G V 2002 EOGRAFSKI ESTNIK 74-2 GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 74-2 2002 ZVEZA GEOGRAFSKIH DRUÎTEV SLOVENIJE ASSOCIATION OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETIES OF SLOVENIA L'ASSOCIATION DES SOCIÉTÉS GÉOGRAPHIQUES DE SLOVÉNIE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 74-2 2002 ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN FOR GEOGRAPHY AND RELATED SCIENCES BULLETIN POUR GÉOGRAPHIE ET SCIENCES ASSOCIÉES LJUBLJANA 2002 ISSN: 0350-3895 COBISS: 3590914 UDC: 91 www.zrc-sazu.si/zgds/gv.htm GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 74-2 2002 © Zveza geografskih društev Slovenije 2002 Uredniški odbor - Editorial board - Comité de rédaction: dr. Matej Gabrovec dr. Andrej Kranjc dr. Franc Lovrenčak dr. Zlatko Pepeonik dr. Drago Perko dr. Ugo Sauro dr. Ana Vovk Korže dr. Walter Zsilincsar dr. Jernej Zupančič Urednik - Editor - Rédacteur: dr. Drago Perko Upravnik - Administrator - Administrateur: Borut Peršolja Izdajatelj: Zveza geografskih društev Slovenije Za izdajatelja: dr. Milan Orožen Adamič Prevajalci v angleški jezik: Mojca Cušin, Brigita Habjanič, Branka Klemenc, Tadej Nared, Drago Perko, Zoran Zakic, Matija Zorn Prevajalci v slovenski jezik: Matija Zorn Fotografa: Miha Pavšek, Matija Zorn Kartografija: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Računalniški prelom: SYNCOMP d. o. o. Tiskarna: Collegium graphicum d. o. o. Sofinancer: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije Naslovnica: Krško je največje mesto v Spodnjem Posavju, njegova industrija pa velik onesnaževalec (strani 21-31); avtor: Miha Pavšek. Front page: Krško is the biggest town of Spodnje Posavje (SE Slovenia) and its industry is a key pollutant source in the region (pages 21-31); author: Miha Pavšek. 6 VSEBINA - CONTENTS - MATIÈRES RAZPRAVE - PAPERS - ARTICLES Matija Zorn Podori na Dobraču....................................................................................................................................................................................................9 Rock-falls on Mt. Dobratsch............................................................................................................................................................................19 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti................................................21 Evaluation of regional development in Spodnje Posavje region from the perspective of sustainability ................................................................................................................................................30 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive......................................................................................33 The development level of Slovenian municipalities and their development perspectives ..........................45 RAZGLEDI - REVIEWS - REVUES Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji in humanistiki..................47 »The social production of space«: Towards an epistemology of space in geography and human sciences ..........................................................................................................................................................................................56 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji........................................................................................................................................................................59 Military geography in Slovenia......................................................................................................................................................................68 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität........................................................................69 Nacionalni in regionalni atlasi ter nacionalna/regionalna identiteta........................................................................83 METODE - METHODS - METHODES Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin ..........................85 Determination of horizontal and vertical surface roughness by digital elevation model ..........................97 KNJIŽEVNOST - LITERATURE - LITTERATURE Mimi Urbane: Kulturne pokrajine v Sloveniji: Geografija Slovenije 5 (Drago Kladnik)..............................99 Miha Pavšek: Snežni plazovi v Sloveniji: Geografija Slovenije 6 (Blaž Komac)..................................................101 Tomaž Podobnikar, Drago Perko, Marko Krevs, Zoran Stančič, David Hladnik (uredniki): Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2001-2002 (Jerneja Fridl) ............................................................103 Alenka Gaberščik (urednica): Jezero, ki izginja (Drago Kladnik)....................................................................................104 Andreas Götz, Ulf Tödter, Michael Gleich, Michel Revaz, Mario R. Broggi: 2. poročilo o Alpah: podatki, dejstva, problemi, rešitve (Borut Peršolja) ..............................................................................................................106 Wolfgang Tintor: Überlegungen zum Spätglazial zwischen Fusine und Ratece sowie im Mangarttal (Julischen Alpen: Grazer Schriften der Geographie und Raumforschung 38 (Ivan Gams) ..............................................................................................................................................................108 KRONIKA - CRONICLE - CRONIQUE Intenzivni evropski tečaj uporabne geomorfologije v alpskem in predalpskem svetu (Matija Zorn) ......................................................................................................................................................111 Stanovska priznanja v letu 2002 (Milan Natek) ................................................................................................................................112 Slavnostna akademija ob stoletnici rojstva kartografa samouka Ivana Selana (Marko Žerovnik) ..........112 Študentske Prešernove nagrade (Borut Peršolja) ............................................................................................................................114 7 ZBOROVANJA - MEETINGS - ASSEMBLÉES Konferenca PECSRL v Estoniji (Mimi Urbane) ................................................................................................................................115 8. konferenca Združenih narodov za standardizacijo zemljepisnih imen in 21. zasedanje skupine strokovnjakov Združenih narodov za zemljepisna imena (Milan Orožen Adamič) ..........................................................................................................................117 Sesti simpozij »Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2001-2002 (Tomaž Podobnikar) ..................................................................................................................................118 Konferenca o humanistiki (Drago Perko) ..............................................................................................................................................119 Posvetovanje zveze NATO o sposobnostih prostorskih ved za ocenjevanje okolja (Milan Orožen Adamič) ..........................................................................................................................119 POROČILA - REPORTS - RAPPORTS Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v študijskem letu 2001/2002 (Darko Ogrin) ....................................................................................................................................................................121 Oddelek za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru v študijskem letu 2001/2002 (Ana Vovk Korže) ............................................................................................................................................................122 Novi doktorji znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Janja Turk) ............................................................................................................................................................125 Novi magistri znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Janja Turk)......................................................................................................................................129 NAVODILA - INSTRUCTIONS - INSTRUCTIONS Navodila avtorjem za pripravo člankov v Geografskem vestniku (Drago Perko) ............................................135 8 Geografski vestnik 74-2, 2002, 9-31 Razprave RAZPRAVE PODORI NA DOBRAČU AVTOR Matija Zorn Naziv: univerzitetni diplomirani geograf in profesor zgodovine, asistent Naslov: Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si Telefon: 014706348 Faks: 01425 7793 UDK: 911.2:551.435.62(436.5) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Podori na Dobra~u Podori na Dobraču se zaradi svoje velikosti pogosto omenjajo v slovenski geografski in geološki literaturi o podorih ali pobočnih procesih. Ker pa se je sodobno avstrijsko zgodovinopisje razmeroma pozno vključilo v raziskovanje posledic dobraških podorov, so v slovenski literaturi pogoste zmotne predstave o posledicah tako imenovanih zgodovinskih podorov na Dobracu leta 1348. V tem članku predstavljamo novejša dognanja avstrijskega zgodovinopisja, povezana s podori na Dobraču, in s tem odpravljamo nekatere zmotne predstave o posledicah zgodovinskih podorov. Predstavljamo tudi geomorfološkeposledice podorov in opredeljujemo ponavljanje podorov na Dobracu. Na kratko opisujemo še beljaški potres leta 1348. KLJUČNE BESEDE geomorfologija, pobočni procesi, podori, beljaški potres, Dobrač, Spodnja Ziljska dolina ABSTRACT Rock-falls on Mt. Dobratsch Due to their size Mt. Dobratsch rock-falls (Austria) have been often mentioned in Slovenian geographical and geological literature referring to rock-falls and slope processes. Modern Austrian historiography has relatively late joined the researches of the Dobratsch rock-falls consequences. We may therefore say that it is partly responsible for the fact that some incorrect notions on the 1348 Mt. Dobratsch rock-falls, so called historical, still exist in the Slovenian literature. Hereby we would like to present recent findings of Austrian historiography so as to abolish false notions about the consequences of 1348 Mt. Dobratsch rock-falls. Geomorphological characteristics of rock-falls are also discussed. More stages of rock-falls are defined on Mt. Dobratsch and the 1348 »Villach earthquake« characteristics and consequences are described as well. KEYWORDS geomorphology, slope processes, rock-falls, Villach earthquake, Mt. Dobratsch, Unter Gailtal valley Uredništvo je prispevek prejelo 2. aprila 2002. 21 Matija Zorn Podori na Dobraču 1 Uvod Leta 2001 se je zaradi dogodkov novembra 2000 v Logu pod Mangartom (Zorn in Komac 2002) veliko govorilo o pobočnih procesih, predvsem o zemeljskih plazovih (plaz Stovžje, Macesnikov plaz pod Olševo) in tokovih (drobirski tok v Logu pod Mangartom), manj pa je bilo govora o podorih. V prispevku se dotikamo verjetno najbolj znanih podorov v Alpah, ki jih omenja svetovna literatura. Podori na Dobracu so namreč najbolj dokumentirani tako imenovani zgodovinski podori holocenske dobe, hkrati pa gre za največje znano območje z odloženim podornim gradivom v Vzhodnih Alpah. Podori so se sprožili na južnih pobočjih gore Dobrač (nemško Dobratsch) oziroma Villacher Alpe (2166 m) in odložili severno od naselja Podklošter (Arnoldstein) v Spodnji Ziljski dolini (Unter Gailtal). V članku uporabljamo množinsko obliko termina podor, torej podori, saj je mnenje mnogih geografov, geologov, zgodovinarjev in drugih raziskovalcev, da je ob beljaškem potresu 25.1.1348 na Dobraču nastal le en velikanski podor, zmotno. Radi bi pokazali, da je v resnici šlo za niz podorov, kar sicer omenja že Anton Melik (1954, 378), od podorov v poznem pleistocenu, prek več podorov in odlomov ob potresu leta 1348, do svežih manjših odlomov, ki leto za letom spreminjajo južno ostenje Dobrača. Tudi Svetozar Ilešič je pisal, da ne smemo vse podorno gradivo pripisati le »temu zgodovinskemu podoru« (Ilešič 1939, 152; 1956, 62). Govorimo tudi o domnevnem zasutju več vasi, cerkva in gradov s podornim gradivom leta 1348, ki ga je obravnavalo novejše avstrijsko zgodovinopisje, vendar njihovih izsledkov slovenska dela, ki omenjajo potres ali podore leta 1348, še ne upoštevajo. Prvi, ki se je intenzivno ukvarjal z nastankom in razsežnostjo podorov na tem območju, je bil geograf Alfred Till, ki je leta 1907 objavil delo Das Naturereignis von 1348 und die Bergstürze des Dobratsch 'Naravni pojav leta 1348 in dobraški podori'. Že Till je v svojem delu ugotovil, da gre tu za več nizov podorov. Razlikoval je med Alter Schütt 'starejši grušč' za prazgodovinsko podorno gradivo in Junger Schütt 'mlajši grušč' za zgodovinsko gradivo (Neumann D. 1988, 69). Njegovo delo je bilo temelj za nadaljnje zgodovinske in geološke raziskave. Dognanja sta se povzela tudi Melik (1954, 378) in Ilešič (1956, 62). Za območje Schütt se v slovenski literaturi pojavlja več imen. Peter Hicinger navaja ledinsko ime »Podertje« (1859, 168), Fran Kocbek (1895, 164) omenja ime »Prodi«, Svetozar Ilešič (1956,60) pa »Prodi« ali »Peči«. Rudolf Badjura (1953, 151) zopet uporabi ime »Podrtje« (tudi »Drti«). V koroški literaturi Bergsturzgebiet Schütt v slovenščino prevajajo kot »področje podora Rogaje« (Bergsturz 1998, 13). V novejšem avstrijskem zgodovinopisju sta se na Tillovo delo in druge vire oprla predvsem Wilhelm Neumann (1987 in 1988) in Christa Hammerl (1994). Geologe je to območje zanimalo predvsem zaradi gradnje avtoceste med Beljakom (Villach) na avstrijskem Koroškem in Trbižem (italijansko Tarvisio) v italijanski Kanalski dolini v osemdesetih letih 20. stoletja. S podori na Dobraču sta se ukvarjali geološki disertaciji, ki sta ju napisala Clemens-Michael von Hütschler (1981) in Andreas Brandt (1981). Območja so se dotaknili tudi ob različnih geoloških kartiranjih (Hauser 1982, 36). Med letoma 1994 in 1997 je skupina strokovnjakov, predvsem biologov, raziskovala rastlinstvo in živalstvo na območju Rogaje (Schütt). Leta 1998 je Naturwissenschaftliches Verein für Kärnten 'Priro-doznanstveno društvo Koroške' izdalo knjigo Bergsturz Landschaft Schütt 'Podorna pokrajina Rogaje'. Območje je že od leta 1942 zaščiteno. 2 Prazgodovinski podori Dobrač je vzhodni del Ziljskih Alp (Gailtaler Alpen), ki ležijo med Ziljsko dolino na jugu in Dravsko dolino (Drautal) na severu. Dobrač od ostalih Ziljskih Alp loči pretržje v dolini Bleiberger Tal med 10 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave potokom Čajna (Nötsch Bach) zahodno in severozahodno od Dobrača in potokom Weißen Bach severovzhodno od Dobraca. Dobrač je torej samostojni greben s slemenitvijo od zahoda proti vzhodu. V prispevku govorimo le o njegovem strmem in previsnem južnem ostenju z višinskimi razlikami prek 1000 m. Južno ostenje je dolgo približno 30 km in se razteza med krajema Čajna (Nötsch) na zahodu in Vetrov (Federaun) na vzhodu. Po vsej dolžini ga ogrožajo podori. Severno pobočje Dobraca je zaradi vpada skladov, vzporednih s pobočjem, v tem smislu celo bolj ogroženo od južnega pobočja, vendar na severni strani ni prišlo do podorov takšnih razsežnosti. Dobrač sestavljajo predvsem permske in triasne sedimentne kamnine. Spodnji del južnega pobočja je iz pisanega peščenjaka in werfenskih skladov, na katere so se v triasu odložili školjkoviti apnenec (v spodnjem delu teh plasti so tudi več centimetrov debele plasti sadre), vulkaniti in wettersteinski apnenec. Skladi padajo pod kotom 30 do 60° proti severu (Krainer 1998, 37). Nad wettersteinskim apnencem so tudi rabeljske plasti (trias). Prav te kamninsko raznolike plasti so bile eden od vzrokov za plaz Stovžje nad Logom pod Mangartom (Zorn in Komac 2002). Na te plasti so narinjene triasne plasti školjkovitega apnenca, vulkanitov in wettersteinskega apnenca (stratigrafski stolpec spodnjega dela pobočja se ponovi). Ponekod na južnem pobočju se pojavljajo tudi permske grödenske plasti (Krainer 1998, 25-34; Geologische. 1977). Za nastanek podorov je med drugim pomembna omenjena sadra (kalcijev sulfat hidrat, Ca[SO4] ■2H2O). Ker jo voda spira, kar dokazujejo sulfatni izviri v južnem delu Dobrača, karbonatne kamnine nad njo pokajo (Krainer 1998, 38). Dobrač je samostojna tektonska enota, ki leži med dvema večjima tektonskima sistemoma: blei-berškim prelomom na severu in periadriatskim šivom na jugu. Glavne diskontinuitete obravnavanega masiva potekajo vzporedno z obema večjima prelomoma od zahoda proti vzhodu. Pravokotno na njih potekajo prelomi od severa proti jugu (Krainer 1998, 38). Ziljski ledenik, ki je v Spodnji Ziljski dolini dosegel debelino do 1000 m (Krainer 1998, 37), je spod-jedel južna pobočja Dobrača, ki so zato še bolj podorno ogrožena. Za nestabilnost pobočij in nastanek podorov na Dobraču so poglavitni naslednji vzroki (Krainer 1998, 38): 11 Matija Zorn Podori na Dobraču • litološka in tektonska zgradba, • velika pretrtost karbonatnih kamnin, • plasti sadre, • velika spodjedenost pobočij zaradi ledenikov, • naklon pobočij in • preperevanje. Za podore leta 1348 je povod znan, za prazgodovinske pa ne. Prav tako ne vemo, ali je bil v prazgodovinski dobi le en izredno velik podor, ali pa se je sprožilo več manjših, za današnje razmere še vedno izjemno velikih podorov. Tudi časovni razmiki med podori niso znani. Kakorkoli že, posledice podora(ov) so bile ogromne. Z južnega pobočja Dobrača naj bi zgrmelo 535 milijonov m3 (Hauser 1982, 36) oziroma med 800 in 900 milijoni m3 (Brandt 1981, 18) podor-nega gradiva (za primerjavo: ob plazu Stovžje nad Logom pod Mangartom se je sprožilo okrog 1,5 milijona m3 gradiva), ki se je odložilo na kar 24km2 (Krainer 1998,34) oziroma 30km2 (Brandt 1981,18) vzhodnega dela Spodnje Ziljske doline. Odloženo gradivo je ponekod debelo od 50 do 80 m. Podorno gradivo je potovalo od 3,5 do 5 km, le na skrajnem vzhodu 0,9km (Krainer 1998, 34-35). Podori so se sprožili v skoraj vsem južnem ostenju na razdalji 15 km (Brandt 1981,18). Ce so se podori sprožili v poznem pleistocenu, je podorno gradivo priletelo na umikajoči se ziljski ledenik, če pa so se sprožili na začetku holocena, je gradivo zajezilo reko Ziljo (Gail). S starimi podornimi gmotami je povezana zanimiva geomorfna reliefna oblika, imenovana »toma« (prevzeto iz nemščine po: Abele 1971). Tome so samostojno stoječe gričaste (piramidaste) nasutine iz podornega gradiva z enakomerno naklonjenimi pobočji. Njihova višinska razlika je od nekaj metrov do nekaj deset metrov. Nastanejo, ko podorno gradivo pade na ledenik, ki nazaduje. Ko se podorno gradivo, pod katerim se led stali, pomeša z morenskim gradivom, nastanejo gričaste oblike, med katerimi po umiku ledu ostanejo skledaste kotanje (Abele 1971, 152; Krainer 1998, 36). To obliko površja je Gerhard Abele (1971, 152-154) našel le v zahodnem delu Alter Schutta in je sklepal, da so tome v zahodnem delu Alter Schutta tipična oblika tovrstne pokrajine, zato je podore opredelil kot prazgodovinske iz poznega pleistocena. V vzhodnem delu Alter Schutta prevladujejo nepravilne in razbite reliefne oblike, zato naj bi se podori v tem delu sprožili po umiku ledenika. Razlike med zahodnim in vzhodnim delom je Abele razložil z različnim načinom potovanja gradiva in razlikami v njegovi zgradbi. Približno deset let po objavi disertacije Abela so ob gradnji avtoceste prevrtali tudi več domnevnih tom in ugotovili, da pod podornim gradivom ni morenskega, zato so sklepali, da podorno gradivo ni padlo na ledenik. Poleg tega so v poglobitvah med grički našli do meter debelo plast s sljudo, ki naj bi se usedla v jezeru, nastalem za podorno pregrado iz leta 1348. To pa pomeni, da sta zaobljeno gradivo, ki ga Abele razlaga kot morensko, nasuli Zilja in Ziljica (Gailitz). V jezerskih usedlinah so našli tudi dobro ohranjene dele dreves iz obdobja malo pred potresom leta 1348. Z zajezitvijo lahko razlagamo tudi ločenost podornih gmot zahodno od Ziljice (Brandt 1981, 16-17). Ali so gričaste tvorbe res tome, bodo pokazale podrobnejše raziskave. Z vrtanjem so med poznopleistocensko plastjo in plastjo iz leta 1348 odkrili še vmesno podorno plast (Brandt 1981, 18), vendar se z njo po nam znanih podatkih podrobneje niso ukvarjali. 3 Zgodovinski podori Kot je splošno znano, so se podori na Dobraču sprožili ob potresu 25.1.1348. Bili so bistveno manjši kot tisti v prazgodovinski dobi, a so še vedno dosegli velike razsežnosti. Ob potresu se je sprožilo šest večjih podorov, katerih podorne gmote so deloma prekrile gradivo starejših podorov. Predeli južnega ostenja, kjer so se podori sprožili, si od vzhoda proti zahodu sledijo takole (Hutschler 1981, 29-30): 12 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave Kanzel P = 0,44 km2 V = 8 milionov m3 Boese Graeben P = 0,78 km2 = 15 milionov m3 Rote Wand P = 3,81 km Kranzwand_ O Si Legenda: podorno gradivo - zgodovinska doba I | podorno gradivo - prazgodovinska doba • naselje S t Geklobene Wand P = 0,82 km2 V = 20 milionov m3 Podklo{ter (Arnoldstein) Slika 2: Podori na Dobraču (Brandt 1981, 22). Matija Zorn Podori na Dobraču • Storfhöhe (površina podora od odlomnega mesta do mesta akumulacije je 0,07 km2, prostornina podor-ne gmote pa 1 milijon m3), • Geklobene Wand 'Prilepljena stena' (0,82 km2 in 20 milijonov m3), • Kranzwand 'Venčna stena' (0,19 km2 in 3,5 milijona m3), • Rote Wand 'Rdeča stena' (3,81 km2 in 100 milijonov m3), • Böse Gräben 'Hudičev graben' (0,78 km2 in 15 milijonov m3), • Kanzel 'Prižnica' (0,44 km2 in 8 milijonov m3). Podori iz leta 1348 pokrivajo 6,11 km2, kar je približno četrtina površine prazgodovinskih podornih gmot, in imajo prostornino 147,5 milijona m3, kar je približno petina prazgodovinske podorne gmote. Po največji oceni so podori v poznem pleistocenu imeli prostornino 900 milijonov m3, tako da njihov seštevek z zgodovinskimi podori presega 1 km3 podornega gradiva. To postavlja podore na Dobraču v sam evropski vrh. Največji podor v Alpah s prostornino 12 km3 se je sprožil pri kraju Flims v Švici (Brandt 1981, 34). Največja višinska razlika pri podoru Rdeča stena, največjem med podori leta 1348, je bila okrog 690 m, vodoravna razdalja premikajoče se gmote pa je bila okrog 3 km pri povprečnem naklonu okrog 11° (Brandt 1981, 23). Podori leta 1348 so pustili nekaj odprtih vprašanj, ki jih geologija in geografija nista znali povsem rešiti, saj se metodologija geomorfološkega raziskovanja razlikuje od zgodovinskih pretresov virov. Obe stroki sta odgovarjali na vprašanja, povezana z vzroki, povodi in s posledicami podorov v pokrajini, ostala pa so odprta vprašanja glede posledic za človeka. O številu žrtev beljaškega potresa ter številu zasutih vasi, cerkva in gradov zaradi podorov je odgovarjalo le zgodovinopisje, pa še to razmeroma pozno. Tako je tudi zgodovinska stroka deloma odgovorna, da imajo druge znanstvene panoge deloma napačne predstave o tem, kakšne so bile dejanske posledice potresa in podorov za prebivalce Spodnje Ziljske doline leta 1348. O potresu leta 1348 govori prek osemdeset različnih virov, a le v dvanajstih so omenjene tudi njegove posledice. Poročajo o jezeru z dolžino 10 milj, ki je nastalo z zajezitvijo tamkajšnjih rek pred podornim gradivom in poplavilo vasi »z vsemi prebivalci in njihovim imetjem« (Neumann W. 1988, 11-13). Število uničenih vasi naj bi bilo celo 32. Šele v dnevniku Paola Santonina iz leta 1486 se pojavijo navedbe, da so bile nekatere vasi prizadete tudi neposredno zaradi podornih gmot (Neumann W. 1988,13). Domneve, da je podor zasul več vasi in gradov, so se pojavile v 15. stoletju. Tako je oglejski kancler Paolo Santonino na potovanju skozi Podklošter leta 1486 zapisal: »... S tega samostana (dominikanski samostan v Podkloštru, opomba avtorja) se vidijo na nasprotni strani velikanske in divje gore, katerih velik del je ob potresu leta Gospodovega 1348 na dan spreobrnjenja svetega Pavla žalostno zgrmel navzdol in zasul devet župnih cerkva in sedemnajst vasi, podložnih samostanu; niti sled ni ostala za njimi. Ob potresu se je podrlo tudi vse mesto Beljak in nobena stavba nad zemljo ni ostala cela...«. V nadaljevanju je zaradi neverjetnosti dogodka, o katerem je poročal, in zaradi svoje verodostojnosti še dodal: »... Oteh dogodkih sem videl spise, na katere se kaže popolnoma zanesti, zato ne misli, da pisem o izmišljijah ali da se mi sanja...« (Santonino 1991, 54). Njegovo razlago posledic potresa oziroma podora so v naslednjih stoletjih rahlo spremenili. Na začetku 18. stoletja so že navedli imena zasutih krajev (Neumann W. 1988, 13). Ker je imel samostan pod seboj več kot 40 vasi, je navedba o 17 poškodovanih vaseh lahko pravilna, vprašljiva pa je navedba o 9 farnih cerkvah, podložnih samostanu, saj naj bi samostan ne imel tolikšnega števila cerkva, če ne upoštevamo tudi manjših sakralnih objektov, namenjenih krstom in pogrebom (Neumann W. 1988, 20). Glede na pomanjkanje virov iz 14. stoletja je težko odgovoriti na vprašanje, kdaj se je oblikovala »zgodba o 17 vaseh«, ki naj bi jih zasuli podori leta 1348. Z gotovostjo lahko trdimo le, da je bilo splošno mišljenje o zasutih vaseh zakoreninjeno med prebivalci Podkloštra že v drugi polovici 15. stoletja, ko je skozi te kraje potoval omenjeni Santonino. Sredi 19. stoletja je zgodovinopisje zgodbo še bolj napihnilo. Tako je na primer Heinrich Hermann leta 1843 v svojem delu Handbuch der Geschichte des Herzogthums Kärnten in Vereinigung mit den öster- 14 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave reichischen Fürstentümern 'Priročnik za zgodovino Vojvodine Koroške v povezavi z avstrijskimi kneževinami' poročal o 17 gradovih, ki so bili zasuti skupaj s 17 vasmi, in še o desetih vaseh, ki jih je preplavilo jezero. Edmund Aelschker je leta 1885 v svojem delu Geschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart mit besonderer Rücksicht auf die Culturverhältnisse 'Zgodovina Koroške od pradavnine do danes s posebnim ozirom na kulturne razmere' zapisal, da so na območju, imenovanem Schütt, na začetku 19. stoletja našli ostanke starih zidov in človeških okostij. V njegovem delu so prvič po okrog 100 letih spet omenjena imena 17 zasutih vasi. Leta 1891 je August Jaksch v delu Über Ortsnamen und Ortsnamenforschung mit besonderer Rücksicht auf Kärnten 'O krajevnih imenih in njihovem raziskovanju s posebnim ozirom na Koroško' ponovil spisek zasutih imen krajev in zmotno menil, da je bilo prisojno oziroma južno pobočje Dobrača pred letom 1348 podobno prisojnemu pobočju Osojščice (Gerlitzen, 1909m), ki je poseljeno krepko prek nadmorske višine 1000m (Neumann W. 1988,14). Prvo kritično razpravo o dobraških podorih je, kot smo že omenili, leta 1907 napisal geograf Alfred Till. Kljub temu da je bil zgodovinski del njegove razprave le obrobnega pomena, je skušal razložiti »zgodbo o 17 vaseh« (Neumann W. 1988,15). Korak naprej je naredil Martin Wutte (1908,198), ki je ugotovil, da je imena sedemnajstih krajev navajal podkloštrski sodni uradnik, ki je deloval med letoma 1702 in 1707. Ugotovil je tudi, da več vasi leži odmaknjeno od Dobrača, celo zunaj Ziljske doline. Menil je, da bi podor in jezero lahko uničila največ deset vasi. Od 18. stoletja se ob vprašanju davkov stalno omenja podkloštrska tragedija, ko je zasulo 17 vasi in so prebivalci pri oblasteh hoteli dobiti davčne olajšave. Tako lahko v enem od poročil o škodi iz leta 1831 beremo: »... velik del površja na desnem (levem, opomba avtorja) bregu reke Zilje je bil leta 1359 (1348, opomba avtorja) ob vulkanski eksploziji severno od pogorja Dobrača prekrit s skalnatimi gmotami, ki so danes nizko gričevje...«. Poročanje o vulkanski eksploziji je pozneje povzel ameriški časnik Omaha World Herald, ki je 17.3.1957 (Neumann W. 1988, 58-59) objavil sliko znaslovom The most mysterious explosion in history 'Najbolj skrivnostna eksplozija v zgodovini'. Poroča o 11.000 žrtvah med prebivalci ter zasutju 17 vasi, 3 gradov in 9 cerkva. Podori iz leta 1348 se navezujejo na beljaški potres. Avtorji različno ocenjujejo mesto epicentra, čas glavnega sunka, intenziteto in magnitudo potresa ter število žrtev potresa (preglednica 1 in 2). Avtorji se torej strinjajo glede datuma potresa, razlikujejo pa se navedbe ure potresa. Avtorji se strinjajo le, da je bil glavni sunek v popoldanskih urah tistega dne. Različne so tudi ocene intenzitete in magnitude potresa. To je razumljivo, saj je iz virov, ki poročajo o potresu in njegovih posledicah, težko določiti njune vrednosti. Najbolj očitne so razlike glede epicentra potresa. Starejši avtorji so navajali kot epicenter mesto Beljak oziroma njegovo okolico, novejši avtorji pa domnevajo, da je bil epicenter potresa v Furlaniji, kot na T-imeP rg^3J? eaI-N N Ksrairif flf.T» J—- - ■■ -■— i liiTi^vi^i - ■, i - ,n cihr^l IAIhi =— Ara <\L>*i Slika 4: Poročanje ameriškega častnika Omaha World Herald o vulkanski eksploziji na Dobraču. 15 Matija Zorn Podori na Dobraču Preglednica 1: Ocene potresnih parametrov beljaškega potresa iz leta 1348 po različnih avtorjih (* — vir: Hammerl 1994, 54). avtor datum ura intenziteta magnituda epicenter Sieberg (1940)* 25.1. med 17.00 9 (MSC) - Beljak in 18.00 Toperczer, Trapp (1950)* 25. 1. 16.00 10 (MS) - Beljak Ambraseys (1976)* 25.1. 14.30 6,6 Furlanija (Italija) Drimmel (1980)* 25.1. - 10 (MSK) 6,5 Beljak-Dobrač Borst (1981)* 25. 1. 16.00 11 7 bližina Beljaka Postpischl (1985)* 25.1. - 9 (MSC) 5,7 Beljak Lapajne (1987, 56) 25.1. med 14.00 10 (MSC) 6,4-6,6 - in 15.00 Hammerl (1994, 56, 94; 2000,2) 25.1. med 13.00 9-11 (MSK) - domnevno in 15.00 Furlanija (Italija) Ribičič, Vidrih (1998, 95) 25.1. med 14.00 10 (EMS) 6,4-6,6 domnevno in 15.00 Furlanija (Italija) primer ob obeh potresih leta 1976. Če torej verjamemo novejšim avtorjem, je oznaka beljaški potres napačna in bi bila boljša navedba »furlanski potres«. Tudi navedbe o številu žrtev potresa se med avtorji zelo razlikujejo (preglednica 2). Preglednica 2: Število človeških žrtev beljaškega potresa leta 1348. avtor število žrtev skupaj število žrtev v Beljaku Kocbek (1895, 164) Seidl (1895, 551) Neumann W. (1987, 37) Lapajne (1987, 55) Hammerl (1994, 75-76) Ribarič (1994, 27-28) Ribičič, Vidrih (1998, 95) 5000 40.000 40.000 20.000-40.000 5000 200-250 ni ocenila števila žrtev, pač pa navaja več zgodovinskih virov, ki posredujejo naslednje številke: 5, 12, 100, 500, 1000, 5000, preživela je le desetina prebivalstva 5000 Čeprav dejanskega števila žrtev verjetno ne bomo nikoli ugotovili, pa so ocene o 10.000 žrtvah zagotovo previsoke, saj bi to pomenilo, da je umrla večina, če ne že vse prebivalstvo Beljaka in okolice. Zanimivo razmišljanje o številu žrtev je napisal zgodovinar Wilhelm Neumann (1987, 37), ki navaja, da je mesto Beljak s tremi okoliškimi vasmi imelo leta 1782 le 2287 prebivalcev. Število prebivalcev Beljaka je preseglo število 5000 šele malo pred letom 1879, ko je v mestu živelo 6104 ljudi. Zato je sklepal, da mesto v srednjem veku, tudi ob največjem razcvetu, ni imelo več kot 3000 prebivalcev. Število žrtev je ocenil na podlagi podobnega furlanskega potresa 6.5.1976, ko je potres prizadel območje z okoli 100.000 prebivalci, število žrtev pa je bilo okrog 1000, kar je približno odstotek prebivalstva. Na območju epicentra delež žrtev ni presegel 20 %, kar pri 2500 prebivalcih pomeni 500 žrtev. Ob dejstvu, da naj bi bil epicenter leta 1348 v Furlaniji in da bi bil odstotek žrtev v Beljaku na primer 10 %, je Neumann sklepal, da bi bilo lahko med 200 in 250 žrtev. Avtor za primerjavo dodaja še število žrtev (te so v virih natančno dokumentirane) podobnega potresa v Beljaku, ki se je zgodil 4.12.1690 in je zahteval 24 življenj. 16 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave Avtorja lahko kritiziramo, saj je skoraj nemogoče primerjati posledic dveh časovno tako oddaljenih potresov na prebivalstvo. Lahko pa se strinjamo z njegovim mnenjem, da so ocene o 1000 ali celo 10.000 žrtvah previsoke. 4 Sklep Ugotovitve zgodovinarjev in drugih bi lahko strnili v nekaj točk (Neumann W. 1987, 25-39; Neumann W. 1988, 9-61; Hammerl 1994, 55-94; Hammerl 2000): • 1. Podori na Dobraču ob potresu 25.1.1348 so se sprožili na neposeljeno območje in niso neposredno ogrozili naselij. Cesa takega tudi ne omenjajo viri iz takratnega obdobja. • 2. Zaradi podorov je nastalo zajezitveno jezero na reki Zilji, ki je med naseljema Strajna vas (Ho-henthuren) in Cače (Saak) zalilo dve naselji (Pruckin St. Johann), čez katera reka Zilja že stoletja nanaša akumulacijsko gradivo in ju je povsem prekrila. • 3. Do leta 1486, ko je skozi te kraje potoval Paolo Santonino, je bilo v Podkloštru že zakoreninjeno mnenje, da so podori zasuli 9 cerkva in 17 vasi, podložnih samostanu v Podkloštru. O zasutih gradovih je leta 1675 poročal A. Reichart. • 4. Na začetku 18. stoletja so se v literaturi pojavila tudi imena in približne lokacije zasutih naselij. Zgodovinarji so ugotovili, da vsa naselja, razen dveh (točka 2), še stojijo. • 5. Zgodovinarji in drugi so se do druge polovice osemdesetih let 20. stoletja zadovoljili le z dotlej opisanimi domnevnimi posledicami podorov za človeka. • 6. Epicenter potresa leta 1348, ki je sprožil podore, je bil po vsej verjetnosti zunaj ožjega območja Dobrača, predvidoma v Furlaniji v Italiji. • 7. Število žrtev potresa naj bi bilo po literaturi med tisoč in nekaj deset tisoč, bolj verjetno pa le nekaj deset ali nekaj sto žrtev. Preglednica 3: Nekatere navedbe o zasutju naselij v Spodnji Ziljski dolini (* — posledica podora in zajezitve Zilje, **- število zaselkov, *** - vir: Santonino 1991, 54). avtor število zasutih vasi število zasutih gradov število zasutih cerkva Santonino (1486)*** 17 - 9 Hicinger (1859, 168) 17 3 9 Kocbek (1895, 163) 17 3 9 Seidl (1895, 551) »večvasi, a menda ne 17« - - Koblar (1895,69) 17 3 9 Potočnik (1910, 59) 17 (+2 trga)* 10* - Gruden (1910, 237) 17 - - Heim (1932, 178) 17 - - Badjura (1953, 151) 14 - - Hütschler (1981,24) 17 3 9 Hauser (1982, 36) 17 3 9 Lapajne (1987, 56) 17 3 9 Ribarič (1994, 30) 17** - - Krainer (1998, 39) do 17 - - Ribičič, Vidrih (1998, 95) 17 3 9 Kot kaže preglednica, se ponavljajo iste številke, ki verjetno izvirajo iz že omenjenega Santonino-vega zapisa iz leta 1486 (1991, 54), po katerem je podor »... zasul 9župnijskih cerkva in 17 vasi...«. 