»3°
Kazimir Radič:  V mraku.
Brazgotine vse in gube
Lica, čela vašega,
Razoranega od strasti' —
Naj  li jih vrstniki zro,
Naj li se ohranijo
Do potomcev vaših poznih?
O sramota, o sramota!
Koran sveti, na pomoč! . . .«
» »Odpri koran, Abdurrhaman,
Citaj  koran,  suro peto,
Citaj v njej prokletstvo svoje !...««
»Oj,  vi verniki  častiti,
Potolažite si srd!  —
Vse na svetu se izpreminja,
Nove misli, nove  želje —
In le koran naj bo star ?
Moslemini   pravoverni,
Saj i vi ste za napredek —
Le pomislite na suro,
Ki o vincu govori! . . .«
Zlobno se kalif nasmeje; Moslemi osramočeni Grizejo se v ustnice.
Aleksij   Nikolajev.
V mraku.
I
eži kot lepa mlada žena Pred mano zemlja pomlajena, Nje dih je sladki vonj cvetlic, Nje smeh zveneči —  petje ptic.
V dvorani širni,  neizmerni Počiva na blazini perni Nad njo lestenca jasni žar Telesa nje obseva čar.
V   lestencu luč medli,  umira, In žena v sen oko zapira — Nje smeh, nje glas,  kako je   tih, Opojni čutim le nje dih . . .
V  lestencu luč je dogorela, Ženo tihotna noč objela, Kot sanje bajne nad glavo Ji zvezde zlate zasijo.
Nobenega ni ljubca blizi
— Ima jih več ko   zrn na nizi
Oh, sama sredi te  noči
Ta lepa žena spi,  leži!
cT3
Kazimir Radič.
f
Zvečer.
ohiti solnčece zlato, Pohiti hitro za goro; Ko ti zaideš  proč od nas  -Hitim jaz k ljubici na vas !
Ko tebe, solnčece, več ni, Vse lepše nje oko žari, In ko večerni hlad pihlja, Vse slajše ona šepeta . . .
I. N. Resman.