Časopis za trgovino, industrijo in obt Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Simon Gregorčičevi ulici. ]£j[ Naročnina za ozemlje SHS: letno 120 D, za pol leta 60 D, za četrt leta Dopisi se ne vračajo.. — Št. pri čekovnem uradu v Ljubljani 11.953. 30 D, mesečno 10 D, za inozemstvo 150 D. — Plača in toži se v Ljubljani. LETO VI. LJUBLJANA, dne 1. februarja 1923. ŠTEV. 13. St. Kukla: Kako je treba citati bilance delniških družb. (Nadaljevanje.) .V prejšnjem poglavju smo naredili zopet korak naprej. Prišli smo Pri razmotrivanju bilance do novega vprašanja — vprašanje likvidacije družbe. V dosedanjih člankih smo govorili po večini o starih družbah. Danes bodemo govorili o bilanci neke nove družbe. Znano je, da se družba po prvi bilanci ne more tako dobro oceniti, ker mora vsako novo podjetje odstraniti gotove zapreke, katere ovirajo nje delo in ne dopu- ščajo takšen razvoj obrata, da bi zamoglo izkazovati velik dobiček. Ker je bilanca, o kateri bodemo sedaj govorili, zelo karakteristična za naše nanovo ustanovljene družbe in ker kaže razne slabe strani vseh novih podjetij, se hočemo z njo dalje časa pečati. Da prihranimo prostor, bomo si že v naprej uredili poedine postavke po pravilih naših bilančnih primerov. Bilanca. Investirani kapital: Zgradba, oprava, zemljišče in ind. tir 1,125.000'— Inventar 55.077-81 Prometni kapital: Gotovina blaganje 104.603'74 Pošt. č. urad 230'365-13 Vred. papirji 5,000'— Devize 53.836'92 Dolžniki 2,263.505-91 Blaog 1,906.906-42 1,180.097 4,564.218 81 12 5,744.315 93 T Na delniško glavnco od 250.000 dinarjev izkazuje družba čisti dobiček Din 13.765-31, t. j. 5V2%. Ta rezultat bi bil, če vpoštevamo razne težkoče pri prvem poslovnem letu, zelo zadovoljiv. Rezerv dosedaj družba nima. Ne verno, ali se bo dobiček že prvo Jelo razdelil med delničarje, vsekakor bi bilo bolje, da porabi ta dobiček za osnovanje kakega rezervnega fonda. 2e na prvi pogled nas iznenadi na strani pasive velika razlika med lastnim in tujim kapitalom. Obveznosti družbe so okoli 22krat večje kakor nje lastna sodstva. Izraženo v odstotkih znači, da predstavlja od celokupnega kapitala, s katerim družba dela, le AVz % nje dolgove. . Lastni kapital družbe, skupno z izkazanim dobičkom znaša 263.765 dinarjev 31 para, napram investicijam Din 1,180.097-81. Investicije družbe so torej 4y2krat večje kakor lastni kapital, ali izraženo v odstotkih: lastni kapital družbe je zadostoval samo za nabavo 22% druž-binih investicij, medtem ko se je za ostalih 78% moral uporabiti tuji kapital. To razmerje kakor tudi razmerje med lastnim kapitalom in dolgovom družbe kaže, da je družba še daleč °d tega, da bi se ji zamoglo reči, da temelji na dobri podlagi. Razmerje med investiranim in Prometnim kapitalom izgleda še dosti povoljno. Investirani kapital znaša Din 1,180.097-81, prometni kapital Din 4,564.218-12, ali v odstotkih: v investicije je naloženih okrog 21 % vseh denarnih sredstev, med-*cm ko je ostalih 79 % porabljenih Prometni kapital. Pustimo za enkrat to ^ vprašanje *er se vprašajmo, kakšno bi bilo vPrašanje likviditeta te družbe. preden bodemo primerjali pogine postavke pasive in aktive, ki siMžijo za njih pokritje, ugotavljamo Nekaj. Družba se je zelo potrudila, da nudi v bilanci čimvečji izgled Lastni kapiia!: Delniška glavnica . . . Tuji kapital: Rezezve 75.000’— Upniki 5,405.550-62 Dobiček: 250.000 5,480,550 13.765 5,744.315 93 likviditeta ter izkazuje 31. decembra: na gotovini .... Din 104.603-74 na naložbah pri pošt. ček. uradu . . Din^230.365-13 Skupaj . . D iiT334968~87 takoj razpoložljivih v gotovini v blagajni in pri čekovnem uradu. Cela delniška glavnica znaša Din 250.000. Gotovina Din 334.968-87 predstavlja napram laki delniški glavnici malo preveč likvi-d i t e t e 1 Možno, da imponira taka gotovina onemu, ki nima pojma o bilanci, pa je zadovoljen, da vidi v bilanci le velike številke. Onemu pa, ki zna te mrtve številke oživeti tako, da mu kažejo v resnici poslovanje družbe, pa kažejo te številke vse nekaj drugega. Prvič: pri delniški glavnici 250.000 dinarjev držali si naložbo pri pošt. čekovnem zavodu znesek 180.000 dinarjev, je neracionalno! Upniki, v iznosu Din 5,480.550-62, gotovo ne dajo družbi svoj denar zastonj