PLANINSKI VESTNIKMM^mmm ZAHOMšKA PLANINA — 90 LET POZNEJE »KO Ml NA OJSTRC PRIDEMO« JANEZ BIZJAK V PV3/90 je bil objavljen zapis o 90-letnici slovenskega plan in s! t/3 na Koroškem v spomin na 18. januar 1900, ko so v Borljah v Ziljski dolini ustanovili Ziljsko podružnico SPD, leto zatem pa postavili še prvo slovensko planinsko kočo na Koroškem, Korenov o kočo na Zahomški planini. Lubo Urbajs, dolgoletni predsednik SPD Celovec (od lota 1953 do 1984, 31 let!) in podpisani sta zgodovinske kraje obiskala konec januarja 1990, torej 90 let zatem, ko se je na zahodni koroški mej! začela slovenska planinska zgodovina. Fotografije kažejo svet pod Ojsternikom, kakršen je bil januarja letos. Kakšna je danes Zahomška planina in kje leži? Zahomška planina je del Karnijskih Alp, ali natančneje, spada v predgorje Karnije, v verigo starih slovenskih planin, kjer so pasli in še pasejo kmetje Kanalske in Zilj-ske doline; to so Brška, Dolška, Bistriška, Blaška, Zahomška, Gorjanska, Ukvanska, Podravenska planina, planine Lom, Do-linca, Pleče itd. To je torej gorski svet med Kanalsko in Ziljsko dolino, ki je bii do 1. svetovne vojne kulturno in gospodarsko sestavni del dežele Koroške, po prvi svetovni vojni pa tragično in nera- K oren ova koča na Zahomški planini (1715 m); zadaj Dobratb (2166 m), spodaj Zlljska dolina Foto: Lubo Urbajs zumno razdeljen med Avstrijo in Italijo. Državna meja je potegnjena po glavnem gorskem hrbtu Karnijskih Alp, teče po sredini pašnih planin, na Bistriški planini dobesedno med pastirskimi kočami. Karnijske Alpe so logično nadaljevanje Karavank (gledano z naše strani). To na videz enotno gorsko verigo, položeno v ravni črti vzhod-zahod, reže le reka Zi-Ijica (pritok Zilje), ki povezuje Kanalsko in Ziljsko dolino. Gora, ki se v Karnijskih Alpah prva požene na višino čez 2000 metrov, je Ojsternik, po domače imenovana tudi Ojsterc ali Ojsterk, po nemško pa je zapisana kot Osternig, Za naslov tega kratkega zapisa je izbrana stara pastirska pesem, ki so jo peli po planinah Karnijskih Alp: v Kanalski dolini kot »Kadar čez Ojstrk pridemo«, v Ziljski pa »Ko mi na Ojstrk pridemo«; nekateri jo pripisujejo vižarju in sedlarju Zotlar-jevemu Mihalu iz Bistrice na Zilji. Kakorkoli že, Ojsternik (2052 m) je gora, ki kot oSiijena piramida značilno poudarja poglede s Koroške proti zahodu. Spada med najlepše razgledne gore Karnijskih Alp, izhodišče za Zahomško planino je naselje Zahomec (po nemško Achomitz), lahko tudi slikovita sosednja vasica Gorjane (nekateri jo imenujejo Gorje, po nemško Goriach), za Bistriško planino in Ojsternik pa Bistrica na Zilji (ali Zlljska Bistrica, po nemško Feistritz a. d. Gail). (Slovenska in nemška (mena pišem za tiste obiskovalce in gornike iz Slovenije, ki (žal) ne poznajo slovenskih krajevnih 152 PLANINSKI VESTNIK Pogled z OJslernlka proti vzhodu; Julijske Alpe s škrlatlco in Kukovo šplco na levi; spodaj Bistriška planina; meja med Avstrijo In Italijo poteka med stavbami In Ob steni velikega hleva Foto: Lubo Urbajs Napisi na Korenov! koči; edini spomin na slovenska ledlnska Imena fe tabla za planino Do-Ilnca-Dollnza Alm Foto: Janez Bizjak imen v Ziljski dolini !n ne vedo, da se pod imenom Gail skriva Zilja, da je Gailtal Zlljska dolina, da se mestu Villach reče po slovensko Beljak itd.). Do obeh omenjenih planin je speljana cesta, zato je vzpon na Ojsternik kratka in nezahtevna tura. Z Lubotom (tako se to ime piše in sklanja na Koroškem) sva začela v Bistrici na Zilji. Zame osebno je Bistrica ena od najznačilnejših koroških vasi, z mogočno lipo sredi trga, kjer