prisedeta k meni in njune večerje se še sama udeležim. Denarja imata več kot zadosti, zato se sploh ne čudim, da Maria kar naprej leta v bližnjo trgovino, od koder se vrača s polnimi vrečkami raznih dobrot. Počasi ugotavljam, da sem spet srečala nekoga, ki nima pojma o Jugoslaviji. Upam, da sem jima jo za silo približala. Han — z do pasu segajočimi rdečimi lasmi, očali in sončnimi pegami na nosu, mi ob slovesu zagotovi, da bo prihodnje leto prišel na Jadran zdaj ko ve, da ga pri nas ne čaka nič slabega. Kar nekaj dni sva z Ireno porabili za spoznavanje Londona. Res je težko reči, kaj mi je najbolj ugajalo. Ali je bil to PICCADILLY CIRCUS, HOUSES OF PARLAMENT, BIG BEN, CARNABY STREET, TOWER BRIDGE, OXFORD STREET, ali kaj vem katero čudo izmed naštetih čudes tega velemesta. Podzemna železnica, dvonadstropni avtobusi in pločniki so mi omogočili, da sem si ustvarila bežen vtis utripa življenja v glavnem mestu otoka. O najinih angleških prijateljih nisem spregovorila še nič, zato bom zamujeno tukaj nadomestila. Scharol je psihologinja, Rodney duhovnik, ki tu v Londonu študira in če bo šlo dobro, bo čez leto dni za stopnjo nižje od škofa. Gre za avstralsko družino, ki je prišla v Anglijo samo zaradi tega študija. Londonu pa so se privadili bolj, kot so nameravali, zato bodo kar ostali. Vsak mesec jim letalo pripelje še kakšen kos pohištva, ki ga imajo v glavnem še vsega na — kontinentu in tako sklepam, da bodo čez 10 let že kompletni. Govorim o res izredno posrečeni družini. Nekega vročega popoldneva, ko je bilo vzdušje kot nalašč za lenarjenje na vrtu, zaslišim v sprednji dnevni sobi čudno in nerazumljivo grgranje, potem govor in spet celo skalo različnih glasov. Stopim na hodnik, ki vodi do sobe in sko- raj me je strah, ko gledam po stenah obešene manstre — razne maske s spačenimi obrazi. Na srečo se pojavi Irena, ki me pomiri in razloži, da Rodney samo študira in nič drugega. Zbežim v kuhinjo, da ne prasnem v smeh kar pri ključavnici, skozi katero se žal ne vidi v študijski prostor. Potem ugotavljam, da mora biti Rodney trenutno pri kakšnem poglavju o naših prednikih ali afriških plemenih. O tem sem še bolj prepričana, ko se vrata čez čas odpro in nas s vojim obiskom počasti sam Rodney, ki izgublja sapo s pihanjem v kozji rog. Irena je teh obredov navajena še od lani, jaz, reva, pa se komaj obvladam pred njim. Lepega sobotnega dopoldneva jo mahneva na Škotsko. Polnih 7 ur imava na razpolago, da si ogledava pokrajino in mesta, ki bežijo mimo. Vroče je in sopotniki so dolgočasno tečni. GLASGOW ni ustrezal pričakovanjem. Mesto je videti umazano, skrivnostno, dolgočasno in odbijajoče. Zaman pol ure laziva v hrib, yauth-hastel je poln do hodnikov. Ne preostane nama drugega, kot da se obrneva in jo mahneva po skrajno neudobnih ulicah navzdol. Človek se res lahko vpraša, zakaj stoji mesto na najbolj neprimernem kraju, da je vse nekje navzgor ali pa navzdol. Na policiji nama bodo že pomagali, si misliva in potrkava v pisarni, ki jo zagledava na železniški postaji. Trije »policemani« so seveda šarmantno prijazni, ko nama dajo naslov nekega hotela. Oprtava nahrbtnike, zakoračiva v strmino, najdeva hotel in izveva, da je zaseden. Seveda spet sestopiva in se ponovno oglasiva na policiji. Zdaj pa zagrabi Ireno neslutena panika. Strah pred neznanim jo privede do najbolj neverjetne rešitve — takoj nazaj v London. 2e ob sami misli na to, mi postane slabo, zato se odpelje sama. Želim ji samo srečno pot, okrog dveh zjutraj bo že tam; če pa podzemna na Pinchley ne vozi več, bo lahko podpirala stebre na hodnikih in čakala jutro. Policaji mi izbrskajo iz cotastih papirjev še en naslov in prav zabavam se že, ko sem čez četrt ure spet pri njih. Jasno, da je bil hotel zaseden. Fantje uvidijo, da se bo treba problema resno lotiti, zato mi najprej postrežejo z večerjo. Prav uživam, ker mi medtem ni treba govoriti, pravzaprav poslušati. Skotščina je tako obupno zapentljan jezik, da trenutno nisem v zavidljivem položaju. Spet mi najdejo nek naslov, za spremstvo pa določijo policaja z rdečimi lasmi in rahlimi, bradi podobnimi bilkami, ki me pripelje do Duncan’s hotela, kjer dobim sobo na podstrešju. Poševen strop z lino, velikanska starinska postelja z izrezljanimi stranicami, omara, ogledalo, topla voda, vse to me je tako prevzelo, da sem zaspala tisti hip. ko sem ugasnila luč. Okrog devetih zvečer se zbudim. Na uho mi prihajajo blagodejni zvoki kitare iz sosednje sobe. Radovedna, kaj pomeni hrup na hodniku, vstanem in odprem