kulturno - politično glasilo
s v e to\/ nih in domačih dogodkov
LETO XI./ŠTEVILKA 28
CELOVEC, DNE 16. JULIJA 1959
CENA 1.50 ŠILINGA
Bratje v Kristusu
Papež Janez XXIII. je izdal svojo prvo okrožnico ali encikliko. Je to pismo na vse Škote, duhovnike *n vernike katoliške Cerkve po vsem svetu, ki jo lit rejo v sinovski vdanosti. Je pa obenem tudi poziv na ves civilizirani svet brez razlike na vero, narodnost in raso, kajti v njej namestnik Kristusov razlaga večne resnice, veljavne in odrešilne za vse ljudi.
Janez XXIII. začenja svojo prvo poslanico človeštvu z značilnim naslovom: Večno mlada Cerkev. Večno mlada, ker papež ni kot naslednik vseh svojih prednikov na stolici sv. Petra samo nosilec bogate tradicije in dvatisočletne izkušnje v razlaganju •»ožjih naukov, ampak je obenem glasnik naše dobe, svetovalec duš v stiski našega časa.
Papež naslavlja najprej poziv na odgovorne državnike, da ohranijo mir na svetu, ki je porok duhovnega in gmotnega napredka.
Bog ni ustvaril ljudi kot sovražnike, ampak kot hrate. »Različni narodi niso nič drugega kot skupnosti ljudi, to se pravi bratov, katerih namen ni rgolj zasledovanje lastnih ciljev, ampak skupna blaginja celotne človeške družbe. Če smo torej bratje, kako si smemo potem biti medsebojni sovražniki, nasprotniki? Že preveč je bilo bojev med ljudmi. Na svetu je preveč vojaških pokopališč: Ta nas z resnim glasom svarijo, naj se vendar povzpnemo do sloge, enotnosti in do pravičnega miru...” Le če imamo v svojih namenih mir in ne vojno, se bo posrečilo doseči bratsko slogo med ljudmi. Za to slogo pa sta potrebni ljubezen in pravičnost. »Tisti pa, ki zatirajo druge, gotovo ne morejo ničesar doprinesti k dosegu te sloge.” In uporaba modemih orožij, pred čemer naj nas Bog očuva, vzklika sv. oče, ne ho prinesla nič drugega, kot splošno razdejanje in propast.
Za dosego resničnega miru pa je potrebno, nadaljuje sv. oče v svojem pozivu državnikom, da po pomirjenju duhov povsod zavlada prava varnost, svoboda vseh, tako Cerkve kot tudi narodov in posameznikov.
Polnega pol tisočletja je človeštvo, predvsem v Evropi, zibelki današnje svetovne civilizacije, po-, zabijalo na ta načela, ki jih je pred dvema tisoč-•etjima razglasil priprostim ribičem ob Genezare-škem jezeru nebeški Učenik. Posledice so bile vojne, trpljenje, razdejanje. Prav danes, ko bi vztrajanje v teh napakah utegnilo postati usodno, dviga Kristusov naslednik na Petrovem prestolu v Rimu svoj svarilni glas, da strezni človeštvo, ki se opaja ob dosežkih svoje spretnosti na tehničnem področju, pri tem pa zanemarja večne resnice, ki so končno edine ohranile ta rod na zemlji, ki mu jo je Stvarnik dal da si jo podvrže in da mu služi. Obenem pa naj človek izkazuje Stvarniku dolžno spoštovanje z izvrševanjem Njegovih zapovedi.
Papež obravnava tudi socialne spore, ki so posebno v zadnjih KM) letih dvignili človeka proti človeku. Tudi tu je možna premostitev interesnih nasprotij le v spoznavanju, da pripadamo vsi, delavci in gospodarji, k eni skupnosti otrok božjih in da bomo vsi končno Njemu dajali odgovor za sv'ojc živ-Ijenje.
S posebno toplimi besedami se pa sv. oče obrača na tiste, ki v trpljenju in nevarnosti dan za dnevom dajejo pričevanje o svoji vdanosti Kristusu in Cerkvi. Papeževe besede, naslovljene na »molčečo Cerkev”, ki danes trpi preganjanje, so jmlne očetovske ljubezni in skrbi. Tako pravi: »Nikogar nočemo žaliti, prav nasprotno! Vsem iz srca odpuščamo in zanje prosimo pri Bogu za odpuščanje. Toda zavest naše dolžnosti nas tira k temu, da pravice naših preganjanih hratov in sinov varujemo, ko Ukor je mogoče in da s povdarkom zahtevamo njim pripadajočo božjo svobodo.”
Sveti oče s posebno ljubeznijo govori o napovedanem ekumenskem ali vesoljnem koncilu, ki bi naj uravnal pot k upostavitvi enotnosti med kristjani, prav posebno pa dosegel združitev vzhodnih kristjanov z Rimom, da bo zopet ena čreda in en pastir.
Papež je začel svojo okrožnico z besedami »Ad Petri Cathedram”, s prestola sv. Petra. Izšla je dne 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla — Petra, prvaka apostolov, skalo, na katero je Gospod postavil svojo Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala, in Pavla, ki je evangelij ponesel med vse narode. V znamenju večne in večno mlade Cerkve, naše skupne Matere.
Usta novih ministrov
Potem ko je bil dosežen sporazum o stvarnih kompetencah za razdelitev ministrskih resorjev v novi vladi, je vsaka stranka predložila listo oseb, ki bodo zasedli njej pripadajoča ministrstva.
Nova avstrijska vlada je sestavljena takole:	v
Zvezni kancler: ing. Julius Raab;
finančni minister: prof. dr. Reinhard Ka-mitz;
obrambni minister: Ferdinand Graf;
prosvetni minister: dr. Heinrich Drim-mel;
trgovinski minister: dr. Fritz Bock;
poljedelski minister: dipl. inž. Eduard Hartmann;
državni tajnik v notranjem ministrstvu: Franz Grubhofer;
državni tajnik v zunanjem ministrstvu: prof. dr. Franz Gschnitzer.
Vsi zgoraj imenovani pripadajo Avstrijski ljudski stranki.
Avstrijska socialistična stranka pa je dobila naslednje resorje:
podkancler in minister za podržavljena podjet ja: dr. Bruno Pittermann; notranji minister: Josef Afritsch; zunanji minister: dr. Bruno Kreisky; minister za socialne zadeve: Anton Proksch;
minister za pravosodje: "dr. Otto Tscha-dek;
minister za promet in energijsko gospodarstvo: dipl. inž. Karl Waldbrunner;
državni tajnik v trgovinskem ministrstvu: Eduard Weikhart;
državni tajnik v obrambnem ministrstvu: Max Eibegger.
Izmed ministrov prejšnje vlade ni več pri Avstrijski ljudski stranki kmetijskega ministra Thome, pri socialistih pa je izpadel bivši notranji minister Helmer. Oba zaradi starosti.
Nova vlada je bila danes (v četrtek) zaprisežena.
Šolski zaključek na Državni realni gimnaziji za Slovence
Izdano je bilo lepo in zanimivo letno poročilo
Minulo soboto so se zaprla vrata šolskih izb tudi na Državni gimnaziji za Slovence v modernem poslopju n a v L e rch f el ds t r a s se v Celovcu. Po slovesni šolski službi božji, pri kateri je katehet č. g. dr. Polanc v pridigi dal mladini na pot lepe nauke, je sledila razdelitev spričeval. Nato pa so odšli študentje domov, na počitnice!
Tudi letos je ravnateljstvo izdalo Letno poročilo, ki je skrbno pripravljeno in o-kusno opremljeno. Načrt za ovitek je izdelal prof. arh. Hanzej Osvald, ki na tem učnem zavodu poučuje risanje. Ovitek predstavlja klas, ki raste. Letos ima že štiri klena zrna — razrede, prihodnje leto bo pa dozorel peti in tako naprej leto ža letom do osmega razreda, do prve mature!
Iz letnega poročila posnemamo samo nekaj podatkov. Skupno število učencev in učenk v vseh štirih razredih je bilo 136. Od tega v prvem 32, ki so vsi izdelali, med njimi pa je tudi 9 odličnjakov; v drugem razredu je bilo 39 učencev, ki so prav tako vsi izdelali, odličnjakov 14; v tretjem razredu je bilo 37 učencev, med katerimi je 10 odličnjakov, četrti razred pa je imel 29 učencev, med katerimi je 5 odličnjakov.
