DR. CENE AVGUŠTIN
ZGODOVINSKO-URBANISTIČNA IN ARHITEKTURNA PODOBA
ŠKOFJE LOKE
Tlorisni, prostorski in vedutni značaja Škofje Loke postavlja mesto med
najbolj zanimive in bogate primere zgodovinsko-urbanističnega razvoja slovenskih
mestnih naselij.
Po svoji legi predstavlja Škof j a Loka, podobno kot npr. Kamnik ali na
Koroškem Sovodnje (Gmiind), izrazito dolinsko pregrado, ki zapira ali vsaj
nadzira dohode v Poljansko in Selško dolino. Širok in površinsko razgiban
pomol, ki sta ga ob sotočju izoblikovali Selška in Poljanska Sora, je dobro
ustrezal potrebam obrambe, obenem pa ohranil mestu zvezo z ostalim svetom
predvsem po važni cesti, ki je vodila z Gorenjskega v Italijo. Grad, ki so ga
nad mestom postavili nekdanji lastniki Škofje Loke freisinški škofje, je pomenil
za naselje varno zavetje, obenem pa je povezoval stavbne gmote mesta,
ki so se razraščale pod njim, v učinkovito celoto.
Ce pogledamo katastrsko mapo, v kateri je začrtan tloris mesta, opazimo,
kako se je ta prilagodil pravokotni obliki terasastega terena med vznožjem
grajskega hriba in obema Sorama. Preprezata ga dve široki lisi — zgornji in
spodnji trg in vrsta ožjih in krajših prog, ki pomenijo ulice in prehode in ki
so posebno gosto nasejani v spodnjem delu mesta v smeri proti kapucinskemu
mostu. Z opustitvijo srednjeveškega obzidja, ki je mesto stoletja dolgo oklepalo
v trden okvir, izgine počasi tudi njegova pravokotna oblika, naselje se
začne razraščati na vse strani.
Prvotna pravokotna tlorisna zasnova Škofje Loke ima mnogo sorodnikov
tudi drugod, še posebej pri tistih mestih, ki so se razvijala v podobnih geomorfoloških
pa tudi prometnih pogojih, saj je bila npr. podolžna smer glavne
komunikacije odločilna za nastanek longitudinalne oblike mestnega tlorisa
(Radovljica, Kranj, Žalec, Slovenj Gradec, Dravograd, Metlika, Črnomelj itd.
ali na Koroškem Velikovec, Št. Vid itd.).
Glavni, zgornji trg pomeni središče družbenega in gospodarskega življenja
Škofje Loke in je obenem urbanistična hrbtenica celotnega naselja. Cesta, ki
prihaja iz Poljanske doline, se nedaleč od nekdanjih mestnih vrat lijakasto
razširi v obsežen pravokoten tržni prostor, ki sega do današnje Homanove
hiše. Tu se trg rogovilasto razcepi v dvoje manjših ulic — ena vodi prek
mostu čez Soro iz mesta, druga pa na Lontrg. Podoben pojav opažamo tudi
na poljanski strani, kjer se cesta onkraj nekdanjega mestnega jarka na podoben
način razdeli. Taka oblika rogovilastega razcepa, v kateri se kaže določena
načrtnost v urbanističnem oblikovanju, je pri nas sorazmerno redka, najdemo
pa jo drugod v srednji Evropi izvedeno v različnih variantah. Načrtnost
urbanistične zasnove pa je seveda najbolj opazna pri trgu samem. Po obliki
15
Lijakasti zaključek škofjeloškega Mestnega trga proti nekdanjim Poljanskim vratom
Škofjeloški tržni prostor ne spominja več na razširjeno cesto, kakršno srečujemo
največkrat pri starejših mestnih in tržnih zasnovah in kakršne so se v
vzhodnoalpskem prostoru oblikovale pred letom 1200 (npr. Beljak).' Tlorisna
oblika škofjeloškega tržnega prostora je v osnovi pravokotnik, čeprav je njegova
»pravilnost« tako kot pri drugih naših srednjeveških mestih bolj ali manj
odvisna od predpogojev tj. oblikovitosti tal. Kot smo že omenili, se trg v smeri
