—     45     —
V hudih dneh
Povest. — Spisa) Juraj Pangrac. (Konec.)   •
IV.
Drugo jutro po teh dogodkih se je bližal po stranski stezici v vas vsem dobro znani berač z leseno nogo. Na prsih mu je blestela vojaška svetinja, v roki je pa držal — kakor vselej — rožnivenec in molil nza vse dobrotnike". Zavije jo h koči za vasjo.
Prišedši do koče, jo meni ubrati naprej, kar vidi vrata v kočo priprta; kar mu p6či na uho neko pridušeno vzdihovanje in jok in molitev vmes, zato stopi k nizkemu okencu in pogleda v kočo. Kaj zagledajo beračeve za-čudene oči! . . . Uboga kočarjeva družinica -- Tonček z Anko, Marijana z Jožkom in Minko v naročju — kleče vzdihuje pred podobo Križanega .. .
nKaj pa to, kaj pa to?" zaklepečejo beraču čeijusti, kakor takrat na vojski, ko se je prebudil brez desne noge. Odskoči od okna in se nasloni na leseno kočino steno. Nemirno vleče na uho obupne klice, ki so se čuli iz koče. Dobro je razločil Marijanino vzdihovanje, ko je vsa potrta in obu-pana klicala k Bogu: ,,Moj Bog, moj Bog, usmili se nas . . . reši nas! Po-ginjamo . . . na otroke poglej! Teh se usmili! Daj jim kruha . . . O, ne za-pusti jih . . . Tvoji so . . . daj jim kruha ..."
Beraču je bilo jasno.
»Tvoji so, daj jim kruha, nebeški Oče!" je vzdihnil in si z rokavom potegnil preko čela. Na mestu, kjer je slonel, je jel nemirno stopicati z leseno nogo ter z glavo zmajevati. Jdv-j6v, j6v-j6v!" je tarnal z glasom, kakor bi tulil, nekaj časa; kar naenkrat pa se vrže, kakor da bi ga gad pičil, pred okno in zavpije s tresočim glasom: ,,Dobri Ijudje, prosim za božji dar!"...
V koči obtihnejo.
Marijana se zazre in zagleda znanega berača z leseno nogo. Po glasu ga ni bila spoznala. Vsa iz sebe zavpije: ,O, ubogi mož, stokrat ste sreč-nejši od mene, zapuščene in zavržene sirote!" In iznova je jela jokati.
Berač pa se ni dal odpraviti. Iznova zaprosi: ,,Marijana, prosim za božji dar!"
,O kako rada bi vam dala vbogajme. a sama bom morala iti beračit, ako ne pride še danes pomočl Otroci že stradajo, jaz pa že tri dni nisem imela grižljeja v ustih."
J&v-jdv, j6v-j6v!" spet zajavka berač ter zamišljen odkoraca z leseno nogo v vas.
Za dobre pol ure se je vrnil. Pot mu je stai na Čelu, tako naglo \o je kresal z leseno nogo. Nekaj je momljal sam s seboj. Nesel je nabito-polno malho.
Ob koči obstoji. Uboga družina je vzdihovala še vedno pred Križanim. Berač udari §,,palico po durih ter.zakriči: ,,Odpri, Marijana, odpri! Prinesel sem ti darov božjih!"
—     46     —
Marijana odpre. Berač naglo vstopi v kočo ter izloži božje darovc po mizi. Lepi kosi kruha, tri vrečice moke, nekaj kaše in krompirja, to so bili božji darovi iz beračeve malhe.
Jožek in Tonček in Anka so stali ob mizi. Oči so se jim zasvetile ter zapičile v lepe kose kruha. Sline so se jim pocedile, da so jih požirali, kakor bi že kruh jedli. In tistim lačnim očem lačne Anke so prišli beračevi kosi vedno bližje in bližje; slednjič je bilo treba le še usta odpreti, in niti z rokico ni bilo treba pomag-ati, pa je bil kruhek že v ustih, oj dobri kruhek iz beračeve malhe! Tončku, videčemu to, se roka samaodsebe vzdigne, in v njegovih prstih in v njegovih ustih je že tičal kruhek, oj dobri kruhek iz beračeve malhe! . . . Takisto pa tudi Jožek ni zaostal. Še Minka je zastokala v zibelki.
nLe jejte, le jejte, božje darove", je kimal otrokom berač, videč, kako jim gre v slast. A ti se niso dali motiti. Pridno so otepali prvi kos, pa že grabili po drugem, tretjem . . .
Marijana je stala kakor okamenela sredi koče. Ni vedela prav, ali je resnica, ali se ji le sanja, kar se godi v njeni koči. Berač jo ogovori: ,,Mari-jana, božji darovi so to, na, vzemi! .... Lej, snažna je moja malha, in čiste so moje vrečice, Marijana, vzemi božje darove!"- . .
A predno je mogla Marijana zaznati, da je vse to resnica, da jo je bcrač z leseno nogo rešil; in predno se mu more zahvaliti za božje darovc, ki so ji kakor iz nebes prišli, je izginil ta iz koče. A pred kočo se obrne berač in zavpije: ,,Marijana, le mirna bodi! Še vse vasi v znanju bom obral in vse božje darove tebi znosil. Taki, kot sem jaz, vemo. kaj je beda; in jaz vem, da bo tak6 Bogu všeč . . .'
,,Bog vam povrni, Bog vam povrni, dobri mož!" se je zahvaljevala zdaj Marijana, a berač je ni čul več. Koracal je z leseno nogo že daleč od koče, držeč — kakor po navadi — rožni venec v roki in moleč ,,za vse dobrot-nike". Ko jo pa zavije navkreber po stezici, zasliši glasove uboge družinice, ki se mu je od koče zahvaljevala za božje darove. Toda berač se ne ozre. ,,Le urno, le urno še v druge vasi po božje darove", reče samsebi in še bolj naglo koraca z leseno nogo navkreber . . .

Ljudje so kmalu zvedeli o tem.                                                             
Pogačarjeva dobra mati so se močno hudovali nad mladim gospodarjem, da ni ustregel ubogi kočarici. A ta se je izgovarjal: ,,Hm, povedala naj bi bila ta Marijana, da bi jo bil človek razumel, kaj hoče, pa bi ne bila šla tedaj prazna od naše hiše. Saj tudi jaz tožim, da je hudo, in da so davki veliki, pa se živ krst ne zmeni zame, in še nikoli mi niso zavoljo tega davkov odpisali, lejte no'."
—  „1, neroden si zadosti, da res ne veš včasih, kako in kaj", so rekli mati; ,boš pa zdaj nesel nekaj jestvin v kočo, kaj?"
—   nTisto pa, tisto, mati, le kar pripravite!" —
—     47     —
In res je tiesel. Marijana se jih ni branila. A pozabila tudi ni svoje žive cini, kako sta se je v največji sili otepala debelušna Strdenka in lahko-dušni Pogačar. Berač-Nemanič ji je dal kruha, premožna vaščana pa cenene tolažbe . . .
Tako je na svetu!
Mož se pa ni več vrnil s Štajerskega. Že tri leta o njem ni duha ne sluha. Sivi berač pa bolj kot oče skrbi za uboge sirote. Dosti dobro jim gre, odkar tudi mati več zasluži.