List 4. Točaj 11. List izhaja vsak petek in volja za navadne naročnike s poštnino vred in v Goriei domu poslan : za celo leto JI gold., za pol leta 1 golil. 50 s., za četrt lota 80 sold. — Kdor sani po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat -pol. društva je naročnina določena v drustv. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobar-ju na Travniku. V GORICI, v petek, 24. januarja 1873 GLASI Naročnina in dopisi 'naj se blagovoljno pošiljajo opravnikn in sovredniku Matiji Kravanja-I v nunskih ulicah h štev, 3K6. Vse j»ošiljatve naj «e frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — ^Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo en. krat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s-če trikrat, 15 s.; za kolek \sakrat 30 s. Stanje učeče se mladeži glede na vero. Solznih očij gleda mati za sinom, odhajajočim v mesto v šolo. Srce ji napolnuje upanje, da bo videla kedaj sina gospoda, podporo svoje starosti. Boji se, da utegne daljno mesto spriditi otroka, ki ji je bil vedno pri srci. Bogu ga izroča in morda nij še tako goreče molila, ko zdaj. Sin pride v mesto neveden : debelo gleda ljudi in hiše, rad se da voditi dobrim učiteljem; pridna gospodinja ga skrbno nadzoruje in podučuje. Dušne moči se mu razvijajo in, kdor ga pozna, ima veselje nad čvrsto napredujočim mla-denčem. Nastopijo leta, da človek začne spoznavati svet in želi več skusiti, nego mu treba. Blagor mu, ki tačas najde prijazno roko, vodečo ga skoz pogibelno morje življenja. To je znano vsemu svetu, zato skuša prijatelj in sovražnik naroda pridobiti si mladino, prijatelj in sovražnik božji dobiti šole v pest. Kako se godi učeči se mladeži v Gorici v verskem oziru? Med možmi, ki zasedajo učiteljske stolice, med možmi, kterim je zaupana prihodnost domovine, med možmi, kteriin je Bog izročil odgojo in podučevanje svojih otrok, se ne sramujejo sedeti taki, ki ne vedo nujnejše naloge in ne znajo koristnejšega opravila, nego ruvati iz mladih src vero na Boga, pokorščino do cerkve in spoštovanje do duhovnov. *S kako pravico je Krist pripustil hudim duhovom iti y svinje, ki so se v morje potopile?" praša učitelj boječega se učenca z očitnim namenom, pokazati, da Krist je grešnik, ker ni spoštoval Instine. Preklinjavec bi se rad Boga ne bal, pa mu nij mogoče, ker vedno ga ima v svojih umazanih ustih. V svojem napuhu hoče dokazati, da Bog je materija, in take spise daje učencem brati. Znanstvu namenjene ure napolnuje s pravljicami o papežih. Cerkvi ne veruje, o kterej nij prepričan, da krivo uči; svoji pameti veruje, o kterej je prepričan, da se more motiti. To je doslednost novih modrijanov! Drugod mora čas slovstvu namenjen v to služiti, da se duhovstvo, cerkev in vera ošteva. Tu se uči, da knjiga, ktero je duhoven spisal, liže zarad tega ne more imeti slovstvene vrednosti, ker ima njeu pisatelj dolgo suknjo. Pripovedujejo se učencem take stvari, da se jih veliko sramuje poslušati, ker so v poštenih družinah bili vajeni slišati le spodobne besede. G. profesor ne ve, da 121etnim dečkom ne gre vsega praviti, kar se v skritih kotih godi. Pa kaj, ko so taki „eksempeljci“ potrebni, da se iznebijo svojih bogoslovskih ved, ktere jim napravljajo neizrekljive težave, dokler jih ne odložijo. Kako bi drugače dokazali, da sakraraent sv. zakona je razvezljiv? da cerkev potiska prešestnike v nebesa? da redovniki in redovnice so jedci (fresser)? Tu gre kar vse vprek; v svoji nesramni brezobzirnosti ne zmeni se tak „omikanec” in „olikanec” niti za lastno osebo, ktero bi moral vsaj toliko v časti imeti, da bi ne trosil rečij, o kterih ves svet vé, da so neresnične, niti se zmeni za poslušalce, kteriin uže zarad starosti nikakor nij taka tvarina primerna, tudi ko bi bila resnična. S takimi »učenimi" govori porabi učitelj mnogo časa in sape, zato pa o drugih rečeh rad molči