List 40. Kako pustimu Krasu veselo prihodnost vstanoviti. Ker so nam ;,Novice" v 32. listu veselo prihodnost Krasa oznanile in serčno priporočile, de naj bi se ta imenitna reč od več strani pogovorila in posvetovala, vam naznanim tudi jez svoje misli. Razglasite jih blagovoljno po naših „Novicah" brez odloga; kar je v mojim svetu morebiti pomanjkljiviga, bodo drugi popravili in pristavili , in tako se bo s druženo pomočjo imenitno delo pričelo. Zdi se res, kakor de bi Kras reven starčik bil, ker, kakor ste že rekli, toliko let le kamnitne kosti na suhih rebrih kaže. Ali gotovo je, de še ni prestar, de še je le pred časam in prezgodej starati začel, za-volj človeške nenasitljive lakomnosti — in nadjamo se, de se bo spet obrasel, in za vselej pomladil, ako bo le visoko ministerstvo s pomočjo ondašnjih posestnikov in prebivavcov svojo lepo besedo spolniti zamoglo. Pomlajeni Kras bo svoje lastne prebivavce in še veliko več druzih v svojih okrajnah ubožtva in rev-šine rešel, njim potrebniga kruha naklonil, injihsčasama morebiti clo obogatel. To je gotovo nar veči korist za — 168 - Krašovce, pa vunder še ni vse, česar se sme od pomlajenima Krasa pričakovati. Mnogi drugi kraji naše mile domovine in clo našiga prostornima cesarstva v enakih ali še hujših stiskah zapopadeni, se bojo zgledovali nad njim, to je, nad tem, kar se bo na Krasu delalo, in z delam in* t rudam doseglo. Kras zna ve-ličansk izgled poslati kmetovanju sploh! Pripoma-gajmo tedaj z vso svojo močjo goli Kras pomladiti, de se bo enkrat obilni sad našiga prizadevanja veselo vžival. V tem smo gotovo vsi edinih misel. Ali vi ste nas tudi prijazno povabili, svoj svet zastran prihodnjiga obdelovanja Krasa v 5?Novicah" razodeti, in v tem bi se znalo primeriti, de ne bomo vsi enih misel. — Pa to ni nič hudiga, ampak še boljši bo; iz mnogoterih misel se bo prava in naj bolji ložej in hitrej zvedila, kakor iz enakih in enostranskih. Le Krasu moramo vedno zvesti ostati, to je, le na-nj misliti, le za-nj prizadevati si; ne pa sami za se, ali za druge človeške slabosti, posebno za to, de bi le naša terma obveljala. Svoje misli v kratkim razodeti, poskusimo tedaj, kakor sledi: Pervič. Kras je gorska rovan, na kteri se sem-terkje najdejo sami t ni hribi; pa tudi cele ver ste hribov, in med tistimi vzdignjeni napeti prostori, poglavitniši med dolinami (berdi), majnši med kotli (griči}. Ti hribi (samci in verste) in te poglavitniši berda se morajo nar prej pogojzditi, — vse drugo, kar bo treba, se bo po tem lahko, in skor vse brez našiga prizadevanja storilo; pred pa bi nemogoče ali saj veliko težej bilo; zakaj še le potem, kader bodo hribi in berda z gojzdi obrašeni, se bo pomanjšala sila in moč vetrov, ki popišejo vsako mervico rodovitne persti preč, — gojzdi bojo megle in oblake na-se vlekli, zaderževali, in tako dež in prijetno roso, to je, vse česar k rodovitnosti Krasu zdaj manjkajo, pomnožili. (Dalje sledi.) List 41. Kako pustimu Krasu veselo pri-hodnost vstanoviti. (Dalje.) Drugič. Ti hribi in berda so na več krajih tako zlo kamnitni, de hi se zdelo skorej nemogoče, na njih drevje zrediti. Ako bi se na takih krajih drevesno seme sejalo, bi to gotovo malo izdalo in zastonj bi bilo; ako pa se med peči ali skalovje , kjer je kaj zemlje, ali kamor se potrebna zemlja nanesti da, drevesca vsa-dijo, sevbodo prijele, vsako leto bolj ukoreninile in rastle. Ce zraven tega pomislimo, de setev tudi draga pride, ker se na več prostorih, kakor pri posadišu, zemlja obdelati mora, ino de na nar slabeji zemlji, kjer je nar bolj drevja potreba, bojo semena nar manj gnale, tako spoznamo