Leto XIII. 1915
Št. 2. Februar.
Koledar za februar.
Namen molitve za februar, določen od sv. očeta: Krščanska skromnost in zmernost.
	Dnevi	Godovi	Posebni namer.	češčenje presv. Rešnj. Telesa	
				ljubi j. škof.	lavant. škof.
1 2 3 4 5 6	Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Ignacij m. Svečnica Blaž Andrej Korz. Agata Doroteja	Zmaga katoliške Cerkve Krščanske matere Vsi, na grlu ali na vratu bolni Širjenje dobrih časopisov Katoliška Cerkev na Japonskem Vojskovodje in vojaki	Ljublj. franč. Vrabce Ambrus Begunje p. C. Koroška Bela Sela p. Šumb.	Šol. sestre v C. Petrovče J Žalec J Gotovlje
7 8 j 9 10 lil 112 113	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Romuald Janez Mat. Apolonija Skolastika Prikazanje B. D. M. Evlalija Katarina R.	Kuge, lakote in vojske reši nas, o G.! Katoliška cerkev na Balkanu Vsi, katere zobje bole Ženski zavodi Božja pota bi. De v. Marije, Francoska Sotrudniki Bogoljuba Duha nečistosti, reši nas, o Gospod!	Rieg Hotedršica Mirna Ljublj. Lichtt. Trstenik Žabnica Hotič	Teharje j Griže Sv. PetervS.d. Galicija | Polzela
14 115 j 16 ■ 17 i 18 19 20	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Valentin Faust. in Jov. Julijana Pepelnica Simeon Konrad Elevterij	Sreča pri domači živini Device, katere so v nevarnosti Ljubezen do Najsvetejšega Pravi duh pokore Naše sirote in vdove vsled vojske Ranjeni in onemogli vojaki Duhovni pastirji	Radovica Bela Cerkev Zalilog Zavrac Spodnja Idrija Duplje Leše	j Kozje | Sv. Peter v G. j- Podsreda j Podčetrtek | Sv. Vid pri j1 Planini Sv. Marjeta Olimje Dobje j Pilštajn
21 22 23 ! 24 ; 25 \ 26 27	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Eleonora Stol sv. Petra Peter Dam. Matija Valburga Marjeta Kort. Leander	Marijine družbe Ugled sv. očeta in rimske Cerkve Zvesto spolnjevanje četrte božje zap. Srečne volitve Posli in delavci Edinost v sv. veri Pogosto sv. obhajilo	Banjaloka Št.Vid p. Brdu Kolovrat Vavtavas Trnovo, red. Slap Randrto	
j 28	Nedelja	Roman	Velikon. izpovedi. Vsi v febr. umrli	Pretoka	
Odpustki
za mesec februar 1915.
1.	Ponedeljek. Z v. Andrej. Popolni odpustek tretjerednikom v redovni cerkvi, kjer te ni, pa v farni.
2.	Torek. Svečnica. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki so opravljali devet-dnevnico za današnji praznik; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati brsz velike težave, pa v farni cerkvi; c) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; d) udom rožnovenške bratovščine popolni odpustek v bratovski cerkvi danes ali v osmini; če bratovske cerkve ne morejo obiskati, pa če zmolijo tretji del rožnega venca;
e)	udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi;
f)	onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) onim, ki nosijo beli škapulir, v bratovski ali farni cerkvi, če molijo za osvobojenje sužnjev; h) udom Marijine družbe i) udom bratovščine preč.
Srca Marijinega; j) udom družbe krščanskih družin; k) udom bratovščine za duše v vicah danes ali v osmini; 1) tretjerednikom. — Tretjerednikom vesoljna odveza.
3.	Sreda. Z v. O d o r i k. Popolni odpustek tretjerednikom.
4.	Četrtek, prvi v mescu. Sv. Andrej Korzin. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor 2. dan; b) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje.
5.	Petek, prvi v mescu. Sv. Peter Krstni k. Popolni odpustek: a) vsem. vernikom, ki prejmejo svete zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu svetega očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; c) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 2, dan; d) tretjerednikom.
6.	Sobota, prva v mescu. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi božji, da nekoliko
Leto XIII.	Stev. 2.
Tolažilna pisma.
Pismo ranjenemu vojaku.
T. Savinjski.
Dragi moj prijatelj!
Ko si odšel na boj, so te spremljale moje molitve. Ko si se boril sredi sovražnih vrst, sem prosil Boga, naj te varuje smrti in te srečno privede domu. In zdaj, ko ležiš na bolniški postelji, truden in zmučen na duši in telesu, mi ne da več miru. Moram te obiskati, ljubi brat slovenski! Ker pa ne morem osebno do tebe, pošljem tole pismo ter ga izročim tvojemu angelu varihu. Prosil sem ga, naj pristopi k tvoji postelji, naj te objame in poljubi na čelo namesto mene, naj ti pove tolažilne besede, ki bodo kakor hladna rosica padale na tvoje vroče, trpeče srce in ti lajšale hude bridkosti. In kaj ti pravi tvoj angel varih? On ti govori:
»Sinko moj! Vrlo si se vojskoval za cesarja in domovino. Zapustil si dom, vse ljube doma, morda ženo in otroke, ljube brate in sestre ali miljeno nevesto. Kakor junak si premagal težko slovo ter odšel v tujino. Prišel si v bojno vrsto. Krogle so žvižgale krog tvoje glave. Granate in topovi so pokali, da se je zemlja tresla — a ti se nisi tresel, le naprej si hitel in izpolnjeval svojo dolžnost. Kako težka je bila! V vodi si stal po ure in ure, spal na mrzlih tleh, brez odeje — in nisi godrnjal. Vse si rad prestal za svojega Boga in domovino. A zbolel si. Prehud je bil mraz, tvoja narava je podlegla. Ali krogla te je zadela in
1 Ker primanjkuje prostora, zato se mora splošno premišljevanje o veliki sreči trpljenja »Nekaj lepega in veselega za vse trpeče in žalostne«, katero smo pričeli v 1. številki, odložiti na pozneje, ko bodo »tolažilna pisma« končana.
tj predrla pljuča ali zdrobila ude! Morda ti je vzela eno roko ali celo obe. — Oj, sinko moj! Koliko si prebil od tistega trenutka! Koliko bolečin in še dušne žalosti! Rajši bi umrl, kakor da boš ostal pohabljen morda celo življenje. Zdihoval si in solznih oči gledal proti nebu, dokler niso prišli usmiljeni tovariši in te obvezali ter te odpeljali.
Zdaj pa ležiš sredi trpečih bratov v bolnišnici! »Zakaj moram trpeti ravno jaz toliko, zakaj me ni pobrala bleda smrt, da bi si spočil v grobu in bi bil konec trpljenja?« Tako plaka tvoja duša. Veš zakaj, sinko moj? Zato ker se ljubi Bog zanaša na tebe, da boš popoln junak in da boš tudi to trpljenje prebil brez godrnjanja in vdan v voljo božjo.
Ti ne veš, kakšno plačilo te čaka ravno za to v nebesih. Ko bi mogel le za hip pogledati v večnost in ondi videti svojo krono, rad bi potrpel, in če te še tako skrbi, kaj bo s teboj, — Pa mi odvrneš: »Saj bi rad umrl, ali trpeti, biti reven, nadležen siromak na zemlji, to je težko, težko! Kako bom delal? Kako si služil svoj kruh? Roke nimam! Nogo so. mi vzeli! Oči so mi ugasnile! Oh, raje bi vse zgubil!«
Revček moj! Res je, hudo je, kar trpiš. Več si dal kakor na tisoče drugih. Še tisti, ki so umrli na bojišču, niso dali toliko, kakor ti, mučenik junaški. Ne čudim se, da te skrbi prihodniost! A naj ti ne upade srce! Tvoji domači in sosedje te bodo na rokah nosili in tolažili. Dobri cesar ti bo dal plačilo za junaštvo. In vsako jutro si moraš misliti, saj je le en dan! In vsak dan je le kratek — a ž njim si zaslužiš celo dolgo srečno večnost.
Ako bi ti kdo dal na izbiro, kaj hočeš raje: sto let trpeti, za to pa tisoč let uživati največjo čast in slavo — ali pa obratno — sto let biti zdrav in tisoč let za to v največjem trpljenju — kaj bi si izbral? Gotovo prvo: trpljenje sto let, za to pa tisočletno srečo. Vidiš, sinko moj! Tvoje trpljenje pa niti ne bo trajalo sto let. Morda še deset let ne. In zanj si zaslužiš srečo ne le za tisoč let — ampak za celo dolgo večnost. Ali razumeš — za celo dolgo večnost? Oj, sin moj — bodi pogumen! Ojunači se in reci k Bogu: Dobro si me oskrbel, Oče nebeški. Ti veš, kaj je za mene najboljše. Naj se zgodi tvoja sveta volja!
Ne obupaj, ljuba duša, Ako tebe Večni skuša. Trpi in tolaži se! Kratko zemeljsko trpljenje Večno ti sladi življenje Ki tam čaka te.
Hudo zdaj trpiš. A poglej na Jezusa, tudi on je trpel. Z bičanjem so mu raz-mesarili ves život, djali mu trnjevo krono na glavo! Čez razmesarjena pleča so mu naložili velik, težek križ, naj ga nese na goro Kalvarijo. Tako je bil slaboten, da se je trikrat zgrudil pod bremenom; in ko je ves oslabljen in zmučen prišel na vrh,
—	oh, ni ga čakala postelja in usmiljena postrežba, ampak vrgli so ga na zemljo, na trdi les križa, mu prebodli z velikimi žeblji roke in noge, da je visel v neznosnih bolečinah med nebom in zemljo. To si predočuj, ljubi moj, ki ležiš vsaj v postelji
—	to premisli, ko se te loti nepotrpežlji-vost — potem ti bo vse ložje.
In če ti je prav bridko v srcu in se ti zdi, da ne moreš prenesti bolečin, vzdihni:
Moj Jezus, usmiljenje!
Srce Jezusovo, v tebe zaupam!
Najsvetejše Srce Jezusovo, verujem, da me ljubiš!
Žalostna Mati božja, vzemi mene ubogega ranjenca v svoje naročje, kakor nekdaj svojega Sina. Glej, koliko trpim! Ranjen sem na telesu in duši. Oj, Mati, bodi mi usmiljena, ohladi mojo bolečino, stisni me na svoje milo Srce! Saj veš, kolik revež sem, kako zapuščen in žalosten! Oj, Mati, pomagaj mi, da bom trpel vdan v voljo božjo. Da bom s tem zbrisal kazni za grehe!
Da, grehi, ljubi sin moj! Ali si že kaj mislil nazaj in se očistil v zakramentu svete pokore? Zdaj imaš mnogo časa, da lahko moliš in popraviš celo svoje življenje. Vidiš, ptiček potrebuje dvoje peruti, da se vzdigne kvišku. Tudi tvoja duša
mora imeti dvoje peruti, da se prav gotovo dvigne v višino do božjega prestola. Prva perut je molitev, druga pa trpljenje ali premagovanje, in oboje sta ti na razpolago V dnevih bolezni.
Zato pa le kvišku srce, kvišku, sinko moj! Pripravi se zdaj za srečo cele večnosti. Moli rad in trpi rad! Vsak dan bo tvoje srce bolj mirno, duša bolj potolažena in nazadnje boš tako srečen in zadovoljen, kakor morda nisi bil nikoli v zdravih letih. Saj srčno veselje in zadovoljnost je dar nebeški, ki si ga ne more nikdo kupiti še z milijoni ne.
Zvesto upaj, trdno stol In se hudega ne boj! Božja roka te zadela, Pa ti hudo ne stori, Le zveličat te želi! V večjo srečo te peljati, Le veselje slajše dati Ti želi.
Če z levico On je jemal, Bo še več z desnico dal.
Neki revež, ki mu je manjkalo desne noge in leve roke, je ob bergljah visel pri cerkvenih vratih. Mimo pride imeniten gospod. Usmiljeno ga nagovori ter mu reče: »Dobro jutro! Kajne, za vas je pa vedno slabo jutro?« — »Oj, ne,« mu odvrne siromak. »Vsako jutro je za mene dobro. Saj sem zadovoljen!« — »Kako je to mogoče?« ga vpraša gospod začuden. Sam je bil namreč prav nesrečen, četudi je bil bogat in zdrav, — »Vidite, zato sem srečen, ker vem, da me Bog rad ima! Ničesar nimam na svetu, še roko in nogo sem zgubil v vojski, in zato se tako veselim svetih nebes, da se včasih jokam samega veselja, če si zmislim, kaj me čaka!« mu reče siromak, Bogati gospod je strmel nad takim govorjenjem in ko se je obrnil od revčka, je vzdihnil poln grenkosti: »Ta hromi revež je srečnejši od mene, ki imam vsega, kar srce poželi!«
Morebiti si bil v prejšnjem življenju kaj lahkomiseln in si premalo maral za božje zapovedi. Morebiti bi se bil celo pogubil, če bi bil ostal zdrav. Glej, Bog te je ljubil in poslal križ, zato da te reši! Ali ni tak navidezen križ v resnici le velika sreča? — Odvrniti je hotel tvoje misli od zemlje, v katero si bil preveč zaverovan, in jih obrniti k nebesom, kjer te po teh kratkih letih priprave čaka novo, resnično, večno, nepopisno lepo življenje, kjer boš rajal in ukal in skakal in brez koncr hvalil Boga za prestano trpljenje!
Da, ljubi moj ranjeni junak! Ob smrtni uri se boš Bogu bolj zahvalil za svoje rane in za vse bridko trpljenje, kakor za vse
vesele ure, ki si jih prebil v krogu svojih tovarišev. Veruj mi! Noben vrabec ne pade s strehe in noben las z glave brez volje nebeškega Očeta. Po njegovi volji si zdaj tukaj v bolnišnici. Oj, prav rad, prav iz globine srca moli Očenaš in vzdihni iz vse duše: »Zgodi se tvoja volja!«
Nič ni bolj zaslužljivega, kakor voljno trpeti. Glej, tisti, ki jih je Oče nebeški najbolj ljubil, so največ trpeli na svetu — ljubi Jezus in Marija Mati. Mučeniške smrti so umrli apostoli, katerim je sledilo mnogo milijonov mučencev. Tudi ti si poklican v vrsto mučencev. Prosim te, nikar si ne krajšaj zasluženja z nepotrpežljivo-stjo! Le rad se vdaj, vsak dan, vsako uro. Vsak zdihljaj tvoj je štet, vsaka solza pa bo biser za nebeško krono. Veruj mi, ljubi moj sin, in naj ti ne upade srce! Pri tebi ostanem in te bom čuval, dokler te ne
spremljam enkrat na srečni poti v nebesa!« * * *
Tako ti govori tvoj angel varih! Prosim te, zapomni si njegove besede in ko se
te žalost loti, zopet prebiraj te-le vrstice! Ložje ti bo pri srcu, vsakokrat ložje, in slednjič boš zadovoljen in miren, kakor sam še ne slutiš. Glej, vse hitro mine na svetu! Dobro in hudo. V slovo Ti še zapišem lepe vrstice našega milega škofa A. M. Slomška. Zapiši si jih v tolažbo v svoje srce:
Zemlja, dežela tuja, Skoz njo moj pot
.T p ]fra tka mnia 1-ir
ijaui iiju moj pui hiti. Je kratka moja hoja, Tu mi ostati ni.
Dokler je božja volja, Na svetu rad trpim; In ko bo božja volja, Rad zemljo zapustim.
Čast in posvetne zmote,	Le eno poželjujem,
Blago ino dobrote,	Po enem le zdihujem:
Ki jih ponuja svet,	In to ljubezen tvoja je,
Ne morem s seboj vzet',	Moj Bog in moje vse.
In jih ne poželim.	Le to si zdaj želim.
lo pismo se bo tudi posebe natisnilo in se bo dobilo na prodaj po 4 vinarje v Ničrna-novi prodajalni. Želeti bi bilo, da bi to lepo pisanje prišlo v roke res vsem, katerim je namenjeno Dobro delo storite, ako ga delite ranjenim vojakom
Sličice iz v
Vedno so ljudje čitali z radovednostjo časopise; zlasti so priljubljeni taki listi, ki donašajo k besedilu tudi slike ali podobe. Največje pa je zanimanje za slike zdaj v bojnem času. Vsaka podrobnost nas zanima; slehrna, še tako majhna sličica nam je dobrodošla. Gledamo jo, zamislimo se v njo in naša duša slika s čopičem domišljije še več.
Zato hočem dobrim prijateljem danes pokazati par sličic iz sedanjih vojnih časov. Posnela sem jih v božičnih počitnicah na kratkem potovanju.
1.
V družbi svoje prijateljice se podam po železnici na kratek pot. Vse je prenapolnjeno, zato pregledujem voz za vozom; v tretjem sedijo le štiri ženske. — »Prosim, dovolite,« rečem ter hočem vstopiti s tovarišico. Dvoje odurnih obrazov se obrne vame ter z neprijetnim glasom za-nrešči: »Besetzt, alles besetzt,« (Vse zasedeno.) Res je bilo po klopeh nekaj rut in oblek razloženih, a bile so tako nelepe videti, kakor oni dve ženski, in ker sta ostali dve sedeli tiho, sem koj spoznala, da hočejo imeti te-le štiri nekako voz zase. »Boste že oprostili, osem prostorov je tu, stin osebe pa sede, ne peljeva se daleč.
jjnih časov.
dovolite, da prisedemo;« Vlak gre naprej in res le ena gospa še vstopi. Bila je bogato opravljena, ljubeznivega obraza in lepega govorjenja. »Že sem dobila vse stvari,« in z ljubeznivo zgovornostjo nam razlaga svojo nezgodo. Peljala se je bila že opoldne z brzovlakom ter nekemu lačnemu otroku na ljubo izstopila na Zidanem mostu, da mu kupi kruha. Med tem je od-dirjal brzovlak in ona je morala čakati pet ur na poštnega, Postajenačelnik je koj brzojavil naprej na našo postajo in tu jo je čakala prtljaga. Mesto ob pol osmi uri zvečer, je imela dospeti še-le drugo jutro krog šeste ure na Dunaj. In ne ene nevolj-ne besede ni iz njenih ust, niti slabe volje ni, še smehljaje pravi vse io. Bila je Čehi-nja. Bolj ko vsa njena krasna obleka, bolj nego njena dobrota do otroka, mi je bila všeč njena krotkost in ljubezniva potrpežljivost, Blagor krotkim! nehote sem si> spomnila teh besed.
II.
»Kaj pa morajo trpeti naši vojaki,« iako je nadaljevala, »saj meni še nič hudega ni.« Pogovor se je zasukal na vojsko in na naše vojake. Zvedeli smo, da ima gospa svojega moža, dva brata in sina-edinca na bojišču. Sinko ji je poslal lepo
a*
bosensko zapestnico v spomin; pravo turško delo. Kako se je veselila tega daru! Hipoma ji leže skrb na obraz: »Kaj še bo s sinom!« Tolažim jo: »Gospa, Bogu ga priporočite, nobena krogla ne zadene, ako Bog noče.« — »Motite se,« pravi; »saj Boga ni. Prej sem še mislila, da je Bog, a zdaj, ta vojska mi je dokaz, da Boga ni. Kako bi sicer mogel gledati toliko gorja, toliko solz in trpljenja. Molim sicer, ker sem tako vzgojena, a Boga ni; in zvedela sem tudi, da tako govore med vojaki v vojašnicah. Boste videli, ta vojska bo veliko škodovala veri.« — Preden ji morem odgovoriti, posežeta vmes oni dve ženski z odurnimi obrazi. Strašno so jima žarele oči, dvigale se pesti in s suhimi rokami ste mahale po zraku ter vpile nad menoj: »Ni ga Boga! Kaj mi pomaga Bog, če molim; ako ne delam, bom stradala, vera mi nič ne da.« Takih besed je padlo kakor toče, težko sem čakala, da pridem do besede. V eni sapi je ženska nadaljevala: »Ali niste slišali, kakšni so duhovniki? Štiriindvajset so jih zaprli in njihove prijatelje tudi zraven; ali ne veste, šestnajst Ruša-nov so gnali vklenjenih, sami izdajalci so, ti srbofilski f. . .. Sami si polnijo žepe, za vojake še vinarja ne dado — prav je, vse bi naj postrelili in obesili s tistim škofom vred, ki je hotel poslati Srbom dva vagona moke — te izdajice!« — »In vojnega posojila niso dali ne kronice,« pristavi Če-hinja. — Z doma smo bile šle s trdnim sklepom, da ne spregovorimo v železnici z nikomur besedice, ker so dandanes tako nevarni časi in prideš še lahko pod ključ zavoljo ene same besede. A tukaj molčati bi bilo greh, tako mi je reke! notranji glas. Ti dve se bosta sicer težko spreobnili. a še dve mlajši osebi sedita v kotu, te bodo morda trpele škodo na duši.
Z vso resnobo rečem pred vsem imenitni gospe: »Oprostite, da Vam ugovarjam. Meni pa je ravno vojska dokaz, da je Bog nad nami. Pa ker so ga odpravili, pozabili, ker ga taje, zato so prišli hudi časi in prišli bodo še hujši, dokler ne bomo vsi ponižno, kleče molili. Le eden nam še more pomagati, to si ti, o Bog, usmili se nas!« — Gospa se je nekoliko pomirila in rekla: »Moja vera je, da nikomur nič ža-lega ne želim in ne storim.« Moja tova-rišica mirno nadaljuje: »Kar ste pa rekli o vojakih, se pa nikakor ne ujema s tem, kar vidimo dan na dan. Prosim, pridite k nam v Maribor v cerkev Matere Milosti, trume vojakov molijo tu tako lepo kakor pobožni otroci; tudi od drugod, celo iz
daljnje Nemčije prihajajo slična poročila, prosim, pojdite sami gledat v cerkve!«
Dobra gospa menda že več let ni videla cerkve od znotraj.
