GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
★ 1945-46
DRAMA
IVAN CANKAR;
ZA NARODOV BLAGOR
fy. /O.
5:::: ::h: :::: :::: . ::::=  -	■	■■...	■	.....
IVAN CANKAR:
I
Z» narodov blagot
KOMEDIJA V ŠTIRIH DEJANJIH Režiser in scenograf: BOJAN STUPICA
Aleksej pl. Gornik		Lojze Drenovec
Dr. Anton Grozd, deželni poslanec, občinski svetnik itd		Ivah Cesar
Katarina, njegova ž’ena		Elvira Kraljeva
Matilda, njegova nečakinja		Vida Juvanova
Dr. Pavel Gruden, državni poslanec, občinski svetnik itd		Vladimir Skrbinšek
Helena, njegova žena . 		Sava Severjeva
Jožef Mrmolja, občinski svetnik .... Klander, občinski svetnik		Fran Lipah
	Pavel Kovič
Mrmoljevka		Polonca Juvanova
Julijan Ščuka, žurnalist		Slavko Jan
Siratka, literat		Bojan Peček
Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov .	Branko Miklavc
Profesor Kremžar ..........	Anton Potušek
Stebelce, pcet			Frai> Milčinski ,
Hišna pri Grudnovih		Vera Remčeva
Prvi občinski svetnik		Milan Brezigar
Drugi občinski svetnik		Hinko Košak
Peter, sluga pri Gorniku		Drago Makuc
Slabo oblečen mlad človek		Nace Simončič
Kostume ,je izvršila po načrtih Jele Vilfanove gledališka krojačnica	
pod vodstvom Živke Jančeve in Jožeta Novaka.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA ! 945-46	DRAMA	Štev.	1
Ivan Cankar
42110
Qlaš narod je v teh zadnjih letih doživel najburnejšo dramo v svoji zgodovini, šel je skozi pekel groze in trpljenja, telesnih in duševnih muk, pokazal je nepričakovan zagon volje in junaškega duha ter naposled dospel v zarjo svobode. Umetnost vseh nadarjenih narodov je od nekdaj oblikovala globoka čustva, silne strasti, pomembna dejanja. Ali ni naravno pričakovati, da iz teh velikih doživetij vzraste elementarna lirika, bujna epika, razgibana dramatika ? Na odru bo hotel narod videti poveličano, a verno podobo svojega razmaha v teh odločilnih dneh, kipečo plimo in oseko krepkih čustev, odklanjal pa. bo plehkobo in omlednost ali prazno nabuhlost; terjal bo, da zajemaj pisatelj, umetnik in obraznik iz globočine duševnosti in dvigaj iz nje temo in vedrino človeka, hitečega v bodočnost.
Velika naloga, vredna napona vseh sil, je naložena vsem, ki kakorkoli sodelujejo pri novem gledališču, a tudi lepa in hvaležna; in zadoščenje za to delo nam bo vsem z občinstvom vred zavest, da smo zastavili svoje moči za nekaj važnega in nadvse koristnega.
S ponižno vdanostjo in vedro voljo začnimo novo razdobje v razvoju našega gledališča.
OTON ŽUPANČIČ
		
2
. L#...
Pavel G o l i a:
PROLOG
k otvoritvi Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani v sezoni 1945—46.
Na pragu nove dobe in sezone pozdravljeni prisrčno prvikrat, odkar nas brod v svobodnih strugah plove.
In ko obnavlja zdaj svobodni brat požgane in porušene domove, stopimo bežno tiste obiskat in pomudimo se pri njih vsaj malo, ki smo dolžni jim večno čast in hvalo.
Najprej pri onih, ki so darovali življenje, kri za veliki naš dan, ki so na bojnih poljih obležali.
Kjerkoli ti je grob bil izkopan, v gozdovih, v hribih, v dolih, na obali, slava ti večna, hrabri partizan!
Na veke ne pozabi domovina krvave žrtve ljubljenega sina.
Vojščak, z brezkrdjnih ruskih step pozvani v krvavi boj za čast in spas sveta, ki padel si pri nas v svojgrob prerani in ti uspavanko zdaj šumota jesenska sapa v drevju na poljani, spi mirno, brat, v tej zemlji si doma!
Otrl solze sred daljne stepe, mati, tvoj sin-junak med nami je, med brati!