vrata. Zagledam kakšen ducat mladih, ki se drenjajo pri sosednjih vratih in počasi lezejo v prostor, ki ne more biti dosti večji od moje 3X3 metrske kocke. Da ne bo dolgovezja — pripravljal se je edinstveni glasbeni večer, morda celo kar nočni, saj smo se razšli šele v jutranjih urah. Zabave ni manjkalo. Ljudje so bili zanimivi, nekaj Švedov in Norvežanov, dva Japonca, ostalo pa Angleži. Slednji so v teh podstrešnih sobah nastanjeni kar za nekaj mesecev, ker je cena dosti bolj ugodna od podnajemniških sob. Zajtrk je vračunan v ceno sobe, zato si privoščim poleg toasta in kave še nekaj jedi z jedilnega lista. Zal izbira ni bila preveč posrečena. Se pač zgodi, če človek ne ve, kaj naroča. Šved Sven se odloči, da me pospremi na odkrivanje Škotske in tako danes začneva z EDINBURGHOM. Vlak za to smer najdeva na drugem koncu mesta — Glasgovv ima namreč dve železniški postaji. V 45 minutah sva na cilju. V Edinburghu pa takšna megla, da bi se zjokal. Z gradu, zgrajenega na živi skali, kar se od daleč sploh ne opazi, se ne vidi nikamor, čeprav vodič pri ameriški turistični skupini, kamor sva se neopazno »prištulila«, tako vneto zatrjuje, da je od tu, neopisen pogled na zaliv FIRTH OF FORTH. Na ploščadi pred vhodom v grad se na veliko pripravljajo na bližnji edinburški festival, ki bo konec meseca. Kljub nedelji so ulice živahne. Trgovine s spominki komaj požirajo reke turistov. Jasno, da so glavna atrakcija Škoti s svojimi krili. Svena zanima, kako bi mu pristajali kockasti naborki, zato jo mahneva v trgovino, kjer ga prodajalec — seveda v krilu, prepriča, da krilo resnično kupi. Ob vedno večjem pritisku megle potem tipava za škotsko kraljevsko akademijo, narodnim spomenikom,... Kmalu spoznava, da je ves trud zaman, proti megli ne moreva nič. Po PRINCES STREET se vrneva na postajo in sedeva na prvi vlak, ki pripelje. Po 55 km sva v DUNDEEJU, mestu z naj-večjo predilnico in tkalnico jute na svetu. V japonski restavraciji, kjer naročiva paradižnikovo juho nama lastnik do podrobnosti opiše mesto, ker pa mu ugajava, zapre lokal in naju z mercedesom popelje ven. Ko se po nekaj urah vrnemo, se na železniški postaji poslovimo kot dobri prijatelji. Proti polnoči sva spet v starem Duncanu, kjer naju sostanovalci nestrpno pričakujejo. Zal mi je, ker je to naš zadnji skupni večer. Jutri moram na pot, sicer bo Irena v skrbeh. Ne vem, kakšne zasluge imam, da mi tokrat sam direktor hotela servira zajtrk. Vsekakor pa nimam prav nič proti. Ob 8. uri sem že na vlaku za LIVERPOOL. Ne vem, kaj je z današnjim vlakom. Nikamor ne gre, v CARLISLEYU pa celo obstane, in to za celi dve uri. Potniki med tem časom pohajamo po vagonih, se obešamo po oknih, najbolj drzni poskačejo v travo kraj proge in nastavijo obraze žgočemu soncu. Lokomotiva je pokvarjena in zdaj čakamo na pomoč. Končno nas potem le spravijo naprej in srečna sem, ko izstopim v Liverpoolu. Na postaji se prilepi name suh dolgin, ki mi na vsak način želi pokazati vse mestne znamenitosti. Ker se sama prav dobro znajdem in njegove družbe ne želim, se ga otresem s tem, da mu povem, da sem zmenjena s prijateljem, ki me čaka nekje v centru. To zaleže, jaz pa lažje zadiham v sončni prah, ki se dviga z zamazanih tal. Kar ne morem verjeti, da je v mestu s tako zvenečim imenom doma takšna svinjarija. Gre za tipično obmorsko mesto, raztrgane in napol posušene hiše te turobno pozdravljajo, ko zapustiš najstrožji center, v katerem so sicer mogočne zgradbe in živahne ulice. Ulica, po kateri grizem strmino proti katedrali vrh manjšega hriba, je pravo sprehajališče miši in podgan, s kupi papirja, konzerv, razbitega stekla in zvite pločevine. Hiše na obeh straneh pa brez sramu razkazujejo vlažne, prazne prostore in tu in tam kakšno osamelo delavnico. Povsod pa brije oster veter, ki iz Drskega morja prinaša duh po soli. Prav vesela sem, ko v katedrali srečam nekaj turistov. V samem mestu, ulicah jih prej ni bilo videti. Skoraj dobim vtis, da v tem mestu ni mladih ljudi, da o mladih turistih ne govorim. Na hitro prehodim pristanišče, vendar me veselje do kakršnegakoli nadaljnjega ogledovanja kmalu mine — umazanija, veter in sumljivi rahlo potemneli tipi, ki se zagonetno nasmihajo za vsakim vogalom. Edini svetel utrinek Liverpoola je mlada družina, ki me je ustavila, ravno ko sem se vračala na postajo. Zenska, očitno najbolj zgovorna, povpraša, če že imam prenočišče, sicer bi lahko odšla z njimi. Z možem sta dosti prepotovala tako kot jaz — z nahrbtnikom — in vesta, kako je to prijetno