Knjiga Slovenska XIX. veku. Slavnega Miklošira st aroslo vcn - !v Novieah p. 1. 1854, v Glasniku 1. 185!) skc kn j igo jc naznanjal Navratil lvdoma ;I)i< Iiildung dcr noinina iin Altslovcni- schen; 1. 1860: ^Miklošič pa glagolica"— po njegovem spisku v ,,Ersch-Gruberjevi cnciklopediji" (str. 10—20). Die Bildung der slav. Personennamen (117—153). Slovensko berilo za VIII. gimn. razred (str. 28), kjer — pohvalivši slovenske učence viših šol na Dunaju in J. Terdina-ta modre misli zastran slovenščine po šolah v Novicah — pravi: ,,Jako pametno se nani zdi tndi to, kar piše ravno ondil verli domorodec, g. Majar; le škoda, da meni še zmirom, da bo iz mešanice vendar kedaj . . . kruha, ako ne narodnega, vsaj knjižnega. Mi smo pa te misli: ali čisto po slovenski, ali pa čisto po serbski, hervaški — le mešati ne I Nadjamo se, da spregleda skoro tudi razsvetljeni g. Majar, kakor je spregledalo že več drugih, ki so bili že v taki nevarnosti, med ktere štejem tudi sebe itd." — Razun ,,Slovniškili drobtin" je v 1. 1860 ocenil ,,Miroslava Vilharja Pesmi" (VI. 22), ter opisal rodbino ,,Zaluski (56)". — L. 1861 kaže v N o v i c a h misli Miklošičeve o slovenščini (63); 1. 1862 v Glasniku nasprot prof. Ladislavu: 0 imenstvu slovničnem (302); 1. 1864: O veznikih ni, niti, an, anti, nego, kakor, kot — ko (str. 126—191); 1. 1865 v Novicah: Zastran samoglasnika r nasproti Jezicniku (52); 1. 1865 v Glasniku: Včasih se domači slovnicar tudi od tujca lahko kaj nauči (219) in 1. 1866: Uskoki na Kranjskem (14—20), v Novicah pa 1866: ,,Besedica o Novem mestu" nasproti obliki Novomesto in besedi Rudolfovo. L. 1867 vGlasniku: Štorklja (24). Beseda ,,živec" je Slovencem znana (125), in 1. 1868 str. 95: Iz Metlike. Hrvaška narodna. Zapisal J. Navratil. <j Učiteljski Tovarš I. 1. 186^ ima naslednje spiske Navratilove: ,,Naj gre rakom žvižgat! Kdo ? — kozopersk" — ter po Roniarjn in drugib vzgledih namesto njega nasvetuje ,,vinotok". — »Smešna in žalostna" —, kjer pripoveduje resnično zgodbo iz lastnega življenja v premislek učiteljem in vsem, kteri imajo opraviti z ljudskinii šolami, kako nespametno je po sili ponemcevati slovenske otroke (str. 121). — ,,Živio in Slava" namestu ,,hoch" in ,,vivat" — češ, prav je, da Slovenci vpijenio oboje; to je zdaj tako skoro edina vez, ki nas veže na eno stran z južnimi, na drugo pa s severnimi Slovani (str. 165). Cvetnik Janežieev kaže več njegovih sostavkov — starih in novih na pr. I. 1865: Uskoki na Kranjskem. Nespametna sramožljivost. II. 1867: Afrikanska nevihta tornada. Siromak čevljar in nje^ gova goska. Kosovo polje. Nikolaj Kopeniik. III. 1868—70: Snegurka (Ruska narodna). Jan Sobieski svoji ženi 1. 1683 itd. Slovensko Berilo za VIII. gimnazijalni razred, napovedano vže 1. 1860, bilo je tiskano še le 1. 1865. Izgledi iz sedanje slovesnosti zlasti njegovi so: Bčele in njili kraljestvo. Zivljenje po stepi južno-amerikanski. Življenje I. Popoviča. Hoja Evgenjeva prek planin. Vihar na morju. ,,Ne, da bi se hvalil, nego samo braneč se, jemljem nerad v misel, da je v omenjenih Miklošicevih berilih za više gimnazijalne razrede odl. 1853 do 1865, zdaj že nekoliko zastarelih, vsaj tretjina mojih izvirnih in neizvirnih spisov, pravi Navratil (v Novicah 1. 1874 str. 283). Mnogo izmed njib je bilo ondi tiskanih brez mojega imena, da-si sem jih jaz sam spisal ali poslovenil. Zlasti sem v zadnjem zvezku za 8. razred jaz popisal življenje vseh pisateljev slovenskih od Trubarja do Slomšeka, tedaj skoro vso zgodovino siromaške književnosti naše do tega veljaka smrti, in zbral do malega (razun staroslovenskih in nekoliko drugih spiskov) sam vse za šolo pripravne »pise iz tedanje književnosti". V e č e r n i c e M o h o r j e v e d r u ž b e 1. 18(57. XV: Poslopje Dunajsko za slepce "(str. 57—69). — Koledarček pa 1. 1866: Življenje M. Verneta (poleg Fr. Blažičevih zapiskov str. 49—51); 1. 1867: Juri Stephenson (23—31); 1. 1868: Peter veliki pa berac. Po narodni pripovesti ruski (knez Dolgoruki str. 29—33) spisal J. Navratil. — ,,Moje prvo popotvanje na Dunaj" ima družba od 1. 1887 v rokopisu, že tudi nadarjeno. L. 1871 se jo po dr. J. Bleiweisu jelo obravnavati, da bi sostavo slovenskonemškega Wolfovega slovarja prevzel J. Navratil. Vsa stvar pa se je razdrla vsled neljubih dopisov v Narodu in Slovencu 1. 