Snopič Z. — V Gorici, 28. febr. 1895. Cena 2a kr. Cena naroö"nIkom za 12 snopMev : 1 gRI. 80 kr. j~ŽrI~Ga za mladino USTANOVILA „ZAVEZA SWIENSKIH 11 TELIRIN ŠTEV”. ajateU in odgovorni urednik Andrej GabrAéek. Izhaja zadnji dan vsakega meseca v trdo vezanih snopičih, obsežnih povprečno po 6 pol . ,• , V GORIC 1 . ő Tisk . in zal . „Gorí ;ka tiskarna” A . Gabr ;i',ek. 1895 . Povest za dečke v dobi 12. do 14. leta. Nemškspisal Franz Frisch . Z dovoljenjem gospoda pisatelja in založarne njegovih spiso v prosto poslovenil JANKO LEBAN, nadučitelj v Begunjah nad Cerknico . V GORICI. Tisk. in zal. „Goriška tiskarna” A . Gabršček , 1895 . 52054 Fredovor. Med najnadarjeniše nemške pisatelje za mladin o v Avstriji spada gotovo g. Franz Frisch, ravnatelj meščanske šole v Mariboru na Štajerskem; urednik pedagogiškemu listu « Osterreichischer Schulbote » . Da-si je mož še v najboljših letih — porojen v Celovcu 1855 . leta — podal je vendar svojim rojako m že mnogo izbornih mladinskih spisov. Založarna «Pichler's Witwe & Sohn» na Dunaju je izdala do sedaj 20 snopičev Frischevih «zbranih povestij za mladino» . Hugon M ö b i u s sodi v svojih literarnih pismih do učiteljev o povestih Fr. Frischa takó-le : «Veseli me, da se morem zlagati z ugodno oceno, katero je o svojem času izrekel dični g. Hässelbart h o Frischevih mladinskih spisih. Pred vsem čislam pri Frischu način, kakó zna verno, brez vseh fräz slikati posamične prizore in značaje ; kakó spretno poišče to, kar je za mladino zanimivega in poučnega, pa tudi , kakó pedagogiški kaže svoje slike iz življenja, mladini v opomin in svarilo . In zares : prave slik e i z iivIjenja nam kaže g, Frisch, nikar ničnih umislekov! Prav v tem pa je iskati praktično koris t njegovih povestij» . Uvel jen, kakó zelo je treba tudi slovensk i naši mladini dobrih spisov, poprosil sem podpisanec g. F ri scha, da mi dovoli, nekaj njegovih povestij podati našemu narodu v slovenskem prevodu . Gospod Frisch mi je to rad dovolil ter v pismu z dné 13 . junija 1894 . 1 . mi je celó izjavil, da se zanima za to, «kakó se bode godilo otrokom njegov e Muze v tuji obleki» . Isto tako mi je naznanila tvrdk a «Pichler's Witwe So Sohn» na Dunaju v pismu z dn é 14 . junija 1894. L, «da nima nič zoper to, da poslovenim Frischeve povesti za mladino » . Lotil sem se torej dela, in tu podajem daljš o povest «V e s elj e in i al os t», katero je Frisch v nemščini krstil : In Glück und Leid» . 0 tej Frischevi povesti sodi dunajski pedagogiški list «Schule und Haus», da je «d r a g o c e n dar našim šolarskim knjižnicam» . Misli] g. pisatelju nisem preminjal, in le nekje sem dodal nekaj stavkov, kar se mi je potrebno zdel o z ozirom na značaj našega naroda . S temi opomnjami pošiljam to povest v svet z željo, da bi jo naši otroci marljivo prebirali ter si k srcu vzeli .nauke, ki odsevajo nje ! V Begtrnjah nad Cerknico, na Martinovo 1894 . Prelagatelj . .~~~~C~ "_~~~ ~~~~~~~? c---.—~:~~ .