17 Matija Zorn Podori na Dobraču Kaže, da je Paolo Santonino »glavni krivec«, da se domnevno število zasutih vasi, gradov in cerkva navaja še danes. Lahko se vprašamo, kdo je »njegovo zgodbo« pripeljal v slovensko literaturo. Ker z gotovostjo še ne moremo odgovoriti, naj za konec tega prispevka postavimo le hipotezo, da naj bi »zgodba« prišla v slovensko literaturo v 19. stoletju (Hicinger 1859; Kobler 1895; Seidl 1895) oziroma na začetku 20. stoletja, ko so začele v slovenščini izhajati prve zgodovine Slovencev (na primer Gruden 1910) z navedbami starejših deželnih zgodovin, predvsem koroških in kranjskih, ki so izhajale v nemškem jeziku. 5 Viri in literatura Abele, G. 1971: Bergstürze in den Alpen, ihre Verbreitung, Morphologie und Folgeerscheinungen. Doktorska disertacija, Universität Karlsruhe. Karlsruhe. Badjura, R. 1953: Ljudska geografija - terensko izrazoslovje. Ljubljana. Bergsturz Landschaft Schütt. Klagenfurt, 1998. Brandt, A. 1981: Die Bergstürze an der Villacher Alpe (Dobratsch), Kärnten/Österreich - Untersuchungen zur Ursache und Mechanik der Bergstürze. Doktorska disertacija, Universität Hamburg. Hamburg. Geologische Karte der Republik Österreich 1: 50.000, Blatt 200 Arnoldstein. Wien, 1977. Gruden, J. 1910: Zgodovina slovenskega naroda - I. zvezek. Celovec. Hammerl, C. 1994: Das Erdbeben von 25. Jänner 1348 - Rekonstruktion des Naturereignisses. Neues aus Alt-Villach 31. Villach. Hammerl, C. 2000: The Earthquake of January 25th 1348 - Discussion of Sources. Review of Historical Seismicity in Europe 2. Medmrežje: http://emidius.irrs.mi.cnr.it/RHISE/ii_20ham/ii_20ham.html (27.11.2001). Hauser, C. 1982: Dobratsch Bergstürze. Erläuterungen zu Blatt 200 Arnoldstein, Geologische Karte der Republik Österreich 1 : 50.000. Wien. Heim, A. 1932: Bergsturz und Menschenleben. Zürich. Hicinger, P. 1859: Nekdanji potresi in posipi na Slovenskem. Novice. Ljubljana. Hütschler, C. 1981: Bergstürze am Dobratsch/Kärnten/Österreich - eine tektonische und geomeha- nische Analyse. Doktorska disertacija, Universität Hamburg. Hamburg. Ilešič, S. 1939: Slovenska Ziljska dolina. Planinski vestnik 39-6. Ljubljana. Ilešič, S. 1959: Dobrač, podrta gora nad slovensko zemljo. Planinski vestnik 56-2. Ljubljana. Koblar, A. 1895: Zemeljski potresi na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Ljubljana Kocbek, F. 1895: Dobrač. Planinski vestnik 1-11. Ljubljana. Krainer, K. 1998: Die Bergstürze des Dobratsch. Bergsturz Landschaft Schütt. Klagenfurt. Lapajne, J. 1987: Veliki potresi na Slovenskem - I. Ujma 1. Ljubljana. Melik, A., 1954: Slovenski alpski svet. Ljubljana. Neumann, D. 1988: Lage und Ausdehnung des Dobratschbergsturzes von 1348. Neues aus Alt-Villach 25. Villach. Neumann, W. 1987: Zu den Folgen des Erdbebens von 1348- 1. Teil: im Gailtal bei Arnoldstein. Neues aus Alt-Villach 24. Villach. Neumann, W. 1988: Zu den Folgen des Erdbebens von 1348- 2. Teil: im Gailtal bei Arnoldstein. Neues aus Alt-Villach 25. Villach. Potočnik, M. 1910: Vojvodina Koroška, II. zvezek - Zgodovinski opis. Ljubljana. Ribarič, V. 1994: Potresi v Sloveniji. Ljubljana. Ribičič, M., Vidrih, R. 1998: Plazovi in podori kot posledica potresov. Ujma 12. Ljubljana. Santonino, P. 1991: Popotni dnevniki. Celovec. Seidl, F. 1895: Potresi na Kranjskem in Primorskem. Ljubljanski zvon. Ljubljana. 18 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave Till, A. 1907: Das Naturereignis von 1348 und die Bergstürze des Dobratsch. Mitteilungen der k. k. Geographischen Gesellschaft in Wien 50. Wien. Wutte, M. 1908: Mitteilungen der Geschichtsvereines für Kärnten, 98. Carinthia I. Klagenfurt. Zorn, M., Komac, B. 2002: Pobocni procesi in drobirski tok v Logu pod Mangartom. Geografski vestnik 74-1. Ljubljana. 6 Summary: Rock-falls on Mt. Dobratsch (translated by the author) In this article are described probably the most famous rock-falls in the Alps mentioned in almost all scientific and other literature about rock-falls. In the case of Dobratsch rock-falls we deal with the most documented the so-called historic rock-falls of the Holocene age. Under Mt. Dobratsch we find biggest known area covered with rock-fall material in the Eastern Alps. Rock-falls, which are described in the article, occurred on southern slopes of Mt. Dobratsch (Vil-lacher Alpe, 2,166 m) and their material was accumulated in the valley Unter Gailtal north of the town Arnoldstein (Carinthia, Austria). In the title and in the text we use terminus »rock-falls« instead of »rock-fall«. Most Slovene (and other) geographers, geologists and historians had false idea that on Dobratsch occurred only one enormous rock-fall that was triggered by the Villach earthquake (25 January 1348). In this article we showed that in reality a series of rock-falls occurred which can be traced from the late Pleistocene over historic rock-falls in the year 1348 to recent small rock-falls that are changing the southern slopes of Mt. Dobratsch year after year. The first who intensely studied the Dobratsch rock-falls was Austrian geographer Alfred Till who in the year 1907 in his work Das Naturereignis von 1348 und die Bergstürze des Dobratsch correctly concluded that on Dobratsch occurred series of rock-falls and those from the year 1348 were only a smaller part of them. That is why he correctly distinguished between »Alter Schütt« for pre-historic rock-fall material and »Junger Schütt« for the historical one. His work, which is still important, served as basis for further historical and geological research. In the recent times the geologists were interested in the area due to the construction of important motorway connection between Villach (Austria) and Tarvisio (Italy) in the 1980s. The last bigger research was carried out in this area between the years 1994 and 1997 when a group of scientists, mostly biologists, researched plants and animals in the so-called Schütt area. Mt. Dobratsch represents an independent tectonic unit which lies between two big tectonic systems - Bleiberg fault on the north and Periadriatic lineament on the south. Main discontinuities in Mt. Dobratsch are parallel to both big faults in east-west direction. Beside this there are also perpendicular faults which are going in north-south direction. Dobratsch also has transformed slopes due to glacier erosion. The so-called Gail glacier reached in the lower Gailtal valley thickness up to 1,000 m. The glacier made the southern Dobratsch slopes steeper. The most important factors for the occurrence of rock-falls or for instability of Dobratsch slopes are to be considered: litological and tectonic structure, crumbled carbonatic rock, gypsum strata, glacier erosion, incline of the slopes and weathering. In the pre-historic age (late Pleistocene) an unknown cause triggered gigantic rock-falls with up to 900 million m3 of material that was accumulated on around 30 km2 on eastern part of lower Gailtal valley. The thickness of accumulated material reached on some places up to 80 m. Rock-falls occurred in almost whole south wall of Dobratsch in 15 km distance. In the historic period rock-falls occurred during the »Villach earthquake«. These rock-falls were much smaller than those from the pre-historic age but they still reached enormous extensions. During 19 Matija Zorn Podori na Dobraču the earthquake six bigger rock-falls originated and their material accumulated over pre-historical material. The historic rock-falls covered an area of 6,11 km2 or one fifth of the area covered with pre-historic rock-fall material. The volume of historic rock-falls amounts to approx. 147,5 million km3 or one sixth of pre-historic rock-fall masses. The sum of historic and pre-historic rock-fall masses is over 1 km3. This number places rock-falls on Dobratsch amongst the biggest rock-falls in the Alps (the biggest rock-fall in the Alps occurred in Switzerland near the town Flims; 12 km3). Rock-falls from the year 1348 left some open questions which geologists and geographers could not resolve because the methodology of geomorphologic research does not have much in common with historic research methods. Both sciences started to answer questions connected to causes, triggers and consequences of rock-falls in the nature. The open questions remained those connected with the consequences for the population, for example the question as to the number of casualties during the earthquake or villages, churches or castles buried under the rock-falls. Only the historiography could give answers to these questions, but historians relatively late started to study topics connected with Villach earthquake. So the historical science is partly responsible that there exist in other sciences false notions about real consequences of historic rock-falls and the earthquake on the residents of lower Gail-tal valley in the year 1348. The assumption that rock-falls buried some villages and churches became known in the 15th century. Paolo Santonino, who was travelling through Arnoldstein, in the year 1486, wrote that from the Arnoldstein monastery big mountains could be seen from which during the earthquake in the year 1348 rock-falls occurred burying 9 churches and 17 villages. His version of the consequences of rock-falls underwent some changes through the centuries and at the beginning of the 18th century it gained with the naming of buried settlements its final form. As already mentioned A. Till wrote the first critical work about Dobratsch rock-falls. Although the historical part was not the main subject of his work, he tried very hard to resolve »the story of 17 villages«. Unfortunately he was not very successful with the historical part of his research. A step further did M. Wutte (in the year 1908) who found out that the names of 17 villages appeared to be invented by a court-official at Arnoldstein during the years 1702 and 1707. He found out that many of the villages lay in greater distance from Dobratsch, even outside Gailtal valley. According to him maximum of ten villages were destroyed as the consequences of rock-falls and of a lake which emerged behind the rock-fall material. Recent findings of historians and others can be summarized in a few points: • 1. Rock-falls on Dobratsch which were triggered by the earthquake in 1348 fell in totally unpopulated area and did not directly endangered human settlements. Also none of the historical sources from that time suggested such a thing. • 2. Rock-falls triggered the emergence of a lake on the river Gail which between the villages Hochenthuren and Saak flooded two settlements (Pruck and St. Johann). Through the centuries the remains of these two settlements became totally covered with accumulated sediments of river Gail. • 3. Till the year 1486 when P. Santonino travelled through Arnoldstein it was commonly believed at Arnoldstein that rock-falls buried 9 churches and 17 villages. The castles joined this »story« in the year 1675. • 4. At the beginning of the 18th century the names and relative locations of the settlements occurred. Historians found out that with the exception of two (see point 2) all the settlements still exist. • 5. The historians and others were after Till or after the year 1907 and up to the second half of the 1980s satisfied with alleged consequences of rock-falls on the population. • 6. The epicentre of the earthquake 1348 was probably outside of Dobratsch area and was situated in Friuli (Italy). • 7. The number of earthquake casualties that are stated from 1000 to more than 10.000 in the literature should amount only to some 10 or maximum around 100 casualties. 20 Geografski vestnik 74-2, 2002, 21-31 Razprave RAZPRAVE VREDNOTENJE REGIONALNEGA RAZVOJA SPODNJEGA POSAVJA Z VIDIKA SONARAVNOSTI AVTORICA Katja Vintar Naziv: profesorica geografije in nemščine, asistentka Naslov: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: katja.vintar@ff.uni-lj.si Telefon: 012411242 Faks: 014259337 UDK: 711.2:504(497.4 Spodnje Posavje) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti Članek skuša ovrednotiti regionalni razvoj Spodnjega Posavja v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja v luči koncepta sonaravnega razvoja. V ta namen je bilo izbranih in preučenih več družbenih, gospodarskih in okoljskih vidikov regionalnega razvoja. Kot rezultat preučitve so bila izdvojena glavna prednostna področja prihodnjega regionalnega razvoja: krepitev gospodarstva regije, zniževanje stopnje brezposelnosti, spodbujanje razvoja podeželja, dvig izobrazbene ravni prebivalstva, varovanje in izboljšanje kakovosti voda ter ustrezno ravnanje z odpadki. Omenjena področja se bodo morala upoštevati tudi v bodoči regionalni politiki in regionalnih razvojnih programih. KLJUČNE BESEDE sonaravni razvoj, varstvo okolja, regionalni razvoj, Spodnje Posavje, Slovenija ABSTRACT Evaluation of regional development in Spodnje Posavje region from the perspective of sustainability An evaluation of regional development of Spodnje Posavje region in the second half of the 1990s was made in the light of sustainable development concept. Several social, economic and environmental aspects of regional development were selected and studied to this end. Resultant from the study are the priority tasks which are to be considered in the future regional development: to reinvigorate regional economy, cut down unemployment rate, stimulate the development in rural areas, rise the educational level of the population, protect water and improve its quality, and treat waste properly. These tasks will also have to be taken into account in the future regional policy and regional developmental programs. KEYWORDS sustainable development, environmental protection, regional development, Spodnje Posavje, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 31. maja 2002. 21 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti 1 Uvod Od začetka devetdesetih let 20. stoletja postaja sonaravni razvoj vse bolj pospešeno globalni cilj. S konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru leta 1992 je velika večina držav sprejela pomembne obveze za usmerjanje nadaljnjega razvoja po načelih sonaravnosti. V ta namen pa je med drugim treba oblikovati posebne razvojne strategije in v njih enakovredno obravnavati tri temeljne razsežnosti sonaravnega razvoja: gospodarsko, socialno in okoljsko. Sonaravni razvoj namreč predstavljata preudarna raba naravnih virov in varovanje ekosistemov ob hkratnem zagotavljanju gospodarske blaginje in uravnoteženega družbenega razvoja (Environment... 2001,11). K takšnemu razvoju se je v številnih dokumentih obvezala tudi Slovenija; med drugim v Strategiji regionalnega razvoja, ki v opredelitvi vizije regionalnega razvoja poudarja pomen uravnoteženosti gospodarskih, socialnih, zdravstvenih, kulturnih, prostorskih in okoljskih vidikov razvoja. Obveza torej velja sonaravnemu razvoju v najširšem pomenu, ki optimalno izrablja vse potenciale v regiji, ne da bi pri tem zmanjševal vire in možnosti razvoja prihodnjih generacij (Strategija... 2001, 5). Na primeru Spodnjega Posavja smo želeli preučiti, v kolikšni meri trenutno stanje in trendi na okolj-skem, socialnem in ekonomskem področju v devetdesetih letih 20. stoletja ustrezajo zahtevam sonaravnosti, da bi lahko na osnovi analize predlagali prednostna področja prihodnjega razvoja v regiji. V ta namen smo za vsako od področij preučili več vidikov, jih primerjali s slovenskim povprečjem in ovrednotili v luči njihove ugodnosti za udejanjanje sonaravnega razvoja. Ker so številni avtorji mnenja, da je regionalna raven najbolj primerna za udejanjanje omenjenega koncepta, smo za prostorski okvir preučitve izbrali eno od statističnih regij, saj le-te v skladu z zakonskimi določili do ustanovitve pokrajin veljajo tudi za enote izvajanja regionalne politike (Zakon o ... 1999). Spodnje Posavje se je v obsegu treh občin (Brežice, Krško in Sevnica) najprej uveljavilo kot funk-cionalno-planska regija, od srede devetdesetih let 20. stoletja pa se ga je obravnavalo kot eno od dvanajstih statističnih regij v starem obsegu vseh treh občin, čeprav se je leta 1995 od občine Sevnica odcepilo 12 naselij ali približno 2 % površja celotne regije. Z Uredbo o standardni klasifikaciji teritorialnih enot (2000) so se meje občin in statistične regije Spodnje Posavje poenotile in vtem obsegu jo obravnavamo tudi v tem prispevku. 2 Gospodarski vidiki regionalnega razvoja Spodnjega Posavja Gospodarstvo določene regije je neposredno povezano s pritiski na okolje in kvaliteto življenja prebivalcev v regiji. Širok spekter gospodarskih kazalcev za Spodnje Posavje v zadnjem desetletju kaže neugodno sliko, saj se po raznih merilih uvršča na zadnja mesta med slovenskimi regijami. Analiza bruto domačega proizvoda (BDP) za leto 1997 kaže, da je regija prispevala zgolj 3,1 % k državnemu BDP (pri 3,5 % prebivalstva in 4,4 % celotnega državnega ozemlja) in je tako po višini BDP na prebivalca dosegala le 86,5 % slovenskega oziroma 58 % povprečja Evropske zveze (Farič in Pečar 2001). Leta 1999 je regija dosegala le še 84% slovenskega povprečja (Pečar 2002). Časovno daljše primerjave na regionalni ravni omogočata bruto osnova za dohodnino na prebivalca, ki kaže na ekonomsko moč prebivalstva regije, in bruto dodana vrednost na prebivalca kot merilo ekonomske moči in uspešnosti gospodarstva. Po obeh kazalcih se Posavje v zadnjem desetletju uvršča med štiri gospodarsko najšibkejše regije. Najbolj drastično je nazadovala ekonomska moč gospodarstva Posavja, ki je še leta 1991 kot peta najuspešnejša regija skorajda dosegalo republiško povprečje (indeks 95,5). Po letu 1997, ko je slabši rezultat od Posavja (indeks 55,3) izkazovala edino pomurska regija (indeks 53,0), se je stanje popravilo le za nekaj odstotkov. Velike pa so tudi razlike znotraj same regije; leta 1997 je znašala razlika med gospodarsko najšibkejšo občino Brežice in najmočnejšo občino Krško kar 25 indeksnih točk. Pri primerjavah bruto osnove za dohodnino so razlike manjše, saj se le-te zaradi delovnih migracij med regijami precej zabrišejo. Vrednosti za Posavje so v drugi polovici 22 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave devetdesetih let nihale med 85 in 88 % državnega povprečja (Vintar 1999a; Pečar 1998 in 2002; Farič in Pečar 2001) (preglednica 1). V strukturi bruto dodane vrednosti leta 1997 so bili nadpovprečno zastopani kmetijstvo (8 % oziroma dvakrat več od slovenskega povprečja) ter industrija in gradbeništvo (44,3%), storitvene dejavnosti so bile s 47,7% zastopane podpovprečno (Farič in Pečar 2001). Istočasno kaže zaposlitvena struktura Posavja močno odvisnost od sekundarnega sektorja, zlasti v Sevnici in Krškem, kjer so še danes locirana najpomembnejša industrijska podjetja v regiji. Zaradi prehoda v tržno gospodarstvo so propadli nekateri obrati kovinske in strojne industrije, zlasti pa se je poslabšal položaj lesne in tekstilne industrije, kar se je odrazilo v odpuščanju presežne delovne sile, zniževanju plač in v slabitvi gospodarske moči regije. Izjema so Brežice, ki dajejo vtis terciarizirane občine (z močno razvito obrtjo in trgovino), a gre bolj za posledico dejstva, da v občini ni bilo močnejše industrializacije in zato prehod v postindustrijsko družbo ni bil organski, ampak je občina vanjo prešla iz pretežno agrarne faze. Terciarni sektor se je v tej občini razvijal že po drugi svetovni vojni, predvsem na račun lege ob republiški meji, v širšem zaledju zagrebške aglomeracije, na podlagi katere je po osamosvojitvi še bolj zacvetela trgovska in gostinsko-turistična dejavnost (Vintar 1999a, 22). Gospodarstvo celotne regije je sicer nadpovprečno izvozno usmerjeno, a je od leta 1995 poslovalo z izgubo (Farič in Pečar 2001), šele leta 2000 so gospodarske družbe ponovno poslovale z dobičkom (Pečar 2002). Preglednica 1: Vrednotenje nekaterih gospodarskih vidikov regionalnega razvoja v Spodnjem Posavju v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja z vidika sonaravnosti (© - ugodnejše od slovenskega povprečja, © - ustreza slovenskemu povprečju, ® - slabše od slovenskega povprečja, viri: lastni izračuni; Farič in Pečar 2001; Pečar 1998 in 2002). kazalec Spodnje Posavje Slovenija BDP na prebivalca med letoma 1997 in 1999 (indeks) © 84,7 100 bruto dodana vrednost na prebivalca med letoma 1997 in 1999 (indeks) © 59,2 100 bruto osnova za dohodnino na prebivalca med letoma 1997 in 1999 (indeks) © 86,5 100 delež dodane vrednosti v sekundarnih dejavnostih 1997 (%) © 44,3 37,4 delež delovno aktivnega prebivalstva v kmetijstvu 1999 (%) © 4,7 2,5 3 Družbeni vidiki regionalnega razvoja Spodnjega Posavja V okviru preučevanja družbenih vidikov sonaravnega regionalnega razvoja se kot ena temeljnih zahtev izpostavlja socialna varnost in pravičnost, saj je treba vsem prebivalcem omogočati čimbolj izenačene možnosti za življenje in delo, tako da lahko v kar največji meri razvijajo in udejanjajo svoje sposobnosti in ideje, ohranjajo svojo regionalno identiteto in tako doprinesejo k endogenemu razvoju domače regije (Vintar 1999a). Poudarki, ki v tem pogledu izstopajo, zadevajo predvsem temeljne značilnosti prebivalstva, standard bivanja, dostop do zdravstvene oskrbe in izobraževanja, enakopravnost med spoloma in podobno. Spodnje Posavje je poseljeno redkeje od slovenskega povprečja; gostota prebivalstva je naraščala do osemdesetih let, sledila je stagnacija, med letoma 1990 in 2000 pa je bil že opazen upad (z 80,8 na 79,7 prebivalca na km2) (preglednica 2). Redkejša poselitev je z vidika pritiskov na okolje ugodnejša, vendar pa je negativno, če se pri tem znižuje število prebivalcev, predvsem na račun depopulacije določenih območij (Seljak 2000). V Posavju je vzadnjih treh desetletjih prebivalstvo najhitreje upadalo v višje ležečih predelih in se zgoščalo v dolinah in na Krško-Brežiškem polju, medtem ko je poselitev v gričevnatem svetu doživela manjše spremembe (Vintar 1999a, 38). Splošni upad prebivalstva v regiji je šel na račun negativnega naravnega prirasta na eni in nizkega ali celo negativnega selitvenega prirasta na drugi strani, kar posredno govori tudi o privlačnosti regije za delo in bivanje. 23 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti Eden glavnih pokazateljev kakovosti življenja v regiji je pričakovana dolžina življenja, ki je za prebivalce Posavja najkrajša v Sloveniji (leta 1997: 71,4 leta), tako da slednji živijo povprečno štiri leta manj kot v obalnokraški regiji, kjer se beleži najdaljša pričakovana dolžina življenja (Poročilo ... 1999). Ob tem pa so izračuni dokazali, da obstaja močna povezanost med dolžino življenja in dohodninsko osnovo (Poročilo ... 1999), slednja pa je neposredno odvisna od zaposlitve. Ker je brezposelnost hkrati eden glavnih vzrokov revščine, odprava revščine pa predpogoj za okoljsko uravnoteženost (Seljak 2000,20), zagovarja model sonaravnega razvoja polno zaposlitev. Sredi devetdesetih let je stopnja brezposelnosti v Posavju močno narasla in regija se je skupaj s podravsko, pomursko in zasavsko uvrščala na najvišja mesta. V drugi polovici devetdesetih let je stopnja registrirane brezposelnosti sicer padla (med letoma 1997 in 2000 s 16,4 % na 13,9 %), vendar se položaj regije glede na gibanje slovenskega povprečja ni znatneje izboljšal (Pečar 1998 in 2002). V strukturi brezposelnih so še zlasti zaskrbljujoči: nadpovprečno visok delež mladih (25,2 % leta 2000), delež slabo izobraženih (51,5 % leta 2000) in delež iskalcev prve zaposlitve (18,6% leta 1999) (Pečar 1998 in 2002; Vintar 1999a; Strategija. 2001). Pomemben vidik sonaravnega razvoja predstavlja tudi odpravljanje neenakosti, katere vir je pogosto spol, zato je treba preučiti tudi vključenost žensk v javno življenje in delo ter njihove možnosti dostopa do virov kvalitete življenja. Tako kot nasploh v Sloveniji so tudi ženske v Posavju v veliki meri vključene v delovno silo (na začetku devetdesetih let je na 100 delovno aktivnih moških prišlo v Sloveniji 86, v Posavju pa 83 žensk) (Statistični... 1998 in 1996), saj se je žensko prebivalstvo že v času industrializacije zaposlovalo v panožno raznovrstni industriji, nato pa še dodatno v storitvenih dejavnostih. Med brezposelnimi v Posavju je delež žensk (47,8% leta 2000) precej pod slovenskim povprečjem (Pečar 2002), vendar je stalna nevarnost, da se razmere hitro spremenijo, če bi se poslabšal gospodarski položaj katerega od večjih podjetij, ki zaposlujejo veliko, že sedaj slabo plačane ženske delovne sile (zlasti v tekstilni in obutveni industriji ter trgovini). Med pokazatelji človeškega potenciala v regiji je zelo pomembna izobrazbena raven prebivalstva, ki jo lahko izrazimo tudi kot povprečno število let šolanja. Slednje je leta 1998 za Posavje znašalo 9,8 leta (Slovenija: 10,5 leta) in analize kažejo, da se zaostanek za slovenskim povprečjem stalno povečuje (1991 je bil le 0,4 leta). Regija se je uvrstila na predzadnje mesto (zadnja je pomurska regija) tako po deležu vključenosti mladih v dodiplomski študij (36,3 % v starostni skupini od 20 do 24 let), številu dodiplomskih študentov (27 študentov na 1000 prebivalcev), kot tudi po številu študentov podiplomskega študija (9 na 10.000 prebivalcev) (Pečar 2002). Posavje ima ne le nadpovprečen delež odraslih brez šolske izobrazbe in z nedokončano ali zaključeno osnovno šolo ampak tudi izrazito zaostaja v deležu višje in visokošolsko izobraženih, in glede na trende se bodo v prihodnjih letih razlike še povečevale. Podatki o razpoložljivih stanovanjskih površinah so v Posavju primerljivi s slovenskim povprečjem (leta 1999: 25,3 m2 na prebivalca), medtem ko je infrastrukturna opremljenost stanovanj z vodovodom, kanalizacijo in električno napeljavo v regiji nekoliko slabša. Podobno zaostaja regija tudi v gostoti klasičnih telefonskih priključkov (Vintar 1999a), ki jih poleg mobilne telefonije lahko upoštevamo kot podlago za razvoj sodobnih telekomunikacij. Dobra komunikacijska infrastruktura zmanjšuje potrebe po prometu, to pa se odraža na zmanjšanih pritiskih na okolje in ugodnih prebi-valstvenih učinkih na podeželskih in od središč močno oddaljenih območjih (Indicators ... 1997, 111). Zmanjševanje rodnosti in daljšanje življenjske dobe je v Posavju vodilo k nadpovprečnemu staranju prebivalstva. Regija je močno nadpovprečno staranje izkazovala že v osemdesetih letih, kasneje pa so se razlike glede na druge regije precej zmanjšale, vendar ne zaradi izboljšanja stanja, ampak po zaslugi pospešenega ostarevanja prebivalstva v ostalih regijah. Proces je najintenzivnejši v obmejni občini Brežice, v drugih dveh občinah pa so razmere celo rahlo ugodnejše od slovenskega povprečja. Znotraj regije so razlike velike, predvsem imajo znatno ugodnejšo starostno strukturo vsa urbana naselja (Vintar 1999a). Hkrati smo v Posavju priča stalnemu povečevanju deleža urbanega prebivalstva, kar je tesno povezano s trendom praznjenja podeželja. Kljub temu pa stopnja urbanizacije ostaja za slovenske razmere podpovprečna (leta 1997 je v mestnih naseljih živela slaba tretjina prebivalstva), predvsem po zaslugi razmeroma dobrih prometnih povezav, razvoja motorizacije ter bližine zaposlitvenih središč, nenazad- 24 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave nje pa tudi zaradi navezanosti ljudi na zemljo in zaradi tega velikega števila dnevnih migrantov. Na drugi strani pa se je s suburbanizacijo v obliki individualne stanovanjske gradnje mestni način življenja razširil na podeželje; poseben problem je bilo stihijsko širjenje pozidave s črnimi gradnjami. V zadnjem desetletju so se zelo razrasla tudi nakupovalna središča in tako je imelo Posavje že leta 1997 nadpovprečen delež pozidanih površin (2,9%). Prebivalstvo in gospodarske dejavnosti so se v regiji zgostile predvsem na prehodu predalpskega sveta v subpanonski svet. To je pokrajinsko pestro, a ranljivo območje, kjer so bogata območja podtalnice, ki sovpadajo s pojavljanjem najkvalitetnejših prsti v regiji, z območji temperaturne inverzije in preostanki mokrišč (Vintar 1999a), zato bodo pri nadaljnjem načrtovanju razvoja morala biti deležna posebne pozornosti. Preglednica 2: Vrednotenje nekaterih socialnih vidikov regionalnega razvoja v Spodnjem Posavju v drugi polovici devetdesetih let z vidika sonaravnosti (© - ugodnejše od slovenskega povprečja, © - ustreza slovenskemu povprečju, ® - slabše od slovenskega povprečja, viri: lastni izračuni; SURS; Poročilo 1999; Pečar 2002). kazalec Spodnje Posavje Slovenija gostota poselitve leta 2000 (število ljudi na km2) © 79,7 98,2 stopnja rasti prebivalstva 1991-2001 (%) © -2,4 1,3 pričakovana dolžina življenja 1997 (let) © 71,4 73,3 indeks staranja prebivalstva 2000 © 92,8 87,8 stopnja brezposelnosti 2000 (%) © 13,9 12,2 delež žensk med brezposelnimi 2000 (%) © 47,8 50,7 povprečno število let šolanja 1998 © 9,8 10,5 število dodiplomskih študentov na 1000 prebivalcev 1999/2000 © 27 33 stanovanjska površina na prebivalca (m2) 1999 © 25,3 25,3 delež pozidane površine 1997 (%) © 2,9 2,7 delež območij s posebnimi razvojnimi problemi (%) © 100 48,7 4 Okoljski vidiki regionalnega razvoja Spodnjega Posavja Pri okoljskih vidikih želimo predvsem ugotoviti, v kakšnem obsegu družba in gospodarstvo pritiskata na okolje, kakšno so zato posledice in v kolikšni meri se družba trudi zmanjševati te pritiske oziroma omejevati posledice svojih dejavnosti v prostoru. Zaradi pomanjkljivosti in skromnosti okoljske statistike je treba za tovrstne namene večino podatkov pridobiti na terenu in od pristojnih služb. Po podatkih komunalnih podjetij je v letu 1998 poraba vode v gospodinjstvih s 134 litri na prebivalca dnevno približno ustrezala slovenskemu povprečju, pri čemer so bile po ocenah izgube vode v vodovodnih omrežjih treh posavskih občin med 40 in 42 % (preglednica 3). Problematična je nizka priključenost prebivalstva na javno kanalizacijo (slaba tretjina prebivalcev) in še bolj skromen delež čiščenja zbranih odplak. Leta 1999 je edinole v občini Brežice delovala mehansko-biološka čistilna naprava v Trnju, na katero je bilo priključenih 2360 prebivalcev (3,4 % prebivalstva regije), v Sloveniji je bilo v tem času na čistilne naprave priklučenih okrog 30 % prebivalstva (Nacionalni... 1999). Ker se tudi večina odpadnih vod iz gospodarskih dejavnosti izpušča v okolje brez predhodnega čiščenja, je temu primerna tudi kakovost podtalnice in površinskih vodotokov (Vintar 1999b). Rezultati spremljanja kakovosti podtalnice na Krškem, Cateškem in Brežiškem polju opozarjajo ne le na neprimerno ravnanje z odplakami, ampak tudi na čezmerno kmetijsko onesnaževanje in neurejeno odlaganje odpadkov. Kljub temu so se posavska območja podtalnice v drugi polovici devetdesetih let uvrščala med manj onesnažena v Sloveniji, saj so povišane vrednosti polutantov ugotavljali le občasno (pesticide, nitrate, kovine), 25 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti pri čemer je bila najboljše kakovosti podtalnica Cateškega polja (Plut 2002, 156). Kakovost posavskih površinskih vodotokov se je v devetdesetih letih deloma izboljšala, a so bili v zadnjih letih vsi spremljani vodotoki uvrščeni slabše od 2. kakovostnega razreda (največ v 2.-3. kakovostni razred), medtem ko se je konec devetdesetih let v Sloveniji v 3. in 4. kakovostni razred uvrščalo 29 % površinskih vodotokov (Nacionalni... 1999, 18). Preglednica 3: Vrednotenje nekaterih okoljskih vidikov regionalnega razvoja v Spodnjem Posavju v drugi polovici devetdesetih let z vidika sonaravnosti(© - ugodnejše od slovenskega povprečja, © - ustreza slovenskemu povprečju, ® - slabše od slovenskega povprečja, * podatek za leto 1996, ** ocena, *** podatek za brežiško gozdnogospodarsko območje, viri: lastni izračuni; SURS; Nacionalni 1999; Vintar 1999a in 1999b kazalec Spodnje Posavje Slovenija količine odpadkov - javni odvoz leta 1998 (kg na prebivalca) © 372 554 poraba vode na prebivalca leta 1998 (litri na prebivalca na dan) © 134 133* površinski vodotoki v 3. in 4. kakovostnem razredu (%) © 40** 29 prebivalstvo priključeno na čistilne naprave leta 1999 (%) © 3,4 30 stopnja motorizacije 2000 (osebna vozila na 1000 prebivalcev) © 407 426 obseg njiv in vrtov leta 1991 (m2 na prebivalca) © 2150 1233 delež gozdnatih površin leta 1997 (%) © 49,3 60,1 intenzivnost sečnje gozdov (letni posek na prirast v %) © 39*** 35 delež zavarovanih območij leta 1999 (%) © 7,1 8,0 izdatki za varstvo okolja leta 1998 (v % BDP) © 0,42 0,66 Onesnaževanje zraka je v Posavju na lokalni ravni težko spremljati, saj razpolagamo samo z meritvami imisij v Sevnici in Krškem, ki kažejo na postopno izboljšanje, medtem ko lahko o emisijah sklepamo zgolj posredno, prek analize največjih onesnaževalcev. Mednje sodi tudi krška tovarna celuloze in papirja Vipap Videm, ki je po izračunih za leto 1991 prispevala več kot 90 % emisij SO2 v občini, prispevek k onesnaževanju pa je v devetdesetih letih nihal skladno z intenzivnostjo njenega obratovanja. Stanje se je delno izboljšalo zaradi zamenjave domačega premoga z uvoženim, ki ima nižje vsebnosti žvepla (Vintar 1999b). Zaradi prehoda na ugodnejša goriva (na primer plinifikacija v Sevnici) se je v zadnjem desetletju zmanjšalo tudi onesnaževanje iz kotlovnic in individualnih kurišč, na drugi strani pa je šlo za skokovit, čeprav v slovenskem merilu podpovprečen, porast stopnje motorizacije (407 osebnih vozil na 1000 prebivalcev leta 2000) (Statistični... 