na razpolago. Pod to postavko je gotovo tudi bančni kredit ,za katerega je morala plačati družba za časa bilance najmanj 12 % obresti, če ne več. Medtem si drži družba istočasno pri pošt. čekovnem uradu naložbo, za katero dobiva jedva 2 % obresti. Ali bi ne bilo racionelneje, da založi družba teh Din 920.000 pri svoji banki? Dosegla bi pri lem korist iz dveh strani: prihranila bi si naj- manj 10 % na razliki obresti, a zraven tega bi izkazala za to vsoto manjši saldo upnikov. Ne verujemo, da bi družba postopala tako ne-racionelno tudi med letom, ampak domnevamo, da je inscenirala tako visoko številko pri čekovnem uradu samo koncem leta, da bi s tem svojo bilanco »polepšala«. Kakor v prejšnjih bilancah, tako je tudi v tej bilanci postavka »upniki« nerazdeljena in brez vsakih specifikacij. Zanimalo bi nas vedeti, koliko od navedenih dinarjev 5,480.550-62 znašajo dobavitelji in drugi, katere običajno razumemo pod »upniki«, a koliko znaša bančno posojilo! Bančni kredit je morda vezan po kakem dogovoru na dalje časa, medtem ko pri ostalih upnikih tega običanjo ni. Poglejmo si po tej kritiki bilance nje likviditet, bodemo videli, da pridemo kmalu h koncu. Za kritje družbenega dolga bi se moralo ne samo realizirati vse ono, kar smo v bilanci stavili pod »prometni kapital«, nego tudi ono, kar je navedeno kot investicija. Mirnim srcem in brez vsakega pretiravanja lahko trdimo, da je veliko vprašanje, ali bi v slučaju krize ali pa padca cen aktive družbe zadostovale za kritje obvez. Kako bi pri tem izšli delničarji? Najbrže praznih rok! — Kakor smo že omenili, obstoja družba iz zadnjega časa. Težko, da so nje imovinski objekti v teku leta poskočili v ceni tako, da b. predstavljali večjo korekturo v prid družbe. Ta bilanca je povsem karakteristična za večji del delniških družb, osnovanih v zadnjih letih širom naše države. V čem obstoja glavna slabost družbe? — Nedostatek lastnega kapitala na eni strani, a na drugi tendenca uprave, ki hoče kolikor mogoče razširiti poslovanje družbe, pa dela nad lastnimi sredstvi! Vsled tega pride družba v nerazmerne obveze, za katere bi ne mogla pri najmanjšem potresu odgovarjati. V tem slučaju smo narezali zelo važno vprašanje. Družba je vedela, da si nabavi 22krat večjo vrednost kakor znaša njen lastni kapital, in to še v teku prvega leta svojega obstoja, ko še ni mogla biti tako znana, da bi se ji dalo toliko kredita brez vsakega stvarnega kritja. Od kje potem ti milijoni? Ali so jih dale naše banke ali kdo drugi? Na podlagi česa? Iz bilance same na žalost ne moremo o tem ničesar posneti. Zato pa tudi na to vprašanje ne moremo dati nobenega odgovora. Morda še naletimo v enem prihodnjih poglavij na to vprašanje. (Dalje sledi.) Ivan Mohorič: razvoj m je sta- (Dalje.) Opetovano se je že zahtevalo, da naj bi se trgovina z lesom kon-cesijonirala, odnosno vsaj vezala na dokaz usposobljenosti, toda brez uspeha. Kakor vidimo, tudi niso bile obrtne oblasti najmanj vzdržne pri izdajanju obrtnih listov za lesno trgovino. Res je, da bo posredovalna trgovina, ki jo je prinesla sedanja navidezno sijajna konjunktura, zopet morda v najkrajšem času izginila s površja, ker ne bo vzdržala neprestano se pojavljajočih kriz. Znak, da je to morda že v najkrajšem času pričakovati, je naglo izpreminjanje stanja, prijavljanje in odjavljanje. Od začetka julija 1921 do konca julija 1922 je bilo 467 prijav in 206 odjav trgovine z lesom. Na tretjem mestu v trgovski statistiki stoji branjarija z 771 člani. Branjarija je primitivna začetna stopinja trgovine, ki ni vezana na nikako strokovno usposobljenost. Iz tega obsega pa se je pri mnogih posameznikih razvila tekom let. posebno sedaj po vojni, po svojem obsegu do veletrgovine. Ko se je vršila v letu 1919/20 revizija obrtnih listov, se je ugotovilo več veletrgovin, ki so imele še vedno obrtne liste za branjarijo, izdane pred 30 in še več leti, ki jih lastniki niso v pravem času premenili. Relativno največje je število branjarij v Ljubljani, kjer dosega 166 branjevcev, potem je sodnji okraj Ljubljanska okolica s 117 branjenvci, celjska okolica s 101, Kranj, Maribor mesto in Maribor okolica s po 60 branjevci, najnižje število pa jih imamo v slovenjegraškem in litijskem okraju, in