»Ako morda na Češkem niso dali vojnega posojila, mogoče, ni nam znano. A to vemo, da je naša slovenska duhovščina dala tisoče za vojake in škof in vsi, ki so mogli, so dali velika vojna posojila. Saj smo čitali poročila; tudi iz zasebnih pogovorov vemo, ker imamo duhovnike v sorodstvu. —
Gospa se je vdala: »Tukaj so morda druge razmere; znano je, da so na Slovenskem pobožni ljudje,« drugega ni več rekla. Zato pa je bila tembolj strupena ona odurna ženska z umazano obleko in s povaljano ruto na glavi. Vendar se je posrečilo moji tovarišici priti še enkrat do besede. Brez nevolje ji pove z dobroto: »Ljuba žena! prav imate, ako pravite, — če le molim, delam pa ne, ne bo kruha. — Saj tega tudi Bog ne zahteva, da bi le molili. Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj in moli!« Ako nimamo veliko časa, je celo v nedeljo pol ure za sv. mašo dovolj, in zdaj ob času vojne smemo celo ob nedeljah delati, ako je sila.
Kar ste pa rekli o zaprtih duhovnikih in Rušanih, ste pa v veliki zmoti. Ali niste čitali v časopisih, da so vsi, vsi oproščeni, vsi so bili nedolžni spoznani, niti eden ni več zaprt; prosim, čitajte vendar časopise! Prav tako je z Rušani. Prosim, idite jutri sami gori v Ruše (božja pot blizu Maribora) obiščite onih 16, ki so bili po nedolžnem zaprti, vsi so doma, niti eden ni kaznovan! »Ja, zakaj pa so jih gnali?« Ljuba žena, tudi Vas bi lahko kdo po nedolžnem zatožil in Vi bi bili lahko tudi po nedolžnem zaprti in potem oproščeni, to se v tako zmedenih časih lahko vsakemu primeri. Ali niso tudi Jezusa po nedolžnem zaprli in celo umorili?«
»Kaj pa z ljubljanskim škofom, to pa je vendar res, da so imeli že dva vagona bele moke pripravljene za Srbe, tega pa ne morete tajiti!« zavpije ženska še enkrat vsa jezna. »To pa vas posvarim z vso resnobo, da tega nikar več ne ponavljate, to je natolcevanje in naj vas kdo naznani, boste težko kaznovani. To je izmišljotina hudobnih ljudi in niti pičice resnice ni na tem; ako nočete priti pod ključ, ne ponavljajte več tega.« Tako je rekla moja tova,-rišica, Marijina hči.
K sreči smo dospeli v Maribor in z veseljem smo zapustili vlak, želeč nesrečni gospe, ki je zgubila vero v Boga, naj dobi
prav dobra poročila od svojcev, naj jih le Bogu priporoča, ne bo ji žal. Od umazane ženske s strupenim jezikom pa se nismo poslovile. Pustile smo jo,
III.
Komaj se bližamo izhodu, nas ustavi mlada ženica s črno ruto na glavi. Koj jo spoznam. Sedela je ves čas tiho v kotu našega železniškega voza. Bila je bledega obraza in ker je bila vedno tiha, sem mislila, da ni razumela razvnetega razgovora svojih sopotovalk.
»Prosim,« me ogovori, »svetujte mi poceni prenočišče. Z daljnega Ogrskega prihajam; obiskala sem ranjenega moža-vojaka in ga pokopala. Danes vlak nima zveze v moj kraj.« Po kratkem posvetovanju nas pelje Marijina hči v preprosto gostilno blizu kolodvora, Gostilničarka pride in nas sprejme z dobrodejno dobroto, Pri vratu vidim zaponko z znamenjem III, reda. Še nikoli nisem spoznala vrednost redovnega znaka tako, kakor v tej pozni uri. Vedela sem, tu bomo mlado vdovo dobro spravili. In tako je tudi bilo. »Ali Vam smem kaj gorkega postreči?« vpraša koj popotnico, »Že štiri dni nisem aič gorkega zaužila,« je bil odgovor.
Ali Vam naj še dalje povem, kako je oila postrežena in pogoščena žalostna vdova in za kako mal denar? Pa še tega ii ni bilo treba plačati. Usmiljeni Samari-ian, ki je na tihem vse opazoval, je poravnal ves račun in naročil tudi izdatno popotnico: pečenko in kruh za nadaljnjo pot, medtem ko je iskala žalostna vdova tolažbe pri Materi Milosti v romarski cerkvi.
IV.
»Koliko ste se že priučili slovenskega jezika?« vprašal je nekdo mladega Poljaka, prišlega z ranjenci iz Galicije v Ljubljano. »No, nekaj že znam. Per moj duš! Preklet hudič! Ferdamana baba! — to slišim vsak dan največkrat na cesti.«
Vprašalca je bilo sram v dno duše! ... Kaka sramota za nas Slovence — tako govorjenje! Ali res ni mogoče, da se tako grde kletve odpravijo vsaj s ceste? Gospod urednik! Prosim Vas, odpravite to sramoto iz naše srede! —
Odgovor urednika: »Bože mili, kako bi rad, toda — kako?! To sirovo govorjenje je res — kakor pijančevanje — naša narodna sramota. In kakor zoper pijančevanje, bo treba tudi zoper preklinjevanje vzdigniti posebno vojsko, O tem bomo še govorili,«
V.
»Ko bi se ženske ne drenjale vmes, bi že šel,« je djal mlad fant-vojak, ki ga je vabil tovariš k obhajilni mizi. »Te bom peljal v bolj skrito cerkvico, pa bova tako lepo opravila,« mu obljubuje dobri prijatelj. Srečno ga privede k spovedi, rano je še bilo in le malo ljudi v cerkvi; edina sta bila v spovednici. Zdaj pozvoni k obha-janju; tovariš se vzdigne, prijatelj pa za njim, kakor dobra ovca za pastirjem. Že obhajajo, vojaka sta lepo zbrana; par ženic kleči zraven njih. Spoštljivo se je prva odmaknila za dlan širine od vojaškega ob-hajanca. Kar pristopi še ena »pobožna duša« (!) k obhajilni mizi ter se vrine s toliko silo na dlan širok prostorček, da vojaka malone odrine od obhajilne mize. Še ostale ljudi je motilo to vedenje, kaj bi ne vojaka! Kako lepo nas je učil lansko leto »Bogoljub« o obnašanju pri obhajilni mizi-: »Dokler je še kaj moških, naj ženske sploh ne gredo na moško stran obhajilne mize.« — Morebiti pa nekatere danes to bero, ki so prvič prezrle opomin »Bogoljuba«.
VI.
Skoraj neverjeten, a resničen je tudi sledeči dogodek:
»Mama, lepo prosim, ali smem k spovedi? Katehet tako žele, da prejmemo sveto obhajilo za ranjence in za vojake na bojišču.« — »Smeš, le črez pol ure se vrni na dom,« reko mati. Desetletni otrok steče poln veselja v bližnjo cerkev, kjer se postavi kakor drugi spovedenci v vrsto. A nekdo je dolgo, dolgo pri spovedi; otrok pazi, kako bije ura. Kmalu bo pol ure minulo. Drugi ljudje se spovedujejo hitreje, že pride vrsta na našo deklico. Ko pa že hoče poklekniti v spovednico, pristopi »pobožna ženica« (!), jo prime, potisne (sune) nazaj, rekoč: »Ti počakaj, kaj se vrivaš med velike ljudi!« Otrok gleda ves osupel pobožno (!) ženico; ura bije kmalu zatem drugič in deklica steče domov, da ne bo kregana. — »Kje si bila tako dolgo?« jo kregajo mati, »ali nisem rekla, da se vrneš črez pol ure, več ko tri četrt ure si hodila okrog; ali ne veš, da otrok joka, pojdi in ga zibaj!« Deklica tiho sede k detetu. Vedno še čuti trdo roko, ki jo je sunila iz spovednice, jutri ne more k sv, obhajilu za vojake in v pondeljek bo tudi v šoli žalostna. Tiho si misli v srcu: »Kadar bom velika, nočem biti pobožna ženska, ki hodijo k spovedi, pa so tako hude!«
VIL
Na potovanju v božičnih počitnicah smo se tudi nekoč mudili v gostilni. Bili smo v prvi sobi in se krepili s kavo, ker vina ne pijemo. Naenkrat vzbudi našo pozornost glasen kreg v drugi sobi. Ni bil moški glas. Skozi polodprta vrata zagledamo tri ženske, sedeče pri vinu. Vse tri so bile zelo živahne v pogovoru. Ena je bila posebno glasna; no, to bi ji človek še odpustil. A vino ji je razgrelo možgane in ji zadušilo čut dostojnosti. Začela je govoriti, vpiti na vsa usta tako umazano in ostudno, da jo je šla gostilničarka mirit. Opozorila jo je na sedanje resne čase in se trudila, da jo spametuje. Kako pa je to ta ženska sprejela! Na vsako besedo ji jih je dala deset nazaj, rekoč: »Saj nisem v cerkvi, da bi morala moliti, govoriti bom vendarle smela! Saj plačam, kar mi postre-žete.« Nato so prišle besede, ki bi si jih ne upala zapisati nikoli.
Nesrečna ženska ima moža in sina v vojni, dobiva nekaj podpore in to zapije ter dela sramoto vsemu ženstvu. Ali to ne vpije proti nebu? Mož in sin trpita pomanjkanje, rane in mraz, ona pa brezsrčno pijančuje, sebi in vsem ženskam v sramoto. Če kdaj, bi se morale zdaj ženske ogibati vsake gostilne. Ako si na potovanju; pa si prisiljena iti v gostilno, ne pij opojnih pijač, da ne zabredeš!
VIII.
»Kako se imate v teh hudih časih?« Tako pozdravim po dolgem času svojo dobro boterco o božiču. Imajo ljubljenega sina in več sorodnikov v vojski in lasje so se jim pobelili od samih skrbi in dušnega trpljenja. Milo me pogledajo in rečejo: »Strašno je, strašno! Veš5 kaj si mislim dan na dan, ko vidim to trpljenje: kako veliko zlo, kako strašno žaljenje božje mora biti greh ker nas Bog tako tepe! Nikoli še nisem tega tako spoznala kakor zdaj. Naj
bi nam Bog odpustil naše grehe, saj zaslužimo, da nas obiskuje. Da bi se le vsi ljudje spokorili in ne več grešili! Strašno mora biti grešniku, če pride v roke živega Boga. Le trdno zaupajmo, da se nas usmili!«
Bilo mi je kakor da poslušam prerokinjo Ano, tako je govorila moja dobra boterca.
IX.
V neko bolnišnico se napoti več Marijinih otrok. Naložile so si vročega čaja in dobrega peciva, klobas in vsega dobrega, kar so zmogle. Ranjenci jih gledajo z velikim veseljem ter s hvaležnostjo sprejemajo darove. Le tam v kotu eden gleda resno in žalostno. Tudi k njemu stopi Marijin otrok. Ponudi mu čaja: »Ne smem vzeti, rum ste prilili, kajne, jaz sem mu-slim; vera mi ne dovoli piti ruma.« — »Ne, ne, vino smo djali v čaj, da bo bolj močan,« glasi se odgovor. »Hvala, ne bom pil, ker sem muslim; vera mi prepoveduje vino.«
—	Osramočena je bila in začudena hčerka Marijina. Ponudi mu klobas in kruha. Ranjenec vzame kruh, klobase vrne: »Ne smem jesti svinjine, vera mi prepoveduje.«
—	K sreči so imele dekleta še nekaj sira in sladkega peciva s seboj. »Kaj pa Vam prinesemo, da Vam bo gorko?« — »Kavo, prosim.« — Šle so hčerke Marijine in dolgo govorile o odločnosti tega turčina, ki zavoljo svoje vere ne pije ne opojnih pijač in ne je dobrih klobas. Prinesle so mu koj drugi dan dobre kave, sira in kruha, in ranjenec je bil vesel kakor drugi. »Veste kaj, toliko ljubezni bi me vendar morale imeti do Marije, kakor ta muslim do vere!« reče ena. »Od danes naprej iz ljubezni do Marije nič več ruma, nič več vina.« —■ »Vsaj dokler bo vojska,« reče druga, — »dokler se oče ne vrnejo iz vojske,« reče tretja, — »dokler bom živa,« pritrdi najmlajša. »Ta muslim me je. osramotil in spreobrnil.« Segle so si v roke ter razšle s trdnim sklepom, da ne pokusijo več alkohola.	M.
Je išče, dokler je ne najde in jo vesel zadene na svoje rame.« Luka 15,
Tolažnica žalostnih.
i.
Pred podobo rajske Tolažnice v kmečki hiši drobna luč brli, mlada žena s svojimi otroci pred Marijo prosi milosti.
2.
»Mati, glej, očeta, gospodarja dolgo že pogreša rodni krov; če živi, iz bojnega viharja ni sporočil žalostnim domov.
3.
Ti razumeš mojo bolečino, Ti le veš, kako je to gorje; saj ob križu, ko je Sin umiral, krvavelo tvoje je Srce.
4.
Če živi, o varuj ga in vodi, zdravega pripelji spet nazaj; če izdihne pa na polju slave, sprejmi ti njegovo dušo v raj.«
i.
Tema na bojišče lega, bojni šum in vrišč polega, strašni pok granat molči; ranjenec ob potu vzdiha, noč posluša žalno-tiha glas njegovih besedi.
Roko dvigne — zvest obljubi in svetinjico poljubi, svoje žene drag spomin; živo ga ločitve spomni in na svidenje opomni vrhu zvezdnih visočin.
2.
»Z Bogom, žena, ljubčki mali, o, ko vi doma bi znali, da mi stiska smrt roko! Rad bi hotel vas objeti, enkrat še se v vas ozreti, predno zapustim zemljo.«
- ■ ■ -'. i
-
3.
Jenja in- bolestno vzdihne ter polagoma utihne, misel splava mu domov: kjer otroci v gorki koči, z materjo v molitvi vroči molijo za blagoslov.
5.
Zre podobo in besede šepetajo ustne blede: »O Marija, v večnost spem! Varuj me ob smrtni uri, ko odpro se večne duri, tebe tamkaj naj zazrem!«
6.
V raj je vroča prošnja splula in Marija jo je čula pred nebeški prestol svoj. O, ne jokaj, žena mlada, oče tvojih, tvoja nada že prestal je smrtni boj.
1.
Pred podobo rajske Tolažnice v kmečki hiši drobna luč brli, pri Mariji čuje mlada vdova, pri Mariji išče pomoči.
2.
Pri Mariji najde tolažilo, ko dobi o možu žalno vest: padel je, junak, do zadnje ure Bogu, domu in cesarju zvest...
Limbarski.
V spomin na sv. Treh Kraljev dan 1915.
(Posvečenje presv. Srcu Jezusovemu,)
Tri dragocene darove so prinesli Modri novorojenemu judovskemu kralju v Betlehem.
Naša domovina pa se je ta dan približala presvetemu Srcu Jezusovemu in mu po zgledu Modrih z Jutrovega poklanja
svoje darove. Kakšni naj bodo ti darovi? Nismo premožni, kakor trije Modri. Kakor sv. Peter, govorimo tudi mi danes: »Srebra in zlata nimamo, o Jezus, kar pa imamo, Ti danes darujemo.«
Po zgledu treh Modrih Ti darujemo
danes mesto zlata svojo domovino, mesto kadila svoje molitve, mesto mire svoje in vseh svojih trpljenje.
Sprejmi, o Jezus, v svoje varstvo našo liubo domovino! Čuvaj našo Avstrijo, čuvaj posebno našo ljubo Kranjsko in vse Slovensko!
»Blagoslovil bom hiše, v katerih se postavi in časti podoba mojega Srca.« Tako si obetal Ti sam svoji služabnici Margareti Alakok. Glej, vsa naša domovina kleči danes pred Tabo, kakor ena sama hiša, tisoč Tvojih otrok dviga k Tebi svoje roke, obrača k Tebi svoje oči in Te iz dna srca prosi usmiljenja.
Vemo, da tudi naša domovina ni prizanašala Tvojemu božjemu Srcu, da je skrunila Tvoje presveto ime. Toda, Gospod, ne ravnaj z nami po naših grehih in ne povračuj nam po naših hudobijah! Smilile so se Ti Ninive; glej, tudi v naši domovini na število tistih, ki ne vedo, katera je desnica in katera je levica; pri-zanesi nam radi nedolžne mladine. Odprto naj bo nam Tvoje dobrotno Srce, poslušaj in ne zavrzi naših molitev!
Naših molitev! Saj veš, Gospod, karn hite zadnji čas naše molitve. Ozirajo se na grudo naših očetov in pri Tebi iščejo rešitve. Tam po bojišču iščejo naših prijateljev in znancev, naših sinov in očetov. Od tam pa hite gori do Tvojega prestola. Mude se po bolnišnicah, kjer Tvoji in naši ljudje trpe bolečine, ki so jih dobili, ko so v največji smrtni nevarnosti neustrašeno izpolnjevali svojo dolžnost. Tam se srečujejo naše molitve z njihovimi molitvami in prosijo; Okrajšaj, Gospod, dneve svoje jeze in pokaži nam zopet svoje ljubeznivo obličje! Naše molitve hodijo na grobove
tistih, ki so izpolnjevaje svojo dolžnost darovali svoje življenje za svojo domovino. Naše molitve obiskujejo zapuščene vdove in sirote, očete, matere, brate in sestre. V Tebi počivajočim voščijo večno plačilo; tukaj žalujočim pa daj, da vdano prenašajo bridko izgubo in da Tebi darujejo svoje trpljenje.
Svoje trpljenje! Ni lahko trpeti. Gospod, saj veš, Ti sam si molil: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja od mene .. .« Če je bilo Tebi težko trpeti, kako težko je trpljenje šele nam, človeškim otrokom! Vemo: Ti si trpel po nedolžnem, mi smo trpljenje zaslužili; ali tudi zasluženo trpljenje se težko prenaša.
Angel je prišel k Tebi, o Gospod, da Te je potolažil v bridkosti in trpljenju. Nam bodi pa Ti sam angel tolažnik! Tolaži nas, ko se pri angelski mizi bližamo Tebi, svojemu Gospodu; tolaži nas, ko klečimo pri Tvojih jaslicah, ali ko objemamo Tvoj sveti križ.
Ti si daroval svoje trpljenje nam. Ljubezen do nas Te je vspodbujala, da si zadel na rame težki križ in ga nesel na Kalvarijo, Užgi tudi v naših srcih ljubezen do Tebe, da tudi mi darujemo svoje trpljenje edinole Tebi.
Gospod Jezus Kristus! Nekdaj si govoril zlate, Tvojega Srca vredne besede: »Množica se mi smili.« Poglej tudi letos na neštete množice, ki Te kleče prosijo usmiljenja.
Slovensko ljudstvo! Ti pa nikdar ne pozabi svoje obljube. Sedaj, ko divja bojni grom, in potem, ko se zopet razlije mir po naših krajih, se spominjaj, da edini Jezus lahko sliši in usliši tvoje prošnje. J, L-
Vzgoja otrok v krščanski družini.
(Dalje.)
4, Začni vzgajati zgodaj I Po boljših vrtovih opaziš zgodaj spomladi pripravljene gorke grede. Proti solncu obrnjene, z gorkim okvirjem opažene, z okni in slamnicami pokrite, V te gorke grede naseje ali nasadi pridna gospodinja taka semena in rastlinice, ki hočejo zgodnje rasti, ki se v zmernotoplem pomladnem solncu najlepše ukoreninijo in dajo — na veselje družini — prvo sočno zelenjad na mizo; no, in končno se tudi
prostor in čas z njimi porabi, da ni brez koristi.
Tudi pridni vzgojitelj skrbljivo porabi rane ure otrokovega življenja, da začne sejati in saditi na solnčnem vrtcu gojen-čevega srca; to se pravi: gojiti vrline in čednosti in kar le more otroku v prid uspevati že takoj v zornem jutru človeškega življenja; a tudi rvati in zatirati začne mlade pogreške in strasti in kar je pribodlo neljubega in kvarnega ž e
v prvi vigredi iz mehkih gredic! Moder vzgojitelj ve, da je »ura rana« dvakrat »ura zlata« pri vzgoji, in da se da pač po vrtovih mnogokaj s pridom popraviti, če je vrtnar začel prepozno; da je pa zamuda na vzgojnem polju navadno nepopravljiva ali pa izboljšava vsaj silno težavna. Ribo primi za glavo, da ti ne zdrkne, pravijo previdni ljudje, otroka pa za mlade dni, da ti ne uide.
»Pritožuješ se,« pravi sv. Krizostom, »da svojega sina ne moreš krotiti. Takrat bi ga bil jel krotiti, dolžnostim privajati in redu; takrat bi bil jel zdraviti bolezni njegove duše, ko je bil še jako mlad in ga je bilo lahko brzdati. Ko je bilo še lahko obdelovati njivo njegovega srca, takrat bi bil rval trnje, ki je bilo še mlado in se je dalo lahko izdreti. Potem bi ne bile dorasle otrokove strasti in se ukoreninile vsled tvoje vnemarnosti. Vsaka nerodnost otrok ima svoj izvor v naši zanikarnosti, ker ne vzgajamo otrok ... že od nežne mladosti.«
Bridek očitek, pa nič neopravičen! Na hišne duri naj bi si zapisala pri vsaki družini oče in mati dosti jasno ta nauk po trikrat: Zgodaj — zgodaj — zgodaj! Morda bi imeli potem tudi krščanski starši toliko razveseljivih uspehov pri vzgoji, kolikor jih ima sveta Cerkev pri angelski mizi, odkar je sveti oče Pij X. krščanski svet predramil s klicem: Zgodaj!