2001) in uporabe osebnih vozil, ki ga je spremljal sočasen upad pomena in obsega javnega prometa. Zato lahko sklepamo tudi na ustrezen porast emisij NOx, saj ni bilo ukrepov za zmanjševanje obsega prometa, ampak so se do sedaj ukvarjali le s prometnimi ureditvami za povečevanje prepustnosti prometa. V skladu z vsesplošnim trendom se tudi v Posavju količine zbranih odpadkov močno povečujejo; porast gre pripisati tako večji potratnosti potrošnje kot tudi večji pokritosti z odvozom. V okviru javnega odvoza odpadkov so leta 1998 v Posavju zbrali 372 kg odpadkov na prebivalca, v Sloveniji pa 554 kg (Statistični .2001). V istem letu je javni odvoz odpadkov vključeval 85 % posavskega prebivalstva (Vintar 1999a in 1999b). Ceprav je ugodno, da so količine zbranih odpadkov v regiji podpovprečne, pa je zelo problematično ravnanje z njimi, saj ni uvedenega ločenega zbiranja odpadkov (z izjemo zabojnikov za papir in steklo v nekaterih naseljih) in velika večina odpadkov se zgolj odlaga na komunalna odlagališča. Posavje kljub večletnemu načrtovanju še vedno nima skupnega regijskega odlagališča, tako da se poleg več sto črnih odlagališč (samo v občini Brežice jih je bilo leta 1998 registriranih okrog 700) odpadki odlagajo na dve komunalni odlagališči. Občini Krško in Sevnica si delita odlagališče na Vrbi-ni (Spodnji Stari grad), ki je neurejeno in neprimerno, saj leži na poplavnem območju in območju 26 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave podtalnice na levem bregu Save, kamor se lahko nemoteno stekajo izcedne vode z odlagališča. V neposredni bližini je tudi več opuščenih gramoznic, ki služijo kot črna odlagališča odpadkov. Občina Brežice ima svoje odlagališče v Dobovi, ki ravno tako ni legalno in nima urejene dokumentacije, prav tako nima urejenega zbiranja izcednih voda ali čistilne naprave. V Posavju bosta na področju ravnanja z odpadki morali imeti prednost dve obsežni nalogi: izgradnja regijskega odlagališča z uvedbo ločenega zbiranja odpadkov in sanacija obstoječih odlagališč, vključno s črnimi. Trendi spreminjanja rabe tal v zadnjih desetletjih se v Posavju v glavnem ujemajo s tistimi v celotni državi, le da je bila njihova intenzivnost nekoliko manjša. Medtem ko sta bila ozelenjevanje in ogozdovanje manj intenzivna, je bolj kot v drugih regijah upadel delež njiv in vrtov, vendar je bil slednji v začetku devetdesetih let še vedno precej nad povprečjem, zlasti v občinah Krško in Brežice, kjer je središče poljedelstva na Krško-Brežiškem polju. Omenjeni občini imata tudi nadpovprečen delež vinogradov in sadovnjakov, ki se zaradi ugodnih podnebnih razmer ležijo predvsem v terciarnem gričevju. V nasprotju s tem ima občina Sevnica večje deleže gozda. Za sonaravni razvoj je vsesplošni proces krčenja obdelovalnih površin negativen, saj pomeni povečevanje pritiska na obstoječe površine, predvsem s pomočjo intenzivne uporabe gnojil in zaščitnih sredstev, kar ima seveda negativne učinke tako na zdravje ljudi kot tudi okolja. Za posavsko kmetijstvo je pozitiven nadpovprečen obseg njiv in vrtov na prebivalca (s 2150 m2 skoraj dvakrat večji od slovenskega povprečja, po zadnjih primerljivih podatkih z začetka devetdesetih let), pestijo pa ga neugodna posestna, starostna in izobrazbena struktura kmečkega prebivalstva (Vintar 1999a). Zaradi pomanjkanja podatkov je težko vrednotiti intenzivnost obremenjevanja okolja zaradi kmetijstva (poraba energije, pesticidov in gnojil), a na podlagi posameznih študij je mogoče podati oceno, da gre le na Krško-Brežiškem polju za veliko kmetijsko obremenjevanje (Rejec Brancelj 2001), medtem ko je v ostalih predelih regije kmetijstvo na splošno manj intenzivno. Upravljanje z gozdnimi površinami v Posavju lahko označimo kot sonaravno. Regija je sicer podpovprečno gozdnata, toda v brežiškem gozdnogospodarskem območju, ki poleg treh občin pokriva še njihovo neposredno soseščino, beležijo zadnjih nekaj desetletij stalni porast gozdnih površin, letni posek pa je bistveno nižji od letnega prirasta (čeprav nekoliko nad slovenskim povprečjem). Posavski gozdovi sodijo med najmanj poškodovane v slovenskem merilu, tudi po zaslugi prevladovanja listavcev in odmaknjenosti od lokalnih virov onesnaževanja (Vintar 1999a in 1999b). Za ohranjanje naravnih virov je pomemben delež zavarovanih območij v regiji, ki je v Posavju rahlo podpovprečen, saj je zavarovanega približno 7 % ozemlja (večino predstavljata območji Kozjanskega parka in Krakovskega gozda). V prihodnosti bo za ta območja treba oblikovati celostne programe, da bodo dejansko služila svojemu namenu. O precejšnji biotski raznovrstnosti regije lahko sklepamo le posredno, saj leži na stiku (sub)panonskega, dinarskega in (pred)alpskega sveta, je precej gozdnata, ima raznolike prsti in vlažne ekotope ter del kraškega podzemlja. Vendar so tudi tod nanjo negativno vplivali pritiski kmetijstva in industrije, širjenja urbanizacije in infrastrukture ter izsuševanja mokrišč. Odzivi na okoljske probleme v Posavju so še vedno prešibki in temu primerna so tudi skromna vlaganja in izdatki za varstvo okolja, ki so bili glede na razpoložljive statistične podatke večino druge polovice devetdesetih let močno podpovprečni. Največ sredstev je namenjenih odstranjevanju odpadkov, varstvu površinskih voda in varstvu zraka, kar pa so tudi glavni okoljski problemi v regiji. 5 Prednostna področja prihodnjega razvoja regije Na podlagi opisanega stanja in razmer na gospodarskem, družbenem in okoljskem področju v Spodnjem Posavju lahko z vidika sonaravnega razvoja izpostavimo določena področja bodočega razvoja regije, ki bodo potrebna prednostne obravnave. Na prvem mestu je za splošni razvoj regije pomembna krepitev gospodarstva s spodbujanjem panožno razvnovrstnega podjetništva, ki bo znalo izkoristiti obstoječi mladi izobraženi kader in preprečiti njegovo izseljevanje. Predpogoj je podpora in sodelovanje vseh treh občin in povezovanje z razvojnimi in raziskovalnimi institucijami ter skupno snovanje gospodar- 27 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti skega razvoja. Slednji mora nujno upoštevati omejitve, ki mu jih postavljata okoljski in socialni razvoj. Domača podjetja se morajo vključevati v izvajanje večjih nacionalnih projektov v regiji (gradnja dolenjske avtoceste, hitre železnice Trst-Zagreb, hidroelektrarn na Savi) ter izkoriščati dobro prometno povezanost znotraj regije in odprtost proti Hrvaški. Zagrebško aglomeracijo je treba kot potencialni trg vključiti na višji ravni kot je zgolj gradnja nakupovalnih središč. Oblikovati je treba celovito turistično ponudbo in razvijati kvalitetne oblike turizma, temelječe na termalni vodi (zdraviliški turizem), naravni in kulturni dediščini, pokrajinski pestrosti (vinske ceste, kmečki turizem) in rekreacijskih možnostih v regiji (pohodništvo, golf, vodni športi). Zlasti v hribovitih in gričevnatih predelih se ob kmečkem turizmu in značilni kulinarični ponudbi lahko spodbuja biološko kmetovanje ter malo gospodarstvo kot vir dodatnega zaslužka. V regiji je nasploh treba najti in spodbujati različne možnosti za zaposlovanje ter doseči dolgoročno znižanje stopnje brezposelnosti, kar pa je neposredno povezano z ukrepi za krepitev gospodarstva. Z vidika razlik znotraj regije je zelo pomembno tudi spodbujanje razvoja podeželja, da se zaustavi sedanji trend staranja in upadanja števila prebivalcev zlasti v hribovitih predelih (Posavsko hribovje, Gorjanci). Izboljšati bo treba življenjske razmere na podeželju, vključno z zagotavljanjem možnosti za raznolike vire dodatnega zaslužka v kmetijstvu, obrti in turizmu ter z izgradnjo ustrezne komunalne infrastrukture: lokalnih cest, vodovodov, kanalizacije, organizacije odvoza smeti (zlasti v komunalno najslabše opremljeni sevniški občini). Dolgoročnega pomena za spodnjeposavsko regijo je dvig izobrazbene ravni prebivalstva, ki trenutno preveč zaostaja za državnim povprečjem. V ta namen je možno izkoristiti že obstoječo šolsko infrastrukturo in uvajati nove programe (srednješolske in višješolske) namesto starih, ki so bili preveč usmerjeni na preteklo industrijsko strukturo (srednja lesna, tekstilna, tehnična šola...). Mlade je treba spodbujati k vpisu v zahtevnejše vrste šol in študiju ter povečati obseg štipendiranja, starejše pa motivirati za dodatno izobraževanje in prekvalifikacije, zlasti brezposelnih. Ustrezne programe izobraževanja je treba organizirati v vseh treh občinskih središčih in ne le v Krškem kot v preteklosti. Povečati bi bilo treba tudi sredstva, ki se namenjajo za raziskovanje in razvoj, saj je večina podjetij v času tran-zicije zaprla ali močno okrnila svoje razvojne oddelke. Na okoljevarstvenem področju izstopa predvsem problematika varovanja in izboljšanja kakovosti voda, kjer je treba posebno pozornost nameniti vodooskrbnim območjem (zlasti povečanju nadzora na območjih podtalnice in tistih območij, s katerih črpajo vodo številni lokalni, vaški vodovodi). Poleg ukrepov zmanjševanja porabe vode (izboljšanje tehnologij v podjetjih, plačevanje ustrezne cene za porabo in čiščenje vode) bo treba v vseh treh občinah dograditi kanalizacijsko omrežje in ga priključiti na čistilne naprave. Predvsem je treba zgraditi centralni čistilni napravi za mesti Sevnico in Krško ter povečati kapacitete obstoječe čistilne naprave za Brežice. V prihodnosti bo treba zgraditi tudi večje število manjših kanalizacijskih omrežij s čistilnimi napravami za podeželska naselja. Drugo prednostno okolj-sko področje zadeva ravnanje z odpadki, kjer je glavna naloga določitev lokacije novega skupnega regijskega odlagališča, ki bo moralo biti urejeno po vseh ustreznih standardih. S tem povezano bi moralo biti tudi uvajanje ločenega zbiranja odpadkov, povečanje pokritosti z odvozom odpadkov v občini Sevnica, ter sanacija nekaj tisoč črnih odlagališč v regiji in sedanjih komunalnih odlagališč v Dobovi in na Vrbini. Razen navedenih prednostnih področij bo glede na predhodne preučitve treba v Posavju posvetiti posebno pozornost tudi ukrepom za zmanjšanje onesnaževanja zraka (predvsem iz tovarne Vipap Videm, Termoelektrarna Brestanica, drugih industrijskih podjetij ter individualnih kurišč in kotlovnic, nadaljevanje s plinifikacijo, možnost rabe biomase in geotermalne energije), zmanjšavati prometne tokove (razbremenitev mestnih središč, ureditev kolesarskih stez, povečanje pomena javnega prometa...), varovati rodovitne prsti (premišljeno kmetovanje, omejevanje pozidave na obstoječe zazidalne površine in na obnovo mestnih jeder) in varovati biotsko raznovrstnost (sonaravno gospodarjenje z gozdovi, povečanje deleža zavarovanih območij ob hkratnem oblikovanju celostnih razvojnih programov zanje ...). Omenjena področja in vidiki so izrednega pomena za uravnotežen razvoj spodnjeposavske regije, zato jim bo slednja morala dati primerno težo tudi v svojih razvojnih programih, če bo želela izboljšati kvaliteto življenja svojih prebivalcev in v čim večji meri ohranjati naravne vire tudi za prihodnje generacije. 28 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave 6 Sklep Z osamosvojitvijo se je položaj Spodnjega Posavja spremenil, saj je postalo obmejna regija, kar pa je zaenkrat imelo bolj negativne kot pozitivne učinke. Z vidika sonaravnega razvoja dosega Posavje glede na slovensko povprečje najslabše rezultate na področju gospodarstva, kar se posledično odraža tudi na socialnem in okoljskem področju. Regija je ujeta v začaranem krogu šibke gospodarske moči prebivalstva in gospodarstva, visoke stopnje brezposelnosti, pomanjkanja izobraženih kadrov in neizdelanosti konkretne razvojne vizije. Prvotna stagnacija števila prebivalstva je prešla v upad, saj so takoj po osamosvojitvi zamrle priselitve mlade delovne sile, rodnost pa že nekaj časa ne zagotavlja niti enostavne reprodukcije prebivalstva, tako da delež starejšega prebivalstva stalno narašča. Ob vsem tem pa kazalci pritiskov zaradi prometa, industrije, kmetijstva in poselitve kažejo na nadaljevanje nesona-ravnih praks, saj so tudi kazalci odzivov zelo šibki (nizek delež čiščenja voda, zavarovanih območij, neurejeno odlaganje odpadkov, skromni izdatki za varstvo okolja). V okoljskem pogledu lahko ločimo na eni strani hribovit in odročnejši del regije, kjer je stanje okolja boljše, a se pojavlja neugodna starostna in spolna struktura prebivalstva ter mu grozi počasno odmiranje, na drugi strani pa ločimo gosto poseljene glavne doline in kotline (savska, senovska in mirnska dolina, Krška ravan ...), kjer se zgoščata prebivalstvo in gospodarstvo ter so pritiski največji (onesnaževanje zraka, voda, prsti, kopičenje odpadkov...). Ce se bo razvoj še naprej odvijal v tej smeri, se bo Spodnje Posavje, razen na redkih področij razvoja, bolj oddaljevalo kot približevalo modelu sonaravnega razvoja. Ob nadaljevanju neugodnih demografskih in gospodarskih gibanj obstaja upravičen strah, da bo regija v želji po dohitevanju slovenske in evropske gospodarske ravni ter zagotavljanju delovnih mest nekritično sprejemala okoljsko sporne naložbe. Bojazen veča dejstvo, da Posavje v celoti spada med območja s posebnimi razvojnimi problemi, ob tem pa analiza razvojnih možnosti ugotavlja, da se Posavje skupaj s Pomurjem in Zasavjem uvršča med regije s slabimi socio-ekonomskimi razmerami in omejenimi razvojnimi potenciali (Strategija... 2001). Po višini izračunanega indeksa razvojne ogroženosti se tako posavska regija uvršča takoj za pomursko. Obravnavane vidike regionalnega razvoja bo treba uravnoteženo upoštevati tudi v regionalnem razvojnem programu Spodnjega Posavja, na podlagi katerega se bodo v bodoče izvajali razvojni projekti, pri čemer pa brez izdatnejše strokovne in finančne pomoči države verjetno ne bo šlo. Trende v Posav-ju je nujno čimprej spremeniti, saj se bodo v nasprotnem primeru nesonaravne prakse gospodarjenja sčasoma odrazile v gospodarskem nazadovanju regije in zmanjševanju njene privlačnosti za delo in bivanje. 7 Viri in literatura Agenda 21, Programme of Action for Sustainable Development, Rio Declaration on Environment and Development. Rio de Janeiro, 1992. Environment 2010 - Our Future, Our Choice, The Sixth Environment Action Programme. Brussels, 2001. Farič, M., Pečar, J. 2001: Regionalni vidiki razvoja Slovenije s poudarkom na finančnih rezultatih poslovanja gospodarskih družb v letu 1999. Ljubljana. Nacionalni program varstva okolja. Ministrstvo za okolje in prostor. Ljubljana, 1999. Indicators of sustainable development, A pilot study following the methodology of the United Nations Commission on Sustainable Development. Luxembourg, 1997. Pečar, J. 1998: Regionalni vidiki razvoja Slovenije s poudarkom na finančnih rezultatih poslovanja gospodarskih družb v letu 1997. Ljubljana. Pečar, J. 2002: Regionalni vidiki razvoja Slovenije (in poslovanje gospodarskih družb v letu 2000). Ljubljana. Plut, D. 2002: Okoljevarstveni vidiki prostorskega razvoja Slovenije. Ljubljana. 29 Katja Vintar Vrednotenje regionalnega razvoja Spodnjega Posavja z vidika sonaravnosti Poročilo o človekovem razvoju - Slovenija 1999. Ljubljana, 1999. Rejec Brancelj, I. 2001: Kmetijsko obremenjevanje okolja v Sloveniji. Ljubljana. Seljak, J. 2000: Merjenje uravnoteženega razvoja. Doktorska disertacija, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Statistični letopis Republike Slovenije 1996. Ljubljana, 1996. Statistični letopis Republike Slovenije 1998. Ljubljana, 1998. Statistični letopis Republike Slovenije 2001. Ljubljana, 2001. Strategija regionalnega razvoja Slovenije. Ljubljana, 2001. Vintar, K. 1999a: Pokrajinski dejavniki sonaravnega razvoja Spodnjega Posavja. Diplomska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Vintar, K. 1999b: Intervjuji s predstavniki občinskih komunalnih podjetij, z vodji občinskih oddelkov za okolje in prostor ter predstavniki območne enote Zavoda za gozdove in nekaterih drugih podjetij in organizacij v Spodnjem Posavju (delovno gradivo). Sevnica. Uredba o standardni klasifikaciji teritorialnih enot. Uradni list Republike Slovenije 28. Ljubljana, 2000. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR). Uradni list Republike Slovenije 60. Ljubljana, 1999. 8 Summary: Evaluation of regional development in Spodnje Posavje region from the perspective of sustainability (translated by Branka Klemenc) The concept of sustainable development requires a balanced consideration of economic, social and environmental aspects of development. The aim of our study of Spodnje Posavje (the Lower Sava basin) was to establish to what degree the current state and prevalent trends in these three basic spheres of development meet the sustainability criteria, so that, proceeding from our analysis, it would be possible to propose priority tasks for the future development of the region. In view of sustainable development, compared to Slovene average, Spodnje Posavje reaches the worst results in the sphere of economy, because several indicators rank it among the economically weakest regions in Slovenia. Its GDP per capita is only about 85% of the national average. Because of weak economy and the resulting poor economic power of the population, high unemployment rate, strong dependence of employment on the secondary sector, uncertain economic position of traditional industry in the region (textile and wood processing industries), poorly developed service activities, etc., the reinvigoration and further restructuring of the economy are required. In the social sphere, high unemployment rate (particularly of the young, those who seek their first job, and those of lower education) is clearly obvious, together with the low education level of the population. On the one hand, the economy of Spodnje Posavje lacks properly educated employees, and on the other, due to poor prospects of the region and its insufficient offer of suitable jobs, educated young people do not return there after completed education. Lower quality of life in the region also accounts for the lower life expectancy (71.4 years), which is the lowest in Slovenia. Furthermore, the former stagnation of the population even turned into the decline in the 1990s, because immediately after Slovenia had gained independence the immigration of young labour stopped and the low birth rate has not been sufficient even for simple reproduction of the population for quite some time now. The population ages and declines most rapidly in the rural areas; it will be urgent to find new developmental possibilities for these areas in the spheres of agriculture, handicrafts and tourism, mainly in the mountainous and hilly parts of the region (the Posavsko hribovje, the Gorjanci). But the state of environment is better exactly in these parts of the region, while in the valleys and basins (the Savska dolina and Mirnska dolina, Krška ravan) the population and economic activities are concentrated, so that here the heaviest pressures on water resources, air, soils and space occur. 30 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave In the environmental sphere the indicators of pressures placed by transport, industry, agriculture and settlement are a sign of continuing unsustainable practices (increased amounts of waste, water pollution, reduction in cultivated lands and expansion of built-up areas, increased motorization, etc.); on the other hand, the indicators of response are also very poor (i. e., underdeveloped network of sewage mains, a very low percentage of treated waste-water, waste dumping as the prevailing practice of waste handling, two unorganized dump areas for communal waste, low cost environmental protection, a low percentage of protected areas, etc.). As regards this issue two priority measures should be taken, i. e. the protection and improvement of water quality, and waste treatment. The stated aspects and priority tasks of development will have to be taken into account also in the future regional policy and regional developmental programs. If it not be so, the unsustainable practices will, sooner or later, result in the economic decline of the region and its diminished attractiveness for working and living. 31 Geografski vestnik 74-2, 2002, 33-31 Razprave RAZPRAVE RAZVITOST SLOVENSKIH OBČIN IN NADALJNJE RAZVOJNE PERSPEKTIVE AVTOR Janez Nared Naziv: univerzitetni diplomirani geograf in profesor sociologije, asistent Naslov: Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: janez.nared@zrc-sazu.si Telefon: 012002716 Faks: 01425 7793 UDK: 911.3:711.2(497.4-2) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive Z analizo slovenskih občin poskušamo pokazati na razlike v razvitosti slovenskega prostora zaradi različnih naravnih in družbenih danosti. Ugotovili smo, da je nadpovprečno razvita le dobra petina občin, kjer so tri petine delovnih mest in kjer na četrtini državnega ozemlja prebiva slaba polovica prebivalstva. Na drugi strani so obsežna območja podpovprečno razvitih občin z redkejšo poseljenostjo, šibko gospodarsko strukturo in pomanjkanjem delovnih mest. Na podlagi ugotovljenih razlik in prepoznanih razvojnih trendov smo nakazali nadaljevanje umeščanja slovenskega prostora v štiri ravni razvitosti. KLJUČNE BESEDE regionalni razvoj, občine, nerazvita območja, Slovenija, razvojni trendi ABSTRACT The development level of Slovenian municipalities and their development perspectives The analysis of Slovenian municipalities presented in the article tries to indicate the extent of development differentiation among some Slovenian areas regarding to different natural and social factors. The analysis has shown that only 20% of municipalities are developed above the Slovene average. They offer more than 60% of available jobs and represent the areas for almost 50% of the population. On the other side there are wide areas of below average developed municipalities, marked by low population density, a weak economic structure and a lack of jobs. The distinctions among different areas, deepened by recognized development trends, lead us to the conclusion that Slovenian space is being divided into four levels of development. KEYWORDS regional development, municipalities, undeveloped areas, Slovenia, development trends Uredništvo je prispevek prejelo 5. septembra 2002. 21 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive 1 Uvod Povojno Evropo poleg hitrega gospodarskega vzpona zaznamuje tudi vse večje naraščanje regionalnih razlik. Območja z boljšo infrastrukturno opremljenostjo, visoko izobraženo delovno silo in območja z izoblikovanim sistemom uslužnostnih dejavnosti imajo vse večji pomen. V njih je čedalje več gospodarskih obratov, s tem pa naraščajo potrebe po delovni sili. Tovrstna območja so postala magnet za številno okoliško prebivalstvo, vse skupaj pa se odraža v nastajanju večjih ali manjših, od obrobnih območij zelo izstopajočih prebivalstvenih in gospodarskih aglomeracij. Na drugi strani je obsežna podeželska območja zajel proces vsesplošnega pešanja demografske sestave in gospodarstva, spreminja pa se tudi kulturna pokrajina. Med mestom in njegovo (nekoč) funkcionalno dopolnjujočo okolico prihaja do številnih neskladij, katerih posledica je preoblikovanje še do pred kratkim uravnoteženega prostorskega sistema proti vse večji odvisnosti podeželja od mesta. Neizenačenost življenjskih razmer in želja po gospodarskem povezovanju celotnega državnega ozemlja sta državam narekovali oblikovanje politik, ki naj bi vsem prebivalcem omogočile primerljive možnosti za življenje in delo. Slednje se je izkazalo za nujno, saj regionalne razlike ustvarjajo neutemeljeno razlikovanje med posameznimi območji, kar na koncu škoduje celotni družbeni skupnosti (Vrišer 1999), pa tudi zato, ker prosto delujoče tržne sile regionalne razlike povečujejo. Pod vplivom tržnih sil se namreč industrijske, trgovske, bančne, zavarovalniške in druge gospodarske dejavnosti, pa tudi znanost, izobraževanje in kultura, zgoščajo v razvitejših regijah. Medtem ko je bila prvotna koncentracija proizvajalnih sil posledica klasičnih lokacijskih prednosti (surovine, energetski viri, prometni položaj), je kasnejši proces koncentracije samovzdržujoč in sloni na bolj izobraženi delovni sili, razvitejših komunikacijah, razvojno-raziskovalnem delu ter vsem, kar daje regiji pozitivno podobo. Dodatne razlike v razvojnih možnostih regij povzročajo medregionalne migracije delovne sile, saj se iz manj razvitih regij v bolj razvite regije seli predvsem mlajša, podjetnejša in bolj kvalificirana delovna sila. Velike medregionalne razlike v sestavi proizvodnje, višini dohodka na prebivalca, stopnji nezaposlenosti, migracijah in starostni sestavi prebivalstva so temeljni razlog za nastanek problemskih območij oziroma regij s posebnimi razvojnimi težavami. Mednje uvrščamo ekonomsko šibke regije, regije s slabo gospodarsko strukturo in visoko nezaposlenostjo, težje dostopne in obmejne regije ter okoljsko degradirane regije. Slika, ki jo nudijo podatki po planskih regijah, pogosto zamegli pogled na prostorsko razporeditev posameznih pojavov. Povprečne vrednosti namreč v večini primerov prikrijejo ekstreme manjših območij, še posebej takrat, ko so regije velike in izračun temelji na številnih podatkih. Ker je naš cilj prostorske razlike odkriti in ne prikriti, je nujno, da analize opremo na čim manjše prostorske enote. Pri tem se moramo žal omejiti na razpoložljive statistične (o)vire, saj se količina podatkov z zmanjševanjem opazovanega območja manjša, mnogokrat pa se ti podatki zbirajo na daljša obdobja (na primer ob popisih). Sicer skromno, a še zadovoljivo bazo podatkov nudijo občine. Te ponavadi predstavljajo funkcionalno zaključena območja, ki navzven delujejo dokaj homogeno. Večje razlike se pojavljajo le v primerih, ko je občina obsežna in združuje med seboj težko primerljiva in po naravi zelo različna območja, na primer Koper, Nova Gorica. Ker so nekatere občine izjemno majhne, so zelo občutljive za posamezne spremembe, kar povečuje možnost slučajnih vplivov, še zlasti pri podatkih, ki označujejo krajše obdobje (migracije v določenem letu, smrtnost, rodnost...). To lahko spremeni pogled na posamezno območje, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da so tovrstni vplivi, čeprav slučajni, za manjše občine zelo pomembni. Da bi dobili kolikor se da celovito podobo o regionalnem razvoju Slovenije, smo torej opravili analizo razvitosti slovenskih občin, ki smo ji v sklepni fazi dodali razmišljanja o razvojnih perspektivah slovenskega prostora. Rezultati kažejo na neugodne razvojne tokove, ki jih bo treba preusmeriti ali zaustaviti, če želimo ustvariti primerljive življenjske ramere za vse prebivalce. 34 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave 1.1 Metodologija V metodološkem smislu smo se zgledovali po analizi Ravbarja (1999), ki je le-to na podlagi širšega razpoložljivega nabora podatkov opravil za sedaj že bivših 147 občin. Pri tem smo analizo prilagodili našim ciljem in željam. Razpoložljive podatke smo združili v dve skupini (preglednica 1). Prva skupina poskuša zaobjeti indikatorje gospodarskega razvoja, s katerimi želimo prikazati gospodarsko strukturo in trg delovne sile. Druga povezuje prebivalstvene in naselbinske kazalce. Z njimi poskušamo predstaviti poglavitne značilnosti poselitve. Na žalost podatki, ki bi prikazali osebni standard in infrastrukturno opremljenost območij ter podatki o naravnih virih in stanju okolja, za nove občine še niso na voljo (primerjaj Ravbar 1999, 70). Glede podatkov je treba opozoriti, da sta kazalca za dodano vrednost in plače prikazana na podlagi zaposlenih in ne vseh prebivalcev. To dejansko stanje deloma popači, saj s tem ne upoštevamo medobčinske dnevne migracije, ki v Sloveniji vsekakor ni zanemarljiva, saj je delež medobčinskih delovnih migrantov kar 38,7 % vseh zaposlenih. Podatkovni temelj so: podatki Statističnega urada Republike Slovenije, izračuni Pečarjeve in Fari-čeve (2001) in naši izračuni. Preglednica 1: Struktura razpoložljivih podatkov. skupina kazalcev merila kazalci gospodarska struktura ekonomska moč dodana vrednost na zaposlenega, in trg delovne sile število gospodarskih organizacij na 1000 prebivalcev kvaliteta delovnih mest plače na zaposlenega, bruto osnova za dohodnino na prebivalca stopnja brezposelnosti stopnja brezposelnosti naselbinska in socialnogeografska rast/upadanje prebivalstva, prebivalstvena sestava struktura občin indeks staranja, selitveni prirast fiziognomska gostota prebivalcev struktura občin ekonomskogeografska delež kmečkega prebivalstva, struktura občin število delovnih mest na 1000 prebivalcev, indeks dnevne migracije Vsakemu od omenjenih kazalcev smo pripisali enako težo. Pri tem se zavedamo, da je to lahko sporno z metodološkega in praktičnega vidika, je pa vsekakor nujno za izvedbo vrednotenja. Na podlagi odstopanja od povprečja za posamezni kazalec smo vrednosti podatkov razporedili v šest razredov, in sicer: • ekstremno nadpovprečno odstopanje (150 % in več), • močno nadpovprečno odstopanje (125-150%), • nadpovprečno odstopanje (100-125%), • podpovprečno odstopanje (75-100%), • močno podpovprečno odstopanje (50-75%), • ekstremno podpovprečno odstopanje (50 % in manj). Edino izjemo pri tem sta kazalca rast/upad prebivalstva in selitveni prirast, kjer smo kriterij prilagodili vsakemu kazalcu posebej, saj imata oba tudi negativne vrednosti. Drugi razlog je zelo nizko državno povprečje (blizu 0), zato enoten kriterij ni dovolj občutljiv. 35 ***** i V- «V . 3/ Sv Si t -- □ Močno nadpovprečno razvite občine □ Nadpovprečno razvite občine □ Podpovprečno razvite občine □ Močno podpovprečno razvite občine Ekstremno podpovprečno razvite občine Avtor: Janez Nared Kartografa: Janez Nared, Jerneja Fridl © Geografski institut AM ZRC SAZU Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave ■< Slika 1: Sintezni zemljevid razvitosti slovenskih občin. Nadalje smo vsak razred ovrednotili s točkami. Pri podatkih za ugodno stanje, če so nadpovprečni (na primer rast prebivalstva), smo ekstremno nadpovprečno odstopanje ovrednotili s tremi točkami, močno nadpovprečno z dvema in nadpovprečno odstopanje z eno točko. Podpovprečnim vrednostim smo dodali negativni predznak (od -1 za podpovprečno do -3 za ekstremno podpovprečno odstopanje). Pri podatkih za ugodno stanje, če so podpovprečni (na primer indeks staranja), je bilo točkovanje ravno obratno (od -3 za ekstremno nadpovprečne vrednosti do 3 za ekstremno podpovprečne vrednosti). Tako pridobljene točke smo sešteli za vsako skupino kazalcev, na koncu pa še za obe skupini skupaj. S tem smo dobili sintezno vrednost za vsako občino. Največji teoretično možni razpon točk (od -36 do +36 točk za sintezno vrednost dvanajstih kazalcev) smo nato razdelili v šest enakih razredov: tri za negativne vrednosti in tri za pozitivne vrednosti, vključno z 0. Tako smo dobili končno razvrstitev občin (slika 1), in sicer: • ekstremno nadpovprečno razvite občine (1 občina), • močno nadpovprečno razvite občine (13 občin), • nadpovprečno razvite občine (31 občin), • podpovprečno razvite občine (76 občin), • močno podpovprečno razvite občine (56 občin), • ekstremno podpovprečno razvite občine (15 občin). 2 Izsledki analize V skupino ekstremno nadpovpre~no razvitih ob~in se je uvrstil le Trzin z 0,04 % državnega ozemlja in 0,1 % prebivalstva. Ker leži v suburbanem zaledju Ljubljane, ima zelo visoko gostoto prebivalstva. Ta z vrednostjo 342,6 prebivalca na km2 presega državno povprečje za 3,5-krat. Zelo veliko ima tudi gostoto delovnih mest, in sicer 849,2 delovnega mesta na 1000 prebivalcev. Mo~no nadpovpre~nih ob~in je trinajst. Te so glede na velikost in ekonomski vpliv gospodarsko najpomembnejša območja države. Obsegajo 8,5 % ozemlja, na katerem živi 28,6 % prebivalstva. V njih je zgoščenih 40 % vseh delovnih mest, s čemer so pomembna zaposlitvena središča za okoliško prebivalstvo. Gostota delovnih mest je 513,3 na 1000 prebivalcev, gostota poselitve pa 329 ljudi na km2. Zaznamuje jih nadpovprečna rast prebivalstva in pozitiven selitveni saldo. Med pomembne dejavnike njihovega razvoja spada tudi relativno nizka stopnja nezaposlenosti. Skrb vzbuja dejstvo, da te občine ležijo predvsem v osrednji Sloveniji (Ljubljana, Škofljica, Domžale, Mengeš, Medvode, Kranj in Naklo) ter zahodni Sloveniji (Koper, Piran, Nova gorica in Šempeter-Vrtojba), saj vzhodno od Ljubljane v to skupino spadata le Novo mesto in Velenje. Občine iz skupine nadpovpre~no razvitih ob~in so praviloma območja dnevne migracije predhodne skupine. Med izjeme sodijo le nekatere občine, v katerih so pomembnejša regionalna ali lokalna središča (Sežana, Idrija, Postojna, Celje, Slovenj Gradec, Ptuj in Murska Sobota). Skupaj obsegajo slabo petino državnega ozemlja, na katerem prebiva 15,8 % prebivalcev. Nižji od predhodnih skupin, a še vedno nad državnim povprečjem, sta gostoti prebivalstva (115,5 prebivalca na km2) in delovnih mest (380,5 na 1000 prebivalcev). Relativno visok je tudi delež delovnih mest, 19,5 %. Najštevilčnejša skupina so podpovpre~no razvite ob~ine (76), ki se razprostirajo po polovici državnega ozemlja. V njih živi 39,7% prebivalstva. Ker skupina vključuje številna urbana območja (Jesenice, Revirji, Spodnje Posavje, Maribor, Ormož, koroška mesta), ima relativno visok delež delovnih mest, in sicer 33,1 %. Pri tem je treba opozoriti, da so to območja, ki jih je v preteklosti prizadela huda gospodarska kriza, po kateri si še niso opomogla. Gostota delovnih mest in prebivalcev sta že podpovprečni. 37 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive Mo~no podpovpre~no razvite ob~ine pokrivajo petino površja in ležijo večinoma ob mejah. So tradicionalno zaostala, po večini kmetijska območja s šibko gospodarsko in prebivalstveno sestavo (dolina reke Reke z večjim delom Brkinov, Bloke, Osilnica, Kostel, deli Suhe krajine, Posotelje s Kozjanskim in delom Voglajnske pokrajine, Haloze in večina Slovenskih Goric, Zgornja Savinjska dolina). Posledici manj ugodnih naravnih razmer in izseljevanja v preteklosti sta redka poseljenost (54,1 človeka na km2) in skromen delež prebivalstva (11,4%). Nizek je tudi delež delovnih mest. Občine Loški Potok, Bistrica ob Sotli, Žetale, Velika Polana, Dobrovnik, Moravske Toplice, Šalov-ci, Gornji Petrovci, Grad, Kuzma, Cankova, Podvelka, Ribnica na Pohorju, Gornji Grad in Solčava sodijo med ekstremno podpovpre~no razvite ob~ine. Zajemajo slabih 5 % ozemlja, ki ga naseljuje le 1,6 % prebivalstva s povprečno gostoto 33,3 človeka na km2. Zaznamuje jih šibka ekonomska struktura z maloštevilnimi gospodarskimi obrati in s skromnim številom delovnih mest. Posledica tega sta visoka deleža kmečkega prebivalstva in delovnih migrantov. Na gospodarsko zaostalost kaže podatek, da ima Trzin, ki obsega 0,04 % državnega ozemlja in le eno tisočinko slovenskega prebivalstva, kar dobri dve tretjini toliko delovnih mest kot vseh petnajst ekstremno podpovprečno razvitih občin skupaj. Prebivalstvo je staro in počasi upada, saj rodnost ne zagotavlja normalne reprodukcije, številne pa so tudi odselitve. Že bežen pogled na razporeditev posameznih tipov občin kaže na to, da se bolj in manj razvite občine združujejo v tako imenovane grozde in s tem povezujejo območja s podobnimi značilnostmi v zaključene celote. To potrjuje domnevo, da so regionalne razlike povezane z naravnimi in družbenimi posebnostmi posameznih območij. Z razvojnega vidika je torej treba posamezna območja omejiti, nato pa odkriti njihove slabosti in prednosti. S tem postavimo okvir za pripravo nujne razvojne strategije ter posameznih razvojnih planov in projektov. Rezultati analize kažejo tudi na to, da so razvojno omejena predvsem obmejna območja, kar je odraz njihove oddaljenosti od vplivnih središč in dejstva, da meje večinoma temeljijo na naravnih ovirah. Če pogledamo čez državne meje, se posebnosti slovenskih obmejnih območij dosledno prezrcalijo v dotikajoča se območja sosednjih držav. Tako obmejni pas predstavlja zaporedje bolj razvitih ali manj razvitih »dvojčkov«: • obalno somestje in Trst, • Brkini in Čičarija, • Haloze in Zagorje, • Nova Gorica in Gorica, • Breginjski kot in Terska dolina... Zanimivo sliko prikazujejo tudi ločene analize za gospodarske (slika 2) in poselitvene kazalce (slika 3). Vrednostni prikaz gospodarske strukture občin kaže na gospodarsko bipolarnost Slovenije. Zahodna in osrednja Slovenija imata (močno) nadpovprečno gospodarsko strukturo, ki jo prekinjajo posamezni pasovi podpovprečne razvitosti. Na drugi strani je za obsežne predele vzhodne Slovenije značilna ekstremno in močno podpovprečna gospodarska struktura. Zaskrbljujoče je predvsem stanje v Podrav-ju in Pomurju, kjer imata boljše, a še vedno podpovprečne rezultate le Murska Sobota (z Radenci) in Maribor (skupaj z občinami Rače-Fram, Selnica ob Dravi in Miklavž na Dravskem Polju). Širša strnjena območja z zelo šibko gospodarsko strukturo so še na Kočevskem, v Zasavju skupaj z Litijo, Posotelju s Kozjanskim in z Voglajnsko pokrajino, Zgornji Savinjski dolini in na Kobanskem. Nadpovprečne rezultate v vzhodni Sloveniji imajo le občine Novo mesto, Škocjan, Laško, Velenje in Šoštanj. Na splošno je zgoščevanje gospodarske moči značilno za posamezne visoko razvita središča. Pri tem prednjači Ljubljana s sosednjimi občinami Škofljico, Igom, Dolom pri Ljubljani, Domžalami, Trzinom, Mengšem in Medvodami. Pomembnejša gospodarska središča so še Idrija, Nova Gorica s Šempeter-Vr-tojbo ter Koper in Piran. Bolj enakomerna je poselitvena sestava. Tu so opazna območja večjih zgostitvenih jeder, ki po prebivalstvenih in naselitvenih kazalcih izstopajo. Največje območje take vrste je Ljubljanska kotlina, Slika 2: Gospodarska struktura slovenskih občin. P 38 i T ' J ■ i fOy, J - „./ □ Mo~no nadpovpre~no razvite ob~ine Nadpovpre~no razvite ob~ine □ Podpovpre~no razvite ob~ine □ Mo~no podpovpre~no razvite ob~ine Ekstremno podpovpre~no razvite ob~ine Avtor: Janez Nared Kartografa: Janez Nared, Jerneja Fridl © Geografski in{titut AM ZRC SAZU J L- \ ' | r-f .