Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • II Gru-ppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina: Mesečno	L 110	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190 i
L
m i
Leto VI. - Štev. 17
Gorica - 29. aprila 1954 - Trst
Izhaja vsak Četrtek
Ženevska konferenca
Zadnji ponedeljek je bila otvor-jena v Ženevi ob Ženevskem jezeru težko pričakovana ženevska konferenca. Zborovanja se vršijo v veliki posvetovalni dvorani »Palače narodov«, ki je bila sedež že davno pokopanega »Društva narodov«.
Za sklicanje ženevske konference so se odločili štirje zunanji ministri na berlinski konferenci. Na tej konferenci bi morale prizadete države razpravljati o korejskem vprašanju ter se sporazumeti o končni usodi Koreje. Znano je, da vlada na Koreji le premirje in da pravi mir med obema nasprotnima strankama še ni bil podpisan. Znano je tudi, da zahtevajo zapadni zaveznik skupno z južnimi Korejci združitev Severne in Južne Koreje ter izvedbo svobodnih in demokratičnih volitev. Temu se pa upirajo severni Korejci in njih zavezniki Kitajci, ki jim taka rešitev prav nič ne prija. Ti bi se morda zadovoljili z združitvijo o-beh Korej, toda ta združitev bi se morala izvršiti na način, kot ga je predlagal Molotov za Nemčijo, to je najprej združitev obeli Korej, nato odhod vseh tujih sil in šele nato volitve pod pritiskom komunističnih tolp. Da take rešitve južni Korejci in zapadne velesile ne bodo sprejeli, je jasno za vsakega. In zato rečemo lahko brez vsakega pretirava-vanja, da ženevska konferenca ne bo rešila korejskega vprašanja ter da bosta obe Koreji še nadalje med seboj ločeni in to kljub ponovnim grožnjam Sigman Iiheeja, da sc bo taki rešitvi tudi z orožjem uprl.
Toda ženevska konferenca se ni sestala samo zaradi korejskega vprašanja. Štirje zunanji ministri, Dul-les, Eden, Bidault in Molotov so se na berlinski konferenci sporazumeli, in to je bil morda najvažnejši uspeh berlinske konference, da bodo na ženevski konferenci razpravljali tudi o vzpostavitvi miru v In-dokini. Takrat ni bilo indokitajsko vprašanje še tako pereče, kot je danes, zato so smatrali štirje ministri to vprašanje kot nekak privesek k prvemu. Zadnje čase pa je ravno indokitajsko vprašanje stopilo z vso silo v ospredje ter zahteva hitre rešitve, ker bi ee drugače utegnilo razviti v kak večji konflikt na daljnem Vzhodu. In zato bi se morala ženevska konferenca ravno s tem vprašanjem najprej in v prvi vrsti baviti, razen če misli razpravljati o vseh daljnovzhodnih vprašanjih obenem ter urediti enkrat za vedno ondotne Skrajno zamotane razmere. Ali se bo to ženevskim zborovalcem posrečilo? Oprti na dosedanje izkušnje, ki jih je imel svobodni svet s komunisti, moramo žal reči, da tega ne bodo dosegli.
Vsa zgodovina komunizma dokazuje, da se komunistični voditelji ne mislijo odpovedati svojim dosedanjim imperialističnim osvajanjem. Kdor drugače misli, se bridko moti. Komunizem stremi za svetovno nadvlado in zato je mirno sožitje med komunističnim in demokratičnim svetom, kakor si ga mnogi ljudje zamišljajo, popolnoma nemogoče. Vsako paktiranje s komunisti prinaša svobodnim in demokratičnim narodom le škodo in nesrečo. Kako naj bo namreč mogoče sklepati s komunisti sporazume, če jih pa ti po svoji komunistični morali niso dolžni držati? Komunizem ima svojo lastno moralo, ki je krščanski in tudi zgolj naravni morali popolnoma nasprotna. Komunizmu je moralno le to, kar koristi in služi njegovim načrtom; nemoralno pa to, kar komunizmu škoduje. S takim nasprotnikom, iki ne drži dane besede in ne sklenjenih sporazumov
in ki so mu laž in prevara, nasilje in umor dovoljena sredstva, ni mogoče oklepati sporazumov in sploh ne imeti kakega opravka. Takemu nasprotniku le sila imponira. In zato mislimo, da je zamisel obrambne organizacije na daljnem Vzhodu, kot jo je Dulles predlagal, popolnoma upravičena in umestna. Le enoten in odločen nastop svobodnih narodov proti komunističnim osvajalcem bo v stanu zajeziti komunistično nevarnost ter vrniti zasužnjenim narodom njihovo prostost.
Ženevska konferenca bo, ko boste eitali te vrstice, že v polnem teku. Kaj bo ta konferenca dosegla, ne more nihče naprej povedati. Ako bi hoteli sklepati po uspehih berlinske konference, bi morali reči, da ne bo prinesla posebnih uspehov. Toda morda se motimo in verujte nam, da bi bili zelo veseli, ako bi se v resnici motili.
Medtem pa postaja položaj branilcev Dien Bien Fuja vedno bolj ne-
vzdržen. Ozemlje, ki ga branijo francoski in vietnamski vojaki, se vedno bolj krči. Hočiminhove čete napadajo Skoro brez prestanka najmanj štirikrat šibkejšo posadko, sipljejo nanjo ognjene granate, rijejo pod zemljo ter poganjajo francoske položaje y zrak. Obe letališči sta postali že davno neuporabni, o-ziroma sta prišli sovražnikom v roke, tako da dobivajo hralbri branilci orožje in hrano in sveže čete le po padalih. Jasno je, da se ta razbita postojanka ne bo mogla več dolgo držati. Da bi ji prišla odkod kaka pomoč, je skrajno neverjetno, kajti Dien Bien Fu je oddaljen od francoskih oporišč kakih tri 6to kilometrov. Tudi od deževne dobe, ki se baje že začenja, ni mogoče pričakovati posebnih olajšav. Deževna doba bi sicer ovirala dovoz živeža in orožja komunističnim četam, a preprečila bi obenem tudi poseganje francoskega letalstva v ondotne boje. Boj branilcev v Dien Bien Fuju je v resnici »boj brez upa zmage«. Zato tem večja čast hrabrim branilcem, ki se pod vodstvom generala De Castriesa upirajo srditim komunističnim napadom.
Sovjetske zločinske metode
Poživimo našo politično organizacijo!
Krščanska stranka goriških Slovencev je bila ustanovljena že leta 1946. Leta 1947 sta obe nekomunistični skupini, to sta krščanska in napredna, ustanovili skupno »Slovensko demokratsko zvezo«, ki pa sama zase ni stranka, temveč le povezava dveh samostojnih skupin za skupne nastope. Do tu je vse prav in dobro. Takrat je bila Fronta še gospodujoč faktor v deželi. Podrobno delo na terenu je bilo zelo otežkočeno.
Od tistih dob se je pa položaj popolnoma spremenil. Danes je »Demokratska zveza« naša najmočnejša politična grupacija. Nekdanji vsemogočni frontaši so se razcepili na dve nasprotni si struji: kominfor-mistično in litovsko. Kominformistična struja drži trdno svoje postojanke, titovska pa propada iz dneva v dan. Da bi se ti poslednji rešili popolnega razpada, skušajo na eni strani razbiti enotnost slovenske protikomunistične organizacije, na drugi strani pa mrzlično delujejo na tem, da bi svojo organizacijo preosnovali. Bistveno je pri tem le dvoje dejstev. Demokratično fronto Slovencev hočejo preleviti v Socialistično fronto Slovencev in novo Socialistično fronto hočejo nasloniti na ravno tako brezpomembno italijansko komunistično skupinico CUCCH1-MA-GNANI.
Prelevitev naših frontašev v socialiste bi utegnila škodovati kominfor-mistom, nam pa le koristi, ker je tako Fronta našim najbolj trdoglavim kalinom vendar pokazala svojo rdečo barvo.
Našim titovcem se je hote ali nehote proces razvijal takole:
Prva doba: Osvobodilna fronta (to je bila vaba).
Druga doba: Demokratska fronta Slovencev (to je bila vaja).
Tretja doba: Socialistična fronta Slovencev (to je prehod).
Prva dva naslova sta vabila in vzgajala kaline približno pod vsakim naslovom po pet let. Če prisodimo še temu poslednjemu naslovu nadaljnjih pet let životarjenja, bomo dobili leta 1959 končno Komunistično fronto Slovencev, ali pa sploh samo Komunistično fronto.
Tem skrajno škodljivim žonglerjem nasproti je treba poživiti trdno in tesno povezano organizacijo katoliških Slovencev na Goriškem.
Kako si to predstavljamo?
Po vseh naših vaseh je treba dosedanje zaupnike povezati v organizirane skupine in jih dobro poučiti o našem programu v narodnih, verskih in socialnih zadevah.
Kjer to zaupništvo ne obstoja, ali pa ne deluje, ga je treba takoj ustanoviti.
I si naši ljudje morajo priti do spoznanja, da so titovci ali pa ko-minformisti čistokrvni komunisti iste'kakovosti, četudi različne pasme. Vsi naši ljudje morajo tudi spoznati, da so poskusi, kakor v tržaški SKSZ, skrajno škodljivi naši načelnosti in zato tudi odpornosti.
Te naše organizirane skupine se morajo zavedati, da je komunizem naša verska in narodna ter socialna poguba.
Treba je, da nase ljudstvo spozna potrebo odločitve:
1. komunisti ne morejo našemu ljudstvu ohraniti narodnosti;
2. komunisti ne morejo našemu ljudstvu ustvariti blagostanja;
3. komunisti so grobokopi naše vere in morale.
Tisto, kar prodaja po naših vaseh tovariš Nanut, je ta komunizem, ki ga pa več ali manj še'skriva pod firmo socializma, ali pa še tega ne, kakor pač pozna in ocenjuje svoje kupce.
Temu šarenju in slepomišenju je treba napraviti konec! Komunisti ste, pa zdaj ste že toliko napredovali, da se vsaj za socialiste oklicujete!
Pozivamo vse naše krščanske može in fante v mestu in po vaseh:
Na noge! Organizirajte se!
Mi ne plačujemo ne tajnikov ne predsednikov ne pevovodij!
Slovenski možje in fantje, vaše plačilo je le vesela zavest, da služite ljudstvu v prid in Bogu v čast.
SKUPINA ZAVEDNIH FANTOV
Ni še utihnilo govorjenje o sovjetskem vohunskem načelniku v Canberri, ki je prosil avstralske oblasti za zatočišče, in o njegovi ženi, ki so jo avstralske oblasti iztrgale zadnji trenutek iz komunističnih rok, ko je prišel na dan neki drugi, vse hujši slučaj, ki jasno priča, kakih zločinskih sredstev se poslužuje sovjetski režim v 'boju zoper svoje politične nasprotnike. Gre za slučaj Nikolaja Koklova, kapetana sovjetske tajne policije, ki je bil poslan v Zapadno Nemčijo, da bi umoril voditelja protikomunistične organizacije ruskih beguncev Jurija Okoloviča, a ki se je premislil ter izdal vso zadevo ameriškim oblastem.