Toda presodimo po zdravi pameti in izkušnji, zakaj treba pričeti z vzgojo otrok zgodaj!
Prvič že zato, da dobe otroci dobre starše. Čudne besede to! Pa niso prazne. Učeni pisatelj Alban Stolz uči takole: »Ni šala, ampak prav resna beseda, če rečem: S krščansko vzgojo otrok treba že pričeti, ko ni od otroka še nobenega praška na svetu. Vi zakonski morate namreč poskrbeti najprej sami zase, da popustite malopridno življenje in grešne navade, pa da se pobrigate za to, da vam preide pobožno mišljenje in življenje v meso in kri. To namreč bodo občutili tudi vaši prihodnji otroci v svojih udih in v svojih srcih, kakšnega življenja ste bili vi, njih starši.,, Starši namreč otrokom lahko »narede« in jih na skrivnosten način lahko nagnejo na dobro ali na slabo plat — kakršnega življenja so že sami.«
Zdaj že lažje razumeš, zakaj pravimo: z vzgojo treba zgodaj začeti že zato, da dobe otroci dobre starše. Ko zakonski sami sebe vzgajajo, skrbe s tem tudi za dobro svoje potomstvo. Ali se bero smokve
z osata? Otroci niso podobni staršem samo po obrazu, še rajši po duši. Pobožen oče ima ponavadi bogoljubne sinove, krotka mati pohlevno deco, sveti starši sveto potomstvo. Že po krvi, po naturi navadno. Zlasti še matere čudovito vplivajo na na-turo svojih otrok, še preden jih začno zibati. Kakšne sinove je imela makabejska mati ali sveta Simforoza ali sveta Felicita! Sveta Emilija je bila mati trem svetnikom: svetemu Baziliju, svetemu Gregoriju (imenovanemu: iz Nise), svetemu Petru (imenovanemu iz Sebaste), pa še svetnici Makrini. Sveti Bruno je bil sin svete Matilde, sveta Jedrt hči svete Elizabete, sveta Brigita hči svete Katarine švedske, sveti Ludovik sin svete Blanke. Upamo si trditi, da k temu ni pripomogla samo dobra vzgoja, ampak tudi sveta kri. Starši, ki so skrbeli pred zakonom in skrbe tudi v zakonu za lastno pošteno življenje, imajo polmanj truda in polveč uspeha pri vzgoji svojih otrok, kot pa starši, ki so bili nerodnega življenja pred zakonom in so še nerednega življenja v zakonu. Kri pač ni voda.
Sam mora biti torej dobro vzgojen, kdor hoče druge prav vzgajati, — Pa je čuden današnji svet. Če se je kdo odločil za samostansko življenje ali za duhovniški stan, navsekrižem povprašujejo: ali pa bo za to, ali ima poklic? Ko pa ljudje čujejo oklice, pa živ krst ne vpraša: ali imata poklic? Kakor za duhovniški in redovni stan, tako se zahteva tudi za zakonski stan kot poklic: lepo in nedolžno življenje v mladih letih. Ne šele v zakonu, ko moraš že druge učiti.
Zgodaj pa je treba pričeti vzgajati t u d i deco iz raznih vzrokov. V prvih tednih otrokovega življenja, tedaj še pač ni zaznati na detetu nobenega duševnega delovanja. Duh še nekako spi. Otrok le zauživa, počiva, prebavlja, se redi in raste. Po dveh mesecih se mu pa že malo ustanove oči, da obrača pogled za svetlimi rečmi, zlasti za lučjo. Tudi posluh se mu kmalu potem odpre. Pozoren postane na zvončkanje, žvenkljanje, ropotanje ali na pesmico, ki mu jo zapoje mamica, da ga uspava. Poprijeti pa še kaj prida ne more, a poizkuša že.
Kratkovidni starši pravijo: s takim otrokom še ni nič. In tudi tako ravnajo — vsaj kar se vzgoje tiče — kakor bi bil otrok tnala: brez duha in srca, brez ušes in oči. Res je, da v tej dobi še ne more biti govora o kaki redoviti vzgoji otroka, a kar čisto brez nje pa tudi ne sme biti. Mati naj dete vsaj večkrat na
dan pokriža, naj pridno moli zanje, naj po pameti skrbi za njegovo telo in ga varuje vsake telesne nezgode. Pazi naj pa tudi, da ne pride detetu pred oči kaj nespodobnega, da ne sliši sirovega govorjenja, razbijanja, prepira, kletve, da ne leži razgaljen — z eno besedo: da ne sprejema v dušo slabih v t i s k o v , ki jih sicer še ne • presodi, pa znajo zapustiti v njem kaj škodljivo sled za pozneje.
Ko je otrok star okrog leta, se mu pa že jame malo odpirati duša in kazati svoje zmožnosti. Dete že ume, če ga kdo pokliče; pozna ata in mamo, pestunjo, staro mater, dedka; tudi že zna pokazati to in ono: kje je Bogek, kje ura, kje lučka, kje muca, kje zibelka. Začne se že tudi po-maiem igrati; se smehlja, če je pohvaljeno: je užaljeno, če je pokarano; se veseli oblekce, igrač, sladke jedi, pisane narave, gorkega solnčka. Tuinsem že tudi kaj zapoje, kakor pač revše more in zna. To vse kaže, da se je jel v otroku zbujati um. Zdaj je pa že treba začeti brez odloga z redovito otroško vzgojo.
Seve, lenuharski starši nam bodo vrgli še tudi tu bruno čez pot, češ, je še zmiraj prezgodaj. Drže se svojega odlašanja kot pijanec plota. Malo preudarka bi jih pa o nasprotnem prepričalo. Zakaj ni prezgodaj? Poglavitni vzroki so ti-le:
Otrok je že vsled izvirnega greha nagnjen k hudemu. To hudo nagnjenje se začne ščeperiti v otroku kaj zgodaj, Pokaže se v obliki nevoščljivosti, lakomnosti, trme, potuhnjenosti, trdosrčno-sti, napuha. Kako znajo že taki samosrajč-niki n. pr. prevzetovati. Saj je znan otroški pogovor, ko se neka deklica ni imela z ničemer drugim pobahati, je pa ponosno rekla: »Pri nas so pa mama umrli, pri vas pa ne!« Ali pa nevoščljivost: Neka stara mati je precej očitno molila za pečjo. Njen vnuček jo je oprezoval izza mize. »Mati, vi pa zmiraj nekaj jeste, meni pa nič ne daste,« jo je napomnil. — Veliki cerkveni učenik sv. Avguštin pripoveduje v svojih »obtožbah«, kako je šel v otroških letih sadja nabirat na tujem vrtu. Ne zato, kot da bi bil potreben, saj so ga imeli doma dovolj — morda še boljšega; marveč le iz otroške prešernosti.
Vse to kaže, kako zgodaj začne otroka prevzemati kvas Adamovega greha; ali vzgoja naj pa počaka, da bo vrag prej opravil? Ali ne veste, da mora rano vstajati, kdor hoče kaj pridobiti. Ne le pri blagu, tudi pri vzgoji. »Pripogibaj njegov vrat,« pravi Sv. Duh (Sir. 30, 12), »v mla-
dosti, dokler je še otrok, da ne postane trdovraten in te več ne uboga.«
Dasi je pa otrok vsled izvirnega greha nagnjen k hudemu in mu je »dober biti« le bolj zoprno, moramo pa vendar odločno trditi, da je otrok ravno v zorni mladosti najbolj sposoben, da prične boj s posledicami izvirnega greha. Kako so otroci v teh prvih letih voljni in mehki, da ni treba skoro nobenih trudov, da dobre lastnosti sprejmo, prirojene ali že pridobljene napake pa popuste. Otrok se v tej dobi staršem čisto zaupa; ga je samo oko in uho za vse, kar hočejo od njega starši; do vseh drugih ljudi, še celo do lastnih bratcev in sestric, je pa nezaupen, oprezen, boječ. Kako očitno torej že sama otrokova narava staršem kaže. Zdaj sej, zdaj ruj, dokler imaš še edini vso oblast nad otrokovim srcem! Oh, koliko se kmalu kasneje prenaredi, ko mnog otrok vsakemu pritepencu več verjame kot svojim staršem! — Pa kako so otroci v teh prvih letih že kar samiizsebe zavzeti za vse, kar je dobro in prav. Krstna milost božja menda ogreva njih srčeca, kakor pomladno solnce rahle gredice. Kako iskreno kesa-nje včasih pokažejo, kako globokoumno prepričanje, kako resnobne sklepe! Koliko se da v teh letih otroku pomagati, otroku koristiti! Kolika škoda pa, če vse to onemogoči abotni izgovor: Je še prezgodaj!
Drugi vzrok, zakaj je treba zgodaj pričeti z vzgojo, je pa tale: Vsak količkaj izkušen vzgojitelj ve, kako tudi otroci, ne le odrastli, radi prikrivajo in taje svoje napake. Da le pride otrok malo med svet, že se zna kmalu pritajiti in po-hliniti, da bi veljal pred starši za boljšega, kakor je res. Pri starših doma voljan in krotak, med tovariši pa razbrzdan in nasilen; doma videti marljiv in skrbljiv, proč od staršev pa malomaren in lep; pred učiteljem miren in hladan, zunaj pa neugnan kot kozlič; pred katehetom skromen in pobožen, med svojimi pa objesten in brezvesten. Ta pretvara otrok je huda ovira pri vzgoji. Osobito še huda ovira za starše, ki so pri drugih opravkih mnogo zaposleni in jim je le redkokdaj dana prilika, natančneje opazovati svoje otroke.
Tej težavi odpomore le zgodnja vzgoja otrok. Že stari vzgojeslovec Kvintilijan je svetoval: »Mladina naj se izobraža in vzgaja v tisti starosti, ko še ne zna skrivati svojih napak; ko rada verjame vsakemu in zaupa tistim, ki ji zapovedujejo.« Torej ne šele čakati, da pride otrok do telesnih moči in do popolne razumnosti, ampak za-
staviti živahno z vzgojo že takrat, ko so otroci še slabotni, nevedni, odkriti in tankovestni. Ko solnce zjutraj vzhaja, lahko pogledaš vanje in ti ne vzame vida; ko pa pride više, te oslepi, če gledaš vanje.
Tako je tudi z otrokom. Dete ti je odprta knjiga; malo dorastel otrok se ti pa že začne zapirati vsako leto bolj; gotovo pa vsaj toliko, da ti je pogled v njegovo notranje življenie moten in težaven.
(Dalje.)
Božični zvonovi še vedno zvone...
»Ni res, ni mogoče. Kdaj so že vtih-nili! Kje so že božični prazniki za nami, in božični zvonovi da bi še vedno zvonili?«
In vendar je res. Še vedno done. Vsak teden enkrat posebno lepo zapojo. Pa glej:
Jutro je, lepo jutro. Pa vse tako tiho: mizar ne dela, kovač ne kuje, težki vozovi ne vozijo, ti ne greš na polje , . , Vse tako tiho, slovesno, nekam skrivnostno ... Kaj je to danes? Nedelja je, Gospodov dan. Toda, ali že slišiš, čuješ li ta glas, glas lep tako, glas močan in mil? Zvon je, ki se je oglasil, naš veliki zvon; in tako lepo poje v tiho jutro, tako resno in milo proseče zraven in tako dolgo. Slišijo ga, razumejo ga, kmalu je na prej tako tihih cestah in mirnih poteh polno ljudi, malih in velikih. Kako so danes napravljeni? Praznično vsi. Od vseh krajev prihajajo, s hribov in dolin in vedno več jih je. Zvon pa še zvoni, naš veliki zvon; tako lepo zvoni, kakor da bi govoril, klical, vabil. Da, saj res govori, kliče in vabi... In kaj govori? Ravno to, kar je božično noč govoril angel pastirjem: »Naznanjam vam — veliko veselje. — Danes — danes — pride v cerkvi Odrešenik na svet. Pojdite in poglejte!« ... Kako so bili veseli pastirji ono božično noč tega vabila in naznanila. In mi, kako se veselimo tega vabila, ki ga nam ponavlja slovesno angelski glas vabečega zvona vsako nedeljo? Občutimo li tisto veliko veselje, katero nam zvon naznanja, ta božični naš angel? Komaj je pa ta na božič končal svoje naznanilo in vabilo, je prišlo več drugih angelov in vsi so lepo zapeli: »Slava Bogu na višavah!« ... Tako tudi v nedeljo zjutraj: kmalu potem, ko vtihne veliki zvon, se zopet oglasi, a ne več sam, pridružijo se mu še drugi zvonovi in zvončki in vsi skupaj tako milo done, kakor je donela skupina pevajočih angelčkov na betlehemskih poljanah. Zdi se, da done ti zvonovi, ko »skupaj zvoni«, angelsko pesem: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!« Že smo
v cerkvi, v Betlehemu, v štalici pri jaslicah, zvonovi v zvoniku že davno molče, a angelski glasovi malih zvončičev še med sveto mašo večkrat zazvončkajo, kakor da bi polglasno peli svoj »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!« Tako pri povzdigovanju in sv. obhajilu. Le kličimo in ponavljajmo takrat tudi mi angelski klic in angelsko molitev, posebno še drugi del »in mir ljudem na zemlji...«
Če nam že božični prazniki niso prinesli miru v teh groznih časih, ne obupaj-mo, ne nehajmo prositi in klicati »m i r ljudem na zemlji,« ker božični zvonovi, zvonovi svetega miru, še vedno done, posebno glasno vsako nedeljo in praznik, kadar nas vabijo k slovesni božji službi.. .
Hitimo radi k sv. maši, tej spravni daritvi, in prosimo neprestano Kralja miru za sveti mir, po katerem vsi hrepene. Ne skrunimo nedelj in praznikov; posebno sedaj ne izzivajmo Gospoda ob njegovih dneh!
Dvakrat slajše, s še bolj hrepenenja polnim glasom nam donijo ti »božični« zvonovi, odkar smo se vsi in povsod slovesno posvetili božjemu Srcu Jezusovemu. To posvečenje, ki se je večinoma zvršilo kmalu po božičnih praznikih, nam bodi lep spomin na božič, praznik miru. Božje Srce Jezusovo je naše upanje, Srce tistega, ki je čudežno umiril vihar na morju. To božje Srce bo umirilo tudi »srca nam in sveta vihar«...
Zato naj le dalje donijo in milo zvonijo božično-nedeljski zvonovi, a ne le ti, ampak vsi zvonovi, ki kličejo in vabijo h katerikoli sveti maši, pri vseh povzdigovanjih in pri vseh svetih obhajilih naj donijo »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na z e m -1 j i,« dokler Jezus tega glasu in klica ne usliši, dokler te prošnje ne izpolni, dokler iz božjega Srca Jezusovega ne privre beseda sladka: Pax vobis! — »Mir vam bodi!«	I. G.
Zgubljeni poklic,
P o v e s t, (Dalje.)
III.
Prijatelji v gornjem nadstropju so rasli kakor jaz v starosti in izobrazbi. Njihov oče jih je poučeval in pripravljal za imenitno življenje, ne pa za delo, dočim je bil moj oče popolnoma drugih nazorov. Zavidal sem jim, zakaj oni so bili vsak dan v jahalnici, a moj oče ni hotel o tem slišati ničesar. Nisem pa mogel premagati svojih srčnih želja, in ko sem šel z grofovimi sinovi v spremstvu njihovega vzgojitelja na sprehod, sem jih prosil, naj mi pokažejo jahalnico in naj me skrivaj povedejo tja. Prvikrat sem se zadovoljil s tem, da sem le gledal njihove vaje, a pozneje se več nisem mogel zdržati; skočil sem na konja, ki se je klical, kolikor se še spominjam, »Patria«. Tako sem uro sprehoda obrnil v uro jahanja. Četudi sem z njimi hodil vsak dan, vendar doma ni nikdo ničesar slutil o moji nepokornosti. V kratkem sem se naučil potrebnih pravil, kako se ravna s konjem. Znal sem ga pripraviti, da se vrti ali gre v korak, leti ali skače preko ograj in jarkov. — Bil sem tedaj star 14 let in štel sem se srečnega.
Moji prijatelji, ki so znali že jahati, so začeli svoje izlete na odprto polje; tudi jaz sem strastno želel, da bi šel z njimi. Vedel pa sem dobro, da bi doma takoj vse zvedeli ter sem se premagal, vendar sem vsakikrat težko pričakoval, da se vrnejo in da vidim njih uspeh. Pripovedovanje o lepih uspehih, namesto da bi me potolažilo, me je še bolj razžalostilo, »Blagor vam, ki se lahko kratkočasite kakor vas je volja!« Ernest, največji od vseh, me je imel jako rad in mu je biio hudo, ko me je videl tako žalostnega. Nisem se več učil s tistim veseljem ko prej, zgubil sem prejšnjo veselost ter postajal molčeč in zamišljen. Ne morem povedati, kako je mater zaskrbela moja sprememba. Nekega dne je to tudi omenila očetu. Hitro sem porabil to lepo priliko in udaril v jok, rekoč, da bi bil mnogo pridnejši in veselejši, ko bi mi dovolili, da jezdim s svojimi prijatelji. Toda oče se je razjezil nad mojo željo in mi zabičal, naj mu o tem nikoli več ne govorim. Do onega časa še ni nikdar govoril z menoj tako strogo in odločno. Še do danes nisem izvedel za vzrok njegove ostre zapovedi. Svoje namene pa sem zaupal Er-
nestu, njemu odkrival svojo nevoljo; a on, četudi je imel z menoj sočutje, si je vendar prizadeval, da me potolaži. Nekoč pride ves vesel v mojo sobo in mi pove, da bodo prihodnji dan v neki bližnji vasi uprizorili jahalno tekmo. Glas se mi je tresel, ko sem mu rekel: »Dragi Ernest, ako me v resnici ljubiš, stori, da pojdem tudi jaz z vami.« — »Poskrbel sem že zate, ljubi prijatelj; tukaj imaš ostroge in bič,« To reče in vzame vse skupaj izpod telovnika. Jaz sem se prestrašil. »Ernest,« mu zakličem, »čemu mi ostroge in bič?« — »Čemu?« me vpraša ponosno; »jutri ob osmih, namesto da pojdeš k predavanju don Seba-stijana, pridi v jahalnico, odkoder odjezdimo, Odloči se! Do svidenja!« Izgovo-rivši te besede se naglo poslovi. Nisem vedel, kaj naj storim; v glavi mi je vse šumelo. Napravil sem sledeči načrt: jutri zjutraj hočem skrbeti, da nastane kak prepir zavoljo mene; a nato hočem, hlineč strah pred očetovo kaznijo, zbežati, in s tem opravičiti svojo odsotnost. Kar sem namenil, sem tudi storil. Drugo jutro ob pol osmih me je don Sebastijan zastonj pričakoval, zato pošlje sestro Alojzijo, da rne pokliče, »Reci učitelju, da me danes ni volja priti na njegovo sitno predavanje!« Nikoli v življenju nisem nikomur tako brezobrazno odgovoril. Nato sem pograbil klobuk in pobegnil,
V jahalnici me je pričakovalo dvajset tovarišev. Pritrdili smo si ostroge, skočili na konje in odjahali. Bi! sem zmagovalec v tekmi ter dobil nagrado. Kakor me je z ene strani zmaga veselila, tako me je z druge skrbelo, kaj bo doma, kajti oče bo gotovo izvedel vse. Veselo smo skupno obedovali, četudi me je pekla vest, da sem bil tako nepokoren dragemu očetu. Bilo je prvič, ko sem čutil, da sem v resnici storil velik pogrešek. Zajezdili smo konje in se vrnili v mesto; čim bolj pa smo se mu bližali, tem bolj me je pekla vest in je rastel strah ter sem že mislil na beg. Pustil sem konja in šel počasnih korakov proti domu. Na oglu neke ulice sem videl, da mi gre domači sluga nasproti. Tresel sem se ko šiba na vodi in rad bi se mu bil skril, ko bi se bil mogel, ali ni več bilo mogoče, kajti prehitel me je, »Hinko,« mi reče, »v kakih skrbeh so na domu zavoljo tebe. Oče
nas je vse poslal po mestu, mati pa bega okoli in te išče pri sorodnikih in prijateljih. Oče nam je tudi naročil, da ti povemo, če te najdemo, da ti vse odpusti in te čaka z razprostrtimi rokami!« Takoj sem vedel, da se mi je vse izvrstno obneslo. Vendar sem rekel slugu, da sem iz strahu pred očetovo jezo pobegnil z doma; ali ker me je zagotovil, da mi odpušča, se hočem vrniti.
Predstavil sem se staršem kot obtoženec, a oni so mi hiteli nasproti in me objeli. Mati me pritisne k sebi in mi v joku reče: »Zakaj vendar bežiš z doma zaradi take malenkosti?« »Poslušaj, Hinko!« mi reče oče, »zakaj rni brez potrebe naprav-Ijaš toliko strahu; zazdaj ti odpustim, toda pod pogojem, da prosiš don Sebastijana za odpuščenje zaradi svojih neolikanih besed!« Potolažen sem šel k svojemu učitelju ter padel pred njim na kolena. On se mi nasmeje in reče, da je že vse pozabil in je prepričan, da sem one besede izgovoril le iz lahkomiselnosti. Tako se je končal ta dogodek.
Jokal pa sem vendarle. Ne sicer zavoljo pogreška, ki sem ga storil, temveč zato, ker mi je bilo žal, da sem tako hudo prevaril ljubljene starše.
IV.
