V. MAZI:
Denar.
%/^SEST rpanov oče je prodal voia. Ko je v hiši prešteval /m. » V^ hankovce, ga vpraša Petrček: »Kam pa boste s toli* VSŽ^gl   ^j       kim denarjem?«
^(S^B^,              »Na vsc krajc pojdc« odvrne oče, ko je končal
r^^vSi     s ^tetiem 'n sP«znal, da se rauun ujema. »Sosed mi ILj  ¦    ^c ^1'' '1OSO^''  nekaj   stotakov;   te mu moram   zdaj /{^      Ml    vrniti. Tudi v trgovini in pri kovaču sem še nekaj (>^^^^wr      dolžan. In za davke moram nesti v davkarijo.« V^^S^S^              »Ali   boste tudi meni   kaj   dali?«   se   namuzne
Petrček.
»Kaj pa bi ti z denarjem?« vpraša oče. »Kupil bi si kaj lepega,« odvrne sinko.
»Kar potrebuješ, to ti že jaz kupim. Kadar pa boš velik in si boš sam zaslužil, takrat si boš tudi sam kupoval. Bolj pridno ko boš delal, več denarja boš imeL Samo razmetati ne boš smel, da si kaj prihraniš za stara leta ali pa za bolezen, če te kdaj stisne.« Tako je učil oče sinčka — edinčka in je še pristavil: »Kdor razsiplje denar za stvari, ki mu niso potrebne, je lahkomišljen zapravljivec. Tak člos vek postane navadn.o berač, sebi in drugim v nadlego in umrje na= zadnje od vsega hudega.«
»Tako kakor stari Žlebar, ki je prišel davi zopet prosit vbogajme,« se je domislil Petrček.
»Zlebar pa ne,« je ugovarjal oče. »Žlebar je siromak, ki že od mladih nog ni bil prave pameti. Prebil je že kot otrok hudo bolezen, ki mu je udarila tudi v glavo in mu toliko zmešala um, da ni bil nikoli več za kako rabo. Tudi takih siromakov je dosti in človek mora imeti z njimi resnično usmiljenje. Drugače pa je s tistim Polon* čičem, ki je bil one dni pri nas. Vidiš, ta Polončič je bil iz jako bogate hiše. Lepo imetje je podcdoval po raateri, pa je vse zafrčkal. Nikdar mu ni dišalo kako pošteno in koristno delo. Popival in veseljačil je dan za dnem, dr.kler je kaj imel. Zmerom bi lahko jedel bel kruli. zdaj mora še za črno skorjo moledovati.«
Drugo jutro sta šla Srpanov oče in Petrček v bližnji trg. Spotoma sta se ustavila pri sosedu in pri kovaču, kjer je oče plačal dolg. V trgu pn se je oglasil pri trgovcu in v davkariji. Ko je bilo vse opravljeno.
72 ¦
stii krenila v hišo, na kateri se je svetil velik, pozlačen napis »IlraniU nica in posojilaica.«
»Ali ste tudi tu kaj dolžni?« je gnala Petrčka radovednost, ko sta šla po veži.
»Nisem, hvala Bogu!« je dejal oče, »ampak nekaj denarja grem jshranit zate.«
! Petrčka so ohveselile te besede, kakor bi ga kdo nenadoraa prif jazno pobožal. Stopila sta k uradniku in oče je rekel: »Za svojega fantička bom vložil 20 dinarjev.«                                                        ;
Uradnik je vzel iz predela drobno knjižico in napisal vanjo Petrčkovo ime. Potem mu je oče odštel denar, ki ga je uradnik spravit v veliko železno blagajnico. Knjižico je podpisal drugi uradnik. in k<» je b'lo vse napisano, so jo izročili očetu.                                           *
Ko sta bila zunaj, je pomislil Petrček nckoliko nezaupen: »Zakaj pa niste denarja doma spravili?«                                                         |
»Doma ni za denar niti varno niti koristno,« je odgovoril očej. »Morda bi prišel tat in ga ukradel. In — Bog nas varuj — čc bi izj bruhnil požar, potem bi zgorel še denar. V hranilnici pa je denaj-^lobro shranjen. Tista velika železna omara, ki si jo tam videl, je ^arna pred tatovi in ognjem. Pa še nekaj drugega je, zakaj nosij(|> 3judjc svoje prihranke v hranilnico. To so nanireč obresti. Ali si žt Islišal kdaj to besedo?«                                                                       i
»Kaj pa je to?« se začudi deček.                                                   ,
| »Poglej, tukaj na zadnji strani hranilne knjižice je vse natank<j> Izapisano. C.e pojdeš leto osorej vprašat, ali imajo še ta denar, ki sva gi tUnes vložila, ti bodo povedali, da hianijo še ves znesek, pa da ima^ še 1 dinar povrhu. Ta dinar je za obresti, ki so sc nabrale v enen> -Ictu. Tako boš imel čez leto dni 21 dinarjev in potem vsako leto več. Čež deset let bo iz teh 20 dinarjev že 30 dinarjev, čez dvajset let pa že 47; -- Zdaj vidiš, da ni hranilnica samo varna, ampak je tudi koristnal Kadar boš imel kak denar, ga nikar ne zapravi po nepotrebnem, ampak nesi ga v hranilnico s to=le knjižico. Vesel in ponosen boš, da imaš prihranke za vsako silo in lahko boš živel brez skrbi!«
73
WQYJ PAPEŽ PU XI.