Podrobnosti tega slučaja, ki se je izvršil že meseca februarja iu ki je scd.ij prišrl na dan, je razložil sam kapetan Koklov skupno % dvema vzhodnonemškima policijskima agentoma, ki lii morala umiriti begunskega voditelja Okoloviča pod vodstvom omenjenega kapetana.
Kapetan Koklov je opisal potek dogodkov na posebni tiskovni konferenci, ki jo je sklical glasnik Visoke komisij1: Združenih držav v Bonnu. Koklov jo povedal med drugim, da je dobil že 1. 1952 nalogo, da mora spraviti v Franciji s poti nekega ruskega begunca, a da sc je tej zločinski nalogi srečno izognil. Lansko leto pa je do-’ bil ukaz, da mora umoriti omenjenega Okoloviča. Spoznal je, da ni druge poti, kot izvršili ukaz, ali pa se zameriti za vedno svojim predstojnikom.
Odločil se je za prvo. Zato se je že meseca novembra lanskega leta podal pod izmišljenim priimkom »stotnika Jegorovau v vzhodni Berlin ter najel tam dva Nemca za svoja pomočnika. Ta dva je odpeljal najprej v Moskvo, kjer sta se izurila v streljanju s samokresom, vodenju avta in v japonski rokoborbi. Medtem je imel Koklov več pogovorov z vodjem oddelka tajne policije Panjuškinom, ki je bil svoje-časno sovjetski poslanik v Združenih državah in na Kitajskem. Panjuškin mu je med drugim izdal tudi to, da jo bila tako zvana »renska operacija«, ki bi morala likvidirati voditelja protisovjetskih beguncev, zaukazana od tov. Kruglova, Berije* vega naslednika v notranjem ministrstvu, ter odobrena od Centralnega komiteja sovjetske komunistične partije.
Iz Moskve se je podal Koklov z obema pomagačema najprej v Budimpešto in od tam s ponarejenimi potnimi listi v Avstrijo, kjer pa ga je polkovnik Sergij Okun opozoril, da Moskva ne želi, da bi sc med berlinsko konferenco izvršil v Nemčiji kak političen zločin. Bilo je to neposredno pred berlinsko konferenco.
Nekako mesec pozneje je zapustil Koklov Dunaj ter dospel 17. februarja skozi Italijo in Švico v Frankfurt ob Meni, kamor sta prišla nekoliko pozneje tudi njegova dva pomagača. Potrebno orožje jim je poskrbel neki sovjetski diplomat. To orožje je bil poseben samokres, podoben na zunaj cigaretni dozi, iz katere je molilo, če je bila odprta, 23 cigaretnim koncem podobnih nabojev. Samokres je bilo mogoče sprožiti s pritiskom na poseben gumb. N abo j i so 'bili majhnega kalibra in dum-dum, to je taki, ki se razlete v rani. Poleg tega se dajo ti naboji napolniti s strupom, ki bi mogel umoriti do sto oseb. Najbolj zanimivo pa je, da je strel iz tega samokresa popolnoma neslišen ter brez vsakega dima in vonja. Z njim se da streljati z največjo gotovostjo na daljavo osmih metrov, ne da bi bilo treba vzeti roke iz žepa. S tem orožjem, ki je bilo izgotovljeno v prvi vrsti za sovjetsko tajno policijo, bi moral kapetan Koklov umoriti nezaželenega protikomunističnega voditelja Jurija Okoloviča.
Toda Koklov se je med tem že premislil. Podal se je k Okoloviču, ki bi ga moral ubiti, ter mu izdal namen svojega prihoda v Zapadno Nemčijo. Skupaj a Okolovičem sta se podala 20. februarja na ameriško poveljstvo, kjer je prosil Koklov zase in za oba svoja pomagača za politično zatočišče. Se prej pa je obvestil o svojem načrtu svojo ženo v Rusiji ter poskrbel, da bi se sovjetske oblasti ne mogle maščevati
nad njo in nad njegovim triletnim otrokom.
Da je dal kapetan Koklov ameriškim oblastem vse mogoče informacije o sovjetski tajni službi, ni potrebno posebej poudariti. Poudariti pa je treba, da je ta slučaj, ki se bere kot kaka pravljica, a o čigar resničnosti so se ameriške oblasti v teku zadnjih dveh mesecev popolnoma prepričale, nov dokaz, kako nemoralna in naravnost zločinska so sredstva, ki se jih poslužuje sovjetska tajna policija zoper svoje idejne nasprotnike. Toda slučaj Petrova v Avstraliji in slučaj Koklova v Zapadni Nemčiji dokazujeta še nekaj drugega. Dokazujeta, da se dobijo tudi v Sovjetski zvezi in celo med njeno tajno policijo ljudje, ki so spoznali vso lažnivost in propalost sovjetskega režifna in njegovih metod in ki bi se, ako bi mogli, odločili tudi oni za zapadno svobodo in demokracijo.
Prelom med Rusijo in Avstralijo
Zaradi Vladimira Petrova in njegove žene, ki sta si za velikonočne praznike izbrala svobodo, je prišlo med Sovjetsko zvezo in Avstralijo do prekinitve diplomatskih odnoša-jev. Sovjetska zveza je dala zapreti svoje poslaništvo v Canberri, obenem pa je naročila avstralskemu poslaništvu in njegovim sodelavcem, naj zapustijo Sovjetsko zvezo v teku treh dni.
Pred prvo svetovno vojno je pomenila prekinitev diplomatskih odnosa je v navadno vojno, dandanes take prekinitve niso več tako nevarne. Tako je Sovjetska zveza še nedolgo tega prekinila svoje odnose z izraelsko državo, a jih je pozneje zopet upostavila.
Mnogi so mnenja, da je Sovjetska zveza prekinila svoje odnošaje z Avstralijo samo zaradi tega, da bi zabrisala veliki moralni poraz, ki ga je doživela z afero Petrova in njegove žene, ki sta si izbrala svobodo in ki bosta marsikaj razkrila o sovjetski vohunski službi v Avstraliji. Zato je povsem razumljivo, da poskušajo sovjetske oblasti potek cele zadeve čisto drugače prikazati.
Takoj v začetku so trdile sovjetske oblasti, da je bil Vladimir Petrov ugrabljen in po sili odpeljan, toda že čez nekaj dni so začele trditi, da je zbežal, ker je poneveril na poslaništvu precejšnjo vsoto denarja. Podobnih obtožb so se Sovjeti že večkrat poslužili.
Tudi glede žene Vladimira Petrova zagovarjajo stališče, ki ne odgovarja resničnemu poteku dogodkov. Trdijo namreč, da je bila žena sovjetskega uradnika primorana opustiti svoj povratek v domovino. Resnica pa je seveda čisto drugačna. Ženo so s silo zadrževali na sovjetskem poslaništvu ter ji lagali, da je njen mož mrtev. Šele na letalu je zvedela za resnico ter zaprosila za politično zatočišče, oziroma za pravico, da bi mogla ostati pri svojem možu.
Cerkev svetovnega miru
šestega avgusta ob deveti obletnici, ko je padla atomska bomba na japonsko me-sto Hirošima, bodo posvetili novo cerkev Svetovnega miru. Slovesnosti se bo udeležil tudi cesarjev brat princ Takamatsu.
Sveti ogenj
V soboto prvega maja bo škof v Lurdu blagoslovil sveti ogenj. Bakle, ki jih bodo prižigali pri tem svetem ognju, bodo ponesli po vseh evropskih deželah in celo v Malo Azijo. Upajo, da bodo plamenica lahko ponesli tudi v Jeruzalem.
Kristus in socialno vprašanje
Živimo v dobi, v kateri vlada zmeilenost v osnovnih pojmih in načelih in je človeška družba razdvojena tako, da lahko vsak trenutek izbruhne nov svetovni požar. O-mikani narodi so silno napredovali v znanosti, tehniki in gospodarstvu. Toda navzlic zunanjemu napredku je omikano človeštvo na znotraj propadlo. Od povsod doni krik po pomoči. Ta klic po obnovi človeške družbe je vsesplošen in utemeljen. Kdo nam pokaže pot k tej obnovi? Kako naj sc ta obnova izvrši, da ne nastanejo nova prelivanja krvi in nove krivice?
Nemogoče je, da bi hodil svet po poti, ki jo je ubiral pred prvo svetovno vojno. Ko se volivci izražajo pri skrinjicah, pokažejo izidi, ki pričajo, da je treba ubrati nova pota in da je se<laj socialno vprašanje prvo, ki ga je treba rešiti v dobrobit človeštva.
Nekateri so mnenja, da je treba z dosedanjim redom temeljito pomesti, porušiti in iz razvalin na popolnoma novih temeljih graditi.
Drugi iščejo bolj zmerna pota. Na tej avto-cesti človeštva je po njih mnenju treba le izravnati ovinke, odstraniti križišča s podvozi, mostovi in predori ter cesto a-sfaltirati s socialnimi zakoni, ki naj bi u-redili sožitje bogatih in revnih, inteligentnih in preprostih, mož in žena, samskih in poročenih, ljudi ras in narodov, in tako narediti to sožitje idealno.
Da bomo to razumeli, poglejmo in si dajmo odgovor na vprašanje: Kaj je človek in kaj je njegov namen na zemlji?
Krščanski pojem človeka in njegovega namena na zemlji je: Človek je ustvarjen po božji podobi — to se pravi, da je prejel od Boga neumrjočo dušo, obdarjeno z umom in prosto voljo; človek pa je zato na svetu, da Bogu služi in se večno zveliča.
To pojmovanje o človeku in njegovem namenu pa je začelo koncem 18. stoletja bledeti in porodili sta se dve usodepolni zmoti, ki še dandanes silovito motita in mučita človeštvo. Prvo teh zmot je začel učiti nemški modroslovec Kant, rekoč, da Bog nima nad človekom nobene zakonodajne oblasti in da je človek neodvisen od večnih božjih zakonov. Iz tega nauka se je razvil liberalizem, ki je trdil, da ima vsaka oseba v vsakem oziru neomejeno svoboilo. Na potUagi tega zmotnega nauka so nekateri mogotci sklepali, da smejo delati, kar jim poljubi, in so potlačili proletarce v novo sužnost ter jili izkoriščali in zatirali.
