267
Zagovor
Josip   Vidmar
I.
Zmotno je..., čet kdo slovenstvo istoveti s katolištvom ali pa slovenstvo s svobodoumnostjo oziroma humanizmom. To zadnje je storil J. V. v ... članku „Duhovna služba narodu". Tako se glasi najbolj zaostreni stavek obtožbe, ki jo je France Vodnik v članku »Narodnost in svetovni nazor" (DiS. 33, št. 3) dvignil zoper moje misli o svobodoumnosti kot važnem pogoju za pravo duhovno službo narodu ali z drugimi besedami za ustvarjanje globoko samobitne kulture. Toda ta stavek obtožnice, ki je očitno iz trte zvit, tožilec prieklicuje sam in ga skuša spraviti v prave meje s temile besedami: „Ne trdi sicer (krivec), da nismo (katoličani) člani naroda, vendarle pa nam odreka kulturno in duhovno udejstvovanje v njem". In ta moj greh da izvira odtod, ker „narodnost in kulturo istovetim oziroma vezem samo in izključno z določenim svetovnim nazorom". Tak je prvi* dokaj zamotani in nekoliko oporekajoči si del Vodnikove obtožnice. Važen ni zaradi očitkov kot takih, marveč zaradi nekega skritega slabega razlikovanja, ki je povod za marsikako netočnost in ki ga je treba razkriti.
Slabo razlikovanje, ki ga imam v misli, se kaže v navedenih treh stavkih dvakrat. Prvič v vzporejanju katolištva in svobodoumnosti kot dveh svetovnih nazorov in drugič, ko se svobodoumnost opisuje kot „določen svetovni nazor". Ali sta ta opis in vzporejanje pravilna in upravičena? Z drugimi besedami, ali je res svobodoumnost sploh kakorkoli določen svetovni nazor, kakor je na primer Ikatoličanstvo? Menim, da tega ni mogoče trditi, pa jo razlagaj še tako samovoljno, tean manj seveda, če jo pojmuješ tako, kakor jo je v nekaterih člankih skušal popisati Vodnikov obtoženec. Ne, svobodoumnost ni svetovni nazor, kajti o sto in sto možeh, ki so si vsak drugače in drug zoper drugega razlagali svetovno skrivnost, je mogoče trditi, da so bili svobodoumni. Svobodoumnost je torej samo neko stanje človeškega duha, samo pripravljenost pameti, ki je voljna in ki v najizrazitejših primerih ne more drugače kakor po svoje, res čisto po svoje odgovarjati na velika vprašanja. Ta svobodoumnost, ki jo imenujem s tem nekoliko varljivim in zgodovinsko obremenjenim imenom samo zaradi tega, ker ji ne najdem boljšega, in ki bi jo lahko nazval tudi duhovno svobodo, očividno ni nazor, marveč je duhovno svojstvo, svojstvo, ki je v nekaterih primerih zgolj slučajno stanje, v izrazitejših pa neizbrisna osobitost  individualnega  duha,  elementarna  lastnost njegove narave.
Neko svojstvo in urejenost duhovne narave prienačevati takemu ali drugačnemu nazoru pa je očitna logična napaka; to se pravi na isti ravnini obravnavati dva pojava različnih svetov, kajti nazor je produkt duha, svoboda pa njegova lastnost. To slabo zvezo je morda slutil tudi France Vodnik, zaradi česar je v obtožnici svobodoumnost naglo pokril s kalupom nekega nazora in jo opredelil kot „svobodoumnost ali humanizem". Jasno je seveda, da tudi humanizem, ki je nazor, ne more biti isto kot neko duhovno svojstvo. Iz tega netočnega razlikovanja izvira pri Vodniku mnogo nejasnosti in mnogo po nepotrebnem ogorčenega čuvstva. In če bi bil obtoženec res istovetil slovenstvo s svobodoumnostjo, torej z neko duhovno lastnostjo, kakor ga po pričevanju Vodnika samega nisem, bi bil zagrešil vsekakor drugačno in najbrže manjšo zmoto, kakor tisti, ki trde, da ni Slovencev razen katoliških.