4
In ko herojem mrtvim se se divim v naročju nase ranjene zemlje, izrekam vnet pozdrav dvem silam živim, Osvobodilni fronti in Ka-pe, ki sta z zanosom svojim nezlomljivim slovenske vstaje duša in srce.
In naši vojski naš pozdrav plamteči in s slavo ovenčani Armadi rdeči!
A kdo je v vrstah našega maršala nam in zanamcem vstvdril svetli vzgled? Ljubljana, naša puntarska centrala, naš ročni, umski delavec, naš kmet.
Vam naša najiskrenejša zahvala, vam naše delo, naš napor, naš vzlet!
Vse naše težnje v Operi in Drami veljajo vam. Mi gremo k vam in z vami.
Na vse strani ponesemo šotore, kjer z budno vnemo trudi se naš brat, blaginji skupni žrtvujoč napore, svobode skupne čuvajoč zaklad: na sinje morje, pod triglavske gore, na kranjsko, štajersko, koroško plat, -da naše delo — govorjeno in peto — bo delavnemu ljudstvu razodeto.
Da, ljudstvu, ki verige je zdrobilo z upornim duhom, z žuljavo roko, navzkrižja, borbe, strah in smeh v vedrilo! A kar pri nas ni dobro že, še bo.
In ko zaključimo to sporočilo, pozdravljamo prisrčno in toplo vojščaka modra Stalina in Tita.
Naj nam še mnoio, mnogo let živita!
Tovariši igralci!
Zavedate se, da ne začenjate samo nove sezije, temveč novo dobo slovenskega gledališča. Veliko dejstvo in velik dogodek, ki bi vam ga rad opisal s prijateljsko in tovariško besedo.
Vaše srce ve, da so podobe in prizori, ki jih predstavljate na odru, igre bežnih, pretresljivo minljivih senc, toda igre senc, ki so kakor čarovnija in pravljica. Namišljeni dogodki so v njih, ki ganejo človeška srca, ne samo zato, ker so to prividi velikih pesnikov, temveč ker jih uprizarjate vi z najbolj učinkovitimi izmed umetniških sredstev, z govorjeno besedo in živo kretnjo. Vse to veste in ste vedeli od nekdaj, in vendar sem najboljše med vami v lepih časih, ki sem jih preživel v vaši sredi, slišal izražati neko notranj'e nezadovoljstvo in včasih celo obup nad lastnim poklicem. Danes ga razumem. V zvezi je s smislom velikega dogodka, koraka v novo dobo, s katerim je zaposlena naša nocojšnja misel.
Igrali ste vse svoje življenje besedila in osebe, zasnovane v umetniški zbranosti pisateljev. V vsaki izmed njih je bil sin je drobec predstave o pravem človeku. V vsaki izmed njih, v dobrih in slabih, bodisi kot pozitivna misel, bodisi kot odklanjanje. Te drobce človeške sanje o pravem človeku ste s svojo darovitostjo posredovali vsakršnim ljudem, i dobrim i slabim. To boste delali tudi v bodoče. Toda doslej ste jih podajali ljudem, članom družbe, ki je bila z vso svojo voljo nasprotna snu o pravem človeku, poslej pa jih boste igrali ljudem, članom občestva, ki v vseh svojih vzgonih hoče in želi isto, kar želi visoka človečanska misel, o čemer govori vsak prizor in vsaka oseba, ki jo boste predstavljali.
Skratka: hotel bi vam povedati, da postaja vaše čudovito delo, ki ste ga nekoč opravljali z vso nejasno nezadoščenostjo, z današnjim dnem — smiselno in skladno s silami, ki gibljejo nevidne globine našega novega sveta. To je znamenit prelom v vaši usodi in v usodi vaše umetnosti, velik in srečen korak, ki želim, da bi se ga z vsem zadoščenjem, človeškim in umetniškim, zavedeli. Pozdravljam vas na tem svetlem prelomu in vam želim radostnega, uspešnega dela za notranji blagor našega novega sveta. j . yidmar
6
Pred zaveso
Zavesa je padla. Na odru življenja se je končala štiriletna mračna, pa vendar veličastna drama.
V tihi uri pripreš oči in premisliš: Kaj smo gledali? Kakšno je bilo burno dogajanje, pri katerem smo tudi sami odločevali?