proti jugozahodu lijakasto oži, dokler v bližini nekdanjih poljanskih vrat ne
doseže običajne širine ceste. Po času nastanka so te lijakasto oblikovane
vpadne ceste, ki so značilne tudi za nekatera druga mesta v našem in koroškem
prostoru (Breze, Maribor, Radovljica, Mestni trg v Ljubljani itd.), sočasne
z glavnim, pravokotno oblikovanim tržnim prostorom. O tem nas prepričujeta
tudi značaj in oblika stavbnih zemljišč, ki se prav nič ne razlikujeta
od parcel, ki so razporejene okrog tržnega pravokotnika,- po drugi strani pa
vloga, ki so jo lijakaste vpadnice imele pri fortifikaciji mesta, še posebej pri
postavitvi mestnih vrat, ki so predstavljala njihov organski zaključek. Skoraj
ne dvomimo, da je današnji kompleks zgornjega glavnega trga nastal sredi
13. stoletja, ko se Sofja Loka leta 1248 prvič omenja kot trg (forum). Ni pa
izključeno, da se to ne bi moglo zgoditi že prej, saj se te oblike trgov pojavljajo
že vso prvo polovico 13. stoletja (Maribor, Ljubljana — Mestni trg itd.).
Nič natančnega ne vemo, kdaj se je začela razvijati tržna dejavnost ob
sotočju obeh Sor in v varstvu gradu na Kranclju, še manj nam je znana morebitna
vloga Stare Loke in njene župne cerkve pri najbolj zgodnjih pojavih
16
trgovanja, dejavnosti, ki se je v svojih prvih začetkih tako rada navezovala
na nekatere župne sedeže, še posebej na tiste, v katerih bližini so se kasneje
razvili trgi in mesta (Radovljica, Kranj, Kamnik — Sutna, St. Rupert pri
Velikovcu itd.). Vsekakor pa je bilo nt)vi gospodarski dejavnosti — obrti in
trgovini, ki so ju od 12. stoletja naprej z zahoda v naše kraje prinašali novi
ekonomski tokovi, bolj naklonjeno prometno vozlišče ob vhodu v obe loški
dolini in ob cesti, ki je vodila na Primorsko in Furlanijo, kot pa odmaknjena
lega starološkega cerkvenega sedeža. Pri nastajanju novega naselja ne smemo
prezreti tudi obrambnih motivov, saj so bila mesta največkrat tesno vključena
ne samo v gospodarski, temveč tudi v obrambni potencial fevdalca, ki jih je
ustanovil. Skoraj ne dvomimo, da je bila bodoča vloga novega naselja na
prometni in obrambno izredno privlačni legi ob sotočju dveh rek in ob vznožju
utrjene postojanke na Kranclju vsaj v glavnih obrisih podana že konec 12.
stoletja, ko se Skofja Loka ali Lonca v virih prvič omenja.-'
Oblikovanju talnega načrta naselbine v 1. polovici oziroma sredi 13. stoletja
sledi z ustanovitvijo mesta (prva omemba 1274) izgradnja obrambnih
naprav (prva omemba leta 1314).* Fortifikacija doseže svoj vrh v prizadevanjih
škofa Konrada III. (1314—1322), ko naj bi po predvidevanjih P. Blaznika"
obrambne naprave oklenile tudi novo nastali Lontrg, čigar ime (Novi trg —
nn dem newen marck«) se začenja pojavljati v virih od konca 14. stoletja
dalje.^ Zunanji videz stolpov na področju Lontrga, ki so se nam ohranili na
votivnih in drugih slikah iz 17. stoletja" in imajo zgodnejšo pravokotno tlorisno
zasnovo, sicer ne nasprotuje tej domnevi, vendar se zdi, da je bil utrdit-
Mestni trg v Skofji Loki s Homano\'o hišo v ozadju in zvonikom Jakobo\'e cerlvve i";3 desni
2 Loški razgledi 17
veni kompleks za tiste čase izredno velik. Po analogiji z drugimi mesti so
razbremenilni »novi trgi« ali »spodnji trgi« ali celo »spodnja mesta« (prim.