--- *. ^ j ®V J ¡i.- -i" '' ' J ■ y>*-* □ Ekstremno nadpovprečna demografska struktura □ Močno nadpovprečna demografska struktura □ Nadpovprečna demografska struktura □ Podpovprečna demografska struktura □ Močno podpovprečna demografska struktura □ Ekstremno podpovprečna demografska struktura Avtor: Janez Nared Kartografa: Janez Nared, Jerneja Fridl © Geografski inštitut AM ZRC SAZU Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave -< Slika 3: Naselbinska in demografska struktura slovenskih občin. ki ji sledijo slovenska Istra, celjsko-velenjsko-slovenjgraško zgostitveno območje, Novo mesto in Spodnje Podravje. Izredno slabo prebivalstveno sestavo imajo večji del Prekmurja (Goričko), del Pohorja in Kozjaka, Zgornja Savinjska dolina, Haloze, Posotelje, Suha krajina, Loški Potok z Osilnico, Bloke in dolina reke Reke z delom Brkinov. Med posameznimi občinami s slabo prebivalstveno sestavo izstopajo še Kobarid, Cerkno, Brda, Komen, Jezersko in Laško. Preglednica 2: Podatki po posameznih skupinah občin. skupina število delež površina delež število delež število delež gostota gostota občin občin občin (km2) površine prebivalcev prebivalcev delovnih delovnih prebivalstva delovnih mest glede na (%) (%) (%) mest mest (%) (število ljudi (na 1000 razvitost na km2) prebivalcev) ekstremno nadpovprečno 1 0,5 9 0,1 3.083 0,1 2.618 0,4 342,6 849,2 razvite občine močno nadpovprečno 13 6,8 1727 8,5 568.613 28,6 291.881 40,4 329,0 513,3 razvite občine nadpovprečno razvite občine 31 16,1 3205 15,8 370.319 18,6 140.920 19,5 115,5 380,5 podpovprečno razvite občine 76 39,6 10.176 50,2 789.307 39,7 239.263 33,1 77,6 303,1 močno podpovprečno 56 29,2 4187 20,6 226.719 11,4 44.350 6,1 54,1 195,6 razvite občine ekstremno podpovprečno 15 7,8 969 4,8 32.231 1,6 3.858 0,5 33,3 119,7 razvite občine skupaj 192 100,0 20.273 100,0 1.990.272 100,0 722.890 100,0 98 365,1 3 Razvojne perspektive Rezultati predstavljene analize kažejo na dejstvo, da se slovenski prostor glede na razvitost posameznih predelov močno razlikuje, kar je rezultat različnih naravnih in družbenih dejavnikov ter dosedanjih razvojnih procesov. Slednji regionalne razlike še poglabljajo in vodijo v hierarhično zasnovo prostora, ki se bo v prihodnosti ob nadaljevanju dosedanjih trendov odrazila v štirih ravneh razvitosti, in sicer (slika 4): • Ljubljana z bližnjo okolico: Ta bi predstavljala glavni razvojni pol Slovenije, ki bi slonel na predhodni zgostitvi gospodarske moči, izobražene delovne sile, know-how-a in visokih tehnologij, na vključenosti v omrežje evropskih mest, povezanosti gospodarstva in raziskovalnih ustanov, pa tudi na zgostitvi vseh pomembnejših državnih služb. Zgostitev omenjenih dejavnosti bi ugodno vplivala na kulturni in socialni razvoj ter s tem na veliko regionalno privlačnost. V to skupino bi pogojno spadal tudi del Gorenjske, ki gravitira k Ljubljani. 41 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive • Razvojna os Koper (Nova Gorica)-Ljubljana-Maribor: Razvojna os bi temeljila na povezovanju treh pomembnih razvojnih središč, ki bi jo zaznamovala ugodna prometna povezanost, gospodarstvo, povezano z univerzitetnimi središči, visoko izobražena delovna sila, kvalitetna delovna mesta in visok življenjski standard. Pri tem bi obe manjši središči zaostajali za strukturno močno nadpovprečno razvito Ljubljano. Povečan promet in ugodna prometna povezanost bi nudila ugodne možnosti na celotnem območju osi, s čemer bi se izboljšalo stanje nekaterih pomembnejših mest (Celje, Postojna), poslabšal pa položaj širšega zaledja osi. Omenjena os naj bi nastala na temelju razvitosti posameznih središč (Maribor je sicer v strukturni krizi, vendar mu položaj univerzitetnega mesta in podjetništvo, zasnovano na predhodnih obratih, lahko omogočita razvojni preboj), zastavljenih prioritetah gradnje avtocestnih in posodobitve železniških povezav ter na temelju izhodišč glavnih decision-maker-jev (glej Strmšnik 1999, str. 10). • Posamezna regionalna in mezoregionalna središča: Omenjena središča (na primer Novo mesto, Murska Sobota, Idrija) bi predstavljala preostanke nekdanje in deklarativno tudi sedanje vodilne paradigme razvoja prostorskih središč (policentričnega razvoja). Ta središča so si v preteklosti uspela pridobiti vidnejšo vlogo na področju gospodarstva. Ker je njihova uspešnost vezana na delovanje posameznih gospodarskih podjetij (na primer Revoz, Krka, Kolektor, Mura), je položaj teh središč zelo negotov in se lahko hitro poslabša. • Preostali, pretežno podeželski predeli Slovenije: Območja, ki zaradi neugodne prebivalstvene in gospodarske strukture ne bi mogla slediti razvojnim tokovom. Njihova šibkost bi izvirala tudi iz pomanjkanja kapitala, saj prebivalstveno izpraznjena območja ne bi bila privlačna za investicije. Prav tako bi začela upadati raven socialne oskrbe, redčila pa bi se tudi mreža izobraževalnih, kulturnih in komunalnih ustanov. Obsežna območja bi bila prepuščena zaraščanju, del območij pa bi začel gravitirati k bolj razvitim središčem sosednjih držav. Da bi tovrsten, za Slovenijo neugoden razvoj preprečili, je treba dosledno izvajati policentrični razvoj Slovenije, s čemer bi omogočili oblikovanje mrežne komplementarnosti slovenskih mest. Predvsem je treba zagotoviti dobro prometno povezanost pomembnejših regionalnih središč z Ljubljano. Pri tem je nujno izpostaviti Novo mesto in Idrijo. Prvo je sicer vključeno v projekt izgradnje avtocest, vendar je izgradnja dolenjskega kraka zapostavljena, kar pa se lahko spremeni v prihodnosti z vnovično sprostitvijo prometa v smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Manj ugoden je položaj Idrije. Njeno prometno povezanost ovirajo že naravne razmere, pa tudi razmeroma majhna pomoč države. Prav tako je treba pospeševati dejavnosti, ki bi omogočale dostojno življenje prebivalstva na podeželju. Te bi morale temeljiti na regionalnih virih in znanju lokalnega prebivalstva. Rešitve vidimo v osnovanju posameznih živilsko-predelovalnih obratov, lesno-predelovalnih obratov in dejavnosti, temelječih na razmeroma neokrnjeni naravi (sanatoriji, domovi za ostarele, turizem, rekreacija). Ena od možnosti za ohranitev kulturne in krajinske identitete je tudi pospeševanje vračanja upokojencev na podeželje. Velik del prebivalstva slovenskih mest namreč izvira iz podeželja. Na tej podlagi sklepamo, da bi se del teh prebivalcev po upokojitvi vrnil v svoj rojstni kraj, če bi za to imel možnosti. Tovrstno preseljevanje bi po eni strani oživilo slovensko podeželje, po drugi strani pa sprostilo stanovanjske zmogljivosti v mestih. Razvojno pomembna prelomnica bo tudi sprostitev sredstev iz nacionalne stanovanjske varčevalne sheme. V okviru tega projekta bo verjetno potrebna graditev dodatnih stanovanj. To daje možnost delnega lokacijskega usmerjanja gradnje objektov, pri čemer bo treba upoštevati tudi razpoložljiva delovna mesta. V zvezi s tem bi veljalo razmisliti o možni povezavi gradenj stanovanjskih in obrtno-proizvodnih zmogljivosti ter s tem deloma usmerjati nadaljnje poselitvene tokove. Po našem mnenju ima sedanji stihijski razvoj več alternativ, vendar bo za njihovo izvedbo potrebno zelo veliko sredstev in truda. Sedanji Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni Slika 4: Ravni razvitosti Slovenije. P 42 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive list Republike Slovenije 60/1999) je dobra podlaga, ki jo je treba nadgraditi s kakovostno implementacijo. Nujno je tudi spoznanje, da je prostor naravni vir. 4 Sklep Sedanja regionalna prostorska stvarnost Slovenije je rezultat naravnih razmer in stoletnega delovanja ljudi. V različnih obdobjih se je spreminjal pomen različnih virov, s tem pa tudi položaj regij v hierarhiji prostora: višji položaj so zasedale regije, ki so imele več naravnih in družbenih virov. To je vplivalo na razporeditev dejavnosti, z njihovim razvojem pa se je v ta območja priseljevalo tudi prebivalstvo. S tem je nastalo vzročno-posledično migriranje prebivalcev iz manj privlačnih, predvsem hribovitih, kraških in večinoma kmetijskih območij, v bolj privlačna območja dolinske zgostitve prebivalstva in gospodarskih dejavnosti. Zaradi omenjenih procesov so nastali različni tipi poselitve, ki se razlikujejo po gostoti poselitve in delovnih mest ter ravni infrastrukturne opremljenosti in socialne oskrbe. Mesta so prevzela vodilno vlogo v razvoju, njihovo zaledje pa je iz nekdaj funkcionalno dopolnjujoče vloge vse bolj drselo v podrejen položaj in odvisnost. Neenakomerna razporeditev dejavnosti je povzročila obsežne tokove dnevne delovne migracije, ki je v številnih primerih prešla v stalno naselitev v območjih zgostitve. Pri tem so bila socialni eroziji najbolj izpostavljena odročna, v številnih primerih obmejna območja. To je vplivalo na izoblikovanje tradicionalnih razvojno zaostalih območij, ki so bila podvržena procesom razkroja naselbinske strukture in propadanja kulturne pokrajine. Vsesplošno slabšanje prebivalstvenih razmer in nadaljnji stihijski razvoj lahko privedeta do podobnih razmer, kot jih je slovensko ozemlje že imelo, namreč oblikovanja obsežnih »pustot«, kjer je redka poselitev in kjer so se spet uveljavili naravni procesi. Vendar tudi gospodarsko močnejši predeli niso imuni na razvojne zanke. Spreminjanje možnosti gospodarjenja in hiter tehnološki razvoj zahtevata nenehno prilagajanje novim razmeram, kar je mogoče le z visoko izobraženo delovno silo, velikimi kapitalskimi vložki ter izgradnjo ustrezne infrastrukturne, tehnološke, socialne in institucionalne podlage, nujna pa je tudi povezanost z državnimi, kontinentalnimi in globalnimi proizvodno-distribucijskimi tokovi. Ce neko območje opisanim zahtevam ne more slediti, postopno peša, pri tem pa nastajajo številni strukturni in socialni problemi. Vsi zgoraj omenjeni procesi povzročajo diferenciacijo prostora celotne Slovenije. Analiza, ki smo jo opravili na ravni občin, je pokazala, da je nadpovprečno razvita le dobra petina občin, ki razpolagajo z dvema petinama delovnih mest, in v katerih na četrtini državnega ozemlja prebiva slaba polovica prebivalstva. Na drugi strani so obsežna območja podpovprečno razvitih občin, ki jih zaznamuje redkejša poseljenost, šibka gospodarska struktura in pomanjkanje delovnih mest. Izrazita je delitev države na razvitejši, zahodni in manj razviti, vzhodni del. Med manj razvitimi območji izstopajo predvsem Prekmurje, Slovenske gorice, Haloze, Spodnje Podravje, deli Kobanskega in Pohorja, Zgornja Savinjska dolina, Posotelje s Kozjanskim in delom Voglajnske pokrajine, deli Dolenjske, povirna območja Kolpe, Bloke ter deli Brkinov in doline reke Reke. Omenjeni rezultati so odraz uvodoma opisanih teženj in procesov ter se v večini primerov ujemajo z našimi predvidevanji. Koncentriranje podobno razvitih občin v grozde kaže na upravičenost iskanja regionalnih razlik v družbenih in naravnih razmerah. Ugotovljene regionalne disparitete zavezujejo k iskanju rešitev za njihovo zmanjševanje. Pri tem se lahko naslonimo na Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, s katerim pa bomo želene učinke lahko dosegli le z usklajenim delovanjem različnih ministrstev, združitvijo naporov različnih sektorskih politik in s koncentracijo sredstev v območja, ki pomoč najbolj potrebujejo. Prepustitev razvoja sedanjim trendom bi po našem prepričanju privedla v štirinivojsko delitev razvitosti Slovenije. Lovljenje globalizacijskih tokov bi po predvidevanjih uspevalo le Ljubljani, ki je že dlje vodilni razvojni pol Slovenije. Na podlagi medmestnega sodelovanja in povezanosti z univerzami bi se lahko izoblikovala razvojna os, ki bi povezala mesta med Koprom (Novo Gorico), Ljubljano in 44 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razprave Mariborom (5. prometni koridor). Aktivna vpetost omenjene osi vglobalizacijske tokove bi bila možna le prek tesne navezave na Ljubljano. Ostali predeli Slovenije bi bili podvrženi stagnaciji ali postopni degradaciji, ki pa bi se jima lahko izognila le posamezna regionalna središča. Omenjenemu neugodnemu scenariju za Slovenijo se po našem mnenju lahko zoperstavimo samo z razvojem komunikacijskih sredstev za brezžični prenos podatkov, kar bi bilo lahko temelj za prostorsko razpršitev dejavnosti, ki bi bila podprta z željo po bivanju in delu v sproščujočem in manj onesnaženem okolju. Ob tem pa je nujno ohraniti naselbinsko sestavo, posodobiti infrastrukturo ter ohraniti kulturno pokrajino, poseljenost in ustrezno raven znanja. 5 Viri in literatura Delovne migracije v Sloveniji, 31.12.1999. Rezultati raziskovanj 748. Ljubljana, 2000. Pečar, J., Farič, M. 2001: Regionalni vidiki razvoja Slovenije s poudarkom na finančnih rezultatih poslovanja gospodarskih družb v letu 1999. Delovni zvezki 9-8. Ljubljana. Ravbar, M. 1999: Izbor indikatorjev regionalnega razvoja v funkciji proučevanja regionalnih disparitet kot prispevek k oblikovanju razvojne politike v R Sloveniji. IB revija 33, 2-3. Ljubljana. Statistični letopis Republike Slovenije 2000. Ljubljana, 2000. Strmšnik, I. 1999: Prenova regionalne politike. Delovni zvezki 7-12. Ljubljana. Vrišer, I. 1999: Regionalni razvoj slovenskih pokrajin in občin. IB revija 33, 2-3. Ljubljana. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR). Uradni list Republike Slovenije 60. Ljubljana, 1999. 6 Summary: The development level of Slovenian municipalities and their development perspectives (translated by Tadej Nared and Mojca Cušin) The current regional image of Slovenia is a result of natural circumstances and centuries of a human activity. In different times various natural resources have gained value and accordingly also the status of regions in the hierarchy of land has changed. The higher status went to regions with more natural and/or human resources, which have greatly influenced the allocation of activities and jobs, and the population followed according to their development. That has started the cause - effect migrations of population from less attractive, mainly hilly, karst and farming areas to more attractive areas of concentrated population and economic activities in the valleys. The mentioned processes have caused the formation of heterogeneous types of settlements distinguished by the density of population, available jobs, the level of infrastructure equipment and social welfare. Cities have taken the leading role in development and progress, while their hinterland has changed from once functional symbiotic role to the more submissive state of dependency. Unequal arrangement of activities has generated wide streams of commuters, which has in numerous cases evolved into permanent settlement in the areas of concentration. Social erosion affected mostly distant and in many cases borderland areas. That has influenced the formation of traditional underdeveloped areas that were determined to the processes of disintegration of settlement structures and ruining of cultural landscape. General worsening of population conditions and continuing uncontrolled progress may lead us to the similar climate that Slovenian land faced before, namely forming of widely extended wastelands marked with a lack of population, thus leaving the areas to natural processes. But even economically stronger areas are not immune to the development twists. Changing of economic climate and fast technological advancement require constant assimilation to new demands which 45 Janez Nared Razvitost slovenskih občin in nadaljnje razvojne perspektive can only be fulfilled by a high skilled working force, substantial capital investments and building of required infrastructural, technological and institutional elements. The links with state, continental and global productional-distributional channels are also necessary. In a case that a certain area cannot follow the described demands, it starts to deteriorate in progress, which causes numerous structural and social problems. All mentioned processes cause differentiation of space in whole Slovenia. The analysis made on the level of municipalities has shown that only 20% of them are developed above average. They offer more than 60% of available jobs and represent settlement areas for almost 50% of the population. On the other side we have bellow average developed areas, marked by low density of population, a weak economic structure and a lack of jobs. Most obvious is the divide of the country on the more developed west part and the less developed east part. Among the less developed areas there are the most out-crying development-limited areas of Prekmurje, Slovenske gorice, Haloze, Spodnje Podravje and the parts of Kobansko and Pohorje, Upper Savinja valley, Sotla area and Kozjansko with a part of Voglajna area, the parts of Dolenjska region, the parts along river Kolpa, Bloke, the area of Brkini and the valley of river Reka. As mentioned above the results mirror the tendencies and processes described before and are in most cases an exact match to our expectations. The concentration of more and as well as less developed areas into clusters justifies the search for regional differences in social and natural climate. The discovered regional disparities lead us to search for solutions for their reduction. The Law on stimulation of uniform regional development can be used as a good foundation for action. However it must be pointed out that the desired effects will be achieved only with well-managed cooperation of various government ministries, by combining the efforts of various sector policies and with concentration of capital into areas that need help the most. Leaving the process of development to current trends would in our opinion lead into four-level segmentation of development space of Slovenia. Catching the globalization streams would by expectations succeed only in Ljubljana, which has been for long the leading progress pole of Slovenia. Based on the among-city cooperation and on university centers new development axis could be formed on relation Koper/Nova Gorica-Ljubljana-Maribor (the fifth traffic corridor). The active integration of the named axis would be possible only in close cooperation with Ljubljana. Other regions of Slovenia would be left to stagnation or to the step-by-step degradation, with the only exception of the individual regional centers. The scenario presented here could be in our opinion changed by the development of communication infrastructure that would enable fast wireless data transfers. That could be the basis for the dispersion of activities in the environment, backed by a wish to live in a more relaxing and less polluted environment. But the main preliminary conditions for that goal to be achieved are preserving the existing settlement structure, the modernization of infrastructure, the preservation of cultural landscape, populated areas, and the level of knowledge. 46 Geografski vestnik 74-2, 2002, 47-57 Razgledi RAZGLEDI »DRU@BENA PRODUKCIJA PROSTORA«: K EPISTEMOLOGIJI PROSTORA V GEOGRAFIJI IN HUMANISTIKI AVTOR Matej Vranješ Naziv: univerzitetni diplomirani geograf in filozof Naslov: Dompodiplomcev Ljubljana, Gosarjeva ulica 9, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: mvranjes@hotmail.com Telefon: 015805634 Faks: - UDK: 911.3:910.1 COBISS: 1.02 IZVLEČEK »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji in humanistiki Prispevek se ukvarja z epistemologijo družbeno-prostorske dialektike v družbeni geografiji in humanistiki. V ta namen osvetljuje različne ontološke vidike družbene produkcije prostora (prostorske prakse, reprezenta-cije prostora in prostore reprezentacij) ter opozarja na njihovo dialektično prepletenost. Prispevek ugotavlja zapostavljenost nekaterih, zlasti reprezentacijskih vidikov družbene prostorskosti v delih klasične družbene geografije. To zapostavljenost dojema kot dediščino »modernizma« (še posebej pozitivizma) in klasične disciplinarne razmejitve družbenih vednosti. Slovenski družbeni geografiji predlaga držo epistemološke odprtosti, sprejemanje »drugačnih« metodologij in teorij ter problemski pristop - po vzoru sodobne (»postmoderne«) družbene geografije. KLJUČNE BESEDE družbena geografija, humanistika, epistemologija, družbena produkcija prostora, postmodernizem ABSTRACT »The social production of space«: Towards an epistemology of space in geography and human sciences The paper addresses the epistemology of socio-spatial dialectics in the human geography and the humanities. For this purpose it illustrates dialectical interlacement of different ontological aspects of the social production of space (spatial praxis, representations of space and spaces of representations). The paper identifies the failure of classical human geography to cover some aspects of social spatiality, especially the representational one. This failure is regarded as the legacy of the »modernism« (especially positivism) and classical disciplinary division of social knowledge and sciences. The paper suggests that Slovenian human geography should adopt an attitude of epistemological openness, accept diverse methodologies and social theories, and focus on concrete problems - in line with contemporary (»post-modern«) human geography. KEYWORDS human geography, human sciences, epistemology, social production of space, postmodernism Uredništvo je prispevek prejelo 14. februarja 2002. 47 Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji. 1 Uvod »... Se je začelo z Bergsonom ali prej? Prostor je bil obravnavan kot mrtev, fiksen, nedialektičen, negiben. Cas, nasprotno, je bil bogastvo, plodnost, življenje, dialektika...« (Foucault 1980, 70). Zanimivo bi se bilo vprašati, ali lahko le naključju pripišemo dejstvo, da se poglobljene empirične in zlasti teoretske razprave, ki v središče postavljajo samo dialektiko prostora in družbe, v humanisti-ki pogosteje pojavljajo sočasno z rojevanjem postmodernizma - ne le kot epistemološkega in metodološkega skepticizma do »velikih« oziroma »meta« teorij, pač pa tudi kot detronizacije zgodovine (kritike progresivizmov in historicizmov) znotraj družbenih vednosti. Večina tistih avtorjev, ki se posveča teoretizaciji družbeno-prostorske dialektike, hkrati pa svoje delo skoraj brez izjeme eksplicitno ali implicitno dojema in označuje kot »postmodernistično«, namreč zametke ponovne uveljavitve prostora v družboslovju postavlja v sedemdeseta leta 20. stoletja. Pri tem ta pojav razume tudi kot odgovor na do tedaj prevladujočo »periferizacijo družbene prostorskosti« (Soja 1996, 2) in obratno privilegi-ranje zgodovinskosti, kar naj bi pravzaprav bila ena od emblematičnih lastnosti »moderne« (primerjaj: Soja 1980,1989 in 1996; Harvey 1989; Shields 1991; Gupta, Ferguson 1992; Gregory 1994; Dear 1997; Benko 1997; Massey 1999). Zdi se, da je bilo takšno preusmerjanje pogleda še posebej izrazito (ali morda le najvidnejše) v družbeni geografiji. Tako lahko danes prepoznavamo premik analitskih (metodoloških) in epistemoloških predpostavk znotraj »geografije sedemdesetih let« na primer v delih humanistično usmerjene geografije - posebej tiste, ki se je navduševala nad »fenomenologijo« (na primer Relph 1976; Tuan 1974 in 1977) - ter tako imenovane vedenjske (angleško behavioural) geografije (na primer Lowenthal 1961; Brookfield 1969; Gould in White 1974; Gold 1980). Vnašanje novih oziroma drugačnih pogledov in prostorskih tem v družboslovju sedemdesetih letih pa le izjemoma (na primer Sack 1974; Harvey 1973; Relph 1976) spremljajo tudi teoretične refleksije, kaj šele kritična prevetritev lastnih disciplinarnih epistemologij. Slednje očitno prinese šele konec stoletja, ko se s to tematiko spoprimejo predvsem nekateri geografi s sicer dokaj različnimi pristopi in teoretskimi ozadji. Zanimivo je, da se ne glede na raznovrstnost številni avtorji tudi pri tem vračajo v »sedemdeseta«; namreč s tem, ko se posredno ali neposredno naslanjajo na dela dveh francoskih družbenih teoretikov s prav tako povsem različnima epistemološkima izhodiščima: Michela Foucaultja (1980 in 1986) in Henrija Lefebvra [1974] 1991). Francoska filozofa, predvsem to velja za slednjega, sta na ta način postavljena v vlogo predhodnikov sodobne teoretizacije družbeno-prostorske dialektike, še posebej tiste, ki se danes opremlja z označbo »postmoderna« (na primer Dear 1997; Soja 1996, 163). Vznik pogostejših teoretičnih razprav o dialektiki družbe in prostora v devetdesetih letih je treba razumeti v kontekstu vse številčnejše produkcije novih in raznolikih vsebin, metodologij in predpostavk, s katerimi se družboslovci lotevajo preučevanja družbene oziroma človeške prostorskosti. Konec prejšnjega stoletja se že omenjenim pridružijo dela iz tako različnih polij, kot so na primer feministične študije, kritične kulturne študije (tudi »nova« kulturna geografija), teorije družbenih mrež (actor-network theory), urbanistične študije, preučevanje obmejnosti in mejnosti, študije globalizaci-je..., vsaka s svojim registrom vprašanj. Ta raznovrstnost potrjuje opozorilo, ki ga je na družboslovce že v sedemdesetih letih naslovil vplivni angleški geograf Harvey (1973,14) s trditvijo, da osrednje vprašanje ni: »Kaj je prostor?«, pač pa: »Kako različne človeške prakse ustvarjajo in uporabljajo različne konceptualizacijeprostora?«. To pa od družboslovja v prvi vrsti zahteva, da reflektira lastne prostorske konceptualizacije, kar odpira vprašanja v smeri od ontologije k epistemologiji dialektike prostora in družbe v humanistiki. 2 Od »ontologije« Zgornje Harveyevo opozorilo kaže na možnost (ali nemara nujnost?), da v družboslovnem preučevanju prostorskega preskočimo temeljno ontološko vprašanje »prostora per se« s tem, ko ga lahko 48 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi vzamemo za irelevantno. Tudi ob sprejetju možnosti, da prostor kot tak ne obstaja (da je na primer le »kantovska« apriorna forma čutnosti), namreč »prostorskost« kot socialno relevanten pojav (lahko le percepcija ali imaginacija) ostaja v vidnem polju humanistike. Ali kot se izrazi Shields (1991,50): ». Kar obstaja v imaginaciji ljudi in vpliva na njihove vsakodnevne odločitve mora biti upoštevano v družbeni znanosti...«. Isto ontološko vprašanje lahko nemara še elegantneje preskočimo s prevzetjem fenomenološke perspektive, po kateri prostor »na sebi« (torej »zunaj«) za nas ne obstaja oziroma je zunaj naše spoznavne možnost. V okvirih družbenih vednosti bi lahko rekli, da je prostor vedno že družbeno oziroma kulturno posredovan, ali kot se je izrazil že Lefebvre (1991, 154), prostor ». nikoli ni prazen: vedno uteleša nek pomen .«. To pravzaprav pomeni, da kot temeljno ontološko vprašanje lahko postavimo samo družbeno produkcijo (torej tudi dojemanje) prostora oziroma samo družbeno-prostorsko dialektiko. V naslovu uporabljena besedna zveza »družbena produkcija prostora«, ki jo sicer večina avtorjev prevzema in prireja po Lefebvrovem, za mnoge temeljnem delu La production de l'espace (1974), lahko nastopa kot ustrezen in morda primernejši nadomestek izraza »družbena prostorskost«. Primernejši zaradi tega, ker poudarja dinamično in ne le statično dimenzijo družbeno-prostorske dialektike, predvsem pa tudi zato, ker zahteva določen epistemološki zasuk, ki ga je od družboslovja terjal že sam Lefebvre: zasuk od preučevanja stvari v prostoru k preučevanju družbene produkcije družbenega prostora oziroma prostorskosti. Skratka, to kar Lefebvre in njegovi »postmoderni nasledniki« zahtevajo, je preusmeritev analitske pozornosti k različnim procesom (!) produkcije družbenih oziroma kulturnih pomenov (in konceptualizacij) prostora ter samih prostorskih praks, v nasprotju z golo in nereflekti-rano prostorsko inventarizacijo družbenega in kulturnega (Lefebvre 1991, 7; Shields 1991, 56; Soja 1997). Ce hočemo pri tem ostati docela »dialektični«, velja prevzeti tudi Lefebvrovo opozorilo, da v odnosu do družbene akcije in interakcije prostor nastopa hkrati kot medij in rezultat. ». Kot rezultat preteklih dejanj je družbeni prostor tisti, ki omogoča dogajanje novih dejanj s tem, ko spodbuja druga in prepoveduje spet druga (dejanja; opomba avtorja) .« (Lefebvre, 73; primerjaj: Shields 1991, 51-52). Družbeni prostor je tako podvržen nenehnemu reproduciranju (torej tudi spreminjanju) in hkrati predstavlja okolje oziroma, če se izrazimo zBourdieujem (1977), (prostorski) »habitus« družbene akcije in interakcije. Ceprav v teoretizaciji družbeno-prostorske dialektike obstaja tako rekoč neomejeno število možnih perspektiv in terminov, je moč izpostaviti konceptualne dvojice, ki stopajo v ospredje večine ontologij in se hkrati izkažejo kot primerna začetna točka tudi v spraševanju o epistemologiji prostora v huma-nistiki. Se več, lahko rečemo, da je glavni motiv približevanja »unitarni« teoriji pravzaprav opozarjanje na dialektično naravo in s tem preseganje dualističnega razumevanja (in enostranskega preučevanja) predvsem »dveh« aspektov človekove (družbene) prostorskosti: na eni strani tisti, ki ga dojemamo in pojmujemo kot fizični (materialni), »objektivni« oziroma »zunanji« ter na drugi strani mentalni, »subjektivni« oziroma »notranji« aspekt. To dvojnost že uvodoma izpostavi tudi Lefebvre (1991, 6-14), ko svoj projekt »unitarne teorije« razume predvsem kot poskus izoblikovanja teoretičnega ogrodja, ki naj bi združilo tiste aspekte oziroma polja, ki so bila do tedaj večinoma dojeta in obravnavana kot ločena. Soja (1996, 60-65) ugotavlja, da Lefebvre prav v ta namen »strateško«, to je z namenom preseganja tako imenovanih materialističnih in/ali idealističnih interpretacij prostora, postavi v središče pojem »družbeni prostor«, namreč kot »tretji« aspekt človekove prostorskosti, ki ga po eni strani ni moč zre-ducirati na nobenega izmed ostalih dveh (in je potemtakem »drugi«), po drugi strani in hkrati pa »združuje« oba. K temu bi lahko dodali, da z vidika družboslovja takšna odločitev ne bi smela postati stvar strateške izbire, pač pa predvsem teoretske in analitske doslednosti. Le na ta način namreč zadostimo uvodoma omenjeni ontološki predpostavki družboslovja, da je prostor vedno že družbeno/kulturno posredovan ali, bolje, da je izraz družbene produkcije in se hkrati izognemo nevarnosti, da bi le-to reducirali na njen bodisi »materialni« bodisi »mentalni« aspekt. Večina postmodernih avtorjev prav takšno preseganje dualističnega (ali nedialektičnega) pojmovanja in preučevanja družbene produkcije prostora vrednoti kot Lefebvrov najpomembnejši prispevek 49 Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji. k družbeni teoriji prostora. Soja (1997 in 1989) Lefebvrovo filozofijo označuje celo kot poskus preseganja tako imenovane binarne logike, s tem ko dvojice nadomešča s trojicami oziroma ko dualizme skuša preseči z nekakšno ontološko in epistemološko »trialektiko«. Tako je tudi sama družbena produkcija prostora predstavljena skozi dialektično triado (tremi aspekti družbenega prostora oziroma prostorskosti), ki jo lahko razumemo kot reprodukcijo zgornje, na nek način »primarnejše« delitve človeške prostorskosti (fizični, mentalni in družbeni aspekt). Ta druga dialektična triada v dokaj različnih priredbah in interpretacijah nastopa v veliki večini del, ki se posvečajo teoretizaciji družbene prostorskosti (na primer Soja 1989 in 1997; Shields 1991; Harvey 1989; Kahn 2000). Zaradi tega tudi spodnjo delitev in interpretacijo predstavljam kot še »eno izmed možnih približkov« (kot bi se morda izrazil Lefebvre sam), kot nekakšno površno »ogrodje« (Harvey 1989, 218-221) in terminološko orodje za razumevanje ontologije in zlasti epistemologije družbene prostorskosti: • prostorske prakse (espaceperçu 'percepirani prostor'), • reprezentacije prostora (espace conçu 'mišljeni/pojmovani prostor'), • prostori reprezentacij (espace vécu '(do)živeti prostor'). Ce torej zgornjo delitev skušamo razumeti kot reprodukcijo prve, »primarnejše«, jo lahko interpretiramo na sledeči način: • »Prostorske prakse« označujejo procese produkcije in reprodukcije tako imenovanega fizičnega, »empiričnega« in vidnega vidika družbene prostorskosti, ki ga razumemo hkrati kot rezultat in medij družbene aktivnosti, vedenja in izkustva. Sem spadajo na primer fizični oziroma materialni tokovi, transferji, interakcije ..., ki se dogajajo v tistem, kar dojemamo kot prostor »zunaj nas«. Poleg individualnih in kolektivnih prostorskih praks, rabe prostora in komunikacije sem štejemo tudi administrativne delitve prostora, družbeno-teritorialne organizacije ... Z epistemološkega vidika velja poudariti, da ta aspekt lahko opredelimo tudi kot »percepirani prostor«, torej neposredno dostopen čutilom ter bolj ali manj natančnemu opisovanju in merjenju. Sem torej spada prostor, dojet kot dimenzija ali »posoda«, v kateri predstavljamo distribucijo, kvantitativno razsežnost in kvalitativne lastnosti nekih družbenih pojavov. V nasprotju od sledečega (2) tega aspekta ne dojemamo kot rezultata družbene oziroma kulturne reprezentacije. • »Reprezentacije prostora« označujejo »mentalni« aspekt družbene produkcije prostora, ki se nanaša na znake in pomene, kode in védenje, ki omogočajo in so hkrati rezultat razumevanja, dojemanja in (družbene/kulturne) reprezentacije prostorskih praks (»percepiranega prostora«), in to tako na ravni »zdravega razuma« kot na ravni prostorskih znanosti. V kulturološki terminologiji bi lahko ta aspekt produkcije označili kot predstavljanje in upomenjanje prostora v skladu z različnimi družbenimi, kulturnimi, zgodovinskimi, lahko tudi ideološkimi odnosi in vsebinami. Seveda so reprezentacije prostora lahko tudi materializirane, na primer v zemljevidih, načrtih, slikah (umetnosti), pismih, literaturi . • V Lefebrovem sistemu trialektike ima tretji člen vedno dve vlogi, namreč kot (a) drugi (drugačni) in kot (b) sintetični oziroma dialektično presežni: (a) »Prostori reprezentacij« se od ostalih dveh aspektov (»prostorov«) razlikujejo vtem, da označujejo zmožnost, da prostor sam postane nosilec oziroma označevalec pomenov, predvsem tistih, ki ne izvirajo »neposredno« iz prostora samega (to je iz ostalih dveh aspektov prostorskosti). Shields (1991, 54-55) ugotavlja, da na tem nivoju »prostor« deluje kot meta-koncept, ki prežema ali »zastopa« ostale konceptualne kategorije in simbolne sisteme. Od tod na primer prostorske »metafore«, ki lahko izražajo družbeni status, kulturne karakteristike, moč, ideologijo, pripadnost in podobno. Tudi te so seveda lahko materializirane, na primer v spomenikih, prostorih verskih praks in nenazadnje v vseh krajih in pokrajinah, ki imajo (dobijo) simbolni pomen. (b) »(Do)živeti prostor« je označevalec družbenega prostora v njegovem najširšem pomenu, torej pojem, ki združuje vse zgoraj omenjene aspekte v njihovi dialektični soodvisnosti. Doživljanje oziroma nenehna reprodukcija družbene prostorskosti poteka hkrati (!) skozi (materialno) prakso, reprezentacije prostora in obratno investicije pomenov v prostor sam. Ta »neposredno živeti« družbeni prostor 50 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi je v primerjavi z naštetimi aspekti pravzaprav edini »neabstrahirani«. Soja (1989, 18 in 1996,2) ga opredeljuje kot habitus družbenih relacij, kot konstantno se spreminjajoči milje idej, dogodkov, pomenov in praks. Ker ga pojmovno tako rekoč ni mogoče abstrahirati, ga lahko identificiramo le v njegovi »konkretnosti«, to je kot locus ali: prostor kot kraj. Družbena produkcija prostora je skratka vedno že produkcija lokalitet, torej družbena produkcija prostorskih razmejevanj. Tudi te pa, v skladu z zgornjo delitvijo, lahko prepoznavamo kot vzajemnost družbenih razmejevanj (praks) v prostoru, družbenih reprezen-tacij prostorskih razmejevanj in prostorskih reprezentacij družbenih razmejevanj, ki se medsebojno bolj ali manj »prekrivajo«, a se ne glede na to zagotovo prepletajo. 