in neprijetno obenem. Zal, v Londonu čaka Irena, ki ji živci gotovo že popuščajo, ker me tako dolgo ni, moram naprej, sicer pa mi — edinkrat na celem potovanju — ne bo težko. Prijatelji v Londonu mi pripravijo sprejem z glasbo in Rodney celo preneha pihati v rog. To je najin zadnji večer v Londonu, zato se odločiva, da ga porabiva za nočni ogled mesta. Med kolovratenjem trčiva ob opero, kjer je vse tik pred pričetkom Mozartove Čarobne piščali. Sediva na stopnicah pri vhodu ter opazujeva moško in žensko eleganco, ki izstopa iz taksijev ter se zgrinja proti glavnim vratom. Ker znaša cena predstave samo 60 penijev, vstopiva tudi medve. Za nizko ceno dobiva »visok sedež« — prav pod stropom, daleč nad odrom, kjer je že po nekaj minutah nevzdržno vroče. Hladim se v kopalnici, ki jo najdem v enem izmed hodnikov. Tu so odprta okna, ki spuščajo v prostor osvežilen hlad. Sedem na okensko polico in zdaj odkrijem pred oknom, na zunanji strani fasade, več kot pol metra široko ketansko palico, speljano okrog in okrog stavbe, ki bi bila lahko prav zanimiva sprehajalna steza pri nočnem ogledu mesta. Misel prelijem v dejanje in ko dosežem sprednjo čelno stran, leži TRAFALGAR SQUARE pred menoj kot na dlani. Strah, da bi ckno med tem zaprli, je bil povsem odveč. Čakalo me je, še vedno odprto na stežaj. Po predstavi srečava na podzemni nenavadno bitje, vredno pozornosti. Gre namreč za strašilo z Einsteinovimi lasmi, Frankensteinovim pogledom in Karajanovim zamahom — bil je slikar, ki se je do Fincleya zastonj portretiral. Ob 3. uri popoldne, naslednjega dne, sva tako daleč, da lahko zapustiva otok in se vrneva na kontinent. V kupeju sva sami in za devetnajst ur vožnje preskrbljeni z revijami in časopisi. Naslednja postaja je šele MUN-CHEN, kjer imava spet prijatelje oziroma znance. To pot gre za izredno prijazno družino, ki naju na postaji pričaka z avtom. Namestijo naju v posebni sobi za goste in naju tako tudi vse naslednje dni obravnavajo. Res se nama godi. Zaradi vsega udobja se prav poleniva in odhod v Francijo prestavljava iz dneva v dan. Ob strokovnem vodstvu cele družine, ki šteje pet članov, spoznava bavarsko prestolnico. Kdo bi si bil mislil, da skriva Miinchen toliko zanimivosti. Olimpijska vas nam vzame cel popoldan, saj se od 290-metrskega olimpijskega stolpa kar ne moremo odlepiti. Iz vrteče restavracije je namreč odličen pregled nad mestom dn njegovo okolico, kar najbolj navdušuje komaj devetletnega Petra, ki je seveda tudi tokrat z nami. Spet drugi popoldan porabimo za ogled južnega dela mesta in naslednjega za ogled severnega dela. Dopoldneve največkrat prespiva. Povsem slučajno odkrijeva, da se nama Inter-rail karta nevarno izteka, spraviva najnujnejše v nahrbtnik in že sva na poti proti Franciji. Pravzaprav je to bolj izlet, saj greva le do STRASSBOURGA. Današnja pot je pravzaprav dolgočasna, pač zato, ker jo že precej dobro poznam, razen zadnjih nekaj deset kilometrov. STUTTGART prečkam že osmič. Lahko bi bila že za vodiča ostalim potnikom v kupeju. Nemalokrat se pripeti, da moram Nemcem razložiti, da je na levi katedrala v ULMU, da so na desni vinogradi ob RHENU, in da smo čez 5 minut v MAINZU ... Prav čudno, da me kontrolorji na vlakih še ne poznajo ... Ko v Strassbourgu izstopiva, se ulije ploha, zato se peljeva do centra z avtobusom. Ker sva brez dežnika, je najino gibanje omejeno in edino rešitev najdeva v obisku katedrale. Navdušijo me okna in čudovita raznobarvna stekla v njih. Oboki so visoki in pod njimi lebdi mrak, kjer se lovijo globoki, temno obarvani zvoki glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Medtem dež poneha in na ozkih ulicah se pomešava z maso turistov in domačini, ki niso kdove kako prijazni. Na nekem vogalu si morava odtrgati nekaj minut za občudovanje 8-članske glasbene skupine, ki deluje tako prisrčno in otroško, da res ne moreš kar naprej. Moram se smejati, ko gledam kratkohlačnega petletneža, ki grabi j a po tam tamč-ku, šestletnika, ki tolče na tamburin in sedemletnika, ki pozvanja z glasbilom iz žlic, kakršnega poznam že iz Bruslja. Ostali otroc^ pojejo. Pri trafikah in prodajalnah sporn®' [ kov so največje množice. Turiste navdušujeJ domiselne razglednice z najrazličnejšimi ®®" tivi, ki jih je tu na vsakem koraku zadosti, ® to v vseh mogočih velikostih. Prečkava rokave RHENA in se sprehajava po številnih P®' kih, kjer z dreves še vedno kapljajo dezn^ kaplje. Pravzaprav mi Francozi postajajo zo-prni. Tako vsiljivi in lepljivi so. Francozinj pa so pravo