Strast do jahanja mi pa vendar ni dala pokoja. Čim je minilo prvo kesanje, sem že premišljeval, kako bi se udeležil druge tekme, ki je bila odločena za neki četrtek. Ono jutro sem kar čakal, kdaj pojde oče zdoma; za njim sem stekel tudi jaz. Jezdil sem na konju s svojimi tovariši po orož-niškem trgu, kar v svoje največje presenečenje začujem dobro znani glas: »Hinko, takoj s konja!«
Videl sem očeta, ki se mi je bližal. Najrajši bi bil takrat videl, da sem tisoč metrov pod zemljo, Prijel je konja za
uzdo in jaz sem se počasi spustil na tla. Nisem se ga drznil pogledati in tresel sem se po celem telesu. Pustil je konja učitelju, ki nas je spremljal, a mene je za roko držeč peljal domu. Med potjo ni izgovoril nobene besede, a prišedši domu zapre me v svojo sobo in mi s prekrižanimi rokami srdito reče: »Tako torej vračaš ljubezen svojemu očetu? Danes sem poln žalosti, in še tega je bilo treba! Pojdi, nehvalež-než!« Izgovorivši te besede, pade na stol in se bridko razjoče.
O oče, moj dragi oče! Da bi te mogel poljubiti in potolažiti za vso ono žalost, za vsako solzo, ki še zdaj deluje v moji duši kot dobrodelna rosa sredi silnega ognja strasti in duševnih bojev. Ali prišel je še žalostnejši dan.
Nekoč me oče pokliče v svojo sobo. Sedel je na stolu in zamišljeno zrl v tla. »Oče!« sem zaklical ob vstopu, kaj Vam je, da ste tako pobledeli?« V tem hipu tudi slišim žalostno vzdihovanje v sosedni sobi. Na srce mi je legla silna teža in nehote sem globoko vzdihnil. »Hinko,« reče mi žalostni oče z negotovim glasom, »dolgo sem premišljal in se slednjič odločil. Mati mora skrbeti za številno družino, jaz imam druga opravila, pa se zato ne moreva s teboj toliko baviti kakor zahteva tvoja vzgoja. Prepričan sem, da bi nekaj let v zavodu bilo dobro zate. Pripravljamo se namreč na pot v Italijo, kamor me kličejo razne zadeve, in nekaj let bom moral ostati tamkaj. Ti boš pa tam nadaljeval svoje nauke. Prepričan sem, da boš rad uboga) in upošteval našo veliko žrtev,«
Jok mu je prekinil govor, a jaz se naenkrat vidim v naročju svoje matere, ki me je krčevito stiskala in na glas plakala kot otrok.
Težki dnevi! Mesec dni potem sem že bil v zavodu na Laškem (Dalje.)
K Mariji, kraljici src!
Opomini prijateljem Grinjonove prave pobožnosti do Marije.
fako ljubka in plodonosna prava po-božnost do Marije, kakršno je učil veliki čestilec Marije, blaženi Grinjon Montfort-ski, si pridobiva po katoliškem svetu vedno več tal ter donaša po vseh krajih, kjer je razširjena, prelepe sadove pravega krščanskega življenja in napredka. Hvala Bogu! Tudi med Slovenci je pognala že
močne korenine. Med slovensko ljudstvo so jo zasadili čč. lazaristi v Ce'ju, utrdil jo je solnograški marijanski kongres, negoval jo je »Bogoljub« ter vneto klical Slovence v častno službo k nebeški Kraljici; ljubljanski bogoslovci so izdali dragoceno »zlato« knjižico: »Marija, kraljica src«, ki jo toplo priporočamo; č. g. dr. Zdešar je
spisal »Kratko navodilo za pravo pobožnost do Matere božje, kraljice src«. Žal, da je to navodilo že pošlo. Ravno je nameraval izdati pisatelj drugo, razširjeno izdajo, pa mu je vojno ujetništvo prekrižalo račune.
Toda mirovati ne smemo. Skrbeti moramo, da bo ta lepa, prava pobožnost do Marije med slovenskim ljudstvom pognala še globokejše korenine ter se razširila v vse sloje. Saj vse kaže, da bo igrala ta prava pobožnost še veliko ulogo v načrtu božje previdnosti. Verni Slovenci, podajte se v tako častno in koristno službo k nebeški Materi in Kraljici! Tako je klical in kliče in bo klical »Bogoljub«, buditelj verskega življenja med Slovenci. Po Mariji pa k Jezusu! Volja božja je, da se kraljestvo božje širi in poglablja povsod, tudi med Slovenci. In to se bo zgodilo kljub sovražnim silam, »Vam, ki se bojite mojega Imena, vam bo izšlo Solnce pravice, pravi Gospod« (Malah, 4). Preden izide solnce, se prikaže na obzorju jutranja zarja. In znanilka in predhodnica večnega Solnca je Marija, ki nam kot »žareča jutranja zarja« (Vis, pesem 2) naznanja Jezusa Kristusa, Kjer kličejo in časte Marijo, ondi beži tema, in ljubezen do njenega božjega Sina se vnema v srcih . . , Ako le površno motrimo zadnje čase cerkvene zgodovine, se prepričamo, da hoče Bog na poseben način razodevati in proslaviti Marijo, to uprav mojstrsko delo svoje . . .
Papeži so neprestano razpošiljali krasne poslanice vernikom širom sveta v slavo Marijino. Posvetili so ji dva mesca, cvetoči majnik in sadonosni oktober. Pij IX. je proglasil nauk o brezmadežnem Marijinem spočetju kot versko resnico; iz razglasil-nega pisma žari otroška ljubav do nebeške Matere. Pospeševala je Cerkev lepo bratovščino Marijinega prečistega Srca. Papež Leon XIII. jo je proslavil kot kraljico sv. rožnega venca ter je razposlal 15 okrožnic, poživljajoč vernike, naj se zbirajo krog njenih oltarjev ... V slovečih mestih so se vršili veličastni marijanski kongresi. Proslavljajo jo škofje. Govorniki in umetniki jo poveličujejo. Verno ljudstvo roma v neštetih trumah na Marijina božja pota. Razni stanovi se zbirajo v Marijinih družbah; v njih je zbran tudi cvet slovenske mladine. Veliko število hiti v službo k Mariji, kraljici src, hoteč posnemati njene junaške čednosti. ..
In sedaj poglej v naše dni, ko pretresa zemljo strahoviti vojni hrup ter teko v potokih človeška kri in solze! .. . Kam
obrača krščansko ljudstvo in še posebno vojaštvo svoje solzne oči? Ne li k Mariji, v kateri vidi svojo Mater in Pomočnico v teh težkih dnevih? . . . Doslej so bili milo-stipolni kraji Marijina božja pota, v naših dneh pa so postali Marijini milostipolni kraji prostrana bojna polja na severu in jugu ter vzhodu . . . Zdi se, da je Marija, usmiljena Mati, podvojila svoje varstvo in pomoč . . , Povsod teši in tolaži kot »nebeška usmiljena sestra«, kjer padajo kot toča krogle in šrapneli, kjer vojaki krvave iz tisoč ran, kjer se bore nešteti umirajoči v zadnjih zdihih, zapuščeni od vsake človeške pomoči. Nebeška Mati pozna človeško gorje, saj je stala na bojnem polju vrh Kal-varije na grozni veliki petek poleg težko ranjenega, umirajočega Sina ... Od takrat ima ona veliko sočutje do trpečih, umirajočih. Zato je največja uteha vojaka Marijina svetinja, sv. rožni venec, od katerih se ne bi hotel ločiti za cel svet. Kako ganljiva so pisma z bojišč, v katerih vojaki javno slave Marijo in njeno pomoč ter ji izrekajo iskreno hvaležnost. Vojaki pa hočejo, naj tudi mi priznamo to izredno pomoč Marijino. V zvesti ljubezni do Marije je zapisala roka slovenskega vojaka odločno besedo: » Naj mi le kdo, ko pridem domov, reče kako nespoštljivo besedo o Mariji, to mu bom posvetil .. .«
Zdi se skoraj, da prihaja srečni čas, ki ga napoveduje bi. Grinjon Montfortski, da bodo verniki s pomočjo Sv. Duha izvrševali pravo pobožnost njegovo. »Naj pride srečna ura, ko bodo kristjani postavili Marijo kot Gospo in vladarico nad dušami, da se te popolnoma podvržejo kraljestvu Jezusovega presv. Srca. Ta čas bo prišel šele, ko bo pobožnost, ki jo učim jaz, poznana in izvršena.« (»Zlata knjiga.«)
Naj nas ravno težke preskušnje, ki so nas zadele, vodijo k Mariji, kraljici src, ter netijo v naših srcih ljubezen in zaupanje do nje . . . lojeno sladko gospodstvo naj nas pa vodi v kraljestvo njenega božjega Sina. In uči naj nas hoditi po križevem potu vdano, kot sta hodila ona in njen božji Sin.
Zato širi in zvesto izvršuj Bogu in Mariji tako drago pravo pobožnost, ki obeta toliko krasnih sadov. Naj torej zavlada ljubeznivo žezlo Marije nad človeškimi srci širom sveta, širom slovenske domovine!
Bliža se lepi praznik Oznanjenja Marijinega! Obnovite, vi služabniki Marije, kraljice src, takrat svoje posvečenje; novi služabniki, pridružite se! Kako prijetno in častno je, služiti veličastni Kraljici nebes
in zemlje! Kako prebogato plačuje ona to službo! Na posvečenje se pa pripravite s šesttedensko pripravo, kakor vas je učil »Bogoljub« v minulih letnikih, ali pa po dr. Zdešarjevem »navodilu«.
Čujte vabljivi klic nebeške Kraljice:
»Poslušajte moj nauk in nikar ga ne za-metujte. Blagor človeku, ki čuje pri mojih durih dan in noč; kdor najde mene, najde življenje ter prejme zveličanje od Gospoda.« (Preg. 8.)
Teotim.
Vojak in Marijin praznik.
Naš dragi »Bogoljub«, brez katerega bi ne smela biti nobena krščanska hiša, je prinesel v prvi letošnji številki članek »Slovenci — narod Marijin«. Prav je imel dotični pisatelj, — so tudi in Bog daj, da bi tudi zanaprej bili! Kaj je kdo in kam je njegovo srce nagnjeno, se najbolj pokaže v težkih in nesrečnih dneh. Tako smo videli letos, ko so naši mladeniči in možje odhajali v vojsko, kako so radi in z veseljem segali po svetinjicah in škapulirjih Matere božje in po sv. rožnih vencih, katere so jim podajale dobrosrčne in pobožne sestre in gospe. Niso se sramovali tudi javno pokazati, da ljubijo Marijo. Sam sem videl, kako so že priletni možje-vojaki, ko smo bivali v mestu B., po kolenih hodili okoli Marijinega oltarja in vsak večer skupno v cerkvi molili sv, rožni venec in peli litanije s pristavljeno lepo, krasno in tolažilno pesmico: »Marija, k tebi uboge reve, mi zapuščeni vpijemo« itd. Zlasti se je to s posebno pobožnostjo opravljalo na Marijine praznike. Tudi na bojišču smo se vedno spominjali Marijinega praznika, se nekako v duhu preselili domu v njeno svetišče in se ji izročali v varstvo. In če pridete v dotiko z ranjenci, večina Vam bo pripovedovala: »Marija nas je obvarovala«, O Marija! srčna zahvala ti bodi za tvoje materinsko varstvo! Prosimo te, bodi tudi zanaprej naša varhinja in naša pomočnica.
Varuj naše tovariše-vojake na bojišču, pomagaj našim ranjencem po bolnišnicah, pri-teci na pomoč umirajočim, da srečno končajo svoje življenje! Tebi priporočamo tudi svoje umrle tovariše! — Bodi pa tudi to-lažnica vsem našim domačim, ki nas težko doma pogrešajo in so v skrbi za nas. Dragi rojaki in vsi domači, ko se nam zopet bliža lep praznik Marijin, Svečnica, vidimo Marijo, kako zvesto izpolnjuje postavo Mojzesovo. Prosimo jo, da bi nam izprosila milost, da bi tudi mi zvesto izpolnjevali voljo božjo in zvesto služili Bogu. Posebno mi vojaki, da bi kljub vsem težavam zvesto izpolnjevali svojo prisego do zadnje kaplje krvi. Kako srečen se je čutil Simeon, ko mu je Marija podala svoje ljubo dete Je-zusčka v naročje, da je vzkliknil: Zdaj spusti, o Gospod, svojega hlapca v miru, ker moje oči so videle Tvoje zveličanje! — O, še veliko srečnejši smo mi, ko Jezusa ne prejmemo samo v svoje naročje, marveč v svoje srce, ko se v sv. obhajilu z njim združimo; kar na Marijin praznik vsi storimo. Komur pa ne bo mogoče ga resnično prejeti, ne pozabite ga prejeti duhovno v svoje srce in boste videli, kako se boste čutili potolaženi in poživljeni! Tako bomo Marijo na njen praznik najlepše počastili in se ji zahvalili za njeno materino varstvo.
Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi, o Mati Marija!	Črnovojnik.
Pisma vojakov.
1. Mas-šjin sin piše svojemu bratu!
Dragi brat! Prejel sem Tvojo pošiljatev 28./XII., kar je bilo vse dobro v platno zavito in vsebino, ki sem si jo želel, obleko jest-vine .. . Bog Ti poplačaj trud, ki ga imaš z menoj; toda ne pošiljaj mi več zavojev, ker jih le malo število pride na pravi naslov, ker vedno menjamo svoje postojanke. Tem večkrat pa mi piši. Jaz Vam pišem vsak teden; pa bi Vam še večkrat, ko bi imel čas in — papir.
Na sv, večer smo bili v G. in smo štirikrat premenili bojno črto. Stal sem celo noč do kolen v blatu in vodi in ves moker od dežja sem se od mraza tresel kot šiba na vodi; pa kaj ti bom popisoval vojno trpljenje! Zadostuje naj Ti le beseda: vojska. Ta beseda izraža vse gorje in trpljenje. Je pokora — a je tudi v tolažbo. Iz ljubezni do ljubega Boga rad trpim — v zadoščenje, ker sem žalil Njega, ki je neskončno svet. Saj me tudi On čudovito varuje in ohranjuje zdravega. Sedaj sem
v šoli trpljenja in se učim z radostjo služiti Bogu, cesarju in domovini. Saj sem suženj Marijin (Opomba: Mladenič se je posvetil Mariji po Grinjonovem načinu) in hlapec Gospodov; naj se zgodi njegova sv. volja. Vedno še upam, da se bomo videli zdravi in veseli. Ker me je Bog varoval že pet mesecev, me bo varoval še naprej. Malo boljše je sedaj; sem v vasi na Ogrskem. Eno ped snega imamo; mraz je hud; pa vendar je dobro, ker bivam v hiši. Naj ti še povem, da sem bil že v osmih bojih; najkrajši je trajal tri dni in noči, najdaljši pa tri tedne noč in dan. Sedaj imamo zopet postavljene topove in čakamo na sovražnika. Gosp. župniku se srčno zahvalim za »Bogoljuba«, ki so ga mi poslali; kako sem bil vesel in sam iz sebe, ko sem ga zagledal, kako ga z veseljem čitam! Prav iskrene pozdrave vsem domačim, posebno še želim Ma-
se je njemu samo zdelo, v resnici jih ni toliko padlo.) Več ur smo ležali na zemlji, ne da bi se bili mogli postaviti sovražniku v bran. Sovražne krogle pa so letele venomer čez naše glave kakor bučelni roj. To je bilo grozno, da ne bom nikdar pozabil. Jaz sem venomer ponavljal: Jezus, Marija, Jožef, in jako mirno čakal, kdaj se mi odpro vrata večnosti. Upal sem trdno, da bom v trenutku zagledal milostnega Sodnika in predobro mater Marijo, in to je bila vsa moja tolažba! Ljubemu Bogu pa se še ni dopadlo kronati moje ubogo zaslu-ženje, ampak me je pustil, da še živim. Ranjen sem bil samo v levo nogo, in sicer pod kolenom. Rana ni posebno boleča, vendar sem v bolnišnici, ker sem še popolnoma nezmožen hoditi. Tu nisem sam, ampak bolnišnica je polna ubogih ranjencev. Vendar meni je dolgčas in škoda da nimam kake knjige. Kar trpim,
Sveta noč, blažena noč— Dete božje v jaslih leži — Prišla je nam pomoč: Grešni zemlji radost deli...
rijini družbi blagoslovljeno novo leto 1915, da bi se pomladila v zvestem izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi. Dragi mladeniči-tova-riši: Le greha ne, potem bo Gospod Bog že odložil iz rok grozno šibo vojske! V. P.
2. Samostanski brat-vojak piše svojemu predstojniku.
Prečastiti moj duhovni oče!
Ker sem vedno v duhu med Vami, tudi vem, da Vas bode zanimalo, če Vam v kratkih vrsticah napišem, kaj sem vse skusil in kako je zdaj z menoj.
V sredo, 26. avgusta ponoči smo slišali prve sovražne strele nad našimi glavami, popoldne pa smo bili postavljeni v boj, kjer je padlo gotovo tri dele našega regimenta. (To
trpim rad in združujem svoje trpljenje s trpljenjem Jezusovim in s trpljenjem ubogih vojakov, ki so še v boju. Da še živim, se moram zahvaliti Mariji. To moram reči in Mariji bo-dem hvaležen do konca dni. V Marijo sem imel vse upanje in nisem bil osramočen. Marijo bom ljubil s podvojenimi močmi vse dni mojega življenja. — Nepopisno je tudi, kaj vse stori krščanska ljubezen do ubogih vojakov. S posebnim sočutjem pa so povsod sprejeti ubogi ranjenci. Res veliko zasluženja si bodo nabrale bogoljubne duše za nebesa, ki strežejo bližnjemu iz ljubezni do Jezusa. — Upajmo, da se skoro vidimo, takrat pa ust-meno več. Pozdravite vse moje drage bratce! Naj vsi molijo zame!
Ves Vaš v Gospodu Anton Zakrajšek.
Vojak in r
Črnovojnik piše iz vojske: Mogoče bo kdo rekel: Vojaku v roke puško, ne pa rožnega venca! Da, prav je, vojak ne sme puške iz rok spustiti. Mojo puško je krogla razbila, šel sem k mrtvemu vojaku po puško; ta jo je krčevito stiskal, kakor da se še mrtev ne sme ločiti od nje. Vendar pa ima vojak lepo priliko, vzeti včasih tudi rožni venec v roke. Na marših je sv. rožni venec kot nalašč, da vojaka poživlja in mu moč daje, da ne obnemore. Na straži mu je najboljše sredstvo, da vztraja, ga varje pred zaspanostjo in mu krajša dolg čas. Posebno pa lepo služi sv. rožni venec ranjenim in bolnim vojakom po bolnišnicah. Ni
žni venec.
pa kaj je to v primeri s težkim križem! — »Ki je za nas križan bil.« Tudi nam se morebiti bliža smrt, saj smo jo zaslužili s svojimi grehi. On pa najpravičnejši, najnedolžnejši umre na križu le zato, da nas reši. Če to premišljujemo, s kakim veseljem in pogumom gremo, če treba tudi v smrt! In ko v duhu vidimo Jezusa na križu, kako izroča svojo dušo nebeškemu Očetu, priporočimo tudi mi svoje duše v njegove roke. Po Jezusovih besedah se tudi mi ravnajmo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je božjega.« Torej svoje telo do zadnjega vzdihljaja in do svoje zadnje kaplje krvi za cesarja in domovino, svojo dušo pa
Na svečnico k božji službi. — Fantov manjka...
ga sredstva, ki bi bolje služilo za potrpljenje in tolažbo, kakor ravno sveti rožni venec. — Primerjajmo žalostni del svetega rožnega venca: »Ki je za nas krvavi pot potil.« Ko nas na marših le »vodeni« pot poliva, zmislimo se na njegov krvavi pot in takoj smo potola-ženi. »Ki je za nas bičan in s trnjem kronan bil.« Ko nas doleti kaka nesreča, da nas poškoduje krogla ali bajonet, koliko lažje trpimo, če se zmislimo na njegove svete rane in njegovo trpljenje! »Ki je za nas težki križ nesel.« Naše rame so utrujene od tornistra in puške,
Stvarniku. — Vse to pišem iz lastne skušnje, in ker sem videl nekako poživljene in poto-lažene one, ki so jo opravljali. Zato dragi vojaki, sv. rožni venec v roke, pa tudi vi domači! Marija, kraljica sv. rožnega venca, katero v svetem rožnem vencu tolikrat z angelskim pozdravom pozdravimo, je tudi »tolažnica žalostnih«, nas bo tolažila v tem žalostnem vojnem času, da ga lažje preživimo. Spominjajte se v Vaših molitvah doma tudi nas vojakov! Z Bogom!
Na svečnico, v torek, 2. svečana, ob pol petih popoldne imajo ljubljanske Marijine družbe v cerkvi sv. Jakoba svoj skupen shod. Vspored glejte na zadnji strani!
Povod temu shodu je dvojen. Prvič smo rekli, da bomo prišli skupaj vsako
leto vsaj enkrat; drugič je letos vojska, ki nas priganja k obilnejši molitvi in večji gorečnosti.
Družbeniki in družbenke, pridite pol-noštevilno! Shodi posameznih Marijinih družb ta dan izostanejo. Vodstvo M. D.
Jaz te odvežem ..,
Razglednice III. skupine »Vojske v slikah«.
Virgini virginum vitam! (Devici devic življenje!)
Pomen dijaških Marijinih družb.
bkoro odveč se mi zdi govoriti o velikem in dalekosežnem pomenu dijaških marijanskih kongregacij, katerih namen in cilj je vzgojiti v mladeničih vrle katoliške može, ki se zavedajo svoje velike naloge,
ki jo imajo za slovenski narod. Omeniti in osvetliti hočem nakratko le one točke, v katerih se posebno kaže pomen in veljava te prekoristne naprave s posebnim ozirom na sedanje čase.