in veleva tudi učencem mol- čati, n. pr. o Bogu, o večnosti, o nravnih zapovedih. Gorje mu, ko bi se kdo predrziiil v nalogi omeniti teh zastarelih rečij; naj si bo v svesti, da ga čaka najmanj dolg pa širok „sennon"; varuje naj se, da ne trešči vanj iz ognjenih očij profesorčkovih. Kar se celo takim gospodom zli preveč v šoli, to opravijo po prijazni poti na stanovanji ; in mla-denči, ki so še pred dvema letoma hodili vsak mesec k spovedi, nosijo zvonec med neverci. Kar šola ne more, to družba dopolni. Možje hrabrih rok, ki so nekdaj neprestrašeno gledali smrti v obraz, ki so bdeči in v sanjah razdirali sovražno moč, se ne morejo odvaditi privajenega dela, marveč tudi sedaj podirajo sè samoljubnim napuhom, kar so roditelji in pošteni odgojitelji z velikim trudom v mladih srcih sezidali ! V ovčji obleki domoljubja zbirajo in vabijo mladenče k sebi, ponujajo jim pomoči, dobrikajo se jim, jim po malem in razločno svoje namene odkrivajo, dobro vedč, da odkritosrčnost pri mla-denčih mnogo stori. V pogovorih so jako Boga-boje-či, ker vsakrat, ko slišijo besedo Bog, se taki možje prestrašijo, pa hitro se zbrihtajo rekoč: „Kaj Bog? Kaj Bog? Kdor na Boga veruje, je „fejst norec". Največo skrb imajo za stan mladenčev, kterih šolska leta gredo h koncu. Posnemaje prvo zapoved v raji pravijo: „Vsa pota so Vam odprta; zberite si, ktero hočete, le duhovskega stanu ne." Zakaj ne? *Ker v vsakem stami se več koristi narodu, nego v tem. Ako je količkaj ljubezni do naroda v Vas, morate sovražiti duhovstvo." Da več izdajo, omenijo še slabo materialno stanje duhovnikov, šalijo se s cerkveuimi zapovedmi, zasmehujejo cerkvene obrede ter v svojem napuhu in svoji blaznosti na ostuden način posnemajo najsvetejša cerkvena pravila. * Sv. evangelij nam pripoveduje, da se je Kristu vnela sveta jeza v blagih prsih, ko je videl, kako sleparska druhal kupcev in prodajalcev hišo nebešk. Očeta oskrunja; vzel je torej bič v svojo roko in izgnal ono sodrgo iz veže božje. Tudi v naših časih se menjava in slepari ia sicer v svetišči, ktero je posvečeno izobraževanju duše iu telesa. Mesto blagih naukov, kterih bi se moralo mladini podajati za bodoče srečno potovanje skoz viharno življenje, se ji usi-1 ujejo od marsikterega pogibelni izrodki bolnega in nravno-mrtvega duha! „0j pridi rešenik! dr . . . razpodi nesveto nam!" »Soči/ V svojem listu o. t. 1. od 16 jan. je „Soča* odgovorila na naše vprašanje v štev. 2. „Glas"-a t. 1., ali prav za prav odgovorila nam ni, ampak zvija se in vprašanja izogiba, kakor tisti, ki je z odgovorom v zadregi. Prav — tudi tako. Njene besede si zapomnimo; čez leto in dan nam znajo še prav priti. Za danas le konstatujemo, da sl. uredništvo »S.*, vprašano, „kdo je oni gospod (ki se šteje mej prave urednike «Gl »), k Ieri je rekel, da imajo vsi duhovniki povelje, da se ne naročijo več na Sočo", — ni odgovorilo, da tedaj ne more dokazati, kar je trdilo. V onem sestavku v *Soči" pa, iz kterega so bile posnete zgorej omenjene besede, nahaja se še marsikaj druzega, kar . v __L___ nas zadeva. .S.* govori v dopisi) ](!) iz ^Gorice, 8. jan. o izidu volitve odbora društva .Soče*, o konservativni stranki tega društva (s tein imenom se ponaša zmagovalna uredništve-na stranka!) in nreformatoriški*, h kteri šteje ona nasprotnike prejšnjega in sedanjega odbora. Govori dalje o namerava-nji reform, stranke pri volitvi, o dr. Lavrič-u, ki je neki vse (!) žrtvoval za narod in .hlapčeval pol. društvu* (Presnet kompliment ! G. dr. L. se Vam lahko zahvaluje) in tako dalje Naštevši vse, kar se na ono volitev nanaša — kar pa nas nič ne briga — končava s patetičnim svarilom : .To smo povedali onim, ki našo stranko in naš list prav nekatoliško in ne-kristjansko opravljajo in lazi trosijo po deželi iz gole zavisti, — pa tudi onemu listu (in to smo nedvomljivo m*), ki se imenuje katnlišk, pa resnici prav po nekristjansko v lice bije) če piše itd.4' Mi ne vemo, kdo so tisti, .ki.......opravljajo in laži trosijo . ..