Althofen, Wolfsberg na Koroškem itd.) tako kot Lontrg v Škofji Loki nastajali
kasneje kot matične mestne naselbine in so bili, razumljivo, tudi kasneje utrjeni.
Zato se obrambni posegi škofa Konrada bržkone nanašajo na izpopolnitev
obzidja okrog starega naselbinskega jedra pod gradom, medtem ko bi del
zelo obsežnih utrditvenih naporov škofa Bertolda med leti 1397 in 1401''' lahko
veljal Lontrgu (ki ga prav takrat, kot smo omenili, začnemo srečevati v virih)
in njegovi vključitvi v sestav obstoječih obrambnih naprav (domnevna zgraditev
mestnega jarka ob južni in jugozahodni stranici Lontrga itd.).
Težišče prvotne in kasnejše obrambe mesta je bilo slej ko prej osredotočeno
v spodnjem loškem gradu, ki ga je z mestom povezovalo obzidje.
Dejansko so grajske obrambne naprave varovale celotni severozahodni predel
mesta, ki tako ni bil posebej utrjen. Prav zato je bil grad že ob ustanovitvi
mesta, kakor tudi njegove prve domnevne utrditve v 2. polovici 13. stoletja,**
kot eden njenih najbolj vidnih in pomembnih elementov življenjsko povezan
z naseljem in zato prvo omembo mesta leta 1274 lahko smatramo za terminus
ante quem njegovega nastanka. Ne bomo pa grešili preveč, če sledimo domnevi
P. Blaznika, ki dopušča možnost, da se arhivski zapis o »močno utrjenem gradu
v Loki« (castrum firmissimum in Lonca) iz okrog leta 1215 ne nanaša na
starejšo utrdbo na Kranclju, temveč že na spodnji loški grad.' Ce pomislimo,
da se je v tem času začelo na zgornji terasi razvijati močno tržno naselje, ki je
potrebovalo bolj učinkovito varstvo in bolj neposredno fevdalčevo prisotnost,
kot jo je mogel nuditi odmaknjeni Krancelj, se nam pojav spodnjega gradu
že v tem zgodnjem obdobju ne zdi več tako neverjeten.
K osvetlitvi oziroma rekonstrukciji oblike in obsega prvih obrambnih naprav
Škofje Loke še pred utrditvijo Lontrga nas utegne privesti tudi raziskava
skalnatega praga, ki na južni strani zaključuje zgornjo mestno teraso in ki
obenem predstavlja odlično naravno fortifikacijsko pregrado, za katero skoraj
ne dvomimo, da je bila na tak ali drugačen način vključena v najstarejši
obrambni sistem mesta.
V razvoju Škofje Loke igra Novi trg ali Lontrg vlogo naselja, ki naj bi
razbremenilo prenaseljeno zgornjo teraso mesta. Prav primer Lontrga nam
kaže izredno živo kolonizacijsko in z njo urbanistično aktivnost Škofje Loke
v njeni zgodnejši razvojni fazi. Spominja nas na Ljubljano in njen že leta 1307
omenjeni Novi trg, čeprav so bili razlogi za njegov nastanek bržkone povsem
drugačne narave kot v Škofji Loki. Lontrg vnaša v tlorisni sestav mesta tako
imenovani paralelni sistem komunikacij, kakršnega poznamo npr. tudi iz Kranja
ali Slovenj Gradca, vendar se je tam razvil iz t. i. gospodarskih poti in
mnogo kasneje kot v Škofji Loki. Še v večji meri kot Zgornji trg se tudi Lontrg
v svoji talni črti dosledno prilagaja oblikam terena. Na obrobje ceste, ki
je v rahli krivulji speljana prek terase, se navezujejo zemljiške parcele, ki
s svojo obliko, podobno kot na Zgornjem trgu, dokazujejo svoje srednjeveško,
načrtovano kolonizacijsko poreklo.