II.
Dosti bolj koristno kakor v tem stavku pa postane naše ostrejše razlikovanje v drugem delu obtožnice, ki mi očita, da v imenu nekega nazora odrekam katoličanom kulturno udejstvovanje, kultumost in kulturno delo za narod ali veliko duhovno službo. Kajti če očitek izrečem s potrebnim popravkom in dem, da katoličanom odrekam, kar jim, ne v imenu nazora, marveč v imenu nekega duhovnega svojstva, ki je za ustvarjanje kulture nenadomestljivo in ki ga oni po mojem mnenju nimajo ali celo komaj morejo imeti, je ta trditev vse drugače razumljiva kakor v Vodnikovi formulaciji  in je vsaj  subjektivno docela upravičena. Kako je ob-
268
jektivno s to trditvijo, ki je /pa zopet nisem izreikel v tako ostri obliki, kakor jo je občutil Vodnik? Imenoval sem svobodo tehten pogoj za delo, za kateiro tu gre, in pa nenadomestljiv pogoj za resnično tvornost v »najvažnejših rečeh". To trditev, ki ni tako apodiktična, dasi je morda navzlic temu boleča, pa moram vzdrževati tudi spričo onega točnejšega razlikovanja ined duhovno svobodo in kakršnimkoli nazorom, oziroma zaradi tega razlikovanja le tem bolj.
Če mi bodi dovoljeno govoriti v dialektiki Shakespearjevih grobarjev, je lahiko tako, da pride človek k nazoru in si ga prisvoji ali izbere, lahko pa pride tudi nazor k človeku in si vzame njegovo dušo. Dandanes je nekaj takih nazorov, ki hodijo fkj ljudem, in med njimi je pri nas gotovo najbolje oboroženo katolištvo, ki vrhu tega osvaja in si zagotavlja človeške duše v času, ko so še docela neodporne in nerazgledane. Iz tega razloga je razen v redkih izjemah katoličanu težko trditi, da je svojo resnico našel in si jo izbral sam. in svobodno, tako svobodno, kakor si jo ustvari resnično neodvisen mislec. Ali pa je treba šele dokazovati, da je umstvena svoboda eno izmed najdragocenejših in največjih človeških svojstev? In če to je, ali ni jasno, da je ne sme nedostajati v kulturi, ki naj bo globoko samobitna? In ali ni torej tako, da človečnosti, v katerih ta sijajna moč ni živa in ne dejavna, niso zrele ali ne prav usposobljene za najvažnejše naloge,  ki  se  pojavljajo pri  ustvarjanju  kulture?
Nekoč sem izrazil misel, da bi moral prav za prav vsak narod imeti lastno religijo. Toda če je že nima, razvija vsak kulturen narod v delih svojih najpomembnejših tvorcev neko svojsko, zelo individualno miselnost, iz katere polagoma nastane posebno kulturno ozračje, ki daje značaj vsemu narodnemu življenju in ki bi se lahko imenovalo njegova druga, neustoličena religija. Docelo očividno je, da katoličan za ustvarjanje novega verstva ne bi mogell priti v poštev. Podobno pa je tudi z njegovim sodelovanjem pri ustvarjanju „druge religije" ali posebnega kulturnega ozračja, kajti to more nastati, kjer svobodno snuje, se brezobzirno razkriva in neprestano docela svobodno išče svojih poti cela vrsta svobodnih mož. Za ta posel je treba dveh stvari: nadarjenosti in svobode. Nikoli mi ni prišlo na um, da bi katoličanom odrekal prvo, pač pa jim razen zelo izbranih redkih odrekam drugo. To je vsa resnica o mojem podcenjevanju današnjih katoličanov, ki jim morem priznati polnovrednost v kulturi le, kolikor je v nji moči pogrešati duhovno svobodo in izvirno ter nujno iznajdljivost tudi v božjih in največjih človeških rečeh.
