—«   6   l^—
Premodre glave.1)
Po narodni smešnici spisal Silvester K.
XI.
f^    ^Kekoč pa  se vendar oglasi  tujec, ki obljubi Zabržanom,
m   z^^V I ^a J'm  ^°^e  za  ma^°  P'a^''°  pomagati iz zadrege  in
\m 0W***fi'^i^M J*m   nasvetovati,   kako bi   se   dala  občinska   dvorana
¦   iw št^I'1"1'?  I  razsve*l^i na najpreprostejši in najcenejši način. Dobro-
I     v       /*^r    I  dušni vaščani mu v prvem veselju  takoj obljubijo sto
^J^~^^vx^  kron  v  srebru, in ker je tujec s ponudbo zadovoljen,
jim da ta-le nasvet:
nVsa svetloba prihaja od solnca, ki nam brezplačno izkazuje svojo do-broto. Svojo občinsko dvorano si#razsvetlite torej najbolj poceni in za večne čase s solnčno svetlobo. Toda slušajte, na kakšen način. Vsak izmed vas naj vzame veliko vrečo, jo naj drži odprto proti solncu, potem jo naj paz-ljivo zaveže in nese v dvorano, kjer jo zopet odpre in izpusti ujete solnčne žarke. Ti bodo splavali pod strop in svetili, da boste imeli svoje veselje z njimi. Uverjen sem, da se bo lahko že jutri vsak prepričal o uspehu tega malotežavnega dela, seveda, če bo jutri sijalo solnce."
Nasvet prekanjenega tujca se zdi našim znancem tako umljiv, da sc začnejo nekateri s trdo pestjo biti ob čelo, rekoč:
nČemu si nismo tega nasveta izfflislili sami! Prihranili bi si bili sto kron. Delo je tako lahko, da ga brez truda izvrši vsak otrok."
Takoj drugo jutro sklenejo iti na velevažen opravek. Tujec pa vtakne lahkozasluženi denar v žep in jo še tisti dan popiha — za nosom. V Za-brdu ga ni videl nihče več.
Kako živahno je bilo drugega dne gibanje in kretanje po Zabrdu. Nebo je bilo jasno in solnce je sijalo, da se je vaščanom dozdevalo, kakor bi še nikoli ne bilo svetilo tako milo. Kogar si srečal na cesti, vsak je nosil vrečo, katerih so si bili morali nekaj narediti še črez noč. Nekatere pre-skrbne žene so imele celo razno orodje za zajemanje solnčne svetlobe.
Koliko časa so Zabržani porabili za svoj opravek, ni znano; zvedelo se je le toliko, da niso imeli nikakega uspeha in dvorano temno kakor prej. Tujcu pa, ki jih je bil tako lepo potegnil za nos, niso dali krivde, tneneč, da jim je bil bržčas pozabil še kaj povedati.        ,
O, ti lahkoverni Zabrd!
#     ':'      *
Občinska hiša je bila prav osamljena, ker se zaradi trde teme ni dalo drugače zborovati v nji kakor pri luči. Ta nesreča je grozno težila srca zabrških poštenjakov.
') Glej lanski letnik.                                                                            Uredništvo.
—*¦«   7   !~*—
Pa glej, nekega dne zapazi zvita glavica, da prihaja svetloba pri od-prtih durih v temno poslopje. Brž ji nekaj šine na misel, kar pove tudi drugim, in Zabržani, ki so dozdaj mislili, da so okna na hišah le za gle-danje ven, narede naposled tudi na svojo palačo te prepotrebne odprtine in — duhomorna megla v glavah nesrečnih Zabržanov je izginila s temo občinske hiše.
Za nekaj časa je bil zdaj mir, a ne dolgo. Župan namreč si namisli, da bi bilo treba za novo poslopje nekoliko več svetovalcev. Po njegovem mnenju so bili torej svetovalci v nekaterem oziru le nekak kras občinske dvorane. Za potrebe ljudstva je skrbel itak on. Potrebi je bilo kmalu po-magano in pri prvi novi seji je dvorana kar mrgolela samih odbornikov. Trezno mislečemu opazovalcu bi se bilo na prvi pogled dozdevalo, da so jih bili le nekoliko preveč nagrabili pri volitvah. Nekoliko tesno se je zdelo zdaj tudi županu, ki pa je začel krivdo dajati nesrečnemu zidarskemu mojsfru, očitajoč  mu,  da je postavil za ljudske potrebe pretesno občinsko poslopje.
Siromak si ne ve v prvi siii pomagati in obljubi županu dvorano ne-koliko nategniti. On sam in tudi vaščani gotovo niso premislili, kaj se pravi zidovje natezati, a zdelo se jim je umno in v tem slučaju edino mogoče.
Še tisti dan so se vsi najmočnejši zabrški možje upirali v dvorani v stene in jih nategovali od znotraj na ven. Delo je bilo silno težavno in navidez brez vsakega uspeha. Tu pa se ponudi vaški kovač narediti veli-kanske klešče, ki se bodo dale položiti okolo hiše. Kadar se bodo stene nategnile, se bodo razkoračile tudi klešče in bodo na ta način pokazale, za koliko se je razširila dvorana. Izvrstni nasvet seveda obvelja, in ko je železna priprava gotova in na svojem mestu, se prične delo iznova.
Istočasno se je peljalo mimo poslopja več tujcev. Njim so bili vele-umni vaščani dobro znani. Komaj zapazijo klešče in slišijo iz hiše glasno stokanje in napiranje, že jim pride na misel, da Zabržani počenjajo zopct kaj pametnega. Iz nagajivosti vzamejo klešče na voz in jih odpeljejo.
Kmalu potern gredo vaščani gledat, koliko že zijajo klešče, a ko jih ne najdejo več, se močno razvesele,  rekoč:
,,Tako smo nategnili zidovje, da niso klešče več mogle zijati in so sc zalezle v zid. Zdaj šele bo hiša močna!"
Kakor pripovedujejo, je zaradi prehudega napora umrl eden izmed od-bornikov. Prostora je bilo zaradi tega nekoliko več, in Zabržani niso našli nobenega nedostatka več.
Tako je bila torej občinska hiša naposled vendar dovršena.