Človeka mora boleti srce, ako premišljuje, kako je razširjena med našo olikano slovensko mladino verska brezbrižnost, da, celo popolna nevera in brezbož-nost. Ne trdim, da med vso, ker v zadnjih dveh desetletjih so se razmere primeroma precej izboljšale; toda vendar je še mnogo naših mladih inteligentov, ki javno izpovedujejo svoje brezverstvo. In kaj ima pričakovati domovina od takih ljudi, na katere je stavila vse svoje upe in nade? Kako naj upa narod uresničenja svojih upov od inteligence, katere verski nazori so vsi
zmedeni in napolnjeni z zmotami glede najvišjih in najvažnejših vprašanj človeštva? Ali bodo ljudje s takimi načeli res pravi, dobri vodniki svojega naroda? Ali bodo res delovali kdaj nesebično in požrtvovalno za dušni in telesni blagor svojega naroda? — Nobena država, noben narod ne more obstajati brez vere. Tako so vedno trdili možje, katerim tudi sedanji moderni svet ne more odrekati učenosti in izkušenosti; že stari grški modrijan Pla-
ton je dejal: »Kdor zavrže vero, podre podlago vsaki človeški družbi.«
Glavni vzroki verske mlačnosti in brezbrižnosti na svetu so: prevzetnost in napuh, združen s čudovito lahkomiselnostjo, in pa slabo, nemoralno, pregrešno življenje. Pa saj ni čuda: državni zakoni, vseučilišča in druge šole, moderna veda vobče: modroslovje, naravoslovje, zgodovina -—- vse je nasproti veri indiferentno, ako ne naravnost sovražno, vse o Bogu molči, ako ga naravnost ne pobija in taji. Javno življenje je izgubilo krščanski znak;
to je vzrok, da se je naše javno življenje tako odtujilo krščanstvu in zašlo na nepravo pot.
Kako priti temu v okom? — »Omnia restaurare in Christo!« moramo zaklicati z umrlim velikim papežem Pijem X. Poglobiti je treba versko življenje, treba zbuditi v srcih tiste skrite, zakopane in pozabljene nauke, ki jih je vsakemu vcepila v mladostno srce blaga mati, treba je oživiti vero. In ravno naloga dijaških
O Marija, Ti ga varuj! ..,
Razglednice III. skupine »Vojske v slikah«.
Marijinih družb je, ohraniti mladino, ki je up in nada vsakega naroda, zlate nauke dobre matere, ohraniti ji vero, odvrniti jo od pogubonosne poti nemoralnosti in iz tega izvirajočega brezverstva, vzgojiti jo v dobre voditelje slovenskega naroda. Kajti narod ima le od takih voditeljev pričakovati kaj dobrega, ki so trdnega verskega prepričanja, pošteni in značajni možje, ki vedo, kaj je narodu vera, ki znajo ceniti to njegovo svetinjo ter tudi z besedo in dejanjem očitno kažejo, kako jo cenijo. Z besedo in dejanjem je treba torej pokazati, da zna tudi inteligenca ceniti vero, pokazati se mora ljudstvu, da vera ni samo zanj, ampak da je tudi ona verna! Kajti le na ta način si bo mogla pridobiti pri njem zaupanje, da bo prejko-mogoče izginil tisti globoki prepad, ki loči našo inteligenco od preprostega ljudstva.
Kako blagodejno in navduševalno vpliva na preprostega kmeta, ako vidi, da se tudi »gospoda« ne sramuje javno pokazati svojega verskega prepričanja, da časti in moli »gospoda« prav tistega Boga kot on! Beseda miče, zgled vleče, pravi pregovor. Da, pokazati je treba ljudstvu z dejanjem, z zgledom, da vera ni samo za kmeta, da jo ima tudi inteligenca v srcu, le tem potom si bo mogla še sedaj nekoliko, a nekdaj še bolj zaničevana inteligenca ugotoviti pri ljudstvu zaupanje in veljavo.
To bo pa le mogoče, ako si bomo vzgojili inteligenco s trdnim verskim prepričanjem, z neomahljivimi krščanskimi načeli. In kje se vzgojujejo taki omikanci? — Pod Marijino zastavo, v marijanskih kongregacijah, kojih ravno namen in naloga je, vzgojiti značajne može, može s trdnimi krščanskimi načeli.
Težko je vzgojiti mladeniče v res značajne, poštene može s trdno, neomahljivo vero. Boriti se je proti mnogim močnim sovražnikom, katerih najnevarnejši je tako-zvano javno mnenje, ki oplaši marsikaterega maldeniča, da si ne upa vstopiti med vrste Marijinih otrok. To je, kar se postavlja nasproti vsemu velikemu in vzvišenemu, javno mnenje, izraz velike množice ter srednje- in polizobražencev, zasramuje in sovraži tiste, ki se dvigajo nad množico. Neodvisnost javnega mnenja se smatra za največji greh. In vendar je ta neodvisnost prvi pogoj za kaj pametnega in imenitnega. Treba je mladino odvrniti od vpliva tega zla, napraviti jo od njega neodvisno — in ta naloga ni lahka. Imeti je treba v srcu pravo apostolsko gorečnost
in veliko ljubezen do mladine in do naroda, ako hočemo premagati vse ovire in vzgojiti mladino tako, da se bodo v njej uresničili vsi od nas in od naroda stavljeni upi, Prešinjati mora naše vrste Mahničev duh, ki bo kot iskra oživljal naše duhove, treba nam je trdnih katoliških načel, ki nas bodo napravila v sposobne, požrtvovalne voditelje slovenskega naroda, čigar lip in nada smo!
Kongreganist.
Iz Št. Vida. Kakor vsako leto. tako je bil tudi letos 8. decembra slovesni sprejem v naši kongregaciji, Sprejetih je bilo 30 dijakov. Pred sprejemom je prevzvišeni gospod knezoškof poudarjal pomen sv. evharistije, ki nam je močna obramba v viharnem boju življenja. Po sprejemu so bile pete litanije Matere božje, nakar je sledila v dvorani mala akademija v proslavo 60letnice proglasitve Brezmadežnega spočetja in lOletnice, odkar je vpeljano v ljubljanski škofiji celodnevno češčenje, s sledečim sporedom: 1. Mozart: 10. kvartet. — 2. »Brezmadežni!« Govoril Fr. Kastelic, VII. Opisal je proglasitev in pomen Brezmadežnega spočetja in podal nekaj naukov, ki izvirajo iz te dogme. — 3. Roder: Salve Regina. Moški zbor. — 4. Smetana: Iz opere »Prodana nevesta«. Orkester. — 5. Brezmadežno sveta. Deklamoval M. Krek, V. (Glej zadnjo številko.) — 6. »Letzte Rose.« Klavir in gosli. — 7. Ob desetletnici celodnevnega češčenja. Govoril J. Langus, IV. — 8. St. Premrl: Jutro prvega sv. obhajila. Solo. (L. Puš, VII.) — 9. Moj mili dom in sv. evharistija. M. Elizabeta. Deklamoval B. Semič, III. — 10. St. Premrl: Marija, moje upanje (s spremljanjem orkestra). — 11. Zlate mlady. Orkester. J. Ž., tajnik.
Iz Maribora, Kako blagrujemo mi mariborski dijaki one srednješolce, ki so se srečno po inicijativi šentviške kongregacije postavili pod Marijin prapor, kjer se lahko varno in brezskrbno razvijajo in napredujejo v čednostih in znanostih. Zato tudi mi hrepenimo po Marijini kongregaciji, da bi tako mogli biti v tesni zvezi med seboj. Že pred dvema letoma se je od nas sprožila misel, ustanoviti si dijaško Marijino kongregacijo, a tedaj smo naleteli na hud odpor, kar je povzročilo, da smo začasno opustili ta namen; letos pa, potem ko smo se za kongregacijo navdušili v zavodu sv. Stanislava, smo hoteli na vsak način uvesti to napravo. A kaj se je zgodilo? Gg. gimnazijski profesorji so se izrazili proti in zdaj si ne znamo pomagati. Sveta smo potrebni, pa ga od nikoder ni) Ko bi premagali to zapreko, bi bili srečni; kongregacija bi nas namreč dru-
žila in versko življenje bi se pri nas katoliških jako težko. To torej na znanje srečnim kon-dijakih dvignilo; sedaj pa bo marsikdo postal greganistcm! Bodite, predragi, prav srčno po-hladen in mrzel do verskih stvari, kar nam je zdravljeni od kat. nar. dijaka iz Maribora!
Pregled Marijinih družb ljubljanske škofije,
Dekanija: Novomesto.
Dekanijski vodnik: Frančišek Spendal, kanonik v Novem mestu. Število Marijinih družb: 25, članov: 2516, Marijin vrtec; 425.
Marijin vrtec.
Družba:	Ustanov. leto:	Št.
za dijake L	1909	?
Novomesto .
Bela cerkev Brusnice . .
Črmošnjice . Mi r n a p e č . .
P o d g r ad P r e č i n a . •
Soteska . ■ S t o p i č e . .
Št. Peter pri Novem mestu
Š m i h e 1
	Družba:	Ustanov, leto:	št.
za	dijake I.	1909	?
»	» II.	1913	?
»	dekleta	1901	98
za	mladeniče	1913	?
»	dekleta	1903	35
za	mladeniče	1908	56
»	dekleta	1903	207
			263
za	dekleta	1904	46
za	mladeniče	1905	29
»	dekleta	1899	289
			318
za	dekleta	1904	88
za	mladeniče	1907	24
»	dekleta	1907	135
			159
za	dekleta	1908	10
za	mladeniče	1905	91
»	dekleta	1905	228
			319
za	dekleta	1902	76
za	mladeniče	1900	89
»	dekleta	1898	_260
			349
za	mladeniče	1900	55
»	dekleta	1898	240
»	gojenke v	1897	26
	zavodu		321
za	mladeniče	1903	55
»	dekleta	1903	303
			334
za	dekleta	1902	100
99 115 214
Dekanija: Postojna.
Dekanijski vodnik: Matija Erzar, dekan v Postojni.
Število Marijinih družb: 15, članov: 837, Marijin vrtec: 202.
Marijin vrtec:
Družba:	Ustanov, leto:	Št. dečki dcklice
x . za dekleta	1906	61
Postojna..........» žene	1913	?
Hrenovice.........za dekleta	1900	171
_ „ „ za dekleta ? 27 Senožeče..........„ žene	1913	? jg_59_
107
oinv:_ _ ra mladeniče	1903	34 40 45
S	...........» dekleta	1903	148 95
182
M steni a v i- za mladeniče	?	12
Maten,a Va-........» dekleta	1912	43
55
št. Peter na Krasu.....za dekleta	1905	51
» zene	1913	?
Trnje	za mladeniče	1899	30
» dekleta	1899	100
130
, za mladeniče	1899	40
Studeno..........» dekleta	1899	120
160
Za Svečnico.
Marijina hčerka !
Drugi mesec v letu, februar; tudi ta — kakor več drugih — pod okriljem Marijinega praznika! Kako ljubi so ti takšni mesci, več ali manj »Marijini mesci«.
Pri tem Marijinem prazniku pa pogrešaš tistega prazničnega veselja, ki spremlja po navadi vse Marijine praznike. Neka tiha, nema žalost se zdi razprostrta nad skrivnostmi tega Marijinega dne. Prvi praznik Marijin ti kaže Marijo v solzah ...
Zakaj pa Marija žaluje? Mar li zato, ker ji pravi Simeon: »Tvojo dušo bo presunil meč«? Te Simeonove besede niso zadosten vzrok velikega žalovanja Marijinega. Simeon je rekel še nekaj drugega, kar seveda le Marijino rahločuteče Srce popolnoma pojmi. Govoril je: »Glej, ta je postavljen v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo,« V duhu zagleda Marija to nasprotovanje, in žalost, velika, neizmerna žalost zavlada v
njenem Srcu, a le za nekaj časa, kmalu se vzravna v svoji žalosti in ji gleda pogumno v oči, pogumno in junaško nosi odslej ta prvi izmed sedmerih mečev v ranjenem Srcu.
Marijina hčerka! Ti je li kaj znan ta meč? Žalost zaradi preganjanja in nasprotovanja Jezusu, izmed vseh žalosti in bolesti morda najplemenitejša. Blagor tvojemu srcu, ako globoko občuti takšno plemenito žalost, žalost ob ranah, zadanih Jezusovemu Srcu ... žalost ob žalitvah, prizadejanih Mariji... So ti znane takšne solze, takšna bridkost in takšna bol? Če jih poznaš, blagor ti!
A še en podoben blagor, zate, hčerka Marijina! Marija je okrasila tudi svoje »Marijine družbe« s tem znamenjem, s katerim je zaznamoval Simeon danes njeno Dete Jezusa, z znamenjem nasprotovanja. Hvala Bogu, je tudi »Marijina družba« »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo.« Se li tega zavedaš, ko slišiš morebitne zabavljice in za-
smehovanje zaradi družbe? Vse tisto za-sramovanje in roganje: ali si ravno takrat ponosna na svojo družbeno svetinjo, na to svoje »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo«? Kakšna sreča zate, če vse to preneseš vedno pogumno, kakor je Devica Marija nosila po-
gumno »meč nasprotovanja« v svojem Srcu, Posebno v pustnem času je dobra letina za tako nasprotovanje. — O, da bi ti bilo dosti takih »mečev nasprotovanja« zabodenih v srce, in da bi vse pogumno nosila! . . . lepšega ti ne morem želeti. Potem, blagor ti! I. G,
Angelček" — glasilo Marijinih vrtcev.
Odkar je »Angelček« glasilo Marijinih vrtcev, se je še bolj priljubil pridnim otrokom, ki se zbirajo pod Marijino zastavo. Vendar je še vse premalo razširjen, zlasti ga premalo čislajo po nekaterih Marijinih vrtcih. Pač škoda, ker poleg govorov tudi primerno čita-nje jako krepko podpira in pospešuje lepe namene teh Marijinih družbic. Vsako leto nam podaje »A n g e 1 č e k« v prikupni obliki množico koristnih naukov. Letos je začel posebno priporočati ponižnost, ki je tudi že otrokom tako zelo potrebna čednost; lansko leto je opisoval lepe zglede mladih junakov; predlanskim je razkazoval vzorno
»angelsko omizje« itd.; vsako leto kaj posebnega; v zadnjem času pa zlasti pospešuje detinsko češčenje Matere božje. Poleg resnobne vsebine pa prinaša »Angelček« še mnogokaj v zabavo in razvedrilo malim čita-teljem. Torej zasluži v popolni meri, da ga pridno širimo med slovensko mladino.
»Angelček« je brezplačna priloga »Vrtca«; posebej naročen pa stane 1 K 20 vin, na leto, ako pa kdo naroči vsaj 10 izvodov skupno, pa le 1 K.
Toplo priporočamo tudi »V rte c«, ki stane s prilogo vred 5 K 20 vin.
f Janez Trobec, Marijin sin,
Predragi »Bogoljub«! Zopet Ti pošiljam nekaj vrstic, a pero mi ne teče tako gladko kot lani, ko sem opisoval veličastno slavje velegrajsko. Grenka smrt ljubega prijatelja mi je potisnila pero v roke, da mu napišem nekaj vrstic za spomin in to v »Bogoljubu«, ki ga je kot zvest Marijin sin vedno rad prebiral.
Janez Trobec, sin uglednih krščanskih staršev, se je rodil dne 6. julija 1891 v Črnem vrhu nad Polhovim gradcem. S sedmimi leti bo ga poslali starši v Škofjo Loko v ljudsko šolo, kjer je z odliko dovršil štiri razrede in nato eno leto gimnazije v Ljubljani. Ker so ga pa starši namenili za dom, ga potem niso pošiljali več v šolo, zlasti ker je njegov mlajši brat Cene tudi študiral gimnazijo. Poprijel se je torej pridno kmečkega dela in ga pridno in marljivo izvrševal, dokler ga ni težka bolezen, ki si jo je tudi pri delu nakopal, položila na bolniško posteljo, iz katere se ni več dvignil. Pri sekanju drv ga je neko drevo tako nesrečno udarilo, da se mu je vnelo drobovje in tej bolezni je podlegel dne 15. svečana 1914.
To sicer ni nič nenavadnega in o tem nisem imel pravzaprav namena pisati. Moj namen je bil, da mu postavim v »Bogoljubu« majhen spominek kot zvestemu Marijinemu sinu.
S štirinajstim letom je stopil Janez v mla-deniško Marijino družbo v Črnem vrhu, katere zvesti sin je ostal do svojega zadnjega vzdiha, zato tudi žaluje za njim cela Marijina družba kot za svojim najboljšim članom. Kakor v prejšnjem življenju, tako se je tudi v težkih dnevih bolezni vedno rad zatekal v varstvo Marijino in voljno prenašal strašne bolečine; kadar so bile te najhujše, je vedno rekel: »Saj mi bo Marija pomagala, bo že kmalu boljše.« Tri mesece je ležal v Ljubljani v deželni bolnici, kjer so ga njegovi domači večkrat obiskovali. Njegov najboljši prijatelj Nackov Janez pa je bil pri njem skoro vsak drugi dan v njegovo največje veselje, in ko so ga nekaj tednov pred smrtjo pripeljali nazaj domov, se je moral ta kar pri njem naseliti. Bilo mu je pa tudi v največje veselje, da je mogel tolažiti svojega najboljšega prijatelja v teh težkih trenutkih. V njegovem naročju je zatisnil oči, iz naročja svojega prijatelja na zemlji se je preselil v naročje svoje nebeške Prijateljice in matere Marije,
Ko So ga položili na mrtvaški oder, je oskrbovala mladeniška Marijina družba stražo ob odru, dekleta so pa vsako noč molila sv. rožni venec. Pogreba so se udeležili skoro vsi člani in članice Marijine družbe in mnogo njegovih prijateljev in znancev od blizu in daleč. Ko so fantje — člani Marijine družbe
__spustili krsto v grob in je nanjo zabobnela
Črna prst, ni bilo suho nobeno oko. Dekleta Mar. dr. so mu zapela v slovo na grobu Marijino pesem in krasž njegov grob vedno s svežimi cvetlicami. Marija, ki je bil njen zvesti
sin celo svoje življenje, pa ga je okrasila z vencem nebeške slave.
Njegova slika je bila napravljena ob priliki zadnjega slovensko - hrvatskega katoliškega shoda.	M. J. K,
Presajena cvetka.
f Miciki Tič, vzorni članici Marijine družbe v Moravčah.
Sapa jesenska čez plan je zavela, list je za listom odpadal na tla; sredi gredice se rožica bela milo v jesensko tišino smehlja.
»Komaj sem dobro začela cveteti,« dihnila rahlo v megleni je zrak, »v prvi lepoti že moram umreti, solnčni mladosti se bliža oblak« ..,
O ne zdihuj in ne boj se, cvetica, smrtni dih nima do tebe moči, prišla bo rajskih vrtov vrtnarica, ki te v nadzemeljski vrt presadi.
Prišla je s solnčnim sijajem obdana lilijskočista nebeška gospa k tebi, ki bila za raj si izbrana, ne za trpljenje v dolini solza.
»Pridi, da vrt boš nebeški krasila, vedno cveteča kot rožna pomlad, pridi!« — Kraljica je rož govorila, »gori ne stere jesenski te hlad.«
Bliskovo šine v jesenske nižine z rajske livade poslanec krilat, ter te prenese iz solzne doline k Njej, ki Kraljica nebeških je trat.
V raj si med lilije zdaj presajena, lilijski prestol Marijin krasiš, tvoje nakitje je zarja rumena, v žarkih tam večnega Solnca bliščiš.
Glej nas cvetica z nebeškega vrta, staršem otiraj pekoče solze, prosi tolažbe za srca potrta, upanja rosi v nemirno srce!
Limbarski.
Slovenska misijonarka poroča o svojih črncih.
Danes sem namenjena Vam pripovedovati, kako naši zamorski pogani svoje mrliče pokopavajo.
Vsakega mrliča še skoraj čisto gor-kega pokopljejo; ne pustijo ga ležati dolgo. Pri malo boljših ljudeh ga še zavijejo v kakšno capo, pri ubogih ga pa vržejo brez vsake obleke v jamo. Sključijo roke in noge čez kolena in ga zavežejo čez ledovje s trakom, ki ga naredijo iz bananove skorje, potem polijejo mrliča z vodo med nekim mrmranjem po svoji šegi. Pokopan je vsak pod bananovo drevo blizo njihovih
Rombo, 18. junija 1914.
koč. Kadar mrlič strohni, tedaj izkopljejo njegovo glavo; imajo neko posebno veliko in debelo drevo, ki ima polno votlin; tja zanesejo glave svojih ranjcih, nekateri jih poskrijejo v votline, drugi pa jih navežejo na drevo. Prav težko je priti do tistega drevesa; enkrat sem bila tamkaj, ali ne želim več tja; saj tam bi človek od strahu skoro umrl. A ti ubogi nevedni pogani pridejo k tistemu drevesu obiskat svoje ranjce, jim prinesejo jedila in pijače in jih postavijo blizo drevesa. Pravijo, da ponoči pridejo njihovi rajnki in se nasitijo. Ti ubogi poga-
ni nimajo toliko uma, ko dobro vedo, da je vse polno divjih zveri blizo, in da jedila vse one požro. A tega naši pogani ne verujejo; pravijo, da tistih jedil, ki jih za svoje rajnke tamkaj nastavijo, si zverine ne upajo dotakniti, in trdijo, da se njihovi rajnki ponoči pogostijo.