vsako leto prirejajo rej pod lipo in štehvanje. Cesta na Bistriško ptanino se enakomerno dviga proti zahodu, precej naravnost k Ojsterniku. Zaradi ledu sva pustila avto dobro uro pod planino. Ko se pot prevesi čez sedlo na prisojno stran, se odpre lep pogled na planinski svet Zahomške in Bistriške planine ter na Ojsternik. Bistriška planina (Feistritzer Alm) leži na višini 1718 m. Vzpon na Ojsternik je mogoč v dveh smereh, najlažja pot pa vodi po Italijanski strani; to je široka in položna vojaška mulatiera Iz časov prve vojne in medvojnega obdobja. Ojsternik spominja na naš Krn: močno je prevrtan s kavernami, tik pod vrhom štrle ostanki vojaških stavb. Z južne strani so položni travniki, na severno, osojno stran pa padajo strma skalnata rebra proti Ziljski dolini. Razgled je neponovljiv. Na južni strani — vmes je Kanalska dolina — rišejo obzorje vrhovi Zahodnih Julijcev, Viš in Montaž (Špik nad policami) sta na dosegu roke. Poglede na zahodno stran zaključujejo Dolomiti: divje nažagani grebeni se nizajo drug za drugim, dokler ^ad-nji ne izgine v meglici. Z Bistriške planine na Ojsternik je slabo uro hodš (približno 50 minut). Problemov zaradi državne meje ni, pregledov nobenih. Nenavadna je le mejna črta na pla- 153 Duiinza Alm Werbutz Alm ■ PLANINSKI VESTNIK Cerkvica Marije Snežne na branju; zadaj Julijske Alpe 2 Mangartom; črno poraščen vrh v ospredju Je Vršič (1811 m), pod njim leži Zahom-ška planina s Korenovo kočo Foto: Janez Bizjak nini, ki jo obiskovalec zasluti za napisi »Achtung, Grenze«, pastirske stavbe pa leže na obeh straneh nove meje. — Resnici na ljubo je treba povedati, da je stavbno izročilo Bistriške planine razvrednoteno in značaj planine spremenjen, ker je večina nekdanjih stanov spremenjena v počitniške hiše. Od teh je vsaka drugačna — na koroški strani z nemškimi napisi, sosednje nekaj metrov stran pa z italijanskimi. Uro hoje je tudi med Bistriško in Zahom-ško planino. Vmes leži slikovita cerkvica Marije Snežne na 2ebranju (1750 m). Vendar boste staro romarsko pribežališče na Žebranju zaman iskali po planinskih kartah; pisalo bo sam-o Maria Schnee. Z 2e-branja se je treba spustiti navzdol v sedlo Na Plečeh; valoviti pašniki in razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem so pokvarjeni s tablo o državni meji, zaradi katere pa se ne ljudje ne živina ne puste motiti. S sedla navzgor pripelje pot na Zahomško planino (1715 m, po nemško Achomitzer Alm), sicer dostopno tudi naravnost po cesti iz Zahomca. Tako kot Bistriška je tudi Zahomška planina tipično dvodržavna s pašniki na kanalski (italijanski) in ziljski (avstrijski) strani. Sredi pianine stoji Korenova koča: še vedno takšna kot pred devetdesetimi leti, ko so denar zbrati Člani Ziljske podružnice SPD, ime pa je posodil podpredsednik Ivan Mlllonig, po domače Koren iz Zahomca, ker je bil lastnik sveta, 154 na katerem so kočo postavili. Koča se v devetdesetih letih ni spremenila; nosi le nemško ime Schonwipfel-Schutz-Huite, 1715 m; domačini jo še vedno imenujejo Korenova koča, saj je še zmeraj v lasti Mlllonigovih, p. d. Korenovih. Koča je zavetišče ob karnijski geološki poti in gostilna za številne izletnike na Zahomško planino. Kdor še ni bil na Ojsterniku in na planinah pod njim, je prikrajšan za marsikaj, če nimate idej za nedeljsko turo, skočite tja gor! Saj je neverjetno blizu. HELENA GIACOMELLI Jesen v gorah Samota razdrapanih skal se raztaplja pod toplimi prsti, Pajčevinost obnemelih pašnikov se trga v odmevu korakov. Tihota jesenskih poti drhti v osipu macesnovih iglic in šepeta moji razpuščeni duši.