sicer po 4 branjevce. Podoben povojni pojav je s c j -marstvo, ki je reprezentirano s 463 obrtnimi listi. Sejmarstvo prijavljajo ljudje v vedno večjem številu, ker so se vsled vojne navadili nomadnega življenja, da romajo s kraja v kraj in s sejma na sejm. V letu 1921/22 je v dvanajstih mesecih bilo v Sloveniji 314 prijav sejmarskega obrta in 179 odjav, tako da znaša prirastek 135. Največje je število sejmarjev v Ljubljani, kjer jih štejemo 129, potem v kranjskem okraju 72 in v celjski okolici 51. Najmanjše število pa jih imamo v ptujski okolici in Ljutomeru, in sicer po 2 in v Konjicah pa 1. Sejmarji delajo domačim trgovcem s stalnimi obratovališči veliko škodo, ker lovijo ob sejmih naivno kmetsko ljudstvo, ki si dopada s tern, da »zgliha« ceno. V zadnjem času se pojavlja vedno večji pritok sejmarjev iz Hrvaške na naše sejme, posebno na vzhodno Štajersko in Dolenjsko, v Prekmurju pa poleg tega še mnogo Madžarov in Avstrijcev, ki nemoteno sejmarijo. Glede krošnjarjev, ki že dve leti grasirajo po celi Sloveniji kot kobilice, nimamo nobenih statističnih podatkov. Dejstvo je, da nam kroš-jarji ne delajo časti in da bi brez njih lahko dobro izhajali. Nadaljnje številčno močno zastopane stroke so trgovina z živi n o s 364 in trgovina z deželnimi pridelki s 326 strankami. Trgovina z živino je postala predlanskim, ko so bile odpravljene prohibitivne izvozne carine na živo živino, zelo ugodna konjunk-turalna stroka. To se je takoj pokazalo na prijavah. V enem letu je znašalo število prijav za trgovino z živino 190 in odjav 114, torej za okrog 50 % sedanjega števila trgovin 7. živino. Razen tega je bilo pri— javljenih trgovin z živo in zaklano živino 54, odjavljene 3 in v trgovini s konji 50 prijav in 7 odjav. Obrt se je po večini omejevala na krajevno posredovanje, mešetarenje in prekupčevanje za večje izvozne tvrdke, posebno pa za inozemce. Največje je število trgovcev z živino v kamniškem okraju, kjer znaša 50, potem v mariborski okolici 36, celjski okolici 34, ptujski okolici in v Kranju po 32, najmanjše pa v konjiškem okraju, 2. Število prekupčevalcev z živino presega dejansko potrebo in ako bi bila ta važna aprovizacijska in izvozna panoga primerno strokovno organizirana, bi zadostovala ena desetina tvrdk. Trgovina z živino je zelo riskantna, ne samo radi občutljivosti predmeta, ki mnogo trpi vsled sedanjih nerednih transportnih razmer, marveč predvsem vsled vedno menja-ločih se valutnih odnošajev in izvoznih ter uvoznih prepovedi, živinskih bolezni in veterinarskih predpisov, in mnoge naše ugledne tvrdke so pretrpele vsled tega v zavzelo v bodočnosti tudi znanstveno poslovanje mesto dosedanjih nestalnih, od delavca na učenca prenesenih pravil (Faustregel). Znanstveno poslovanje se bo poučevalo na visokih šolah, kakor se poučujejo sedaj druge tehniške vede. Ugotovile se bodo splošno veljavne norme o času in gibanju, ki sta potrebna za izgotovitev kakega dela, o obratnih in premičnih hitrostih strojev za vezanje različnega materijala itd. Marsikaj od tega se je do danes že izpolnilo. Na visokih šolah v Združenih državah tvori znanstveno poslovanje predmet predavanj. Pravila o vezanju kovin nam je podal Taylor sam v svoji knjigi »On the art of cuting metals«. Na tem je delal v presledkih skoraj 30 let. V tem času je v svrho ugotovitve najugodnejšega načina za vezanje kovin razvezal 400.000 kg jekla in železa. V L ta čas spada tudi njegov izum ? samokaljivega jekla, ki ima to lastnost, da ostane do temperature 600 stopinj še vedno trdo, kar omogoča uporabo veliko večjih vrtilnih hitrosti strojev pri rezanju tudi trdih kovin in s tem ogromne prihranke na času. Časovne in gibne študije in tozadevne normalizacije so tudi silno napredovale, dasi se ne nahajamo še v idealnem položaju, da bi si mogli nabaviti o tem tabele in razpredelnice za vse slučaje. V nemški državi n. pr. obstoji »Ausschujj tur wirtschaftliche Fertigung« (odbor za gospodarsko izdelovanje), ki se bavi z ugotovitvijo normalij in razpolaga že z lepim številom teh delavnih pripomočkov, katere si lahko vsakdo nabavi. V zalogi društva nemških inženjerjev pa je izšla knjiga »Wie macht man Zeitstudien« (kako opravljamo časovne študije) za točno določitev pravilnih kosovnih mezd v strojnih tovarnah. Sila dejstev je tudi prej odporno delavstvo prepričala, da so bila zgolj hujskanja ali nepoučenost njihovih organizacij, ko so trdile, da pomehja Taylorjev sistem še hujše J izžemanje delavcev na korist podjetnika. American federation of labour, torej delavsko udruženje, je temu nasproti ugotovilo junija meseca leta 1919.: »Zvišanje industrijskega proizvajanja kot posledica znanstvenih raziskav je važen čini-telj v boju, ki postaja z vsakim dnem silnejši, za izboljšanje življenjskih pogojev delavcev.