Polemika. Posirovelost vojakov na koroški fronti pripisovati moderni šoli je vec, kot nepremišljeno. (Dopis.) Glavni vzroki splošne posirovelosti so pač vojska, kateri še ni bilo enake, slaba druzba, pijančevanje in pomanjkanje človekoljubja. Šoli se pač ne more očitati, da ni vselej in povsod pospeševala le dobro in blago, a izpremeniti vse zemljane v angelje, te moči — žal — nima. Kdo je učil, vzpodbujal, deloval vzgledneje in intenzivneje kakor Kristus in vendar, kakšni so bili ljudje, ki so hodili k njemu v šolo? Dobri kn slabi. Šola z vsem svojim notranjim in zunanjim ustrojem, kakor s posameznimi predmeti, učinkujevzgojno.Na čelu predmetom stoji verouk. Ta je po svojem bistvu poklican, bolj kakor katerikoli drugi predmet, vzgojiti dobrega človeka.Ker se pa sliši.da tudi njegovi niiuki ne rode zažeijenega sadu, bi bilo zanj umestno, da se podpre s poukom o rncrali in lepem vedenju. Glavni vzgoini faktorji so dom, šola in cerkev. Pri neuspehih, krivdo zvračati le na enega, ostala dva pa prezreti, je nepravično. Ali se pa starsi zavedajo svoje visoke vzgojne naloge? Povečini ne! Tu bi bila na mestu predavanja potovalnih učiteljev, otvarjanje ljudskih (ne strankarskih) domov, in Citalnic ter gospodinjskih šol. V prvi vrsti bi bilo treba poudarjati potrebo skupnega delovanja šole z domom ter opozoriti na škodljivost rovarjenja zoper šo!o v društvih in časnikih, kjer bi bilo na mestu, jo podpirati. Toliko objektivno k »Slovenčevem« članku »Organizirajmo boj proti posurovelosti« z dne 25. julija 1919. Ł. O šolskih knjigah. Božo Račič pravi, da naj oni, ki je, kar se tiče šoiskih knjig, drugih misli kakor on pove svoje mnenje. Jaz mu povem, da se popolnoma strinjam s tovarišem Potočnikom in da se tudi meni zdi sramotno, da bi še v bodoče rabili knjige iz zaloge šolskih knjig na Dunaju. Velika carina, pomainjkanje tiskarskih potrebščin, to niso razlogi, da se ne bi smele premeniti knjige. Ce je za časopise dovolj papirja in tiskovnih potrebsčim, zakaj bi jih ne bilo za knjige. Šolska knjiga prodre v vsako hišo in uikakor ni prav, da bi otroci še zdaj braii staro avstrijsko himno: »Bog ohrani« in va. razne ziagane sestavke o lepih iastnostih Habsburgovcev. Saj je kmetiško ijudstvo že itak preveč avstrijsko in nasčuvano rovari proti ujedinjenju in sploh proti Srbom, to Božo Račič lahko vidi sam v njegovem okraju. Nujno potrebno je, da se iz šolskih knjig takoj odstrainijo vsi sestavki, ki pojejo slavo Habsburgovcem. Iz »Abecednika« bi se iztrgala cesarska pesem. Iz »Berila za obče ljudske šole II. del« tudi ces. pesem, »Zivi svetli cesar naš,* »Presvetla cesarica in učenka«, »Naš cesar reši dečka«, »Dobrosrčnost cesarja F. J. I.« »Drugo berilo« ima 20 berilnih sestavkov te vrste, »Tretje berilo« 15 in berilo za pon. šole tudi nekaj. S tem, da se odstranijo omenjeni sestavki, bi bil za enkrat izločen strup iz beril. Namesto njega pa bi bilo treba polcm leka. Tega pa naj bi nudili sestavki iz jugoslovanske zgodovine. Račič pravi, da smo se ludi mi učili iz knjig, ki so bile pisane v avstrjskem duhu, pa se nismo okužiii. Na to mu odKovorim, da baš tu tiči vzrok, da je še 90 % okuženih, ki čutijo več ali manj učinke avstrijskega strupa, ki so ga zajemali v nežni otroški dobi, iz šolskih knjig. Tovariš Potočnik ima prav, ko trdi, da je treba, redikalnega sredstva, in to takoj. Živa beseda zadene učence v šoli in to le v šoli, dočim mrtva črka, ki postane .-. čitanjem doma istotako živa beseda, zastruplja tudi starše, ki delujejo silno na otrokovo dušo. Ne preostaja nam tedaj nič drugega nego to, da dobimo čimprej prenovljene knjige, ki bi naj bile prepojene z jugoslovanskim duhoin. Truditi in :irizadevati si moramo, da vzgojimo /drav narod, zato nikakor ni vsejedno, '.akšno čtivo upotrebljujemo. Kdor je za io, da se še v bodoče šopiri po šolskih i-njigah habsburška zgodovma, ta si želi stare Avstrije in vislic, moKoče nazaj? — Po mojih mislih je šolska knjiga prva in najnujneiša potreba, za katero morajo doprinesti nekoliko žrtev vsa tiskarska podjetja s tem, da odstopijo papir. Ako misli Račic, da je samo časonisje v današnjih časih dobro orožje in če bi isto prestalo, da bi to pomenilo hud '.:darec za nas, potem bi človek lahko imslil, da premalo pozna pomen šolske knjige. Prva in glavna stvar je danes probuda naroda, za kar se ne sme štediti, če velja tudi tisoče. To, kar damo za narodovo probudo, ni proč vržen denar, ampak je naložen nepregledno visoko. Torej takoj vsi na delo, da dobiino čimprej nove šolske knjige m te -pisane v jugoslovanskem duhu. Franjo Lovšin.