nasprotje. Dokaj simpatično 1 urejeno delujejo, sicer pa je to le bežen vtl 1 ki ga lahko dobiš v enem samem dnevu. Ce že ravno požiraš kilometre v Francij' | do Švice sploh ni tako daleč. Vse te stane nekaj ur časa in že si v deželi jezer in gor' Pravzaprav si kar oddahnem, ko je Francij^ za menoj. Uživam v čistoči in ob prijetnih so potnikih. V ZURICHU spet dežuje, vendar »J to sploh ne moti. Zbaševa se na avtobus in tako ogledava mesto in okolico pri Zuriške® jezeru — in sva za samo 6 frankov preskfD' ljeni do večera. Avtobus kar nekam ne pr stoja k najinim umazanim kavbojkam. P® ne boste mislili, da jih med potjo še nis oprali! Čeprav šele zadnji zlezeva v to el gantno škatlo, imava to srečo, da zasedev najboljše sedeže — čisto spredaj. Ko se Pr' ziblje še vodičko, od las do prstov na nog® v jeansu, odrinemo. To je pravzaprav m°J prva tovrstna tura, zato se mi zdi še zanirn va. Drugače pa menim, da so bolj prirnern za starejše turiste, saj je veliko bolj zanimaj če lastnonožno meriš pločnike in ceste. Te® po življenja se lahko opazuje le neposredfl 1 čeprav ob tem dosti manj vidiš! No, ker P sva danes pod strokovnim vodstvom, izve® da ima Zurich kar 17 železniških postaj, z® različnih bank, univerzo, ki je še posebej zn^ na po svoji medicinski fakulteti, da so stanovanja tu izredno draga — zanje gre kar tre tjina zaslužka, druga tretjina je za davke ^ ostanek za življenje, ki je po standardu ra®, deljena v dve skupini — srednji in visoK’ Ogledamo si park (seveda le skozi šipe avt° busa), hišo, kjer je živel Richard Wagne’ najstarejši del mesta s hišami iz 13. stoletja 1 še in še. V Švici uporabljajo kar 4 jezike nemškega, francoskega, italijanskega in reto romanskega. Največ je protestantov, ki sledijo katoliki in evangelisti, pa še cel k® drugih, manjših sekt. Zvečer na 8. peronu deva vlak za Miinchen. Ko sva sredi poti, ju kontrola prav neusmiljeno prežene —-veda saj sediva v prvem razredu. Vlak je P°l nahrbtničarjev, ki so zasedli in dobesedP okupirali vse kupeje, zato sva prav besni, ^ morava stati na hodniku. Pri Bodenskem ieie' ru se končno zasmiliva dvema Američano® ^ ki sta vso pot do sem blefirala zasedenost k® peja, da sta lahko nemoteno dremala. Vend® sem takoj ugotovila, da sem prišla z dez) pod kap. Tipa sta bila tako zgovorna, da se1® komaj čakala na postajo v Miinchnu. Tihožitje Morje vabi kl?snes pa ^a> kier prodajajo pamet, sva re-kar sn°či. Toliko je imajo, da so se lotili ke ,Prodaie na veliko, seveda samo za mar-tia' , do moraš potrpeti, boli prav nič. Sedeš ter ’ na Slavo pa ti pristavijo lijak, po ka-tle,eip teče prečiščen razum. Res enostavno, Van 6me nama ie sPet naklonjeno in poto-kak s priietno. Mesto je seveda prav takšno, Pot so vsa večia mesta> zato je tudi najina kak{S^andardna' Ogled znamenitosti, skok v lo k 0 trgovino, če je še kaj časa, menda ce-Pris ^ .malega Poieva- Ta ustaljeni red mi je jo 6 ze vrk Slave, zato pustim Ireno samo in gr dahnem v neko prav določeno trgovino, kio Za j°kal, mešanico trgovine in diskoteke, S[0J 'majo pretežno plošče z jazz glasbo. Na-zda' S6m dobila že doma pri prijateljih in nJ Sem tu, sredi tega fantastičnega glasbe-si^ eentra. Na srečo ni preveč ljudi, tako da lje *ad fant za pultom vzame čas za moje že-Proa av vnaprej ve, da ne bo ničesar 6aSj • ECM (gramofonska hiša) komadi se po-vra- Prelivajo drug v drugega, čas, edini so-ji.(riztl'k mojih potovanj, pa me priganja, pri-tj-^:ja• Z Ireno sva zmenjeni v rokodelski če-raz«!t kjer je polno ličnih, nizkih hišk z Sre, avljenimi, steklenimi, lesenimi, lončenimi, je raimi, bronastimi izdelki. Med njimi pa la je resnica. Bila sva navezana na vn1, ovešena s klini, karabinci. Nenadoma s^ se počutil neznansko vesel in srečen, s parni sva začela obmetavati one v votlin1. Prebiral sem knjige o teh možeh, skalaš11* včasih skrivoma pomislil, da bi sam p°j kaj podobnega, a vse je bilo tako oddalji no. Sedaj pa se je zgodilo. Začela sva Pe ti, že kar rjuti, in skakati po polici. Vršni greben se je svetil v soncu, z3 snežena, mrka drevesa so stražila svoj & . cO robni svet, razsežni gozdovi v dolini pa bili kot zeleno, razburkano morje. Vrisk je zadonel med skalami, se odb1 jal, polnil ozračje in prodiral vedno više. Pozimi postane Uršlja čarobna legend3 belo oblečena, polepljena z zelenimi krp3 mi. In ko v gorah zagospodari megla, oko kljub vsemu venomer ozira tja g°( dokler se ne utrga ta siva zavesa, pa * tudi samo za hip. Mrzlo januarsko jutro me je navseZf^ daj našlo pri sekanju