POD KRIŽEM
^esta je držala čez hrib, čez visok hrib.  Na vrhu ob poti je stal ' nad  zeleno  travico  križ — lepo,   veličastno hrastovo razpelo. Kadar  se  je uprl veter ob mogočno deblo,  jc stalo močno in trdno, samo venci rdečih rož, ki so rdele ob ranah božjega Zve-ličarja, so nalahno podrhtavali in goreli v zlatem solncu.
Berač  je sedel pod križ.   Skoro zgrudil se je,  ker je bil truden in izmučen.
»Križ!« je pomislil, »sladko bo počiti pod njim ...<¦< Kdo bi si ne zaželel počitka, komur je grenko, zapuščeno romanje vse njegovo življenje! Zato je onemogel za-hrepenel berač bo miru.
¦ Sedem težkih križev je že težilo nje-gova stara ramena. V znamenju bridkih križcv je bilo vse njegovo življenje .. . Zato je starca-trpina zažejalo po utehi. . .
In kje je mir, prijeten in brezkončen, kje je tista sladka uteha ? —
Berač je pogledal izpod trudnih vek in jo je videl. — Na obeh straneh je le-žala dolina, pusta, skalnata zemlja . . . Pe-koči solnčni žarki so žareli od s trnjem zarastlih skal, in ta ogenj se je izgubljal v sivo, umazano prst ubogih njivic, ki so
samotarile  sredi  njih-----Sama nerodo-
vitna, z znojaimi kapljami pognojena in s krvjo negovana zemlja, vsenaokrog pušča. Po tej zapuščeni deželi se je vila cesta, pe-ščena, z ostrim kamenjem posuta, in po tej žalostni cesti jc romal on, samotni be-rač — — —
Pogledal jc v dolino, na desno in na levo. In na vsako plat je videl isto. Sredi doline je stal križ — tam je tudi počival na svoji težki poti-----------
Kje je mir, kje je uteha?
V srcu jc čutil odgovor.
Potem se je naslonil z glavo ob hra-stovo   deblo  križa,   ki je stalo nad njim.
Burja je vstala iz dolinc in je zasopihala po cesti navzgor proti griču. Dvignil se je na cesti prah in drobnejši pesek, in ti oblaki prahu in peska so se valili preko griča, da je zapiralo sapo izžetim suhim pljučem.
P9
4
»Žejen sem----« je zazdehal berač.
Pa se je spomnil, da leži pod križem, in zraven se je domislil, da visi na tem križu Tisti, ki je tudi svojo žejo daroval za svet. Sladko je postalo beraču pri srcu in je pozabil na svojo žejo - - -
Trudne  veke  so  mu  zastrle  poglcd.   Izmučcne  misli  so   zaželele
zadremati - - A starcu se je zahotelo sanjati o gloriji križa----Rokc je
sklenil na prsih in je zasanjal —
Tiho je zaspal - - - čez hipc se je zgenil. . .
Pod  mogočnim  križem miru in utehe je skončal svojo zadnjo pot.
In križ, znamenje življenja, je poveličal njegovo pot----
Jože Plot.