Kakor je Kant pravzaprav trdil, da je človek bog, tako je drugi nemški učenjak (HegelJ začel znova učiti poganski nazor, da je država bog. Obenem s Heglom so nastopili propovedniki novodobnega materializma, ki taji neumrljivost človeške duše. Na podlagi Heglovih naukov ter materializma sta Marks in Engels osnovala socialno demokracijo ali materialistični socializem, ki nastopa v skrajni obliki kot boljševizem ali komunizem in je v verskem oziru neizprosen sovražnik krščanske vere.
Kaj je posledica teh zmot? Brezmejna medsebojna mržnja.
*
Kako je bilo na svetu, ko je nastopil Kristus?
Vsemogočna država si je lastila oblast nad dušami in telesi svojih podanikov. Država je bila bog. Kadar je po mnenju državnih poglavarjev šlo za korist države, ni življenje posameznega človeka pomenilo nič. Človek kot oseba je bil suženj države. Svojim privržencem pa je država dovoljevala, da so tudi imeli sužnje, ki so jim bili kot sužnji predani na milost in nemilost. Pogani so smatrali sužnje za reč, orodje, blago, in niso imeli sužnje za ljudi. Kristusov nauk pa je, da je človek od Boga ustvarjen in da služi Bogu ter si tako prisluži večno srečo. V tem smislu smo vsi, kot poje Prešeren:	»Očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.« Sele po Kristusovem nauku je prodrla v vse sloje zavest, da je vsak človek oseba, otrok božji, naš sobrat in da ga moramo ljubiti kot samega sebe.
Ta dvig človeka temelji na novi Kristusovi zapovedi, ki je dotakratni poganski svet ni poznal: »Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe!a
Vendar Kristus ni v prvi vrsti kak socialni reformator. Njegovo prvo poslanstvo je bilo učiti resnice, ki jih moramo verovati, zapovedi, ki jih moramo izpolnjevati, in čednosti, ki si jih moramo pridobivati, ter zadostiti za naše grehe s svojo smrtjo na križu. Toda vkljub temu je vse njegovo življenje — nauk in delo — prepleteno s socialnimi nauki na temelju pravičnosti in ljubezni.
Kristus je učil: *Dajte Bogu, kar je božjega .U — »Ne ubijaj/« Iz tega sledi: Le Bog je gospodar našega življenja. Človek ima pravico, da živi in se brani, ako mu kdo po krivici in s silo hoče vzeti življenje.
Iz dolžnosti in pravice življenja nujno sledi dolžnost in pravica, da si človek pridobi vse, kar je za življenje potrebno. Lastninska pravica.
Sv. Pavel je rekel: »Kdor ne dela, naj tudi ne je.« To pomeni, kdor bi lahko delal, pa ne mara delati, ni vreden, da je. Po božji volji je človek dolžan, da si z delom pridobiva, kar potrebuje za življenje. »Bog je rekel: 'V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.’« Iz te dolžnosti sledi pravica do dela.
Iz prilike o talentih ■— enemu je dal en talent, drugemu dva, tretjemu pet talentov — vidimo, da imajo ljudje različne sposobnosti, veselje in nagnjenje za to ali za drugo delo. To je klic od Boga in iz tega sledi pravica, da si človek svobodno voli svoj poklic in stan. Iz tega zopet pravica do svobodne izbire bivališča, kamor ga kliče poklic in delo.
Iz Kristusovega nauka: »Dajte Bogu, kar je božjega!« sledi, ker je Bog dal človeku am, voljo in čuteče srce, dal mu tudi vest z namenom, da se človek čimdalje bolj razvije in izpopolni, pravica do umske, nravstvene in verske izobrazbe ter življenja po vesti. Tega mu država ne sme kratiti.
Iz tega nauka: »Dajte Bogu, kar je božjega!« sledi tudi pravica do družbe, ker je Bog ustvaril človeško naravo tako, da se posameznik more v osebnosti razviti samo v zvezi z drugimi v družbi. Proti tej pravici je napačno geslo liberalizma: »Vsak zase!« Po drugi strani pa je krivično tudi postopanje držav, ki združevanje državljanov ovirajo ali prepovedujejo, čeprav se vrši v zakonitih mejah.
V pravično urejeni državi in družbi bi morale državne postave zajamčiti te človeške pravice podložnikom, naj bodo ti bogati ali revni, preprosti ali izobraženi, tega ali onega stanu in poklica, tega ali onega naroda ali rase, kot je to nakazal Kristus s svojim nukom: »Dajte Bogu, kar je božjega!«
Francoska revolucija je oznanila geslo: Svoboda, enakost, bratstvo. Odkod so vzeli to geslo? Videli smo, da je pravo enakopravnost, svobodo in bratstvo in zaščito človeka prinesel na svet Kristus, ko je ukazal: »Dajte Bogu, kar je božjega« in: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!« Le tako je upanje, da pride do veljave socialna pravičnost.
Kako pa je Kristus sodil o bogastvu m dolžnostih, ki jih imamo do ubogih, in kako so po Kristusovem vnebohodu apostoli in verniki razumevali Kristusovo socialno delo, bomo povedali v prihodnji številki.
K. I.
Druga povelik. nedelja
JEZUS DOBRI PASTIR
V današnjem času strojev, avtov in atomske bombe ter hitrice, nemira in strahu blagodejno vpliva pogled na zeleni log v mirni dolinici, kjer pastir pase čredico belih ovčk. Kar zaželimo si takega mirnega življenja. Seveda pastirjeva naloga ni vedno lahka.
Iz pastirskega življenja je Jezus vzel primero za svojo priliko. Samega sebe se imenuje pastirja. Tega naziva mu niso dali verniki. Sam si ga je izbral.
Zakaj si ga je izbral?
S tem nam Jezus hoče mnogo povedati.
Pastir pase ovčke. Skrbi za njih hrano. Varuje jili, da ne padejo v prepad. Zvečer jih skrbno zapre v hlev. da so varne pred hladno nočjo, da morejo mirno počivati.
Tako je Jezus naš vodnik. Daje nam hrano nebeških naukov, vodi nas na pašo milosti, ko nas krepča s sv. zakramenti. Prav zdaj o velikonočnem času smo celo dolžni pod smrtnim grehom prejeti zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. To je, moramo iti k sv. spovedi in sv. obhajilu.
Pastir pozna svoje ovčke, jih ljubi, ve za njih napake. Utrujeno vzame v naročje. Če zboli, jo zdravi. Kdo bolj pozna vsakega izmed nas kot ravno Jezus? Ko poslušamo pridige, nam tolikokrat tajno govori in
navezuje na pridigarjeve besede milosti zdravja za naše slabosti: »Glej, tole pa prav zate velja... Že toliko časa se upiraš... Sprejmi!« Pri sv. spovedi pa še prav posebno govori našeu srcu po spovedniku. Tu sami priznavamo svoje rane. Tu nam vliva kot usmiljeni Samarijan olja ter vina zdravilnih milosti in naukov. Še bolj pa pri sv. obhajilu, ko nas osebno pride obistkat in prebivat v naše srce.
Ovčke poslušajo glas pastirjev. Ko jih kliče, hitijo k njemu. Kamor jih pelje, tja mu sledijo. To zahteva Jezus tudi od nas. Zato nas na-življa ovčke, sebe pa pastirja.
Ali smo pa mi taki? Ali ne poslušamo rajši svojo domišljavost? Ko nam Jezus govori po svojih namestnikih, duhovnikih, ko nam govori po sv. Cerkvi, ali se ne upiramo? Ali nas ne napada skušnjava, da bi govorili: »Cerkev mi nima nič ukazovati.« Tako govorjenje je smrtno grešno.
Ali ne poslušamo rajši take, ki nas zavajajo v zmoto? To so volkovi, ki trgajo naše duše. Taki volkovi so v slabi knjigi ali slabem časopisu; v grešni družbi, v radiu, kjer se govori zoper vero, zoper duhovnike, kjer se norčuje iz zakramentov. Kdor vam govori, da ni Boga, da ni treba hoditi v cerkev, ta je volk.
Hočete Jezusa za pastirja? Ne bratite se z volkovi.
Velika loterija za Katoliški dom
Lansko jesen je odbor KD t> Gorici s pomočjo dobrotnikov iz Amerike kupit zemljišče in hišo, ki naj služi za namene katol. Slovencev v Gorici ter njihovim organizacijam. S tem je izčrpal vsa sredstva, ki jih je imel na razpolago. Toda v Gorici čutimo vsi živo potrebo po pranemi dvorani, ki naj bi nam bila na razpolago ob raznih prilikah kakor tudi našim vzgojnim zavodom, Alojzijevišču in sirotišču, ki so brez telovadnic ter primernih igrišč. Saj je znano, da so v Gorici, po zaslugi prenapetih šovinistov, zaprte Slovencem vse večje dvorane, v katerih smo kdaj gostovali z našimi kulturnimi prireditvami. V sled tega je odbor sklenil, da na kupljenem prostoru čimprej zgrnili dvorano. Da pride do materialnih sredstev, se je odločil, prirediti v zvezi z Alojzijeviščem veliko loterijo, Ta naj pomaga, da pridemo do toliko zaželene dvorane, Alojzije-višče pa do telovadnice. Tukaj pozivamo vse rojake, da se loterije udeleže. Listki se bodo prodajli po sto lir od prvega maju naprej. Zbrali smo za začetek loterije mesec maj zato, da bo Marijin blagoslov nad našim delom.
Dobitki loterije so naslednji: št. 1 motorno kolo; it. 2 šivalni stroj; št. 3 mošk.i obleka; št. 4 velika otroška igrača; št. 5 nalivno pero i svinčnikom; št. 6 posrebr-njen kavni servis; št. 7 likerski servis; it. 8 električni likalnik; it. 9 tri pare Ny-lon nogavic; it. 10 trije ducati moikih robcev.
Dobitki bodo razstavljeni u trgovini G.
Plahuta, Via Duca iTAosta 7. Gorica. Izžrebanje bo v nedeljo 20: junija ob Uh dopoldne v Alojzijevišču.
Ves čisti dobiček od loterije gre izključno za dvorano KD.
Rojaki! Upamo, da boste segli po listkih loterije z isto velikodušnostjo kot sle do sedaj prispevali s prostovoljnimi prispevkis
Odibor KD in Alojzijevišča
Ali v Jugoslaviji res vlada verska svoboda ?
O »verski svobodi« v Titovi Jugoslaviji smo prejeli še naslednji član«k, ki ga prinašamo, kot smo ga prejeli.
»Primorski dnevnik« je kakor tržaška burja. Zaman se ta zaganja ob trde kraške skale, še zmajati jih ne more. Tako bo tudi resnica in pravica, ki sloni na neomajnih skalah krščanskih načel, kljubovala Tsem besnim napadom nasprotnikov.