Spočetka je vztrepetal ves svet v krvavi zarj'i tuje slave. Glasovi fanatičnih mož so oznanjali kraljestvo sebičnega nasilja, ki da se bo dvignilo iz pekla zaslepljenih človeških strasti. Kakor na sodni dan se je odpirala zemlja. Iz grobov se je dvignilo' strohnelo obličje rimskega imperija. Za njim se je razvila puhla veličast, katere blesk in sijaj je skovalo na milijone s slepoto udarjenih ljudi. Na severu so zatemnile nebo sence germanskih bogov. V zlokobnem svitu gorečih grmad, na katerih so se kot daritvena žrtev sesula v pepel dejanja duha, je šumelo morje obsedencev. Demon uničevanja je spro-strl nad zemljo svoje črne peroti.
Naito je zgrmel čez ves svet plaz železa in v železo vkovanih množic. Vstal je nezaslišan trušč. Zagrmeli so topovi, izpod neba se je vsipal železen dež. Zatulile so sirene. Jekleni ptiči so peli smrtno pesem. Zemlja je stokala in se tresla. In vse, kar ljubi svetlobo, vsa elementarna ljubezen do življenja se je dvignila zDper apokaliptično pošast razdejanja.
Bilo je mnogo surove zlobe, mnogo prihuljene podlosti in hudobije, mnogo z blatom izdajstva umazanih človeških prikazni. Bilo je mnogo laži, mnogo bednega prostaštva in velika je bila groza uzakonjenega zločina.
Po drugi strani pa je bilo mnogo svetlega, nezaslišanega junaštva, mnogo velikih in slavnih dejanj. Bilo je mnogo zagrizene vztrajnosti in požrtvovalnosti, mnogo dragocenih žrtev, mnogo nadčloveških naporov. Po gozdovih in skritih globelih, po ječah in mučilnicah se je rodilo najbolj drzno dejanje teh časov, rodil se je upor neoboroženih rok in neuklonljive volje. Premnogim ljudem je postal korak v smrt kakor pesem, ki jo v svojem najvišjem doživetju zapoje srce.
Potem je sledil pretresljiv razplet. Z naj višjih vrhov moči in oblasti so strmoglavili nekoč toliko proslavljeni vodniki. Tirani so
T
posegli po poslednji rešitvii. Našli so jih — samomorilce — s pre-treljenimi glavami, ali pa so poginili od strupa in plina. Pred truplom obešenim za pete sredi šumnega trga, si je ves svet zakril oči in obraz. Tako strašen je bil poraz, tako pošastna je bila podoba pravičnega maščevanja.
Boj med svetlobo in temo je bil končan. In zemlja je zadrhtela pod slovesno resnimi koraki zmage.
Danes sedimo pred drugačno zaveso. Onstran nje je oder, kjer kraljuje umetnost. To je njen dom, to je njeno svetišče.
In mli sedimo in čakamo.
Poglejte nas! Še smo rahlo utrujeni in prepadeni od strahot, ki so za nami. Marsikoga nasmeh je še trpek in grenak in na marsikaterem licu se še ni posušila včerajšnja solza. Ozrite se naokrog in srečali se boste s pogledom mnogih oči, v katerih dnu še drhti otožen svit spomina na nekoga, ki ga ni več. In vendar smo vsi skupaj tako žejni lepote! Ušesa nas vseh bi se tako rada že naužila blago-glasja naše besede. In naš duh hrepeni po trenutku, ko mu bo spet dano, zamakniti se v čarobni svet, kjer se kakor na čarovniški dlani razvrščajo vse sanje in vsi navdihi, vsi nagoni in vse strasti, vse velike lin majhne stvari človeške narave ter se spletajo v podobe veličastne in prekrasne resnice, ki ji pravimo življenje.