*, pozdeva se nam pa, na koga ta pšica leti; ali, ker veljajo o njih, ki jih navedeno očitanje zadeva, besede .aetatem habent*, n»j govoré sami za-se. (In eden je že prav jasno in glasno govoril) mGlas*-u se očita, da se katoliškega imenuje, pa .resnici.........v lice bije*. In zakaj se to o .Gl.*-u trdi? Za to, ker je pisal, da je bilo nazočih v občnem zboru društva .S.* (30/, 8 72) samo 30 družabnikov \\ To je prva naša pregreha. Druga pa ta le: da je bil izvoljen ves stari odbor, razen edinega duhovnika v njem, g Vales-a, zna biti za to, da ne dobi društvo katoliške podlage. Zavoljo teh 2 pregreh nam .S * — vsa vesela — očita, da si .s nizko lažjo* pomagamo, zavoljo teh pregreh nas .S.“ izobčuje izmed katoličanov in kristjanov!! (pa ne, da bi nas bila že sprejela v .učenjaški zbor*?!)! Prva naša notica (v .Glasu*, 1. št. t. I.) zastran .30 družabnikov* jc v .Soči* spačena. Mi nismo pisali .samo*, ampak nkakih 30.* Sicer se pa opira naša vest na poročilo nekoga, ki je v zboru nazoče štel. Če se je uštel, ali če so — kakor je to navadno — družabniki prihajali in odhajali, ni niti on kriv nepovoljnega pogreška, niti uredn. .Glasa*.— Druga .laž*, ki se nam očita, je vest zastran neizvoljenega g. V. Tudi to smo mi v .Gl.“ drugače povedali, kakor je .S.* našo novico posnela ; pa kaj se bomo za besede pulili ! Da bi g. V-a, tudi ko ne bi se bil odpovedal, ne bili vnovič volili, sledi že iz Vašega načela, ker niste pritrdili njegovemu nasvetu, naj bi se društvo postavilo na .kat. podlago*; — in dosledni mislimo, da ste. Naša dotična notica pa se je opirala na besede — ne vemo, premišljeno ali nepremišljeno izrečene — nekega Vašega moža. Zal nam je, da moramo s takimi ot.očarijami našim či-tateljem čas kratiti, a prisiljeni smo, to storiti, ker se nam na podlagi pojasnjenih drobtinic očita — nekatoliška in nekristjan-ska laznjivost. Na čigavi strani je lažnjivost, podaje se iz tega, kar smo v začetku te obrambe razložili. Dokazali bi tudi lahko še polen koš druzih laži na strani naših nasprotnikov, ali tovza zdaj ne spada sem. Se nekaj v .GL* ni bilo po .Sočinem* okusu. Naš po .!sonzo*-u in .Gorzer-Zeitung*-i posneti popis Preširnove besede (od 29/I2 72) jej ni po volji in sosebno se jezi nad .dovtipom* konec onih črtic. Vaše zabavljanje, gospòda, je naj bolje znamenje, da ste — vkljub tiskarnemu progrešku, (ki ni edini v tistem listu .Gl.*), dovtipnika prav tako razumeli, kakor je želel, da bi ga; on sme torej z vspehom svo- jega dovtipa popolnoma zadovoljen biti. H koncu še to-le opazbo. Pol leta smo se vestno ogibali polemike . s takimi nasprotniki*, kakor so gospodje od .Soče*. Občinstvo se je čudilo, kako nam je mogoče, tako, stanovitnim biti v — molčanji. Da smo danes spregovorili, dala nam je povod .Soča* sama. V prihodnje bode od «Soče» odvisno naše vedenje. V gubah svoje surke nosi ona mir in vojsko. Dopisi. S Krasa a-j-a — Naj izvoli slavno .GIas*-ovo uredništvo sprejeti sledeče verstice v svoj štovani list; razvidno bo, kako Kraševci goriške homatije presojajo. Naj prej prosimo blagovoljnega bralca, da pogleda malo nazaj v preteklo leto, katero hočemo v nekaterih zadevah letošnjemu primerjati ; videli bodemo, kako človek večkrat v dosego svojega namena, naj uže bode kakoršen hoče, pojmove in besede imajočc v sebi veliko spreminja in takó nekako slepilno mreže nastavlja, da bi katerega ulovil. Lansko leto sti bili, kakor jasno kaže lanski položaj in kar tudi 32.ti list lanske .Soče* priča, na Goriškem dve stranki: konservativna (ohranjujoča) in napredujaška. Perva je merila, kakor so nekateri krivo povdarjali, na to, da bi ostalo v ljudstvu vse, kakor je bilo — pri stari šari. Druga, naprednjaška pa, je trdila, da nij mogoče