»Primorski dnevnik« je dne 18. feibr. pri-nesel v odgovor »KG« zanimivo novico, češ da v Jugoslaviji vlada popolna verska svoboda. Nasmehnil sem se, saj ni dolgo tega, ko sem obiskal svojo rojstno vas onstran železne zavese. Bila je nedelja in sv. maše tudi r Titovi Jugoslaviji nisem maral zamuditi. Začudil sem se, ko sem videl v oerkvi toliko vernikov. Torej ni tako, kot pravijo, sem si mislil, vera je še svobodna. Popoldne sem šel obiskat sestro v bolnico. Tudi tu sem so zavzel, ko sem videl vse
lepo in moderno urejeno. Le sestrin obraz me je vznemiril: bil je še bolj bled in upadel kot v začetku bolehni.
»Ali nimate dovolj zdravniške oskrbe?« sem jo vprašal.
»Dovolj je imamo,« mi je povedala, »zdravniki so dobri in zdravijo nas z najmodernejšimi zdravili.«
»Vse drugače bi sodil, ko te gledam.«
Oči so se ji zasolzile, oprezno je pogledala naokrog in tiho rekla :
»Vidiš, nedelja je danes. Ze osem mesecev nisem 'bila pri sv. maši in ne prejela sv. zakramentov.«
Zavzet sem jo pogledal, ona pa je nadaljevala: »V bolnici nimamo nobene verske tolažbe, duhovnika ni, kapele še manj.«
»Pa saj sem videl zjutraj v naši vasi, da je bilo več ljudi v cerkvi kot za časa fašizma.«
»Za časa fašizma niso nobenemu prepovedali hoditi v cerkev. Fašizem nas je preganjal le kot Slovence. Zato pa v vsej Jugoslaviji ne boš dobil značajnejših Slovencev 'kot smo prav mi Primorci. Isto je sedaj. Tito je že marsikoga spravil v cerkev. Ljudje so prišli do spoznanja, da je resnica le v tem, kar država najbolj prepoveduje in preganja. Bolj kot se zaganja v cerkev in duhovnike, bolj jih ljudje spoštujejo in poslušajo.«
»Kako pa da tu v bolnici ne morete nič doseči?«
»Ne upamo si. Pred par tedni je bila neka bolnica v naši 9obi zelo slaba. Opogumila se je in vprašala po duhovniku.
Zasmejali so se ji, češ saj ne l>o še umrla. Zena pa je le naprej prosila, rotila in zahtevala duhovnika. Cel teden so nam njene prošnje trgale živce. Postrežnice so nam zatrjevale, da je zblaznela. Nismo jim verjeli. Končno so le dovolili, da je nekega jutra prišel duhovnik k njej. Nihče ga ni poznal in še sedaj sem v dvomu, ali je bil res duhovnik. Vsekakor, kar nas je bilo 'bolnic v sobi, in ti vidiš, da nas ni malo, vse smo na tihem izrazile željo, da bi se izpovedale. A glasno si tega ni upala nobena povedati. Taka je verska svoboda v naši Jugoslaviji.«
»Pri naši sosedi sem videl na mizi verski časopis »Družina«. Tega vendar lahko prebirate!« se še sedaj nisem mogel popolnoma vdati.
»Da, tudi jaz ga imam, a skrbno skritega pod blazino. Zapazila sem ga nekoč pri moji sobolnici. Zaprosila sem jo, naj mi ga posodi. Ko bi videl, kako se je re-' vica prestrašila. Saj me ne boš izdala,’ mi je vsa tresoča se rekla. Ko sem ji vse zaupala, mi ga je posodila. Sedaj ga prebiram zjutraj navsezgodaj, da bi me postrežnice ne zasačile. Ovadile bi me in nič več bi me ne trpeli v bolnici.«
»Ko bi mi kdo drug v Trstu o vsem tem pravil, bi mu ne verjel,« sem bil žalosten nad njeno izpovedjo.
Tudi danes, ko vse to razmišljam, mi je tesno pri srcu. Koliko zvitih pomočnikov ima satan, da bi tudi dobre premotil, če bi bilo mogoče. Pa jih ne bo. Trde kraške skale se ne dajo omajati.
Sv. oče obsoja uporabo atomskega orožja
»Ko se ponižno zahvaljujemo božji dobroti, da nam je dala neizmeren dar, da z vami skupaj obhajamo to sveto slovesnost, nočemo opustiti prilike in vam pokazati našo očetovsko zahvalo za otroško vdanost in pobožne molitve, s katerimi ste tolažili našega duha v nedavnih bridkostih.
O, kako želimo, da bi se nad vsemi ljudmi razlilo veselje krščanske velike noči, tako da bi Cerkev mogla peti v polnem smislu: »Ob Tvojem vstajenju, o Kristus, se veselita nebo in zemlja«. Toda, če je v nebesih vse samo mir in veselje, vse drugačna je resničnost na zemlji. Tu se, namesto iskrenega veselja, katerega skrivnost nam je razodel Kristus, veča iz leta v leto bojazen in skoro preplah narodov v strahu pred tretjo svetovno vojno in pred strašno bodočnostjo zaradi novih uničujočih orožij nezaslišane silovitosti.
Nova orožja so, kakor smo imeli priliko z bojaznijo opozoriti že februarja leta 1943, pripravna povzročiti za celoten naš planet nevarno katastrofo, prinesti popolno uničenje vsega živalskega in rastlinskega življenja in vsega človeškega dela v vedno širših pokrajinah; orožja, sedaj sposobna z umetnimi radioaktivnimi izotopi okužiti za stalno ozračje*, zemljo, same oceane, tudi zelo oddaljene od mesta, katere je zadela in okužila nuklearna eksplozija. Tako je pred očmi prestrašenega sveta predvide-nje orjaških uničenj, predvidenje pokrajin, ki postanejo za človeka nemožne 'bivanja in neuporabne, poleg tega pa še biološke posledice, ki morejo nastati, bodisi zaradi sprememb v kaleh in mikroorganizmu, bodisi zaradi negotovega izida, ki ga moro imeti podaljšana radioaktivnost na' višje organizme, vključno človeka in njegovo potomstvo. Zato pa nočemo opustiti prilike in ne opozoriti na nevarnost, ki jo *a prihodnje rodove more pomeniti ta strasui poseg, dosegljiv ali morda že dosežen z novimi sredstvi, da iztiri iz naravnega razvoja dediščino dednih faktorjev človeka; in tudi zato, ker med takimi iztiritvami ne manjka in ne bo manjkalo patogenskih sprememb, ki so vzrok ptenosnih bolezii in nakaženosti. — Od naše strani se ne bomo nikdar utrudili r prizadevanju, da se po mednarodnih sporazumih prepreči in učinkovito oddalji, razen v primeru zakonite obrambe, atomska, biološka in kemična vojna; ter se vprašujemo: kako dolgo še se bodo ljudje odtegovali zveličavnemu blesku Vstajenja, pričakujoč namreč varnosti od smrtonosnih bliščev novih vojnih naprav? Kako dolgo še bodo zoperstavljali svoje načrte sovraštva in smrti zapovedi ljubezni in obljubam življenja, ki ga prinaša Odrešenik? Kdaj se bodo zavedli vodite ji narodov, da mir ne more biti v zagri nje nem in dragem vzajemnem odnosu stra u, marveč v krščanskem načelu veso jne Ju bežni, in še posebno v pravičnosti. Kdaj bo prišel čas, ko bodo modrijan, sveta u-porabili čudovita odkritja globokih sil snovi samo za mirovne namene, da dajo človekovemu delovanju energije za mal de-nar, kar 'bi olajšalo pomanjkanje in odpravilo neenako geografsko razdelitev virov dobrin in dela, kakor tudi (ja bi podarili nova orožja medicini, poljedelstvu, naro-dom pa novih virov uspehov in blagostanja?
Pa ko se zdi, da se stiska vse bolj po-ostruje, glej, kako se izžareva v nežni jasnini velike noči, vzklile letos pod deviškim soncem Marije, sladek nasmeh Jezusove in naše Matere, tudi ona poveličana ob strani svojega Sina. Tako ta ljubega Mati iztega danes svoj plašč neizrekljive nežnosti še posebej na one, ki žive v nejasnosti in žalosti.
0 Marija, ki danes žariš v še posebni živi luči, Ti bodi znamenje in roditeljica sprave med ljudmi in z njihovim Gospodom in odrešenikom Jezusom. Pomnoži vero teh, ki Te kličejo. Daj, da na njih očeh blešči upanje neuničljivih darov, ono odrešenje teles in duš, predmet njihovega gorečega hrepenenja, katerih novine opazujejo v Jezusu in v tebi sami.«
*
Besede sv. očeta je množica poslušala v izredno napetem molku, ki se je na koncu očetovskih besedi spremenil v navdušen orkan odobravanja in vzklikanja papežu.
Papež se je takoj po govoru iz svoje delovne sobe podal v dvorano blagoslovov nad glavnim vhodom v baziliko in se prikazal ves bel z zlato štolo na sebi na zunanji loži. Navdušenje množice je bilo a-. popisno. Papež je odzdravljal, se sklanjal nad množico in končno začel moliti obredno formulo za slovesen blagoslov Urbi ct Orbi: mestu in svetu.
Molitveni nameni y maju
Ko je sv. oče proglasil Marijino leto, je poudaril, n«j bi se v tem letu veliko mo. lilo za razne namene. Mesec maj je že od nekdaj posvečen Materi božji, zato je po-seibno prikladen za molitev.
Glavni odbor za praznovanje Marijinega leta je za mesec maj priporočil vsem škofom, naj poskrbijo, da bo Marija žela po svetu obilo češčenja. Odbor priporoča predvsem romanja k raznim bližnjim Marijinim romarskim cerkvam. V spomin na marijansko leto naj bi postavili kako kapel« co ali znamenje.
Za vse nedelje v maju so določeni po-sehni molitveni nameni. Prvo nedeljo v ipaju naj bi moBli za sv. očeta; drugo ne-deljo 9. maja za brate, ki trpijo preganjanje zaradi svoje vere; tretjo nedeljo Iti. maja za domovino; četrta nedelja 23. maj« namenjena molitvam za mir in zadnja nedelj« 30. maja molitvam za duhovnike in duhovniške poklice. 23. maja naj bi molili za mir zlasti otroci. To bi bil njihov molitveni dan, kakor si ga je že pred meseci zamislil pariški kardinal Feltin ii potrdil sv. oče.
J*
Proti lepotnim tekmam
Ameriška škofija Lafayette j« odločila, da se odrečejo zakramenti tistim katoličanom, ki bi se udeležili lepotnih tekem.
Teden sv. pisma na Holandskem
Na Holandskem praznujejo katoličani vsako leto »Teden sv. pisma«. Med letošnjim tednom so prodali 250.000 izvodov sv. pisma.