Zanimiva je tudi statistika stanov, katerim pripadajo starši učencev. Tako je iz kmečkih družin prišlo 36 učencev, iz delavskih 33, obrtniških 26, uradniških 15, rent-niških 9 in prostih poklicev 8. Od skupne-
ga števila 136 dijakov jih je stanovalo 106 v zavodih v Celovcu, 19 se jih je vozilo, 11 jih je stanovalo drugod po mestu.
šolski letopis daje podroben vpogled v življenje gimnazije med šolskim letom, o nastavitvah profesorjev, inšpekcijah, izletih dijakov in poučnih prireditvah. Posebno velja zabeležiti, da je »z odlokom deželnega šolskega sveta z dne 21. 5. 1959 štev. 1310/59 bil šoli izročen knjižni dar Sveta za kulturo in prosveto LRS v Ljubljani in sicer 745 knjig za dijaško knjižnico in 22 knjig za profesorsko knjižnico.« Po drugi strani pa velja omeniti kot časovno in krajevno zanimivost, da je poročilo uradnega šolskega zdravnika »Državne realne gimnazije za Slovence« dr. Krassniga objavljeno v nemščini!.
Letno poročilo krasijo zanimive slike, posebno vrednost pa ji daje znanstvena razprava učitelja petja prof. dr. Franca Czi-gana o »Ljudski velikonočni pesmi na Koroškem.« Ta razprava povezuje moderno vzgojno delo gimnazije, ki pripravlja mladino za bodočnost, na lepe in zdrave vire slovenske ter krščanske tradicije našega rodu na Koroškem. Prof. Kupper je prispeval tehtni sestavek »O pomenu telesne vzgoje.«
Zopet je minulo šolsko leto in pomembno vzgojno delo je bilo izvršeno. Vsa zahvala velja požrtvovalnemu učiteljskemu zboru gimnazije, staršem pa čestitamo, da imajo svoje otrOke na tako dobri in skrbni šoli.
V oktobru namerava Francija preizkusiti prvo atomsko boml>o in sedaj že pripravlja »atomsko modo”.
-KRATKE VESTI —
37 odstotkov Amcrikancev ne ve, kje je Berlin, je ugotovil ameriški list »New York Times«, ki je izvedel povpraševanje med svojimi naročniki, kaj mislijo o ameriški zunanji politiki. Velika večina je odgovorila, da jo odobrava, tudi glede Berlina.
»Moški, ki sem jih spoznala v postelji«, je bil naslov knjige, ki je pred nekaj tedni izšla v New Yorku in so se 'ljudje kar trgali zanjo. Povečini so bili to mladi ljudje obeh spolov. Kmalu pa je povpraševanje poleglo in več razočaranih kupcev in kupk se je vrnilo s knjigami v knjigarne, zahtevajoč povračilo. Delo je namreč bilo lastni življenjepis neke znane newyorške bolničarke, ki je po doseženi starostni dobi stopila v pokoj.
Eksplozija je nastala na ndki danski izletniški ladji, ki je povzročila hudo paniko. Da se potniki rešijo pred plameni, so poskakali v vodo, pri čemer je utonilo 53 oseb. Eksplozija je nastala v strojnici, med tem ko so se izletniki sončili na krovu. Ladja, ki bi naj po predpisih sprejela samo 50 potnikov, je ob času eksplozije imela na krovu nad 100 oseb, med katerimi je bilo precej otrok. Kopalci iz bližnjega kopališča so z gumijastimi čolni rešili večje število oseb. Nekaj potnikov še pogrešajo.
Frol Kozlow, sovjetski ministrski pod-predsednik je končal svoj obisk v Združenih državah in se je ob odletu s svojim najmodernejšim letalom, ki ga je ponesel naravnost v Moskvo, na tiskovni konferenci poslovil od ameriških novinarjev. S svojim najprijaznejšim nasmehom v »klasični deželi kapitalizma« je izjavil, da bo po njegovem mnenju komunizem vendarle premagal kapitalizem, obenem pa je priznal, da je ameriško ljudstvo svobodoljubno in noče vojne. Ko je videl, da tu nekaj ni v redu, se je naglo popravil in pristavil, da sovjetsko tudi ne.
Revolucija je izbruhnila v srednjeameriški republiki Honduras, kjer so se nezadovoljneži uprli diktaturi sedanjega predsednika generala Moralesa. Po krvavih bojih, ki so na obeh straneh zahtevali nad 100 mrtvih, je upor bil zadušen.
Žitna polja požigajo v Alžiru uporniki,
da uničijo žetev francoskih naseljencev, ki so lastniki najbolj rodovitnih in napredno obdelanih veleposestev v obalnem pasu. Njivice mohamedanskih Arabcev pa uporniki puščajo na miru, ker se iz mohamedanskega prebivalstva tudi sami preživljajo. Vsako noč zgori v plamenih po 100 do 200 ha žitnih polj. Francoski naseljenci so organizirali Oborožene straže, da rešijo žetev. Ena izmed takih straž pa je blizu kraja Littre padla v uporniško zasedo. Pri boju, ki se je razvil, je 7 francoskih vojakov in 19 pomožnih mohamedanskih brambovcev, ki so jih Francozi najeli, obležalo na bojišču.
Poljsko mesto Szscczyn, nekdanji nemški Stettin, ima sedaj 250.000 prebivalcev poljske narodnosti. Iz neke uradne statistike izhaja, da je v tem mestu, ki je pred vojno imelo 383.000 prebivalcev, po letu 1945 bilo rojenih 100.000 poljskih otrok, poroča hamburški list »Die Welt«.
Spremembe pri Kmetijski zbornici
Kmetijska zbornica za Koroško je sporočila, da je pri volitvah v kmetijsko zbornico 11. 11. 1956 izvoljeni- zastopnik volilne skupnosti, Janko Janežič, pd. Janežič iz LeŠ dne 29. 6. 1959 iz zdravstvenih razlogov odstopil kot z bom ični svetnik.
Po § 11 zakona o kmetijski zbornici je bil dne 1. julija 1959 na njegovo mesto kot Zbornični svetnik poklican naslednji kandidat na listi volilne skupnosti »Kmečka gospodarska zveza«, to je dr. Mirt Zwitter, podpredsednik Zveze slovenskih zadrug v Celovcu.
Politični teden
Po svetu...
Tropska vročina po svetu — politični hlad v Ženevi
Med 'tem ko se po velemestih Evrope in Amerike pod neusmiljenimi žariti poletnega sonca toipi po ulicah asfalt, ko gore gozdovi v Kaliforniji in Nemčiji, pa se je ob Lemanskem jezeru zopet zbrala družba diplomatov in časnikarjev, da naveže razgovore o evropskih vprašanjih tam, kjer jih je pretrgala pred 'tremi tedni.
Zunanji ministri štirih velesil, Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Sovjetske zveze in Francije so se kljub tropski vročini sestali v ozračju političnega hladu. Vsak vztraja na svojem stališču in izgleda, da so nasprotstva nepremostljiva.
Pododbor z večnimi sejami Zalpadni zunanji ministri so prišli v Ženevo z nekoliko elastičnejšim načrtom, kot pri prvem dejanju ženevske diplomatske igre. Gre se predvsem za to, da se velika vprašanja, ki tarejo svet, vsaj odložijo, ako jih že ni mogoče rešiti. Za to so posegli po starem, preizkušenem diplomatskem sredstvu za te primere: poseben pododbor strokovnjakov naj študira ureditev berlinskega vprašanja, pripravi predloge za sklenitev miru z Nemčijo, pri kateri bi kot »svetova-ci« naj sodelovali tudi zastopniki Vzhodne in Zapadne Nemčije, nadalje bi pa naj na isti način bili izdelani predlogi za ureditev evropske varnosti. Dokler pa ta komisija ne predloži svojih predlogov, pa naj ostane vse pri starem. Tako utegne biti mir zagotovljen tudi za — leta.
Tudi sicer je svetovna politika bila te tedne precej lena.