s takó zastarelim strojem izhajati. Mišljenja te stranke nij bilo, se ve da, mogoče smatrati za pravo mišljenje, posebno, ker je ona brezobzirno prezirala stvar, katere se je bila terdno oklenila konservativni stranka in katera se ne da ločiti od naroda samega. Letos se je stvar zasuknila (!!?) Pravi se, da je lanska naprednjaška ali liberalna postala letos konserv., in obratno lanska konserv. — .reformatoriška! Qualis mutatio rerum! Kakor da bi solnce danes izišlo na vzhodu, a jutre v sterme-nje vseh zemeljskih konserv. in liberalnih červičev na — zahodu ! Pravilo se je, kakor rečeno, da je lanska konservativna stranka na to težila, da bi ostalo v narodu vse pri starem. A zdi se nam potrebno, da pazi vsak na jedro, na bistvenost stvari same. In po tem lahko sodimo lansko in letošnjo konserv. stranko. Ona nij hotela in noče tudi sedaj, da bi ostalo vse pri starem, nego ona je hotela in hoče ohraniti staro in dobro jedi o ; kar je slabega in gnjilega je hotela vselej in hoče vreči pod klopv in z novim nadomestiti. Staro in dobro jedro ona hrani ! Se vedno se svetli na njenem praporu vzvišeno geslo : .Za vero in narodnost* ! Razvidno je, da je konserv. stranka tudi naprednjaška, a naprednjaška v pravem in dobrem pomenu; in to sledi uže iz neke duševne človekove lastnosti, katera stvori, va človek se svojim umom ne miruje, nego, da vedno dalje in dalje riije po napredku. Ako pazimo le na bistvenost stvari same, presodimo v naglici lahko tudi lansko liberalno stranko. Naša sodba se bode glasila : Želeti bi bilo, da postane Čem preje tudi ona konservativna, kar do sedaj nikakor nij, in naj nam zabija to do sodnjega dneva v glavo! Postala je sicer, — pa menda čez noč — konservativna (ko bi jej hotel kedó verjeti ! *) Lansko konservativno pa je preskerstila samomogočno v — .refor-matoriško*. A v tem tiči gola laž, ker zastopa bistveno vedno enake interesse. Nasproti pa je sama prečertala z nekakim cinizmom načelo, katero je globoko vkoreninjeno v slovenskem narodu; začela je prezirati faktor, kateri je prešel v našem narodu v kri in meso — vero namreč, edino zmagovalno in stalno sredstvo, pervo in glavno načelo in lastnost našega naroda, na kateri stoječi le v naš in naših naslednikov blagor izdatno in uspešno delujemo. Zidati hoče na brezverska — peščena tla! Kedó tedaj je reformatorišk ? Je li lanska in letošnja liberalna, ali lanska in letošnja tedaj stalno konserv. stranka? Nij li ona, katera je v začetku in poslej tudi in sicer obraz v obraz, na videz vsaj, priznavala obe glavni točki programa vedno — konserv. stranke, katera je potem lovila načela po zraku in prišla slednjič do božanstva „samo-narodnosti*, x baieremo svetišči se ona v prahu vali šepetaje zveličavno lakonično molitvico : .Jaz sem Slovenec* ! ! Nij li ona, katera ima v svoji sredini može, kojih nij sram očitno razpravljati, 0 Saj to je v .S.* le dovtip, le šala. da je vera med pervimi faktorji, ki omiko ovirajo, da je ona tedaj za omiko pogubljiva ? !? Kedo je reformatorišk ? Taki narodnjaki, narodnjaki brez vere, nijso pravi narodnjaki, nego le laži - narodnjaki, kateri vedno na to škilijo, da postane tudi naš narod brezversk, da se naserka onega puhlega, brezbožnega liberalizma, katerega nahajamo pri naših naj hujih sovražnikih v naj lepšem cvetu ! Nij čuda, ako nij dišal liberalalcem izverstni spis č. g. M. V.; nij čuda, ker nasprotstvo se nahaja vže v principih! Mi se borimo za vero in narodnost — a oni le za naslednjo; znano je tudi, kaj se pravi zamorca umivati! Možje starega konservativnega kroja ! Bodete li deržali križem roke? Bodete dopustili, da se vceplja naši mladini tak strup, takó zlobno brezverstvo, da se nam izpodriva edina stalna podlaga sv. vere? Ne veste li, kaj je vera, kaj ona v človeku učinja ; ne veste, kaj je narod brez vere ? ! Utaborite se tedaj! In iz Vašega tabora pošiljajte med zlobni svet pušice Vašega uma v zmago sv. resnice! Iz goriške ravnine, 20. jan.