Na mrtvi točki
Vzgojni urad ZVU, ki mu od londonskih psorazumov dalje načeluje prof. Fadda, je izdal za š. I. 1954-55 običajno odredbo, ki določa način za vlaganje prošenj začasnih učiteljev in profesorjev.
V desetem letu obstoja slovenskega šolstva na Tržaškem morajo še vedno vsi uslužbenci na slovenskih šolah vlagati prošnjo za namestitev, kakor da bi ne bili to pravi šolniki, ampak navadni dninarji, ki se sprejemajo r službo skoraj iz dneva v dan, le s to razliko, da dninarji dobe službo brez prošnje in brez posebnih stroškov, učitelji in profesorji in vse ostalo osebje slovenskih šol pa morajo sedaj letati po uradih za razna potrdila in listine ter zmetati zanje precej lepe vsote denarja.
V desetem letu obstoja slovenskega šolstva na Tržaškem obravnavajo italijanski šolski oblastniki slovenske šolnike, kot da so šele včeraj dovršili učiteljišče ali univerzo, čeprav je velika večina teh prosilcev takih, ki bi že zdavnaj morali biti stalno nameščeni.
V desetem letu obstoja slovenskega šolstva slovenski šolniki zaman pričakujejo ostvaritev lastnega organika, ker ga italijanske upravne šolske oblasti nočejo dati slovenskim solarn še sedaj ne, čeprav bi ga morali dati že davno.
če že tako neznatno, z upravnega vidika neznatno, a za prizadete zelo važno vprašanje »emergenze« za upravno in pomožno osebje še do danes ni urejeno in če ta doklada še do danes ni bila izplačana temu osebju, je to ne le sramota za tako upravo, ampak tudi najboljši dokaz, da italijanski oblastveniki nočejo dati uslužbencem
slovenskih šol niti to, kar jim po zakonu pripada. Je pa to obenem tudi najboljši dokaz, da Italijani ne smejo upravljati slovenskega šolstva.
Odkar je prof. Fadda ukinil slovensko o-krožno nadzorništvo, je. slovensko šolstvo ostalo brez enotnega višjega vodstva ter brez kolikor toliko samostojne uprave.
Vzgojni urad ZVU se je najbrže hotel celo ponorčevali s slovenskimi šolami, ko je imenoval za svetovalca za slovensko šolstvo pri Višji šolski upravi g. dr. Bassa, ki je odličen strokovnjak za kmetijstvo, saj vsako nedeljo poslušajo Slovenci njegova lepa predavanja o živini, vinski trti, hi-gijenskih hlevih itd., a slovenskih šolskih problemov na Tržaškem ne more ne reševati niti rešiti, ker je pač samo svetovalec (pa ne za kmetijsko šolstvo), ki svetuje, če in kadar ga kdo kaj vpraša.
Isto velja za svetovalca za osnovne slovenske šole g. Enrico Medici, »fascistone«, kot se je o njem baje izrazil prof. Fadda. Potemtakem ni čudno, če je bilo nadzorništvo za slovenske osnovne šole premeščeno iz središča mesta, kamor spada, k Sv. Ani (sicer še ne na pokopališče!), in prav tako uprava slovenskih šolskih knjig, ki v zadnjih dveh letih (od prihoda prof. Fadda) niso dobile nobenega novega prirastka, seveda po zaslugi komisije, ki jo je imenoval tudi prof. Fadda.
In vendar določa ukaz ZVU št. 18, da mora ureditev slovenskega šolstva na Tržaškem biti popolnoma enaka ureditvi italijanskega šolstva: torej mora imeti lastno Višjo šolsko upravo, kot jo ima italijansko šolstvo. Kako dolgo bomo še čakali nanjo?
n
Melodije" iz komunističnih trobil
Kadar kokoš znese prvo jajce Zabava »Primorskega dnevnika"
Po-znate ono zgodbo o kokoši, ki je znesla svoje prvo jajce. Šla je vrh gnoja in kokodakala, da jo je slišala cela vas, češ, jaz 9cm pa jaz. ki sem znesla jajce!
Tako se je Sedaj zgodilo na Koroškem, da je titovska tiskarna v Borovljah izdala svojo prvo knjigo pod naslovom »Zibelka«, v kateri je koroški pisatelj Rok Arih izdal nekaj črtic. Ob tej priliki je goriška »Soča« dne 17. aprila skupaj s to vestjo zapisala tudi naslednjo budalost:	»Pravi
zgodovinski anahronizem predstavlja tudi »Mohorjeva družha« (v Celovcu), 'ki že davno ne vrši več tistega naprednega umetniškega poslanstva, ki ibi moralo biti naloga umetnosti. V redkih izdajah te založbe lahko najdemo le še mračno, po večini neumetniško »literaturo srednjeveških mistikov« z izrazito nazadnjaškim nagnjenjem.«
Ali veste kaj obsega ta »mračna literatura«? Turnškov Mali misal, Jagodičev Življenjepis škofa Jegliča, Evharistične šmarnice in one o Brezmadežni msgr. Gregorca, dalje razne povesti pisatelja Mauserja, različne letnike koledarja, slov. večernice itd. Vse to so knjige, ki so izšle pri Družbi sv. Mohorja po drugi vojni in zato spadajo k »mračni literaturi« ter v srednjeveško mistiko z izrazito nazadnjaškim nagnjenjem. Res, zelo modri postajajo pri goriški »Soči«, pa napredni tako, da jih ni sram pisati take budalosti.
Ivan Cankar opisuje v črtici »Muhe« dečka, ki se je igral s tem, da je lovil muhe ter jih počasi in preračunano utapljal v skledi vode. Delal je to s takim mirom in hladnostjo, da je pisatelja obšla tiha groza, kaj bo iz tega dečka. O nekem Rimljanu pripovedujejo, da je za zabavo mučil sužnje in jih na kose razrezane metal ribam v jed. Markiz de Cueva pa je lansko leto priredil v Biarritzu na Francoskem »ples- stoletja«, za katerega je porabil v eni noči 40 milijonov frankov. Ljudje so torej različnih oku«ov in imajo vsak svojo zabavo. Eni tako, drugi dru-gačno.
»Primorski dnevnik« iina tudi svojo po. sebno zabavo, ki je v tem, da se vsako toliko pozabava tako, da smeši katoliško vero, zlasti še katol. Cerkev. Tudi to jo zabava, poreče kdo. Seveda je, toda kakšna! Zabavljati čez svete reči, smešiti Cerkev in njene ustanove, grditi delovanje Cerkve je lahko zabava, toda vse obsodbe vredna! Na tako postopanje tižaškega titovskega glasila smo v našem listu ponovno opozorili, danes opozarjamo znova. »Pr. dnevnik«, ki je začel letošnji letnik z c-studnim pamfletom zoper Mater božjo, «i je dne 13. aprila privoščil novo »šalo«, ko je objavil članek s takim-le naslovom: »Kako se je jezuitski Bog - zvodnik boril, da bi si pridobil D’Annunzievo ljubimko, ki bo bržkone postala svetnica«. V tonu, kot ga napoveduje naslov, pripoveduje
o nekdanji ljubici ital. pesnika D’Annun-zia, Aleksandri di Radini Carlotti, ki je po raznih razočaranjih v svetu šla v samostan h karmeličankam ter tam po dolgem spokornem življenju sveto umrla. »Prim. dnevniku« to ni po godu, da je ta greš-nica spokorno umrla, zato se spakuje iz njenega spreobrnjenja in 'božje milosti in vseh, ki sedaj pišejo o njeni spokorni smrti. Verjetno so ljudje v uredništvu »Pr. dnevnika«, ki očitajo D’Annunziu njegove ljubice, pozabili, da je temnolasa Jo-vanka že tretja »žena« maršala Tita, čeprav sta prvi dve še živi.
Zato je ta list najmanj poklican, da zasmehuje Aleksandro di Rudini zaradi njenega spokornega življenja. Smešno je pa tudi, da hoče božji milosti predpisovati, koga naj pokliče in koga ne k spreobrnjenju in večnemu zveličanju. Seveda, razumemo. Tovarišem pri »Pr. dnevniku« gre le, da smešijo in blatijo krščansko vero in Cerkev. Zato jim prav pride vsaka prilika. Zato se spotikujejo ob Aleksandro di Rudini, kakor bi se s farizeji vred nad Marijo Magdaleno, Samarijanko pri vodnjaku in še katero drugo grešnico, ki je pri Kristusu zadobila odpuščanje. Poznamo take farizeje!
S TRŽAŠKEGA
Titov povratek iz Turčije
Pretekli teden se je vrnil predsednik Jugoslavije maršal Tito s svojega obiska v Ankari srečno v domovino. V Splitu, kjer se je bila zbrala ob njegovem prihodu velika množica, je spregovoril maršal Tito nekaj besed, ki jih je mladina prekinjala z znanim puhlim vzklikom: »Mi smo Titovi, Tito je naš.«
Maršal Tito je v svojem improviziranem govoru omenil pomen svojega obiska v turški prestolnici ter izrazil upanje, da ho ta obisk utrdil obrambne sile Jugoslavije ter prispeval k splošnemu miru. Pohvalil se je tudi s sprejemom, ki ga je bil deležen v Turčiji in ki je presegal vse njegovo pričakovanje. Dejal je: »Ne samo turški voditelji, amipak vse ljudstvo, kmetje in delavci, so nam priredili krasen sprejem... Vsi so nas pozdravljali ter gledali v nas zastopnike prijateljske države, ki je pripravljena vse žrtvovati, da bi se ohranil mir v tem delu Evrope in sveta.«
Podoben sprejem so priredili Titu drugi dan v Beogradu. Tu se je dotaknil Tito tudi tržaškega vprašanja ter izrazil željo, da bi prišlo do prijateljskega sodelovanja z Italijo in do končne ureditve tržaškega vprašanja. »Trst je še vedno,« je dejal Tito, »pretveza, s katero bi radi izolirali Jugoslavijo ter zmanjšali njen prestiž. Toda Jugoslavija, kateri se je posrečilo razbiti sovjetsko izolacijo, bo na podoben način razbila tudi vsako drugo izolacijo.«
Maršal Tito je pri tej priliki tudi omenil, da je bil v Ankari naprošett, da bi povedal, 'kakšno je njegovo stališče do ev-ropške obrambne zveze. Tito se je izjavil, da je tej organizaciji naklonjen in da bi se ji mogel, ako bi ne bila izključno vojaškega značaja, tudi on pridružiti.
Da bi sprejeli Titovo Jugoslavijo v evropsko obrambno skupnost, je seveda popolnoma izključeno, lc.aj.ti evropska o-brambna skupnost je le del splošne evropske skupnosti, ki zasleduje poleg obrambnih tudi politične in gospodarske cilje. Jugoslavija pa je še vedno komunistična in nedemokratična država.
