Trboveljski mladitiski pevski zbor v Ljubljani. V eni izmed zadnjih številk »Učit. To= variša« je napisal prijatelj Zorko Prelovec v članku o mladinskih zborih med drugim, da je odnserjeno petju v osnovni šoli vse pre- malo časa. To je res! Res pa ni, da bi se za obilnejšo odmero časa za ta predmet do se* daj nihče nas strokovnih učiteljev ne pobrigal. Ze pred vojno so se v bivši Avstriji prav vsi učitelji petja pehalizi več pevskih ur v osnovni šoli, na tem so delale vse tozadevne strokovne organizacije potom svojih glasil, intervenirale pri ministrstvih, vse brezuspešno. Naš najodličnejši glasbeni pedagog g. Hinko Druzovič je neštetokrat v svojih knjigah po časopisju zahteval v tem oziru izboljšanja, ne vem, kolikokrat sem že jaz pisal o tem, pridigal v javnosti in na svojem zavodu, da je potreba tu izpremem* be, govoril sem s predsednikom vlade gosp. Živkovičem za izboljšanje in razširjanje pevskega pouka, prav gotovo je na to delo= valo in še dela Društvo učit. glasbe itd,. itd. Torej prizadevanja dovolj, toda, žal, vedno brezuspešnega. Zato si vestni in ambicijozni učitelji petja pomagajo sami Pomagal si je n. pr. v Trbovljah učitelj g. Šuligoj sam. Pa ne samo s tistimi skopo odmerjenimi in pred« pisanimi minutami petja, temveč z obsež* nim, rekel bi krvavim delom, ki mu je vzelo ves prosti čas, katerega drugi presede doma za pečjo ali pa v krčmi. Absolutno nemogoče bi seveda bilo take uspehe doseči le v regularnih pevskih urah, katerih se nenadarjeni učitelji, ki jim je po« verjen pevski pouk, kar boje in premnogo* krat eskamotirajo v ta čas rajše kaj drugega. O tem bi zamogel marsikdo kaj povedati! In pa, o metodi in o programu itd. itd. G. Šuligoj hodi svoja pota in vzrok uspehov njegovega mladega zbora tiči po mojem v tem, da stremi v svojem pevskem pouku za umetnostjo in ne za zabavo. Za njega ni petje suh predmet, ali s petjem ubit čas, ali — v boljših slučajih — sredstvo za dvig to* likokrat prežvečene »srčnc kulture«, za njega dalje ni glasba, petje »veščina«, »spretnost«, kakor se uradno naziva, kakor je • n. pr. spfetnost hoja po vrvi, š.vanje itd (— kako naj se goji »srčna kultura« z »veščinami«, mi je sploh uganka —), ne, on vidl v glasbi, v petju visoko, sveto umettMDis.f oflgoji umetnost zaradi umetnosti, njegov »l'art pour l'artizem« ni prazna beseda, a, da prodreš v globino umetnosti, moraš sam ču* titi umetniški, moraš v onih, ki hočejo pčv* sko umetnost izvajati vzbuditi ljubezen in razumevanje za umetnost in šele potem bo= mo začeli govoriti o blagodejnem vplivu umetnosti na dušo, na srce, na vse bistvo človekovo. In če vse to zamore vzbuditi do= ber, čist, iskren učiteljjumetnik žev mladih srcih, potem se to iz njih ne da izruvati ni= koli več in tak naraščaj je najboljši porok za plemenit, srečen narod. In Šuligoju gre ta čast, da je stopil kot eden izmed prvih na pravo pot mladinske glasbene vzgoje; ne zaradi sebe, zaradi lastnega puhlega »uveljav^ ljanja«, zaradi zunanjih cenenih efektov, temveč zaradi ljubezni do umetnosti, ki jo mi vsi mladini tako po mačehovski režemo in katere je žejna in gladna, po kateri zaman molče 'kriči. Ni g. Šuligoj absolviral sedem- krat sedem let konservatorija z zadostnim uspehom, kajti zaradi tega ne postaneš še umetnik, ako ti ta umetnost ni bila položena v srce in dušo pfi rojstvu. On pa jo je takrat prejel kot svetel, dragocen dar in siplje to bogastvo med one, ki so ga najbolj potrebni in ki bodo zanj hvaležni do zadnjega svojega diha, med one, ki jim je petje, glasba že sedaj najlepša, najsvetejša umetnost — med svoje drobnc, rrrile pevčk-. — In ta sveti dih umetnosti smo prejšnjo nedeljo prav vsi zaslutili v Unionu! Kako naj bi sicer stopile- solze- v oči? —^č.