3 K epistemologiji Večina avtorjev, mednje sodijo predvsem priznani sodobni geografi (Soja, Harvey, Massey, Sack, Shields, Dear, Benko, in dugi), ki se posveča teoretizaciji družbeno-prostorske dialektike, opozarja na dejstvo, da je (bila) glavnina družbeno-geografskega preučevanja tradicionalno osredotočena na tiste aspekte, za katere smo v prejšnjem poglavju uporabili Lefebvrova označevalca »prostorske prakse« in »percepirani prostor«. »Klasična« družbena geografija je namreč svoje polje vednosti o prostoru omejevala na analizo tako imenovanih »fizičnih« vidikov družbene prostorskosti, torej pojavov (»produktov«), akcij in interakcij, kot jih je bilo moč vizualizirati, opredeljevati in »meriti« v prostoru »zunaj nas«; in kolikor je bilo le mogoče, se je trudila rezultate tudi kartografsko predstaviti. Ce naštejemo le nekaj primerov takšnih analiz: absolutne in relativne lokalizacije družbene produkcije, aktivnosti, situacij, lastnosti...; analize in tipizacije njihove prostorske razporeditve in diferenciacije; kvantitativne meritve z namenom spremljanja trendov in korelacij različnih družbenih, demografskih in ekonomskih spremenljivk v prostoru; prostorske analize tokov ljudi, dobrin in informacij, identifikacija bolj ali manj »regularnih« mrež takšnih tokov in hierarhizacija njihovih vozlišč (centralni kraji in podobno) (Soja 1996, 74-77)... in kot krona vsem tem prizadevanjem družbeno-geografska regionalizacija. Lahko rečemo, da so (ali jo še vedno) prevlado takšnih, kot jih označi Soja (1996, 75), »objektivističnih in materialističnih« aspektov družbene produkcije prostora v precejšni meri podpirale tako imenovane pozitivistične epistemologije, katerih ideal so bile pravzaprav naravoslovne vednosti z natančnostjo in »objektivnostjo« svojih metodoloških in teoretskih orodij. Prav slednje je bilo povzdignjeno celo v nekakšno merilo »znanstvenosti«. Izraz tega je nenazadnje kvantitativna revolucija, ki je ta orodja pripeljala v družbeno geografijo in jih uporabila v prostorski analizi podatkov, njihovemu modeliranju in tipizi-ranju. Impliciten načrt takšnih epistemologij je bil uveljavljanje družbene (oziroma humane) geografije kot družboslovne vednosti o prostoru par excellence. Takšne, bolj ali manj natančne empirične analize (ali le opisi) »stvari v prostoru« so v geografijo prinesle ogromno relevantnih in uporabnih dognanj o vzrokih in dejavnikih prostorske razporeditve in diferenciacije družbenega. Na spolzka tla redukcionizma pa so stopile takrat, ko so bile ugotovitve povzdignjene na raven teorije v obliki »prostorskih zakonitosti«, ki so bile in ultima analysi neodvisne od same družbeno-kulturne produkcije, kaj šele od posameznikovega svobodnega delovanja, to je subjektivne in medsubjektivne akcije in interakcije (angleško »agency«). Prostor je postal tako rekoč temeljni dejavnik ali določevalec individualnega vedenja in družbene organizacije. Kritični glasovi, večinoma prihajajoč iz geografije same (Soja 1980, 1989 in 1996; Harvey 1989; Shields 1991; Gregory 1994; Dear 1997; Benko 1997; Massey 1999), so takšne redukcionistične epistemologije označevali bodisi kot prostorski »fetišizem« (Sayer 1985; Shields 1991) bodisi kot prostorski »separatizem« (Sack 1974), s čimer so hoteli poudariti, da je bil prostor, pojmovan kot neodvisna (zunanja) realiteta ali kot dimenzija, opremljen s skorajda lastno kavzalno logiko oziroma vzročno močjo (na primer: lokacijska analiza, Christallerov model centralnih krajev, Von Thunenova teorija, in podobno). Temu se seveda v prvi vrsti zoperstavijo humanistični geografi s trditvijo, ki jo tako kot Shields (1991,57) lahko povzamemo nekoliko radikalizirano: »(Samo) človeški dejavniki (agents) imajo vzročno moč.« 51 Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji. Druga in pravzaprav obratno usmerjena preučevanja, ki jih Soja (1996, 74-82) prav tako šteje med »epistemologije prvega prostora« (to je »percepiranega prostora«), so se osredotočala na materialne vidike oziroma izraze širokega spektra dinamičnih (spremenljivih) odnosov med družbo (človekom) in njegovim naravnim ali konstruiranim okoljem (ne le odnosi »v prostoru«, pač pa tudi »do prostora«, to je okolja). Mednje prištevamo na primer analize družbenega delovanja glede ali skozi njegovo vpisovanje v (kulturno) krajino, njeno tipizacijo in prostorsko distribucijo (klasična kulturna geografija, »geografija naselij«). Na tem mestu velja še posebej izpostaviti tiste pristope, ki so družbeno produkcijo »percepiranega« prostora in »prostorskih praks« skušali razumeti skozi »zakonitosti« individualne in kolektivne psihologije (vedenjska geografija), družbene procese (zakonitosti), ki naj bi ležali v temeljih same družbeno-prostorske produkcije (marksistična geografija) ali pa skozi družbene in kulturne strukture, norme, vrednote, pomene ... (humanistična kulturna geografija). Na ta način se je družbena geografija metodološko in epistemološko produktivno srečevala z drugimi družboslovnimi vednostmi, vendar pa kljub temu ohranjala »enosmeren« pogled: od ne-prostorskih spremenljivk oziroma dejavnikov k prostorskim praksam in ne tudi obratno: od slednjih k oblikovanju subjektivne ali kolektivne zavesti, kulturnih pomenov, reprezentacij, norm, simbolov..., skratka družbenosti (Soja 1996,77). S tem se je, morda tudi zaradi strahu pred zapadanjem v okoljski oziroma prostorski determinizem, ohranjala razpoka med prostorskimi praksami in reprezentacijami (le-teh). Tako ni čudno, da Relph že leta 1976 v svojem, za geografijo nedvomno prelomnem delu Place and Placelessness, opozori na »spo-zabo geografije«, s tem ko naj bi se ta oddaljila od lastne fenomenološke baze, ki po njegovem leži v sami zaznavi in izkušnji (ali bolje: reprezentaciji) prostora- sveta, ki je zapolnjen s pomeni (Relph 1976,4). Relphovo delo predstavlja eno izmed zgodnejših reakcij na opisano epistemološko zamejitev druž-beno-prostorske realnosti; reakcij, ki se nekako od sedemdesetih let naprej pojavljajo v obliki preučevanj perceptivnih, kognitivnih in reprezentacijskih vidikov družbene prostorskosti. Med najpogostejše in najvidnejše pristope, ki so revitalizirali tiste vidike družbene produkcije prostora, ki smo jih zgoraj označili kot reprezentacije oziroma »koncipirani prostor«, spadajo predvsem študije tako imenovanih kognitivnih map, ki so postale osrednje v delih vedenjske geografije (Gould in White 1974; Gold 1980), prav tako pa tudi dela tistih, ki so se epistemološko napajali v fenomenologiji (Tuan 1974 in 1977; Relph 1976). Zlasti dela prvih so pogosto naletela na kritiko, in sicer takrat, ko so s formalistično metodologijo (na primer ankete) zanemarjala vlogo družbeno-kulturnih kontekstov, medsubjektivnosti, torej tudi družbeno-prostorske realnosti »zunaj nas« (primerjaj: Lowenthal 1987; Olsson 1974). Kot ugotavlja Soja (1996,80), so v takšnih analizah reprezentacij prostora pogosto umanjkale ugotovitve o tem, kako so le-te »... družbeno producirane in vpletene v odnosih med prostorom, močjo in vednostjo...«. Lahko rečemo, da se je kljub osvežujočemu učinku novih pristopov razpoka med preučevanjem tistega, kar smo označili z »reprezentacijami prostora« na eni in »prostorskimi praksami« na drugi strani, še dolgo ohranjala. Vzrok temu so med drugim implicitni redukcionizmi oziroma pogledi, ki jih je že sam Lefebvre (1991, 27-30) označil kot »dvojno iluzijo«, namreč tisto, ki je realnost zamejevala na bodisi vidne, zunanje stvari bodisi na res cogito - prostor »v nas«. Zaradi tega se epistemološki obrat v družbeni geografiji še nekaj časa ni povsem realiziral in je resnično dozorel šele v »devetdesetih«. To dozorevanje je moč prepoznati tam in takrat, ko se meja med obema pristopoma zabrisuje, ko ne moremo več govoriti o dveh »vrstah« epistemologij. Soja (1996, 78) ugotavlja, da se mešanje omenjenih dveh pristopov dogaja hkrati z mešanjem pozitivističnih, strukturalističnih, post-strukturalističnih, fenomenoloških, hermenevtičnih... idej in metod. V družbeni geografiji med takšna lahko štejemo predvsem različna dela, ki se opremljajo s predpono »post« (-modernizem, -marksizem, -strukturalizem, -kolonializem; na primer: Harvey 1989; Soja 1989 in 1996; Shields 1991; Gregory 1994 in 1997; Massey 1999; in drugi), tako imenovane feministične pristope (na primer: Rose 1993) ter deloma tako imenovane teorije »akterskih mrež« (angleško actor- network theory) (na primer: Thrift 1996). V njih je moč zaslediti dialektična razmišljanja o družbeni produkciji prostora in hkrati kritike »modernističnega« gledanja na znanost kot tako rekoč zaključen sistem. Konec 20. stoletja je (kot v družboslovje nasploh) tudi v družbeno geografijo prinesel »kulturni obrat«, najvidnejši v formiranju »nove kulturne geografije«, ki na družbeno prostorskost skuša gledati skozi 52 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi optiko družbene oziroma kulturne reprodukcije, torej skozi produkcijo in pogajanja pomenov, skozi »upomenjanje« (Dear 1997, 66). Ta obrat je med drugim zahteval metodološko in epistemološko približevanje drugim družboslovnim disciplinam, predvsem antropologiji, kar je razvidno že iz zahtev po revalorizaciji etnografije in kvalitativnih pristopov, po nekakšni »kvalitativni revoluciji« (Sayer 1989; Watts 1992). Hkrati se je ponudila priložnost za uveljavitev in poglobitev reprezentacijskih vidikov družbene prostorskosti, tako reprezentacij prostora kot prostorov reprezentacij. Naj zgolj kot primer citiramo Shieldsa (1991,57): »... Seveda kar dela uprostorjenje zanimivo je to, da kljub zdravo-razumskem izgledu empirične realnosti (prostor je praznina) ljudje obravnavajo prostorsko kot napolnjeno z emocionalno vsebino, mitološkimi pomeni, simbolizmom skupnosti in zgodovinsko pomembnostjo. Prav te potlačene emo-cije, in ne racionalizem, najdemo vgrajene v ogrodje intuicij, percepcij in nagnjenj, ki označujejo vsakodnevno življenje sicer racionalnih institucij...« In ne le institucij, pač pa tudi praks! To novo možnost, teoretsko in metodološko orodje, namreč ne bi veljalo uporabiti zgolj v preučevanju Lefebvrovega tretjega vidika družbene prostorskosti (prostor (kot nosilec, označevalec) reprezentacij (pomenov)), pač pa v študijah, ki bi skušale upoštevati vse naštete aspekte omenjene trialektike, torej »družbeni prostor kot (do)živet«. Zanimivo je, da ohranjanje razdora med zgoraj opisanimi epistemologijami z omejevanjem družbene realnosti znotraj polja, ki smo ga opredelili kot »prostor(ske) praks(e)«, ter s takšnim omejevanjem povezane implicitne redukcionizme nemalokrat zasledimo v dejavnosti, ki jo v družbeni geografiji (in geografiji nasploh) mnogi smatrajo za geografsko dejavnost par excellence, namreč v regionalizaciji. O redukcionizmih lahko govorimo takrat, ko se na podlagi še tako kompleksne analize spremenljivk znotraj omenjene zamejitve družbeno-prostorske realnosti identificirano regijo pojmuje kot objektivno, realno obstoječo (tako rekoč substancializirano) in hkrati neodvisno od reprezentacijskih vidikov družbene produkcije prostora. Tako identificirana regija je seveda nadvse koristno orodje za prostorske analize ali na primer planiranje. To pa seveda ne pomeni, da jo lahko objektiviziramo oziroma ne pojmujemo kot izraz dinamičnih odnosov med in znotraj aspektov, ki smo jih zgoraj predstavili v obliki ontološke trialektike družbene produkcije prostora. Na ta način se namreč družbeni geograf lahko kaj hitro postavi v paradoksno držo: sebe pojmuje kot sposobnega (»objektivne«) reprezentacije in razmejitve prostora, medtem ko ostalim družbenim akterjem, na primer ljudem, ki prostor prav tako »živijo« oziroma naseljujejo (torej producirajo), takšno zmožnost odreka. Takšne vrste redukcionističnih reprezentacij so še posebej boleče takrat, ko se vanje vpletejo ideološke vsebine in govorica moči. Naj kot dovolj zgovoren primer navedem zgolj pogosto nereflektirano uporabo in pojmovanje izrazov ali imen, ki sicer že sami po sebi nosijo pomenljivo konotacijo: »slovensko etnično ozemlje«, »Beneška Slovenija« in podobno. S tem se največjo škodo dela znanosti sami, saj smo ravno kraj (torej tudi regijo) v ontološki shemi postavili kot najočitnejši izraz prepletenosti in soodvisnosti različnih aspektov družbene prostorskosti, kot tako rekoč sintetični izraz njegove družbene produkcije. Na pomen preučevanja krajev skozi optiko dia(tria)lektike družbeno-prostorske produkcije, zlasti družbeno-prostorskih razmejevanj, kljub ali nemara ravno zaradi »vizionarjev«, ki v globalizaciji vidijo nekakšno družbeno-prostorsko »unifor-mizacijo« ali deteritorializacijo družbenega in kulturnega, opozarja večina sodobnih družbenih geografov (na primer: Shields 1991; Dear 1997; Massey 1997). Hkrati so vse pogostejša opozorila, ki takšnim preučevanjem pojava (fenomena) lokalnosti poleg teoretske pripisujejo tudi siceršnjo družbeno in politično relevanco. Kot poudari Shields (1991, 58): »Ta 'prostorski obrat' destabilizira parcelizaci-jo sodobnega življenja in v popolni opustitvi arbitrarnih črno-belih opozicij zavrže za-gotovo-vzete kategorije. Kakorkoli, vsebovani politični projekt, ki se izogiba razrednih delitev in nacionalnih ideologij v korist popolnega individualizma, utemeljenega v odnosih bližine in lokalnosti, postmodernisti še ne v celoti zasledujejo.« Preučevanje lokalnosti, kraja oziroma »regije« kot pojava družbeno-prostorske produkcije, zlasti razmejevanj, se izkaže za hvaležno opravilo tako z vidika epistemologije kot z vidika aplikativnosti. Z vidika vednosti in vedoslovja zato, ker predstavlja primerno polje za analizo različnih aspektov družbene 53 Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji. produkcije prostora in mehanizmov njihove soodvisnosti. To omogoča, če ne celo zahteva, aplikacijo različnih metodoloških in epistemoloških orodij. Zahteva torej držo, ki jo nekateri označujejo kot »interdisciplinarno«. Ta drža je še posebej dobrodošla v študijah specifičnih in konkretnih pojavov ali problemov družbene prostorskosti, ko tudi produkcija vednosti napreduje v smeri omenjenih aspek-tov preučevanega: v globino (»o prostoru«) in ne le v širino (»v prostoru«). Študije lokalnosti in preučevanje konkretnih problemov izbranega prostora oziroma »skupnosti« pa kar kličejo k izpolnitvi ideala aplikativnosti družbene vednosti. To pravzaprav ne pomeni nič drugega, kot da znanstveniki sprejmejo svoj del odgovornosti za družbeno produkcijo prostora v skladu z že omenjeno trditvijo v poglavju 2, da »prostor s tem, ko ga dojemamo, tudi že spreminjamo«. V skladu s tem je možno in najbrž tudi koristno »o- in raz-mejevanje« polij družboslovnih preučevanj (vednosti) zastaviti na »problemskih« kriterijih in ne le klasičnih togih razmejitvah družboslovnih disciplin. Ob opredelitvi takšnih problemskih polij družboslovja pojem »interdisciplinarnost« postane vsaj odvečen, če ne celo zavajajoč. Za njegovo uporabo (tudi s strani nekaterih glasnikov tako imenovane epistemološke odprtosti) je namreč pogosto moč prepoznati drže, ki spominjajo na disciplinarni reduk-cionizem in šovinizem. Opustitev slednjih dveh pa je conditio sine qua non postmodernega (in Lefebvrovega) pojmovanja znanosti kot »ne-sistema« (Lefebvre 1991, 391; Dear 1997). 4 Sklep Naj za konec skušam odgovoriti na uvodoma zastavljeno vprašanje v poglavju 1. V pojavu raznovrstnih razprav, ki se posvečajo sami dialektiki družbene produkcije prostora ravno v obdobju, ki ga označuje sicer nejasna formulacija »postmodernizem«, morda le ne gre za goli splet naključij. Vendar ne toliko zaradi tega, ker naj bi »moderna« v ospredje postavljala zgodovino, torej čas (diahronizem) (saj se oba vidika družbenosti še zdaleč ne izključujeta), pač pa zlasti zaradi epistemološkega obrata, ki leži v temelju kritike modernih družbenih vednosti. Ta obrat lahko na primer predstavimo v treh zahtevah, ki jih na družboslovce naslovi ameriški geograf Michael Dear (1997, 55): »... Prvič, nobena ideologija ali teorija (v smislu kode ali diskurzivnega sistema) ni posebej determinantna. Drugič, zaprtost teoretičnih diskusij je malo verjetna, oziroma bolje se ji je izogniti. Tretjič, nikoli ne moremo iti dovolj daleč nazaj, da bi postavili primarne trditve, tako da ni konceptualnih začetkov (temveč so le reprezentacijski), doktrina temeljev pa je preprosto le pričevanje o neprimernostih človeškega razuma...«. Takšni manifesti so pravzaprav kritika epistemoloških drž, ki so morda nezavedno podpirale in utemeljevale disciplinarno razdelitev in omejevanje preučevanja družbene prostorskosti na način, kot je bil predstavljen zgoraj. Lahko rečemo, da je bila zamejitev dediščina »moderne«, v družbeni geografiji pa še posebej tako imenovanih pozitivističnih epistemologij. Ob koncu stoletja so se družbeni geografi v želji po preučevanju drugih oziroma drugačnih vidikov družbene produkcije prostora bili prisiljeni metodološko in teoretsko opremljati v poljih onstran tradicionalnih disciplinarnih ograd. To je med drugim prebudilo zanimanje za refleksijo dotedanjih (in lastnih) družbeno-geografskih epistemologij, kar je vodilo v prepoznavanje in priznavanje redukcionizmov ter spoznanje, da je tudi družbena geografija sama reprezentacija (in torej produkcija) prostorskosti. Skratka, kompleksnejše empirične in teoretske razprave so zahtevale tudi držo radikalne epistemološke odprtosti, nekakšno prevrednotenje dotedanjih epistemoloških vrednot, ki se ne zadovoljuje z enostavno formulacijo »interdisciplinarnosti«. Treba je priznati, da v slovensko družbeno geografijo takšne ideje kapljajo zelo počasi in le izjemoma. Ce omenimo le nekaj simptomatičnih pokazateljev: pogosto nereflektirano vztrajanje pri drži, ki kot merilo »geografskosti« postavlja kvantiteto in kvaliteto kartografskih in vizualnih (re)prezentacij družbene prostorskosti, nekatere kvalitativne vidike in metode (intervjuje, opazovanje z udeležbo, diskur-zivne analize, zbiranje življenjskih zgodb...) pa pojmuje kot tako rekoč heretične; pomanjkanje nekaterih temeljnih družbenogeografskih del o dialektiki prostora in družbe v njenem knjižnem korpusu; neupoštevanje (ali nepoznavanje) nekaterih sodobnih, splošnejših (»ne-geografskih«) družbenih 54 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi teorij; pomanjkanje refleksij lastnih epistemoloških predpostavk .in posledičen izostanek konstruktivnih, vendar polemičnih akademskih diskusij o le-teh. Na ta način se je težko približati sodobnemu idealu epistemološke odprtosti, ki med drugim omogoča, če ne celo zahteva, »problemsko« in ne le tradicionalno disciplinarno razmejevanje družboslovne tematike. Takšna drža družbenih geografov (in družboslovcev nasploh) bi pomenila sprejetje njihove odgovornosti do (»lastne«) vednosti ter nenazadnje do družbene produkcije prostora, kar družbena geografija kot vednost nedvomno je. To pa so že vprašanja, ki zadevajo samo reprodukcijo slovenske družbenogeografske znanosti. 5 Viri in literatura Appadurai, A. 1998: Putting Hierarchy in its place. Cultural Anthropology 13-1. Washington. Benko, G., Strohmayer, U. (urednika) 1997: Space and social theory, Interpreting modernity and post- modernity. Oxford, Malden. Benko, G. 1997: Introduction, Modernity, posmodernity and the social sciences. Space and social theory, Interpreting modernity and postmodernity. Oxford, Malden. Bourdieu, P. 1971: The berber house or the word reversed. Rules and meanings. Harmondsworth. Bourdieu, P. 1977: Outline of a theory of practice. Cambridge. Dear, M. 1997: Posmodern bloodlines. Space and social theory, Interpreting modernity and postmo-dernity. Oxford, Malden. Foucault, M. 1980: Questions on geography. Power/Knowledge, Selected interviews and other writings 1972-1977. New York. Foucault, M. 1986: Of other spaces. Diacritics 16-1. Ithaca. Gregory, D. 1997: Lacan and Geography, The production of space revisited. Space and social theory, Interpreting modernity and postmodernity. Oxford, Malden. Gregory, D. 1994: Geographical imaginations. Oxford, Cambridge. Harvey, D. 1973: Social Justice and the City. Baltimore. Harvey, D. 1989: The condition of postmodernity, An enquiry into the origins of cultural change. Oxford, Cambridge. Gupta, A., Ferguson, J. 1992: Beyond »culture«, Space, identity, and the politics of difference. Cultural Anthropology 7-1. Washington. Kahn, A. 2000: Tahiti interwined: ancestral land, tourist postcard, and nuclear test site. American Anthropologist 102 (1). Washington. Lefebvre, H. 1991: The production of space. Oxford, Cambridge. Massey, D. 1997: A global sense of place. Reading human geography, The poetics and politics of inquiry. London. Massey, D. 1999: Spaces of politics. Human geography today. Cambridge. Relph, E. 1976: Place and placelessness. London. Rose, G. 1993: Feminism and geography, The limits of geographical knowledge. Cambridge, Minneapolis. Thrift, N. 1996: Spatial formations. London Sack, R. D. 1974: The spatial separatist theme in geography. Economic Geography 50. Worcester. Soja, E. W. 1980: The socio-spatial dialectic. Annals of the Association of American Geographers 70. Washington. Soja, E. W. 1989: Postmodern geographies, The reassertion of space in critical social theory. London, New York. Soja, E. W. 1996: Thirdspace. Journeys to Los Angeles and other real-and-imagined places. Oxford, Cambridge. Shields, R. 1991: Places on the margin. Alternative geographies of modernity. London, New York. 55 Matej Vranješ »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora v geografiji. Shields, R. 1997: Spatial stress and resistance, Social meanings of spatialization. Interpreting modernity and postmodernity. Oxford, Malden. Tuan, Y.-F. 1974: Topophilia, A study of environmental perception, attitudes, and values. Englewood Cliff. Tuan, Y.-F. 1977: Space and place, The perspective of experience. Minneapolis. Watts, M. J. 1992: Space for everything (a commentary). Cultural Anthropology 7-1. Washington. 6 Summary: »The social production of space«: Towards an epistemology of space in geography and human sciences (translated by Zoran Zakic) In human geography and social sciences of the nineties, the role and relative neglect of space in the area of humanistic researches is coming into consciousness. This »awakening« is accompanied by epistemological debates with the intention of critical verification of till then mostly unreflected suppositions present at different levels and kinds of studies of the socio-spatial dialectics. In human geography these debates are also (if not especially) the consequence of the fact that many human geographers were forced to seek for methodological and theoretical tools on the other side of the traditional disciplinary limitations - in order to satisfy their aims to study »another« (for geography non-conventional) aspects of human (social) spatiality. This stimulated the interest for the reflection of one's own, i. e. socio-geo-graphical epistemologies and consequently the identification and recognition of implicit and explicit reductionisms connected with them. These reductionisms can be broadly understood also as the legacy of epistemologies of »modernity« which supported and founded the disciplinary divisions of the studies of social spatiality, usually limited only to certain aspects of it. Contemporary human geographers, especially those labeling themselves »postmodernists«, are thus calling attention to the fact that different aspects of social spatiality are intertwined and potentially interdependent. In their aim to overcome the classical dualistic representation of social spatiality (»physical« and »metal« aspects) many of them refer to the work of French philosopher Henry Lefebvre La production de l'espace, written in 1974. In accordance with Lefebvre's distinction, the ontology of social production of space can be presented through the dialectic of three aspects of it: spatial practices or »perceived space«, representations of space or »conceived space« and spaces of representations or »lived space«. The first term designates the physical, material or visualized aspects of social production of space; i. e. space that is understood as the space »outside us«. The second term designates signs, knowledge, (cultural) meaning etc., which support, make possible and are incorporated in the representations of (»external«) space on the level of common sense, culture as well as on the level of sciences. »Spaces of representations« designate the possibility that space itself becomes the »holder« or the signifier of meanings, which does not necessarily originate from the (»external«) space alone (e. g. symbolic places, landscapes etc.). The social production of space is carried out simultaneously through all of the above-mentioned aspects, which at least on the ontic level cannot be separated. Social space or the so-called »directly lived space« as the outcome of this production thus cannot be abstracted or reduced to only one of the mentioned aspects. That is why it is possible to identify this space only as locus, i. e. space as place. Therefore, the social production of locality or place is the reflection of the intertwine-ment and potential interdependence of all aspects of the socio-spatial »trialectic«. The majority of the »classical« social geography was limited to the research of those aspects of human spatiality that were labeled above as »perceived space« or space »outside us«. The predominance of these aspects was supported by positivistic epistemologies within which the precision and the »objectivity« of analytical (quantitative) tools were regarded as criterion of scientificallity. Empirical analyses on the other side were often subjected to reductionism, especially when the findings were elevated into theory in the form of »spatial principles«. Namely, space was hypostated and regarded as having its own 56 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi (inherent) casual power and logic. This kind of reductionism was defined as spatial separatism or spatial fetishism already in the early criticism set forth especially by the so-called humanistic geographers. At the same time this criticism was opposed to the classical socio-geographical limitation of social reality, drawing special attention on the neglecting of representational aspects of human (social) spatiality. Works in behavioral geography (cognitive mapping) and phenomenological studies (perception and experience of space) represent the earliest empirical-study reactions to this limitation. Despite these efforts, the virtual dichotomy between studies of spaces »outside us« and spatial representations had not been overcome until the nineties. It is only then, especially in the works, which cannot be simply classified into one of the two mentioned epistemological traditions, that the epistemologi-cal turn was actually and finally realized. These works include diverse »post« prefixed approaches (-Marxism, -structuralism, -modernism etc.), feminist researches and theory, and actor-network theory. At the same time, the »cultural turn« (»new cultural geography«) was of the same importance, because it consisted of approaches analyzing social spatiality from the point of view of cultural meaning production. The epistemological turn thus required acceptance of methodological tools and theoretical grids from other than geographical humanistic disciplines, evident for example in demands for recognition or revaluation of qualitative approaches and ethnography. Therefore, the epistemological turn resulted in the attitude of the so-called radical epistemological openness. Interestingly, the confinement of social reality to aspects labeled above as »spatial praxes« and reduc-tionisms connected with this confinement can be often traced out in the (socio-) geographical activity par excellence - regionalization. We can speak of reductionism when the identified region or place is being objectified, presented as really existent, as independent of representational aspects of social spatiality; instead of being understood as the product or the reflection of all of the mentioned aspects of social production of space. This kind of reductionisms can become politically and morally questionable when they are used in connection with some types of ideology or involved in »power games« (i. e. »Venetian Slovenia«). In this way, damage has been done to the knowledge (science) itself, since it was the phenomenon of place (or region) that we presented as one of the most evident examples of the intertwinedness of diverse aspects of social spatiality. Studying locality as the phenomenon of social production of space (and of boundary-making processes) can be thus useful from the point of view of epistemology and applicability, as well as for training political correctness. To be honest, the ideas, attitudes and approaches constituting the epistemological turn in contemporary (postmodern) human geography are only slowly and by ways of exception gaining relevance in the Slovenian human geography. This is for example evident from the persistence in traditional disciplinary confinement of socio-spatial reality and corresponding theories and methodologies. In this way, it is difficult to follow the ideal of epistemological openness demanding problem-centered and not only disciplinary delimitation or definition of a social science's topic. It is solely through this attitude that one can actually accept responsibility not only for knowledge itself but also and especially for human geography as social production of (social) space. 57 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi RAZGLEDI VOJAŠKA GEOGRAFIJA V SLOVENIJI AVTOR Vladimir Prebilic Naziv: magister obramboslovnih znanosti, profesor zgodovine in geografije Naslov: Katedra za obramboslovje Oddelka za politologijo Fakultete za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: vladimir.prebilic@uni-lj.si Telefon: 015892331 Faks: 015892202 UDK 91:355(497.4) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Vojaška geografija v Sloveniji Medsebojno odvisnost človeka in pokrajine zasledimo v vseh obdobjih njegovega obstoja. Raziskovanje in razumevanje geografskih pojavov je omogočalo človeku kvalitetnejše življenje. Ker je vojskovanje zgolj ena izmed aktivnosti človeškega obstoja in delovanja, so se številna geografska znanja sorazmerno zgodaj uporabila tudi na tem področju. Vojaška geografija se je kot samostojna raziskovalna disciplina uveljavila v 19. stoletju in je s svojimi ugotovitvami pomembno prispevala pri nadaljnjem razvoju vojaških znanosti. S tem je vojaška geografija postala primer povezovanja samostojnih znanosti in opozorila na nujnost nadaljnjega interdisciplinarnega razvoja. Čeprav je področje vojaške geografije v Sloveniji šele v razvoju, lahko pričakujemo aktivnejše znanstveno delovanje, ki ga narekujejo tudi mednarodni dejavniki. KLJUČNE BESEDE geografija, vojaška geografija, obramboslovje, vojaško izobraževanje, Slovenija ABSTRACT Military geography in Slovenia Mutual interdependence of the human being and a landscape can be traced down in all periods of our existence. Research and comprehension of geographical phenomena has enabled a secured and more qualitative way of life. Geographical knowledge was relatively early used for military purposes, for warfare has always been an important human activity. Military geography was founded as an independent scientific discipline in 19th century. It has had ahuge impact on the development of all military sciences. This places military geography in a special position as a science, which served as an example of the interconnection and cooperation between independent scientific disciplines. Military geography urged to further interdisciplinary development. However, the position of the military geography in the Republic of Slovenia is still uncertain. Nevertheless, stronger development can be noticed after the independence war in 1991, and further development of military geography is expected. KEYWORDS geography, military geography, defence studies, military education, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 12. junija 2002. 