Medtem ko sta zgornji in spodnji loški trg tako kot številne naše starejše
mestne aglomeracije tipični kolonizacijski, po načrtu ustanovljeni meščanski
naselbini, za kateri je bila poleg pravilnih, po obliki in velikosti sorodnih si
gradbenih zemljišč značilna bclj ali manj enotna in sklenjena gradnja stanovanjskih
hiš, je predel med trgom in mestom čez Selško Soro po svoji arhitekturi
mnogo bolj raznolik. Tako se je na tem prostoru bržkone že v času
18
nastajanja trga znašla cerkev sv. Jakoba, sredi 14. stoletja samostan klaris,
župnišče in dobro zavarovana selška vrata, ki so s severa vodila v mesto. Zdi
se, da je bil ta predel, tako kot npr. severna stranica trga v Kranju ali v Radovljici,
pridržan za posebne gradbene potrebe mesta, fevdalca in cerkve.
Na enakomerne delce razdeljenem zemljišču, ki je obrobljalo tržni prostor
in vpadno cesto, so si novi kolonisti — obrtniki in trgovci, ki jih je v zavetju
gradu naselil freisinški fevdalec —• postavili svoja domovanja in uredili
vrtove. Nobenega dvoma ni, da SD bile prvotne stanovanjske hiše v mestu
lesene, s čeli obrnjene proti cesti in krite z dvokapno streho.'" Take stavbe
so se še dolgo ohranjevale na mestnem obrobju in so npr. še dobro vidne na
Merianovi upodobitvi Škofje Loke.'' Videz teh hiš močno spominja na preproste
stanovanjske stavbe iz časov kmečke kolonizacije, ki so se nam,
čeprav v zidani obliki, ohranile v nekaterih obcestnih vaseh tako na
loškem ozemlju (npr. Stara Loka) kot tudi drugod (Predtrg pri Radovljici,
Tupaliče pri Preddvoru itd.). Odlikuje jih, tako kot zgodnjo meščansko stanovanjsko
arhitekturo, stroga uporabnost pri oblikovanju zunanjščine in notranjščine,
a tudi pomanjkanje skoraj vsakršnih dekorativnih elementov. Na zunaj
kažeta oba našteta tipa stanovanjskih stavb, ki sta se pojavila v Evropi v času
kmečkih in kasneje meščanskih kolonizacijskih gibanj in sta zrasla ob upoštevanju
antične tradicije iz različnih prvin, ki jih zasledimo v razvoju stanovanjske
arhitekture v evropskem prostoru,'^ nekatere zanimive razlike. Drugačni
življenjski pogoji in različne oblike gospodarjenja na deželi in v mestu
so bile vzrok, da se je kmečka kolonizacijska hiša vsaj v najzgodnejši fazi
Po Merianovi upodobitvi Škofje Loke iz leta 1649: Hiše na mestnem obrobju ob Grabnu s
Spodnjimi vrati in Poljansko Soro s puštalskim mostom.
19
razvijala predvsem v horizontalni smeri, medtem ko je meščanska hiša, zaradi
omejenih prostorskih možnosti v sklenjenem mestnem organizmu, reševala
svoje prostorske probleme predvsem v oblikovanju nadstropnosti. Vhod v
kmečko hišo vodi navadno z dvoriščne strani, kjer so stala tudi gospodarska
poslopja ,v mestu pa stopimo v hišo s čelne strani, tj. na tistem mestu, ki je
najbližji prometu, cesti, ulici ali trgu. V kmečki hiši so stanovanjski prostori
z ognjiščem v pritličju, v meščanski hiši pa so prostori za bivanje pomaknjeni
v prvo nadstropje, medtem ko srečamo v pritličju delavnico oziroma trgovino.