drv. Opazil sem do sonce, megla je nekam hitela, trgala je in se spet spajala, moči za ponovno P3^ vlado pa ni več našla. Ponekod so že U® rili na plan sončni žarki. Bili so kot d® ge, svetle lise. Tudi na gori se je nekaj d. gajalo, kot da se vse podira, bojuje h1 sabo, lovi, kot razigrani otroci. Sredi tega divjanja je megla nenado^ odprla okno, sredina gore je stala P1^ mano kot velika slika, del Šmohorce žlebov se je bleščal v soncu. Vse je P , modro, razsekano z nezmotljivimi uda kiparja (le kako mu je uspelo). Skale, P krite s snegom so mežikale in pošiljale P zdrave, moji obujeni spomini so kot s" le hiteli tja gor, se vračali, zadovoljni ^ radi čarobnih dejanj narave. Okno pa . je počasi zapiralo, najprej je megla za* la svojo varovanko s tanko zaveso, sve1 ba se je izgubila, nato je zadivjal orkah vrnila se je stara podoba. Spomladi je hoja na Uršljo prav p°se( no doživetje; v enem dnevu doživiš P Na ovinku hod ; dol; 12 zelene, s prvimi cvetovi okrašene v zasnežena pobočja gore. » o sva z Ano hitela po dolini, naju je ^ ®rel° sonce, po strmi stezi Kozjega gost a Pa naju je nenadoma objel zelo steze ftied val megle in sneženja. Zašla sva s nekam nad prepade. Podila sva se 2 grmovjem, skušala odkriti kakšno sn n°. ^revo> svet Pa nama je bil tuj. Le tjv.S je z enakomernim šumenjem motil Se a°> okolica je bila mrka. Odločila sva 0, jo mahnila kar naravnost. Imel sem Ho U ’ da je vse brez konca, neprehod-’ da to sploh ni Uršlja, ampak neko ne-^ n°> tuje področje. Privlekla sva se do je°S°v električne napeljave, jim sledila, je . Se tako prebila do Luž. Vidljivost se ^'zboljšala, sneg, ki je bil na hrbtu še le-d, je tu postal mehak in globok. Poča-jtj Sein gazil, po nekaj korakih upehan pote« nehote sem se spomnil na »himalaj- tr^r^ni greben naju je pozdravil z ve-stit' ’ ^ kmalu Pa se je Z0Pet začela go-v -1 megla. Zmedlo naju je, da spet nisva da ’ kje sva. Hodila sva navzgor, pa spet zdol, mislila sva, da sva pri cerkvi, bi-** sva verjetno na nasprotnem grebelj' ^a^la sva v zamete. Bala sva se, da ne ‘Qrs- ttlasneva v prepad. Takrat se je pred na-Pojavil obris nečesa velikega. 't’0 bo najbrž kako skalovje — sva ^ Počasi sva se približevala, roke Sari Stegnd naprej in nenadoma otipal zid. °dk SVa na cer^ev> zadovoljstvo pred £ r’tjem pa je zopet hotel pregnati veter. Se(j *la sva se v kritje stebrovja cerkve, Polanc, Ivica Razgoršek. I. vrsta: Ivanka Pušnik, Erika Nabernik, Erna Štraser, Dragica njfSec» Franc Vrčkovnik, Jaki Šaver, Alojz Perklič, Hubert Legner, Albert Jelen, Tone Borov-Š1 ’fIVIari-ia Harum, Večko, Milka Tomaž. II. vrsta: Albina Plazovnik, Katica Dolinšek, Marija °Jf, Micka Pipan, Lizika Krivograd, Lizika Gorinšek, Marija Lačen. III. vrsta: Maks Pušnik; p P(*znan; nepoznan; Franci Krautberger, Ivanka Lipuš, Pepca Sterčko, Lojzka Močivnik, vla Dežman, Mirko Ajnžek, Rozka Tomaž, Berti Valentar, Vlado Pori, T. Capelnik, katehet Barbič in učiteljica Tomažičeva Rbinskega dela (študij, animiranje dejavni načrtovanje, organiziranje itd.), da enostavno ni mogoče prevaliti na lju- ir i * v proizvodnji. r -»ii/v v/uilji. ^ Veliko problemov je osvetlila akcija ^oinunista »ČLOVEK, DELO, KULTU-veliko jih še bo. Prav gotovo je na- ša dolžnost, da smo kritični do sebe in družbe, v kateri živimo in delamo, pa tudi to, da zastavljeno akcijo dosledno spro-vedemo v življenje. Oddaja »IZZIV KULTURI« naj pomaga razčiščevati probleme in usmerjati akcijo. Le tako bo, po mojem mnenju, dosegla svoj namen. SAMEC, vodja občinskega štaba za izvedbo javnega posojila za ceste JAVNO POSOJILO ZA CESTE Republiška skupnost za ceste socialistič-republike Slovenije je v skladu s pred- Vid evanji in nalogami na podlagi resolucije družbenoekonomski politiki in razvoju i Cla'listične republike Slovenije ter o % Sah v iletu 1976 na 9. rednem zasedanju e 29. 3. 1976 sprejela sklep o razpisu jav-§a posojila za ceste in izdaji obveznic s°jila za novogradnje, rekontrukcije in pdernizacije magistralnih in regional-^ cest v obdobju srednjeročnega pla-f 1976 — 1980 na območju socialistične Publike Slovenije. R°glejmo, kako je akcija za vpis javne-^ Posojila za ceste potekala v občini Rav-. Oa Koroškem in kakšne uspehe smo pri em dosegu. J . ^2 ved bo javnega posojila za ceste v na-ba ie izvršni svet občinske skupščine Sl*ji dne 23. 4. 