Hruščev: enkrat palico, drugič smehljaj V Moskvi je Hruščev po stari navadi izmenjaval prijaznosti in grožnje na račun Zapada. Najprej je sprejel ameriškega politika Averella Harrimanna, ki je med minulo vojno bil ameriški poslanik v Moskvi, zato boljševike dobro pozna. Po vojni pa je bil sef »Marshallovega programa« za Evropo. Marshallova pomoč je bila glavno sredstvo ameriške politike, ki je odločilno pripomogla k ustavitvi širjenja komunizma v Evropi. Obilne ameriške 'podpore so poživi-Je po vojni razrvano evropsko gospodarstvo in omogočile povratek k blagostanju. Izkušnja pa kaže: kjer dobro gre ljudem, tam gre slabo komunistom. In obratno.
Harrimanna seveda Hruščev ni mogel speljati na led 'z lepimi besedami. Zato je grmel in dolžil Ameriko imperialističnih naklepov in trdil, da ogroža ves svet.
Nekaj dni nato pa je prišla k njemu na Obisk sedmorica guvernerjev iz Amerike Guverner je v Ameriki nekaj podobnega kot deželni glavar pri nas, samo da so ta mošnje dežele mnogo večje od naših. Videč da ima pred seboj politike, ki žele pred vsem svojim ljudem doma kaj lepega pove dati, je bil Hruščev poosebljena prijaznost Dejal je, da bi tudi on rad prišel v Ameri ko, vendar ga doslej še nihče ni povabil.
Diplomatske note zaradi raket v Sredozemlju
Italijanska vlada je zavrnila sovjetsko to, v kateri je Moskva protestirala proti .... povedani gradnji odstreliščj?a rakete na italijanskih tleh. Rimska vlada pravi, da je Sovjetska zveza že sama priznala, da ima rakete, ki lahko vsak čas dosežejo vsako točko i talijanskega ozemlja. Zato ne more ona odrekati Italiji pravice, da se oboroži z raketami, s katerimi bi tudi ona mogla vsak čas doseči sovjetsko ozemlje. Vsak ima pravico, se zavarovati in braniti.
Podobne odgovore sta minuli teden poslali v Moskvo tudi turška in grška vlada.
Ameriški bombniki iz Francije Vrhovni poveljnik atlantskih oboroženih sil, general Norstad, je minuli teden izvedel premestitev atlantskih atomskih bomb-niških jat iz Francij e/v Anglijo. Storil je to zaradi tega, ker je francoski državni predsednik De Ganile prepovedal ustvarjanje zalog ameriških atomskih bomb v Franciji, razen, če jih Amerikanci prepustijo enostavno Francozom v varstvo in jim priznajo pravico, da jih po svoji razsodnosti uporabljajo. Na to Amerikanci seveda niso hoteli pristati, ker menijo, da je na svetu že itak preveč lastnikov atomskih bomb in gre njihova težnja za tem, da se število atomskih velesil ostane vsaj omejeno na sedanje tri (Sovj. zveza, Velika Britanija in USA). Menijo, da več jih bo imelo to nevarno igrač-
no-
na-
ko, večja bo nevarnost za svetovni mir in težji bo sporazum o ustavitvi atomskega oboroževanja.
S premestitvijo atlantskih atomskih bombnikov v Anglijo, kjer že ima Amerika lastna skladišča atomskih bomb, bo sicer nekoliko zmanjšalo ozemlje Sovjetske zveze, na katerega bi mogla letala ponesti atomske bombe v primeru »potrebe«, vendar v bistvu se svetovno-političnega in vojaškega ravnotežja ne bo spremenilo. Angleži so ameriške letalce radi sprejeli in »Times« je s samozadovoljno škodoželjnostjo izračunal, da bo Francija, ki ji že itak dolarjev prinajkuje, s tem izgubila letno 10.000 dolarjev, ki bi jih ameriški letalci v Franciji potrošili, povečini pri vinu, godbi in ženskah. Tako jih bodo v Angliji, le da bodo namesto šampanjca morali piti whisky. To utegne biti edini uspeh De Gaulla.
Zadeva je le v toliko nerodna, ker ta nov prepir med zapadnimi zavezniki pade prav v čas ženevslke konference, kjer bo boli kot kaj drugega potrebna sloga med zapadnimi zavezjniki.
Kljub vsemu pa se v mednarodnih diplomatskih krogih utrjuje prepričanje, da bo v avgustu ali septembru verjetno le prišlo do »vrhunskega sestanka« med Eisen-howerjem, Hruščevom, Mc Millanom in generalom De Gaultom. Nobena stran namreč ne namerava začeti vojne, čeprav je mednarodna napetost precejšnja in bo končno treba najti kak izhod, da se pri tej »igri z ognjem« ne zgodi kaka nesreča.
... in pri nas v Avstriji
Po nevihti je zopet sonce sloge zasijalo na avstrijskem notranjepolitičnem nebu, potem ko je že skoraj zgledalo, kot da smo že na poti nazaj v dobo okrog leta 1932, ko se je razmerje med obema predhodnicama sedanjih glavnih strank, social-no-demokratsko stranko (iz katere je izšla današnja SPOe) in krščansko-demokratsko stranko (iz katere je izšla današnja OeVP) tako skalilo, da je nato sledila Dolfussova samovlada in nesrečni dogodki leta 1934 ki so nam vsem še predobro v žalostnem spominu, kajti bili so le uvod v leto 1938 in Hitlerjevo dobo »somraka bogov«. Toda topot se je vse lepo izteklo, ko je minuli teden zvezni kancler Raab odložil v roke predsednika republike dr. Scharfa po osmih tednih brezuspešnih poskusov za sestavo vlade, je najvišji predstavnik državne skupnosti posegel vmes in zastavil ves svoj ugled za to, da je obe skregani stranki zopet spravil za zeleno mizo.
Na njegovo željo sta se zmanjšani delegaciji obeh strank, vsaka je štela le tri delegate, dva dni kljub najhujši vročini pogajali skoro neprenehoma, le toliko premora sta si privoščili, da so pogajalci mogli v naglici nekaj zavžiti. Pogajanja so se vršila za zaprtimi vrati in brez »objav javnosti«, tiskovnih konferenc in drugih takih prireditev, ki bi same po sebi naj služile za obveščanje in razjasnjevanje važnih zadev javnosti, pa pogosto služijo zgolj njihovemu še večjemu zamotavanju. Tudi strankarske časopisne korespondence, ki so v zadnjih tednih z vročično naglico bruhale obdolžitve ena na drugo, so postale za nekaj dni brezposelne. Ko so se v petek od-
prla vrata in so utrujeni delegatje stopili pred zbrane novinarje, niso hoteli nič izjaviti in ne povedati, kaj so tako dolgo delali. Toda prav iz tega molka je bilo jasno razbrati, da je kompromis ali sporazum bil sklenjen in da se topot o politikih ha Dunaju lahko reče, da so vendar enkrat zares delali. Menda je sestava vlade že gotova stvar in bo v glavnem pogača, to je oblast, enakomerno razdeljena na obe stranki, tako kot so volilci enakomerno razdelili svoje glasove. Sicer boste pa verjetno še preden vam pride ta list v roke, dragi bralci, po radiu zvedeli sestavo nove vlade.
V glavnem bo nekoliko omejena oblast finančnega ministra glede podržavljenih bank, katerih lastništvo preide na od finančnega ministrstva na celotno vlado, ki bo tako vnaprej — torej tudi ob sobesedi socialistov, odločala o vseh najvažnejših zadevah. Redno vodstvo poslov pa ostane še naprej v rokah finančnega ministra, kot doklej.
Podkancler Pittermann dobi svoj lastni delokrog, namreč vodstvo tekočih zadev podržavljenih podjetij, ki bodo združena v poseben oddelek kanclerjevega urada, do-čim bo tudi tukaj beseda o najvažnejših zadevah pripadala celotni vladi, torej tudi soodločanju OeVP. Ravnotežje je bilo tako več ali manj vzpostavljeno. Izpolnjena pa je bila tudi želja podkanclerja dr. Pitter-manna, da bi imel tudi nekaj besede in se ne bi moral več samo omejevati na zastopanje zveznega kanclerja, kadar je ta zadržan ali sicer ne utegne.
Zunanje ministrstvo postane samostojno in preide na socialiste. Minister bo postal nadarjeni socialistični izobraženec dr. Kreiskv, ki se je že kot državni podtajnik pod ing. Figlovim ministrovanjem dobro izkazal. S tem so socialisti vsekakor dobili važno mesto, kajti imel bo veliko besedo v personalnem in disciplinskem pogledu nad sebi porejenim osebjem v ministrstvu in v inozemstvu, vendar bo pa zunanja politika kot taka ostala zadeva pridržana celotni vladi.
