FRAGMENTI IZ -TRENTARSKEGA ŠTUDENTA«.
Zložil Josip Lovrenčič.
PROROKOVANJE.
Z zenita je bleščalo solnce. Naš sholar
popoten prišel je po nadiški  cesti v  krejsko vas : bled kakor marmor mu je bil obraz, oči izraz
je bil kakor prihodnost moten. Živ čudež bil je, bil prikazen in ljudstvu je strmečemu prorokoval prijazen:
—   Poslušajte me, starčki sivolasi
in ti mladina, plod še ne rojenih dni,
ko pridejo v deželo taki  časi,
da se  železna kača  z  rdečimi  očmi
bo zvito vila čez ravni,
takrat očistite  srce
in čakajte:
vojak se kmetu bo pridružil
in kmet, ki tisočletja je tlačanil,
bo vničil vse in vničen s svojo   krvjo   svojo
last nahranil . . . In takrat, takrat se bo konec bližal, kedor ostane,  se pred njim bo križal; devet žen bo moža iskalo, oddaleč hrepenenje njih ga vgleda, a ko približajo se mu — obstane jim beseda: zijalo  jim naproti bo trhnjivo tnalo!------------
Večer se je   nagibal,   zapustil   sholar  je vas,
a v vasi je ostal njegov prorokujoči glas:
srce  ga je  sprejelo,  vase  skrilo,
ga oplodilo
in dan za dnem
pričakovanja srp blesti ob njem:
—  Kdaj glas bo dozorel v že sklonjen klas? —
RELIEF V KRNU*
Prolog.
Jesenski podvečer na zlate solnčne strune prepeva Krnu  svoj  pozdrav v   slovo, a tam nad njim prihaja mrak že s srpom lune, da bi oblakov žito žel mu nad glavo . . .
Sholar gre svojo pot ... Pa kaj,
mu je oko v sijaj
večera zastrmelo ?
In srce,  kaj mu je vzdrhtelo ?
Oko mu odgovarja: Stoletja vidim in se veselim in me je strah !
Srce ga opozarja : Jaz večnost slutim,  čutim,  da sem prah!
Oko se ne nagleda in strmi,  strmi v zamišljeni
obraz, ki v Krn ga vseh umetnikov umetnik — čas stoletja, tisočletja z dletom strel je izklesal: visoko čelo:   misli v njem,   da planejo   med
svet,   ga prerodijo, oči so temne: večnost govorijo, in   ustna:   nema   so,   a človek bi   ob   slutnji
njih besed na zemljo pal in v mozgu čutil led : prorok iz tisočletij je za tisočletja vstal!
Jesenski podvečer na zlate solnčne strune dopel je  Krnu svoj pozdrav v slovo, a tam nad njim je vstala noč in s srpom lune gre žet oblakov žito čez nebo.
Sholar gre svojo pot,  samotno pot . . . Nadiža
od daleč  mu  šumi,
ne zmeni  misel nič  se  mu  za šum,  obrazu v
Krn se  bliža, da ž  njim se  svobodno  razgovori . . .
Pod vrhom Krna na zapadni strani se vidi izrazito začrtan moški obraz v profilu.
TUBEROZA.
Zložil Jos. Lovrenčič.
V japonski vasi tuberoza zeleno  živi in belo  dehti zaljubljene  misli do srčne krvi.
Ti! . . .
Tebe ni.
Hrepenenje  se  odbilo  je  od štirih  sten in se vrnilo je v  srce in pije  svojo  kri in mre.
—   367    —