Bila sem navzoča pri smrti nekega 10-letnega fantka, ki je bil že nekaj časa krščen. N;egova mati je prav divja poganka, prišla je ravno, ko je deček umiral; bilo je zvečer ob deveti uri. Je pa pri naših poganih šega, ako kdo ponoči umrje, tedaj gredo ven po vsi okolici in vpijejo ter kličejo sorodnike in znance. To traja včasih, da je cela noč nemirna. Tako je tudi ta poganska mati vpila brez konca tako dolgo, da je okoli polnoči prav veliko poganov prišlo k misijonu in so nam ukradli krščenega otroka ter ga pokopali po svoji poganski šegi, tako kakor je zgoraj povedano. Tako nismo mogli tega majhnega kristjana na blagoslovljeno pokopališče pokopati, ker prepir s temi pogani bi bil nevaren. Ker je bil pa deček v bolezni krščen in je z veliko potrpežljivostjo prenašal svoje bolečine, je sedaj gotovo naš priprošnjik v nebesih.
Bolnih poganov je zmeraj veliko pri nas sestrah. Največ jih je, ki imajo rane na nogah; nekateri že več let niso mogli hoditi, ker so že imeli eno ali obe nogi skoraj čisto segniti. Naši pogani imajo čarovnike za svoje zdravnike; tistim znosijo včasih vse svoje premoženje, pa ne ozdravijo, nazadnje si pa pridejo k nam na misi-jon zdravja iskat. Tukaj dobijo oboje zdravilo, dušno in telesno. Sedaj sem osem let tukaj v misijonu, a ne morem se spomniti, da bi kdaj eden naših poganskih bolnikov brez zgoraj omenjenih zdravil od misijona odšel. Pred kratkim se je dal en odrasel fant krstiti, ki je imel nogo že na pol na-
gnilo; prinesli so ga k nam, prosečega, da hoče pri nas ostati, da bi silno rad ozdravel. Vzeli smo ga pod streho in v par mesecih je bila njegova noga popolnoma za-celjena. Fant je bil poln veselja; rekel je: »Sedaj vidim, da ;e Bog kristjanov dober; boljši je, kakor naš simba (t. j. satan), ki ga mi pogani častimo in mu darove prinašamo, da bi nam pomagal zoper vse hudo, pa nismo uslišani. Kako sem bil neumen,« je rekel, »vse svoje koze sem dal bwana mganga (po njihovem jeziku: gospodu zdravniku; pogani še dajo svojemu zdravniku prav lepo ime, ker ga kličejo za bwa-na mganga), da bi mu simba zdravila dal za mojo nogo, a ozdravel nisem.« Dejal je: »Sedaj pa hočem kristjan postati, ker se želim Bogu kristjanov zahvaljevati za ozdravljenje svoje noge.« Videl je tudi več-večkrat našo veliko trumo ubogih otrok, kako da ti majhni njegovi črni bratci že znajo s sklenjenimi proti nebu povzdignje-nimi ročicami moliti. Videla sem večkrat, kako jih je opazoval. Rekel je enkrat: »Sestra, jaz hočem tudi moliti za naše dobrotnike v Evropi, ki vam denar pošiljajo, da morete tako dobra zdravila kupiti za nas zainorčke.« Seveda, slišal je pri nas, da nam beli kristjani denar pošiljajo za zdravila in za živež. Naučil se je hitro nekaj moliti; sedaj je krščen in tudi ozdravljen ter pride vsako nedeljo in praznik pridno v cerkev, akoravno je daleč od misijona doma. Upam, da moli za naše dobrotnike v Evropi, kakor je poprej obljubil.
Prisrčna hvala za »Bogoljub«; akoravno je daleč semkaj v Afriko, vendar pride redno vsak mesec.
Pozdravim Vas v presvetem Srcu Jezusovem in Marijinem Vam hvaležno vdana sestra M. Lucina, misijonska sestra dragocene krvi.
Gema Galgani.
Sedmo poglavje. Gema spozna svojega novega dušnega vodnika. (1900—1903.)
£5og je imel z Gemo posebne namene in v dosego teh ji je sam povsod pripravljal pot. V svoji neskončni dobroti je hotel, da jo na njeni splošni poti k popolnosti spremlja venec izvanrednih dogodkov, v
njegovo večjo čast in slavo. V ta namen jo je pripeljal v Gianninijevo družino, kjer so se v štirih letih, ki jih je prebila tam, pokazali na njej vsi čudoviti pojavi, o katerih smo že ali pa bomo še govorili. Tam
je živela kakor da je ni bilo v hiši. Nikdar ni bilo čuti njenega glasu ali njenega smeha, čeprav je bila po značaju zelo živa. Če je vstopil kak tujec v hišo, se je koj umaknila, da bi ne bila domačim v nadlego in da si ohrani notranjo zbranost in združenje z Bogom. Pa tudi sicer ni imel dostopa v to družino duh posvetnosti; nič nepotrebnih obiskov, zabav ali šuma; vsi v hiši so bili globoko verni. Njena druga mati, teta Cilka, je bila sama zelo visoko na Gospodovih potih ter je globoko videla v Gemino notranjost in ji tako lahko veliko pomagala. S svojo osebnostjo pa jo je tudi lahko zakrivala pred radovednostjo
Dr, Adam Heiter,
novi škof krški.
sveta, katere tako nikjer ne manjka, še najmanj, kjer gre za izvanrednosti. Tako je ostala Gema pri Gianninijevih povsem neopažena, in za njene izvanredne darove so vedeli le njeni spovedniki in dušni vodniki.
Teh je imela doslej več. Prvi in glavni je bil vedno, do njene smrti, monsignor Volpi. Po čudežnem ozdravljenju pa ji je Bog dal spoznati tudi več očetov pasijoni-stov, izmed katerih je že od tedaj vedela, da nekoč dobi stalnega dušnega vodnika. Tak vodnik je zelo velikega pomena v du-
hovnem življenju, dušam pa, ki resno žele napredovati v popolnosti, naravnost potreben, Zelo pogubna zmota je misliti, da se lahko sami vodimo; človek naj si je še tako razumen in učen, je redno slep glede svoje notranjosti. Prvo, kar Bog zahteva od sebi zvestih duš, je odpoved svojemu lastnemu mišljenju, svojim lastnim sodbam in načrtom ter ponižanje in podložnost dušnemu vodniku.
Gema je že precej časa čakala nanj. Še nikdar ga ni videla, še nikdar od nikogar čula o njem, a vendar ga je poznala, poznala celo po starosti, značaju in — zunanjosti ... On je bival v Rimu. Ko je Gema po notranjem razsvitljenju z gotovostjo zvedela, da bo on njen novi dušni vodnik, mu je z vso zaupljivostjo, ki jo je že delj časa čutila v svoji notranjosti do njega, pisala 21. januarja 1900 pismo, kjer mu prostodušno razlaga, kako ji ga je Jezus v zamaknjenju pokazal; nato mu razodene na kratko stanje svoje duše v zadnjih dveh letih, svoje bolezni in čudovito ozdravljenje ter svoj redovni poklic; govori tudi o pasijonistovskem redu ter mu z vsemi podrobnostmi opisuje bodočo ustanovitev ženskega samostana te družbe v Luki: kar se bo do pičice uresničilo, kot bomo še videli. V listu, ki obsega deset strani, pravi med drugim: »Moram Vam pisati o tako čudnih stvareh, da se boste Vi sami čudili. Povem Vam kar naravnost, moja glava je nekoliko prismojena, ker si domišlja, da vidi in čuti nemogoče stvari. Pravim: nemogoče, ker Jezus še ni nikdar govoril in se nikdar razodel dušam, ki bi bile tako hudobne, kot je moja.«
Kmalu potem mu je pisala drugih šest strani: »Sinoči, ko sem molila pred Jezusom v presv, R. T,, me je nekdo poklical; meni se zdi, da je bil Jezus, (Predno nadaljujem, oče, Vas prosim, da nič ne vrja-mete: kar pišem, pišem samo iz pokorščine; sicer bi o vsem tem ne omenila niti besedice,) On mi je dejal: Hči moja, le piši patru (namreč o, Stanislavu), da želi tvoj spovednik stopiti v zvezo ž njim. Naj le stopi, to je tudi moja želja,«
In res je bilo tako. Njen spovednik msgr. Volpi je bil v dnu svojega srca začutil isti glas; v svoji ponižnosti je mislil v že pretežavni zadevi Geminega notranjega vodstva na pomočnika, ki ga pa še ni poznal. Čutil je vso težo odgovornosti, posebno še radi obilice drugih stanovskih dolžnosti. Zato je pošiljal Gemo še k drugim spovednikom, da bi jo mogli tudi drugi presoditi, predvsem še izvanredne pojave,
ki so postajali vedno številnejši in pogostejši na njej.
Prišedši v Rim je želel govoriti z o. Stanislavom od sv. Germana, pasijoni-stom, a se nista dobila; zato sta si začela dopisovati. 0. Stanislav je bil tedaj načeloma neveren Tomaž za take pojave, posebno še pri ženskah, zato je nasvetoval, naj si monsignor ne dela preglavice radi njih, marveč naj vodi Gemo po navadnih potih krščanskih čednosti. Pozneje mu je celo nasvetoval, naj bi poskusil cerkvene zarotitve nad Gemo, To je škofa še bolj zbegalo, da je dal poklicati o. Stanislava na oseben pomenek v Luko,
»Šel sem tja početkom septembra 1900 in se ustavil pri Gianninijevih — tako piše o. Stanislav v Geminem življenjepisu. »Komaj me ugleda, me takoj spozna, mi pride naproti in hvali zato Boga v svojem srcu. Priznati moram, da ko sem stal pred njo, 80 se porajali v moji duši tako mogočni občutki čislanja in spoštovanja do nje, kakor da sem bil pred kakim nebeškim bitjem.
»Bil je ravno četrtek. Sredi večerje se je Gema, ki je menda čutila bližajoče se zamaknenje, umaknila neopazno v svojo sobico. Kmalu nato me pride klicat teta Cecilija. Šel sem ž njo in našel Gemo v popolnem zamaknenju. Šlo je za nekega grešnika; bil sem tako priča boja, ki ga je Gema vojevala z božjo Pravico, da bi
mu izprosila spreobrnenje, Priznati moram, da še nisem nikdar v življenju prisostvoval bolj ganljivemu prizoru. Gema je sedela na postelji, z očmi, obrazom in vso postavo obrnjena proti neki točki sobe, kjer se ji je prikazal božji Zveličar. Ni kazala nič razburjenosti, pač pa ganutje in odločnost, kakor nekdo, ki se bojuje in hoče na vsak način zmagati. Pričela je govoriti: »Ker si prišel, moj Jezus, te prosim znova za svojega grešnika. On je tvoj sin in moj brat: reši ga, o Jezus«; in ga je imenovala. Bil je neki tujec, katerega je spoznala v Luki in ki ga je, gnana po notranjem navdihnenju, že ponovno posvarila ustmeno in pismeno, da uredi zadeve svoie vesti in se ne zadovolji samo z imenom dobrega kristjana, ki ga je užival v javnosti. Jezus se je zdaj kazal, da hoče postopati ž njim kot pravičen sodnik ter se je ustavljal prošnjam svoje služabnice. A nje to ni spravilo iz ravnotežja, ter je nadaljevala: »Zakaj me pa danes več ne poslušaš, o Jezus? Za eno samo dušo si toliko storil, pa potem ravno te ne maraš rešiti? Reši jo, Jezus, reši jo ... Bodi dober, moj Jezus, ne reci, da jo hočeš zapustiti ... V tvojih ustih, ki si Usmiljenje samo, beseda »zapuščenje« tako slabo zveni; ti je ne smeš reči. Ko nisi meril krvi, ki si jo prelil za grešnike, pa hočeš zdaj meriti število naših grehov? ...«
(Dalje.)
Po svetu.
Sv, oče Benedikt XV. se neumorno trudi, da bi vlil vsaj nekoliko kapljic tolažbe med one, ki najbolj občutijo težke udarce sedanje vojne. Duhovnikom polaga na srce, naj z vso vestnostjo izvršujejo drušnopastirsko službo na bojiščih, naj se zavzemajo za ranjence in ujetnike itd. Ker bi bil predlog za konec vojne neuspešen, je papež brzojavno posredoval pri vseh vojskujočih se državah, naj bi se izmenjali vsaj oni ujetniki, ki so za boj nesposobni. Uspeh tega človekoljubnega prizadevanja je zagotovljen. Spodbuda sv. očeta je bila sprejeta soglasno od vseh vojskujočih se vladarjev in držav. Ta neizrekljiva dobrota je prvo delo Benedikta XV. v novem letu.
Papež za avstrijske sirote. Sv. oče Benedikt XV. je podaril za avstrijske in ogrske sirote 100.000 lir.
Škofje v Avstriji, kakor tudi v Nemčiji so
za novo leto izdali skupni pastirski list. Avstrijski škofje priporočajo vernikom, naj v vseh bridkostih in težavah, ki jih povzroča krvava vojna, iščejo tolažbe in pomoči pri presv. Srcu Jezusovem. Jezus, najsvetejši, najnedolžnejši, je nosil križ, ki je na njem pretrpel najgroz-nejšo smrt — ne zase, ampak za nas. Mi pa hudo poskušnjo, ki nas je zadela, sami več ali manj zaslužimo. Nosimo jo v duhu pokore! Posvetitev božjemu Srcu Jezusovemu pa nam bo olajšala težko breme. — Škofje v Nemčiji poudarjajo, da je vojska kakor vihar prodrla
v meglo nevere in dvomov. Nemško ljudstvo je zopet spregledalo, vera je zopet dobila svojo pravico. Sledeč glasilu svoje vesti, klicu svojih pastirjev in nagibu milosti, se je vrnilo ljudstvo zopet v cerkev in tam našlo svojega Zveličarja. Vojaki so pred odhodom na bojišče vnovič sklenili v sv. obhajilu zvezo z njim. Sedanji čas nudi vsem dovolj prilike za pokoro in spravo. Vojska je kazensko sodišče za vse, ki so prizadeti od nje. »Gorje narodu, ki ga niti vojskini čas ne zmodri in ne pripravi do pokore!«
Vojska in predpustni čas. Pruska vlada je z ozirom na resne čase prepovedala vse javne veselice, maškerade in druge take pustne norosti. Enako je storilo tudi mestno načel-stvo na Dunaju. Še celo tržaški list »Edinost« je tistim, ki mislijo, da tudi v strašnem, vojnem času ne morejo izhajati brez plesa, zapisal ta-le nauk: »Sicer pa povemo kar naravnost, da prav dosti človeškega ni v tistih, ki pre-plesavajo teden za tednom cele popoldneve in večere, ko njihovi očetje, bratje in znanci, ko tisoči našega naroda umirajo po raznih bojiščih.«
Vojni ujetniki. Avstrijski duhovniki, vojaški zdravniki in vsi, ki so nastavljeni pri saniteti, se smejo vsled dovoljenja ruske vlade vrniti v domovino. Izvzeti so samo tisti, ki so za oskrbo in za dušno pastirstvo med svojimi rojaki neobhodno potrebni. Dne 14. decembra je odpotovalo 10 zdravnikov in duhovnikov.
Nedolžni trpe. Posledice vojske občutijo močno tudi razni redovi, osobito francoski na vzhodu. Tako n. pr. so turške oblasti zatvorile sloveče vseučilišče v Beyrutu, ki so jc vodili francoski jezuitje in ki je imelo v orientu velik vpliv. Izgnani so tudi lazaristi in krščanski šolski bratje, francoske sestre sv. Vincencija, sestre od Svete Družine in asumpcijonisti.
Prostovoljci, na noge! Pri neki vojni diviziji se je bila pojavila kolera. Napravili so posebno barako za bolnike. Takoj nato se čuje povelje: »Prostovoljci za strežbo bolnikom — na noge!« V začudenje zdravnikov se je prijavil ves sanitetni oddelek. Izbrali so osem mož, ki so se šteli počaščene s to nevarno službo. Pred vsemi pa sta se odlikovala dva podčastnika, ki sta bila poprej pri usmiljenih bratih štajerske province.
Ogenj in voda. Ruski car je daroval svojim vojakom na tisoče svetinjic in škapulirjev; francoski vojni minister je pa naravnost prepovedal, da bi se vojakom v bolnišnicah razdeljevale kake nabožne stvari. — Ta dva zaveznika se pač malo vjemata.
Novi predsednik v Švici. Nedavno je bil 'zvoljen za zvezinega prezidenta v Švici J. M o 11 a, pobožen in vzoren katoličan. Listi
ga vsestransko hvalijo kot zglednega soproga, kot idealnega očeta enajsterih otrok. Je pa tudi državnik, ki ga diči ne le govorniška zmožnost in bistroumnost, marveč tudi izredna skromnost in ponižnost, ki je v Švici prišla že v pregovor. Od vseh strani se čuje klic, naj bi ta odlični državnik skupno s papežem Benediktom XV. započel odločno prizadevanje za mir med vojskujočimi državami.
Bpvarska ima osem bogoslovnih semenišč; od 916 bogoslovcev jih je 468 v vojski. Gojenci prvih letnikov pridejo letos na vrsto.
Iz pisma vojnega kurata. ».,. Zadnji mesci so tako vplivali name, da so se mi lasje obelili. Vsi moji napori in vse prizadevanje moje je pa zelo majhno, če pogledam naše vrle vojake v strelskih jarkih; zdi se mi, da sem malo junaka, če zrem iz bližine te junaške mladeniče in može. Temu naporu in naši molitvi mora slednjič ljubi Bog podeliti zmago na celi črti. Delo vojaškega duhovnika pri četah na bojišču je morda najlepše na svetu in navdaja človeka z največjim zadostilom; tu tešiš solze, lajšaš bolečine, zatiskuješ mučencem oči. Seveda mi je bilo velikokrat tako hudo, da bi najraje zaječal, ko sem imel v naročju umirajoče nekdanje gojence, ki me niso pustili oditi. Videč njih vero, sem si mislil: »Hvala Bogu; tudi ta je rešen za večnost; moje delo ni bilo zastonj.«
Po domovini.
Pomenljiv, zgodovinski dan je bil praznik Razglašenja Gospodovega. Po navodilu avstrijskih škofov so se vsi avstrijski narodi posvetili presv. Srcu Jezusovemu, da bi si izprosili milost in pomoč v težkih časih sedanje vojske. Kranjska dežela je to posvečenje smatrala kot najvažnejši čin krščanske zavesti in kot manifestacijo globokega verskega prepričanja in trdnega zaupanja v milostipolno in dobrotljivo Srce božjega Zveličarja. Zato je deželni glavar dr. Šusteršič v ljubljanski stolnici in vpričo vsega uradništva, deželnega odbora in vpričo odličnega občinstva na slovesen način posvetil kranjsko deželo božjemu Srcu Jezusovemu. Kar je storil deželni glavar v imenu ljudstva, kar smo sami storili, to naj ne bo samo delo hipnega razpoloženja, ne samo nekaj zunanjega, marveč to posvečenje naj nas vodi vbodoče v vseh okoliščinah našega življenja k božjemu Srcu v tabernaklju. S tem posvečenjem smo obljubili Jezusu: a) vedno zvestobo v veri in ljubezni; smo sklenili: b) da hočemo vbodoče delati, moliti in trpeti po namenu in z namenom, ki je z njim molil, delal in trpel Jezus sam;
smo sklenili: c) da se hočemo s tem Srcem večkrat združevati v zakramentu sv. R e š n j e g a Telesa... Naj se tako zgodi!
P o s v e t i 1 n a molitev, ki jo je pre-čital deželni glavar, se glasi:
»Presveto Srce, ki si ljubezen in usmiljenje, dovoli v Svoji neskončni dobrotljivosti, da se Ti ponižno približa zastopstvo Kranjske vojvodine.
Božji Zveličar človeškega rodu, v globoki ponižnosti Te molimo in hočemo biti s Tabo trdno sklenjeni vse čase z vdano ljubeznijo.
Očitno izpoznamo vero svojih očetov, vero v včlovečenega Sina Božjega, ki je prelil Svojo srčno kri za naše odrešenje.
Zvesti tej sveti veri naših očetov, ki jih je v najtežjih bojih rešila pogube, hočemo vztrajati v borbi proti vsemu hudemu, da se Tvoje kraljestvo razširi in utrdi med nami.
V	hudi preskušnji strašne vojske, ki je po Božji previdnosti prišla nad državo, dopri-našajo sinovi naše dežele najtežje žrtve za blagor skupne domovine, zvesti Bogu in cesarju, ki nam vlada po Božji milosti.
Tvoje usmiljeno Srce, o dobrotljivi Jezus, naj sprejme vse trpljenje, vse solze in žrtve Tebi vdanega ljudstva kot dar pokore in zadoščenja za premnoge žalitve.
V	tem težkem času posvetimo Tvojemu Srcu našo deželo in naše ljudstvo,
Tebi, o Jezus, ki si Kralj kraljev in Gospod gospodovalcev, izročamo sebe in svojo domovino.
Ti vkleni Kranjsko deželo v Svoje ljubezni polno Srce, Ti jo vodi v miru in v vojski po poti večne previdnosti do prave sreče vseh njenih prebivalcev. Ti, o Jezus, večni Kralj nebes in zemlje, Knez miru, Oče bodočega veka, vladaj s Svojo milostjo vse čase v naši domovini. Amen.«
Za krškega (koroškega) knezoškola je imenovan dr. Adam Hefter, profesor na dež, realni gimnaziji v Medlingu pri Dunaju, Novoimenovani je rodom Bavarec in star šele 43 let. Po končanih gimnazijskih študijah je slučajno prišel v celovško bogo-slovnico ter bil dne 22. julija 1894 po knezo-škofu dr. Jožefu Kahnu v Celovcu v mašnika posvečen. Nato je deloval tri leta v dušnem pastirstvu, nakar ga je leta 1897. poslal dobri nadpastir na vseučilišče v Inomost, kjer je prebil osem tečajev ter bil marca 1901 pro-moviran doktorjem filozofije, leta 1902. pa se mu je podelil profesorski naslov. Profesuro je izvrševal od 1. 1900. do 1903. v šentpavelski gimnaziji oo. benediktincev v Labudski dolini, zatem eno leto v Riedu (Zgor. Avstrijsko), od leta 1904. do poletja 1914. na dež. realni
in višji gimnaziji v Klosterneuburgu pri Dunaju in od pretečene jeseni v Modlingu. Nemški krščanski listi ga srčno pozdravljajo ter poudarjajo njegovo pravicoljubnost, gorečnost za katoliška društva ter razumevanje in ljubezen do vseh slojev. — Koroški poročevalec.