1976 imenoval sedemčlan-jj j ®tab, ki mu je naložil med drugim tudi R°go, da po končani akciji poda občinski Qj. Pečini poročilo o poteku in uspehu ak-5- ln na primeren način z uspehom akcije Pani tudi kar največje število občanov. s°jil . upubliški odbor za izvedbo javnega po- za ceste je z upoštevanjem števila za- aid" ^°sWih v posameznih občinah pripravil u razpisanega zneska posojila •900.000 din na posamezne občine. Po tem razredu je morala občina Ravne na Koroškem vpisati 14.139.308 din posojila. Republiška skupnost za ceste socialistične republike Slovenije je sklepala tudi o tem, da se vplačana sredstva, ki bodo v posamezni občini presegala obvezno vsoto, uporabijo za delo na cestah, ki jih bosta sporazumno določili občina in Republiška skupnost za ceste socialistične republike Slovenije. Občinski štab za izvedbo javnega posojila za ceste je na predlog občinske konference SZDL pozval občane, naj vpišejo posojilo za ceste v višini polovice poprečnega mesečnega osebnega dohodka v letu 1975. S takim vpisom bi se zbralo v občini približno 19,400.000 din posojila za ceste. Vsoto smo razdelili na posamezne delovne organizacije v občini, pri čemer smo uporabili za višino poprečnih osebnih dohodkov v letu 1975 statistične podatke (obrazec RAD), za število zaposlenih pa število delavcev v posamezni organizaciji ob izplačilu osebnih dohodkov za mesec maj 1976 (tudi iz obrazca RAD). Za mesec maj se je štab odločil zaradi tega, ker se je tedaj začela akcija za vpisovanje posojila za ceste. Vpisna mesta so bila pri vseh delovnih organizacijah ne glede na število zaposle- Z vpisom posojila v višini 19.247.691 din je bila obveznost v višini 14.139.308 din dosežena s 136,13 odstotki. Kako so posamezne večje delovne organizacije izvršile vpis, pa je razvidno iz tabelarnega pregleda. (Zaradi pomanjkanja prostora so posamezno prikazani podatki le za organizacije, ki štejejo nad 50 delavcev). S tem, da je bilo v občini vpisano približno 5.000.000 din posojila za ceste več, kot je bilo obvezno, se je bilo treba odločiti, za katere ceste naj bi se uporabili viški, zbrani z javnim posojilom. Seveda bo mogoče viške ugotoviti šele tedaj, ko bodo vplačana vsa sredstva javnega posojila za ceste in šele nato jih bo moč tudi uporabiti. Torej bodo viški znani šele konec leta 1978 in jih bo mogoče uporabiti v letu 1979. O možnosti uporabe vplačanega posojila za ceste so razpravljale družbenopolitične organizacije ob sodelovanju predstavnikov delovnih organizacij. Občinska konferenca SZDL je na podlagi razprav izoblikovala stališče in predlagala, da se viški namenijo za hitrejšo rekonstrukcijo osnovne cestne povezave po dolini. Ta sredstva naj bi po tem predlogu dodali k sredstvom, ki so v višini 34.400.000 din zagotovljena s finančnim načrtom republiške skupnosti za ceste za srednjeročno obdobje 1976 — 1980 za rekonstrukcije cest na območju občine Ravne na Koroškem. Ze sedaj je namreč jasno, da bo za temeljito rekonstrukcijo ceste po dolini izredno težavnih razmer sredstev premalo. Očinski štab je torej predlagal občinski skupščini, ta pa je na 19. skupni seji vseh zborov dne 17. 2. 1977 sprejela naslednji skllep: »Sredstva, ki bodo na območju občine Ravne na Koroškem vplačana kot posojilo za ceste in bodo presegala znesek 14.139.308 din, se uporabijo za hitrejšo rekonstrukcijo ceste R/342 na odseku Poljana — Črna na Koroškem. O konkretnih objektih se bo z Republiško skupnostjo za ceste SR Slovenije v letu 1978 dogovoril izvršni svet te občinske skupščine«. Tako je bila uspešno zaključena tudi ta akcija v naši občini in s tem so zagotovljena dodatna sredstva za hitrejšo rekonstrukcijo ceste po dolini, ki je edina vez gornje Mežiške doline s svetom. TABELARNI PREGLED VPISA JAVNEGA POSOJILA ZA CESTE Vpisno mesto število vpisniki °/o vpisano znesek din °/o SKUPINA A 1. Rudnik Mežica 1.490 85 2,461.344 74 2. Železarna Ravne 4.400 96 8,818.740 101 3. Lesna 360 96 552.400 92 4. Viator 267 90 499.150 87 5. MERX 302 96 488.400 101 6. Koroški zdravstveni dom 185 98 377.500 85 7. Tovarna lesovine Prevalje 120 89 190.300 81 8. Tekstilna industr. Otiški vrh 249 85 196.100 63 9. Kmetijska zadruga Prevalje 63 95 109.000 89 10. GP Stavbenik 398 83 636.600 83 11. GRADIS 348 85 552.100 81 12. TP Koloniale 104 100 144.900 99 13. TP NAMA 127 99 208.500 94 14. Inštalater 166 100 309.300 111 15. Osnovna šola Prevalje 51 94 88.900 78 16. Osnovna šola Ravne 87 96 158.300 83 17. Vzgojno varstveni zavod 56 98 97.400 108 18. Zavod za del. usp. mladine Črna 72 100 131.300 104 19. Krajevna skupnost Prevalje 47 90 82.100 99 20. Skupščina občine 71 93 158.300 101 21. Ostalih 61 delovnih organizacij s skupaj 907 delavcev 818 90 1,488.934 