Obrambni minister ostane g. Graf, o katerem se je že govorilo, da bo postal žrtev koalicijskih kompromisov. Toda ker je OeVP pristala na samostojno zunanje ministrstvo pod vodstvom socialistov, je OeVP ostalo ohranjeno samostojno obrambno ministrstvo in s tem je tudi Grafov položaj 'bil rešen.
Osebno razmerje med dr. Pittermannom in kanclerjem ing. Raabom se je v zadnjih tednih napetih pogajanj menda precej skalilo, ker je baje bil Pittermann pristaš taktike »živčne vojne*, miroljubne seveda, ki naj pripravi OeVP do tega, da v razdraženosti spusti iz rok važne položaje. Zanimivo je bilo, da so pogajanja takoj gladko stekla, čim obeh glavnih »junakov« te same po sebi resne drame, ki bi — ako bi se slabo končala — utegnila imeti še resnejše posledice, se umaknila s pozornice. Baje je sam državni predsednik dr. Scharf, ki kanclerja Raaba visoko ceni, pomirljivo posredoval, da vzpostavi v vladi staro prijateljsko koalicijsko vzdušje. Upajmo, da bo čas, zdravnik vseh ran, izlečil tudi podplutbe, ki so jih dobili dunajski politiki pri tej borbi za vlado in stolčke.'
P° vs(-‘j Avstriji so vest o sporazumu sprejeli z olajšanjem, kajti to pomeni novo dobo notranjega miru, predvsem na socialnem področju, in upajmo, nadaljnjega splošnega napredka.
Koroški deželni zbor je zasedal
Minuli teden je v Celovcu zasedal koroški deželni zbor. Zastopniki koroškega ljudstva so se zbrali, da razpravljajo o poročilu računskega dvora, ki so ga odobrili. Poročilo je podala tudi deželna kontrolna komisija o delovanju in upravi deželne vlade v minulem proračunskem letu, ki je tudi bilo.odobreno. Vse to so redne zadeve, ki jih deželni zbor vsako leto odobrava, kajti v deželni vladi itak sedijo voditelji večinskih strank in so poslanci vezani na klubsko disciplino. S tem seveda ni rečeno, da ne bi smeli govoriti, toda kdo bo govoril v tej vročini, ko itak nič ne pomaga in jezero vabil Zato se je vse izvršilo naglo in sorazmerno mirno.
Le pri razpravi o deželnem izvršnem zakonu k zveznemu zakonu o manjšinskem šolstvu so se spet razburili duhovi. Sloga med koalicijskima partnerjema, je bila topot naravnost zgledna, nobenih medsebojnih očitkov o premalo patriotičnosti in zakon, ki prevzema omenjene določbe zveznega zakona v celoti, je bil prikazan zopet kot »vzorna rešitev«. Ker smo o njem že za časa parlamentarne debate na Dunaju obširno poročali in so takrat predstavniške
organizacije k njemu že zavzele odklonilno stališče, nima pomena danes ponavljati istih reči. Dejali bi le to, da so zakone vedno sklepali proti nam' in brez nas, a mi snio kljub stoletni borbi še danes tukaj, bolj živi kot je marsikomu prav, kajti poleg »pravice staršev« in drugih časnih pravic vladajočih obstoji še večna pravica in sam čas je že pokazal, da je ta z nami. In na lastne oči vidimo, da Nemce pogosto tepe prav njihova lastna pravica in jih bo žal še, če se ne bodo spametovali.
Edina cvetka iz deželnozborske debate, ki je kratke omembe vredna, je to, da je komunističnega poslanca Kazianko, ki se je iz lastnih volilnih interesov (pri prihodnjih volitvah se mu bo šlo za vsak glas, da obdrži mandat) zavzemal za Slovence, nekdo imenoval za šovinista. Ko vendar vemo, da je za komuniste narodnost odvišen preostanek buržujskih predsodkov in vredna 'toliko 'kot lanski sneg! Važna je samo »skupnost proletarcev vseh narodov in ras«. Nihče pa ni smatral za potrebno, da bi FPOe-jcvske govornike, ki so jim še s tem zakonom priznane pravičice Slovencem preveč, imenoval za — šoviniste.
Pomen slovanskih jezikov
V Ameriki .
V	Ameriki doživlja zanimanje za ruščino pravcato pomlad.. Okoli četrt milijona Amerikancev se uči rusko v šolah, po večernih tečajih, prek radia in televizije. Mnoge je k učenju tega jezika pritegnila gola radovednost, za znanstvenike in državne funkcionarje pa postaja znanje ruskega jezika danes »neobhodno 'potrebno«, pripominja v obširnem članku o pomenu ruščine ameriški publicist Herbert Mitgang v »New York Times Magazinu« in nadaljuje:
V	gimnaziji Stuyvesant, ki slovi kot specialna srednja Sola za izbrane učence iz štiridesetih nižjih gimnazij in ki je od septembra lanskega leta prva ncu\niška gimnazija z ruskim jezikom kot obvez-n i m predmetom, proti koncu drugega polletja 27 učencev govori in piše rusko. Zakaj so se ti učenci odločili za učenje ruščine? Eden med njimi je izjavil: »Mislim na bodočnost. Imam namen študirati prirodne znanosti. Nemški jezik je sedaj najvažnejši za kemijo, toda čez pet do deset let bo ruski jezik najvažnejši znanstveni jezik za angleškim.”
Omenjena gimnazija je samo ena od številnih gimnazij in fakultet ter letnih tečajev, ki uvajajo pouk ruščine. Na primer: na michiganski univerzi si študentje pomagajo z avtomatičnim elektronskim ' strojem, ki lahko prevede 64 tisoč ruskih tehničnih terminov v angleščino; tudi v vojni akademiji v Kaliforniji posvečajo učenju ruskega jezika veliko pozornost.
Tečaj ruskega jezika preko newyorškc televizije sc je pričel lansko jesen, v sredini letošnjega leta so polagali izpite; tisti, ki so~ uspešno končali so prejeli spričevala. Amram Novvak, direktor tega tečaja, je izjavil naslednje: »Menimo, da je najmanj ]>et tisoč ljudi zelo resno spremljalo ta tečaj, medtem ko mu je 50 tisoč oseb sledilo. Založnik učbenika za ta tečaj nas je obvestil, da je prodal 10 tisoč izvodov po 5,95 dolarjev.
Tudi 32 radijskih postaj v večjih mestih prenaša lekcije ruskega jezika. Nekatere teh tečajev organizirajo univerze. Tisti, ki tečaj dokončajo, prejmejo uradno diplomo; tečaji so ali gimnazijske stopnje ali specialni za učenje ruskih znanstvenih izrazov, ali pa so namenjeni konverzaciji, učenju besed in stavkov, ki so potrebni na potovanju. Tečajniki delajo povprečno deset ur tedensko naloge doma, dva tedna pred polaganjem izpitov pa morajo obiskovati še predavanja na univerzi.
... in v Avstriji
V Avstriji pa je bil obvezni poulc ruščine in slovenščine na srednjih šolah že pred časom odpravljen, osnovnošolski slovenski poulk pa je bil z znanim manjšinskim zakonom prepuščen »pravici staršev«, dejansko pa volji tistih, ki neovirano in nekaznovano rovarijo proti temu pouku, z besednim pa tudi gospodarskim »prepričevanjem«. Prav isti čas pa je v dunajski reviji »Wis-senschaft und VVekbikl« izšel članek izpod peresa prof. Rudolfa Jagotitscha, profesorja za slavistiko na dunajski univerzi, ki razgalja resnično stanje.
Avtor najprej ugotavlja, da se je povsod v svetu močno i>ovcčalo zanimanje za študij slovanskih jezikov in se sprašuje, kako je s to stvarjo v Avstriji, ki je najbližja soseda slovanskih narodov. »Ni mogoče dovolj glasno povedati,” odgovarja na to vprašanje pisec, »da se prav Avstrija nahaja v tem pogledu v malone katastrofalnem zaostanku in da bi bilo treba popraviti, kar so pokvarila in zamudila desetletja.”