Duhovske zadeve v ljubljanski škofiji. Podeljene so župnije: Begunje pri Cerknici ondotnemu administratorju č. g. Mateju Ježek; Kočevska Planina ondotnemu upravitelju č. g. Ivanu Jakliču; Ambrus administratorju č, g. Ivanu Žavbi. — Umeščen je bil č. g, Fr. Šmit na župnijo Podlipa. — Umrl je dne 9. januarja v Kranju č. g. Ant. Petelin, župnik v pokoju. R. i. p.!
f Janez Trobec,
Goriško. Za dekana v Tolminu je imenovan č. gosp. Ivan Roječ, župnik v Mirnu pri Gorici, deželni poslanec. Prečastiti gospod se odlikuje po svoji vsestranski delavnosti v cerkvi in izven cerkve. On se je posebno in v prvi vrsti potegoval, da so prišli na Grad pri Mirnu čč. gg. lazaristi in se tam nastanili. Odvrnil je od svoje duhovnije nevarnost, da bi se vselil med obilne čevljarja socijalni demokratizem, s tem, da je sam ustanovil »čevljarsko zadrugo«, ki sedaj dobro uspeva. Lepo se razvija tudi sicer duhovno življenje v župniji.
Koroško, (Slovenski.del.) V ponedeljek, dne 28. decembra 1914 ob 4. uri popoldne, je po dolgi, mučni bolezni, večkrat
previden s sv. zakramenti za umirajoče, umrl v Spodnjem Dravbergu, tamošnji infulirani prošt in dekan Florijan Isop. Rajni prošt je bil rojen dne 3. majnika 1844 v Št. Ilju ob Dravi in je bil dne 24. julija 1870 posvečen v duhovnika. Nastavljen je bil nato za kaplana v Spodnjem Dravbergu, kjer je ostal do meseca avgusta 1. 1875., ko je bil imenovan za provizorja v Šmarjeti v Rožu; do 1. 1899. je bil župnik v Glinjah, odkoder je bil imenovan za prosta in dekana v Spodnjem Dravbergu. Leta 1908. je bil imenovan za kn.-šk. konzi-storialnega svetnika. Leta 1910. ga je spodnje-dravberška občina imenovala za častnega člana. Rajni je dosegel starost 70 let in je še v svoji starosti ohranil svoj veseli značaj in kot pristen Rožan veselje do petja. Pogreb se je vršil v sredo, dne 30. decembra popoldne ob 2. uri. Pokopal ga je, obdan od 34 žalujočih duhovnih sobratov iz Koroške in Štajerske, premil. g. prošt Gregor Einspieler iz Tinj. N. p. v m.! — Provizor župnije Spod. Dravberg je postal tamošnji kaplan Ivan Hornbek, dekanijske posle pa začasno oskrbuje iz Črneč g. Jožef Rozman. — Na Kostanjah je postal župnik tamošnji provizor g. Franc Umnik. — Za župn. upravitelja v Grebinju je nastavljen kapucin o. Kalist Vavpotič iz celovškega samostana. — Poreče oskrbuje g. Franc Mikula, prej začasni provizor v Grebinju. — Župnija Vetrinj se sooskrbuje iz Hodiš, ker je župnik g. Janez Šnedic prevzel v oskrbo župnijo Gol-šovo pri Žihpoljah.
Na severnem bojišču je padel Ivan P 1 e v n i k, doma pri Dev. Mariji v Polju. Bil je enoletni prostovoljec (poprej gojenec v šentvidskem zavodu), nato se je odločil, da pojde v semenišče. Vojska mu je prekrižala načrte. Bil je tih, marljiv mladenič. Blag mu spomin! — Bogoslovec Jurko Stanislav iz Maribora je bil tudi vpoklican med vojake. Radi hrabrosti in spretnosti je bil že trikrat povišan v službi ter je tudi prejel srebrno hrabrostno kolajno.
Za padle slovenske vojake — ne pozabite moliti vsak dan! Otroci v šoli naj se pred in po pouku spominjajo v molitvi, ki jo naj navržejo, naših živih in mrtvih vojakov.
Ranjencem po ljubljanskih bolnišnicah so dobra srca priredila ganljive božičnice večinoma na sv. večer. Predvsem so se odlikovale
gojenke uršulinskih šol, ki so okrasile za ranjence, nastanjene v uršulinskem poslopju, kar 15 božičnih drevesc — za vsako bolniško sobo po eno, ter preskrbele, da so bili vsi ranjenci bogato obdarovani.
Za vselej zaspal. Na starega leta dan popoldne je v Gorici nenadoma umrl stolni kanonik msgr. Iv. Trevisan. Zjutraj istega dne je še maševal; po kosilu je zadremal — in se ni več prebudil.
Pri Mariji Pomagaj na Brezjah je bilo opravljenih v preteklem letu 3792 sv. maš. Sv. obhajil se je podelilo 46.750.
Blagoslovljenje mladine. Voditelji »Dejanja sv. Detinstva« imajo pravico, da izviše v času od Božiča do Svečnice — najbolje na god Nedolžnih otrok — slovesni blagoslov nad otroci po obredu, kakor ga navaja »Voditelj Dejanja sv. Detinstva«, str. 38. Ta blagoslov se navadno podeli po sv. maši, ki se opravi za žive člane Dej. sv. Det, tam, kjer obstoji vsaj en pododdelek. V Ljubljani so imeli deležniki in deležnice sv, Detinstva v uršulinski cerkvi sv, mašo s petjem dne 28, decembra, popoldne pa Detinstveno božičnico z misijonskim nagovorom. Pri tej priliki je voditelj na slovesen način blagoslovil mladino. Lepo božično petje in sviranje na orglah, bajno z električnimi lučicami razsvetljeni veliki oltar ter umno prirejene jaslice privabijo k tej slovesnosti vsako leto obilno pobožne mladine in vernega občinstva.
Osrednje vodstvo »Dejanja sv. Detinstva« prosi vljudno, da bi blagovolili vsi čč. gg, voditelji pošiljati zneske ne na upravništvo »Bogoljuba«, ampak naravnost vodstvu, najbolje po položnici, ki je bila knjižicam priložena. Upravništvo »Bogoljuba« namreč ne izroča vsake pošiljatve sproti, zato se je zgodilo, da letos nekateri zneski niso bili izkazani v »Vestniku«, ker jih vodstvo »Detinstva« še ni bilo prejelo do pravega časa, dasi so jih bili poverjeniki že odposlali svojemu namenu. Imena dotičnih župnij so pač zabeležena v »Vestniku«, to pa radi tega, ker nekateri poverjeniki pozno dopošiljajo nabrane darove in je še zadnji trenutek moč številke vriniti v za tisk pripravljene tabele. Žal, da je v poslednjem »Vestniku« ostalo precej praznot.
f Anton Mivšek. Dne 25. oktobra 1914 je padel na severnem bojišču desetnik Anton Mivšek iz Pešate, župnija Št. Jakob ob Savi. Rojen je bil 4. junija 1893. Dasi še primeroma mlad, je bil duša društvenega življenja med mladeniči kot društveni tajnik, in skozi dve leti kot načelnik »Orla«. Imel je izredno lepe zmožnosti. Bil je izvrsten cerkven pevec in igralec na društvenem odru. Leta 1912. je od-
šel prostovoljno k vojakom in je odslužil že dve leti. Vesel je odhajal na bojno polje ter je tolažil domače: »Ne žalujte, saj grem v boj za domovino!« Počivaj v miru mladenič-junak!
Društvo sv, Marte za služkinje v Ljubljani ima v nedeljo, 30, januarja, ob 5. popoldne občni zbor.
Visoko nad Kranjem. Naj tudi ob času svetovne vojske ne izostane nekoliko poročila o naši podružni cerkvi sv. Vida. Imeli smo v letu 1914. 129 sv. maš, in sicer iz Šenčurja 107, iz Preddvora 16, iz Predoselj 2. Iz naše vasi je bilo poklicanih 30 mož in mladeničev v vojsko. Vsak večer po Ave Mariji molimo pri oltarju Žalostne Matere božje za zmago, mir in srečno vrnitev naših dragih. Ne pozabimo pa tudi vojakov, v boju padlih. Tužno so peli zvonovi rojaku, padlemu za domovino 25. oktobra na severnem bojišču, Alojziju Studen. Zadet je bil v glavo v Volčji dolini ter je tudi ondi pokopan. Bil je dober in blag mladenič. Pokoj njegovi duši!
Društvo »Rdečega križa« za Kranjsko v Ljubljani ima v zalogi različne umetniško dovršene razglednice s primernimi slovenskimi napisi. — Opozarjamo slavno občinstvo, naj se istih poslužuje. Prodajajo se komad po 10 vinarjev v pisarni »Rdečega križa« v II. drž. gimnaziji, Strossmajerjeva ulica št. 1, I. nadst. — Če se vzame večja množina, se dobi komad po 8 vinarjev.
Marijine družbe.
Tinje na Koroškem. Veselite se z nami vsi dobri ljudje, slišati vam je od koroške strani bolj redko, pa veselo novico. Marijino drevo, drevo življenja je tudi v naši zemlji, v naši fari pognalo korenine. Imamo jo zdaj, Marijino družbo za dekleta! 8. decembra je Brezmadežna presadila 20 izbranih v svoj vrt, da jih ondi z lastno roko vzgoji za človekov najvišji namen. Pa veste 11, na kateri način da smo pri nas, kjer je pred nekaj leti, rekel bi, dušno življenje bilo čisto omrznjeno, prišli do te sreče? Na kratko povedano: življenje po treznosti, abstinenca, ki nasprotuje uživanju, posebno pa še sveta evharistija, to in nič drugega nam je bilo podlaga pri tem našem delu. Da zares, prej smo imeli »abstinenčni krožek«, prej smo imeli »evharistično zvezo« kot pa Marijino družbo samo. Abstinečni krožek (zdaj odsek) je bil sad pridig in govorov, ki so jih imeli g. urednik leta 1911. na kvatrno nedeljo v Škocijanu v Podjuni. (Kaj res?! Bi ne bil mislil! Me prav veseli! Ur.) — Zveza pogostega prejemanja sv. zakramentov pa je bil v prvi vrsti vesel odziv na povabilo ljubega nam Pija X. v njih evharističnem odloku, v
drugi vrsti pa velika zasluga č. g. Lovro Božiča, bivšega kaplana v Tinjah. Pod vplivom tega Marijinega sina se je pri nas ustanovila Marijina družba. Glavno je povedano, več poročamo v prihodnje!
V Melvičah v Ziljski dolini smo imeli k božiču ponovljenje sv. misijona, kateri se je pred par leti vršil in kateremu se imamo posebno zahvaliti, da imamo sedaj pri nas dekliško Marijino družbo. Obžalovati pa moramo, da mladeniške družbe še nimamo, a upamo, da jo v kratkem ustanovimo, ker sešli smo se pred kratkim v ta namen in sklenili, da jo ustanovimo, K temu nam je pa treba mnogo poguma in neustrašenosti. Zatorej, fantje, na noge!! Pogum velja! Zmaga bo naša! (Le zares pogum, mladeniči melviški! To bo, kolikor nam znano, prva mladeniška Marijina družba na Koroškem. In to bo velika čast za vas ter zasluženje. Pokazali boste pot svojim tovarišem, slovenskim mladeničem na Koroškem, katero naj nastopijo! Ur.)
Bcštanj. Izmed bojevnikov naše mladeniške Marijine družbe je bil eden, Anton Lisec, odlikovan s srebrno svetinjo, kar je našim fantom v poseben ponos. Bil je do 11. novembra vedno v boju. Bolezen ga je primorala vrste zapustiti, a sedaj je že zopet pripravljen, da se vrne. Pripovedujoč o svojih dogodkih, konča vedno: »Samo Marija me je varovala pred kroglami.« — Pripovedoval je, kako so mu slednjič noge obnemogle in malo je manjkalo, da ni obležal; le ker mu je častnik rekel: »Ako ostaaeš, jutri ne boš več živ, ker pridejo Rusi,« je zbral zadnje sile, da je prišel do zavetišča. »Pa bi bil obležal,« mu seže eden v besedo, »Rusi bi te bili pobrali in odpeljali v ujetništvo, pa bi bil na gorkem.« On se pa odreže: »Ujeti se pa ne dam.« To so besede zvestega vojaka pa Marijinega častilca.
Iz Mavčič, Novega leta smo imeli do ponedeljka duhovne vaje kot ponavljanje sv. misijona pred tremi leti. Vodila sta jih gg. Žužek in Ramšak iz Jezusove družbe. Udele-žitev je bila splošna in goreča. Obhajanih je bilo nad 1500 v teh dneh, kar je za našo malo župnijo gotovo veliko. — Marijina dekliška družba je precej živahna. Shode smo imeli vsak mesec, istotako v mladeniški družbi, ki pa kaže manj živahnosti. Bila je že na robu propada, a zadnji čas se je nekaj opomogla. Šteje 17 članov, dekliška 90. — Dva odseka dekliške M. D. sta pridno delala — nabirala člane in pobirala doneske za družbo sv. Cirila in Metoda ter za patronat sv. Vincencija. — Župna cerkev je kupila staro šolo, ki bo kot župni dom prav dobro služila. Seveda bo sčasom treba mnogo popravil, ali vsaj to smo že doslej dosegli, da bomo v svojem, kar ni
mala reč. — »Bogoljuba« bero vsi člani. »Zlate dobe« smo naročili deset i z t i s o v ter bomo skrbeli, da pride kolikor mogoče med ljudi. — (Tako je prav in hvalevredno; tudi drugod naj bi bilo tako! Ur.)
Marija na Žili ob Beljaku. Zadnji dan leta 1914. smo ob obilni udeležbi izročili materi črni zemlji zgledno Marijino hčerko Anko Čemernjak iz Blač. Bila je prva Marijina hčerka, ki je umrla od ustanovitve družbe
29.	maja 1910. Pogreba so se udeležile Marijine hčerke iz Žile, Loč, Štebna in Drave z družbeno zastavo. Ob odprtem grobu so se poslovile od Anke, ki so jo vse visoko cenile in ljubile zaradi njene pobožnosti in izredne dobrote srca,, z ganljivo žalostinko. Življenje rajnice je bilo zgledno in v dolgi bolezni je trpela vdano.
Leskovec v Halozah. Vojska je vzela mnogo čilih gospodov iz lavantinske škofije. Marsikje pogrešajo zadostno število dušnih pastirjev. Tudi Leskovčani to čutimo. Dne
30.	novembra 1914 so nas zapustili vlč. gosp. kaplan Franc Rampre ter odšli na težavnejšo štacijo v Sevnico. Ža vse njihove trude, zlasti v spovednici in šoli, jim kličemo iz srca: Bog plačaj! — V letu 1914. je bilo 16.735 svetih obhajil!
Z Blok, Tukajšnja »Dekliška Marijina drržba« šteje 187 članic. Med letom 1914. se je ustanovil »bolniški odsek«, ki je začel prav lepo delovati. Podpornega zaklada je zdaj 25 kron. Okrašenje oltarjev ima v svoji oskrbi »olepševalni odsek«, ki vestno in okusno izvršuje svojo službo. Družba je napravila izlet na Brezje 15. in 16. aprila. Na praznik svetega Alojzija je bilo sprejetih 25 dobrih in vnetih članic. Oktobra mesca je našo družbo zapustil njen voditelj g. Matej Ježek. Deloval je celih šest let med nami neumorno in z velikim uspehom. Družba je imela pred praznikom brezmadežnega spočetja D. M. tridnevnico. Dekleta so nabrale tudi večje število rjuh, jopic, srajc, obvez, rutic, svinčnikov, nekaj sadja in drugih reči za ranjence. Tudi napletlo se je nekaj parov nogavic, jopic, zapestnic, rokavic in kap, ki so se razdelile med vojake domačine. Med letom se je omislil nov prt za Marijin oltar za 40 K. V delu pa imamo zdaj dva plaščeka za ciborij. V ta namen so že nabrale 141 K 60 vin. Vsako nedeljo ima družba molitveno uro. Za petje skrbi pevski odsek. Tudi to je razveseljivo, da prihaja zdaj v našo župnijo okrog 150 »Bogoljubov«.
Dovje. Na praznik Brezmadežne smo imele slovesni shod in sprejem v Marijino družbo; sprejetih je bilo 5 deklet.
Tržič, Na slovesen način je letos zopet obhajala naša družba praznik Brezmadežne,
27 kandidatinj je zopet pristopilo pod zastavo Marijino. Na naše veliko veselje je prišel to slovesnost opravit preč. g. kanonik Ignacij Nadrah iz Ljubljane, ustanovitelj in velik dobrotnik naše Marijine družbe.
Marijina družba v Mirnu pri Gorici je obhajala 8. decembra svoj glavni praznik. Ob tej priliki se je blagoslovila društvena zastava, lepo, krasno delo, katero so izdelale čč. šolske sestre mariborske za 600 kron. Isti dan je bilo nanovo sprejetih 30 deklet, tako da šteje družba nad 80 deklet.
Iz črnič. 12. decembra so prišli k nam preč. gosp. dekan Alojzij Novak. Prav veselih src smo sprejeli svojega dušnega pastirja, ki smo ga prav težko pričakovali. — Naša Marijina družba šteje 61 članic. Ustanovljena je bila leta 1910. V teku teh let se je poročilo 6 članic, 2 sta umrli, 1 je šla v samostan, nekaj jih je šlo v svet in 3 so bile izključene. — »Bogoljubov« imamo naročenih 20 skupno, pa še nekaj posameznih.
Iz Sv. Petra v Savinjski dolini. Življenje v naši Marijini družbi je dokaj veselo. Evharisti-čni odsek skrbi za lepoto in snago hiše božje, v poletnem času tudi okoli nje. K sv. obhajilu jih pristopi vsak dan okoli 30. Vsako drugo nedeljo v mescu se moli molitvena ura v zadoščenje. — Pevski odsek skrbi za ljudsko petje, ki se je že dokaj udomačilo. Ljudje prav radi pojejo. K temu veliko pripomorejo otroci, ki se združijo z odraslimi v mogočen zbor. Od časa do časa se zberemo v društvenem domu, kjer se vadimo za cerkveno ljudsko petje. — Imamo tudi malo četico 9 popolnih abstinentov; trezne so seveda vse članice. — Pa še nekai. Vojsko imamo pri nas, pa ne takšno, kakor divja zdaj po vsej Evropi, ampak vojsko zoper ostudno žensko nošo. To vam je vroč boj! Mi, ki hočemo biti našemu dobremu voditelju pokorni, si hočemo izvoliti pot ponižnosti in pokorščine, katera se najbolj prilega otrokom Marijinim.
Svibno. Dne 12. decembra se je preselila k svoji nebeški Materi iz naše Marijine družbe že deseta njena hčerka, Albina Podlesnik, stara 23 let. Nadvse ginljiva je bila njena potrpežljivost in vdanost v božjo voljo ves čas njene mučne, nad tri leta trajajoče bolezni. — Nekaj deklet pri nas še vedno ne mara za »Bogoljuba«. Kakšna družbenka je to, ki je ne veseli in ne zanima to, kar zadeva družbe! Povsod je pravilo: vsaka članica »Bogoljubova« naročnica! Želeti bi bilo pri nekaterih malo več zmisla za družbo.
Bšlčovs na Koroškem. Število deklet naše Marijine družbe je zmeraj večje. Tudi »Sveto vojsko« imamo. Drage žene in matere, vaši možje so tam na bojnem polju in vaša misel
je zmeraj tam, kako jim gre; ali vaša skrb bodi tudi za otroke, da jim ne dajete žganja, vina, piva, mošta in sploh nikakršne alkoholne pijače, ker je vse to strup za telo in dušo. Dokler otrok v šolo hodi, mu ne ponujajte drugih pijač kot mleko in vodo! Če hočete otroke poštene ohraniti, ne dajajte jim alkoholnih pijač piti! Tudi vsi, ki so izven Marijine družbe, bodisi fant ali dekle, mož ali žena, naj se zdržujejo alkohola in pristopajo v Sveto vojsko!
Št. Jakob v Rožu (Koroško). Letos so bile v naši Marijini družbi sledeče spremembe: 4 so bile izključene zaradi plesa, 3 so prosile za izstop iz družbe, 2 sta šli v samostan, 1 je umrla; na novo se je oglasilo 7 kandidatinj. Družba šteje zdaj 70 udov, 5 gostov in 7 kandidatinj. V preteklem letu je bilo 9 navadnih shodov, 2 glavna in 2 skupna shoda, prvi skupni se je vršil 25. marca (na Marijin praznik) v Bilčovsu, navzoče so bile 3 Marijine družbe. Drugi skupni shod je bil 21. junija v Žrelcu pri Celovcu, navzočih je bilo 12 Marijinih družb. — Odseki delujejo. — V preteklem letu smo uprizorile dve igri. — »Bogoljuba« prihaja z novim letom 52 izvodov. — Po možnosti je darovala Marijina družba »Rdeči križ« in za toplo obleko vojakom.
