PAVEL PLESNIČAR:
Kraljevič Aleksander v Sloveniji
(Od 26. do 29. junija 1920.)
akor blisk se je raznesla širom domovine rados-tna no-vica: Kraljevič Aleksander obišče Slovenijo! Pričelo se je gibanje in tekmovanje in vse je hitelo, da dostojno sprejme prvega narodnega vladarja, ki stopa po tisoč-letnem prestanku na osvobojena tla slovenska.
Bilo je 26. junija točno ob 5. uri popoldne, ko je privozil dvorni vlak na ljubljansko postajo.   Zadonela je godba in ozračje so napolnili mogočni zvoki naše divne himne ,,Bože pravde". lz vlaka je lahnih kora-kov izstopil   prestolonaslednik   Aleksander   z   mnogoštevilnim   svojim ^spremstvom. Po kratkih pozdravih je stopil na štirivprežni voz in se viharno pozdravljen od neštete množice naroda odpeljal s kolodvora v mesto.                                                                      .                    .    ' "
Nepozabljen ostane sijajni vhod Aleksandrov v ljubljansko — s cvet-jem in zelenjem, z mlaji in slavoloki okrašeno mesto, ki se je kar najbolj potrudilo, da spreime čim slovesneje svojega najvišjega gospodarja. Nebo samo ga je bilo veselo in je pošiljalo nad belo Ljubljano tople žarke po-letnega solnca. Odigravali so se prizori veselja in radosti: Z oken in bal-konov je deževalo cvetja na prestolonasledika, malčki so ga obsipali z na-geijčki, deklice so posipale pot s cvetkami, množica pa je brez prenehanja navdušeno vzklikala: ,,2ivel, živel regent Aleksander!" Pravi sijaj vsej tej prelestni sliki je dajala šolska mladina, ki je mahljaje z narodnimi za-stavicami burno pozdravljala junaškega vnuka slavnega Karagjorgje.     '
Tako živahno razpoloženje pa ni vladafo povsod. Med množico ši opazil skupino otrok s šolskimi k-njigami v rokah. Učenci Ciril-Metodovih šol so iz zasedenega ozemlja! Zapustiti so morali najdražje — rojstni dom — ter se napotiti čez mejo v odrešeno domovino k bratom in sestram, ki se svobodno gibljejo pod svobodnim solncem. V naglici so pobrali to, kar jim je bilo najdražje, ter dali slovo predragernu domu. Bog ve, za koliko časa! Z navdušenjem pozdravljajo vladarja svobodne Jugoslavije in z brezmejnim zaupanjem zro v njega, ki bo nekdaj osvoboditelj njihove do-slej še neodrešene domovine. Kakšne misli in želje polnijo mlada srca teh resnih otrok, je razodela mala, v črno odeta deklica, ki je kraljeviča na-govorila s sledečimi besedami: ,,Vaše kraljevsko Visočanstvo'- I mi smo radostna, a vesela skupina nismo. Ko ie dobrotni Bog postaivil našemu troedinemu narodu novi beli dom, v katerem gospodariš Ti, presvetli knez, smo ostali uprav mi otroci juga, otroci solnca, ki bi Te bili najbolj
119
žarko ljubili, žaJostni zunaj vrat, sirote brez ljubeče matere mile domo-vine jugoslovanske, brez očeta junaškega vladarja vseh srečnejših bratov in sester. Pisali smo bratom v Trstu, na Goriškem in v Istri, da prideš, svetli knez, med nas, pa so nabrali to cvetje na tej sedaj tožni naši zemlji, da vidiš našo Ijubav, našo nado! Srce najboljših Tvojih sinov in hčera Te pozdravlja vz njih: Pozdravljen car, pozdravljaio Te oni. ki hočejo zmagati!"
Po teh besedah je poklonila deklica prestolonasledniku Aleksandru šopek cvetic, ki so bile natrgane na bregovih naše Adrije ter ovite s slo-venskim trakom, na katerem so bile besede: ,,V Tvoje roke, dragi vladar, polagamo svojo usodo!" — Nudil se je nepozaben prizor: Regent Ale-ksander je šopek sprejel, sklonil se do nedolžne deklice ter ji pritisnil na čelo poljub — poljub neodrešeni domovini! Da je prestolonaslednik raz-umel željo vdane mu mladine, je pokazal zvečeT, ko je z balkona palače deželne vlade nagovoril tisočglavo množico tako-le: ,,Pozdravljam vse Slovence tostran in onostran demarkacijske črte. Nadejam se, da bodo* uživali Slovenci onostran te črte v kratkem enako svobodo kakor Slo-venci tostran nje!" Bil je to trenutek, na katerega se bodo še v poznih letih spominjali tisoČi z radostjo v srcih.