« Pa tudi pokret v Nemčiji in drugod kaže, da delavci niso več nasprotniki tega delovnega sistema. Njihova glasila se sicer ne zavze- zadnjih letih mnogomilijonske izgube. Zato se je tudi glavna smer izvoza hitro menjavala, najprej v Avstrijo in Italijo, potem v Nemčijo, nato zopet na Češko. Inozemske tvrdke so prevzemale naše blago povečini le v komisijo in so se izogibale fiksnim nakupom. Trgovina z deželnimi pridelki zaznamuje tudi velike izpremembe. Število prijav in odjav od julija 1921 do konca julija 1922 skupaj znaša mnogo več kakor znaša število obstoječih trgovcev koncem leta 1922. K 250 prijavam imamo 118 odjav, torej znaša prirastek 132 tvrdk, t. j. nad SO odstotkov. Važna stroka so komisije in agenture. Prvi so naši domačini posvečali vse premalo pažnje. Agentura zahteva mnogo gibčnosti, dobrih informativnih zvez in strokovnega poznanja poslovanja posameznih strok. Pred vojno so se z agenturami pečali skoro samo Nemci in inozemci in še danes se domačini premalo posvečajo tej važni stroki. Inozemski konzulati stalno iščejo naslove tuzemskih agentur in interesentov za zastopstva raznih inozemskih tovarn za celo našo državo, odnosno za posamezna področja, in bi bilo želeti, da bi naši zmožni ljudje razvili agentursko poslovanje, ki sedaj ni več vezano na koncesijoniranje, kakor je bilo leta 1920 in 1921., ko je bila naša pokrajinska vlada z namenom, da bo na ta način omejila verižništvo, vezala izvrševanje agenturske obrti na koncesijo. V največih slučajih po prevratu so verižniki prijavljali agenture, da so tako brez rednega obratovališča in skladišča in nekontrolirano verižili. Blago se je zadrževalo v vagonih, reekspediralo iz kraja v kraj in v skladiščih raznih špedicijskih tvrdk. Agenture so leta 1919. rastle kol gobe po dežju. Sedaj je ta konjunktura očividno minila, ker odprava koncesije ni imela skoro nobenega vpliva na prijavljanje. V mnogih slučajih so agenture spojene s komisijami. V Ljubljani jih štejemo 59, v Mariboru 23, celotno pa 112. V dobi od julija 1921 do julija 1922 jih je bilo prijavljenih v celi Sloveniji 20 komisijskih trgovin in odjavljenih 10 in trgovskih agentur prijavljenih 23, odjavljenih 20. Dve nadaljnja močni skupini trgovstva sta: trgovci z živili v ožjem pomenu besede in trgovci s pijačami. V prvo skupino, ki šteje v Sloveniji 357 tvrdk, štejemo vse delikatesne tr- LISTEK. Gustav Frevtag. Dati - Imeti. (Nadaljevanje.) »Ti si, Itzig!« zakliče Anton, ne posebno vzradoščen nad tem nepričakovanim snidenjem. Itzig ni bila nikaka posebno lepa prikazen; koščen, bled, z rdečkastimi lasmi, oblečen v star jopič in strgane hlače, je nudil zanimivejšo sliko za oči kakega orožnika, kakor za druge popotnike. Bil je iz Ostrave, sošolec Antonov na osnovni šoli. V teh šolskih letih se je Antonu večkrat nudila prilika, da se je zavzel za tega judovskega dečka in ga varoval pred napadi razposajenih součen-cev. Ni ga ščitil iz simpatije, ampak edino iz sočutja, ker ga je bolelo, ko je videl, koliko mora dečko prestati. Itzig pa se je tudi izkazoval hvaležnega Antonu za to uslugo, namreč tako, da mu je smel Anton pomagati pri nalogah in deliti z njim maslene žemlje. — V poznejših letih sta se le redkokdaj videla. »Ljudje pravijo, da greš v glavno mesto, da se priučiš trgovini,« nadaljuje Itzig. ^ »Tudi jaz grem v mesto, najti hočem svojo srečo.« Nevoljen vsled predrznega nagovora in vsled zaupljivega tikanja, odvrne Anton: »Tedaj pojdi za svojo srečo in ne ustavljaj se pri meni!