Marijin teden
PRI SV. JAKOBU V TRSTU od nedelje 2. do nedelje 9. maja 1954
ZAČETEK v nedeljo 2. maja ob 9. uri s slovensko sv. mašo in govorom.
POPOLDNE ob 4. uri govor in litanije z blagoslovom.
VSE DRUGE DNI (v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek in soboto):
ZJUTRAJ ob 6. uri šmarnična sv. maša in po maši govor z litanijami M. B.
ZVEČER ob 6. uri govor, nato pete litanije M. B. z blagoslovom.
V NEDELJO 9. maja ob 9. uri sv. maša z govorom in sv. obhajilom.
POPOLDNE ob 4. uri zaključni govor, zahvalna pesem in blagoslov.
*
SPOVEDOVANJE bo vse dni Marijinega tedna.
ZJUTRAJ od 6. do 8. ure.
ZVEČER od 6. do 8. ure.
Marijin teden vodi preč. g. p. dr. Odilon Mekinda, O. Cap.
Naša nebeška Mati, Devica Marija, vabi v teh milostnih dneh vse svoje otroke k sebi.
ŽUPNIK
Marijini dnevi v Rojanu
od 2. do 9. maja 1954
SPORED:
Začetek v nedeljo 2. maja ob 4h popoldne. Uvodna svečanost.
MED TEDNOM:
Vsako jutro ob 6h sv. maša s petjem in ob 6.30 govor.
Vsak večer ob 8h skupna molitev, nato govor. Blagoslov z Najsvetejšim. Zaključna slovesnost bo v nedeljo 9. maja ob 4h popoldne.
Spovedovanje: Zjutraj od 6h dalje, zvečer od 7h dalje.
Šolska mladina bo imela v Marijinem domu (ulica Apiari, 23) vsak večer ob 6.30 posebno pobožnost.
Kot ena sama družina se bomo zbirali okrog naše božje Matere, ki nas bo učila prave zvestobe do Jezusa,
Umetniška razstava
Slikar Lojze Spacal razstavlja v umetniški galeriji »Casanuova« (ul. Sv. Frančiška 22, I. nadstr.) svoje nove slike, kipe, lesoreze in druge umetnine.
Italijanski politični svetovalec
pri zavezniški vojaški vladi markiz Fra-cassi je dospel v Trst. Imenovan je bil, ko je prejšnji svetovalec prof. De Castro odstopil v znak protesta, ker se vlada v Rimu ni nič brigala za njegova poročila O slabem gospodarskem položaju Trsta ter mu sploh ni odgovarjala. Morda bo sedanji svetovalec imel več sreče.
V Avstralijo
je v torek odšlo 750 Slovencev in Italijanov s Tržaškega, ker doma ne najdejo kruha in zaposlitve.
Koncert pevskega terceta »Metuljček"
V petek dne 7. maja t. 1. bo nastopil v dvorani v ul. Machiavelli 22/11 ob 20.30 znani ženski tercet »Metuljček« na svojem
samostojnem koncertu narodnih in umetnih pesmi ob spremljevanju znanega umetnika g. Marija Sancina. Ta umetniška skupina je naši javnosti znana iz uspelih koncertov tržaškega Radia in jo odlikuje dovršeno ubrano in zares umetniško izvajanje, kakršnega le redko čujemo pri skupinskih pevskih nastopih. Pohitite in si rezervirajte sedeže v dvorani v ul. Machiavelli 22/11.
Protest slovenskih kmetov zaradi razlaščevanja slov. zemlje
Kmečka zveza in zveza malih posestnikov sta te dni poslali generalu Wintertonu, glavnemu direktorju za civilno upravo, oddelku za kmetijstvo in ribištvo pri ZVU, Kmetijskemu nadzorstvu in Ustanovi industrijskega pristanišča skupno protestno spomenico proti razlaščenju zemlje. Strokovni organizaciji pričakujeta odgovor navedenih ustanov in oblasti, nakar bosta podvzeli še nadaljnje ukrepe v obrambo našega življenja na Tržaškem.
Izmenjava otrok med Avstrijo in Trstom
Te dni je prispela v Trst delegacija z Dunaja z namenom, da si ogleda mesto in predvsem kraj, ki ga je devinsko-nabrc-žinska občina določila za zgraditev kolonije za avstrijske otroke. Delegacija se je predstavila tudi predsedniku cone, kjer so TazpTavljali o vprašanju izmenjavanja o-trok v bližnjih počitnicah, kar se z uspehom izvaja že osem let. Razpravljali so tudi o možnosti izmenjave otrok, ki bi jih sprejele privatne družine v Avstriji, odnosno v Trstu.
Kontovel
Na samo Veliko noč so tržaški študentje igrali lopo Linhartovo dramo:	»Matijček
se ženic v kontovelski dvorani.
Za vse je 'bila udeležba pravi užitek, zaradi katerega se zahvalimo najprej g. prof. Peterlinu, ki je igro režiral, potem pa študentom — igralcem. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker nisem dramatski kritik, vsak pa mora priznati, da je bila igra mojstrsko podana. Vsi želimo še veliko takih iger In takih igralcev.
Po ra<iiu večkrat slišimo, skoraj vsak teden, da ta ali ona dramska skupina kaže svojo spretnost v naši dvorani, igre pa niso pravilno izbrane: nekatere ne spadajo nikamor, niso ne za odrasle ne za otroke, kvečjemu bi najbolj pristojale pokvarjencem, za srečo pa naši ljudje niso še vsi pokvarjeni.
Kontovelei hi potem radi vedeli, ali je bila dvorana zidana zato, da bi pospeševala moralno kvarjenje mladine. Vsako soboto in nedeljo je v naši dvorani ples ali kaka partijska prireditev. Kakor se zdi, je v odboru izključno stranka, ki nima kaj o-praviti z našim ljudstvom. Ali je morda tč demokratiziranje ekonomske uprave našega »Društva« ?
V naši vasi kvari mladino kinodvorana, v kateri predvajajo filme, ki so ali samo za odrasle, ali za nikogar. Starši so tako pametni, da svojim otrokom dovolijo in plačujejo vstop v to dvorano: za zvezke in knjige pa denarja ni. Čudimo se potem, da je mladina taka. S takim kinom in politično zgrešeno propagando se naš narod
V soboto 1. maja popoldne vsi v Števerjan na »delavski praznik"
C
ALOJZIJ REMEC:
^ yEn.dco} OCosuta
	 POVEŠ	7
»Zakaj nocoj tako norijo?« je vprašal Andrejček svojega tovariša Klepca, ki je imel tisti večer isto opravilo kakor on. »Vojska bo! Ali ne razumeš toliko nemški?« se je zarežal Klepec in vzdigoval sodček, da nalije sebi in tovarišem ostanke piva.
Andrejčka je sunilo nekaj v rebra.
»Vojska! Potem bo tega našega babjega življenja konec!« je vzkliknil.
»Kaj šel Sluge ostanejo doma, je dejal moj gospod. Meni je prav. Naj se drugi streljajo in koljejo. Za infanterijo ne bo dobrega, moj ljubi Andrejček. Zato bom rajši otroke povijal in zibal, kakor da bi šel z regimentom,« je modroval Klepec.
Andrejček je hotel odgovoriti, a tedaj ga je poklical ženski glas skozi hodnik. Spoznal je svojo gospo in skočil ven.
»Idi h gospodu in mu reci, naj pride za trenutek semkaj! Čakam ga, ta hip moram govoriti z njim!« ga je zaprosila.
Andrejček se je odpravil j obednico. Z miz se je cedilo vino, razii.ti kozarci so
ležali po prtih in po tleh, častniki so se objemali, dolg major je bil izvlekel sabljo in jo vihtel visoko nad glavo in govoril.
— 'Odkod je dobil sabljo? — je pre-misljeval Andrejček. — Saj vise vse zunaj na hodniku.
Vse je bilo zavito v dim in soparo, skozi
atero so slepeče žarele luči pod stropom. Obhodil je vse mize in v kotu našel svo-jega gospoda. Pijanosti mu ni bilo poznati in zato ga je nagovorih
»Pokorno javljam, gospa je zunaj.«
»Kakšna gospa ?«
»Vaša gospa, gospod stotnik!« je odgo-voril Andrejček.
»Sedaj nimam časa za svojo mater, če bi iz groba vstala, še manj pa za gospo. Kadar pridem, pridem. Marš!«
Stotnikove oči so ga ošinilo g sivim po-gledom kakor z bičem.
»Čaka vas, nekaj važnega mora biti!« je ugovarjal Andrejček.
»K vragu ti in ona! Marš!«
Andrejček se je splazil ven.
»Kaj je?a je drhtela gospa.
»Gospod je v pogovoru. Ne vem, kako misli...« se je opravičeval Andrejček.
»Se enkrat moraš k njemu. Otonček je nocoj nenadoma zbolel. Davica, je dejal
zdravnik!« je sunkoma govorila gospa in iskala s trepetajočimi prsti v torbici. Na listek papirja, ki ga je našla, je napisala par besed in ga stisnila Andrejčku v roko.
Andrejček je drugič nastopil pot okrog mize. Ko je prišel do gospoda, je prvi trenutek vedel, da bo tudi ta pot zaman.
»Kaj se plaziš krog mene, kanal ja?«
Andrejček mu je molče pomolil gospejin listek.
»Rekel sem že, da nimam časa za nikogar!« je grgral stotnik, zmečkal listek, ne da bi ga prebral, in ga vrgel pod mizo.
»Čemu se jeziš, prijatelj?« se je nagnil k njemu od nasprotne strani mize mršav nadporočnik.
»K ženskam in psom moraš z bičem!«
»K svoji gospo ne — to je angel!« je ugovarjal nadporočnik.
»Gospa čaka, Otonček je bolan!« je plaho menil Andrejček.
»Marš, pravim. Kadar bom jaz hotel, pojdem! To povej!«
Godba je tisti hip zaigrala, kozarci ao »o nalivali, vse križem je bilo pijano.
Andrejček se je splazil sključen od mize. V sumu je še razločil nadporočnikov glas, ki je kričal nad njegovim gospodom: »To ne gre, ne gre, moj dragi stotnik...«
— Kako naj povem vse to gospe? — je premišljeval Andrejček.
Ko je stopil pred njo, se je potrudil, da bi raztegnil obraz v prijazne gube; mežikal je z očesom, ko je šegavo povedal, da je gospod tako in tako, nekako vesel in v preglobokem pogovoru s prijatelji, bi rekel, in da je shranil listek, da ga prebere pozneje in da naj gospa gre domov.
»Zverina!« si je grizla gospa ustnice.
»Zakaj zverina, gospa? Vojska bo, zato je vse tako!« je zganil Andrejček z rameni, ki si ni vedel pomagati.