Nepozaben bo ostal prizor, ko se je v nedeljo zjutraj 27. junija ljub-ljanska šolska mladina poklonila svojemu vladarju pred deželnim dvorcem, nepozaben prizor popaldne istega dne, ko je junaški kraljevič prisostvoval ljudski veselici na Kozlerjevem vrtu v Šiški. Povsod enaka radost, povsod enako navdušenje, pa naj se je kraljevič pojavil kadarkoli in kjerkoli.
Divna Gorenjska ni zaostala prav nič za Ljubljano. Čim bliže so pri-hajali vozovi naslednjega dne Bledu, tem očitnejše je bilo, da hoče Bled prekositi vse, kar je dotlej nudila Slovenija svojemu vladarju. Krasota, ki je v svojem bogastvu okitila z njo priroda ta kotiček nale zemlje, je že sama na sebi neprekosljiva, a Blejci so še toliko dodali, da je človek mo-ral biti očaran. In navdušenje, s katerim je tu ogromna množica naroda pozdravljala bodočega kralja, ta srčna radost in ti iz dna duše prihajajoči vzkliki! Regent Aleksander je odšel na otok; stopil v cerkev in po staro-davnem običaju potegnil za vrv pri zvonu, ki je o njem ljudstvo daleč na-obolo prepričano, da se človeku izpolni prav gotovo tisto, kar si želi med zvonjenjem. Na vprašanje, kaj je mislil in želel, je Aleksander odgovoril: ,,Da bi se izpolnile vse želje, ki jih goji dobro slovensko ljudstvo." Dal Bog, da bi se čimprej izpolnila ta vidovdanska želja kraljevičeva, ki je gioreča želja vsega nasega naroda!
Lep prizor se je nudil po odhodu iz Tržiča v Spodnjih Duplah. Mlada kmetiška mati v narodni noši je držala v naročju triletnega otroka. Kra-Ijeviču, velikemu prijatelju mladine, je bil otrok tako všeč, da ga je vzel
120
T.........¦.......¦....................................,......,..........,......,,,,,,,......,......,......,,,,,,..........,...........,.........,......,,.........,,,,.:
121
iz naročja, ga stisnil k sebi in nato poljubil. Na vse navzoče je napravila ta ljudomilost vladarjeva najgloblji vtisk.
Kako si je znal regent Aleksander pridobiti srca zvestih podanikov, je pokazalo slovo na praznik sv. Petra in Pavla. Zgodaj v jutro so se jele zbirati množice naroda po onih ljubljanskih ulicah, koder je bilo določeno. da se odpelje Aleksander s svojimi spremljevalci. Topovi na Ljubljanskem gradu, ki so ob prihodu veselo pokali najvišjemu gospodarju v pozdrav, so naznatijali mestu in okolici vladarjevo slovo. Zopet so doneli krasni zvoki naše kraljevske himne, zopet so zaorili viharni vzkliki: prestolona-slednik Aleksander je krenil z avtomobilom čez Trojane in Savinjsko dolino v Celje in dalje v Maribor, da vidi tudi najsevernejši del velike Jugoslavije. Povsod je ljudstvo hitelo h glavni cesti, da vidi svojega vladarja, sina lastnega naroda.
Med čakajočim narodom v Celju je bila preprosta perica. Ker ni raz-ločevala izmed toliko lepih uniform njega, kraljeviča, je glasno vprašala zraven stoječega soseda: ,,Kateri je Aleksander?" Regent, ki se je naha-jal v neposredni bližini, je vprašanje 5ul in dejal: „Jaz sem Aleksander!" Stopil je nato k perici, ji dal roko ter se z njo prav prijazno in Ijubeznivo razgovarjal.
V Mariboru se je prestolonaslednik mudil le nekoliko ur. Še istega dne popoldne se je odpeljal z dvornim vlakom med viharnimi pozdravi navdušenega naroda preko Zidanega mosta v Beograd. Tekom svojega tridnevnega bivanja se je prikupil namaih našemu narodu, kakor je tudi on v hipu vzljubil vdani mu slovenski rod z vso močjo svojega rodoljub-nega srca. To pričajo v polni meri besede, ki jih je govoril Sloveniji v slovo: ,,Z žalostjo v srcu ostavljam to krasno zemljo in krepki narod slovenski z iskreno željo, da zopet in čestokrat pridem raed svoje drage Slovence."
Obisk kraljeviča Aleksandra bodi bodrilo na lepše dnove, ki morajo priti v doglednem času vsemu slovenskemu delu naše domovine ob krepki podpori junaških bratov Srbov in Hrvatov! Naj zasije kmalu dan, •ko bo mogel sleherni Jugoslovan peti s pesnikom Gregorčičem:
Ne bo nas več tujčin teptal,
ne tlačil nas krvavo;
naš rod bo tu gospodoval,
naš jezik, naše pravo!
';•                              Pod streho našo tuji rod
;                              naj gost narn bo, a ne gospod;
mi tu smo gospodarji
in Bog in naši carji!
122