K
Književna poročila.
X
Zvona« prejel pismo «od srbskega književnika, da letos izide v ,,Stražilovu" povest „Agitator"».10 Ta srbski književnik je bil najbrž Markovič.
Začetkom februarja 1887. piše Markovič: «Lukič je dobil krasno črtico o slovenskem pripovedniku Kersniku. Ko začneš priobčevati „Agitatorja", bomo tudi njo tiskali v beležkah..., rad bi, da priobčimo tudi Kersnikovo (sliko). Rekel sem Lukiču, naj nabavi, ako more kje, kliše ...» Prevod romana in črtico je Grčiču prinesel Markovič ter je oboje Jzšlo 1. 1887. v (cStražilovu«.11 V član« čiču o Kersniku se pravi, da je «danas kod brače Slovenaca najčuveniji i naj* omileniji pripovedač Janko Kersnik«, karakterizira se njegovo literarno delo, opisuje njegovo življenje in pri tem se močno naglašajo zasluge, ki jih je imel Leveč za razvoj Kersnikov.12 — Poleg omenjenih je «Stražilovo» priobčilo še nekaj prevodov iz slovenščine.13 (Konec prih.)                                      Dr. Fr. Ilešič.
Dr. J. V. Novak — dr. A. Novak: Pfehledne dejinv literaturv češke. Vvdani treti. Nakladem R. Prombergra, Olomouc 1922.
Leta 1909. sta imenovana pisatelja prvič izdala svojo zgodovino češke litera* ture pod imenom: «Stručne dejinv literaturv česke» in po osmih letih pripravila drugo izdajo. Vsled vsesplošnega interesa, ki ga je knjiga vzbudila, je bila tudi ta izdaja kmalu razprodana. Pisatelja sta že pred prevratom pričela pripravljati tretjo izdajo, ki jo je po smrti J. V. Novaka dovršil — posebno kar se tiče novejše literature — znani literarni historik, profesor na Masarvkovi univerzi v Brnu, dr. Arne Novak sam. Knjiga je izšla koncem leta 1922. — vsled svojega bogastva in važnosti vredna, da se tudi naše razumništvo informira o njeni vsebini in njenih vrednotah.
Splošnemu naslovu se druži pripis: Od najstarejših dob do političnega osvobojenja. S tem je podan obseg dela, ki ga je pisatelj v uvodu še podrobno razčlenil v tri dobe, in sicer: V staro dobo, segajočo od početkov literarne tvorbe do Jana Husa, v srednjo dobo, ki obsega štiri stoletja (XV., XVI., XVII. in XVIII.), govoreča o velikem notranjem preporodu češkega naroda v znamenju Husovih naukov, o razmahu husitov, o razvoju češke bratovske enote in njenem blagoslovljenem vplivu na razvoj literature in končno o propasti češkega dušev* nega življenja pod pritiskom protireformacije in germanizatoričnih teženj Dunaja, kjer blesti v tej časovni temi le svetli genij Jana Amosa Komenskega. Tretja — nova — doba pričenja koncem XVIII. stoletja in končava s svetovno vojno in politično svobodo češkega naroda leta 1918. (Razvoj bo pokazal, če obdrži ta letnica tudi  pozneje  isto  organičnost in  eksistenčno  pravico, kakor
«starega» biti pri hiši, terjatev, rubiti, hirati itd. — Po Grčičevi knjigi bi mis« lili, da je tudi Kersnikova povest «Mohoričev Tone» (Ljub. Zvon, 1886., št. 7 in 8) istega leta izšla v «Stražilovu», a tu «Mohoričevega Toneta» ni.
10  Tako poroča «Ljubljanski Zvon» 1887. v svoji prvi številki («baš te dni smo dobili...», a ta prva številka «Zvona» je izšla prve dni januarja, ker je v «Slovenskem Narodu» naznanjena že 5. januarja). «Agitator» je izhajal v «Ljub= ljanskem Zvonu» 1885.
11  V 17. št. (23. aprila) je začel izhajati roman ter je izhajal do 34. št. (20. av= gusta); prevel ga je bil Veljko Lukič. Črtica o Kersniku je izšla v 18. št. Kdo je avtor te črtice? Perušek?
12  «Stražilovo» je takrat obetalo, da izide tudi roman «Cyclamen» v srbskem prevodu, a to se ni zgodilo.
13  L. 1885. (št. 13., 7. aprila) je izšel Lukičev prevod Tavčarjeve <rPosavčeve črešnje», a 1.1894. (št. 38., 18. septembra) prevod Levstikove pesmi «Devojka in ptica» od Andre Gavriloviča ter v št. 40. (2. oktobra) Pinove «Gozdne molitve», istotako od Andre Gavriloviča.