»Domov pojdem in ti me spremiš!«
Andrejček je menil, da mora čakati na gospoda, da bo gospod hud, če ga ne počaka, in še vse drugo, da bi se opravičil in ostal. A gospa ga ni poslušala.
»Z menoj pojdi! Morda boš moral po zdravnika še nocoj to noč!«
Andrejček se je domislil Otončka, ki je tako rad jahal na njegovem kolenu, domislil se je njegovih zlatih laa in modrih oči in želel, da bi mu pomagal. Zato se je vdal in odšel a gospo. Neroden, težak je stopal ob njej po razsvetljenih ulicah mimo spečih temnih hiš, od katerih je njegov korak zveneče odmeval.
Zdelo se mu je, kakor bi stopala nje-
gova mati na eni in Francka na drugi strani.
— Tudi jaz sem zverina... — je šumelo v njegovih mislih, ki so bile take na tej poti, kakor bi Maričke ne bilo na svetu.
»Andrej, ti si kmet —« je izpregovorila nenadoma gospa, ko sta stopila v senco hiše, kjer je stanovala.
»Nisem, gospa, jaz sem bajtarski sin!« jo je prekinil Andrejček.
»Bodi karkoli — srce imaš!« je končala gospa edini stavek, ki iga je izpregovorila vso pot.
Andrejčka je bilo te pohvale sram, da ni vedel, kaj bi odgovoril.
V stanovanju je bil čuden mir. Ko je gospa odklenila, je stopila kuharica na hodnik.
»Kako je?« je dahnila gospa.
»Gori, ves gori, siromaoek!« je odgovorila kuharica.
Gospa je z dekletom po prstih odbrzela v sobo. Andrejček pa si je pripravil stol v kotu na hodniku, sedel in začel dremati. K nogam sta mu legla gospodova psa in mu naslonila vsak svoj gobec na čevlja •
Nekdo je udaril v vrata, da sa je šipa sesula na tla. Psa »ta zarenčala in vzbudila
ne bo nikdar rešil tujega jarma in umazane navlake, ki se je nabrala po naših vaseh. Pametno bi bilo, da bi se starši najprej informirali, ali je igra ali film z a vse. Potem bi bilo dobro, da bi se v odbor našega »Društva* sprejelo ljudi, ki ne mislijo vsi na enak način, a so vsaj ravno toliko pošteni kakor tisti, ki vsi ena/ko mislijo. Društvo ni in ne sme biti monopol ene stranke, ampak služiti mora vse vaščanom ne glede na politično mišljenje.
Novi sv. Anton
Začenši z Veliko nočjo smo imeli pri Novem sv. Antonu Marijin teden. Brez hrupa se je vršila duhovna obnova po geslu: Odvrni »e od greha in obrni se k Bogu, in se je zaključila z naročilom: Vedno se v molitvi pogovarjaj z Bogom!
Spored je bil srečno izbran; zgodnje jutranje pobožnosti so se lahko udeležile služkinje, ki drugače niso proste; za žene in matere, ki so ob drugih urah zadržane z družino, je bil v župnijski dvorani popoldanski govor; večerni govor pa, zaradi pozne ure, oh 20h, ko navadno cerkev že zaipro, ni mogel biti nikomur v nadlego.
Udeležba je bila s strani žensk kar zadovoljiva. Nekaterim se je čudno zdelo, da se je udeleževalo duhovne obnove tako malo moških. Treba pa je pomisliti, da od leta 1921 pa do 1945 ni bilo pri Sv. Antonu nobene javne slovenske službe božje in da je bilo po italijanski zmagi v Abe-siniji prepovedano zbiranje moške Marijine družlbe, ki se je vedno vršilo popolnoma zasebno v zaprtih prostorih. Splošno je pa znano, da je moške težko pridobiti za cerkev, ker se je z nami tako ravnalo. Tako se sedaj zgubljajo v komunizmu in versko in moralno propadajo. Gotovo bi se dalo še marsikaj rešiti, če bi imeli večkrat podobne pobožnosti, kakor smo jih imeli te dni, ker je tista 10 minutna pridiga ob nedeljah za sedanje mestne razmere vse premalo. Kako bi se povzdignilo versko življenje, če bi imeli kake govore v postu, v maju, na prve petke. Udeležba šoli odrasle mladine se je marsikomu zdela pre-pičla. A če očetje niso verni in če so matere mlačne pač tudi od otrok ni veliko pričakovati. Zato prosimo merodajne čini-telje: Dajte nam več duhovne hrane, vsaj enotedensko duhovno obnovo vsako leto.
Izvoljena devica
Tak naslov nosi igra, ki smo jo gledali na odru Marijinega doma v ul. Risorta na belo nedeljo. V okviru prireditve V proslavo marijanskega leta je ta uprizoritev dijakinj, članic Slov. dijaške zveze v Trstu, prav pohvalno uspela. Zadovoljni smo bili tako z mladimi igralkami kot tudi s petjem, ki je spremljalo igro. Glasbene vložke je pripravil g. prof. M. Filej.
Gledalcem je ugajala tudi vsebina igre, saj je borba med krepostjo in grehom enako aktualna v času, ko raste v Sveti deželi Marija, kot danes. Ko se je s 3. dejanjem oder zaprl, občinstvo kar ni hotelo verjeti, da je igre že konec, kar še 4. in 5. dejanje so želeli.
Ge. Stani Oficijevi, ki je igro s toliko ljubeznijo režirala, izreka vodstvo Slov. dij. zveze iskren Bog plačaj. Na jesen pa na svidenje pri nekoliko večji igri, ki bo prikazala zmago Marije v življenju sodobne dijaške mladine.
OPOZORILO
Prispela je 4. štev. »Duhovnega življenja«.
Sv. Barbara nad Miljami
V rniljskih Hribih se je prebudila pomlad. Tako lepo je te dni hoditi med cvetjem in zelenjem naših nasadov in se ozirati čez sinje morje in Trst v daljave.
Toda pomlad se je prebudila tudi v mnogih srcih naših ljudi. Ze leta in leta ni 'bilo v cerkvk;i sv. Barbare pri Korošcih toliko ljudii kot letos za Veliko noč. Od četrtka po Veliki noči do bele nedelje pa smo imeli r naši vasi Marijine dneve. Zjutraj je bila vsak dan sv. maša, zvečer pa blagoslov s pridigo. Govoril je bogoslovni
profesor iz Trsta dr. Lojze Škerl. Udeležba pri večernih govorih je bila prav številna in je dokazovala, kako tudi naši ljudje v Hribih ljuhijo Marijo in hrepene po duhovni obnovi, ki dušam prinaša moč in veselje do življenja. Dokaj vernikov je v teh dneh opravilo tudi svojo velikonočno dolžnost. Od zaključne nedeljske sv. maše s (kupnim sv. obhajilom so prisotni z enim sklepom odhajali na svoje domove: vsako nedeljo se bodo kot ena družina zbrali pri sv. maši. Najsvetejša daritev bo vsem dajala moč, da se bo v njihovih dušah vse bolj razcvetala verska pomlad.
Z GORIŠKEGA
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSV. DRUŠTVO V ŠTEVERJANU
proslavlj a
1. maj
DELAVSKI PRAZNIK
Nastopa vsa dežela: ŠTEVERJAN, RUPA, JAMLJE, SOVODNJE, PEVMA.
Dramski odsek SKPD iz Gorice nam bo nudil smeha s Čeliovo ve-
seloigTo	w
„ S N U B A C “
Pričetek ob 16h.
KORIERE bodo vozile: iz Jamelj ob 14h, iz Doberdoba ob 14.15, iz Sovodenj ob 14h. iz Rupe ob 14.15. — Vse te koriere vozijo skozi Štandrež. — Iz Gorice pa bo vozila 6 Travnika ob 15. in 15.30.
V slučaju slabega vremena bo prireditev naslednji dan.
Na svidenje v števerjanskih borovcih!
PRIREDITEV V RUPI
V nedeljo dne 2. maja 1954 bodo dekleta večernega tečaja iz Rupe uprizorile lepo trodejanko
„VARVARA“
Igra -ho na dvorišču rupenske šole. Začetek točno ob 19.30 uri.
Pobirali se bodo prostovoljni prispevki. Vsi prijazno vabljeni.
NB! V primeru slabega vremena ,<e igra prenese na naslednjo nedeljo.
Koliko je bilo davčnih prijav v Gorici
Davkarija goriške občine je prejela do 31. marca 6.647 davčnih prijav, kar pomeni rahel porast v primeri z lanskim letom, ko je znašalo število prijav 6.441.
Šmarnična pobožnost v Gorici
V Gorici bo letos šmarnična pobožnost zjutraj ob 6h v stolnici, zvečer ob 8h pa pri Sv. Ivanu. Tu bo pridigal č. g. Jože Vidmar. Eno kakor druge šmarnice bodo letos posvečene Mariji brezmadežni.
Marijina družba bo imela sklep vzornega tedna v nedeljo ob 4h.
Dol
V znani in ugledni družini Frandolič pri Mikulih, št. 41, praznujejo pomembno slovesnost; preteklo bo namreč 50 let, odkar je takrat mladi — a še sedaj čvrsti Jožef
povzdignili prazniško razpoloženje vernikov, ki so zbrano in pobožno sledili opravilu sv maše.
Ob tej priliki moramo še posebej pohvaliti pevce, ki se zvesto držijo cerkvenega petja. Vemo pa, da prepevajo tudi narodne in gojijo slovensko petje sploh, saj smo jih že večkrat slišali z radia Trst II. Nemala zasluga gre za to neumornemu organistu g. N. Pavletiču, ki se ne ustraši nobene žrtve, samo da bi s svojo disciplinirano »armado« pevcev vedno častno obdržal visoki napredek v cerkvenem in narodnem petju.
Moramo omeniti, da je bil med sv. mašo »ofer« za pevce. Tudi preč. g. župnik je pridal zraven v imenu cerkve izdatni prispevek, za kar so mu pevci gotovo hvaležni. *
Popoldne po končanem blagoslovu so pevci po običajni navadi imeli svojo pevsko južino, ali kot jo sami nazivljcjo, »frtaljo«. V prijateljskem veselem razpoloženju so pevci použili to znamenito ru-pensko »frtaljo«, jo zalili z rujnim vincem in jo ovili v venček narodnih in umetnih pesmi, da je bila tem slajša in prijetnejša.
Tako dostojno znajo Rupenci praznovati god sv. Marka, za kar smo jim pravzaprav nekoliko nevoščljivi. Pa vsekakor, čast, komur čast! Mi pa jih bomo skušali posne-mati.	MJ
Števerjan
Minili sta komaj dve leti, odkar zemlja pokriva truplo Alfonza Cigliča, ko naznanjamo žalostno vest, da je v soboto dne 24. t. m. preminul njegov brat Stanko. Zavratna bolezen je obema v kratkem času razjedla mlado življenje, Alfonza v dvaindvajsetem letu, Stanka pa v osemindvajsetem letu starosti.