« govine in drugo nadrobno prodajo živil na trgu in gotovih živilnih predmetov. Ta stroka je po vseh okrajih sorazmerno razvita. Največje število jih imamo v Ljubljani, in sicer 86, potem v Mariboru 35, v Ljubljanski okolici 47 itd. Prijav v zgoraj naznačenem razdobju je bilo v Sloveniji samo za trgovino z mesnimi izdelki 54, odjav 52. Med trgovine s pijačami štejemo trgovce z vinom na debelo in drobno, s pivom, z vinom v zaprtih steklenicah, z žganjem itd. Ta skupina •šteje 483 tvrdk, in sicer: v Ljubljani 21, v ljubljanski okolici 42, v ptujski okolici 46, v ljutomerski okolici 30 itd. V dobi od 1. julija 1921 do 31. julija 1922 je bilo prijavljenih 128 tvrdk trgovine z vinom in pivom in odjavljenih 78, tako da znaša prirastek 50 tvrdk. Trgovina z vinom in pivom v zaprtih steklenicah^ pa Tiazaduje, in sicer se je zmanjšalo število pri prvih za 26, pri drugih pa za 30 in pri obrtih za prodajo obeh pijač za 43. Še bolj je nazadovala prodaja žganja in alkoholnih pijač v zaprtih steklenicah, in sicer za 89. (Dalje sledi.) Ivan Renčelj, obratni asistent. Sredstvo za povzdigo narodnega gospodarstva. (Nadaljevanje.) To je kratek posnetek iz omenjenega poročila. Vodstvo delavnice je moralo biti izvanredno marljivo, da je moglo doseči v tako kratki dobi take neverjetne ushepe. Vse-kako so morale biti predpriprave za uvedbo sistema že pred uvedbo skoraj dovršene, česar pa poročilo ne omenja. Nemci so ponosen narod, kateri ne prizna tako izlahka kakemu drugemu prvenstva v kaki stvari. Med Nemci je bilo še pred TaYlorjem znanstvenikov, ki so se bavili z vprašanji, ki so predmet njegovega sistema. Zato je tem značilnejše, ako piše izdajatelj nemške prireditve omenjene knjige »Primer of Seieniific Management« sleddče: Tudi znanstveno poslovanje je po ideji staro. Odkar obstoji v obče pojm delo, je veljalo stremljenje, doseči po možnosti mnogo z možno malim potroškom sile. Tako ne pravi Taylor ničesar novega, ko formulira temeljni pdjm sistema kot stremljenje po največjem prospeva-nju delodajavca in delojemavca.. In vendar nimajo prav oni, ki govore, da mlati prazno slamo. Kar hoče Taylor, to so hoteli že vsi ljudje, vsi so to poskušali na svoj način z več- »Se nič ne mudi,« odgovori Itzig malomarno, »počakati hočem, da pojdeš tudi ti, če te seveda ni sram moje obleke.« Z nevoljo je sprejel Anton spremstvo. Vrgel je še en pogled na grad in molče korakal nato dalje po cesti; Itzig mu je sledil v razdalji pol koraka. Slednjič se obrne Anton in vpraša po lastniku gradu. Itzigu, ki je bil prijatelj grajskega konjskega hlapca, so bile razmere plemenitaša precej dobro znane. In tako je pripovedoval Antonu, da ima baron le dva otroka, nasprotno pa čredo izvrstnih ovac in veliko nezadolženo posestvo. Sin obiskuje šolo v mestu. Ko je opazil, da ga Anton z živim zanimanjem posluša, pravi knočno: »Ako bi rad imel to posestvo, ti ga jaz lahko kupim.« »Hvala,« odvrne Anton hladno; »baron ga ne proda, kot si mi že prej povedal.« »Če bi ne hotel prodati, se ga prisili k temu,« zakliče Itzig. »Ravno ti si pravi mož za tol« pravi Anton. »Jaz ali kdo drugi, je vseeno. Je namreč na svetu neki recept, po katerem se lahko vsakogar prisili k temu, česar on sam noče. Skrivnost je to, za katero jih le malo ve. Kdor pa ve zanjo, postane velik in bogat kot Rothschild, ako namreč dovolj dolgo živi. — Če grem zdaj v mesto učiti se, grem s tem namenom tja, da najdem to vedo, ki stoji jim ali manjšim uspehom. Ampak on je šele prvi, ki poskuplja vse te poskuse in vse misli, ki so dosedaj delovale na tem problemu, kateri uvršča točko na točko, kateri postavlja sistem. In v tem leži novost, nezaslišano, kar utegne biti za industrijo podobnega prevratnega pomena, kakor izum parnega stroja.« Kakor evangelij se glase Tay-lorjeve besede, katere je govoril svojim učencem in naslednikom: »Ampak eno ostane in mora ostati, to je temeljna misel, ki me je vodila od vsega početka pri mojem delu, to je utemeljujoče spoznanje, ki nas edino povede naprej: Resno in pošteno stremljenje po zboljšanju odnošajev med delo-dajavci in delojemavci, težnja po odpravi nasprotstva med obema strankama, katere se moramo ne-omajano držati. Mi hočemo dvigniti gospodarnost naših obratov, kjer zapravljamo naše najboljše sile. Kaj povzroča glavni del našega potroš-nega proračuna? Stalno, ugonob-ljajoče, tajno in odprto vojno stanje med upravo naših naprav in delavstvom, katera bi morala vendar imeti oba enaki interes na svojem dobrobitju. Pridobite si prijateljstvo vašega delavca in to prijateljstvo naj bo pošteno in iskreno mišljeno. Šele tedaj, ko bo obvladal vaš obrat ta duh, ko bodete dokazali vašemu delavcu z dejstvi, da je vaš hasek tudi njegov hasek, vam bo prostovoljno in neprisiljeno in brez odpora pomagal provesti načela znanstvenega poslovanja.