Tloris meščanskega doma je v zgodnji fazi zelo preprost.'^ Enoten prostor, v
katerem se povezujejo delavniški in skladiščni prostori in ki obenem služi
hišni komunikaciji (dohod na ulico, dvorišče in v nadstropje), zapolnjuje celo
pritličje, vhod je običajno pomaknjen na sredo fasade. Stopnice vodijo v prvo
nadstropje. Tu se je od bivalnega prostora najbrž že zgodaj oddvojila veža,
v kateri je stalo odprto ognjišče.''' Dokler so dvoriščem meščanskih stavb zagotavljale
dostop gospodarske poti, ki so tekle v ozadju hiš, ali posebni dohodi
oziroma prehodi, speljani med hišami, je bila veža lahko pogrešljiv prostorski
člen arhitekture hiše. Ko pa so se gospodarske poti zapolnile z novimi
stavbami ali so prehode med hišami zaprle razširjene hišne fasade, je veža
prevzela vlogo hišne komunikacije in po njej je stekla tudi zveza med cesto
oziroma trgom in hišnimi dvorišči. Ker je bil zaradi novo nastale veže prostorsko
prikrajšan delavniški prostor, se je od njega odcepilo skladišče, ki
postane odslej samostojni del stavbe.'^
Diferenciacija hišnega tlorisa v pritličju vpliva tudi na prostorsko preureditev
prvega nadstropja. Nad vežo se pojavi mala soba ali kamra, s čimer je
nekdaj enotni bivalni prostor razdeljen na dva dela. Razmerje med obema
prostoroma je tako kot v pritličju 1 : 3. Število oken se od prvotnih dveh poveča
na tri in iz dvoosne fasade se na ta način razvije fasada na tri osi. Najkasneje
v drugi polovici 15. stoletja se začne prostorsko osamosvajati tudi
kuhinja, na katero se neposredno naveže tudi shramba.
Z nastopom renesanse nastanejo velike spremembe tudi na zunanjščini
meščanskih stavb. Hiše se s svojo širšo stranjo obrnejo proti cesti, izginejo
prehodi, ki so nekdaj delili posamezne hiše (prim, Ljubljana, Zgornji trg).
Ta sprememba je v veliki meri vplivala na prostorski značaj ulic in trgov,
še posebej ko se je dvignila višina posameznih hiš in so npr. na loškem
Zgornjem trgu nekdanje enonadstropne stavbe zamenjale dvonadstropnice.
Nekdanji strogi funkcionalni značaj meščanskih hiš se v 16. in 17. stoletju
obogati z dekorativnimi elementi. Zid prevlada nad lesom, namesto nekdanjih
skromnih vhodnih in okenskih odprtin se pojavijo kamnoseško obdelani,
s poznogotskimi oziroma renesančnimi stilnimi elementi okrašeni portali in
okna, lesene mostovže nadomestijo po italijanskih vzorih zidani arkadni hodniki,
ki z loki in stebriči oklenejo hišna dvorišča, fasade razgibajo nadstropni
pomoli in ogelni stolpiči ali jih poživljajo slikarske oziroma kiparske dekoracije.
Na račun dvoriščnih površin, starih, zdaj zazidanih prehodov med hišami,
pa tudi zaradi združevanja posameznih stavb in rasti hiš v višino, se v
meščanskih domovih poveča število stanovanjskih in delavniških prostorov.
V 16. in 17. stoletju doseže v tlorisnem, prostorskem in plastičnem pogledu
meščanska hiša svoj vrh in zaključek; kar je nastalo v kasnejših stoletjih, je
zgolj dopolnilo. Izreden pomen Škofje Loke je v tem, da nam je to najbogatejše
obdobje v arhitekturnem razvoju mesta ohranila v skoraj neskaljeni
obliki. Slikoviti arkadni hodniki še danes poživljajo dvorišča meščanskih hiš
20
Votivna slika Škofje Loke v letu 1698 iz Sopotnice. (Po originalu
Skofji Loki.)
21
še posebej na Zgornjem trgu, medtem ko so hiše na Lontrgu preprežene z
nadstropnimi pomoli ter obogatene s kamnitimi poznogotskimi portali. Današnji
čas nam odkriva tudi bogate renesančne in baročne poslikave hišnih fasad,
o katerih nam govori celo ljudsko izročilo.