Prof. Jagoditsch piše dalje, da bi bilo treba poživiti študij slovanskih jezikov in slovanskega vzhoda, »kajti vloga Avstrije je zaradi mnogovrstne povezanosti s slovanskimi sosedi prav tako pomembna, kot je bila za časa monarhije”. Po njegovem mnenju bi bilo treba predvsem okrepiti slavistično stolico na Dunaju, dodeliti bi ji bilo treba še enega univerzitetnega profesorja; nadalje bi morali povečati zanimanje za učenje slovanskih jezikov, ne samo ruskega, temveč tudi. drugih.
Pisec ne skriva, da sc je Avstrija po vojni zanimala predvsem za študij političnih razmer v deželah vzhodne Evrope. Mnenja je, da sta v Avstriji dva slovanska inštituta (na dunajski in graški univerzi) premalo in da bi sc v tem pogledu morali ravnati po drugih deželah Zahoda (V Nemčiji so po vojni ustanovili 16 slavističnih stolic, tako da jih je zdaj 20, v Angliji pred vojno ni bilo nobenega slavističnega inštituta, danes jih ima vsaka univerza, v ZDA so po vojni uvedli 45 profesur za slovansko filologijo in zgodovino.) Kar se tiče splošnega znanja slovanskih jezikov, je prof. Jagoditsch mnenja, da ima Avstrijec »čuden strah pred slovanskim”. Splošno prevladuje tudi prepričanje, da slovanska literatura človeku manj nudi kot angleška ali francoska in da je izobraževalni pomen slovenske književnosti manjši. Pisec članka zavrača tako zmotno prepričanje in trdi, da je »izobraževalni pomen ne samo ruske, temveč tudi češke, srbohrvatske in slovenske literature večji, kot sc z d i” in opozarja tudi na praktični pomen znanja slovanskih jezikov v trgovini in gospodarstvu.



S lot) enska aaioeoza danes
V prejšnji številki smo poročali o 40-letnici ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani. Danes pa priobčujemo nekaj podatkov o njenem sedanjem ustroju, delovanju in načrtih za bodočnost.
V študijskem letu 1958-59 se je število vpisanih slušateljev na ljubljanski univerzi dvignilo za približno 450 v primerjavi s prejšnjim letom. Tako je bilo na vseh devetih fakultetah 7568 študentov, od tega 6.068 iz Slovenije, 1500 pa iz južnih pokrajin Jugoslavije, 50 pa iz inozemstva. V prvi letnik se je vpisalo 2842 rednih in izrednih študentov, letos jeseni pa bodo mogle fakultete sprejeti po razpisu v prvi semester 2350 novincev, seveda mimo izrednih slušateljev, katerih število bo omejeno. Največ študentov ima fakulteta za elektrotehniko in strojništvo (19 odstotkov), najmanj pa naravoslovna fakulteta (6 odst.).
Posebna univerzitetna založba, ki so jo ustanovili lani, se je začela v letošnjem študijskem letu ukvarjati z izdajanjem učbenikov in skript. V njeni tiskarni so natisnili že vrsto publikacij, ki jih doslej zaradi preobremenjenosti drugje niso mogli pravočasno izdati, da bi jih študenti mogli uporabljati kot študijske pripomočke. V tisku oziroma pripravljenih je nadaljnjih 12 rokopisov univerzitetnih učiteljev iz vseh fakultet.
V okviru podiplomskega študija pripravljajo fakultdte več tečajev za strokovno
FATEHPUR
NAJBOLJ SAMOTNO MESTO NA SVETU
Od 1. junija 1958 do 1. junija 1959 je diplomaralo 678 absolventov. Od tega je zapustilo vse tri tehniške fakultete 260, agronomsko-gozdarsko 60, medicinsko 54, naravoslovno 69, filozofsko 88, pravno 105 in ekonomsko fakulteto 22 diplomantov. Doktorat znanosti pa so na univerzi podelili v tem času 19 kandidatom, in sicer 10 iz naravoslovnih, 3 iz pravnih, 2 iz filozofskih, 3 iz tehniških ter 1 iz ekonomskih ved.
#
Na vseh fakultetah ljubljanske univerze je bilo v letošnjem študijskem letu 95 rednih profesorjev in 62 docentov, skupaj torej 238 univerzitetnih učiteljev, število se je v primerjavi s prejšnjim letom povišalo za 10 novih učnih moči. Razen teh so še 4 univerzitetni predavatelji, 12 lektorjev in 254 asistentov, število slednjih se je v zadnjem letu povišalo za 17. Na fakultetnih in univerzitetnih ustanovah in inštitutih je tudi 300 znanstvenih in strokovnih sodelavcev.
#
V letu 1959 je v proračunu republike Slovenije določena 1 milijarda 72 milijonov din za redne izdatke univerze. Razen tega je odobrenih 527 milijonov dinarjev za investicije, v proračunu osrednje vlade v Beogradu pa za fakultete, ki usposabljajo kadre za gospodarstvo, nadaljnjih 261 milijonov dinarjev, torej skupno za vso univerzo 788 milijonov dinarjev za investicije. Ta sredstva bodo uporabili za zidavo zgradbe odseka za jaki tok elektrotehniškega oddelka, za novo poslopje oddelka za tekstilno tehnologijo, za gozdarski in veterinarski oddelek, adaptirali in opremili bodo zgadbo oddelka za arhitekturo, nabavili opremo za nekatere druge oddelke itd. 190 milijonov dinarjev bodo letos porabili za novo zgradbo naravoslovne in prirodoslovne fakultete v Aškerčevi ulici, ki so jo začeli graditi pred dvema letoma.
Mohamedanski invazijski val je v začetku novega veka preplavil vso Severno Indijo in privedel do ustanovitve sultanata v Delhiju. Ogromna država Velikega mo-gula se je takrat raztezala od Kašmirja globoko notri v Dekkan. Od časov Gupta ni Indija videla več tako mogočne državne tvorbe! V mestu Agri je nastala Taj Mahal, v Lahoreju si je postavil Jahangir svoj prekrasni mavzolej, v Delhiju so zgradili Rdečo utrdbo, indijsko slikarstvo je ustvarjalo svoja najlepša dela. Umetnost in znanost sta se združili v umetninah, katerih dovršeno lepoto občudujemo še danes.
V drugi polovici 16. stoletja je nad severno Indijo vladal Djclal ed Din" Mohamed, v zgodovini znan bolj pod imenom Akbar Veliki. V njegovem času je ta dinastija dosegla vrhunec, on je postavil zadnje kamne za stavbo mohamedanske vla-davnine v .hinduistični severni Indiji. Pravljično je bilo njegovo bogastvo, ni pa imel sina.
Iz prestolnice Agre je nekega vročega dne odšel na lov globoko v stepo. Ko je premagan od vročine počival, je nenadoma stopil predenj svet mož in mu zaklical: »Rodil se ti bo sin, o gospodar!«
Tako je nastalo mesto Fatehpur Sikiri. Sredi stepe na kraju, kjer je po naključju srečal svetnika, je mogočni vladar ukazal zgraditi mesto kot Aladin svojo čarobno prestolnico. Iz Akbarjeve muhe zgrajenemu mestu je bilo usojeno, da postane simbol njegove vlade, vladavine islama v Indiji sploh, mesto pa je bilo hkrati spomenik slave in zatona te vladavine.
Menda ni v Indiji mesta, ki bi v njem prišla umetnost mogulov do tako bohotnega razmaha, kot vidimo to v Fatehpur Sikriiu. Umetnost arhitektov tistega časa se je v splošnem posvečala posmrtnemu življenju Vladarjev, od njih zgrajene pala-
izpopolnjevanje visokokvalificiranih kadrov iz prakse. Naravoslovna in filozofska fakulteta predvidevata izpopolnitvene tečaje za profesorje srednjih šol, medtem ko bo odsek za biologijo organiziral tudi podiplomski študij iz biologije rib, morskega ribarstva in morske ekologije.
Pravna fakulteta ho v svojih inštitutih organizirala posebne tečaje s področja javne uprave in delovnih razmerij, kakor tudi iz kazenskega prava in kriminologije.
Ekonomska fakulteta bo priredila daljše in krajše tečaje za zunanjetrgovinsko politiko in tehniko, knjigovodsko analizo poslovanja, analizo povpraševanja, izdelovanja investicijskih elaboratov, matematično statistiko itd. Tudi tehniške fakultete pripravljajo tečaje za izpopolnjevanje inženirjev iz prakse.