59 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji 1 Uvod Aplikativnosti geografskih znanj so se zavedali vsi uspešnejši vojaški poveljniki in strategi, saj so tako fizičnogeografski kot družbenogeografski elementi odločali o uspešnosti vojaškega pohoda ter vodenja oboroženih spopadov. Največkrat so bile ugotovitve geografije zgolj prenesene na vojaško področje in bile takorekoč iztrgane iz konteksta. To je seveda onemogočalo razvoj vojaške geografije, ki sicer velikokrat sloni na geografskih ugotovitvah, vendar jih s svojimi metodami raziskovanja povsem drugače utemeljuje in izpostavlja. Informacijska tehnologija, globalizacija in s tem izredno hiter razvoj vseh znanosti odpirajo številna nova in bolj specifična raziskovalna področja, ki največkrat ne predstavljajo temeljnega predmeta preučevanja posamezne vede. Omenjena raziskovalna področja zato zahtevajo medsebojno povezovanje posameznih ved, ki s svojo specifično metodologijo in že raziskanimi dejstvi omogočajo prenos znanja in dodajajo aplikativno vrednost nekaterim znanstvenim ugotovitvam. Tovrstni razvoj je omogočil razvoj novih znanstvenih disciplin s svojstvenimi metodami dela in velikokrat lastnim predmetom preučevanja. Med njimi je tudi vojaška geografija. Čeprav je vojaška geografija svoje mesto med vojaškimi znanji dobila že v času Napoleonovih vojn, je postala nepogrešljiva za načrtovanje in vodenje vojaških spopadov v začetku 20. stoletja. Danes si vodenje in načrtovanje vojaških spopadov kot tudi organiziranje nacionalne varnosti brez vojaške geografije ne moremo več predstavljati. Kljub temu se vojaška geografija v slovenskem prostoru šele uveljavlja in razvija. Veliko vzpodbudo na tej poti predstavlja osamosvojitvena vojna v letu 1991, ko si je Republika Slovenija morala tudi z orožjem zagotoviti svoj obstoj. Oblikovanje samostojnega nacionalnovarnostnega sistema, katerega del so tudi oborožene sile Republike Slovenije in obrambni podsistem, je zahteval oblikovanje vojaške geografije tudi v Republiki Sloveniji. 2 Voja{ka geografija kot samostojna veda? Vojna in vojaški spopadi so povezani s človeškim obstojem in delovanjem. Vse to je umeščeno v konkreten prostor, ki je podvržen mnogim naravnim in družbenim vplivom in zakonitostim. Prav ti vplivi in zakonitosti morajo biti natančno analizirani pri vodenju oboroženega spopada in vseh ostalih vojaških dejavnosti od usposabljanja oboroženih sil do priprave in izbire bojišča, uporabe vojaške tehnike ter odločanja na nivoju taktike, ki jo predstavljajo postopki, načini in sredstva za doseganje jasno opredeljenih rezultatov na nivoju manjših vojaških enot (brigada, bataljon, četa in vod) in strategije kot sistema vojaških znanj in veščin o pripravah in vodenju vojne na nivoju večjih vojaških enot (divizija, korpusov in armada) (Vojna enciklopedija 1975, 171 in 612). Zato so ugotovitve geografije in raziskovalno delo geografov nujne za delovanje vojaškega sistema, saj s svojimi ugotovitvami posredno podpirajo vodenje, odločanje in organiziranje vojaških aktivnosti v miru in vojni. Kljub temu je treba jasno opredeliti razlike med vojaškogeografskim in siceršnjim geografskim raziskovalnim področjem ter izpostaviti razlike pri raziskovalnem delu obeh ved. Geografija kot veda o zemeljskem površju ugotavlja razširjenost, vplive in medsebojno soodvisnost tistih naravnih in družbenih pojavov oziroma dejavnikov, ki sodelujejo pri oblikovanju zemeljske površinske sfere kot celote ali njenih prostorskih delov. Geograf preučuje tiste zakonitosti, ki na nekem konkretnem prostoru povezujejo najrazličnejše pojave med seboj v kompleksno, stvarno podobo zemeljskega površja. Predmet preučevanja geografije kot kompleksne ali sintetične vede je pokrajina (Vrišer 1992, 5). Medtem ko je položaj geografije kot znanstvene discipline in njenega raziskovalnega področja že dolgo uveljavljen ter natančno določen, tega za vojaško geografijo ni mogoče reči. Ker si vojaki in geografi delijo svoj laboratorij, pokrajino, je natančno mejo med obema znanstvenima disciplinama velikokrat težko razločno in natančno potegniti. Kljub temu so naslednje definicije v pomoč za jasno umestitev vojaške geografije v širši kontekst humanističnih znanstvenih disciplin. Na območju nekdanje Jugoslavije se je vojaška geografija razvijala pod okriljem Vojnogeografske-ga inštituta Jugoslovanske ljudske armade, ki je vojaško geografijo označil kot vojaško znanost, ki ima 60 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi težišče na raziskovanju geografskih vplivov na vodenje oboroženega spopada. Kljub tej osnovni funkciji in definiciji vojaške geografije so njeni raziskovalni rezultati nujni še za številne druge oblike odpora in organiziranja temeljnih prvin civilne obrambe. Mednje sodita na primer ekonomska in psihološka obramba itd. Razvoj obrambnih prvin je zahteval tudi razširitev raziskovalnega področja vojaške geografije (Marjanovi} 1977, 10-11). Vojaška geografija preučuje tiste geografske vsebine, ki vplivajo na vodenje, organiziranje in planiranje bojnega delovanja ter uporabo oboroženih sil v določeni vojni situaciji. S tem jo Vojna enciklopedija priznava kot samostojno vedo. Naloga vojaške geografije je spremljati in analizirati vse geografske vsebine, ki vplivajo na vse mirnodobne in vojne aktivnosti oboroženih sil ter imajo vpliv na strategijo, operatiko in taktiko. Pri svojem delu vojaška geografija uporablja že izdelane geografske analize in njihove rezultate, ki jih dopolnjuje s samostojnimi analizami določenega geografskega prostora. Rezultati vojaške geografije omogočajo najbolj racionalno izkoriščanje prednosti in hkratno zmanjšanje morebitnih negativnih vplivov, s katerimi se oborožene enote srečujejo v določenem geografskem prostoru. Največkrat vojaška geografija preučuje širše in ožje geografske regije predvsem na nivoju strategije in operatike, bolj redko pa na nivoju taktike. Manjše taktične enote največkrat uporabljajo rezultate predhodno opravljenih geografskih analiz (Vojna enciklopedija 1972,195-196). Ali je vojaška geografija del geografske znanosti kot znanstvene discipline ali pa je le njena neznans-tvena aplikativna veja, ki samo uporablja njene izsledke, je polemiziral že Jurij Kunaver ob upoštevanju dveh temeljnih kriterijev znanstvenosti: uporaba lastnih znanstvenih metod in doseganje samostojnih originalnih ugotovitev, in vojaške geografije ni umestil zgolj kot aplikativno vejo geografske znanosti (Kunaver 1999, 28-29). Njegove ugotovitve je mogoče potrditi tudi na primeru analiz temeljnih definicij vojaške geografije, katerih avtorji so nosilci predmeta v tujini. Oddelek za vojaško geografijo pri vojaški akademiji West Point v ZDA definira vojaško geografijo kot znanstveno vedo, ki preučuje povezanost med človekom in okoljem ter vpliv tega na poveljevalni proces na taktičnem in strateškem nivoju vodenja oboroženih sil. Vojaška geografija ne predstavlja samostojne geografske znanosti, temveč jo lahko označimo kot uporabno geografijo ali vmesni člen med vojaško znanostjo in geografskim okoljem. Naravno okolje predstavlja določene ovire, ki zmanjšujejo možnosti izbire in vojaka silijo v prilagajanje njegovega delovanja, poveljnike in načrtovalce, ki vodijo vojaka, pa k upoštevanju značilnosti terenu. Zato je nujno za vse, ki delujejo v vojaškem sistemu, da poznajo osnove fizične in družbene geografije, kar omogoča prenos številnih geografskih spoznanj v vojaške sfere. Tako se lahko izognejo morebitnim oviram in omogočijo kvalitetnejše načrtovanje in delovanje vojaka na terenu (medmrežje 1). Zelo podobno je definirana vojaška geografija v vojaški enciklopediji (International Military and Defense Enciklopedia 1993, 1055), ki pa ne priznava vojaški geografiji uporabe lastnih znanstvenih metod, kar je bistvenega pomena za utemeljitev vojaške geografije kot samostojne znanstvene discipline. Vojaška geografija je označena kot tisti del geografije, ki raziskuje zgolj za vojaške operacije relevantne značilnosti območij. Zato je vojaška geografija aplikacija geografskih raziskovalnih metod za reševanje vojaških težav, ki je razdeljena na štiri temeljna raziskovalna področja ali panoge. Te so: • Analiza terena. Vključuje analizo fizičnogeografskih dejavnikov in zgolj nekatere družbenogeograf-ske dejavnike (analiza infrastrukturne mreže). Ta panoga je izrazito podrejena zahtevam vojaških misij in operacij ter vključuje predvsem mikroregije. Praviloma je panoga izredno dinamična, saj se njene ugotovitve nanašajo na sprotni premik vojaških enot ter sprotno novo, največkrat dopolnilno vrednotenje pokrajine. Njene ugotovitve uporabljajo manjše vojaške enote na bolj taktičnem nivoju in se največkrat omejijo na strogo analizo terena bojišča. • Analiza bojišča. Predstavlja nadgradnjo predhodno omenjene panoge, saj analizira in ovrednoti več geografskih dejavnikov širše regije (med drugim tudi vse družbenogeografske dejavnike), ki naj bi predstavljala hipotetično ali realno bojišče. Analiza bojišča natančno analizira celotno območje, ki bi ga vojaške enote uporabljale pri izvajanju bojnih nalog in operacij (kamor sodi tudi zaledje). 61 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji • Geopolitika. Je aplikacija vojaške geografije na strateškem ali celo globalnem nivoju. Geopolitika kot raziskovalna panoga vojaške geografije združuje politična, diplomatska, sociološka, ekonomska in vojaška stanja, ki jih nato sintetizira v splošni strateški načrtovalni pristop. • Tipološka vojaška geografija. Ta preučuje posamezne tipe geografskih fenomenov, ki jih združuje v razrede. Tovrstne fenomene preučuje na globalnem nivoju. Za enostavnejše delo je tipološka vojaška geografija oblikovala pet temeljnih raziskovalnih disciplin: okoljske študije, vojaško geologijo, geodezijo, vojaško topografijo in kartografijo (Brinkerhoff 1993, 1055). Collins je vojaško geografijo definiral kot vedenja, ki sodijo v okvir širših družboslovnih znanj. Pri tem se vojaška geografija usmerja predvsem na komponente fizičnega in družbenega okolja, ki vplivajo na politiko vojaškega vodenja, plane, programe in bojno-podporne operacije vseh tipov na lokalnem, regionalnem ali globalnem nivoju. Temeljna področja, ki jih vojaška geografija posebej natančno analizira in imajo najbolj neposreden vpliv, narekujejo naslednje vrste vojaških aktivnosti (po Collinsu so predstavljeni v preglednici 1): strategija, taktika, oblikovanje vojaških doktrin, vodenje in poveljevanje, organiziranje optimalnih vojaških enot v vseh elementih vojaških aktivnostih, načrtovanje in uporaba oborožitvenih sistemov, organiziranje oskrbe in vseh vrst logističnih podpor vojaškim enotam (Collins 1999, 3-4). Preglednica 1: Temeljna raziskovalna področja v vojaški geografiji (Collins 1999, 4). fizični dejavniki: družbeni dejavniki: prostorski odnosi rasna in etnična sestava prebivalstva relief in vodni odtok populacijski vzorci kamninska sestava in prsti socialna sestava prebivalstva vegetacija jezikovne in religiozne sestave prebivalstva morja in oceani industrija in namembnost zemljišč klimatski in vremenski dejavniki prometna infrastruktura dnevna svetloba in tema telekomunikacijska mreža težnost in magnetizem zemlje vojaška infrastruktura 3 Razvoj vojaške geografije Uporaba geografskih znanj se pojavi hkrati s prvimi vojaškimi spopadi in vojnami. Prvi poskusi preučevanja geografskega prostora za vojaške potrebe so bili stihijski in brez posebnega sistema. Vojskovodje in vojaški poveljniki so zbirali geografske informacije na različne načine, največkrat z vohuni in obveščevalci, ki so kot izvidniki pred glavnino oboroženih sil zbirali informacije o površju, vodostaju rek, stanju cest in mostov, velikosti in infrastrukturi mest (Jones 1987, 45). Tovrstne analize, ki jih lahko uvrstimo med podporne dejavnosti, so spremljale številne vojskovodje starega in srednjega veka. Največji pomen zbiranja podatkov o geografskem prostoru so imeli pri organiziranju premikov vojaških enot ter organiziranju preskrbe, saj so bili zgolj vojaški spopadi časovno omejeni. Bolj kot so se povečevale razdalje, ki so jih vojske morale premagati, njihov obseg ter kvantiteta vojaške opreme, bolj so bile pomembne geografske informacije o prostoru bojnega delovanja (Thompson 1991, 16). Pomembno prelomnico pri tem predstavljajo vojaški pohodi asirskega kralja Asurbanipala, ki je vodil najštevilčnejšo vojsko svojega časa (več kot 50.000 vojakov) in pri tem uporabljal najboljše materiale v bojevanju ter bistveno povečal mobilnost svoje vojske (Van Creveld 1977, 12). Bojevanje in zasedanje območij, ki so bila neznana, ni bilo več mogoče. Osvajalski apetiti in tako veliki premiki številčnih oboroženih sil, kot ga je vodil Aleksander Veliki, ne zasledimo vse do najnovejše zgodovine. Osvajalski pohod bi lahko primerjali zgolj z največjo vojaško operacijo v zgodovini človeštva, operacijo Barbarossa. 62 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi Načrtovani obseg njegovega pohoda je zahteval številne spremembe v dotedanjem načinu vojskovanja in predvsem transporta. Aleksander Veliki se je namreč zavedal, da premike in manevre vojske onemogočajo spremljajoči transporti. V obdobju Aleksandra Velikega so vojske spremljali počasni transporti hrane, z njimi pa so se premikali še različne druge skupine ljudi, ki z vojsko in njenim bojevanjem niso bile povezane. Število spremljajočih je praviloma preseglo število vojakov tudi za dvakrat (Engles 1978, 19-23). Analize površja, podnebja, vegetacije, vodnih virov in komunikacij so omogočile hitro napredovanje proti Indiji. Prav pomanjkanje informacij o monsunskem podnebju pa so bile krivec za polom in kasnejši zlom njegove armade in pozneje imperija (Fox 1987, 87-93). Z vzponom rimskega imperija je prav njegov obseg zahteval razvoj tistih podpornih dejavnosti, ki jih lahko pozneje pripisujemo vojaški geografiji kot samostojni raziskovalni znanosti. Grki so razvijali predvsem teorijo geografske znanosti, Rimljani pa so velik poudarek namenjali predvsem za vojsko najbolj uporabnim komponentam geografije. Gaj Julij Cezar je tako začel s popisovanjem prebivalcev ter merjenjem razdalj v rimskem cesarstvu. To je v času vladavine Avgusta omogočilo izdelavo zemljevidov, izgradnjo cestnih komunikacij in vodovodov ter določitev strateško pomembnih točk (vojaških postojank), ki so omogočale boljše obvladovanje ozemlja (Oman 1979, 54-60). Na razvoj vojaške geografije sta v zgodovini vplivala dva bistvena dejavnika: razvoj geografije in ostalih družboslovnih znanosti ter razvoj orožja in vojaških veščin. Čeprav je renesansa omogočila sorazmerno velik napredek vseh družboslovnih znanosti, so bile družbene značilnosti (fevdalna ureditev, razvoj manjših najemniških vojska in spopadi manjših razsežnosti) tiste, ki so omejile raziskovanje vojaške geografije zgolj na preprosto in največkrat zelo primitivno analizo površja neposredno pred vojaškim spopadom (Hall 1997,66). V 12. stoletju so bile vojne v Evropi razmeroma kratke, a z odločujočimi spopadi. Dobro poznavanje evropskega površja, podnebja in sovražnikov je dovoljevalo tudi napake pri načrtovanju spopada, ki pa niso odločujoče vplivale na izid spopada. Srečanje z ostrim puščavskim podnebjem ter nepoznavanje značilnosti novega prostora in podnebja sta imeli strašne posledice v križarskih vojnah (Oman, 1979, 260). S prevzemom oblasti Napoleona Bonaparteja v Franciji se je z vidika strategije, taktike in logistike oboroženih sil začelo pisati povsem novo poglavje v vojaški zgodovini. Vse to je povzročilo veliko revolucijo v vseh vojaških veščinah in znanostih. Med njimi so bile tudi dejavnosti, ki se pozneje oblikovale vojaško geografijo. Vojska je postala vse večja, orožje je doživelo velik napredek, vojaške operacije so zahtevale bistveno večji prostor (Perjes 1968, 203-231). Mobilnost oboroženih sil je postala ključnega pomena za zmago v vojaškem spopadu. Spopadi večjih in modernejše opremljenih vojska v 19. stoletju so jasno opozorili na številne pomanjkljivosti pri poznavanju osnovnih geografskih značilnosti in topografije. Zato je Napoleon od svojih vojaških poveljnikov zahteval sistematsko zbiranje topografskih in geografskih podatkov in izdelavo prvih kvalitetnih vojaških zemljevidov (Quimby 1957, 22-30). Francoska vojska je ob pomoči vojaške geografije uspela izkoristiti prednosti, ki jih je ponujalo površje. Geografske analize bojišč in širših regij so omogočile hitre premike in oskrbovanje enot (Chandler 1966, 44), po drugi strani pa je podcenjevanje in neupoštevanje vojaško-geografskih dejavnikov pripeljalo do katastrofalnega poloma istih francoskih oboroženih sil v Rusiji leta 1812 (Clau-sewitz 1982, 20). Dokončno je bila vojaška geografija utemeljena v času vojaških teoretikov A. Jominija in C. Clau-sewitza. Kljub temu da sta oba teoretika zagovarjala različne poglede na vlogo in pomen geografskih dejavnikov za vodenje in načrtovanje vojaških operacij, je bilo jasno, da sodijo geografski dejavniki v tisto skupino dejavnikov, ki pri sleherni vojaški aktivnosti vplivajo na taktične, operativne in strateške odločitve (Jomini 1971, 31). Prav ugotovitve teh vojaških teoretikov, ki so umestile vojaškogeografske analize v sestavni del vojskovanja, so omogočile hitrejši razvoj vojaške geografije. Že v 19. stoletju je vojaška geografija postala tudi učni predmet na različnih vojaških šolah in akademijah v Evropi in Združenih državah Amerike. Čeprav je vojaška geografija razmeroma mlado raziskovalno področje, pa se nenehno in hitro razvija, zato njenega pomena in vloge v znanstvenem prostoru ter pomena njenih rezultatov ne smemo in ne moremo zmanjševati. 63 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji 4 Vojaška geografija v Sloveniji Razvoj vojaškega šolstva in vojaške geografije v Sloveniji lahko razdelimo na dva dela, ki sta bila v nekdanji Jugoslaviji in Jugoslovanski ljudski armadi ločena. V vojaškem šolstvu je imela dolgoletni monopol Jugoslovanska ljudska armada, ki je razvila kvalitetne metode raziskovanja ter umestila in utrdila pomen geografskih vsebin v izobraževalnem sistemu vojakov, podčastnikov in častnikov. Z oblikovanjem Teritorialne obrambe v letu 1968 ter s postopnim vzporednim razvojem struktur civilnega izobraževanja in usposabljanja vojakov rezervne sestave pa so se vojaško-geografske vsebine postopoma uveljavljale tudi zunaj Vojaškogeografskega inštituta Jugoslovanske ljudske armade. Danes vojaška geografija že zaseda pomembno mesto tako v civilnem izobraževanju morebitnih pripadnikov Slovenske vojske in tudi v vojaškem izobraževalnem sistemu za izpopolnjevanje vojaškega znanja slovenskih vojakov in častnikov. 4.1 Geografija v študiju obramboslovja Leta 1975 je bila na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani ustanovljena Katedra za splošno ljudsko obrambo in družbenosamozaščito. Tedanji učni program se ni bistveno razlikoval od ideoloških izhodišč siceršnjega obrambnega sistema, zato so predavatelji na Katedri za Slovensko ljudsko obrambo in družbeno samozaščito kot takrat edini v nekdanji Jugoslaviji razmeroma zgodaj začeli opuščati omenjena izhodišča in razvijati študij, utemeljen na interdisciplinarno zasnovani vedi, Obramboslovju (Malešič 1996, 70-77). Katedra je razvijala vojaško geografijo zunaj vojaškega izobraževalnega sistema. Vse spremembe, ki so spremljale razvoj študija obramboslovja, so se posredno odražale tudi v vsebinah vojaške geografije ter omogočile sprostitev in oživitev sodelovanja dveh, morda na prvi pogled zelo različnih ved, geografije in obramboslovja. Danes je obramboslovje posebna študijska smer, na kateri se oblikujejo strokovnjaki z družboslovno izobrazbo za delovanje na področju varnostno-obrambnih in vojaških dejavnosti (Grizold 1999,18). Pri svojem znanstvenem delu obramboslovje izhaja iz družboslovja, vojaških ved, naravoslovja ter drugih ved, pri tem pa oblikuje svoj specifični znanstveni pristop, za katerega je značilno, da se ne zadovoljuje z opisovanjem tako imenovane obrambne stvarnosti pri nas in v svetu, pač pa analizira bistvo procesov in dejavnosti na tem področju življenja in dela sodobnih družb (Grizold 1988, 1054-1055). Prav opisane značilnosti uvrščajo obramboslovje med interdisciplinarne vede, ki kljub svoji naravnanosti predvsem združuje in z drugimi vedami ni v sporu glede predmeta preučevanja, metodologije in strokovnega izrazja (Korošec 1989, 13-14). Zato interdisciplinarnost obramboslovja ni nikoli pomenila ali predstavljala nevarnosti prisvajanja predmetov drugih ved, pač pa je vzpostavljala zveze z njimi in signalizirala, kaj se v morebitni obrambi od njih pričakuje. Na ta način so že v samem začetku v predmetnik vnesli geografijo, ki je bila del vojaš-ko-družboslovnih, vojaško-teoretičnih in vojaško-izvedenskih predmetov. Leta 1976, eno leto po uvedbi študija Slovenska ljudska obramba in družbena samozaščita na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo, je za geografsko izobraževanje skrbel Marjan Lah ter bil nosilec predmeta Vojaško zem-ljepisje. Že v študijskem letu 1979/80 je bil poleg predmeta Vojaško zemljepisje vpeljan tudi predmet Temelji kartografije in topografije, katerega nosilec je bil Zvominir Gorjup. Predmeta sta se izvajala ločeno. V študijskem letu 1991/92 sta bila umaknjena iz predmetnika (Tominc 2000, 66). V študijskem letu 1982/83 je nosilec predmeta Vojaško zemljepisje postal Teodor Geršak. Predmet se je v študijskem letu 1986/87 preimenoval v Vojaški zemljepis. S študijskim letom 1989/90 je postal nosilec predmeta Jurij Kunaver, ki je bistveno vplival na razvoj predmeta vse do leta 1997. Poučevanje geografskih vsebin med študenti obramboslovja je nato prevzel Zvonimir Bratun. V študijskem letu 1993/94 je oba omenjena predmeta zamenjal enoten predmet Geografija in prostorska informatika, ki se izvaja tudi danes. V predmetu so združeni elementi vojaške geografije in geografije Slovenije (Kunaver 1999, 27). 64 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi Temelji predmeta Vojaško zemljepisje so sprva sloneli na Vojaški geografiji, ki jo je razvijala bivša Jugoslovanska ljudska armada oziroma njen Vojaškogeografski inštitut. Razvoju predmeta je sledil tudi razvoj vsebin. Spremembe v mednarodni skupnosti so spremenile vojaške doktrine držav. Izolacioni-stično politiko in blokovska nasprotja je zamenjalo medsebojno sodelovanje evropskih držav, s tem pa se je spremenilo tudi razumevanje slovenskega ozemlja in njenega sosedstva. Temu so se prilagajale tudi učne vsebine predmeta Geografija in prostorska informatika. Geografski del predmeta je namenjen pridobivanju znanja, ki je študentu potrebno za razumevanje vloge geografskega prostora v vojaških oziroma obrambnih dejavnostih. Predmet obsega vojaško geografsko inventarizacijo in analizo prostora, pri čemer najprej obravnava vojaškogeografsko vlogo občih geografskih elementov, tako fizičnih kot družbenih. Sledi obravnava geopolitičnih in vojaško-geogafskih značilnosti Slovenije in sosednjih območij. Poseben poudarek je namenjen nekaterim političnogeografskim elementom (na primer državni meji), usposabljanju za razumevanje in varstvo pred naravnimi nesrečami ter varovanje okolja (Studijski priročnik Fakultete za družbene vede 2001,165). Prostorska informatika daje študentom znanje o načinu pridobivanja, shranjevanja in podajanja informacij o prostoru. Spoznajo matematične osnove, oblike predstavljanja podatkov in njihovo uporabo. Seznanijo se z zemljevidi, njihovimi lastnostmi ter njihovo uporabo v »pisarniških« razmerah in na zemljišču. Spoznajo tehnologije, ki slonijo na registraciji elektromagnetnega sevanja, kot so fotogrametrija s fotointerpretacijo, teledetekcija in druge fotografske in nefotografske tehnologije, pridobivanje podatkov neposredno na zemljišču s pomočjo GPS-a in busole. Vsebino zaključuje obravnava sodobnih načinov shranjevanja in predstavitve prostorskih podatkov, kot so geografski informacijski sistemi in digitalni modeli (Studijski priročnik Fakultete za družbene vede 2001, 165). Študenti morajo biti prisotni predvsem na vajah in terenskem delu na letnih ekskurzijah. Tako se študentje obramboslovja praktično seznanijo z geografskimi vsebinami in njihovimi vplivi na morebitne vojaške aktivnosti tudi v pokrajini. 4.2 Geografija in slovenska vojska Prvine in temeljne elemente vojaške geografije so v svoje programe izobraževanja komandnega kadra vpeljale vojne enote narodnoosvobodilnega boja in partizanskih odredov Slovenije že v času 2. svetovne vojne. Nato je bilo vojaško izobraževanje podrejeno zveznemu sistemu izobraževanja Jugoslovanske ljudske armade. Z oblikovanjem samostojnega nacionalnovarnostnega sistema Republike Slovenije je vojaška geografija vidnejše mesto dobila tudi v slovenskem vojaškem izobraževanju. Vojaško izobraževanje bodočih podčastnikov, častnikov in poveljniško štabne častnike za potrebe Slovenske vojske temelji na delu Centra vojaških šol, ki je organizacijska enota generalštaba Slovenske vojske. Slušatelji spoznavajo in preučujejo geografski prostor pri več predmetnih področjih, ki vsebujejo tudi prostorsko razsežnost. Med njimi so čisti vojaški predmeti (taktika, vodenje in poveljevanje, oborožitev in oprema ter štabno delo in postopki) ter splošno izobraževalni predmeti: zgodovina, telesna vzgoja in mednarodno vojno pravo. Težišče izobraževalnih vsebin pa kljub nekoliko manjšemu obsegu ur predstavlja geografija in v precejšnjem delu tudi topografija s kartografijo (Bratun 1999, 13-23). Posebnosti geografskega prostora Slovenije, ki je pravi naravni laboratorij, so uporabne tudi v vojaškem šolstvu. Na kratke razdalje hitro spreminjajoče se geološke, reliefne, hidrografske in vegetacijske značilnosti v geografskem prostoru Slovenije v glavnem onemogočajo uporabo enotnih načel vodenja bojevanja (Bratun 1999, 14). Prav to omogoča slovenskim vojakom, podčastnikom in častnikom kakovostno pripravo na mnoge izzive, s katerimi se srečajo pri opravljanju vojaških nalog na terenu. Poseben pomen ima tovrstno izobraževanje in pripravljanje za tiste pripadnike Slovenske vojske, ki se udeležujejo mirovnih operacij Organizacije združenih narodov ali Severnoatlantske zveze. Danes je izobraževalni sistem Slovenske vojske odgovoren za usposabljanje nabornikov in tudi pripadnikov Slovenske vojske. Preučevanje geografskega prostora je razvito predvsem na dveh predmetnih 65 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji področjih: na topografiji kot tehnični stroki in geografiji kot krovni znanosti o prostoru. Izobraževanje poteka na treh osnovnih ravneh, ki določajo obseg in vsebino predavanj geografskih tem: • Sola za podčastnike. Slušatelji spoznavajo nekatere vojaške prvine geografskega prostora (reliefne oblike, naklon, ekspozicije, vegetacijo, hidrogeografijo...). Težišče sta topografija in kartografija. Predavanja iz področja geografskih prvin se izvajajo v obsegu 10 ur. • Sola za častnike. Slušatelji spoznavajo osnovne vojaškogeografske značilnosti ozemlja, skice terena in ocene prostora ter se usposobijo za nekatere praktične naloge in postopke iz vojaške topografije. Ker gre za bodoče poveljnike, je usposabljanje usmerjeno v praktično uporabo pridobljenega znanja, ki se izraža v oceni geografskega prostora ter analiziranju učinkov splošnih, fizičnih in družbenih dejavnikov prostora na bojevanje enot velikosti voda in čete. Progam se izvaja v obsegu 50 ur. • Poveljniško-štabna šola skrbi za izvajanje dveh programov usposabljanja višjih oficirjev Slovenske vojske. S pomočjo različnih programov se slušatelji seznanjajo z aktualnimi varnostnimi razmerami v svetu in v neposrednem okolju Slovenije ter s strateškimi opredelitvami države Slovenije. Med številnimi znanji, ki jih slušatelji pridobijo, se seznanijo tudi z geografskimi značilnostmi Slovenije (medmrežje 2). Višji štabni program samostojnega predmeta geografija nima, so pa geografske vsebine vgrajene v vojaškostrokovni sklop predmetov. Slušatelji spoznajo osnove vojaške geografije, razmerje vojaške topografije in geografije, razmerje med prostorom in zemljiščem ter topografsko-tak-tične kategorije geografskega prostora Slovenije. Celoten sklop geografije obsega 30 ur predavanj, vaj in terenskega dela. Generalštabni program predstavlja najvišjo stopnjo v vojaškem šolstvu in ima samostojen predmet geografija v obsegu 20 ur. Tu se slušatelji seznanijo z geografskimi značilnostmi večjih regij (na primer južnoevropsko vojskovališče), saj jih večina poveljuje večjim vojaškim enotam (poveljniki bataljonov in brigad), kar zahteva obvladanje strategije (Bratun 1999, 15-20). 5 Sklep Razvoj vojaške tehnike in drugih vojaških znanosti v 20. stoletju je utrdil pomen vojaške geografije. Njene ugotovitve so danes nepogrešljive za vsakršno vojaško aktivnost. Zmanjšana odvisnost vojaških enot od pokrajine ter njihova večja mobilnost sta sicer navidezno zmanjšala vpliv fizičnih in družbenih geografskih dejavnikov na izvajanje vojaških nalog. Mobilnost in proces globalizacije silita države k reformiranju nacionalnovarnostnih sistemov, saj se grožnje spreminjajo. Zaradi razvoja tehnike pa se razdalje med kontinenti in državami zmanjšujejo. Ce ZDA pri zagotavljanju nacionalne varnosti v 19. stoletju skoraj niso potrebovale oboroženih sil in je vojaška geografija temeljila le na preučevanju njihovega državnega ozemlja, danes temu ni tako. Tak razvoj se je odražal tudi na področju razvoja vojaške geografije oziroma nalog, ki so jih morali opraviti strokovnjaki na tem področju in so se nenehno povečevale. Prve vojaškogeografske analize so bile največkrat omejene na zbiranje podatkov o bojišču ali ozemlju, kjer naj bi svoje naloge opravljale oborožene enote. Izrazito regionalni pristop je največkrat nepovezano preučeval vplive nekaterih dejavnikov. Temeljite in v daljšem časovnem obdobju opravljene analize so bile redke tudi v 19. stoletju. Zato lahko delo vojaških geografov bolj primerjamo z delom obveščevalnih služb in vohunov. Pri razvoju vojaške geografije v posameznih državah je nujno upoštevati povezanost med zunanjo politiko in mednarodnimi odnosi države, njeno aktivnostjo, gospodarsko močjo in končno povezanost med obsegom oboroženih sil na eni ter razvojem vojaške geografije na drugi strani. Analize in naloge, s katerimi se danes srečujejo vojaški geografi v ZDA, so seveda bistveno obsežnejše od tistih v manjših državah. Delovna področja moderne vojaške geografije se velikokrat nanašajo na področja številnih drugih znanstvenih disciplin, vendar to ne zmanjšuje njenega pomena. V Sloveniji je hitrejši razvoj vojaške geografije omogočila njena samostojnost, ki jo je uspela tudi vojaško ubraniti. Prav izkušnje vojakov v spopadu s pripadniki Jugoslovanske ljudske armade leta 1991 66 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi so opozorile na pomembno vlogo geografskih znanj in analiz, ki so veliko pripomogle k učinkovitosti in uspešnosti tedanjih pripadnikov teritorialne obrambe. Ti dogodki so opozorili na nujnost poznavanja geografskih vsebin pri oblikovanju Slovenske vojske. Zaradi specifičnega vojaško izobraževalnega sistema Republike Slovenije, ki temelji na civilnem šolskem sistemu, je neposredno primerjanje položaja geografije z izobraževalnimi sistemi v tujini (na vojaških akademijah) nemogoče. Primerjava je mogoča le med izobraževalnim sistemom Slovenske vojske in podobnimi programi, s katerimi se srečujejo častniki v nekaterih drugih evropskih državah. V tem pogledu lahko ocenimo, da je geografija pri nas zadovoljivo zastopana v izobraževalnih vsebinah. Pri izvajanju izobraževalnih programov sodelujejo tudi učitelji Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kljub temu je v Sloveniji v vojaški geografiji premajhna zastopanost okoljskih vsebin, ki jih vedno bolj izpostavljajo predavatelji vojaške geografije v tujini. Morebitno aktivnejše sodelovanje slovenske geografije s slovenskim vojaškim šolstvom v prihodnje bi morda odpravilo pomanjkljivosti ter omogočilo hitrejši prenos bogatega geografskega znanja tudi na druga področja. 6 Viri in literatura Bratun, Z. 1999: Geografija v vojaškem šolstvu Republike Slovenije. Vojaška geografija v Sloveniji, Dela 15. Ljubljana. Brinkerhoff, R. J. 1993: Geography, Military. Interational Military and Defense Enciklopedia. New Jersy. Chandler, D. 1966: The Campaings of Napoleon. New York. Clausewitz, C. 1982: On War. London. Collins, M. J. 1998: Military Geography for Professionals and the Public. Washington. Engles, D. W. 1978: Alexander the Great and the Logistic of the Macedonian Army. Los Angeles. Fox, L. 1987: Alexander the Great. London. Gaževic, N. (urednik) 1972: Vojna Enciklopedija III. Beograd. Glassner, M., 1993: Political geography. New York. Grizold, A. 1999: Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana. Grizold, A. 1988: Obramboslovju - novi družbeni znanosti na pot. Teorija in praksa 25, 7-8. Ljubljana. Hall, B. S. 1997: Weapons and Warfare in Renaissance Europe - Gunpowder, Technology, and Tactics. Baltimore. Hayatt, A. H. J. 1966: The Origins of Napoleonic Warefare: a Survey of Interpretations. Military Affairs. Jomini, A. 1971: The Art of War. New York. Korošec, T. 1989: K interdisciplinarnosti obramboslovja. Obramboslovje na Slovenskem. Ljubljana. Kunaver, J. 1999: Vojaška geografija v Sloveniji, med preteklostjo in prihodnostjo. Vojaška geografija v Sloveniji, Dela 15. Ljubljana. Lah, I. 1989: Obramboslovna veda. Stanje, vloga in razvojne perspektive družbenih znanosti na Slovenskem. Ljubljana. Malešič, M. 1996: Obramboslovje med preteklostjo in prihodnostjo. Razvoj obramboslovne misli. Ljubljana. Marjanovi}, R. 1983: Opšta vojna geografija. Beograd. Marjanovi}, R. in Možgon, M., 1977: Vojna geografija, Vojna štamparija Split, Split, str. 4. Medmrežje 1: http://www.sun.ac.za/mil/mil_geo/homepage.html (1.6. 2002) Medmrežje 2: http://www.mo-rs.si/mors/tipicnasv.htm Oman, C. 1979: History of the Art of War in the Middle Ages. London. Quimby, A. 1957: The Background to Napoleonic Warfare. New York. Studijski priročnik 2001/2002. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Thompson, J. 1991: The Lifeblood of War - Logistic in Armed Conflict. London. 67 Vladimir Prebilič Vojaška geografija v Sloveniji Tominc, B. 2000: Razvoj obramboslovja v Sloveniji. Ljubljana. Van Creveld, M 1977: Supplying War. Cambridge. Vriser, I. 1993: Uvod v geografijo. Ljubljana. 