1874 št. 85, 86, zlasti vsled pisma 0. Cafovega, kar dostojno pojasnjuje ,,Navratilov odgovor" v Novicah 1. 1874 str. 260—285 z ,,Dodatkom" vred (str. 291), kjer nekako po zgledu sv. Pavla ponosno pripoveduje o svojem lastnem književnem delovanju (cf. str. 222). Vsled vmesne opazke priobčil je 1. 1875 v Novicah (str. 117—174) novo razpravo zlasti glede na slovansko pravo Navratil pod naslovom: ,,Skutnik-skupnik", ter ž njo dovršuje glasovito ,,skutniko-skupniško vojsko" iz 1. 1850 in 1853. Letopis Matice Slovenske ima 1. 1877 str. 222—232 J. Navratila spis: Iznenadno poznanstvo z imenitnim možem — s knezoin Danilom Crnogorskim. — L. 1878: Pisina o Bosni in Hercegovini I— XVII. str. 148—191. Črnogorski in srbski zdravniki samouki str. 125—136. Drobtinice jezikoslovne: Elen ali elend — cervus alces — str. 190—1. — L. 1879: Nova pisma o Bosni in Hercegovini I—XIII. str. 148—213. Zeleni Juraj. Pesem. Zapisal Anton, priobcil in razložil Ivan Navratil (str. 217). Narodna pesmica. Zapisal 1. 1867 v Radovicih kraj hrvatske nieje blizu Metlike. Krasna, prekrasna pa je njegova razprava o Kopitarju, ki jo je prinesla Kopitarjeva Spomenica 1. 1880 po Matici Slovenski na dan, kjer je naš rojak opisan na vse strani, zlasti po dotikah, v kterih je bil s slovenskimi, pa tudi slovanskimi učenjaki. Razprava ta — str. 1 do 111 — rekel bi, da je knjiga v knjigi. Kaže se v njej na pr.: Kako je Kopitar svoje življenje sam popisal 1. 1839. Spisi Kopitarjevi. Kopitar pa Mušicki, Dobrovsky, Safarik, Vostokov, Miklošič. Kopitarjevo delovanje v dvorski knjižnici. Kopitar pa Vodnik, Metelko, Cop, Prešern, Ravnikar. Slovanstvo v obče, Slovenci. Dodatek. Zapisek manjših spisov Kopitarjevih in kje so prišli na svetlo. L. 1881 prišlo je na svetlo ,,Slovensko Berilo za osmi gimnazijski razred. Izdal Dr. Fr. Miklošič. Druga, nekoliko predelana izdaja. Vredil J. Navratil. Na Dunaju. Založil K. Graeser. 8. VI. 146. Kakor se je zarad prejšnjih ,,Beril Miklošičevih", tako se je tudi zarad tega boriti moral Navratil. Naznanjeno je bilo v Novicah 1881 str. 305, potem v Slovencu in v Kresu. V Narodu pa ga je v št. 207 silo hudo prijel prof. K. (t. j. Kermavner) ter mu naravnost oponašal, da se v njem slovensko slovstvo kaže nalašc od uborne strani! Nato se opravičuje Navratil v Novicah str. 368—376 pod naslovom: ,,Druga beseda o novi izdaji Miklošičevega Berila za osmi gimnazijalni razred", in — ker je prof. K. (Koan fusionsrat) odgovoril v Narodu št. 275. 276 ,,Še jednokrat: G. J. Navratil in berilo", oglasil se je le-ta poslednjič v Novicah str. 401 v dokaj rezkem spisku: ,,Vsakemu svoje! — L. 1883 je povedal ob kratkem: ,,Kaj misli dr. Miklošič o Marnovem Jozičniku'4 (str. 140), in poznej je le še priobčil J. Belobrk šaljivo jezikoznanski spisek v Novicah. Letopis Matice Slovenske 1. 1881 kaže spis njegov: Car Aleksander II. in ruski pesnik Žukovski (str. 158—176). — L. 1883 pa je priobčil S p o m e n i k o š e s t stoletnici začetka Habsburške vlade na Slovenskem po Matici Slovenski str. 139—166: ^Anton Janša, slavni kranjski čebelar", spisal J. Navratil, in z isto marljivostjo v Letopisu 1884 str. 1—36: ,.Janša Lovro pa Valentin, slikarja slovenska". Str. 34—36 so naznanjeni vsi viri, po katerih je sostavil omenjena životopisa. Kres 1. 1886. VI ima str. 351—9: Kresne ali Ivanjske pesni belokranjskili kresnic, in str. 279: Nekoliko zgodovinskih drobtin o pojmu ,,slovenski ali slovanski bani". Zvon 1. 1888. VIII str. 294—794: Belokranjsko kolo in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Dom in Svet 1. 1889. II str. 223— 225: Nekoliko drobtinic iz Cigaletovega življenja. Str. 193—196: Kako izgovarjajo opisovalnega deležnika kononico Beli Kranjci. In str. 95—5: Nekaj o našem mestniku (lokalu) na u in i za možki in ženski spol. Spisal St.(ari) Rodoljub. L. 1885 jel je J. Navratil v Letopisu Matice Slovenske spisovati: ,,Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskira in neslovanskim" (str. 117—183), kar z nenavadno opreznostjo kakor marljiva bučela nadaljuje v Letopisih 1886 str. 62—106; 1. 1887 str. 88—167; 1. 1888 str. 132—189; 1. 1890 str. 52—116. In — tako orje vrli naš rojak — na tujem — vže 45. leto jako vspešno tudi kot jezikoslovec na književnem polju slovenskem, in da bi oral srečno še mnoga ranoga leta, v to pomozi mu Bog!