SIKRI
če kažejo skoraj povsod iste črte. Popolnoma drugače pa je bilo v tem pozabljenem mestu, ki se je po kratkem življenju pogreznilo v samoto, ker je usahnila voda. Tu se je umetnost arhitektov povzpela do veličastne popolnosti, tu so ustvarili višek harmonije in likovne lepote.
Zid, ki obdaja mesto, res kaže znake razpadanja, vendar tistih 400 let, ki so potekla od ustanovitve še ni načelo lepote palač in mošej. Ceste in trgi, sobe in stolpi palač in njih dvorišča še ne kažejo sledov razpadanja. In vendar leži nad mestom mora brezmejne zapuščenosti. Mesto je o-trpnilo, kot da bi smrtni dih preko noči zamoril v njem sleherno življenje. Prostrane palače stojijo odprte, votlo odmevajo tujčevi koraki po dvoranah, na tlakovane trge padajo sence rdečih zidov. Ista čarovniška roka, ki je to mesto ustvarila iz niča, mu je menda spet vzela življenje. Sijajnim veselicam, ki jih je tu prirejal Akbar — na velikem dvorišču je igral šah z lepimi sužnjami kot živimi figurami — je sledil zaton. Samo 30 do 40 let se je mesto veselilo svojega življenja in moči svojega gospodarja. Potem je vse minilo za vedno. Kaj pa je 30 let ali tudi sto let za kako mesto?
Mesto mora rasti in se razvijati. Umetna mesta so nesmisel, spački bolne civili-zavije. Nastajajo ob priložnosti in ne nudijo nobenega jamstva za trajnost. Ko je priložnosti konec, je tudi konec mesta. Brž ko sta propadla vladar in njegova moč, je bilo tudi mesto obsojeno, prebivalstvo se je razpršilo na vse vetrove.
Moguli in islam so pač zagospodovali nad severno Indijo, prebivalstvo je pa ostalo hinduistično, kot je tudi še danes. Z deli, ki so jih ustvarjali, tujci, nima nič skupnega. Fatehpur Sikri je utonil v pozabo, kakor hitro je razpadla mogulska
država. Krivo ni bilo pomanjkanje vode, zmanjkalo je prebivalcev, ki naj bi stanovali v mestu. Hindujec iz Severne Indije ni hotel živeti v umetnem mestu, ki se mu je zdelo na drugem svetu. Družbeni prepad, ki se je odpri zavoljo razlike v veri in običajih med narodom in tujim gospodarjem, ni le omrtvil Fatehpur Sikri, ampak je obsodil na omrtvelost tudi vse gospodarstvo mohamedancev v Indiji.
A zato pa je ta kraj najbolj samoten na svetu. V nobeni puščavi ali ledeni pokrajini Severa ni zapuščenost tako izrazita kot v tem mestu. Med ruševinami raznih prastarih mest čutiš, da so tam ljudje nekoč živeli in da so pač mesta propadla kot žrtve zgodovine. V Fatehpur Sikriju pa vidi obiskovalec žrtev družbene obsodbe. Tu je bilo ustvarjeno nekaj, kar ni nikoli živelo, ampak imelo le videz življenja. Ravno to slepilo življenja, ki se je tako klavrno izjalovilo, v obiskovalcu še bolj veča občutek samote. Tu ni razvalin. Zidovi iz rdečega peščenca se vzpenjajo proti modremu nebu, kot da bi jim manjkala tretja razsežnost. Sence so tako ostre, da ni med njimi nobenih običajnih odtenkov. Pod obiskovalčevimi stopinjami odmevajo kamnita tla v neskončnost. Odmeva korakov ne prekinja nič, ker manjka odgovor življenja. Čista belina marmornatega groba šejka Salima čišti j a, tistega svetnika, čigar /prerokovanju se mora mesto zahvaliti za nastanek, se zdi kot kaka fata morgana, če ga gledate proti rdečemu zidovju za velikim trgom. Če pa pridete v notranjost groba in se ozrete skozi marmornate mreže na veliki trg v soncu — se porodi v vas misel, da gledate z drugega sveta na globoko podzemlje, od katerega vas loči marmornato omrežje.
V tem peklu samotnosti stoji najčistejša dovršenost mohamedansko-indijske arhitekture, v tem zapuščenem mestu lahko občudujete najlepše stavbe, kar jih je ustvaril vzhodni islam, izdelane v čisti obliki visoko razvite geometrije, brez navlak, plemenite in dovršene.
Kakor pa je bila Akbarjeva država dovršeno urejena in je kljub temu razpadla, tako je prešel tudi sijaj tega mesta v samoti otrplega življenja. Mesto je nastalo, ko je carstvo mogulov doseglo višek. Ko je pa tuja država na tleh Indije razpadla, je doletela to mesto brez vode usoda države brez naroda.
OltMfidUa za tpoDeetiike
Bivši angleški ministrski predsednik Churchill velja za enega najslavnejših govornikov našega časa. Neki prijatelj ga je nekoč vprašal za nasvet, o čem naj govori. Ta mu je dejal:
»Začni govor tako, da ne bo nihče vedel, o čem boš govoril, končaj ga pa tako, kot bi medtem že vsi pozabili, kaj si pravzaprav povedal....«
FRAN ERJAVEC, Pariz:	246
koroški Slovenci
(III. del)
VIII.
IZ PROSVETLJENSTVA V ROMANTIKO
Že ko je Bonaparte konec 1. 1799. prevzel mesto prvega konzula, je našel Evropo močno spremenjeno. Francija je celo presegala svoje »naravne meje«, s čimer je bilo prevrnjeno vse dotedanje evropsko politično »ravnotežje«, a z revolucijo samo so stopila z vso ostrino v ospredje socialna in politična vprašanja, katerim so se kmalu nato pridružila še duhovna, šlo je za socialno nasprotje med starimi, privilegiranimi sloji s plemstvom na čelu ter mladim, obogatelim meščanstvom, kateremu se je v neki meri že pridružil tudi kmet, šlo je za politični boj med vladarskim absolutizmom in visokim plemstvom na eni strani ter demokratičnim meščanstvom in izobraženstvom na drugi strani in šlo je za trenja med suhim racionalizmom, ki je s svojo razdiralno kritiko starih moralnih vrednot rodil revolucijo, ter globokimi duhovnimi izročili, ki so tvorila temelje preteklosti in so potem v novih oblikah pre-rastla tudi revolucijo.
Ob Bonapartejevem prevzemu oblasti še ni bilo nobenih znakov, da bi bila možna skorajšnja pomiritev med revolucionarji in pristaši »starega režima«. Aristokracija, Cerkev in zunanji vladarji so bili nepomirljivi nasprotniki revolucionarnega »novega reda«. Vojna je di-rektorij sama silila k aneksijam novih pokrajin in k ustvarjanju novih vazalnih držav, 'a francoske armade so prinašale, širile in utrjevale povsod tudi nove revolucionarne ideje in ustanove, ki so nujno rušile vse tiste, na katerih je bila dotlej zgrajena evropska družba. Glede na to tudi ni moglo biti pravega pomirjenja med sta-
rim in novim, a od Bonapartejeve silne osebnosti je potem zaviselo, koliko revolucionarnih pridobitev bo tudi on sprejel v svoj program in koliko bo voljan popustiti tudi starim izročilom. Čeprav je bila francoska revolucija v ožjem smislu z Bonapartejevim nastopom zaključena, pa pomenja v širjeni smislu vendarle tudi njeno nadaljevanje oziroma nekako njeno novo razvojno stopnjo.
Francoska revolucija je uveljavila demokratične težnje prosvetljenskega meščanstva, ki so jih pa jakobinci s svojimi surovimi divjaštvi že zgodaj do dna osramotili in s tem nujno privedli v sedlo obogateli srednji sloj, na katerega se je potem oprl tudi Napoleon. Od vse revolucije sta tedaj ostali le še oblast meščanstva in državljanska enakost in ti dve pridobitvi so potem zanašale francoske armade tudi v vse zasedene dežele (v Belgijo, Porenje, Švico, Severno Italijo i. dr.) ter pregnale tam stare fevdalne režime.
Toda vojne vihre, prešemost okupacijskega vojaštva in huda bremena, ki jih je moralo prenešati zasedeno prebivalstvo, so omalodušili celo prijatelje »novega reda«. Izprva so ga mnogi toplo pozdravili (n. pr. Kant in Fichte v Nemčiji), a so kmalu razočarani umolknili ali se pa pridružili celo njegovim nasprotnikom. Zlasti jakobinski teror je nujno vzbudil najostrejši odpor tudi med večino prosvetljencev in spravil revolucijo pri njih ob dobro ime in jakobinska »demokracija« je napolnjevala meščanstvo s pravo grozo.