Veliko tistega, kar je uničil čas ali kar SD našim očem zakrile kasnejše
prezidave, se nam je ohranilo na eni najbolj zanimivih in zgovornih upodobitev
Škofje Loke, na votivni podobi iz Sopotnice, ki nosi letnico 1698. Slika
je nastala iz zaobljube ob velikem požaru na Lontrgu, ki je grozil, da bo uničil
tudi Zgornji trg, ki si je komaj opomogel od enake nesreče pred nekaj
desetletji (1660). Med vsemi slikarskimi posnetki Škofje Loke je sopotniška podoba
najbolj dokumentarna. Slikar je na svoj, nekoliko naivno-realistični način
naslikal na platno vse, kar je videl. Pri tem se ni prav nič menil za to, ali
bodo npr. najrazličnejše nadrobnosti, ki jih je vestno vnašal v sliko, motile
njeno kompozicijsko zasnovo ali ne. Kljub temu nam je slikar na izredno
plastičen način predstavil poglavitne dele mesta: grad, ki s svojimi svetlo
obarvanimi stolpi izstopa iz temnega ozadja, pod njim samostan, ki se nam
kaže kot nekakšen arhitekturni posrednik med gmoto gradu in mesta, Zgornji
trg, čigar horizontalno vedutno črto komaj vidno prekinjata drobna stolpiča
mestne hiše in župnišča, Lontrg, ki s svojo linijo streh deluje še bolj umirjeno,
in končno predel med Selško Soro in samostanom, ki ga po eni strani
razgibava valovit teren, po drugi utrjen predel ob selških vratih, predvsem
pa gmota Jakobove cerkve z renesančnim zvonikom. Vloga, ki jo igra loški
grad pri združevanju stavbnih gmot celotnega mesta, se prenese pri Jakobovi
Detalj z votlvne slike iz Sopotnice: Loški grad, nunski samostan, Jakobova cerkev in kamniti
most čez Selško Soro. (Po originalu v Loškem muzeju v Skofji Loki.)
cerkvi, kot nekakšni subdominanti mestnega telesa, na ožje področje, tj. na
severni in severovzhodni predel mesta.
Vtis sklenjenosti, povezanosti in plastičnosti mestne gmote stopnjujejo
obrambne naprave, ki oklepajo mesto v trden okvir in s svojimi dominantami
-— stolpi — razgibavajo celotno obrobje mesta. Se posebej poudarjene točke —
mestna vrata — na poljanski in selški strani ali na Lontrgu se ne uveljavljajo
samo kot plastične oziroma vedutne sestavine urbanske gmote, temveč
tudi kot izredno pomembne sooblikovalke mestnih prostorskih ambientov, še
posebej zgornjega in spodnjega trga, katerih prostorska dognanost je bila
z njihovo porušitvijo močno prizadeta.
Del gradiva, ki nam ga posreduje sopotniška votivna podoba, je mogoče
bolj ali manj verno rekonstruirati tudi s pomočjo drugih virov ali na podlagi
ohranjenega materiala; to pa ne velja za nekatere primere na votivni sliki
upodobljenih meščanskih hiš, ki predstavljajo izjemno pomemben vir za poznavanje
oblik meščanskega stavbarstva v 16. in 17. stoletju na naših tleh.
Iz zadnje četrtine 15. stoletja imamo Santoninovo poročilo*^ o Skofji Loki,
v katerem italijanski potopisec poroča, da je bilo leta 1486 v mestu 250 zidanih,
s skodlami kritih hiš. Vse kaže, da se je Santonin zgledoval po Zgornjem
trgu, kjer so zidane hiše, ne glede na število, zaradi ugodnejšega ekonomskega
položaja prebivalcev rasle mnogo hitreje kot na Lontrgu, kjer se je naseljeval
manj premožen sloj meščanov in kjer se je še dolgo po 17. stoletju, ko je
nastala sopotniška votivna podoba, ohranjevala lesena arhitektura." Na južni
22
stranici Lontrga razločimo v tem času 9 lesenih enonadstropnih stavb. Štiri
med njimi imajo na dvoriščni strani, ki je obrnjena proti reki, lesen hodnik,
kakršni so bili v rabi pred nastankom zidanih arkadnih dvorišč, oziroma
kakršni so se ohranjevali tudi kasneje v manj premožnih meščanskih stavbah.