ino za terdno mislimo, de bo na — 172 - *) Častitiga g, dopisnika prav lepo za to prosimo. Vred. Krasu sajenje drevesc boljši, hitrejši ino goto visi, pa tudi z manjšimi stroškimi združeno, kakor sejanje dreves ni ga semena. Vse je nad i tem ležeče, de se bo pravo drevje sadilo, ino de posajene drevesca bodo rastne, ne medle, z obilnimi, ne poškodvanimi korenincami previdene. i Tretjič. Zato bo treba drevesnih sadiš (Pflanz-schulen) napraviti, in v njih, bore, smreke, hraste, orehe, kostanje, jesene in breste izrediti, pri kterim delu vam G. Buttlarjevo vižo zasadiše priporočimo, od ktere, ako bi bravci ;,Novic" želeli,*} bi znali mi drugikrat kaj obširniši govoriti. Za zdaj samo to še rečemo, de v sadiših naj se bor (Kiefer) v slabši, hrast LEiche) in brest (Ulme) v boljši zemljo seje; — de naj se drevesca, že dve, tri ali nar več štiri leta stare, vun iz sadiša na hribe in ber-da presajajo , — de tedej prostor sadiša bo mogel tudi, dva- tri- ali štirikrat tako velik biti, kakor tajisti, kte-riga bo potreba .za izrejo toliko drevesc, kolikor se jih bov vsako leto za presadiše potrebovalo. Cetertič. V vsaki županii naj bi se po tem, kar je v 1. oddelku rečeno bilo, odločili vsi hribi in berda, kteri se tamkej najdejo, in kteri so potrebni, pogojzdeni biti. Njih prostor se bo iz kata-sterskih (jiavkinih) obrisov vzel, in po tem se bo prevdarilo: v koliko letih se bodo vsi ti prostori znali z drevesi obsaditi; potem pa se bo določil prostor vsakoletniga presadiša. Sadiša, od kterih smo v 3. oddelku govorili, naj bi se, ako je le mogoče, v enim imenovanih presadiš napravili, ali pa v drugih bolj priložnih in zastran zemlje enakih krajih. — (Konec sledi.) List 42. Kako pustimu Krasu veselo prihodnost vstanoviti. (Konec.) Petič. Te sadiša naj se skusenimu možu ali borštnarju izročijo, de jih bo napravil, obse-jal, v njih drevesca za presajo redil, in ob svojim času tudi njih presajanje v presadiše na hribih in ber-dih poskerbel in izpeljal. Vse dela v sadiših, in v presadisih naj se z dobro vajenimi delavci tedaj vselej le s tacimi opravljajo, de bo delo boljši od rok šlo in de bo dobro storjeno. Šestič. Prostori za vsakoletno presadiše naj se takole odločijo: Vsak hrib ali berdo in vsaka versta hribov naj se misli gosto obrašena s starimi drevesi; in naj se pre-vdari in razsodi, kako bi se vsak tak boršt po redu sekati mogel, to je: kje bi se moglo sekanje začeti, kakošen reden prostor sečnam dati, v kteri versti eno za drugo posekati. Ravno te sečne naj se za presadiše vzamajo, število teh presadiš pa naj bo edino z leti, v kterih se bodo vsi hribi in berda posaditi mogli, kakor smo že v 4. odstavku rekli. Sedmič. Pervih 10 presadiš naj se odloči, in v njih naj se pasa živine, in vse sekanje derv, ali tudi germov čisto opusti, po potrebi prepove in odverne; vsako leto pa naj se prepovedanim presadišem bližno presadiše v pravi versti in v enakim prostoru pridruži. Kolikor se bo tajisto leto posadilo, kader bodo enkrat posajene drevesca toliko zrastle, de jih živina ne bo objedati mogla — se bo vsako tako odrašeno presadiše, eno za dragim, v enaki versti, kakor je posajeno bilo, paši odperlo, in živina se bo v njih veselo pasla, ker bo boljši in več trave , in tudi senco tam najdla. Do tistiga časa se bo pa trava, v posajenih presadiših, samo s serpam , varno žeti znala. Ako bi se s tem delam koj začelo, sadiša se že pri- hodno jesen napravile, potem spomladi obsejale, bi se naš slavni g. Ver t ovc, brez podaljšanja življenja, že z nami novo oživljeniga Krasa lahko veselil. — V Gorici na dan 15. septembra 1850. Jožef Koller.