III. Omejitev, ki jo s tem izrekam, je seveda pomembna, a France Vodnik zopet izvaja iz nje pretirane obdolžitve. Preprosti stavek, ki govori o narodu kot politično gospodarskem kolektivu in kot kulturni enoti, tolmači:
269
„to sta potemtakem dva kolektiva oziroma dve enoti" — dasi je gotovo že bral, če ne celo sam napisal kak takle stavek: človek je telesno in je tudi duhovno bitje, ne da bi ga pojmoval tako, kakor da gre za dve bitji. Toda ta nasilna razlaga skromnega in popolnoma razumljivega sta vika mu je potrebna, kajti zaradi nje mi lahko očita, da sem „na ta način razbil narodni organizem na snov in na duha", in ker še v prispodobi imenujem dogmatične mase pasivno gradivo pri ustvarjanju kulture, gradivo, ki ga oblikuje svobodno snujoča tvornost, sem baje celo „ večjemu delu (naroda) odrekel duha" in „tako rekoč božjo podobo svobodne in tvorne človeške osebnosti".
Vsi ti mogočno nabrekli očitki očitno slone na grobeim zamenjavanju dveh zelo različnih stvari, in sicer moralne in metafizične! pomembnosti posameznika ali njegove „božje podobe" in pa njegove kulturne pomembnosti. Pred smrtjo in tistim, kar se skriva za njo, smo vsi enaki: ne tako pred kulturo. In narobe: če nekoimu odrečem pomembnost za kulturo, mu še nisem zanikal človeške vrednosti. Da Vodnik teh dveh sfer ne loči prav jasno, je posebno razvidno iz njegovega strastnega in nekam zelo poljudnega plediranja za »najpreprostejše kmetiške in delavske matere", ki po njegovem mnenju „prav tako in še tem bolj duhovno služijo narodu" in njegovi kulturi kakor kak kulturni delavec, če smem v tej zvezi na mesto svojega imena postaviti ta pojem. Glede kulturne pomembnosti je njegova trditev odločno kriva, kajti gotovo je ustvarjanje vsakršnih duhovnih dobrin — kajti samo to je res pomembna duhovna služba narodu — višji opravek kakor njih ohranjevanje in sporočanje iz rodu v rod, ki ga mimogrede rečeno poleg svojega poklica izvaja tudi vsak kulturni delavec vsaj v tisti meri kalkor strastno zagovarjanje matere. Nadarjenost in vsa usposobljenost za ustvarjanje pa je dana le redkim, dočim je vsa masa naroda v stvarjalnem smislu neaktivna. Če ugotavljam to razliko, ne delam v bistvu nič drugega nego tisti, ki je za druge življenjske sfere dejal, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih.
Toda v plasteh naroda, o katerih govorim, se kultura ne tvori in zato osrednje vprašanje tega zagovora ne prihaja pri njih prav v postev. Za to vprašanje gre marveč predvsem tam, kjer se trajno odvija proces, ki sem ga imenoval duhovno službo narodu in ki ni nič drugega kakor odkrivanje njegovega bistva v osveščanju in osvetljevanju tistih osebnih globin, v Ikaterih je zakopano. Tu je svoboda duha nenadomestljiva dragocenost. Njena pogumna in iz slutenjskih spoznanj izvirajoča neutešenost in žeja po novem, čisto edinstvenem, kakor so edinstvene osebnosti, v kateri živi, po adekvatnem in popolnoma samosvojem odgovoru na velika vprašanja ustvarjata kulture in sta ustvarili tudi slovensko. Vsa naša literarna zgodovina je čudovit primer popolne jasnosti, ki kaže prodiranje svobodnih tvorcev k svojski „drugi religiji", njihov boj ne le z neduhom,
270
marveč tudi z duhom nesvobode in dogmatske vezanosti njihovih nesvo-bodnih tovarišev. Prav ta zgodovina bi morala biti Francetu Vodniku in njegovim trajen memento in je sijajen dokaz za mojo tezo, ki je pa nisem izrekel in tudi ne vzdržujem zaradi kakega zapostavljanja drugih, marveč zaradi naše kulture, ki vem, da ji ne more biti razmaha brez svobode v srcih in umovih, kakor je tudi vsa, kar je je dragocene, nastala v njenem znamenju.
271