Večina lesenih hiš ima že renesančno pultno streho, le dvoje hiš blizu spodnjih
vrat, ki peljejo na Lontrg, je s čeli obrnjenih proti cesti in utegnejo biti
ostanek nekdanje arhitekture iz kolonizacijskih časov ali vsaj pripadajo temu
tipu. Drugo značilno obliko meščanske arhitekture na Lontrgu predstavljajo
v tem času številne hiše z lesenim nadstropjem. V spodnjem zidanem delu
predvidevamo po analogiji z drugimi stavbami delavnico, na stran potisnjen
hišni vhod pa kaže, da je veža že ločena od nje in da predstavlja samostojno
prostorsko enoto. V lesenem nadstropnem delu hiše so tako kot v drugih naših
mestih (prim. slika Kranja iz leta 1759) stanovanjski prostori. Pri hišah s tremi
okni na fasadni steni lahko računamo z obstojem kamre, medtem ko pri
dvoosnih hišah delitev na večji in manjši stanovanjski prostor še ni bila
izvedena.
Medtem ko je enonadstropnost z zelo redkimi izjemami značilna za ves
predel Lontrga, se na Zgornjem trgu verjetno že od 16. stoletja naprej vedno
bolj uveljavlja dvonadstropnost. Posebnost Zgornjega trga, ki jo zlahka ugotavljamo
tudi na sopotniški votivni sliki in ki se je bržkone kmalu prenesla
tudi na Lontrg, so vhodi v delavniške prostore oziroma trgovine z ulične strani
in ne več, kot pri večini drugih mest v tem času, skozi vežo. V kamnitem
obodnem loku se povezujeta vhod in izložbeno okno, ki je bilo nekdaj opremljeno
tudi s kamnito polico za prodajanje. Ta oblika neposrednega stika med
kupcem z ulice in prodajalcem, brez zamudnega in odročnega posredovanja
veže, je doma v mediteranskem prostoru. Še danes jo srečujemo v mnogih
dalmatinskih in istrskih mestih. V Škofjo Loko, kjer se je do danes ohranila
na Lontrgu, so jo skoraj gotovo zanesli furlanski stavbarji, katerih vlogo v
naši meščanski arhitekturi, še posebej v škofjeloškem prostoru, bi bilo treba
ob priliki natančneje opredeliti.
Skupna zgornjemu in spodnjemu trgu, pa tudi ostalim predelom mesta,
je lesena skodlasta kritina hiš, ki se je, kljub nevarnostim požara, ohranjevala
daleč v 19. stoletju.'^ Izjemo so vsaj od 17. stoletja dalje, kot nam kaže votivna
podoba iz Sopotnice, predstavljali grad, nunski samostan, Kamrarjeva hiša
na Zgornjem trgu in stolp ob vhodu v mesto na poljanski strani.
Cim bolj se na sliki odmikamo mestnemu jedru, tem bolj izgubljajo hiše
mestni značaj. Posebno v predmestjih pa tudi ponekod na Lontrgu nastajajo
zanimive vmesne oblike, ki jih pogojujejo različni načini gospodarjenja od
obrti in trgovine do kmetijstva in prevozništva.
Oblika mesta, kakršno nam je poleg Meriana, Valvasorja in drugih starejših
upodabljalcev ohranil mojster sopotniške slike, se je kasneje marsikje
izgubila. Ohranili pa so se nam vendarle nekateri odlični spomeniki in mestni
predeli od slikovitega Lontrga do arhitekturno bogatega Zgornjega trga oziroma
plastično učinkovito zasnovanega predela ob nekdanjih selških vratih
pa vse do dominantne gmote gradu, ki je še vedno najbolj značilen simbol
Škofje Loke, čeprav sta z odstranitvijo velikega osrednjega stanovanjskega
stolpa, konec prejšnjega stoletja, tako grad kakor tudi mesto izgubila enega
najbolj monumentalnih arhitekturnih poudarkov, kar jih pozna naše tovrstno
gradivo.