V nedeljo smo pokopali na števerjan-skem pokopališču dragega Stanka. Na tej
zadnji poti ga je spremljalo lepo število števerjancev, posebno mladine. Cerkveni moški pevski zibor mu je zapel zadnji pozdrav. Domačim pokojnega Stanka nase iskreno sožalje!
Še drugo vest naznanjamo, ki je gotovo povečala žalost domačim in vsem zavednim Števerjancem, da ni bil še zasut grob mladeniča, ko je niti »dve sto« metrov od njega že zasvirala godba tistih, ki so se pred par meseci pohujševali, ker je g. kaplan predvajal šolski film v šolskih prostorih. Ali ste se, tovariši, voditelji »Prosvetnega društva« v Števerjanu (če se da še sploh tako imenovati), oddolžili pokojnemu Stanku Ciglič tako, da ste povabili števerjanska dekleta, da so se v istih belih oblačilih, s katerimi so spremljala žalostni sprevod, vrtela na vašem »prosvetnem« plesu r>ozno v noč?!
Pometite najprej pred svojim pragom in-ne metajte svojih smeti na prag drugih!
*
V soboto dne 24. t. m. jta se poročila g. Slavko Klanjšček z gdč. Vido '"»ravnar iz Števerjana. Novoporočencema obilo sreče in blagoslova!
katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Zobozdravnik
Dr. STANISLAV PAVLICA
v via Rittmeyer štev. 13 sprejema od 9 - 13 in 17 - 19 Telef. št. 31813 TRST Telef. št. 31813
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
pripeljal k hiši za svojo zakonsko družico Ivano Pahor iz Nove vasi. Zato bo v soboto v domači cerkvi zahvalna zlatoporočna sv. maša. K temu lepemu prazniku prav iz srca čestitamo uglednima zlatoporočence-ma, saj sta v svojem pioštenem in krščansko-vzglednem življenjem vedno uživala toliko spoštovanja, da je naš zlatoporočenec pred vojno dosegel oelo čast opatjeselskega župana. Bog naj ju ohranja še dolgo med nami.
Rupa
Preteklo nedeljo so v Rupi slovesno praznovali god sv. Marka. Lepa je rupenska vasica in prijazni so ljudje, ki tam prebivajo. Na vzvišenem prostoru stoji lepa cerkvica sv. Marka, ki je srce tej vasici in središče, kjer se Rupenci v obilnem številu shajajo vse nedelje in praznike v letu. Prav tako so se zgrnili v nedeljo na god sv. Marka. Zjutraj so imeli Običajno procesijo po vasi, sledila je potem ob lOh sv. maša, popoldne pa še blagoslov.
Ko je za deseto uro odjeknil veseli glas zvonov, je g. župnik stopil k oltarju pred svoje vernike. Prebral jim je sv. evangelij ter jim v jasnem in klenem govoru nudil bogato pričevanje dokazov Jezusovega vstajenja od smrti, vstajenja, na katerem sloni vsa naša vera in trdno upanje, da bomo tudi mi dočakali vstajenje. Med sv. mašo, ki je sledila, je mnogoštevilni cerkveni zbor izvajal lepo Gallerjevo mašo v čast sv. Alojziju. Ubrani glasovi ter spretna roka organista g. N. Pavletiča so z lepim izvajanjem precej težke maše zelo
Veliko izbiro
«1
«!•!»
reg«
in mcacrncga
bi
»g«
\ za moške obleke
ima po zelo ugodnih cenah
Foderami A. Pertot
TRST - Ul. Ginnastica 22 - Tel. 95-998
OBVESTILO
TVRDKA G. KERŽE
TRST, Plazza San Giovannl St. 1-Telefon 35-019
ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu, je na željo svojih cenjenih odjemalcev
USTANOVILA
oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrstnim blagom
za Jugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu.
Vsi, ki niste bili do danes obveščeni o našem novem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesalce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva, plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, bicikle, motoscooters itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu.
Tostreženl biste točno, po konkurenčnih cenah in s kvalitetnim blagom 1
Vsi kupujte srečke za Katoliški dom v Gorici!
Andrejčka, skozi motna steklena vrata iz kuhinje je sijala medla luč mračnega jutra.
Ključ se je zavrtel v vratih, po gladkih ploščah na hodniku so zacingljale ostroge in sablja. Bil je stotnik, ki se je vrnil domov.
»He, kdo si ti?« je zarenčal nad An. drejčkom, ki je bil vstal s svojega sedeža.
»Pomagal vam bom, da se slečete!« je odgovoril mirno Andrejček.
»To boš pomagal vragu! Jaz te bom že navadil hoditi in klicati! Kdo je tvoj gospod, jaz ali moja žena. Kdo, te vprašam, ti ušivee?«
»Oba!«
»H kompaniji boš šel, ti pes, da boš vo. hal smodnik. Rusi bodo nasekali guljarž iz tebe, kanalja. Ne boš se .več pretegoval brez dela po hodniku...«
Ko je to govoril, besedo za besedo, se-kajo, kakor hi poveljeval na vežbališču, je cmetal čepico, sabljo, rokavice in zapestnice po vrsti v kot in odšel nato hrupno v »obo. Vrata je pustil za seboj odprta, da je Andrejček lahko gledal za njim. Ko je prišel do mize, je brcnil stol, da je »aropotal na tla. Tedaj so se odprla vrata iz spalnice, kjer je ležal Otonček, in gospa je stopil« na prag. V#a lepa je bila
z bledino prečute noči na licih in sledovi solz v očeh.
»Oton!« je kriknila.
»Ušive babe delavcev hodijo klicat svoje može tako kakor ti!« je hropel stotnik in se zibal ob mizi.
»Bodi človek, Oton!« jo sklepala gospa roke pred možem.
»Pokazal bom tebi in onemu ušivcu!«
Sklonil se je k tlom in pobral pasji bič izpod mize.
Gospa je omahnila proti vratom, Andrejček pa je vstopil polahko kakor po prstih za gospodov hrbet.
»Gospe ne boste tepli!«
Tedaj je stotnik zdivjal. Obrnil se je in zamahnil. Andrejček se je izognil, zgrabil za bič, mu ga izvil iz rok, prelomil na dvoje in ga vrgel na hodnik. Ko je stotnik hotel s pestmi nadenj, ga je Andrejček zgrabil za oibe zapestji m ga z železnimi rokami vlekel proti drugi sobi.
»Bog, Andrej! Ne, ne!« je viknila gospa.
»Spat ga položim !a je dejal Andrejček.
Stotnik se je zleknil na tla. Andrejček ga f« vzdignil in po prstih odnesel v drugo »oho. Tam ga je položil na divan, kjer je obležal kakor mrtev.
Na vratih je stala gospa smrtnobleda od strahu in gnusa.
»Naspi se in dobro bo!« je dejal tiho, odšel in zaprl za sabo.
Ko je korakal- po jutranjih praznih ulicah proti vojašnici, je mnogo mislil.
— Nekaj mora biti med njima. Do danes nisem vedel, vendar sem imel vsak dan pred očmi. Bogve da so čudni ljudje tudi med visoko gospodo!
Ko je stopal po hodniku v vojašnici proti svojim prostorom, ga je srečal Krapežev Tone, ki je imel tisto noč službo in jo fante budil iz sna.
»Andrejček, vojska bo!« ga jc pozdravil.
»Naj bo! I.judem sc godi predobro... To noč sem videl začetek!« je mrmral in stopil v svojo sobo, da leže za trenutek na svojo slamnjačo.
*
Tisti dan se je Andrejček odpravil šele popoldne na stanovanje svojega gospoda. Bil je prepričan, da gre zadnjič tja in da ga popelje pot nazaj naravnost v zapor.
Ko je stopil v stanovanje, sta psa veselo poskočila, se vzpenjala po njem in mu li-ztla rok«. Otresel ee ju je in (potrkal na vrata v sobo.
Odprla mu je sama gospa.
»Prišel sem, gospa!« jo je pozdravil Andrejček tako vsakdanje, kakor bi ne bil preživel pretekle noči in bi ne bil videl njenega gorja.
»Nikoli ti ne pozabim tega, Andrej!« je dejala gospa in mu ukazala, naj gre h go-ijpfodu v sobo.
Vstopil je in ugledal gospoda stotnika, ki je ležal na divanu, kamor ga je. bil položil tisto jutro. Kadil je cigareto in strmel v strop. Niti zganil se ni, ko jc Andrejček pred njim udaril 3 petami in za-prosil: »Gospod stotnik, pokorno prosim, sli smem zopet h kompaniji!«
Po teh besedah je čakal skoraj minuto in napeto gledal gospodu v obraz, ki je bil od prečute noči zelenkastorumen.
Ker ni bilo odgovora, je Andrejček zo-pet začel: »Pokorno prosim...«
Tedaj je stotnik vrgel po bliskovo ogo-rek cigarete stran, se dvignil in pogledal svojega slugo: »Po vsej .pravici bi moral takoj v zapor, kanalja. Gospa je prosila zate. Njej se zahvali, če ostaneš, kakor si!«
Umolknil je nenadoma in opazoval učinek svojih besed.
»Pokorno prosim, h kompaniji bi rad!« je mirno ponovil Andrejček, a v njem je
vse kričalo: — Hinavec si, moj gospod, in z lajanjem hočeš skriti svojo sramoto! •
»Pri meni ostaneš, dokler bom hotel jaz! Izbcgnil bi mi rad, a ne boš. Z menoj poj-deš v Galicijo in tam se pomeniva. Vojska bo. Zahteval bom od tebe pokorščino na las natanko. Jaz sem tvoj gospod in zapo-vednik. Če ne boš ubogal, dobiš kroglo v glavo! Razumeš? Mars! — Jutri zjutraj se javi kakor navadno ob sedmi in pojdeš a kuharico na trg!«
Stotnik je legel in se obrnil v steno. Andrejček pa se je brez besede okrenil in šel iz sobe. Zdaj je verjel, da bo res vojska.
Tiho se je splazil na ulico.
Svet se mu je zdel neskončno pust; do večera je hodil po mestu in gledal v vsa okna; vsa zabavišča z vrtiljaki, gugalnicami, bučečo muziko je obhodil, na tarčo je streljal pol ure; po predmestnih gostilnah je pil in iskal tovarišev — zaman: nekaj je grizlo kakor črv v njegovem srcu.
Ko jc v kantini zapil zadnje svoje kra). carje in kričal, da se ne boji samega vraga, mu je zvenelo v ušesih še vedno: »Jaz sem tvoj gospod in zapovednik! Če ne bos ubogal, dobiš kroglo v glavo!«
(Se nadaljuje)