A povsod je vendarle ostalo še kolikor toliko posameznikov, ki so znali vrednotiti bistvene politične in socialne pridobitve revolucije ter so ostali zato tudi še nadalje naklonjeni Francozom. Ti so ugotavljali, da je končno vendarle prevladalo meščanstvo in francoska zavojevanja so jim dokazovala, da zapoditev vladarja še nikakor ne pomenja tudi propada države. Vzporedno s francoskim se je pa utrjeval v teh krogih tudi angleški vpliv, ker so videli v Angliji zmerno in ustvarjajočo
prilagoditev demokracije in vprav cvetoče gospodarsko napredovanje. Pruski prosvetljenci so gledali v bazel-skem miru vse pogoje za sporazum s Francijo, Hamburg je postal pravo žarišče francoskega vpliva, a v južni Nemčiji je le strah pred invazijo zaviral še večje uspehe francoske propagande. Povsod je moralo /lasti napredno izobraženstvo priznavati poriien zmage meščanstva nad plemstvom za evropsko civilizacijo, zaradi česar je pripisovalo zmagi revolucionarnih idej še veliko bodočnost."
Toda spričo poostrene mržnje vladajočih slojev proti francoski revoluciji se pa niti njeni prijatelji niso upali odkrito braniti njenih idejnih temeljev, temveč so (n.'pr. Hegel, Kant, Fichte) ostali zvesti le prosvetljen-stvu in skušali v svojih modroslovnih umovanjih v nadčasovni obliki zastopati naprednejše smeri. Fichte je pa slednjič učil, da živi človek v družbi, kjer medsebojni odnosi ljudi porajajo postave, a čuvar teh je država, zaradi česar se more tudi posameznik uveljavljati samo v državi. Podobne nazore so potem oznanjali tudi drugi in prihajali do zaključka, da je treba tudi osebno svobodo podrediti občemu kulturnemu napredku, a Kant in Fichte sta se pa končno povzpela celo do trditve, da ljudstvo nima pravice dvigniti se niti proti tiranom, ker ni zmožno vladati se samo. Drugi najvidnejši tedanji nemški misleci (n. pr. Goethe in Schiller) so se kratko in malo prilagodili vladajoči reakciji in oznanjali nekak novi humanizem. Razni vodilni nemški pisatelji so pridigovali svojim rojakom umska in moralna prizadevanja, niso pa n. pr. niti mislili več niti na odpravo najsramotnejšega kmečkega tlačanstva, tem-večs glede na tiranijo tedanjih svojih nemških knezov frazariM le o neki »notranji duhovni svobodi«. Spričo takih nazorov celo tedanjih vodilnih duhov na evropski celini izven Francije je potem tudi razumljivo, da noben narod ni niti poskušal posnemati Francozov in so zato lahko držali pristaši »starega režima« položaj trdno v svojih rokah.	(Dalje prihodnjič)
ST. LIPS PRI ŽENEKU (Smrtna nesreča)
Dne 8. julija je 72-letna Marija Pogra-blen, ipd. Jožefova mad v Banji vasi Sla v pozni večerni uri v priklet, pri tem pa je na stopnicah tako nesrečno padla, da je na mestu obležala. Edini sin, ki je pri hiši, nesreče ni zapazil in je mislil, da je mati šla spat, ker je itak že bilo pozno. Šele zjutraj, ko matere ni bilo na spregled, jo je začel iskati in jo je našel na stopnicah mrtvo, že trdo.
Raj niča je bila zvesta in zavedna Slovenka, ki se je v svdjih mladih letih udejstvovala kot igralka na odru našega prosvetnega društva. Mož ji je že pred leti umrl, a imela je v zadnjih letih njegovega življenja velike križe z njim, ker je bolehal na umu. Pa tudi sicer je bil križ delež vsega njenega življenja. Domača zemlja naj ji bo lahka. Edinemu sinu pa izražamo naše globoko sožalje.
Minulo nedeljo sta na cesti med Staro vasjo in Branjo vasjo trčila tesarski mojster Franc Pušnik z avtom in neki Pliberčan z mdtorjem. Med tem ko je Pušnik razen strahu utrpel le neznatno škodo, je motociklist obležal na cesti z zlomljeno nogo. Odpeljali so ga z rešilnim avtomobilom v celovško bolnico.
BELJAK
(Žeja pa taka)
»Beljaški sejem«, ki so ga beljaški trgovci in obrtniki tudi letos pripravili z njim lastno podjetnostjo, je moral občutiti posledice silovite vročine, ki obmejnemu mestu Ob vznožju gora ni prizaneslo. Zaradi vročine je bil obisk sejma preko dneva manjši, zato pa se je zvečer razstavni prostor napolnil z beljaškimi meščani, okoličani in živahnimi Italijani preko meje. Zaradi vročine so čas obiska za razstave raztegnili do 8. ure zvečer. Kljub vsemu pa sta bila ze prva razstavna dneva zelo uspešna in so prireditelji zabeležili rekordne številke obiskovalcev. Že prvi dan jih je bilo 11.000, ki so pa večji del časa prebili na razstavišču v večernih urah, največ pa v gostilniškem, oz. veseličnem parku.
Pisana množica je valovila med razstavnimi šotori, paviljoni in veseličnimi napravami ter občudovala razstavljene reči oz. razne atrakcije, ki so na razstavah in sejmih v navadi. Le v soboto zvečer jih je velikanski bengalični ognjemet vse pritegnil nase.
Z razstavo so doslej še najbolj zadovoljni gostilničarji, kajti gibke in včasih tudi brhke natakarice so samo v soboto zvečer prodale 7.800 vrčkov piva in 3.700 steklenic limonade Almdudler, ki se je na tem sejmu posebno dobro uveljavila z reklamo kot avstrijska limonada.
BOROVLJE
Nek puškarski vajenec se je v soboto dne 11. t. m. s svojim mojstrom nahajal na boroveljskem strelišču, kjer je mojster preizkušal novo lovsko puško. Po izvršenem pre-iskusu je mojster izročil puško vajencu, da jo znova nabije. Pri tem opravilu se je vajencu po nesreči puška sprožila in krogla ga je zadela v levo nogo ter mu prizadela težko rano.
KOTMARA VES
(Vesele in lalostne)
Ker se že dva meseca nismo oglasili, se je nabralo kar cel koš veselih in žalostnih novic.
Začnimo z veselimi: te dni smo dobili pri fari električno zvonenje, ki ga je montirala tvrdka V. Sachs iz Solnograda. Električna dela je strokovnjaško izvršil Pušnikov Pe-pej iz Št. Gandolfa. Vsa dela so nas stala lepe denarce, ki so jih farani velikodušno prispevali. Za nagrado slišijo sedaj izza zvonika lepo ubrano zvonjenje, ki se razlega po vsej širni fari. Naš cerkovnik Lojzej pa je postal s tem »gospod«, kajti ni mu treba več lesti po strmih stopnicah v zvonik, temveč v zakristiji pritiska na gumbe in že se oglasijo zvonovi.
O binkoštih sta si obljubila pred poročnim oltarjem dosmrtno zvestobo Primej Springer in Tomanova Mici. Da bi bilo srečno 1
Naši gasilci pridno zbirajo po vsej občini prostovoljne prispevke za moderni gasilski voz, ki bo za gašenje kar nekaj vode s seboj pripeljal, kajti po naših vaseh je često pomanjkanje vode in je gašenje zelo otežkočeno. Voz bo stal 140.000 šilingov.
Zapustili so nas trije farani: Toplicarje-va mati na Vrdeh — iz znane in ugledne Razajeve rodbine — je bila sredi kuhinj-
skega dela zadeta od srčne kapi. Pogrebcev je bilo mnogo.
Za njo je prevzel stražo pokopališča Lesjak Joži, ki ga je rešila smrt dolge zahrbtne bolezni. V imenu muzikantov se je poslovil od pokojnega muzikanta Tončej na Reci s poslovilno pesmijo iz trobente.
Visoke starosti 87 let je bila te dni rešena Štefanceva mati na Vsavi, kateri so kot prvi zapeli električni zvonovi v slovo. -- Sorodnikom naše sožalje, rajnim pa mir!