7 Summary: Military geography in Slovenia (translated by Brigita Habjanic) Development of military techniques and military sciences in the 20th century strengthened the importance of military geography. Its findings are indispensable in each military activity. Military units are nowadays less dependent on the territory (terrain) itself and are much more mobile than in the past. This seemingly lessens the influence of physical and socio-geographical elements on the performance of the military tasks. The increasing mobility and globalization force countries to reform the national security systems. Technical development diminishes distances between the continents and countries. In the 19th century the USA didn't need any armed forces for national security, and military geography concentrated exclusively on the territory of the USA. Today the situation is not at all the same. This kind of development was also reflected in the development of military geography and its tasks, which became more and more numerous. First analyses of military geographers were mostly restricted to collecting information about the battlefield or the territory where military units were to operate. This extremely regional approach often studied influences (impacts) of certain elements incoherently. Thorough analyses, lasting over a longer period of time, were still very rare in the 19th century. Military geographers and their work at that time can be compared to secret services and secret agents. When discussing the development of military geography, one has to stress the connection between the state's foreign policy and its international relations, the state's activity, economy, and finally the connection between the extent of the armed forces on one side and development of military geography on the other. Military geographers in the USA have to carry out much more extensive analyses and tasks than those in other smaller states. Research fields of modern military geography often coincide with research areas of other scientific disciplines, but this by no means lessens the importance of military geography. Military geography in Slovenia has faced a much faster development after Slovenia's independence, which was also defended by the armed forces. This experience of Slovenian soldiers with the Yugoslav People's Army in 1991 called attention to the role of geographical knowledge and analyses, which greatly influenced the effectiveness and final success of the then Territorial Army. Slovenia has a specific military educational system, which is based on the civilian educational system. It is therefore impossible to directly compare the position of geography in Slovenian military educational system to that in other countries (where educational system is based on military academies). It is, however, possible to compare educational system of Slovenian Army with similar programmes for officers in some other European countries. Based on these findings we can stress the fact that geography is sufficiently represented among educational contents. Some teachers from the Faculty of Arts, Department of Geography, also help carry out educational programmes. Nevertheless, there are still some deficiencies in the field of military geography in Slovenia. The most important is insufficient representation of environmental contents, which have a very important role among military geographers in other countries. The existing deficiencies could be overcome through a more active cooperation between Slovenian geographers and Slovenian military education. This would also enable the transfer of geographical knowledge to other fields. 68 Geografski vestnik 74-2, 2002, 69-84 Razgledi RAZGLEDI NATIONAL- UND REGIONALATLANTEN UND NATIONALE/REGIONALE IDENTITÄT AVTOR Peter Jordan Naziv: dr, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog, izredni profesor Naslov: Österreichisches Ost- und Südosteuropa-Institut, Josefsplatz 6, A - 1010 Wien, Österreich E-pošta: peter.jordan@osi.ac.at Telefon: +43 1 512189541 Faks: +431512189553 UDK: 913(084.4) COBISS: 1.02 SYNOPSIS National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Herausgeber von National- und Regionalatlanten wollen nicht einfach nur Information vermitteln, es geht ihnen auch um die Darstellung nationaler und regionaler Identität. In dem Artikel sind vier Atlanten präsentiert: der Tirol-Atlas, der Regionalatlas von Nieder- und Oppelner Schlesien, der Concise Atlas ofthe Republic ofCroatia & ofthe Republic of Bosnia and Hercegovina und der slowenische Nationalatlas. Der Autor definiert was für nationale bzw. regionale Identität die Atlanten vermitteln. SCHLÜSSELWORTE Regionalgeographie, Nationalatlanten, Regionalatlanten, nationale Identität IZVLEČEK Nacionalni in regionalni atlasi ter nacionalna/regionalna identiteta Nacionalni in regionalni atlasi ne posredujejo le informacij o neki državi oziroma regiji, pač pa se v njih odraža tudi nacionalna in regionalna identiteta prebivalcev. V članku so predstavljeni štirje atlasi: Regionalni atlas Tirolske, Regionalni atlas Zgornje in Spodnje Slezije, Zgoščeni atlas Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, ter Nacionalni oziroma Geografski atlas Slovenije. Avtor pri vsakem od atlasov opredeli, kak-sno nacionalno oziroma regionalno identiteto prebivalcev posreduje. KLJUČNE BESEDE regionalna geografija, nacionalni atlasi, regionalni atlasi, nacionalna identiteta Urednistvo je prispevek prejelo 5. avgusta 2002. 69 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität 1 Einleitung Herausgeber von National- und Regionalatlanten wollen nicht einfach nur Information vermitteln, es geht ihnen auch um die Darstellung nationaler und regionaler Identität, des Selbstverständnisses eines Staates oder einer Region, das sie ihren eigenen Bürgern gegenüber unterstreichen und nach außen weitergeben wollen. Man kann sich bei neu erscheinenden National- und Regionalatlanten daher auch die Frage stellen, inwieweit sie über den üblichen Themenkanon eines länderkundlichen oder landeskundlichen Atlasses hinaus auf das Spezifische eines Landes eingehen, der nationalen oder regionalen Identität nachspüren und sie zur Geltung bringen. Es erscheint reizvoll, anlässlich des Erscheinens des slowenischen Nationalatlasses unter diesem Gesichtspunkt einen Vergleich anzustellen zwischen einigen Atlanten aus Mitteleuropa, die in jüngster Zeit publiziert oder abgeschlossen worden sind: • dem Tirol-Atlas, der vor kurzem mit seiner letzten Lieferung erschienen ist und wohl als der beste und schönste österreichische Regionalatlas gelten kann; • dem Regionalatlas von Nieder- und Oppelner Schlesien, der 1997 in Breslau dreisprachig (polnisch, englisch, deutsch) erschien; • dem Concise Atlas of the Republic of Croatia & of the Republic of Bosnia and Hercegovina, der 1993 in Zagreb in englischer Sprache erschien; • und den beiden Ausgaben des slowenischen Nationalatlasses (der umfangreicheren, 1998 erschienen slowenischen Erstausgabe und der kürzeren, 2001 in einer slowenischen und einer englischen Variante erschienen Zweitausgabe). 2 Inhalte dieser Atlanten (Karten, Bilder, Texte), die das Selbstverständnis des jeweiligen Staates, der Nation oder der Region besonders kennzeichnen 2.1 Tirol-Atlas Das Projekt an sich ist Zeichen des Weiterbestehens einer gemeinsamen Tiroler Identität auch nach der Teilung des Landes nach dem Ersten Weltkrieg. Allerdings erfasst es nur das österreichische Land Tirol und die Autonome Provinz Südtirol/Alto Adige und nicht auch das frühere Welschtirol, die heutige Provinz Trient [Trento ], die ebenfalls ein Teil des historischen Landes Tirol war. 14 Kartenblätter über territoriale Entwicklung und kirchliche Verwaltungsgliederungen (die Blätter F 5-14, 3.-5. Lieferung) dokumentieren die historische Landeseinheit. Abb. 1 zeigt einen Ausschnitt aus Blatt F 6 zur territorialen Entwicklung seit dem Hochmittelalter. 6 Kartenblätter über bäuerliche Haus- und Hofformen (die Blätter H 1-6, 10.-11. Lieferung) betonen den bäuerlich-alpinen Charakter Tirols. Abb. 2 zeigt das Beispiel eines Einhofs aus dem Bozner Unterland (Blatt H 2). Drei Kartenblätter über die Almwirtschaft (die Blätter L19-21, 9. und 11. Lieferung) unterstreichen nochmals den bäuerlich-alpinen Landescharakter. Auf Abb. 3 ist ein Ausschnitt des Kartenblatts über die Seiser Alm/Alpe di Siusi, der größten und bekanntesten der Südtiroler Almen zu sehen (Blatt L 21). Fünf Kartenblätter über Wallfahrtsorte (die Blätter T1-5, 6. Lieferung) zeigen das katholische Selbstverständnis der Tiroler. Abb. 4 gibt die Einzugsgebiete des Nordtiroler Wallfahrtsorts Absam und des Südtiroler Wallfahrtsorts Trens/Trens wieder (Blatt T 3). Als Fazit kann gesagt werden, dass der Atlas neben der historischen Tiroler Landeseinheit die folgenden Merkmale Tiroler Identität hervorkehrt: • bäuerlich, • alpin, • katholisch. 70 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Blatt H 2 72 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi Irhrr Al«i Blatt T3 73 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität 2.2 Regionalatlas von Nieder- und Oppelner Schlesien Polen ist ein Land mit sehr deutlich ausgeprägten historischen Kulturlandschaften. In Polen verbindet sich diese kulturlandschaftliche Gliederung aber auch mit der Erinnerung an politische Teilungen (spätes 18. Jh. bis 1918) und den Bevölkerungsaustausch in den erst 1945 erworbenen Gebieten. In kommunistischer Zeit wurden historische und kulturlandschaftliche regionale Identitäten nach Möglichkeit verwischt, z. B. durch die Kompetenzarmut regionaler Gremien oder von regionalen Identitäten abweichende und häufig wechselnde Verwaltungsgliederungen. Umso bemerkenswerter ist das Erscheinen eines Regionalatlasses gerade von Schlesien, eines Gebiets, das von Bevölkerungsaustausch betroffen war und von dem man eigentlich annehmen könnte, dass es dadurch seine Identität verloren hätte. Ein Kartenblatt der Entwicklung der Verwaltungsgliederung seit 1937 (Blatt 6A) knüpft an die Region Schlesien im Deutschen Reich an, indem es die Verwaltungsgliederung im Land Schlesien des Deutschen Reichs den wechselnden administrativ-territorialen Einteilungen in der Nachkriegszeit gegenüberstellt. Abb. 5 zeigt einen Ausschnitt dieses Kartenblatts mit der Situation im Jahr 1937 und im Jahr 1960. 21 Kartenblätter zur Territorialentwicklung Schlesiens von der Völkerwanderung bis 1939 (74A-H, 75 A-F, 76 A-G) weisen Schlesien als eine Region mit durchgehend eigener Identität unter wechselnder Herrschaft und bei wechselnder ethnischer Zusammensetzung der Bevölkerung aus. Abb. 6 zeigt Schlesien zur Zeit des Hochmittelalters (Blatt 74 H). 6 Kartenblätter zur Bevölkerungs- und Wirtschaftsstruktur Schlesiens vor und um 1939 (77 A-F) kennzeichnen Schlesien als eine der sozio-ökonomisch höchstentwickelten Regionen in Mitteleuropa. Abb. 7 gibt als Ausschnitt von Blatt 77 F oben die Industrie- und Gewerbedichte und unten die Verteilung der Beschäftigten über die Wirtschaftssektoren jeweils im Jahr 1939 wieder. Auf fünf Kartenblättern (79 A-E) wird mit dem Bevölkerungsaustausch nach 1945 ein besonders kritisches Kapitel der schlesischen Geschichte thematisiert und damit zum Teil der polnisch-schlesisc-hen Identität gemacht. Abb. 8 zeigt davon die Karte über die Zusammensetzung der Bevölkerung nach ihrer regionalen Herkunft im Jahr 1950, also nach der polnischen Wiederbesiedlung der Region (Blatt 79 A). Der Atlas verknüpft also die moderne, polnische Identität der Region mit der starken regionalen Identität vor 1945, macht das Schicksal des Bevölkerungsaustauschs zum Teil der regionalen Identität Schlesiens und pflegt das Bild einer starken Wirtschaftsregion. 2.3 Concise Atlas of the Republic of Croatia & of the Republic of Bosnia and Hercegovina Dieser erste nicht nur für den Schulgebrauch bestimmte Atlas des jungen kroatischen Staates wird von den Staatssymbolen eingeleitet, darunter auf Seite 3 dem Bild der Fahne des stets nur proklamierten, nie real existierenden »Dreieinigen Königreichs Kroatien, Slawonien und Dalmatien« als dem Vorbild der heutigen kroatischen Fahne (Abb. 9). Auf Seite 7 werden eine Szene aus dem kroatischen Sabor im 1848 einer Szene aus dem heutigen kroatischen Parlament gegenübergestellt und damit die alte Staatlichkeit Kroatiens und der historische Anspruch der Kroaten auf einen eigenen Staat betont (Abb. 10). Eine Karte des Alters der Grenzen (S. 44/45) formuliert eine kartographische Antwort auf die während des jugoslawischen Zerfallsprozesses von Belgrad verbreitete und auch international oft kolportierte Meinung, bei den Grenzen der ehemaligen Teilrepubliken Jugoslawiens handle es sich nur um zeitweilige Verwaltungsgrenzen ohne historische Grundlage (Abb. 11). Zwei Karten über die Kroaten im Ausland (S. 66/67, Abb. 12 zeigt die Karte über Kroaten in den Nachbarstaaten) unterstützen das Bild von Kroatien als dem kleinen Mutterland einer viel größeren Nation. Vier Karten über die kroatischen Dialekte (S. 68-71) unterstreichen dieses Bild noch. Für die Blatt 6A P 74 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi 75 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Blatt 74H Blatt 77F P 76 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi 77 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Blatt 79 A ersten Jahre des neuen kroatischen Staates besonders bezeichnend ist davon die Karte der Verbreitung stokavischer Dialekte in Kroatien und Bosnien (Abb. 13), die im Gegensatz zur in Serbien vorherrschenden Meinung als kroatische Dialekte betrachtet werden und ganz Bosnien und die Herzegowina einschließen. Bosnien und die Herzegowina erscheinen damit als ein Teil des kroatischen Kulturraums. 78 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Blatt 66 7 Karten über die Entwicklung der kroatischen Territorien ab dem frühen Mittelalter (S. 94-100) legitimieren den heutigen Staat durch das Aufzeigen der Kontinuität kroatischer Selbstverwaltung. Sie reichen vom tatsächlich souveränen Königreich Tomislavs im frühen Mittelalter (Abb. 14) über die später zumeist zersplitterten und unter fremder Oberhoheit stehenden kroatischen Gebiete bis zum Ustasa-Staat im Zweiten Weltkrieg, der unter der Schirmherrschaft Hitlers und Mussolinis stand. Der Atlas betont als Merkmale kroatischer Identität also besonders die Legitimität und Kontinuität kroatischer Staatlichkeit und die Funktion Kroatiens als kleines Mutterland einer größeren Nation. Blatt 69 P 80 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi S1 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität Blatt 94 2.4 Slowenischer Nationalatlas Die Seitenzahlen beziehen sich auf die 2001 erschienene kürzere englische Variante der Zweitausgabe. Ein Bild des Triglav im Vorspann des Atlasses (S. 4, Abb. 15) zeigt den Symbolberg Sloweniens und weist das Land als einen Alpenstaat aus. Ein Bild der Fahne Sloweniens vor der Zentrale der Vereinten Nationen in New York (S. 10, Abb. 16) reiht Slowenien gleichberechtigt unter die Staaten der Welt ein und zeigt den Stolz der Slowenen auf ihre junge Eigenstaatlichkeit. Eine Serie von Darstellungen heute slowenischer Gebiete in alten Karten (Seiten 24-33) dokumentiert die Existenz einer slowenischen Nation schon lange vor der Staatswerdung. Abb. 17 (S. 33) zeigt die im Jahr 1853 entstandene Karte von Peter Kozler mit den slowenischen Ländern und Gebieten aus der Sicht des damals erwachten Nationalbewusstseins. 82 Geografski vestnik 74-2, 2002 Razgledi Bildserien (Seiten 42-47, 70-79, Abb. 18 von S. 47) und eine Karte (S. 80, Abb. 19) demonstrieren die sich aus Anteilen an den Alpen, am Pannonischen Becken, am Dinarischen Raum und an der Adriaküste ergebende landschaftliche Vielfalt Sloweniens und den Stolz der Slowenen, auf so engem Raum ein »Mitteleuropa im Kleinen« zu sein. Eine Karte der Besiedlungsgeschichte (S. 92, Abb. 20) zeigt das Alter alpenslawischer Besiedlung und unterstreicht die in der nationalen Historiographie nicht unbedeutende Tatsache des historischen Primats der Slowenen in ihren heutigen Siedlungsgebieten. Eine Karte der slowenischen Dialekte (S. 119, Abb. 21) weist auf das Alter und die Ausdifferenziert-heit der slowenischen Sprache hin, auch auf die Tatsache, dass das Slowenische autochthon nicht nur im heutigen Slowenien gesprochen wird. Etliche Seiten (Seiten 126-131) über die slowenische Auswanderung und die Slowenen in den Nachbarländern betonen die Funktion Sloweniens als eines Mutterlandes und Schnittpunkts eines größeren, in gewisser Weise weltumspannenden Beziehungsgeflechts. Abb. 22 (S. 130) zeigt die weltweite Verteilung slowenischer Auswanderer. Eine in Nationalatlanten selten zu findende Karte über die Almwirtschaft (S. 149, Abb. 23) unterstreicht die emotionale Bindung der Slowenen zum alpinen Lebensraum. Eine ausführliche Dokumentation der industriellen Struktur und der Industrieentwicklung (Seiten 154-159, Abb. 24 von S. 158: Industriebeschäftigung im Jahr 1961) weisen auf die Tatsache hin, dass das Gebiet des heutigen Sloweniens durch Bergbau und Industrie früh erschlossen war. Dies zeigt auch eine Karte der Entwicklung des Eisenbahnnetzes (S. 161, Abb. 25). Der Atlas vermittelt somit das Bild einer modernen slowenischen Identität, die aus folgenden Eckpunkten besteht: • gleichberechtigtes Glied der internationalen Staatengemeinschaft, • Kernraum einer über den Staat hinausreichenden slowenischen Nation, • alter Kulturraum, auch schon früh vom Industrialisierungsprozess erfasst, • durch den Reichtum verschiedener Natur- und Kulturlandschaften auf engem Raum ausgezeichnet, • mit besonderer Affinität zu Bergen und Alpen. 3 Quellen A Concise Atlas of the Republic of Croatia & of the Republic of Bosnia and Hercegovina, hg. v. The Miroslav Krleža Lexicographical Institute, red. v. Mladen Klemenčic, Zagreb 1993. Atlas S laska dolnego i opolskiego, hg. v. Uniwersytet Wroclawski, Polska Akademia Nauk - Oddzial we Wroclawiu, red. v. Wladyslaw Pawlak, Wroclaw 1997. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času, hg. v. DZS, d. d., Založništvo literature, Inštitut za geografijo, Geografski inštitut Antona Melika, Ljubljana 1998. National Atlas of Slovenia, hg. v. Rokus, Anton Melik Geographical Institute, Institute of Geography, Ljubljana 2001. Tirol-Atlas, hg. v. Institut für Geographie, Abteilung Landeskunde, der Universität Innsbruck im Auftrag der Tiroler Landesregierung, Innsbruck 1969-1999. 4 Povzetek: Nacionalni in regionalni atlasi ter nacionalna/regionalna identiteta (prevedel Matija Zorn) Predstavljeni so štirje nacionalni oziroma regionalni atlasi, ki so v zadnjem desetletju izšli v Srednji Evropi. Leta 1993 je izšel Zgoščeni atlas Hrvaške in Bosne in Hercegovine v angleškem jeziku. Leta 1997 je na Poljskem izšel trijezični Regionalni atlas Spodnje in Zgornje Šlezije v poljskem, angleškem in nemš- 83 Peter Jordan National- und Regionalatlanten und nationale/regionale Identität kem jeziku. V Avstriji je leta 1999 izšla zadnja različica Regionalnega atlasa Tirolske. V Sloveniji pa je leta 1998 izšel Geografski atlas Slovenije, ki je bil leta 2001 izdan še v krajši različici v slovenskem in angleškem jeziku kot Nacionalni atlas Slovenije. Omenjeni atlasi predstavljajo posamezno državo oziroma regijo, hkrati pa odražajo tudi nacionalno oziroma regionalno identiteto. Tirolski atlas pri regionalni identiteti poleg zgodovinske enotnosti Tirolske, ki je bila po prvi svetovni vojni razdeljena med Avstrijo in Italijo, poudarja še njen kmečki, alpski in katoliški značaj. Atlas Slezije povezuje moderno poljsko nacionalno identiteto z močno regionalno identiteto Sle-zije pred letom 1945. V regionalni identiteti se med drugim odraža usoda izmenjave prebivalstva po letu 1945, pa tudi negovanje podobe močne gospodarske regije iz obdobja pred in okoli leta 1939. Hrvati so izdali Zgoščeni atlas Hrvaške in BiH, v katerem je kot značilnost hrvaške identitete poudarjena legitimnost in kontinuiteta hrvaške državnosti od kralja Tomislava v zgodnjem srednjem veku vse do Neodvisne države Hrvaške (NDH). Poudarjena je tudi vloga Hrvaške kot majhne domovine veliko večjega naroda. To se posebej odraža v kartah hrvaških narečij, predvsem na karti o razprostranjenosti štokavskih narečij na Hrvaškem in v BiH, ki jih imajo v nasprotju z mnenjem v Srbiji za hrvaška narečja. Stokavska narečja prekrivajo na karti vso BiH, ki je prikazana kot del hrvaškega kulturnega prostora. Nacionalni atlas Slovenije kaže sliko moderne slovenske identitete, ki je sestavljena iz mednarodne enakopravnosti države in države kot jedra naroda, ki živi tudi prek njenih meja. Sliko dopolnjujejo še star kulturni prostor, bogastvo naravnih in kulturnih pokrajin in posebna naklonjenost do gora. 84 Geografski vestnik 74-2, 2002, 85-98 Metode METODE DOLOČANJE VODORAVNE IN NAVPIČNE RAZGIBANOSTI POVRŠJA Z DIGITALNIM MODELOM VIŠIN AVTOR Drago Perko Naziv: dr., mag., univerzitetni diplomirani geograf in sociolog, znanstveni svetnik Naslov: Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: drago@zrc-sazu.si Telefon: 0147063 60 Faks: 01425 7793 UDK: 528.94:551.4:004; COBISS: 1.01 IZVLEČEK Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin Z digitalnim modelom višin lahko določamo oddaljenost, nagnjenost in ukrivljenost površja glede na vodoravno ali navpično ravnino v prostoru, zato govorimo o vodoravni in navpični oddaljenosti, vodoravni in navpični nagnjenosti ter vodoravni in navpični ukrivljenosti površja. Oddaljenost, nagnjenost in ukrivljenost površja se lahko prostorsko spreminjajo. Njihovemu spreminjanju glede na vodoravno ravnino pravimo navpična razgibanost površja, njihovemu spreminjanju glede na navpično ravnino pa vodoravna razgibanost površja. Določamo ju lahko s koeficientom navpične razgibanosti površja in koeficientom vodoravne razgibanosti površja. Glede na navpično in vodoravno nagnjenost površja je v Sloveniji največja navpična razgibanost površja značilna za gorovja, največja vodoravna razgibanost površja pa za gričevja. KLJUČNE BESEDE relief, površje, digitalni model višin, naklon površja, ekspozicijapovršja, navpična razgibanost površja, vodoravna razgibanost površja, Slovenija ABSTRACT Determination of horizontal and vertical surface roughness by digital elevation model Digital elevation model offers the possibility to determine the surface distance, the surface inclination and the surface curvature in regard to a horizontal or vertical plane (in space), therefore a horizontal and vertical surface distance, a horizontal and vertical surface inclination and a horizontal and vertical surface curvature are distinguished. The surface distance, the surface inclination and the surface curvature can vary over space. The variation in regard to a horizontal plane is known as the vertical surface roughness and the variation in regard to a vertical plane is called the horizontal surface roughness. The vertical surface roughness and the horizontal surface roughness are determined by the vertical and horizontal surface roughness coefficients. As for Slovenia, the highest vertical surface roughness coefficients characteristically appear in the mountain areas, while the highest horizontal surface roughness coefficients are stated in the low hills areas. KEYWORDS relief, surface digital elevation model, slope, aspect, vertical surface roughness, horizontal surface roughness, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 10. septembra 2002. 85 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin 1 Uvod Zunanji del zemeljskega površja sestavlja množica ploskev. V okviru geografskega informacijskega sistema lahko z digitalnim modelom višin, ki je zbirka smiselno urejenih podatkov o nadmorskih višinah površja, ugotavljamo geometrične lastnosti teh ploskev in prostorsko spreminjanje njihovih geometričnih lastnosti, kar je pomembna objektivna kvantitativna metoda pri preučevanju izoblikovanosti površja. Tri temeljne geometrične lastnosti so: • oddaljenost, • nagnjenost in • ukrivljenost. Pri slovenskem stometrskem digitalnem modelu višin (DMR 100 ...) so točke z nadmorskimi višinami površja od juga proti severu ter od zahoda proti vzhodu razmaknjene za 100 m, kar pomeni, da so ploskve med njimi kvadrati z osnovnico 100 m in površino 1 ha. Ker imajo ploskve dve razsežnosti, prostor, v katerem ležijo, pa tri razsežnosti, lahko za vsako ploskev ugotavljamo dve oddaljenosti, nagnjenosti in ukrivljenosti, in sicer glede na vodoravno in glede na navpično ravnino. 2 Oddaljenost, nagnjenost in ukrivljenost Za geografe je zanimiva predvsem oddaljenost glede na vodoravno ravnino ali navpi~na oddaljenost (angleško vertical distance), to je nadmorska višina površja ali elevacija (latinsko elevare'dvigniti'). Podatki o nadmorskih višinah površja so temeljni podatki vseh digitalnih modelov višin. V slovenskem stometrskem digitalnem modelu višin so podatki o nadmorskih višinah podani v metrih. Njihova srednja napaka oziroma standardni odklon se giblje od 3 m za nerazgibano površje do 16 m za razgibano površje, njihova pozicijska napaka pa je manjša od 1 m (Državna geodezija 1998). Nadmorska višina ali altituda (latinsko altitudo 'visokost, višina') skupaj z zemljepisno širino ali latitudo (latinsko lati-tudo 'širokost, širina') in zemljepisno dolžino ali longitudo (latinsko longitudo 'dolgost, dolžina') kot tretja razsežnost natančno določa lego vseh pojavov na zemeljskem površju. Nagnjenost ali inklinacija površja (latinsko inclinare 'nagniti') opisuje prostorsko spreminjanje oddaljenosti. Ločimo nagnjenost površja glede na vodoravno in navpično ravnino. Nagnjenost površja glede na vodoravno ravnino ali navpi~na nagnjenost (angleško vertical inclination ali slope iclination) prikazuje stopnjo prostorskega spreminjanja nadmorskih višin glede na vodoravno ravnino. Merimo jo z razmerjem med razliko višinskih metrov in razliko dolžinskih metrov ali v kotnih enotah. Navpična nagnjenost površja je v matematičnem smislu prvi odvod prostorskega spreminjanja nadmorske višine površja glede na vodoravno ravnino, v geografskem smislu pa naklon površja. Nagnjenost površja glede na navpično ravnino ali vodoravna nagnjenost (angleško horizontal inclination ali aspect inclination) prikazuje stopnjo prostorskega spreminjanja nadmorskih višin glede na navpično ravnino. Običajno jo merimo z enakimi enotami kot navpično nagnjenost površja. Vodoravna nagnjenost površja je v matematičnem smislu prvi odvod prostorskega spreminjanja nadmorske višine površja glede na navpično ravnino, v geografskem smislu pa usmerjenost, lega ali ekspozicija površja (latinsko exponere 'izpostaviti'). Ukrivljenost ali kurvatura površja (latinsko curvare 'kriviti') opisuje prostorsko spreminjanje nagnjenosti. Ločimo ukrivljenost površja glede na vodoravno in navpično ravnino. Ukrivljenost površja glede na vodoravno ravnino ali navpi~na ukrivljenost, ki ji lahko rečemo tudi prerezna, narisna ali naklonska ukrivljenost (angleško vertical curvature, profile curvature ali slope curvature), prikazuje stopnjo prostorskega spreminjanja nagnjenosti površja glede na vodoravno ravnino. 86 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode Merimo jo v radianih na meter. Navpična ukrivljenost površja je v matematičnem smislu prvi odvod prostorskega spreminjanja nagnjenosti površja oziroma drugi odvod prostorskega spreminjanja nadmorske višine površja glede na navpično ravnino, v geografskem smislu pa vbočenost (konkavnost) in izbočenost (konveksnost) površja glede na vodoravno ravnino. Površje s konveksno navpično ukrivljenostjo pospešuje vodne tokove in odnašanje gradiva, površje s konkavno navpično ukrivljenostjo pa jih zaustavlja in pospešuje odlaganje gradiva. Konveksni deli navpične ukrivljenosti pobočij najpogosteje nastajajo zaradi preperinskega polzenja, dežne erozije in površinskega spiranja, premočrtni zaradi raznovrstnih procesov polzenja, konkavni pa najpogosteje zaradi akumulacije. Ločevanje med premočrtnim, konveksnim in konkavnim površjem glede na navpično ukrivljenost je za geomorfologe pomembno pri ugotavljanju morfoloških procesov. Konveksni deli pobočij najpogosteje nastajajo zaradi preperinskega polzenja, dežne erozije in površinskega spiranja, premočrtni zaradi raznovrstnih procesov polzenja, konkavni pa najpogosteje zaradi akumulacije (Selby 1985; Parsons 1988; Hrvatin in Perko 2002). Ukrivljenost površja glede na navpično ravnino ali vodoravna ukrivljenost, ki ji lahko rečemo tudi tlorisna, ekspozicijska ali izohipsna ukrivljenost (angleško horizontal curvature, plan curvature, aspect curvature ali contour curvature), prikazuje stopnjo prostorskega spreminjanja nagnjenosti površja glede na navpično ravnino. Merimo jo v radianih na meter. Vodoravna ukrivljenost površja je v matematičnem smislu prvi odvod prostorskega spreminjanja nagnjenosti površja oziroma drugi odvod prostorskega spreminjanja nadmorske višine površja glede na navpično ravnino, v geografskem smislu pa vboče-nost (konkavnost) in izbočenost (konveksnost) površja glede na navpično ravnino. Površje s konveksno navpično ukrivljenostjo pospešuje vodne tokove in odnašanje gradiva, površje s konkavno navpično ukrivljenostjo pa jih zaustavlja in pospešuje odlaganje gradiva. Površje s konveksno vodoravno ukrivljenostjo je območje raztekanja vodnih tokov, površje s konkavno vodoravno ukrivljenostjo pa njihovega stekanja. Konveksne dele vodoravne ukrivljenosti pobočij običajno oblikuje nekoliko šibkejša denudacija, premočrtne močnejša denudacija, konkavne pa predvsem vodna erozija. Vodoravno ukrivljenost površja so geomorfologi zapostavljali, čeprav je za razumevanje geomorfoloških procesov, zlasti na pobočjih, izredno pomembna. Pri tovrstni ukrivljenosti so si pogosto pomagali zgolj z opisno oznako razčlenjenosti površja, na primer: pobočje razčlenjujejo grape in žlebovi (Selby 1985; Parsons 1988; Hrvatin in Perko 2002). Ukrivljenost površja lahko opredelimo tudi kot razmerje med kotno in dolžinsko enoto, običajno med stopinjo ali radianom na meter. Je obratnosorazmerna z velikostjo oziroma polmerom pripadajočega namišljenega kroga. Na primer, če ima neko pobočje ukrivljenost 0,01 radiana na m (približno 0,57 stopinje na m), to pomeni, da mu lahko včrtamo krog s polmerom 100 m. Pozitivne vrednosti ukrivljenosti površja pomenijo konkavno ali vbočeno površje, negativne vrednosti pa konveksno ali izbočeno površje. Ukrivljenost 0 pomeni, da se naklon ali ekspozicija površja prostorsko spreminjata enakomerno, premočrtno in da ima namišljeni krog neskončno velik polmer, kar pomeni, da je krog pravzaprav premica (Hrvatin in Perko 2002). Slika 1: Zemljevid navpične oziroma naklonske razgibanosti površja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na vodoravno ravnino). P 88, 89 Slika 2: Zemljevid vodoravne oziroma ekspozicijske razgibanosti površja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na navpično ravnino). P 90, 91 Slika 3: Zemljevid skupne razgibanosti površja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na navpično in vodoravno ravnino hkrati). P 92, 93 87 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin OEFICrENfl/HAVpiČNE RAZGIBANOSTI POVRŠJA __ -V ; " r ; Zr A ( i ^ ' * i * t M*xL/ * ^ -J. Tj [(-S;?.^"'' Skofja Loka Si^ElflBlESKi : " " ti . !P »i ' f^i O0Omžal^~ '"nZag v; - t' i o^AtpovsgitiaA ■ .- liigLiUiLššAsE i« P^T*-.-.. ffi -v. Si. r,> I'!; . . VI 'rS1 o I r- Vrhnjka o Logatec . S; \> o Postojna q Cerknica ^ - i, I 7-1- 1 o Ribnica ■ L J A D R A N S KO M O R J E \Kopeit ' -S iS ' »L^J "T" 1 \ * M- ■ -i |0 Kočevje ji o Ilirska Bistrica v i» fj ¡E 88 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode ■J0ks3 , Gornja RadgtfnaM _ i vfflravograd _n . . __U^l EshS^^^s mar iRaVne^aKOVolkpm^F V ^. d ioiiiGradeci^fe PP! MARIBOR oSomk*H:'r" "Ki- . g Slovenske Konjice EPSŠfttiiffi ŽaleCo* ^ ' UJ* L Celje " L Rogaška Slatina """ r . o Šentjur . C? Murska Sobota Hi Ljutomer - ,V v&S V J -^Ti^BfcJgaat Brežice o // Metlika-o r , f Črnomelj o i g - - ■^/■O Koeficienti navpi~ne razgibanosti povr{ja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na vodoravno ravnino) 100 50 40 30 20 10 Merilo: 1 :850.000 Avtor: Drago Perko Kartografa: Jerneja Fridl, Drago Perko © Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Lendava H j/ 89 Ormož 0 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin . T ■ 1/-w- OEFICIENT^VODORAVNE -f ! * / v J Jr j l . "V J, ' 1 MM,^ J rj n^ J - .¿/V r t \ ' V? J siv. -,'r ■ ■ fj TkS ■ ■■■.■■ .... Mozijo -¿t SER ; ■ ¿s - - ■ «l ■ ■ - ■■ - SSg^SSIh V-^amnik . ■ . - .. i/ jM POVRŠJA i/ > 1 i I Ik ■ h3 i JMkMP j / j- - -c r- l- r * "^r.J^t ' J i ¡S^^MSESI BHn li, - jP ** -- ■- " 2-: j' O J/ŽiČi-t. . ■ , ____ -Ti..-, g Ji g ■ * J| " ^j-JlImin Železniki c . r. , * ■ - 0 Skofja Loka. Krani tt&KamntJeffifffl! fflSiiiE s® - EssHOiis ^^ireii^^ ^fei ^ ■'¡^BSE ISsSSsg ■ —J- « o AjdlvSčina ■■' nj ? T* ¿1 m ■ ■ " . - . . ^ j . i , H^šffisSSiPvSfc i \ ■ ■ i ■'" • v&t^ - JmH^SŠ&Sl ^^V KCSSaSl M ilS^gl oCerkn^l'»--- ■ ■ -V..-«, T. ■ \ ^e;? Sa m tf*m> p 3 | S L ■ S IIIks^- ■ -^ , ■■ ■ -. . ■ " B ■■■•■." "" 1. "" ( 'T . HpvfbJ J J"^^..© Ilirska Bistrica f. " li"1, ^Ml... J A D R A N S KO M O R J E B&; Br-S f -1 : . :' J - ■ ■ : : ■ ' ■ i BB4* r < r 90 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode . t r r __T- j h (^ " jd Radlje ob Dravi ^" \7 ~ _j— -P >"'.'« ■ ^iflravOgtad^, - ■ t,J i Gornja Radgona ^l^iiil O ¡¿t. ; * »rr. Murska Sobota v- 1 ■' - i- ' " ■ 1 ■■ ■-—£' ■ " J fl^^a Korael^. ir-ifl»^- ^cffiuši. ^gljMA?1^^^^: Vo£)ovenj Gradec - ¿Jf k '■_ i. T ; t ■ r o6Jovinska Bistrica ' i S r. '-T ■ IŠSl^S ^ ■ r ■ V ^-'■■^¿SlovenSkktKoej^^' 3S ./liV^-T: ;v ■ ..... ■Luomer- t > šif v " 'Ptuj |B i '. ■'■ - i-'-' -C&J . t^ 5B RSSSSiLi ,~ .Rogaška S 'vL ' - i-'' '/'1"bHraStnl^^'a,Lašk TO M . ■ -.i" -■ i ■j 1 - * V:"- =1 o^r^r .> - - ■ k j, r ■ > - • ■ :i 'J oTjfbinie.^ J" i j"-i,",.J'r Brežice ° i( J - - - . ; \ ■ - . T ■: ■ 1 ■- r f Aj iv^NoVOmeSto . 3p ...'--v" . -f ^ ; < i ''' f, Metlikao -fv - 11 HČrnomeJT^^ / Koeficienti vodoravne razgibanosti povr{ja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na navpi~no ravnino) 100 50 40 30 20 10 Merilo: 1 :850.000 Avtor: Drago Perko Kartografa: Jerneja Fridl, Drago Perko © Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU J/ 91 3 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin / L 1 s j \ j 1. 1 z -1 J^ ' i . IOSTI POVRŠJA P/JEij**' im r i ! * j» j ! M K[ajia GfHfl * J ___ f 1 1 J ' * B 'TT,J0 ^ L 4 a ^ ^SjS i R&dj . J gSgg* ga "^m I s. _'_ ■ B^hjska Bistrica^ * - ■ "-'V Mozirje o I -H^Žetezniki 4»"iKranj 'i. SK: ■ ■ ^l^lMFjfcaft^ !■■-:. ■ h o Kamnik .-■ ^tjJ j ffA^i /ZfTfr ffiS^^^^TO?* . -■ SŠilN Loka g ■ H £ ' ■ !'■' . ^ i; J' ■Ocomžale T " ZagNjte os* S LJ gfe - f ■ ^CgMTfe;Litja v -l- - ^^ k LJUBLJANA^ ¥ . ffi )Nova Gorica £ r o Ajdovščina -■ ¡■^^n-fvnB i V ■■ ^Vfhnika oToggtec * '■-■■-¿'t. ''■ o GrosupLje m \ - .j i i ■ v ■. \ ^ ■ ■ ■ »k \ ■ : o Postojna ji BSS! m o Sežana " . ~r 1 d^bnica . ■ vi J A D R A N S KO M O R J E " Koper1, o Ilirska Bistrica fakpčevje 92 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode Gorj Radgona V Murska Sobota pgj ^ * i c Radlje obiOravi .. '^J 1 ■ . ii iOravograd ^ - r "¡¡¡^„fu^gt RaVne'na KoVoskem^"' ■ ' - i-? 