— V 3. listu »Soče* se nahaja izviren dopis »iz Tomina* pod kterim je podpisan 9en duhoven“. Kadar sem ta dopis prebral, so se mi čudne misli v glavo silile o tem duhovnu in o tem izvirnem dopisu, — zdela sta se mi duhoven in dopis originalna. Če je dopisnik resnično duhoven, je res »en duhoven* (unicum), ker prav kat. duhoven kaj tacega pisariti ne more, če je s prepričanjem in z vestjo v duhovskem stanu; kajti v omenjenem dopisu svoj stan in samega sebe pobija. Da bi bil kdo izmed 4 duhovnikov, ki so v Tominu, oni dopis stlačil, ne verujem, in ne vem, če bodo »Soči* hvaležni za čast, katero jim je ska-zala. Tedaj se mi zdi, da tega dopisa ni en kat. duhoven spisal, marveč eden tistih, ki so sami sebe za duhovne postavili in v »učenjaškem zboru* (kjer si spiritualibus duha dramijo) svoje verne imajo. Morda je ravno tisti, ki je v Solkanu na shod sv. Boka v neki krčmi svoje duhovenstvo in tako tudi svojo o-miko kazal, ko je s cerkvenimi obredi burke uganjal, in pozneje, ko je šla procesija na sv. Goro (2. sept.) pravil, da mora svojo vero širiti. V srca človeška se ne more videti in tudi vsak ne ve, kako se dopisi pri uredništvih uravnavajo, zategadel so to misli, ki so se meni v glavo silile, ki bi pa lahko — ali so, Bog ve? — resnične bile. Sicer naj bo, kakor hoče ; to je pa gotovo, da omenjeni »en duhoven* je vreden sobrat duhovnov »učenjaškega zbora.*— Naj si ga obdržč! Z Goriškega, 21. jan. (Jeli 9Sočau brezverna?). »Soča* je prinesla v svoji številki od 16. jan. spis pod naslovom: 9\ Tominu, 12. jan. (Izv. dop.)* s podpisom: »(En duhoven).* V njem pika in ovaja č. g. M. V-a in izpoveda svojo vero spis sam pripisuje enemu tominskih duhovnov. Č. g. M. V. in tominski duhovniki si bodo vedeli sami pomagati ; govoriti hočem jez le o veroizpovedi »Sočini.* *Lc šila sodi naj kopitar*, pravi slavni slovenski pevec, čegar spomin so njegovi čestitelji v Gorici z veliko slovesnostjo ni davno obhajali. Ko bi bila »Soča* ostala pri svojem rokodelstvu, pri narodni politiki, ktera je, kakor sama pogosto trdi, njen edini namen, prihranila bi si bila blamažo, zarad ktere naj si zakrije obraz, da bo svojo sramoto laže prenašala. Pa je že tako, da človeško serce nij ma nikoli dosti ; A-braham a sancta Clara pravi, da celi svet ga ne napolni, ker srce je trivoglato, svet okrogel, lako, da koti vedno prazni o-stanejo. Komaj je okusilo sladkost politične veljavnosti, že hoče tudi v theologiji lavorike trgati. Kratka razprava v omenjenem listu o previdnosti božji z gromečim glasom na laž stavlja vse tiste, ki trdijo, da se »Soča* po krivici brezverna imenuje.— Vidiš, draga »Soča*, reme se nijsi hotela nikoli pokazati, nevero si skrbno zakrivala ali tajila, zdaj si hoté ali nehoté, to sama veš, svojo ve-vo izpovedala. Ti tajiš previdnost božjo, ktero cerkev kot ra- zodeto resnico uči, ktero verni po celem svetu verujejo. Ti se šališ z Bogom, ker mu »prepuščaš lastna skrivna pota*, ktera naj ohrani za-se, ker človek že ima svoja, da mu nij treba z božjimi se ukvarjati. Ti učiš indilferentizem, ker praviš, naj se »dogmatika theologom prepusti*, naj se tedaj ljudstvo ne briga za njo, naj živi vsak po svojem umu, — kakor ži-vinče, kaj ne? Tebi je vsaka vera enako dobra: krščanska, in poganska, a pasja menda naj bolja ; nobena Ti nij kriva, nobena prava. To govoriš, ker nobene ne poznaš! Kaj se ima misliti o čluveku, ki previdnost božjo imenuje »prazno vero* ? V čem se loči od nemških liberalcev, kterim je vera »Aberglaube* ? Previdnost božjo stavi v eno vrsto z »aprilom* ! »Ves svet*, pravi, »na neki visi upliv svoje nade stavi. A le tisti pravo zadene, ki se naravnih sredstev poslužuje*. Kaj je tisti »neki viši upliv* ? Vendar ne Bog ? ! Pa zakaj na Boga staviti svoje nade, vsaj