« Nobena novost ni bila še sprejeta z odprtimi rokami. V človeku tiči dobra porcija konservativnosti in je radi tega proti novostim nezaupljiv, odporen in često celo sovražen, ako se pridružijo temu še drugi nagibi. Prve tkalne stroje so delavci razbili, isiotako prvi parni stroj. Proti železnicam je vladal največji odpor v vseh slojih. Istotako je zadela tudi Tavlorjeva ideja na silen odpor pri delavcih in tudi pri podjetnikih. Ampak o pravilnosti svojih načel je bil Taylor tako globoko prepričan, da se ni ustrašil nobenega truda in ovire v zasledovanju svojega cilja. O znanstvenem poslovanju je menil: »Kakor so stopili na mesto empirizma fizikalni in mehanični zakoni, na podlagi katerih gradi tehnik stroje in zgradbe z najmanjšo porabo materijala in s skoraj nezmotljivo sigurnostjo, tako bo napisana v listinah. Iskal bom te listine, dokler jih ne najdem.« Anton pogleda svojega sopotnika od strani, kot pogledamo človeka, katerega razum ni več v pravem redu, in mu pravi sočutno: »Ne boš jih nikjer našel, ubogi Itzig.« Itzig pa nadaljuje, zaupno se pri-bliževaje Antonu: »Kar ti zdaj povem, ne pripoveduj nikomur. Listine so bile v našem mestu; neki umirajoči berač jih je izročil nekemu našemu meščanu, ki je molil ob njegovi smrtni postelji. Meščan je postal z njihovo pomočjo mogočen mož.« »In ti poznaš moža, ki ima listine?« vpraša Anton radovedno. »Tudi če vem zanj, ga ne povem,« odvrne Itzig zvito, »toaa recept bom našel. In če hočeš imeti baronovo posestvo, njegove konje, krave, tišjega zelenega ptiča in njegovo hčerko, ti vse preskrbim kot svojemu staremu prijatelju.« Anton je bil ogorčen nad predrznostjo svojega spremljevalca. »Pazi se, da ne prideš na vislice. Zdi se mi, da se jim že zdaj približuješ,« pravi jezen in se odstrani na drugo stran ceste. Itziga ta dobri svet očividno ni dosti vznemiril, kajti žvižgaje^ je mirno nadaljeval svojo pot. Končno sia utihnila oba in prehodila zadnjo miljo brez besedice. 3. Plemeniti Rothsaltel, lastnik posestva, o katerem sta razpravljala naša dva znanca, je spadal med listo peščico ljudi, katerih ne samo svet, ampak ki se tudi sami štejejo srečnim. Služil je kot častnik v gardnem polku in bil na glasu kot popolen plemenitaš in kavalir. Po poroki z revno dvorno damo se je umaknil na svoje posestvo na deželo, kjer si je udobno uredil življenje. Bil je pošten mož, lepe postave in gostoljuben. S svojo ženo, katero je iskreno ljubil, je imel dva otroka, ki sta izpopolnjevala njegovo srečo; sin se je nameraval posvetiti vojaškemu stanu, hčerka je imela ostati še nekaj let pod okriljem matere, preden bi stopila v svet. Kakor navadno, so se tudi danes sukale baronove misli okrog bodočnosti njegovih otrok, ko se je vračal na svojem vrancu po kostanjevem drevoredu s travnikov proti gradu. Oblački skrbi, ki so se med premišljevanjem nabrali okrog njegove duše, so se v trenutku razpršili, ko je zagledal pred seboj piapplajočo obleko svoje žene, ki mll je s hčerko hitela nasproti. Skoči s konja, poljubi svojega ljubljenega otroka na čelo in pravi zadovoljno svoji ženi: »Izvrstno vreme imamo za košnjo, oskrbnik trdi, da nismo pridelali še nikdar toliko mrve kot letos.« (Dalje sledi.) majo za uvedbo sistema, vendar pa ga ne odklanjajo. In to je jaKo značilen pojav, ker nam kaže, da so počeli tudi delavci pravilno ocenjevati delovni sistem na znanstveni podlagi in da so se otresli prvotne nezaupljivosti do istega. (Konec prihodnjič.) Automat (tudi na električni pogon). The Rex Co, Ljubljana. M. Savič: Naša industrija in obrti. (Nadaljevanje.) 