2 ■ v^t. o Ruše Lenart o v Slovenskih goricah MARIBOR crSlovenj Gradec" Lj^omirrg o Slovenska Bistrica ¡■■jI 0 Slovenske Konjice Bogaška Slatina - Zalec'°*MKjCeje . j- m oŠentjur j ' Trbovlje;r'.^InKSrijE i-lt .s ti, -'JI. ¿.Z-'"'''-osaško- . jP g Hrastn^/r1^_ J .■■ / - ■ vi ff*:'*-. ' v J " f ŠlLi- „ j- o Sevnica pr . j * - ' Brežice J 5 v ¿ft Novo mesto -S . i lw Metlika o ^ Črnomelj ' , o i g - - ■^/■O Koeficienti skupne razgibanosti povr{ja (prostorska spremenljivost nagnjenosti površja glede na navpično in vodoravno ravnino hkrati) 100 50 40 30 20 10 Merilo: 1 :850.000 Avtor: Drago Perko Kartografa: Jerneja Fridl, Drago Perko © Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Lendava k J/ 93 0 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin 3 Spremenljivost Za morfološke procese pa niso pomembne samo geometrične lastnosti ploskev, ampak tudi geometrične lastnosti sosednjih ploskev oziroma prostorsko spreminjanje geometričnih lastnosti ploskev, na temelju katerega lahko določamo spremenljivost ali variabilnost oziroma razčlenjenost ali razgibanost površja (angleško surface variability ali surface roughness). Za merjenje variabilnosti uporabljamo absolutne mere variacije, predvsem variacijski razmik, varianco in standardni odklon, ter relativne mere variacije, na primer koeficient variacije, to je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom in aritmetično sredino, ki pove, za koliko se standardni odklon razlikuje od aritmetične sredine v odstotkih (Blejec 1976). O prostorskem spreminjanju navpične oddaljenosti oziroma nadmorske višine površja ter navpične nagnjenosti oziroma naklona površja je sorazmerno veliko literature, o prostorskem spreminjanju vodoravne nagnjenosti oziroma usmerjenosti površja ter navpične in vodoravne ukrivljenosti površja pa sorazmerno malo (Wood 1996; Enander 1998; Hrvatin in Perko 2002). V slovenskem jeziku lahko stopnje razgibanosti površja ločimo tudi z besedami ravnina, gričevje, hribovje in gorovje. Vendar pa razlike med pojmi grič, hrib in gora niso jasne (Gams 1984, 1985, 1986, 1987 in 1998). Tako pomeni hrib vzpetino z višinsko razliko med 80 in 500 m (Badjura 1953) oziroma vzpetino z višinsko razliko do 600 m (Lipovšek-Sčetinin in Zupet 1979), grič vzpetino do 50 m (Lipovšek - Sčetinin in Zupet 1979) oziroma do 150 m (Gams 1986) in brdo vzpetino do 200 m višinske razlike (Gams 1986). Meja med gričevjem in hribovjem nastopa pri višinski razliki 150 m (Demek 1976) oziroma 200 m (Gams 1986) od dna dolin. Reliefne enote se pri avtorjih razlikujejo glede na število in meje razredov, upoštevane kriterije, funkcionalnost in podobno. Bognar (1986) je na temelju prostorske enote 0,5 km2 s povprečnimi nakloni določil 6 reliefnih enot: ravnina (0 do 2°), blago nagnjen teren (2 do 5°), nagnjen teren (5 do 12°), znatno nagnjen teren (12 do 32°), zelo strmo pobočje (32 do 55°) in strmina (nad 55°), z višinskimi razlikami pa 5 reliefnih enot: ravnina (0 do 5m), slabo razčlenjena ravnina (5 do 30m), slabo razčlenjen relief (30 do 100m), zmerno razčlenjen relief (100 do 300 m) in izrazito razčlenjen relief (nad 300 m). Tudi Demek (1976) je razgibanost površja določil na temelju naklonov in postavil kar 11 razredov: ravnina (0,0 do 0,5°), neznatno nagnjeno pobočje (0,5 do 2,0°), blago nagnjeno pobočje (2 do 5°), močno nagnjeno pobočje (5 do 10°), zelo močno nagnjeno pobočje (10 do 15°), strmo pobočje (15 do 25°), zelo strmo pobočje (25 do 35°), padajoče pobočje (35 do 45°), strmo padajoče pobočje (45 do 55°), pokončno pobočje (55 do 90°) in previsno pobočje (90° in več), pa tudi na temelju višinskih razlik na površini 1 km2: ravnina (0 do 30m), rahlo razgibano gričevje (30 do 75 m), močneje razgibano gričevje (75 do 150m), zmerno razgibano hribovje (150 do 200m), močneje razgibano hribovje (200 do 300 m), močno razčlenjeno hribovje (300 do 450 m), razrezano gorovje (450 do 600 m) in zelo razrezano gorovje (nad 600 m). Britanski geomorfologi (Speight 1980) so glede na naklone ločili 7 enot: ravnina (0,0 do 0,5°), slabo nagnjeno površje (0,5 do 2,0°), srednje nagnjeno površje (2,0 do 6,5°), močno nagnjeno površje (6,5 do 13,5°), strmo površje (13,5 do 31,5°), zelo strmo površje (31,5 do 45,0°) in stena (nad 45,0°). Na zemljevidih ameriške vojske so meje med enotami pri 2, 6, 13, 27 in 45°, na novejših ameriških pedoloških kartah pri 2, 5, 11, 20 in 33°, Mednarodna geografska zveza IGU pa je predlagala meje pri 0,5, 2, 5, 10, 15, 25, 35 in 55° oziroma 0,6, 1,9, 5,8, 10,0, 17,5, 29,5, 45,0 in 72,0° (Speight 1980; Mäusbacher 1985). Demek (1972) je določil meje pri 2, 5, 15, 35 in 55°, pri nas pa na primer Gams in Natek (1981) pri 2, 6, 12, 20 in 32° ter Perko (1992) pri 2, 6, 12, 20, 30 in 45°. Gabrovec in Hrvatin (1998) sta pri določevanju reliefnih enot (ravnine, gričevja, hribovja, gorovja, nizke planote, visoke planote) upoštevala tudi geomorfne procese, večina predstavljenih delitev pa vendarle sloni le na naklonu oziroma navpični nagnjenosti površja ali nadmorski višini oziroma navpični oddaljenosti površja. V naslednjem poglavju pa je kot primer prikazano ugotavljanje razgibanosti 94 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode površja glede na prostorsko spreminjanje navpične in vodoravne nagnjenosti površja oziroma naklona in usmerjenosti (lege) površja iz podatkov slovenskega stometrskega digitalnega modela višin. 4 Navpi~na, vodoravna in skupna razgibanost površja Slovenije Razgibanost površja Slovenije smo številčno opredelili s posebnim koeficientom, ki smo ga izpeljali iz koeficienta variacije in imenovali koeficient razgibanosti. Za vsako kvadratno celico slovenskega stometrskega digitalnega modela višin ga izračunamo iz podatka za to celico in podatkov za njenih osem sosednjih celic, torej skupaj iz devetih podatkov. Koeficient navpične oziroma naklonske razgibanosti površja je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom navpične nagnjenosti oziroma naklona površja osnovne celice in njenih osmih sosed ter povprečno navpično nagnjenostjo oziroma naklonom površja Slovenije. Koeficient prikazuje relativno prostorsko spreminjanje navpične nagnjenosti oziroma naklona površja okrog vsake celice. Koeficient vodoravne oziroma ekspozicijske razgibanosti površja je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom vodoravne nagnjenosti oziroma ekspozicije površja osnovne celice in njenih osmih sosed ter povprečno vodoravno nagnjenostjo oziroma ekspozicijo površja Slovenije. Koeficient prikazuje relativno prostorsko spreminjanje vodoravne nagnjenosti oziroma ekspozicije površja okrog vsake celice. Z geometrično sredino koeficienta naklonske razgibanosti in koeficienta ekspozicijske razgibanosti površja lahko izračunamo skupno razgibanost površja, ki prikazuje vodoravno in navpično razgibanost površja hkrati. Za računanje smo uporabili programski paket IDRISI (Eastman 1995). Podatke, iz katerih smo izračunali koeficiente navpične in vodoravne razgibanosti površja, smo pred tem preuredili tako, da se vrednosti za navpično nagnjenost gibljejo med 0° za najbolj ravne predele in 90° za najbolj strme predele, podatki za vodoravno nagnjenost pa med 0° za najbolj severne lege in 180° za najbolj južne lege. Razporeditev koeficientov prikazujejo zemljevidi na slikah 1, 2 in 3. 5 Sklep Z digitalnim modelom višin torej lahko ugotavljamo več temeljnih lastnosti površja: • oddaljenost glede na vodoravno ravnino, • oddaljenost glede na navpično ravnino, • nagnjenost glede na vodoravno ravnino, • nagnjenost glede na navpično ravnino, • ukrivljenost glede na vodoravno ravnino in • ukrivljenost glede na navpično ravnino, pa tudi prostorsko spremenljivost teh lastnosti, pri kateri glede na temeljne lastnosti in vodoravno ravnino ločimo: • navpično razgibanost površja na temelju oddaljenosti, • navpično razgibanost površja na temelju nagnjenosti in • navpično razgibanost površja na temelju ukrivljenosti, glede na temeljne lastnosti in navpično ravnino pa: • vodoravno razgibanost površja na temelju oddaljenosti, • vodoravno razgibanost površja na temelju nagnjenosti in • vodoravno razgibanost površja na temelju ukrivljenosti. Navpični razgibanosti površja na temelju oddaljenosti pravimo tudi višinska razgibanost, navpični razgibanosti površja na temelju nagnjenosti tudi naklonska razgibanost, vodoravni razgibanosti površja na temelju nagnjenosti pa tudi ekspozicijska razgibanost. 95 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin O prostorskem spreminjanju navpične oddaljenosti površja oziroma nadmorske višine površja, ki ga določa koeficient višinske razgibanosti površja (višinski koeficient), in prostorskem spreminjanju navpične nagnjenosti površja oziroma naklona površja, ki ga določa koeficient naklon-ske razgibanosti površja (naklonski koeficient), je veliko govora v naši knjigi (Perko 2001a), zato namesto sklepa poglejmo nekaj prvih zanimivih rezultatov obdelave prostorskega spreminjanja vodoravne nagnjenosti površja oziroma ekspozicije površja in nekaj primerjav med navpično, vodo-ravnoe in skupno razgibanostjo površja na temelju nagnjenosti površja oziroma naklona in ekspozicije površja: • Pri koeficientu naklonske razgibanosti površja je najmanjša vrednost 0,0, povprečna vrednost 26,2, največja vrednost 242,7, standardni odklon pa 19,9. Pod vrednostjo 10 je 20,5 % vseh koeficientov, nad vrednostjo 50 pa 11,3 %. Pri koeficientu ekspozicijske razgibanosti površja je najmanjša vrednost 0,0, povprečna vrednost 22,9, največja vrednost 91,9, standardni odklon pa 17,1. Pod vrednostjo 10 je 25,8 % vseh koeficientov, nad vrednostjo 50 pa 8,2 %. Pri koeficientu skupne razgibanosti površja je najmanjša vrednost 0,0, povprečna vrednost 22,2, največja vrednost 115,9, standardni odklon pa 14,3. Pod vrednostjo 10 je 18,4% vseh koeficientov, nad vrednostjo 50 pa 4,0 %. • Glede na naklone so najbolj razgibane slovenske pokrajine alpska gorovja s povprečnim koeficientom okoli 40, sledijo alpska hribovja s povprečnim koeficientom okoli 35, dinarske planote 30, sredozemska gričevja 25, panonska gričevja in sredozemske planote 20, dinarska podolja in ravniki 15, alpske ravnine 10 in panonske ravnine s povprečnim koeficientom manj kot 5. Sploh največje povprečne koeficiente imajo Julijske Alpe s 43,7, Idrijsko hribovje z 42,8 in Zahodne Karavanke s 40,4, najmanjše pa Murska ravan z 2,0, Dravska ravan z 2,9 in Krška ravan s 4,8. Glede na ekspozicije pa so najbolj razgibane slovenske pokrajine panonska gričevja s povprečnim koeficientom malo nad 30 in sredozemska gričevja malo pod 30, najmanj pa alpske ravnine z okoli 10 in panonske ravnine z manj kot 2. Vsi ostali tipi pokrajine imajo povprečne koeficiente med 20 in 25. Sploh največje povprečne koeficiente imajo Haloze s 34,0, Voglajnsko in Zgornjesotelsko gričevje z 31,7, Raduljsko hribovje z 31,5, Ložniško in Hudinjsko gričevje s 30,7 in Goriška brda s 30,1, najmanjše pa Murska ravan z 0,8, Dravska ravan z 1,3, Krška ravan s 4,0 in Ljubljansko barje s 4,8. V splošnem so glede na ekspozicije najbolj razgibane pokrajine z gosto drobno slemenitvijo ali vegastim kraškim površjem. Obseg pokrajin in tipov pokrajine je povzet po regionalizaciji in tipizaciji, objavljeni v Nacionalnem atlasu Slovenije (Perko 2001b in 2001c). • Največje razmerje med naklonsko in ekspozicijsko razgibanostjo imajo alpska gorovja z 41,4 proti 21,1, kar pomeni, da so glede na naklone dvakrat močneje razgibana kot glede na ekspozicije, najmanjše razmerje pa panonska gričevja z 20,3 proti 30,4, kar pomeni, da ekspozicijska razgibanost za polovico presega naklonsko razgibanost. • Povezanost med naklonsko in ekspozicijsko razgibanostjo površja je manjša, kot bi morda pričakovali, saj je koeficient linearne korelacije komaj 0,2806, kar pa je še vedno več od mejnega koeficienta korelacije za statistično pomembnost, ki je po t-testu pri 99,9% zaupanju in 2.027.198 enotah (hektarskih celicah) 0,0024. Koeficient linearne korelacije med naklonsko in skupno razgibanostjo je 0,7802, med ekspozicijsko in skupno razgibanostjo površja pa 0,7750. Pri nadaljnjih raziskavah bo zanimivo določati povezanost ekspozicijske razgibanosti površja z drugimi naravnimi in družbenimi sestavinami pokrajine in, na primer, ugotoviti, na kakšnih kamninah se pojavlja največja ekspozicijska razgibanost površja, ali ugotoviti, če ekspozicijska razgibanost površja vliva na rabo tal. Na podoben način, kot smo že določali razgibanost površja glede na navpično oddaljenost oziroma nadmorsko višino površja in navpično nagnjenost oziroma naklon površja (Perko 2001a) ali kot ugotavljamo razgibanost površja glede na vodoravno nagnjenost površja v tem članku, bi bilo smiselno s pomočjo digitalnega modela višin ugotoviti tudi razgibanost površja glede na navpično in vodoravno ukrivljenost površja. 96 Geografski vestnik 74-2, 2002 Metode 6 Viri in literatura Badjura, R. 1953: Ljudska geografija. Ljubljana. Blejec, M. 1976: Statistične metode za ekonomiste. Ljubljana. Bognar, A. 1986: Geomorfološke i inženjersko-geomorfološke osobine kričkog brda. Geografski glasnik 48. Zagreb. Demek, J. 1972: Manual of detailed geomorphological maping. Brno. Demek, J. 1976: Handbuch der geomorphologischen Detailkartirung. Wien. DMR 100, stometrski digitalni model reliefa Slovenije. Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana. Državna geodezija. Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana, 1998. Eastman, J. R. 1995: IDRISI for Windows. User's Guide. Worcester. Enander, H. 1998: Terrain attributes for an area of Graves county. Medmrežje: www.murraysta- te.edu/qacd/cos/geo/gsc521/1998/henander/index.html, 10.6.2002. Gabrovec, M., Hrvatin, M. 1998: Površje. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Gams, I. 1984: Metodologija geografske razčlenitve ozemlja. Geografski vestnik 56. Ljubljana. Gams, I. 1985: Problemi sodobnega raziskovanja gorskih sistemov. Geografski vestnik 57. Ljubljana. Gams, I. 1986: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik 58. Ljubljana. Gams, I. 1987: Omejitev alpskega sveta v Sloveniji. Geografski vestnik 59. Ljubljana. Gams, I. 1998: Relief. Geografija Slovenije. Ljubljana. Gams, I., Natek, K. 1981: Geomorfološka karta 1: 100.000 in razvoj reliefa v litijski kotlini. Geografski zbornik 21. Ljubljana. Hrvatin, M., Perko, D. 2002: Ugotavljanje ukrivljenosti površja z digitalnim modelom višin in njena uporabnost v geomorfologiji. Geografski informacijski sistemi 2001-2002. Ljubljana. Lipovšek - Sčetinin, B., Zupet, B. 1979: Gorsko izrazoslovje. Alpinistična šola 1. Ljubljana. Mäusbacher, R. 1985: Die Verwendbarkeit der geomorphologischen Karte 1: 25.000. Berliner geographische Abhandlungen 40. Berlin. Parsons, A. J. 1988: Hillslope form. London. Perko, D. 1992: Nakloni v Sloveniji in digitalni model reliefa. Geodetski vestnik 36/2. Ljubljana. Perko, D. 1998a: Ekspozicije površja. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Perko, D. 1998b: Nadmorske višine površja. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Perko, D. 1998c: Nakloni površja. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Perko, D. 2001a: Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije 3. Ljubljana. Perko, D. 2001b: Landscapes. National atlas of Slovenia. Ljubljana. Perko, D. 2001c: Physical-geographical regionalization. National atlas of Slovenia. Ljubljana. Selby, M. J. 1985: Earth's changing surface. Oxford. Speight, J. G. 1980: Methods and significance of slope mapping. Technical memorandum 80/7. Canberra. Wood, J. 1996: The geomorphological characterisation of digital elevation models. Doktorska naloga, Department of geography, University of Leicester. Leicester. 7 Summary: Determination of horizontal and vertical surface roughness by digital elevation model (translated by the author) Digital elevation model offers the possibility to determine the surface distance, the surface inclination and the surface curvature in regard to a horizontal or vertical plane (in space), therefore a horizontal and vertical surface distance, a horizontal and vertical surface inclination and a horizontal and verti- 97 Drago Perko Določanje vodoravne in navpične razgibanosti površja z digitalnim modelom višin cal surface curvature are distinguished. The surface distance, the surface inclination and the surface curvature can vary over space. The variation in regard to a horizontal plane is known as the vertical surface roughness and the variation in regard to a vertical plane is called the horizontal surface roughness. The vertical surface roughness and the horizontal surface roughness are determined by the vertical and horizontal surface roughness coefficients. Both coefficients are derived from the variability coefficient of the main cell and its 8 neighbouring cells. The vertical surface roughness coefficient (the relation between the standard deviation of the vertical inclination of the cell and the average vertical inclination of all cells multiplied by 100) determines the spatial variability of vertical inclination (slope) for all 2,027,198 cells of Slovenia's 100-meter digital elevation model. The minimum of the coefficient is 0.0, the average 26.2, the maximum 242.7, and the standard deviation 19.9. The highest vertical surface roughness coefficients are distinctive of Alpine mountains with coefficients about 40 (the Julian Alps in NW Slovenia 43.7), followed by Alpine hills about 35, Dinaric plateaus 30, Mediterranean low hills 25, Pannonian low hills 20, Mediterranean plateaus 20, Dinaric plains 15, Alpine plains 10, and Pannonian plains less than 5 (the Mura plain in NE Slovenia 2.0). The horizontal surface roughness coefficient (the relation between the standard deviation of the horizontal inclination of the cell and the average horizontal inclination of all cells multiplied by 100) determines the spatial variability of the horizontal inclination (aspect) for all 2,027,198 cells of Slovenia's 100-meter digital elevation model. The minimum of the coefficient is 0.0, the average 22.9, the maximum is 91.9, and the standard deviation 17.1. The highest horizontal surface roughness coefficients are distinctive of Pannonian low hills with coefficients a little over 30 (the Haloze low hills in NE Slovenia 34.0), followed by Mediterranean low hills a little less than 30. The lowest horizontal surface roughness coefficients are distinctive of Alpine plains about 10 and Pannonian plains less than 2 (the Mura plain 0.8). The coefficients of other landscape types reach from 20 to 25. According to our research the highest vertical surface roughness coefficients are characteristic for the mountain areas and the lowest vertical surface roughness coefficients for the flat areas, while the highest horizontal surface roughness coefficients are found out in the low hills areas and the lowest horizontal surface roughness coefficients in the flat areas. 98 Geografski vestnik 74-2, 2002, 99-109 Književnost KNJIŽEVNOST Mimi Urbanc: Kulturne pokrajine v Sloveniji Geografija Slovenije 5 Ljubljana 2002: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Založba ZRC, 224 strani, ISBN 961-6358-64-2 KULTURNE POKRAJINE U SLOVENIJI Knjiga Kulturne pokrajine Slovenije je izšla kot peta v zbirki Geografije Slovenije. Gre za knjižno priredbo avtoričinega magistrskega dela Poskus tipologije podeželskih kulturnih pokrajin v Sloveniji, ki ga je uspešno zagovarjala spomladi leta 2002. Predmet obravnave je v slovenski geografiji novost, še prav posebno težo pa mu lahko pripišemo zaradi dokaj jasno predstavljene in podrobne razmejitve med predmetoma preučevanja geografije in krajinske arhitekture. Med obema vedama se je namreč, kot je pozornemu bralcu slovenske geografske periodike prav gotovo znano, pojavil nič kaj prijeten nesporazum o pojmovni ustreznosti razumevanja in razločevanja uporabe izrazov pokrajina in/ali krajina. Ali gre za eno in isto zadevo ali za filigransko odmerjene razločke, avtorica skozi podrobno predstavitev koncepta pokrajine in krajine, kulturne geografije in kulturne pokrajine (v različnih vsebinskih sferah, v različnih geografskih šolah in pri raznih avtorjih) spregovori dokaj nazorno in sistematično v uvodnem delu knjige, razdeljene na deset poglavij. Bogato opremljeno delo krasi in dopolnjuje kar 145 slik (zemljevidov, grafikonov, shem in fotografij), vsebino pa pojasnjuje še 36 preglednic. Kulturna pokrajina je rezultat vzajemnega delovanja naravnega okolja in človekove družbeno-gos-podarske dejavnosti v njem. Izraža veliko stopnjo povezanosti družbe in naravnega okolja, kar še posebej 99 Književnost Geografski vestnik 74-2, 2002 velja za podeželske kulturne pokrajine. Je dinamična celota, ki se nenehno spreminja, še najbolj neposredno zaradi kmetijstva. Procesi se lahko združujejo v dve skupini. V prvi so razvojni procesi in v drugi procesi propadanja. Dvojno je tudi njihovo delovanje: na eni strani procesi razvijajo kulturno-gospo-darske prvine, na drugi pa pospešujejo njihovo propadanje in posledično povzročajo vnovično približevanje naravni pokrajini. Avtoričin glavni cilj je predstaviti celostno podobo slovenskih podeželskih kulturnih pokrajin, pri čemer uspešno opredeli in ovrednoti njihove sestavine, odnose med njimi, součinkovanja in povezave. Posebno pozornost namenja zgodovinskemu orisu oziroma genezi oblikovanja kulturne pokrajine (kulturne pokrajine razčleni bodisi kot dediščino predslovanskega obdobja, srednjeveške kolonizacije, fevdalizma, multinacionalizma in socializma bodisi kot splet zaporedja različnih razdobij) ter opredelitvi in vrednotenju sodobnih procesov, ki tovrstne pokrajine spreminjajo mnogo hitreje, kot se je to dogajalo v preteklosti. Pri tem izhaja iz treh temeljnih predpostavk: • naravne prvine v splošnem pomembno vplivajo na družbene prvine in s tem na oblikovanje kulturne pokrajine, • vplivi naravnih prvin na oblikovanje kulturne pokrajine se med konkretnimi tipi kulturne pokrajine razlikujejo, • intenzivnost človekovega delovanja v konkretnem tipu kulturne pokrajine je povezana z naravnimi omejitvami oziroma naravnimi razmerami te pokrajine. Med naravnimi prvinami so izpostavljene reliefne prvine (nadmorska višina, nakloni, ekspozici-ja, genetski in morfološki tipi reliefa), podnebne prvine (padavine, zračne temperature, sončno obsevanje, podnebni tipi, mikroklima) ter hidrološke, pedološke in vegetacijske prvine, naravne prvine pa so še posebej obdelane kot omejitveni dejavnik pri oblikovanju kulturnih pokrajin. Družbene prvine so razčlenjene na gospodarske prvine (raba tal, poljska razdelitev, industrializacija), prebivalstvene prvine, naselbinske prvine (tipi podeželskih naselij, tipi hiš in gospodarskih poslopij) in komunikacijske prvine, med katerimi so posebej izpostavljene prometne poti. Kot možne scenarije nadaljnjega razvoja podeželske kulturne pokrajine avtorica izpostavi tako imenovani brezbrižni pristop (laissez-faire approach), zaščitni pristop (conservation approach) in pristop oziroma model skladnega razvoja (su-stainability approach). Ker je Slovenija na stičišču štirih velikih evropskih naravnogeografskih enot (Alpe, Dinarsko gorovje, Panonska nižina, Sredozemlje) in štirih zgodovinskih, etnoloških, jezikovnih, verskih, skratka kulturnih prostorov (slovanski, germanski, romanski in madžarski), se je na površinsko majhnem območju izoblikovalo veliko število različnih tipov pokrajin. Prvi kriterij izvedene tipizacije je bila členitev na naravnogeografske makroregije, drugi členitev na pokrajinske tipe, tretji členitev na reliefne enote, četrti členitev na zemljiške kategorije, peti členitev na tipe poljske razdelitve, šesti členitev na tipe naselij, sedmi členitev na prebivalstvene tipe naselij in osmi kriterij členitev na tip tradicionalne hiše. Avtorica omenja še možnost nadaljnjih členitev, temelječih na krajevnih posebnostih, kar bi tipe s ploskovnim značajem obogatilo s tipi točkovnega značaja. S prepletanjem izbranih kriterijev se je pojavilo več kot tristo kombinacij oziroma natančno 322 različnih tipov, ki jih je avtorica po načelu podobnosti združila v 20 skupin. Za vsako od njih je opredelila, kaj je bilo odločilno za njeno oblikovanje, ter ključne razvojne procese, ki kažejo na pokrajinske spremembe v prihodnosti. Temeljne skupine tipov naših kulturnih pokrajin so: • kulturna pokrajina dolin in kotlin v alpskem gorovju, • kulturna pokrajina pobočij v alpskem gorovju, • kulturna pokrajina planot v alpskem gorovju, • kulturna pokrajina pobočij v alpskem hribovju, • kulturna pokrajina dolin v alpskem hribovju, • kulturna pokrajina valovitega obrobja alpskih ravnin, • kulturna pokrajina alpskih ravnin, • kulturna pokrajina slemen in pobočij na dinarskih planotah, 100 Geografski vestnik 74-2, 2002 Književnost • kulturna pokrajina kraških polj, dolin, ravnin in ravnikov na dinarskih planotah, • kulturna pokrajina dolin, ravnin in kraških polj na dinarskih podoljih in ravnikih, • kulturna pokrajina pobočij, vzpetin in slemen na dinarskih pobočjih in ravnikih, • kulturna pokrajina ravnikov na dinarskih podoljih in ravnikih, • kulturna pokrajina dolin v panonskih gričevjih, • kulturna pokrajina pobočij in slemen v panonskih gričevjih, • kulturna pokrajina panonskih ravnin, • kulturna pokrajina pobočij in slemen v sredozemskih gričevjih, • kulturna pokrajina ravnin, dolin in obalne ravnice v sredozemskih gričevjih, • kulturna pokrajina vzpetin in pobočij na sredozemskih planotah, • kulturna pokrajina dolin in podolij na sredozemskih planotah, • kulturna pokrajina ravnikov na sredozemskih planotah. Izvedena tipologija še ne pomeni zaključka avtoričinih prizadevanj, saj se je lotila temeljite morfološke analize po enega tipa konkretne kulturne pokrajine v vsakem pokrajinskem tipu. Vzorčne primere je izbrala po principu pogostosti in raznovrstnosti. Na ta način so bile zajete kulturne pokrajine v različnih naravnopokrajinskih enotah, različnih reliefnih oblikah, z različno poljsko delitvijo, različnim tipom naselja, različno prebivalstveno dinamiko in različno stavbno dediščino. Za vsako testno območje so bile poleg temeljitega terenskega dela uporabljeni še podatki iz literature ter statistični in digitalni podatki. Z morfološko analizo avtorica želi kar najbolj natančno osvetliti podobo izbranega tipa in s tem dobiti informacijo o povezanosti naravnih in družbenih prvin določene kulturne pokrajine. Ugotovitve je možno prenesti tudi na ostale tipe kulturne pokrajine v določeni naravnogeografski enoti. Nekateri (na prvi pogled nenavadni, kar nekako umetniški) zemljevidi so videti kot nekakšen konglomerat zapletenih barvnih vzorcev, vendar že ob malce podrobnejši preučitvi razkrivajo doslednost avtoričinega prizadevanja po vrednotenju in enostavni ponazoritvi primernosti razmer za človekovo bivanje v konkretni pokrajini. Izvedenih je bilo devet podrobnih analiz. Kot primer kulturne pokrajine pobočij v alpskem gorovju je bilo izbrano naselje Krnica v Kam-niško-Savinjskih Alpah, kot primer kulturne pokrajine pobočij v alpskem hribovju naselje Velika vas v Posavskem hribovju, kot primer kulturne pokrajine alpskih ravnin naselje Voklo na Savski ravni, kot primer kulturne pokrajine slemen in pobočij na dinarskih planotah naselje Sela pri Hinjah v Suhi krajini, kot primer kulturne pokrajine dolin, ravnin in kraških polj na dinarskih podoljih in ravnikih naselje Podzemelj v Beli krajini, kot primer kulturne pokrajine pobočij in slemen na panonskih gričevjih naselje Vinski Vrh v Slovenskih goricah, kot primer kulturne pokrajine panonskih ravnin naselje Predanovci na Murski ravni, kot primer kulturne pokrajine ravnin in dolin v sredozemskih gričevjih naselje Slap pri Vipavi v Vipavski dolini in kot primer kulturne pokrajine ravnikov na sredozemskih planotah naselje Skopo na Krasu. Drago Kladnik Miha Pavsek: Snežni plazovi v Sloveniji Geografija Slovenije 6 Ljubljana 2002: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Založba ZRC, 210 strani, ISBN 961-6358-71-5 Potrebno je bilo »... obilo dela, dolgotrajnega opazovanja in študija plazov ter plazovitega terena...« (Ivan Gams 1955: Snežni plazovi v Sloveniji v zimah 1950-1954. Geografski zbornik 3, 121-122), da je nastopil čas, ko lahko z veseljem vzamemo v roke prvo knjižno monografijo o snežnih plazovih pri nas. Delo, ki ga predstavljamo na tem mestu, je izšlo kot 6. knjiga v zbirki Geografija Slovenije pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. 101 Književnost Geografski vestnik 74-2, 2002 SNEŽNI PLAZOVI V SLOVENIJI UUMitl i Knjigo z naslovom Snežni plazovi v Sloveniji je napisal Miha Pavšek, ki se na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU že vrsto let ukvarja s problematiko naravnih nesreč in varstva pred njimi, predvsem s snežnimi plazovi. Bogato geografsko znanje dopolnjuje z aktivnostmi na planinskem področju, saj je med drugim tudi vodnik Planinske zveze Slovenije in strokovni član Podkomisije za reševanje iz plazov pri Gorski reševalni službi Slovenije. Snežni plaz pogosto imenujemo lavina, literarno, poudarjajoč njegovo izjemno rušilno ali erozijsko moč pa tudi »bela smrt«. Preseneča podatek, da snežni plazovi vzamejo več kot tretjino žrtev naravnih nesreč. V Sloveniji je kar 179 naselij, v bližini katerih se prožijo snežni plazovi, pa to nevarnost, po besedah avtorja, kljub vsemu podcenjujemo. Razlog za to je v veliki nepredvidljivosti in spremenljivosti snežnih plazov, ki sta odvisni od cele vrste dejavnikov, tudi človeškega. Podatki za 1257 akutnih plazov, največ jih je v Julijskih Alpah, kar 506, so zbrani v lavinskem katastru. Za vsak plaz njegove poglavitne značilnosti 85 opisuje podatkov: oblika in značilnosti prereza ter poraščenost plaznice, kamninska zgradba in stabilnost podlage, rodovitnost zemljišč, areal nad gozdno mejo, ekspozicija, vijugavost plaznice, ogroženost z drugimi naravnimi nesrečami ter pripadnost porečjem in naravnogeografskim regijam. Avtor na podlagi podrobne in sistematične analize teh podatkov ugotavlja, da je Slovenija bolj ogrožena od snežnih plazov, kot so kazali rezultati dosedanjih raziskav, zato bi morali kataster prostorsko in vsebinsko razširiti. Avtorjeve ugotovitve so uporabne za vse, ki se podajajo v hribovit ali gorski svet, ali pa skrbijo za infrastrukturo na teh območjih. Izjemnega pomena so predvsem karte lavinske ogroženosti, ki so izdelane s pomočjo geografskega informacijskega sistema. Prikazujejo simulacije lavinske ogroženosti površja v Sloveniji glede na naklon, ekspozicijo, rastje, trajanje snežne odeje, maksimalno višino snežne odeje, nadmorsko višino in podnebje. Avtor je simulacijo skupne ogroženosti primerjal z dejansko lavinsko 102 Geografski vestnik 74-2, 2002 Književnost ogroženostjo površja, tako da je številčne podatke dopolnil s podatki s terena. Rezultat je skupna karta lavinske ogroženosti v slovenskih Alpah, ki je nato še podrobneje opredeljena (ponderirana) glede na naklon in rastje. Simulacija prikazuje območja, ki so lavinsko ogrožena in na katerih lahko z ukrepi organiziranega trajnega varstva, na primer s pogozdovanjem, vplivamo na večjo varnost prebivalcev ali infrastrukture. Lavinska preventiva s pogozdovanjem je opisana na konkretnem primeru plazu nad Borjano v Bre-ginjskem kotu. Preventiva pa je eden od temeljnih ciljev Pavškovega dela, ki ga plazoslovci (lavinologi) ne bodo mogli prezreti. Želimo, da bi knjiga dosegla tudi številne bralce, ki pozimi hodijo v gore, ali pa tiste, ki se ne bi radi od blizu srečali s snežnimi plazovi. Zahtevnejši bralec bo morda pogrešal kartografske prikaze v večjem merilu. Takšne karte bi sicer lahko postale del dolgoročnih planov, kot je navada v sosednjih alpskih državah, pa vendar bi njihova izdelava zahtevala dodatne napore in veliko terenskega dela. Velja poudariti, da objavljene karte niso namenjene hoji po visokogorju, temveč predvsem načrtovanju in morebitnim kasnejšim podrobnejšim analizam. Bralec se mora na začetku nekoliko potruditi in si zapomniti okrajšave iz geografskega popisnega obrazca, ki jih potem prebira skozi celo knjigo. Knjiga je lepo berljiva, odlikujejo jo nazoren slog pisanja, ki pritegne bralca. Izstopa avtorjevo izvrstno poznavanje domačih in tujih spoznanj v tej vedi, seznam virov in literature obsega kar 160 enot. Besedilo popestrijo številne nazorne fotografije, preglednice in drugi prikazi. Ce omenjeno združimo z avtorjevim odličnim poznavanjem gorskega sveta, je rezultat lahko le knjiga, po kateri ne bomo segali le geografi. H. Hoek (1928) pravi, da je »... do teh spoznanj... moč priti le zunaj, v zasneženih gorah...«. Vendar se lahko bralci obogateni z znanjem, ki ga prinaša Pavškova knjiga, nekoliko lažje vživijo »... v pojave, ki nam jih velikodušno ponuja Narava in se počutijo kot njen sestavni del ter jo imajo radi...«. Blaž Komac Tomaž Podobnikar, Drago Perko, Marko Krevs, Zoran Stancic, David Hladnik (uredniki): Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2001-2002 Ljubljana 2002: Založba ZRC, 240 strani, ISBN 961-6358-65-0 Leta 2002 je med številnimi publikacijami Založbe ZRC Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšla tudi nova knjiga iz zbirke Geografski informacijski sistemi v Sloveniji, tokrat namenjena dveletju 2000-2002. V 240 strani obsežni knjigi je 24 recenziranih prispevkov, ki jih je na razpis za objavo poslalo 35 avtorjev različnih strok. Zbornik sta izdala Geografski inštitut Antona Melika in Prostorskoinformacijska enota ZRC SAZU ob sodelovanju Zveze geografskih društev Slovenije in Zveze geodetov Slovenije. V zborniku so predstavljeni znanstveni, strokovni in tehnični, pa tudi pedagoški dosežki s področja geografskih informacijskih sistemov. Število in raznolikost avtorjev podajata pregled nad razmahom raziskav s tega področja in njihove uporabe. Na razcvet uporabe geografskih informacijskih sistemov kaže tudi primerjava med vsemi šestimi zborniki. Objavljena sta tudi dva geografska prispevka: Mauro Hrvatin in Drago Perko z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU pišeta o Ugotavljanju ukrivljenosti površja z digitalnim modelom višin in njeni uporabnosti v geomorfologiji, Dejan Cigale in Barbara Lampič z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa o Razširjenosti hrupa v Ljubljani. Oba prispevka odlikujeta jasen in sistematičen pristop ter bogato in nazorno slikovno gradivo. Za geografe so zelo zanimivi še vsaj trije prispevki: Dušan Petrovič z Geodetskega inštituta Slovenije piše o Trirazsežnostnih kartografskih upodobitvah prostorskih podatkov (iz tega članka so tudi slike na naslovnici), Igor Karničnik, Dalibor Radovan in Aljoša Žerjal z iste ustanove predstavljajo Hidro- 103 Književnost Geografski vestnik 74-2, 2002 I.H'i.mi MCI (Mr(JHM W LIShI hl.-iTKMI s mlovlsui a»i-i:nu j'.iHi.i-ryic-iiiMK.Li |l|HU»-T1 USD >,l<.h»