Bog ne more ali noče pomagati, ker 9le tisti pravo zadene*, ki se naravnih sredstev poslužuje* n. pr. lažnjivega peresa, opravljivega jezika, brezbožnih ust. Z »naravnimi sredstvi* se doseže naraven namen; čeznaravnih sredstev nočete poznati, tedaj tajite tudi čeznaraven namen človekov. Omenjeni dokument, kteri nam tako značajno predočuje versko blodnjo v »Sočinih* glavah, nosi, kakor rečeno, podpis: »(En duhoven)*. To mora biti jako čuden duhoven, kteri ni bil menda posvečen po katoliškem obredu. Saj je tudi pri nas že znano, da se nahajajo v Gorici čudni duhovni (ali vsaj čuden duhoven), kteri pri tako zvanem »učenjaškem shodu* svoje obrede opravljajo. Mogoče, da je kak tak novoverni bo-goslovski učenjak na perotriicah svojega zlobno-nesramnega namena v duhu zletel v Tomin, tamkaj izročil valovom bistre »Soče* duhoviti plod svojega uma, da splava po njej v redakcijski bureau goriškega lista enacega imena. Ako je ta naša slutnja resnična, potem čestitamo Vam, goriški neverci, za Vaša sredstva, ktera Vas take kažejo, kakor ste v resnici! Sicer pa bodite v bodoče previdneji, napnite malo bolj Vaše možgane, da napravite tak dopis, kteri bo Vašim namenom služil in iz katerega se bo ob enem vsaj nekoliko razvi-delo, da nij »Vaše gore list*, nego v istim podpisanega duhovna, ako bi Vam kdaj še kaj tacega v glavo palo! En neduhoven » brez oklepajev. Iz Renč, 2t. januarja. — (Odgovor dopisniku iz Tomina (?) v S. listu Soče). — Ker sem vedno pripravljen, psice, ki se bodo od liberalne stranke na me puščale, sprejemati, in jih z versko- narodnega stališča odbijati, menim, da bodete sledeče vrstice v Vaš katoliške Slovence (ne liberalne) zastopajoči list v moje nadaljno opravičenje zarad izstopa iz odbor-ništva »Soče* sprejeti blagovolili. Z novim letom je nastala potreba odločnega, jasnega govorjenja, vsled katerega se ima spoznati razloček med slovenskimi konservativci (katoliškimi) in liberalci. Polemika je sicer slehernemu poštenjaku nemila reč, ali, kedar gre za bistvene narodove koristi, kedar je neizogib-Ijiva, kedar je neobhodno potrebna, kadar že žalibog mora biti. naj že začeto do konca izpeljemo! Mi je nismo izpozivali, ah pa — smo jo, — kakor trdijo liberalci, — ker smo do pičice prepričani, da verski dosihmal v »Soči* gojeni indiffe-rentizem postane s časoma za narodno nravnost prava kuga in poguba. Najpred naj povem onemu dopisniku v 3.1. »Soče*, naj si bode že iz Tomina (?), ali pa od kjerkoli, da se močno vara, ako méni, da je moj dopis v »Glasu* (št. 2.) kako o-pravičenje mojega izstopa. Sicer pa mi je tudi dobro znano, kako si znajo gospodje uredniki nekaterih listov o času pomanjkanja dopisov pomagati. Menda sem prav blizo resnice, ako se drznem trditi, da je oni dopis iz Tomina povsod kje drugod, nego v Tominu, skovan, in to še od »enega duhovnika* (!!) Kako tendenciozno je to, ako duhovnik z duhovnikom polemizovati hoče! Da je pa ta moj sum dovolj opravičen, to pričajo besede mlajšega tominskega kaplana, g. A. S............a, koji je ravno pretekli teden v Gorici bil, ter pravil, da se duhovni tam gori, kolikor je mogel on slišati, z onim vodnim člankom (»Glasa* št. 2) popolnoma vjemajo. V tem smislu sem prejel od raznih krajev in narodnjakov (se ve, da ne liberalnih) liste, ki se z onim le prave liberalce v oči zbadajočim člankom po vsem vjemajo. (En par tacili sledi konec tega dopisa). To je pa gotovo, da med nami slov. duhovniki na Goriškem nij nobenega odločnega »Sočana* več najti, in, če je tedaj oni dopisnik »iz Tomina* res kak duhovnik, zakaj se sè svojim imenom na svitlo boji, ko se jaz prav nič, bodi si od koje koli strani letečih pšic ne bojim? Saj gre za vero, ki je edino stalna in zdrava podlaga nasej narodnosti, za ktero (prvo) pa liberalci nič ne marajo in vsled te njih nemarnosti mora polagoma tudi narodnost škodo trpeti. In n. pr. tudi, ako je oni na »Sočinem* ver-sko-indifferentnem stališču stoječi res kak tominski duhovnik, ne vem, kako mora on smatrati moj tobožni »manifest* (kako lepa ironija je ta izraz!) v »Glasu* št. 2. za kako opravičenje, ko o tem v celem članku ni ne duha, ne sluha? Moje na »facta* se opirajoče opravičenje je citati v 2. in 3. št »Zg. Danice.