Krista Hafner — llustrirala Marija Vogelnik
    Hišica v čevlju
                                                                 Polž
Tine in Mica sta bila trudna in sta kmalu zaspala. Mica je sanjala o novi svileni obleki, Tine pa o veliki krasni palači, ki jo je postavil za svojo ženko. Sredi noči pa se je Tine mahoma zbudil. Debela vodna kaplja mu je če-pela na nosu. Podrgnil je z roko po odeji in začutil, da je bila vsa mokra. Razprostrl je roki, pa je začutil, da dežuje. »Ta streha še počenega groša ni vredna,« je zamrmral sam vase.
Tudi Mica se je zbudila. Neprijetno jo je mrazilo.  Vsa je bila že mokra. Obrnila se je k Tinetu: »Dežuje.« »Da,« je nevoljno pritrdil Tine.
»Le kako je to mogoče, da sva mokra, saj sva vendar pod streho.«
»Menda,« je znova pritrdil Tine.
Tedaj se je Mica dvignila v postelji in skušala otipati streho nad seboj, pa je zajela v prazno. Preplašena se je obrnila k Tinetu: »Strehe ni. In dežuje, vsa bova mokra. Kaj naj storiva?«
»Mm,« je zamrmral Tine. »Saj imava še omari. V njih bova pod streho.«
»Modra je ta,« je rekla Mica in hitro zlezla v omaro poleg postelje. Tine se je spravil v drugo omaro.
Tako sta čepela sključena v omarah in čakala jutra. Ko se je zdanilo, sta prilezla iz omar in strahoma opazila, da stari goban nima več strehe. Le prazen bet je še štrlel iz zemlje, vrliu njega pa se je slinil debel gozdni polž, črni lazar.
»Kaj si storil, grdun slina-sti!« se je zadrl Tine nanj. »Streho nad glavo si nama požrl.«
»Imenitna je bila. Krasno mi je teknila,« se je zado-voljno obliznil lazar.
»Midva sva pa zdaj brez doma in strehe,« je tožila Mica.
»Briga me. Pa si poiščita drugo,«  se je nevljudno  od-rezal lazar iu napel črne rožičke.
Mica in Tine sta se presfrašila. Hitro sta zbrala skupaj svoje reči, jih povezala v culo in se odpravila dalje po svetu.