~~~ ~~~~~~~~~I ---Osk I , ~~ )j) 1. «Je moj prijatelj Borna ?» Takó po vpraša mlad rnož resnega a prikupnega obličja, stopivi na prag gosposke hiše . Nagovorjenec, kateri je ravno kidal z lopato drobni sneg izpred hiše, vzpogleda, pozdrav i ter odgovori, da je gospod domá. Mladenič moža kratko zahvali ter steče preko gladke veže po tapetovanih kamenitih stopnicah v prvo nadstropje. Tu krepko potrka na znana mu vrata, na katerih je bila pribita posetnica : " Ivan Blagie . Ne da bi počakal, da se mu prijatelj odzove, stopi v visoko sobo, polno najlepšega pohíšja. «Bog te živi, BlagiC'! kje pa vedno tičrš ? » Takó vzklikne došlec pri najboljši volji ter išče z očimi njega, katerem u veljal njegov pozdrav hi obisk. Ta se zdajci prikaže izza težke zaves e pri oknu ter obiskovalcu poda rokó. «Dobro došel, Gornik! Posebno rad te vidim danes ! Dej, sediva k peči ter popiva ga kozarček . Tu je zeló prijetno pogovarjati se, posebno o minalilz otroških letih» . V tem, ko je pripravljal Blagič vse potrebno, majal je Gornik z glavo. Tako milo mu Blagič ni govoril nikdar Zatorej reče , spustivši se na stol : «Meni se zdi, Blagič, da se je tebi dogodilo kaj neljubega, ker si danes tako nekako mehak . No, povej mi, kaj ti je ?» Blagič hitro ne odgovori. nekaj časa pa deje, zamišljeno v kupico gledajo'č : «Zdi se mi, da mi je legla v dušo domoto i n o s t ; resnično ne vem, kakó bi drugače ime noval to čuvstvo, ki me teži. Ko sem opoldne hodil po mestnih ulicah ter gledal, kakó so ljudjé odhajali s hojieami za denašnji sv. večer, tedaj se me je loLila želja po minolih dneh, po božičnem drevescu, katero so mi prirejali moji stari:si takó sijajno Tudi, ko si vstopil, stal sem za zmrzlimi šipami ter sem zrl med ledenimi cvetlicami na zametene ulice, in jaz, " stari deček", zavidal sem otroke. Ni v prvo, da preživim lepe božične praznike sam, toda danes me to boli . . » . < so krstili za Iv a n a, malega kričača v logarjevi hiši pa so nazvali A n t o na. Ker bila otroka jednake starosti, sprijaznilo je t() tudi njij u materi . Ni skoro minil teden, da se ni lepa grajska gospa nagnila čez Antonovo zibel , skrbno popra;ievaje, kako je z detetom. Preprosta njegova mati .ni le vestno oagovarj la na ta vprašanja, ampak je tudi umno in dobrosrčno pozvedovala po Ivanu. Takó sta obe ženi, da-si različnega stanu, imeli zmerom dovolj govoriti. Ko sta otroka malo odrasla, nastala je tudi med njima ožja zveza : igrala sta skupno na polju in v gozdu, v hiši logarjevi in v gradu. Kmalu -12— na to jima je napočila Šolska dóba. Logar je vsak dan pošiljal svojega otroka v vaško Šolo, ki je stala "tam za goro". Tudi Ivan bi bil srcema rad hodil z Antonom v Šolo . Mikali so ga tovariši in kratkočasna pot do šole. Toda njegovi stariši se niso udali njegovim prošnjam daljna pot v vaško šolo se jim je zdela pretežka za nežnega otroka. V tem, ko je Anton v vaški šoli sedel ter se je tako brzo seznanjal z abecedo in s 'tevilkami, da je njegov oče bil ž njim zeló zadovoljen, imel je njegov premožnejši tovariš Ivan domačega učitelja, ki je skrbel za njegovo odgojo. Vendar pa Ivan ni nehal prositi, da bi ga pošiljali v vaško šolo, kjer bi se skupno učil s tovarišem. Antonom. To je uzroőilo, da je graj Ščak nekega dne rekel sinu : <sa. Naposled se Blagič spusti na oblazinjeni stol, tresoče roke položi na svoja kolena ter globoko vzdihne : <