80. Industrije, ki so potrebne za narodno obrambo. Industrije, ki delajo za narodno obrambo, se lahko deli na vojno ^industrijo in na ostale industrije. Vojna industrija je najvažnejši del industrije za narodno obrambo, ker izdeluje neposredno vse predmete vojne opreme, kakor topove, lafete, vozovje, puške, nože, streliva, avtomobile, aeroplane, jahalno opremo, ladje itd. Potreba na teh produktih za našo narodno obrambo je tako velika, da omogočuje pri nas rentabilno snovanje tovarn najmodernejših in najdovršenejših oblik, ki bi sedaj neposredno izdelovale te predmete. Kritje potreb na tem blagu za naše ljudstvo omogočuje zgradbo mnogoštevilnih tovarn, ki bi se dale za slučaj vojne z malimi popravili uporabiti za izdelavo vojnega materijala. Javna narodna varnost v mirnih 'časih in skrb za narodni obstanek za slučaj vojne zahtevata, da se zgradijo čimpreje in sicer v dovolj-■nih množinah v sredini države; da jih zgradi država ali pa izjemoma država s soudeležbo naših državljanov s popolnim izključenjem tujcev brez razlike kdo da so; kakor tudi, da se osnujejo vse industrije, ki so jim potrebne, da jim dobavljajo surovi in polpredelani materi-jal za njih fabrikacijo. Ogromno važnost te industtije je pokazala najbolj nazorno vojna vsem in vsakomur, posebno pa nam, 'tako da o tem ni treba govoriti. Iz tega izhaja tudi neizbežno potreba, da se ta industrija čimpreje v državi razvije. To industrijo je treba osnovati v zadostnem razmerju za vojne potrebe, bodisi da obratuje sedaj neposredno, ali pa da bi mogla obratovati za slučaj vojne. Neposredno one industrije, ki take vojne predmete izdelujejo, kakor tudi one, ki bi se dale v vojnem času z malimi izpremembami uporabiti v to svrho. Ravnotako jasno je, da se taka industrija ne sme snovati na državnih mejah, kjer bi sovražnik lahko oviral njeno obratovanje ali pa jo uničil in onemogočil obrat ravno tedaj, ko bi bila najbolj potrebna, tz tega razloga je treba tudi že obstoječe tovarne, ki bi bile primerne za svrhe narodne obrambe, preseliti v sredino države. Vojne izkušnje v Rusiji so pokazale, da se ne sme dovoliti tujcem izdelavo vojne opreme v državi; zadostuje, ako navedemo kot primer, da je v začetku uspešne Brusilove ofenzive naenkrat zletela v zrak Putilova tovarna vojnega materijala, ki je tiila v tujih rokah, in znano je, kaj se je potem dogodilo. Čuvajmo torej našo narodno kožo pred tujci. Najboljši dokaz za to, da nam tujci niso v to svrho potrebni, je to, da smo v Kragujevcu izdelovali artilerijsko in lopovsko municijo, in sicer boljšo in zanesljivejšo ter za polovico cenejšo, kakor pa je bila ona, ki smo jo kupili v inozemstvu. Ker je v slučaju vojne potreba, da se upreže celo industrijo, da dela za narodno obrambo, je treba, da ima vojaštvo čim več teoretično in praktično izvežbanih sposobnih -ljudi, ki bodo v vojni dobro izvršili to organizacijo. Ljudi za to službo se da izobraziti edinole v državnih vojnih delavnicah. Najboljši dokaz za to, da tuja podjetja ne trpijo naših ljudi in da jih niti ne želijo pri nas nastaviti, niti za nas izobraziti, je borsko društvo, kjer so razen enega tajnika Srbijanca vsi ostali uradniki in mojstri Francozi. Isto vidimo v vseh tujih podjetjih v celi državi. Vsled tega je absolutno potrebno, da osnuje država sama in kjer pa sama ne more, naj osnuje v zvezi z državi vdanimi državljani ali pa s pomočjo njih samih, industrijo za vojno opremo. Popolnoma razumljivo je, da je bistven predpogoj za obratovanje vojne industrije v mirnih dobah in v vojni, da so ji zajamčene industrije in kulture, ki ji dobavljajo materijah ki ji je potreben za predelavo. Ko smo napravili ta uvod, preidimo k pregledu, kakšne industrije imamo in kakšne moramo še osnovati. Za izdelavo vojne opreme iz železa in jekla je treba imeti v državi producente, ki so v stanju, da krijejo potrebo: 1. surovega železa (visoke peči); 2. varilnice in topilnice kovnega železa in jekla, kakor tudi njih valjarne in izvlačnice za izdelavo železa v palicah, ploščah, pločevini in žicah; 3. livarne za železo in jeklo, kakor tudi kovačnice in stiskalnice in 4. posebne delavnice za izdelavo posameznih predmetov vojne opreme. Za sedaj obstojajo samo visoke peči v Varešu, ki pa ne morejo kriti potrebe. Treba je zgraditi visoke peči v Prijedoru, kakor tudi tovarne in varilnice za železo in jeklo ter valjarne in izvlačnice in to bi morala napraviti država s pomočjo domačega kapitala s tem, da bi Vareš nacijonalizirala. V to svrho pa je potreba, da se reši vprašanje pridobivanja koksa v