Če bi hotel v tej' minuti čakanja, preden se dvigne zavesa, opredeliti še neko posebno željo, bi jo irazil takole:
Dogajanje, pni katerem smo tako živo prizadeti sodelovali, ni bilo samo vojna in umiranje na bojiščih. To ni bilo samo kljubovanje nasilju in končna zmaga nad njim. To dogajanje je bilo mnogo več. Bilo je prelom s preklostjo popoln prelom v duhovnem in materialnem pogledu. Kar prihaja zdaj, je nov čas in z njim tudi nova vsebina naše zgodovine. Da bi v tem času svobodne rasti in razcvita vsega slovenskega sveta zaživelo pred nami v tem pravljičnem hramu tisočero likov našega človeka in tisočero njegovih usod, da bi čarovniška moč ustvarjalne domišljije pričarala na teh deskah Velike, lepote in modrosti polne podobe slovenske resničnosti, da bi slovenska drama doživela zdaj' svoj veliki dan — tega si želim iz vsega srca.	Ro^
Za narodov blagor
Ivan Cankar spada v vrsto tistih duhov, ki jim umetnost nikoli ni bila samo zapeljiva igra z besedami in pojmi, marveč razodevanje resnice, večna služba življenju. Če ga je kritika razkričala za sanjača, skrajnega subjektivista in tudi za cinika, ki ne priznava nobenih norm ter se vsemu posmehuje, je to storila v veliki meri zato, da bi zamolčala vprašanja, ki jih je z vsetn ognjem svoje narave obravnaval. Umetnost ni bila Cankarju nikoli sama sebi namen, ne tedaj ko se je v mladosti predajal čustvenemu »razvratu«, ne tedaj ko je ustvarjal besedne zveze in prispodobe s skrivnostnimi nadpomeni, da bi izrazil neizrazno. Prevelika je bila v njem želja, prisluhniti utripom življenja, da bi mogel življenje zatajiti, prevelika je bila strast, upodobiti svet v njegovi resnični problematiki, da bi se mogel preda/ati samo svojim najosebnejšim sanjam in doživetjem. Če so ga spočetka omamljala slovstvena gesla, ki so oznanjala larpurlartistični esticizem, je bil to pač tribut dobi, v kateri je rasel: Toda že v času, ko je pripravljal »Vinjete«, se v njegovih novelah in črticah pojavljajo ideje, ki ga trgajo od artističnih nazorov v brezbrežno morje družbenih vprašanj, v sredo vsega, kar je živo in resnično. In v zaletu te preobrazbe, ko je dokončno zavrgel razne struje in strujčice »fin de siecla«, je nastalo delo, ki pomeni vstop v areno idejno političnih trenj, v areno boja za novega človeka in novo družbo, nastala je komedija »Za narodov blagor«.
Idejno izhodišče igre je upor proti politični laži naših takratnih strank, proti egoizmu narodnih voditeljev in njihovih podrepnikov. To je upor človeka in umetnika, ki je spoznal, da se je slovensko javno življenje izrodilo v same puhle fraze, sama votlodoneča gesla brez vsebine. Mesto načelnosti — povsod neznačajnost in strahopetnost, mesto poštenosti — licemerstvo, mesto resnične ljubezni do
9
/
3
naroda — nagnusno koristolovstvo. »Vse je v blatu pri nas doma«, piše Cankar 8. maja 1900. prijateljici Zofki Kvedrovi. »Tista stranka, ki se imenuje liberalna, je korumpirana do nohtov in nazadnjaška nič manj kot farska druhal. Klike v politiki in literaturi.« Vse, za kar se bore Grudni in Grozdi, za kar se navdušujejo Mrmolj'e, Mrmo-ljevke in Siratke, so zgolj lepozveneče krilatice, za katerimi se skrivajo sebični nameni nizkih duš. »Narod«, ta imaginarni »narod«, o katerem vsi toliko govore in v čigar imenu kujejo drug proti drugemu svoje temne naklepe, je izrodek njihove pokvarjene politične miselnosti, njihovih malomeščanskih strasti. Pravega naroda, tistega naroda, ki ječi v sponah razredne nesvobode in kulturne zaostalosti, ne poznajo in ga nočejo poznati. »Tisti resnični narod je navezan sam nase«, izjavi,ja Cankar, »spomnijo se ga klike šele ob volitvah«.
Toda komedija »Za narodov blagor« ni samo duhovita satira na izprijenost in programsko zlaganost slovenskih strank tistih dni, njena ideja je višja, njena misel globlja. Cankar je bil prevelik umetnik, da bi se zadovoljil samo s klofutanjem in zabavljanjem vsevprek, on je hotel tudi nekaj povedati. Kakor je nebogljeni Gornik na eni strani nekakšen zunanji povod, da se dejanje okoli njega zaplete in da se pokažejo obrazi voditeljev in njihovih slug brez mask, kakršni so v resnici, tako je Ščuka na drugi strani etično središče igre, njeno miselno jedro. Ščuka načrtno razkrinkuje okolico, on daje dogajanju idejno vsebino, ga notranje usmerja in stopnjVije. Medtem ko čutita Kadivec in Matilda, naivna otroka mlade ljubezni, zadehlo vzdušje, v katerem živita, samo nodzavestno, nagonsko, ga čuti Ščuka zavestno svetovnonazomo. Zanj, rojenega upornika, je hlapčevanje zabloda, moralni zločin nad samim seboj; zato ni druge poti, nego postaviti se laži in zlu pa robu. Tako se v tretjem dejanju sprevrže komedija v idejno dramo in se nato postopoma zaostruje do konca, ki izzveni izrazito revolucionarno. 2ven-
10
ketanje razbitih oken v zadnjem prizoru spremlja Ščukova napoved boja, a smeh množice iz predmestja oznanja, da se je dvignil tisti resnični narod, ki ga laži-veljaki ne poznajo, da se je prebudil »v hlapcu gospod, v sužnju kralj«.