9.781 92 17,749.568 92 SKUPINA B 1. Krajevna skupnost Ravne 108 — 180.000 2. Krajevna skupnost Prevalje 426 — 451.820 3. Krajevna skupnost Mežica 102 — 68.400 4. Krajevna skupnost Črna 155 — 210.400 791 — 910.620 SKUPINA C 10 587.503 SKUPAJ SKUPINA A 9.781 — 17,749.568 SKUPINA B 791 — 910.620 SKUPINA C 10 — 587.503 10.582 19,247.691 Bernardin ZA KMEČKO MLADINO Kaj misli danes le mladina, da vse od kmetov proč beži, me sram bi blo se štet za sina, če storil bi kot skoraj vsi. Na kmečki grudi sem bil rojen na kmetih še sedaj živim; po kmečko tudi sem vzgojen se kmečkega stanu držim. Delavec kmetu je potreben, premalo sam ima moči; če priden je, bo tudi vreden, do svoje priti še časti. Na kmetih je res težko delo, ne traja samo osem ur; vendar zdi se mi veselo, četudi včasih — šestnajst ur. Za hrano si preskrbljen ti, tvoja skrb — je delo. Ni treba kdaj pomišljati: »Kje se bode vzelo?« Zato pa le pogumno vsi! Kmetijstva se — držimo, da pred drugimi stanovi mi, se ne — osramotimo. Jernej Krof IZREKI Vsa dekleta so čudovita! Od kod, ^ vraga, se jemlje toliko nemogočih sopr°^' Angleška modrost Zena lahko postane moškemu prijal samo po tem vrstnem redu: najprej zna® ka, potem ljubica, a šele nato prijatelj. CEHOV jZene ne oproščajo neuspehov. CEHOV J Za ženo je večje ponižanje, če je ne ljubimo, kot pa če je nismo nikoli W bili. Maurice DONNAV , Lepa je vsaka žena, razen tiste, ki fl1! sli, da ni, in tiste, ki misli, da je. Ante DUKlC Kdor sumniči iskreno ženo, jo dvolično. Nathaniel FIELP Kdor tepe svojo ženo, je podoben tis^ mu, ki tolče po vreči moke: vse kar je ^ njej dobrega — gre ven, a kar je sla*3 — ostane. Francoski pregovor Slike za to številko so prispevali: J® Smaucer, Marija Šlojf-Jeromel, Ervin Wloci'i ga, Karel Polanc, Franc Rotar, Franc Kama1 Zvonko Robar, Ivan Kokal, Broman, Rok £ renšek, Meta Kolar, Renata Pice j, Maks K linšek, Gregor Klančnik, Angela Capelnik,v da Gregor, arhiv uredništva in Rado VončiF Spre, . Strelci leta 1927 Kriv sedita: Gusti Blatnik, Jože Capelnik II. V drugi vrsti od leve proti desni: Erjavec, °Srad, Pongri, Jože Zorman, Kristl Pavšer, Erjavec II. Na koncu: nepoznan. Od leve proti 1 bojijo: Feliks Pavšer, Jože Capelnik I, Anton Slanic, Jovan, Viktor Krebs, Cičman, Franc Kokol, Rane V prv. Okrajni sokolski izlet v Guštanju leta 1932 V l)i-cdVrSt* .scd‘i° 0(1 love: Jurci Rebernik, Toni Sterčko, Gusti Pongrac, Stefi Trbovšek. Stojijo "sadnji vrsti: Miha Konečnik, Stanko Štor Avgust Dretnik, Ervin Wlodyga, Maks Dolinšek, Miloš Jelenko. V civilu zadaj: Mravljak; neznan; Veljak, Vončina LISTNICA UREDNIŠTVA! Svoje „ as dopisnike prosimo, da dostavljate *a n C*an*le za Koroški fužinar pravočasno, (t)4 ednjo številko najkasneje do 15. julija *>r°siin ^rC**a ®altatl na zadnji dan). In še to (najr ,°’ da članke, ki jih pišete s strojem ajc sprejemamo take) pišite z razmakom 11/2 (cna in pol), da lahko med vrsticami še kaj popravimo, če je treba. Ce pa pišete z roko, potem pa pišite čitljivo, ker moramo vaš članek prepisati! Lep pozdrav Urednik Ivan Zavolovšek Ker je bila njegova življenjska pot trda, je še toliko bolj hrabro prenašal vse težave partizanskih pohodov za osvoboditev naše domovine. Ivam Zavolovšek izhaja iz Zgornje Savinjske doline, od tam, kjer so se pojavili prvi borci NOV že leta 1941, iz doline partizanov. Po osvoboditvi se je Ivan zaposlil v železarni Ravne. Delal je v odpremnem skladišču. Tu je ostal vse do svoje zaslužene upokojitve. Bil je vesten in požrtvovalen delavec. Vsi so ga imeli radi. Lepo je skrbel za svojo družino. Rodili so se mu trije otroci, od katerih dva še živita. Toda svoj zasluženi pokoj ni užival tako, kakor bi ga moral, zdrav, temveč mu je zahrbtna bolezen dolga leta skrajšala življenje. Ko smo zvedeli za njegovo smrt, smo bili vsi borci in njegovi sodelavci globoko prizadeti. Našemu borcu — delavcu in tovarišu se zahvaljujemo za vse, kar je storil za boljšo bit naše socialistične domovine. Naj mu bo lahka koroška zemlja. Ivan Močnik Zapustil nas je borec in sodelavec Ivan Zavolovšek je bil rojen 24. septembra 1904. leta v Šmartnem ob Dreti kot sin kmeta. V družini je bilo 13 otrok, zato se vsi niso mogli preživljati na kmetiji. Ivan je moral iti iskat zaslužek za svoj obstoj že v mladosti. Prvič se je zaposlil pri savinjskih flosarjih, nato je delal v Ljubljani in v Topolšici. Ko je okupator zasedel našo domovino, je Ivan vedel, kaj je njegova dolžnost, zato je začel ilegalno sodelovati z OF, v partizane pa je odšel avgusta 