tuzemstvu. Take naprave v Prijedoru bi dobavljale železo in jeklo v palicah, plošče, pločevino in žico Obstoječe varilnice in valjarne na Jesenicah in v Ravnah pri Guštanju je treba nacijonalizirati ter z državno pomočjo preseliti v Prijedor. Obstoječe varilnice in valjarne v Zenici pa je treba nacijonalizirati, povečati in dovršiti za izdelavo pločevine, tračnic, plošč in vsakovrstne žice. V Prijedoru je treba zgraditi z domačim kapitalom delavnice za izdelavo kovanih in stiskanih strojnih delov ter delov za vagone in železnice. Ta nacijonali-ziranja bi izvršila država v zvezi z domačim kapitalom. Država bi v družbi z našimi bankami osnovala akcijsko družbo, katere delnice bi bile deponirane pri Narodni banki in bi se smele prenašati na drugega samo z odobrenjem upravnega sveta podjetja. •Livarno za železo in jeklo za potrebe izdelave vojne opreme, kakor tudi delavnice za topove, strojne in navadne puške in nože mora država prevzeti v lastne roke. Vojno tehnični zavod v Kragujevcu bi se pridržal za popravila in za izdelavo onih predmetov, ki jih izdeluje sedaj, novi arzenali pa bi se zgradili v okolici Prijedora, Užic in Zenice. Treba je podpirati privatno industrijo za izdelavo pušk v Kranju in razviti čim najbolj puškarsko šolo v Kranju. Podpirati je treba vsako tovarno za izdelavo pušk in streliva v tuzemstvu. Za izdelavo ladij in čolnov mora država ohraniti, razviti in izpopolniti arzenal v Tivtu, da bi omogočila osnovanje nove trgovske ladjedelnice nekje v zaprtem in za vojno ugodnem zalivu, ker je ladjedelnica v Kraljeviči le za topovski strel oddaljeno od Italije in je vsled tega za delo za obrambene svrhe ne-prikladna. Izdelavo avtomobilov in tankov je treba podpirati s subvencijo in s carinsko tarifo ter s stalno državno nabavo. Treba je podpirati snova- nje privatne industrije, ki bi imela sedež v sredini države. Izdelavo aeroplanov je treba prepustiti državi, pač pa je treba podpirati s subvencijo in s stalnimi zadostnimi nabavami izdelavo vseh vrst bencinskih motorjev v državi. Treba je osnovati in razviti obstoječe državne delavnice za popravilo strojev in vagonov. Treba je podpirati snovanje privatnih strojnih in vagonskih tovarn. Ravnotako je treba podpirati snovanje in razvoj tovarn za izdelavo mostnih in gradbenih konstrukcij; kezonov, koles in vijakov, orodja indusiri)sk..\ in poljedelskih strojev in opreme, ker se take tovarne v vojni lahko spremenijo v tovarne za vojno opremo; žebljev in podkev; telegrafi-čnih in telefonskih aparatov in materijala, optičnih aparatov, termometrov, kirurgične opreme, železniških signalov, krampov, lopat. Enako je treba pomagati pri snovanju ostale železne industrije in ako je treba celo z letno subvencijo in carinsko tarifo. Prepovedati je treba snovanje tovarn, ki izdelujejo predmete za narodno obrambo ob državnih mejah. Neobhodno potrebno je, da se vse državne nabave rezervirajo izključno industriji, ki dela za narodno obrambo. Izlpravosodne prakse. Obrtno sodišče. Dne 16. marca 1922 je vstopil tožnik v službo pri toženem podjetju kot zidar z mezdo 25 K od ure ali 1200 K na teden. Dne 22. novembra je obolel in je bil bolan do 3. decembra, torej 12 dni. Ko je zopet nastopil službo, je zahteval, ker je dobil od bolniške blagajne za prvi teden bolezni bolezensko podporo v znesku 746 K 44 vin., ostalo tedensko mezdo 453 kron 56 vin. od toženega podjetja, opirajoč svoj zahtevek na zakonito določbo, da mora delodajalec plačati obolelemu delavcu mezdo za en teden. Toženo podjetje je pa zanikalo to dolžnost, češ da zakon določa jasno, da gre plača delavcu za slučaj bolezni le, če bolezen ne traja nad en teden. Višini tožbenega zahtevka toženo podjetje ni ugovarjalo. Obrtno sodišče je priznalo tožniku plačo za en teden po odbitku od bolniške blagajne prejete bolezenske podpore, in sicer iz sledečih razlogov: K občnemu državljanskemu zakoniku izdala se je tretja novela z dne 19. marca 1916, št. 69 d. z., ki je sprejela v poglavju »O pogodbah o službovanju« tudi § 1154 b), ki določa: »Službojemnik obdrži pravico zahtevati plačilo, ako je po najmanj 14dnevnem službovanju zaradi bolezni ali nezgode za raz-merno kratek čas, ki pa ne presega enega tedna, zadržan opravljati službo itd.