Danes je popolnoma jasno: umetniška sila komedije tiči v idejni ostrini in globini problema, ki ga je Cankar prikazal, ne pa v duhovitem brcanju na levo in desno, kakor je sodila sleporojena kritika, ko je igro označevala za karikaturo in pamflet na prvake narodno-napredne in klerikalne stranke. Razni Grozdi in Grudni niso važni kot tipi, še manj kot osebnosti, marveč kot nosilci povsem določene miselnosti v slovenski politiki; a osrednje važen je Ščuka s svojo idejo upora. Tako si v drami stojita nasproti dva svetova: izrojena, etično izmaličena plast vladajočega meščanstva, ki propada, ker mora propasti, in socialno zatirani sloji, narod v najširšem pomenu besede. In prav iz tega naroda vstajajo glasniki novega, plemenitejšega družbenega nazora.	An[m	0tw£.
m IZ GLEDALIŠKE PISARNE
Direkciji Drame je bilo poslanih večje število odrskih del domačih avtorjev na vpogled in v morebitno vprizoritev. Poleg starejših avtorjev in že znanih imen, kot so Ksaver Meško (ki je predelal svoji drami »Mati« in »Koroška bol«), Jože Pahor (»Ljudje«), Marjana Kokalj - Zeljeznova, Stanko Canjkar, Anton Ingolič, Maks Žnuderl in še nekaj drugih, so se pojavila tudi povsem ali skoraj povsem nova imena, možje, ki so zrasli iz partizanskih borb ali se prekalili po raznih internacijah in koncentracijskih taboriščih. Poleg avtorjev, katerih dela so bila napovedana v okviru repertoarne napovedi letošnje sezone (Pavel Golia, Ferdo Kozak, Miško Kranjec, Mira Pucova, Vitomil Zupan in Vladimir Bartol), so poslali tudi drugi avtorji zanimiva in aktualna dela, ki pa so potrebna večje ali manjše predelave. Psiholosko tehtno delo je Stanka Canjkarja, avtorja že vprizorjenega »Potopljenega sveta«, drama »Za svobodo«,
11
ki se godi za časa okupacije in fašistične strahovlade na Primorskem. Zanimiva je tudi drama (oz. satira) Frančeka Bohanca »Spletkarji s krvjo«, ki obravnava trenje med domačimi izdajalci v Ljubljani za časa narodno osvobodilne borbe. Iz narodno osvobodilne borbe so še poleg Mateja Bora že znanih »Raztrgancev« in »Težke ure« drame: Milene Mohoričeve »Obnovljena pravda«, Ivana Potrča »Izdajalec«, Igorja Torkarja »Krištof« (godi se v fašističnih zaporih), Marinca Marjana »Vse zaradi imena« (godi se v Ljubljani za dobe italijanske okupacije, komedija) in še nekaj drugih. Zaradi velike stiske s časom pred otvoritvijo sezone dela nekaterih avtorjev še niso bila prebrana. Direkcija Drame si je stavila za nilogo, da se sleherno domače delo, ki bo vposlano gledališču, prebere najkasneje v roku dveh mesecev in sicer ga bodo prebrali vsi člani vodstva. Avtor bo o rezultatu skupnih posvetovanj v tem roku obveščen. — Zaradi pregrupacije ansamblov in zaradi drugih tehničnih problemov, ki so nastali po osvoboditvi in ob prehodu v novo sezono, niso mogla biti še vsa dela prebrana in pretehtana. Avtorji naj to vpoštevajo!
Dela, ki bodo dobro predelana, in morebitna nova odrska dela, ki bodo na zadostni umetniški višini, pridejo tekom sezone v poštev za repertoar.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Vladimir Bartol. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.
u