SPOMINJAJTE SE UMRLIH !
Ana Prinčič, Tržič, Gorenjsko, 20. julija. Rozman Ana, Marija Nazaret, 29. septembra. Marija Kastelic, Semič, 15. novembra. Marija Jesenko, Poljane, 17. decembra. Marijana Slopar, Tržič, Gorenjsko, 29. dec. Katarina Vidmar, Semič, 31. decembra. Agata Cuderman, Breg-Preddvor, 30. sept.
V MOLITEV SE PRIPOROČAJO:
Dva brata, da bi se srečno vrnila iz vojske. — Brat v Ameriki, da bi ohranil sv. vero in prišel srečno domov. — Umrla sestra. — Oče in mati za potrpežljivost in vdanost v voljo božjo. — Vsi v boju padli vojaki, — Neka žena za potrpežljivost ter da bi se njen mož srečno vrnil iz vojne. — Brat, da bi se srečno vrnil iz vojne. — Vojaški duhovnik. — Neka oseba za potrpežljivost in vreden prejem sv. zakramentov. — Neka oseba svojega brata v Ameriki, ki je zgubil vero, ter svojega svaka na bojnem polju. — Žena svojega moža, da bi se spreobrnil, ter nekega člana svoje družine, ki kali hišni mir. — Družina Podboj svojega sina-vojaka, da bi ga Bog obvaroval in pripeljal zdravega domov ter za vdanost v božjo voljo. — Neka družina za hišni mir. — Sin in oče za spreobrnenje. — Brat, da bi se srečno vrnil iz vojne. — I. M. za potrpežljivost
in vdanost v božjo voljo. — Neki trdovraten grešnik, da bi se spreobrnil. — Tretjereclnica M. Š. v dušnih in telesnih potrebah. — Za srečen izid v neki pravdi. — Pijači vdana cseba. — Dvoje deklet, ki sta zašli na kriva nota. — Mladenič za milost spreobrnenja.
ZAHVALE.
Ana Ovniček sv. Anionu Pad. za trikratno uslišanje. — Rozalija Snoj sv. Antonu ter sv. Mihaelu za srečno prestano operacijo. — M. C. Žalostni Materi božji in presv. Srcu Jezusovemu za vrnjeno zdravje in večkratno uslišanje. — R. P. Mariji Pomočnici in sv. Antonu Pap. za pravičen izid v neki pravdi. —■ Večna čast in hvala bodi Praškemu Jezuščku, Brezmadežnemu Spočetju Device Marije, sv. Jožefu, sv, Vincenciju Pavi. ter sv. Antonu Pad. za srečno rešitev iz stiske, za tolažbo v dneh tuge ter vdanost v bojo voljo Milena Pegan.
f Desetnik Anton Mivšek.
Antonija Mlakar Materi božji in sv. Antonu za uslišano molitev v dušni zadevi. — M. K. Mariji Pomočnici ter Ant. Martinu Slomšek za zadobljeno zdravje in rešitev iz dušnih bridkosti. — F. S. presv. Srcu Jezusovemu, sv. Jožefu in sv. Antonu Padov. za uslišano prošnjo. — Marijina hči sv. Jožefu za uslišanje v neki zelo veliki stiski. — N. S. presv. Srcu Jezusovemu, Brezmadežni Devici Mariji ter Ant. Martinu Slomšek za vinjeno zdravje po opravljeni devetdnevnici. — Anton Pavlin Materi božji za vrnjeno zdravje. — Karol Iskrač presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, da sta bila on in še neka druga oseba obvarovana velike nesreče. — M. Špitalar lurški Materi božji in sv. Jožefu za zboljšanje v hudi
bolezni po opravljeni deveidnevnici. — Najsrčnejša zahvala Mariji Materi božji, presv. Srcu Jezusovemu ter sv. Antonu Pad. za uslišano prošnjo. M. Tišler. — T. B. Materi božji na Brezjah za zadobljeno zdravje.
ZAHVALA VOJAKA MARIJI.
Vedno sem goreče zaupal na Marijino pomoč, a od sedaj hočem to še bolj. • Njeno varstvo sem čudežno občutil sam v sedanji vojski. Kolikokrat se ji imam zahvaliti za varstvo življenja in razne druge milosti v tej dobi. Nikoli ne bom tega pozabil, pripovedoval bom to vedno svojim otrokom in vsakomur, ki ne verujejo ali dvomijo o njeni moči. Naj bo ta javna zahvala, ki sem jo obljubil Mariji v čast priobčiti v »Bogoljubu«, vsem bralcem v po-trjenje in povečanje njihovega zaupanja do nebeške Kraljice.
Bil sem v drugem boju pri Grodeku ravno na Marijin praznik 8. septembra zjutraj; spominjal sem se, kako bi sedaj vesel šel v domačo Marijino cerkev. Toda božja volja je drugačna, sem si mislil, Marija me tudi tu varuje, in vesel in pogumen sem šel v boj. Okoli mene so začele žvižgati in padati kot dež krogle in šrapneli, tudi mene so zadevale. Prvo kroglo sem dobil v križ in je šla skozi hrbtenico, druga je obtičala v rami, tretja me je zadela pri srcu in bi bila gotovo smrtonosna, a ko pogledam, vidim suknjo in telovnik prestreljen, potipljem v roko in ■— privle-čem zdrobljeno kroglo izpod srajce. Zadela je ravno v Marijino svetinjico in ni šla naprej. Ranjen sem šel nazaj iz bojne črte, okoli mene je brenčalo in pokalo, a jaz sem vedno Marijo klical, naj mi pomaga, da pridem na varno, in — rešila me je. Sedaj pa nisem odnehal in sem prosil še dalje, naj bi zopet enkrat videl domačo deželo, in res, po raznih težavah sem prišel v Ljubljano, kjer sem bil operiran in so mi kroglo dali v spomin. Tu mi je zopet Marija pripomogla, da sem dobil v roke lepo knjigo, ki me je tolažila in do solz ganila v trpljenju, preskrbela mi je dobro postrežbo, boljšo posteljo in hrano in dolg počitek; upam, da mi izprosi tudi zaželjeno popolno zdravje. Prepričan o vidni in čudoviti pomoči Marijini, kličem sedaj vsakomur: zaupaj trdno v Marijo, Marija te bo obvarovala! Luka Milharčič, vojak 17. pp., Selce št. 42 pri Prestraneku (Notranjsko).
liste, popisane z grdobijami, ki jih podtikajo škofu. In dobe se menda tudi ljudje, ki to vrjamejo! — Človek mora strmeti, da morejo biti tisti, ki so to naredili, toliko hudobni, in tisti, ki to vrjamejo, toliko neumni! Nobenemu človeku, ki zna do pet šteti, ni treba šele zatrjevati, da je to od prve do zadnje črke vse na najnesramnejši način zlagano. Da bi se pa stvar zdela bolj vrjetna, so celo strani naštete: na strr\i toliko in toliko je to in to. Tudi to je popolnoma izmišljeno. Takih strani nikjer ni. Tisti, ki je to naredil, je v resnici satan v človeški koži; in tisti, ki to širijo, so ali norci ali hudobci. Zdi se pa, da je nekje celi satanski brlog, kjer se take grdobije fabricirajo. Koliko pohujšanja bodo napravili — in to zdaj v času te strašne vojske!
Vsi pošteni ljudje na noge zoper to brezdanjo hudobijo! Ne molčite na to! Vsakega, kdor to nemarnijo pri sebi ima, neutegoma naznanite sodniii! Nikomur pri-zanesti! Ta satanski izrodek se mora nemudoma z vso silo zatreti!
Še bo treba šibe božje! Bog nas tepe z gajžlo. Za take bi bil potreben gajžlovnik!
Pozor pred pohujševali! Primite jih!
Ko je bil »Bogoljub« že skoro končan, smo izvedeli, da hudobneži trosijo okoli
Darovi.
Za vojake: M. dr. v Solčavi 10 K; M. dr. Sv. Križ pri Litiji 18 K; M. dr. Dramlje 12 K; Andrej Porenta 5 K.
Za bratovščino presv, Rešajega Telesa od 15./VIII. 1914 do 31./XII. 1914: Župnija Cerklje pri Krškem 140 K; Nova Oselica 40 K; Draga-tuš 41 K; Preserje 8 K; Dražgoše 70 K; Bloke 67 K 80 vin.; Soteska 15 K 60 vin.; Vrhpolje pri Vipavi 151 K 32 vin.; Ribnica po č. g. Ra-kovcu 90 K; Št. Lambert 23 K 70 vin.; Ig 62 K; Dole pri Litiji 70 K; Sv. Gora pri Litiji 62 K; Orehek 50 K; Stockendorf 4 K; Št. Ruperl 80 K; Suhorija 28 K 40 vin.; Polšnik 1 K 10 vin.; Zapoge 37 K; Trebnje 100 K; Dolenja vas 101 IC 20 vin.; Svibno 70 K; Železniki 60 K; Skaručina 1 K; Vavtavas 33 K 42 vin.; Vrhpolje p. Moravču 70 K; Šenturška gora 32 K 60 vin.; Sv. Trojica pri Tržišču 42 K; Stranje 47 K 70 vin.; Trata 290 K; Begunje pri Cirknici 35 K 60 vin.; po čč. gg. uršulin-kah 67 K 20 vin.; delavke v tobačni tovarni 15 K; Uršul. Marijina družba (po č. g. katehetu Tomažiču) 11 K 10 vin.; Marija Čik 2 K; Kati Auer 2 K; Kregar El. in J. 4 K; Kleni Jerica 2 K; Pollak 2 K; Ujc Hel. 2 K; bar. Filom. La-zarini 2 K; Jerica Klein 2 K; Frančiška Ve-hovc 2 K; Neimen. f f 22 K 43 vin.; Frančiška N. 1 K; Rovšek 2 K; M. Klemenčič 2 K; E,
Pavline 2 K; Urš. Berlogar 2 K; Jurkovič M. 3 K; Neimenovan 2 K; župnija Polhov gradeč 96 K 12 vin.
Razpored skupne slovesnosti Marijinih družb ljubljanskih na svečnico pri sv. Jakobu:
Ob ^5. govor. Pred govorom (2 kitici) in po govoru (1 kitica) zapoje cela cerkev pesem »Ti, o Marija!«
Potem procesija z Marijinim kipom po Florijanski in Rožni ulici in šentjakobskem trgu okoli znamenja Marijinega nazaj v cerkev. Med procesijo se pojejo litanije; odpev »Marija, k tebi uboge reve« — oziroma se bo molil rožni venec. V procesiji naj gredo po štirje v eni vrsti. Okoli Marijinega kipa se bo svetilo (sveč-nica!). Kateri želijo svetiti, naj sveče s seboj prinesejo in bodo svetili ob straneh kipa; če jih bo dosti, tudi pred in za kipom. (To seveda, če bo vreme dopuščalo.)
Po povratku v cerkev blagoslov Z Najsvetejšim. Po blagoslovu zapoje cela cerkev »Veš o Marija«. Konec ob 6.
3. skupina vojnih razglednic
izide že v prvih dneh meseca februarja. Imenuje se lahko tudi velikonočna skupina, ker bo vsebovala velik del slik domačih velikonočnih in drugih prizorov, ki so vsi v zvezi s sedanjo resno vojno dobo. Slike so same izvirne risbe domačih naših umetnikov. Skupina bo potemtakem porabna za vsako priliko. Za danes smemo omeniti samo par naslovov iz nove 3, skupine: Piruhi v vojski. Veliko nedeljo na straži, Zadnja tolažba, Vojna pošta s piruhi, Cvetna nedelja itd. — Kakor so se zadnje božične in novoletne razglednice mahoma priljubile v vseh krogih prebivalstva, tako ali še bolj bodo segali po tej tretji skupini. Ta namreč v vsakem oziru prekaša prvi dve vrstnici. Segajmo torej zopet edinole po domačem, umetniškem blagu! — Razprodajo in založništvo je prevzela sedaj uprava »Ilustrova-nega Glasnika« v Ljubljani, ki se že itak mnogo bavi z risbami in slikami in tedaj izdajanje razglednic bolj spada v njen delokrog. Namen izdajanja pa ostane neizpremenjeno isti. — Cena skupini s 16 komadi ostane ista, namreč 1 K. — Dobivale se bodo pa tudi velike skupine s
24 komadi različnih razglednic za 1 K 50 vin. Pri naročilu treba torej natančno navesti, ali naj se pošlje mala ali velika skupina.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Hvala Bogu! Uredniku se dobro godi. Blaga toliko, da bi kmalu postal malo pre-širen. — Nekaj člankov se je moralo odložiti, nekaj pa okrajšati. Zato danes prijazen opomin našim sotrudnikom: Ne samo dopisi naj bodo kratki, ampak tudi članki naj ne bodo predolgi! To zaradi tega, da je mogoče večim ustreči in da je v listu večja mnogovrstnost. Če so pa spisi predolgi, pa ne morejo vsi v eni številki na vrsto priti. Krajše reči se tudi rajši berejo. Torej že zato, če hočete, da bodo, kar ste napisali, ljudje res tudi brali in od tega kaj imeli, ne bodite predolgi! Redno je za članek dosti poldrugo stran. Le izjemoma sme biti več. »Izjemno stanje« velja tudi za članek »Vzgoja otrok«, zato ker je ves spis cela velika knjiga, da ne bo prav preveč raztrgan; seveda sunt certi denique fines, — gospod prijatelj pisatelj že razume, kaj se to pravi; po slovensko se pa to reče: če bo pa le predolg, ga bo treba pa le malo pristriči ali pa pre-striči, da morejo tudi drugi na solnce priti. — Predolgi članki bodo morali počakati tako dolgo, da se zanje potreben prostor dobi. S tem pa, če pravimo, da tvarine ne manjka, pa nikakor ni rečeno, da ni treba spisov pošiljati. O, kaj še! Dobrih spisov se nikoli ne bomo branili. Le veliko naj jih bo, da bo več spremembe in več zanimivosti!
Kakor glede tvarine se tudi glede števila naročnikov ne moremo nič pritožiti. Število ne gre navzdol, ampak gre tudi letos nakvišku. Hvala Bogu in vsem tistim, ki so k temu kaj pripomogli! Saj je pa tudi prav. Le glejte, da »Bogoljub« res čedne stvari prinaša za čas vojske. Vse žalostne bi rad potolažil, vse potrte osrčil. Tudi Nemci imajo »to-lažilna pisma«, pa naša bodo lepša. Zato bi bilo pa prav, če bi letos agitacija za »Bogoljub« ne bila končana z Novim letom, ampak da bi se tudi v teku leta — tega hudega, žalostnega leta — posabno pa še zdaj mesca februarja »Bogoljub« priporočal vsem takim, ki so poduka in tolažbe potrebni in bi bili morda hvaležni in veseli, če dobe v roke in se seznanijo s tolažnikom, ki ga morda doslej še niso poznali. Žalostne tolažiti je dobro delo; žalostne tolažiti in dobro branje širiti bo pa dvakrat dobro delo.
Urejuje: Janez Ev, Kalan.
zadoste za razžaljenja, storjena Materi božji, jn molijo pc namenu sv. očeta.
7.	Nedelja, prva v mescu. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir. Udom rožnovenške bratovščine trije popolni odpustki: a) če v bratovski kapeli molijo na namen svetega očeta; b) če so pri mesečni procesiji; c) če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom.
8.	Ponedeljek. Sv; Janez Mat. Popolni odpustek udom bratovščine z belim škapulirjem, če v bratovski ali farni cerkvi molijo za osvobojenje sužnjev.
11. Četrtek. Sedem ustanovni-kov servitskega reda. Popolni odpustek udom bratovščine žalostne Matere božje s črnim škapulirjem v bratovski ali farni cerkvi.
14. N e d e 1 j a. V cerkvah, v katerih je vpeljano tridnevno češčenje zadnje tri pustne dneve, dobe popolni odpustek vsi verniki, ki obiščejo presv. Rešnje Telo, prejmejo svete zakramente in molijo po namenu sv. očeta.
19. Petek. Sv. Konrad Pijačen-s k i. Popolni odpustek tretjerednikom.
21.	Nedelja. Sv. Angela Merici j a. Popolni odpustek tretjerednikom.
22.	Ponedeljek. Sv. Marjeta Kortonska. Popolni odpustek tretjerednikom.
26. Petek. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 2. dan.
28. Nedelja, zadnja v mescu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv, rožni venec.
Darovi.
Za bolgarske misijone: Pavel Šabalja 20 K; F. šoukal 2 K; M. Kostanjevac 10 K; F. Host-nik 3 K; Marija Mejak v Hrenovicah zbrala 12 K 90 vin. (za sirote); neimenovan iz Mavčič 2 K.
Za Bosno: Frančiška Čič v Hrenovicah zbrala 22 K 80 vin.; Antonija Hrovatin, Gorica, 20 K.
Za razširjanje sv. vere: Župnija Črni vrh uad Idrijo 50 K; g. P. Zajec 4 K 60 vin.
Za misijone: Antonija Šapla 3 K.
Za misijone v Afriki: Župni urad Mohliče, Kor., 20 K; Ludovika Slimšek 10 K; za odkup Pog. otroka v Afriki neimen. iz Sel pri Šum-fcergu 20 K; od sv. Lenarta nad Loko 1 K SO vin.; iz Kamnika 10 K.
Za kruh sv. Antona: G. Primar z Vrhnike ® K; Ivana Perpar, Ajdovec, 10 K; Neim. od Sv- Tomaža 1 K 20 vin.
Za bosenske sirote: M. dr. Št. Jakob v Rožu 7 K.
Za kitajske misijone: Neim. iz Št. Jurja ob Tab. 10 K.
Za armado sv. Križa iz Kamnika 10 K. Za Salezijance iz Kamnika 10 K. Za bratovščino sv. Dizma iz Polhovega gradca 10 K 80 vin.
Za mladinski patronat iz Polhovega gradca 18 K 53 vin.
V dober namen: Ivanka Novak 3 K. Za sv. maše in molitve: Mar. Oražem, Goričavas, 15 K; Marija Dejak, Otavice, 20 K.
Za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Župnija Ježica 45 K; Stari trg pri Ložu 13 K 13 vin.; Sv. Križ pri Litiji 80 K; Cerklje na Dolenjskem 50 K; Adlešiči 10 K; Št. Peterska Marijina družba v Ljubljani 42 K; Št. Jernej 31 K 30 vin.; neimenovana 1 K; iz Št. Ruperta po Mariji Gričar 7 K 64 vin.; Marijina družba v Trstu 50 K 8 vin.; Zatičina 38 K 27 vin.; Stranje 4 K 50 vin.; Št. Rupert 33 K 40 vin.; Vič 25 K 40 vin.; Vrhnika 10 K; Leše 10 K 40 vin.; Hrenovice 53 K 18 vin.; Trebelno 9 K; Nevlje 12 K 60 vin.; Čemšenik 90 K 50 vin.; kaplan Iv. Perko 10 K; Podmelec 49 K 22 vin.; Zg. Tuhinj 38 K; v zakristiji cerkve Srca Jezusovega se nabralo 58 K 46 vin.; Sostro 25 K; Neimenovana 1 K; Polhov gradeč 18 K 10 vin.; iz Kamnika 10 K.
Misijon.
Hčerke iz dobrih rodbin, ki čutijo v sebi poklic za redovni-štvo in so hočejo posvetiti vzgoji revnih otrok in misijonskemu delu v tu- in inozemstva, ee spreimo v 033
samostan Srca Jezusovega
(Herz-Jesu-Kloster) Dunaj XXI. Leopoldauerstrasse 123.
i SANATORKJM - EMONA I
1 ZA-NOTRANJE • IN-KIRURG ICNE -BOLEZNI. /
■PORODNIŠNICA. ] LUUBLtJANA • KOMENSKEGA-ULICA-41
SEF-ZDFWNIK. PRIMARIJ • DR FR. DERGANC
Višjega štali. zdravnika in fiz'ka dr. Schmidn znatne-
nit0 ©lju SLOT
odstrani hitro in temeljito nastalo gluhoto, feienje Iz ušes, šumenje po ušesih in nagluhost, tudi ako je že zastarano. Steklenica stane 4 K z navodilom o uporabi. Dobiva se samo v lekarni na Novem trgu v Celovcu.
Ustanovljeno 1887.
Bogata zaloga ženskih ročnih del in zraven spadajočih predmetov v
trgovini z drobnim in modnim blagom
Mestni trg 18.
Velika izter vezenin, čipk, nakita, otroške obleke, ovratnikov, zavratnic, volne, bombaža in vseh potrebščin za šivilje.
Zaloga umetnih cvetlic. Predtiskanje in vezenje monogramov ter vsakovrstnih drugih rizb.	907 (12)
Zmerne cene - Trpežno blago.
11
I I
JSla^boljša in najsigupnejša prilika za štedenjel
i LJUDSKA POSOJILNICA
Ulj	registrovana zadruga z neomejeno zavezo
H; Ljubljana, Miklošičeva cesta št. 6, jritličje, v lastni hiši, nasproti hotela Jnion" za frančiškansko cerkvijo
SE sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem lačunu, za katere jamčijo ne samo njeni zadiuž-
§§3j	niki temveč tudi cela dežela Kranjska, in jih obrestuje po
brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4-75 K na leto. Stanje vlog je
bilo koncem marca 1914 čez 22 mil-jonov K. Za nalaganje po pošti so poštno-hranilnične položnice brezpl. na razpolago.
flačelstvo.
Elite gospodinje! Zahfevaffe vedno pri esefi frgoud
Kolinsko kauino prime
o korist obmelnlh Slouencei
Rozšlrlalte ..Bogoljuba*'!!
^	Bogata zaloge 546
šivalnih strojen,
koles, pisalnih strojev
Ljubljana,
Dunajska cesta 17.