23
O p o m b e
1. A. Klaar, Die Siedlungsformen der Altstadt von Villach, 900 Jahre Villach.
Villach 1960, str. 33—34. — 2. Franciscejski kataster 1826. — 3. Med leti 1192—1197.
Prim. P. Blaznih, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka, 1973, str. 39. —
4. P. Blaznih, o. d., str. 54. — 5. P. Blaznih, o. d,, str. 54, 56. — 6. P. Blaznih,
o. d., str. 40. — 7. Prim. Votivna podoba Škofje Loke iz leta 1698 (Sopotnica). —
7 b. P. Blaznih, o. d., str. 54—57. — 8. Obzidje (rinchmavr) se sicer prvič omenja
v listini šele leta 1314 (prim. P. Blaznih, o. d., str. 54). — 9. P. Blaznih, o. d., str.
42. — 10. C. Avguštin, Stari Kranj v okviru evropskih urbanističnih in arhitekturnih
prizadevanj. Snovanja V, št. 3, Kranj 1971. — 11. Merian, Topographia provinciarum
austriacarum . . ., 1649. — 12. C. Avguštin, Oris razvoja meščanske arhitekture
v Kranju, Kranjski zbornik, Kranj 1970. — 13. Prim. opombo št. 10. — 14. Odprto
ognjišče na veži, Konstanz (A. Berndt, Deutsche Biirgerhauser, Tiibingen 1968).
— 15. Prim. Montauban — Hotel Malroux (A. Vašahlik). — 16. Itinerario di Paolo
Santonino in Carinthia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487, Roma. — 17. Prim.
tudi F. Stukl, Skofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti. Loški razgledi XIX,
1973. — 18. Prim. upodobitve Škofje Loke iz prve polovice in srede 19. stoletja.
Z u s a m m e n f a s s u n g
GESCHICHTLICH-URBANISTISCHES UND ARCHITEKTONISCHES BILD
DER STADT SKOFJA LOKA
Die Anfange der Marktsiedlung Skofja Loka reichen in die erste Halfte des
13. Jh. zurOck. Damals bildete sich auf der Halbinsel am ZusammenfluB der Poljanska
und der Selška Sora, an der Mundung beider Taler und an der verkehrsreichen
StraBe, die aus der Landschaft Gorenjska nach Italien fuhrte, ein rechteckiger Marktplatz
mit einer trichterformigen EinfallsstraBe. Der »Alte Turm« auf dem Hiige]
Krancelj vervollstjindigte vermutlich schon um das Jahr 1200 die untere Burganlage
der Freisinger Bischofe (»castrum firmissimum in Lonca«), welche die Siedlung
schutzte und sich bei der Griindung der Stadt (erste Erwahnung 1274) unmittelbar
in ihr Befestigungswerk eingliederte.
Am Ausgang des 14. Jh. begegnen wir in den Quellen einem neuen Teil der
Siedlung Skofja Loka — einem neuen Markt, dem heutigen Lontrg, der parallel
zum Hauptplatz, jedoch auf der unteren Stadtterrasse verlauft. Die bezeugten, durch
die Freisinger Bischofe vorgenommenen Befestigungsarbeiten am Ubergang vom
14. ins 15. Jh. sind aller Wahrscheinlichkeit nach mit der Eingliederung des neuen
Marktes in die Stadtmauer in Verbindung zu setzen.
Die Entwicklung der Architektur zeichnet den Bogen von den urspriinglichen
mit ihrer Stirnseite zur StrafSe gewandten Holzhausern bis zur Bliitezeit der biirgerlichen
Architektur der Renaissance, welche mit ihren neuen GrundriB- und Raumanlagen
sowie mit dem Reichtum der baulichen Glieder der Stadt den Stempel
aufgedriickt hat, der sich in bedeutendem MaCe bis in unsere Tage erhalten hat.
24