—   252    —
X                                                    Književna poročila.                                                    X
ji je odmerjena v tej knjigi.) Ta odsek je najobširnejši, razdeljen v dve glavni veji: literatura narodnega preporoda (1780—1848) in literatura prerojenega naroda (1848—1918). V drugem delu posega pisatelj tudi preko okvirja in se tako primakne z orisi najvažnejših smernic prav današnjim dnem.
Knjiga — za svoje bogastvo prav za prav majhna po obsegu — hrani na« ravnost ogromen literarno in kulturnozgodovinski materij al. Pisatelj se ni omejil na proizvode lepega slovstva, pač pa obsegel vse, kar se je na Češkem in Slovaškem sploh napisalo. S svojim pojmovanjem literature je v svetu pisane besede sledil tako rekoč celotnemu narodnemu razvoju in tako točno očrtal tudi pota češke filozofije, postanek in razmah literarne in sploh umetniške kritike, podal pregled češkega jezikoslovja, pedagoške literature, literarno* zgodovinskega dela, zgodovinarstva in pomožnih zgodovinskih ved, češke publi« eistike in končno mladinske literature. Dragocen je obenem vestni seznam gradiva, raztresenega po raznih revijah in časopisju, ki je za vsako večjo osebnost priključeno njenemu orisu. Zrelišče, ki je razdelilo vso to mogočno stavbo v jasno očrtane, pregledne in — razven zadnjega dela — tako žive organične celote, odgovarja vsem zahtevam današnjega kriterija. Pisatelj se je oslanjal ob široko filozofsko izobrazbo in oster estetski čut, kar mu je omogo« čilo, da je s kratkimi razgledi preko svetovnih filozofskih, umetniških in sploh kulturnih snovanj in sporedno s podobami kulturno * političnega položaja lastnega naroda obsvetlil pota češkega duševnega življenja z žarom nepri« stranskega spoznanja in razmotrivanja. Pri presoji vrednosti in pomena po* sameznih duhov pa so preveč odločali oziri, v koliko je njih delo zarezalo sled v celotni narodni razvoj, oziroma v koliko je obudilo in izvedlo programe po« sameznih dob doma in so tako zabrisali polno vpoštevanje osebnosti in njene organične veličine. Zato nima ta ogromni, zgoščeni svet postav reliefnega lica; obrisi posameznih duhov so nejasni zaradi neenotne luči razumevanja, poteka« joče deloma iz ozko narodnostnega, deloma iz osebnega znanstvenega, deloma pa iz splošno človeškega interesa. Vendar tvori ta knjiga z ozirom na zgoraj navedena dejstva temelj ne samo za raziskavanje in poznavanje češke litera« ture, pač pa tudi češkega kulturnega razvoja sploh; služila bo znanstveniku v strokovnem in informativnem oziru, kakor tudi lajiku, posebno v vzgojno smer.
Dr. Ferdo Kozak.
U. Huber Noodt: L' occidentalisme d' Ivan Tourguenev. Pariš (Champion), 1922. str. 86.
To   tezo   Levdenske   univerze   je   navdihnilo   učenje   mojstrov   kakor   Van
- Wijka in Mazona, zato je morala biti le odlična. In res je popolnoma na čast Huberju Noodtu, ki je znal pokazati vse vrline okusa, nepristranosti in duševne gibkosti, kakor jih je zahtevala slična snov. Na ta način se je ognil preteči nevarnosti, da bi bil utegnil vtesniti v okorelo zgradbo togega sestava Turgen« jevljev umstveni obraz, ki je bistveno gibljiv in begoten. Velika Noodtova zasluga leži v tem, da je umel dojeti in podati vse, kar je neskončno nežnega in odtenjenega v tej dušnosti jako dovzetnega pesnika in umetnika, ki se kot takšna tem bolj umika, čim bolj se ti zdi, da si jo zgrabil. Čeprav je delo nad
' vse dokumentirano ter ovaja obilo in preudarno čtivo, je zaključek preprost. Napisek «zapadnjak», ki so ga dali Turgenjevu, mu ne pristoja nič bolj nego kak drugi pridevek. Saj ni bil pristaš vnaprejšnjih naukov, temveč mož, ki je sodil dogodke po okoliščinah: ako že ni bil zagrizeno nasproten temu, da bi se uvajale stvari ali misli iz okcidenta v Rusijo, ni pa znal nič manj ostro za« vračati  opičje  posnemanje   slabo   razumljenega  in  slabo  prebavljenega  zapad«
—   253    —