— 304 — Juri Vodovnik *). Jaz sem Vodovnik Juri, Per svetem Lampretu Per Skomru sem domd Sem potler mežnar bil, V raztergani kočuri, In v devetnajstem letu K' štir oknice ima. Se tkavcovsko vučil. Veselje moje vse je preč, Sem platno in sukno tkal, Na morem si pomagat vec, Zaslužen dnar za vince dal, S težavami o j ! ves obdan Takrat mi je prav dobro blo — Zdihujem noč in dan. Ne bo mi več tako! v v Ze golo glavco nosim, Ze trideset in zravno Po sveti grem okolj , Devet že bil sem star, Vse sorte pesmi trosim, Ko moram vdovo vzeti Ne zmanjka jih nikolj ; Peljat' jo pred oltar. Poznajo me sromačeka, Močivnik so poročali Mi radi dajo vinčeka; In meni tak naročali: Kadar se z vincom poživim , „Tud staro ženko 'mas ljubit, Zapojem spet ljudim. Nikolj je zapustit!" Ko leto blo je štelo: Domača moja žlahta En tavžent sedemsto Ze mene ne pozna, In endevetdeseto, Je kakor stara plahta Je moje rojstvo blo. v Povsod raztergana. O detečjih dnevih skoz bolan, Ze nimam strehe nad glavor Kakor sem še današnji dan; Ko se poberam za vodo, Pa radovoljno vse terpim , Prijatle pa po sveti imam, Da le na svet' živim. Ki jih objiskat znam. Moj ljubi rajni oče Zdaj pcsme komponiram So bili cimperman , Na svoje stare dni, So stavli hiše, koče Jih noč in dan študiram, Skomerskim farmanam. Nikolj jih dosti ni. Tud marovfe no žage res Veliko sem jih vun že dal. Popravljali so mline vmes, Po daljnih krajih jih razsjal. So bli sodar in pa kolarj Nar rajše pa pri Skomerjeh, Po verhi še coklar. Sej mislim, da ni greh. So kratke hlače 'meli Marsikteri me vpraša: Kmetišk pa jopeč dolg, Od kod se le vučim ? Ponižno so živeli Alj kje je tista kaša , Od svojih mladih nog. Kjer pesem toljk dobim ? Sedem no osemdeset let Jaz 'mam en star pa znucan koš, Živeli oni so na svet', Ni vreden le en šajnast groš, Potem so v dolgo večnost šli V tem starem košu imam vse Kak bomo enkrat mi. Jaz pesmi zložene. Helena Cesarica Alj jaz že komaj nosim So moja mati bli, Moj stari znucan koš! Pa božja je pravica, Prijatle svoje prosim : Da so tud v večnost šli, Da b' dali vsak en groš, — Kar zapustili so ta svet Ko pa ta košek zapustim, Je že per štirdesetih let, Naj za menoj bi bil spomin! So podvučili me lepo Tud jaz prosit' za vas želim, Kak služiti Bogu. Ko sveti raj dobim. ------------------------------------------------ v *) Kdo iz dolnjega Stajarskega ne pozna Ju rja Vodovnik* ali saj nektere njegovih preprostih v pesmic , v kterihv zares klije pravi duh narodnih pesem ! Častit prijatel iz Stajarskega so nam poslali eno tacih „od Pohorcov" za poku-šnjo in pri ti priliki nam pisali sledeče: „Juri Vodovnik zdaj po Pohorji berači, nosi koš brez dna, v znamenje, da noče veči milošnje , kakor tolikšne, ki mu je za vsakdanji živež potrebna. Kamor pride, ga povsod radi imajo, posebno na kolinah in ženitvah. Da pa bojo častiti bravci tega p e-snika-samouka bolje poznali, naj jim „Novice" pred „Pohoisko" podajo še tisto, ki jo je on sam od sebe zložil". Za kratek čas — višje slave se ve da ne iše pevec in tudt mi za-nj ne — bi utegnile te pesmice všeč biti vsacemu. ker nam kažejo izvir starih narodnih pesem. "Vred.