1944. leta in bil borec v II. brigadi V. D. V. Rok Gorenšek „ZAGRŠKI PEP“ Zbrali smo se ob odprtem grobu, in se poslednjič poslavljamo od dobrega znanca, očeta in prijatelja. Poslavljamo se še poslednjič od poštenega, vse življenje pridnega in delavnega človeka. Od človeka, ki mu je bila življenjska usoda kruta in mačehovska. Veliko trpljenja je pokojni zagrški Pep, Jože Jamnik v svojem življenju moral prestati. Od zgodnje mladosti je moral trdo delati, vse je moral izkusiti, od pastirja do kmečkega »posla«, do »Cimpermana« in vse do tovarniškega delavca in invalida. In koliko je prehodil peš z Gornjih Sel na delo v ravensko železarno. Hodil je ponoči in podnevi, v vročini in mrazu, v dežju in snegu. Pa njegovo trpljenje med okupacijo! Kako hudo se je takrat usoda poigrala z njim. Kar med potjo na delo so ga aretirali in ga nedolžnega odvlekli v uničevalno taborišče Dachau, kjer je nato cela štiri leta moral prestajati najhujše grozovitosti, kar si jih je sploh mogoče izmisliti. Jože Jamnik — Zagrški Pep Pa bolezni! Bile so mu stalen gost. Najprej huda, smrtna bolezen prve žene. V drugem zakonu, potem ko si je ponovno ustvaril družino in zopet zaživel, je pa zahrbtna bolezen zgrabila njega samega. Vzela mu je nogo! Ko je v življenju toliko prepešačil in prehodil na delo. In končno je prišel še poslednji, zanj in družino za ženo in otroke najhujši udarec. Kap ga je ohromila in ga prisilila na bolniški voziček, kjer je hiral ne živ ne mrtev. Hudo je najbrž trpel, a ni si mogel pomagati. Hudo so trpeli njegovi: žena in otroci, a tudi oni niso mogli pomagati, temveč le potrpeti. Kljub vsem hudim preizkušnjam, ki mu jih je nalagalo življenje, kljub vsem udarcem je bil pokojni Pep tudi vesel člo- vek. Celih 18 let je bil muzikant. Poleg dela in trpljenja je poznal tudi smeh in šalo. Njegovo trpljenje je končano za zmeraj. Med nami bo ostal le spomin na dobrega človeka, velikega trpina v življenju. Naj mu bo lahka naša domača zemlja, za katero je moral toliko hudega prestati. Ajnžik ANDREJ SE JE PRESELIL — POSLEDNJIČ »Dvakrat bandrati pomeni toliko, kot enkrat pogoreti,« pravi ljudska modrost. Andrej je pa v svojem življenju velikokrat bandral: v mladosti z očetom, mežiškim knapom — od bajte do bajte — pozneje, kot samostojen najemnik, pa z grunta na grunt, kar štirikrat. Ne zaradi tega, ker bi bil potepuške, vandrovske narave, temveč zato, ker je bil naravnost za-teleban v zemljo in v kmetovanje, svoje zemlje pa ni imel. Kadar je najemniška pogodba iztekla in je ni mogel podaljšati, je bandral na drugi grunt. Od Komajštra na Hvalijevo, od tam k Prežihu, dalje k Jakobu, ter naprej na zadnjo postajo na Poljano; od tod je šla njegova življenjska pot. Nabral si je več imen; domačini skoraj nismo vedeli, da se piše Lorenci. Imeli smo ga najprej za Komaj štrovega, potem Hva-lijevega, Prežihovega in nazadnje Jakop-ljega Andrija. Šele na Poljani, kjer ni več kmetoval in je prejemal minimalno invalidsko penzijo, se ga je bolj prijel priimek Lorenci. Danes se ljudje v družbenih stanovanjih veliko preseljujejo. Selitev družine brez zemlje se ne da primerjati s kmetovo, ki mora vlačiti toliko ropotije s seboj. Opremo, ki jo imajo nekmetje, lahko naložiš na en tovornjak. Pogosto si pomagajo tako, da nekaj prodajo ali enostavno vržejo v jamo za smeti; potem si kupijo novo, saj trgovci radi pripeljajo na dom. Kako enostavno! Mnogo težja je selitev kmeta. Pohištvo, četudi je še tako slabo, ne more zavreči, in ga vlači s seboj. Kje je potem še druga oprema, kmetijsko orodje, živina in krma! Težko je bandranje, saj se poleg velike zamude še marsikaj polomi. Vse to je rajni Andrej večkrat doživel. Kmet brez zemlje, zaljubljen v njo, je vse to potrpel. Res se čudno čuje. Zagrizeno je vztrajal na zemlji in bil najemnik celo življenje, čeprav bi se lahko zaposlil kjerkoli. In to v dobi, ko mnogi bežijo in zapuščajo svojo zemljo, ter si poiščejo boljši kos kruha. Ta boljši, lažje pridelani kos kruha ni njemu nikoli prav dišal. Krčevito se je držal zemlje, ril je vztrajno v njo, čeprav mu je vseskozi vračala skopo, najnujnejše za skromno življenje. Naj v miru počiva! Andrej Lorenci ČISTO NA ROBU Januarja sem bil v slovenjgraški nici. Nič kaj hudega ni bilo; tu in tam $ bilo treba zategniti kakšen »šrauf«. V sobi je poleg drugih ležal bolnik • prestano težko operacijo Bosanec, zaposlef pri Gradisu Ravne. V soboto sta ga °*)1 skala dva zakonca, ki ju tudi on sam poznal. Zena, da je zaposlena na up Gradisa, mož v železarni, sta pove