* V »Danico* pa sem svojega odstopa opravičenje za-rad tega moral poslati, ker me je ravno v njej nek dopisnik z »Goriškega* duhovnika »liberalne barve* zval, ki pri »Soči* skoraj »zvonec nosim.* V vestno dolžnost sem si pa štel, vso zadevo slov. občinstvu, da bi me zlo ne sodilo, razjasniti, ter tako sumničenje od sebe odbiti. Ker ted »j omenjenega članka ne more noben le malo misleč človek za kakoršno koli si opravičenje mojega izstopa iz »Soče* smatrati, morajo dosledno tudi vse one, sicer smešne konjekture odpasti, češ, »da zarad mojega izstopa ne bo šla Slovenija še tako hitro pod zlo itd.* — Mi je želimo ravno tako kakor Vi, pa lena verski podlagi. Mi se hočemo potezah za narodne pravice, pa le na verski podlagi, Vi pa brez nje; in to je precejšen razloček med nami in Vami. Z onim člankom v »Glasu* sem hotel le sploh dokazati, da se nahajajo že tudi med Slovenci taki liberalci, (saj Vas je oni v dvojnem pomenu »ajdovski* telegram prve liberalce zval, a isti, pa izvirni telegram je bil še s hujšimi liberalnimi izrazi okinčan, — tako vsaj pravijo oni, ki so gi videli in slišali!), da se še med nemškimi u-stavoverci skoraj v tem oziru hujših ne najde; le ta je med Vami in njimi razlika, da oni odevajo svoja liberalna načela z nemškim plaščem, liberalni Slovenci pa sè slovenskim, kar je slednjič »všecko jedno*! Ker pa moram z resnico na dan, in da se mi ne bode moglo očitati, da »nedolžne Sočane* (vsi ravno niso!) brez dokazov sumničm, kakor pravi oni dopisnik, naj za zdaj navedem izrek nekega moža, ki sedaj v odboru družtva »Soče* sedi in katerega sem o neki priliki z »lastnim ušesom* slišal, da », ktera naj bi pretresala nektere bistvene zadeve mestne uprave. Osnupniloje to na videz absolutno imenovanje obe stranki in izvoljence. Žugal je hud r.izpor; prišlo se mu je pa v okom s taktnim obnašanjem strank in imenovanih odbornikov. Ti so namreč izrekli, da se im »jo le za privatno posvetovalno družbo in da vse, kar bi sklenili, pride pred starešinstvo ter da se bode kakor navadno obravnavalo. Naslednja javna seja po tej deklaraciji je bila mirna, in zdaj dela starešinstvo lako lepo vspešno, da je veselje. Da bi le ti ljubi mestni zbori pustili politiko na stran», potlej že gre. Se ve pa, da z vsakim sklepom naših očetov ne bodo vsi zadovoljni, ali na bolje, zdi se, da se reči obračajo (Dvorni kaplan, dr. Marschall,) ki je odkazan v službovanje rodovini nadvojvode Karola Ludovika, prišel je pretekli teden v Gorico. On podučuje tudi mala nadvojvodiča v krščanskem nauku — Razen navadnih elementarnih predmetov, po-dučujeta ju posebna učitelja v francoščini in v češkem jeziku. Razne vesti. — Zakaj na Koroškem manjka nemških učiteljev ?— Koroško deželno šolsko svetovalstvo je sklenilo konkursne razpise tudi v »Tir. Bot.* razglašati. Razsvetljeno nemško liberalno Koroško mora beračiti učiteljev po ultramontanskih Tiroidi; za slovenske koroške šole je pa doma učiteljev dovolj ! Le na dva načina se da ta prikazen pojasniti: ali daje slovensko ljudstvo primeroma veliko več za učiteljski stan sposobnih mladeničev, kot nemško, — kar bi bilo za Nemce zelò sramotno, — ali pa je nemških učiteljskih služeb veliko več, kot slovenskih v primeri se številom otrok, ki imajo v šolo hoditi ; — tega pa misliti no moremo, ker je »ustavovernost* in »enakopravnost" geslo onih gospodov, ki v teh rečeh kaj ukažejo. Prav bi bilo torej, ko bi sl. dež. š. svetovalstvo koroško povedalo, kteri teh dveh vzrokov je pravi. ( » Karntner Blatt “.) — Napredek omike v novi èri. — Cvetoča papeževa v- **) V tem svetovalstvu imajo sedež in glas tudi 4 škofje. seučilisča v Rimu so sc iztrebila in nadomestila — z boljšimi; Je-li? To potrjuje že to-le n. pr.: Te dni je šlo več kot 300 dijakov po rimskih ulicah. Nesli so zastavo z napisom: Na vseučilišči je treba učiti! in so poslali deputacijo k ministru za uk, ter zahtevali učenja na vseučilišči. Se ve da, zdaj mora biti na robe svet povsod; tudi učenec mora učitelja siliti, naj uči. Tudi v Avstriji se reči nekam tako zavračajo. Doživimo še, da bo polno šol brez učiteljev in polno učencev brez podučevanja, in takrat bo vse — 9omikanou. — Sreberno iiro, ki se je našla na sveti Gori 2. sep tembra (dne velike procesije), hrani g. kaplan v Dornberg-u. Kdor je pogreša, naj se pri njem oglasi, če je treba tudi pismeno, pa naj natančno popise uro. — Dr. Razlag, kterega je bilo kat. pol. društvo v Ljubljani za odbornika izvolilo, ni prevzel odborništva. — Odpustki za letošnjo Svečnico. Na prošnjo raznih katoliških družeb v /?imu in vnanjih so sv. Oče Pij IX. 20. dec. 1872 podelili popolnoma odpustke vsem tistim, kateri se z devetdnevnico (noveno) pripravljajo na praznik Očiščevanja Marije Dev. (Svečnice), in druge navadne pogoje izpolnejo (namreč, da spoved opravijo in sv. obhajilo prejmejo, pa v papeževem namenu molijo) — Japonski poslanci, — pa minister Stremayr. Oni japonski poslanci, o katerih smo že poročali, da hodijo po evropskih velikih mestih in da jih sijajno sprejemajo celo vlad-dni zastopniki, kar v živo zbada ne le katoličane, ampak tudi protestante, ker vodja onih poslancev je narveč kriv hudega preganjanja in morije kristjanov na Japonskem, — prišli so tudi na Dunaj Da jih dunajski brezverski listi na vso moč povzdigujejo, razumé se samo po sebi; da si bo pa g. Stre-mayr, avstrijski minister za uk in bogočastje iz njih prihoda nove lovorike spletal za zasluge v šolskih zadevah, tega bi se vendar ne bili nadejali. Ogledali so si Japonci dunajske šole, ustrojene v Stremayr-evem smislu, in objavili svojo veliko zadovoljnost in pohvalo min. Stremayr-u, kar je on z radostnim srcem sprejel in po svojih trabantih na vse štiri vetrove naznanjati veleval. Avstrijski nevedneži in evropski posmehovalci, ki obrekujete g. min. Stremayr-a in njegove šolske uzore, boste še protivili novo-èrnim brezverskim šolam, potem ko jih tako hvalijo-Japonci, Kitajcev sosedje in sorodniki ?! — Skoraj neverjetna ojstrost. Kakor liberalni dunajski listi z veseljem naznanjajo, obsojeno je kat. tiskovno družtvo, ki izdaja „Gratzer-Volksblatt“ neustrašenega zastopnika kat. fe-der. stranke, na 10*000 gold. kazni, in to zarad nekih prestopkov glede, — časopisnega koleke za oznanila. To je tista taktika, kakor oni dan v Pragi s „Politik“o. V Avstriji, kjer Židi gospodarijo je vse mogoče. Biegen oder brechen ! Ze prav tako ! Oznanilnik. Odvetnik I>i\ «Josip Jakopič ima svojo pisarnico v Gorici v magistratni ulici (contrada del municipio), hiš. štev. 42 v I. nadstropji. PODDRUZMCA Eskomplne Bank« Šlajarske V GORICI egkomptuje menjiCC na vseh avstrijskih semnjiščih in vnanjih, in odstopa nakaznice za vsakošno semnjišče notranje in zunanje. — Za vplačila V zlata se dovoljujejo obresti po A % proti 30dnevni odpovedi. Sprejemajo se vplačila kterega koli zneska od 10 gold. naprej po 5 % na tekoči račun (conto corrente); dajajo se za-nje knjižice, in vsak znesek ge Šteje za kapital od dneva, ko je bil vplačan. Izdavajo se blagajnične nakaznice donašajoče po 4 % obresti brez odpovedi in po 5 % z odpovedjo 10 dni. Dajajo sc denarne pomoči na vrednostne reči. Kupujejo in prodajajo ge vrednostne reči vsake sorte in se j etnij (‘jO na račun koga tretjega proti temu, da se plača kaj malega kavcije. Odgovorna izdavatelja in vrednika: Ant. Val. Toman in Matija Kravanja — Tiskar Seitz v Gorici.