Obiskale so nas meseca junija tudi nevihte z gromom in strelo, pa hvala Bogu in našemu velikemu zvonu, ki se je proseče oglašal podnevi in ponoči, ni bilo nič hudega. Žito prav lepo kaže. Samo na Vrdeh je udarila strela v drevo blizu Plavčeve vile. Pri tem je v vili stanujoča Urška dobila precejšnje poškodbe, ki jih je morala 14 dni zdraviti v bolnici. Bila je v neposrednem območju strele, ki je švignila iz stikala na njo in jo vrgla na tla, da se je onesvestila, ter docela sežgala medeno verižico okrog vratu. — Na god sv. Petra in Pavla pa je udarilo v strelovod šentgan-dolfske cerkve in so električne napeljave sosedov utrpele nekaj škode. Ne molimo zaman v litanijah: Treska in hudega vremena, reši nas o Gospod!
PODLIBIČ
V	nedeljo popoldne se je na cesti med Mežico in Polanko smrtno ponesrečil 31-letni čevljar Franc Mazej, pd. Krotnikov iz Podlibiča. Bil se je isti dan podal s svojim motornim kolesom v Jugoslavijo. Iz nepojasnjenih razlogov je motorno kolo trčilo ob obcestni kamen, se prevrnilo, pri čemer je Blažej zadobil poškodbe na glavi in pretres možganov. Težko ranjenega so nemudoma prepeljali v bolnico v črni, kjer je še isti dan proti večeru umrl.
Pokojnik je bil znan kot miren, dober človek in marljiv obrtnik. Bil je tudi zaveden Slovenec in skrben družinski oče. Žalujoči vdovi, sinu in sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje.
Njegovo truplo so prepeljali v domačo faro, kjer je bil minulo sredo položen k večnemu počitku na šmihelskem pokopališču.
VOGRČE- RINKOLE
V	starih časih so hodile procesije na Flori-janovo v Vogrče tudi zelo od daleč, n. pr. celo iz Velikovca. Velikovčani so na Rin-kolški gori, na mestu, kjer so stopili na tla vogrške fare, zgradili križ in od tu naprej molili v procesiji. Seveda je v teku stoletja križ propadel, ker pač ni bil last nikogar in ker Velikovčani že davno niso več prihajali v Vogrče. Ko je hodil vogrški provizor mimo tega križa v prošti j o Rinkole, ga je bilo že sram in je zato predlagal, da ga poderemo ali obnovimo. Ker pa so ljudje na obeh straneh hriba še verni, smo ga s skupno pomočjo Rinkol in Vogrč obnovili. Streho so popravili delavci tesarskega mojstra g. Krofa iz Doba, zidarsko delo je opravil rinkolški mežnar, poslikal ga je pa naš mojster Friderik Jerina. Pohvaliti ga moramo, da ga je zelo lepo poslikal-in je vsem ljudem obnovljeni križ zelo všeč. Križ stoji na tako lepem, idiličnem kraju, sredi gozda na' vrhu, da je kar škoda, da le malo ljudi pozna ta mirni kotiček lepe koroške zemlje.
V	nedeljo 12. julija smo imeli slovesnost blagoslovitve križa. Bila je to lepa domača slovesnost. Na meji šmihelske in vogrške župnije sta se srečala g. župnik šmihclski in dekan g. Sricnc in g. provizor iz Vogrč. Po blagoslovitvi je g. dekan v lepem govoru obrazložil pomen križev, ki so jih napravili naši predniki in pomen štirih slik na križu: Matere božje, rinkolške zavetnice, ki nas vse varuje pod svojim plaščem, vogrskega patrona sv. Florijana, junaškega rimskega častnika in mučenca, da naj še mi neustrašeno dvigamo zastavo sv. vere. Potem je razložil še pomen zavetnika lovcev, sv. Huberta (ker je pač križ v gozdu in se tu lovci radi zbirajo). G. dekan, ki je sam vnet lovec in je spomladi prav na Vogrški gori ustrelil petelina-prvenca, je poudaril, kako lep šport je to, da pa morajo lovci spoštovati Gospodov dan in da svojih velikih prireditev naj ne napravljajo Ob nedeljah dopoldne, da imajo vsaj verni lovci priliko za sv. mašo. Ob kmečkem zavetniku sv. Izidorju,
ki gleda proti našim poljem, proti pliberški ravnini, pa nam je orisal pomen kmečkega stanu, ki je podlaga verskega in narodnega življenja in njegovo povezanost z vero. Sv. Izidor, kmečki delavec, nas uči, da je samo delo brez molitve prazno.
Pete litanije v gozdu so nekaj posebno lepega: kako lepe bi pa bile šmarnice tukaj! Po pobožnosti so nam libuški dekliči predvajali prav za tu primeren prizorček, ki ga je sestavila gdč. Milka Hartmanova: »Znamenje na polju«. Vogrški otroci pa so nam zapeli pesmi, ki so bile prav primerne za ta kraj: o sv. Izidorju, Lepo je res na deželi, Sonce čez hribček gre, Bog je ustvaril zemljo, pa še veselo o »jagrih« in o ženitvi gozdnih ptičev.
Mnogo ljudi z obeh strani se je zbralo pri križu, da so doživljali v lepi božji naravi v senci starodavnih borov in ob hladnem vetriču to domačo slovesnost. Gotovo tako prisrčno še ni bilo tukaj, odkar svet stoji.
Križ na meji dveh fara pa naj govori o naši povezanosti med seboj, o našem prijateljstvu in bratstvu. Vsi smo po Križanem bratje in vsi otroci nebeške Matere in vsi potrebni priprošnje svetnikov.
Ko bi le križ tako družil vse narode in države, potent ne bi bilo treba ne ženevskih konferenc, ne’ atomskih bomb in ne vojska.
SELE
Krasno poletno vreme privablja vsako nedeljo mnogo izletnikov v naš gorski raj. Zadnjo nedeljo, 12. julija, so trije veliki avtobusi pripeljali nad sto Celovčanov, iz Velikovca pa sta čč. gg. dekan Kandut in kaplan Božič pripeljala ves cerkveni pevski zbor in še nekaj drugih ljubiteljev narave. Krasno so zapeli v cerkvi več pesmi, nato pa občudovali lepoto Košute in drugih visokih vrhov z lepe razgledne točke gostilne Eriha Ogrisa, pd. Skutovca. Ob dobri postrežbi je bilo vse Židane volje, med smehom in petjem so jim ure le prehitro minile. Odnesli so iz Sel dobre vtise in so obljubili, da še pridejo.
RIBNICA OB JEZERU (Gozdni požar)
V soboto dne 11. julija je popoldne izbruhnil požar v gozdu posestnice Herte Hoppe v Majerniku. Bržkone so ga zanetili malomarni nabiralci jagod, ki kljub veliki vročini mečejo vstran še tleče ogorke cigaret, med tem ko je njihova pazljivost obrnjena samo na drobne in okusne gozdne sadeže. Požar je prizadel pogozdeno ploskev goloseka, ki obsega 2000 kv. m. Kmalu so prispele požarne hrambe iz bližnjih krajev in kljub pomanjkanju vode jim je uspelo proti večeru požar omejiti. Vendar je pod zogljenimi ostanki še ostalo nekaj skritih tlečih ognjišč, kajti naslednji dan je ondi nov požar zajel ploskev okrog 600 kv. m. Prostovoljna požarna hramba iz Ribnice je tudi ta požar v nekaj urah zadušila. Skoda je velika, a je še niso ocenili. Kadar hodiš v sedanjem vročem in suhem vremenu po gozdu, pomni, da lahko samo en cigaretni čik povzroči milijonsko škodo!
CELOVEC
(Iz nočnega lokala pod vlak)
Petru Belovskemu, 36-letnemu nastav-Ijcncu državne gozdne uprave njegova plača ni zadostovala in tudi lepo življenje v nepokvarjeni naravi ga ni veselilo. Zaželel si je velemestnega hrupa, razgovorov z zabavnimi, a lahkomiselnimi deklicami -ob svitu neonskih luči v barvah, skratka avantur ob šampanjcu in tvhiskiju, o katerih je toliko brati v ilustriranih časnikih. Pri svoji službi je imel opraviti z denarjem in ker Ob poželenju po dogodivščinah ni več znal razlikovati med privatnim in državnim sektorjem gospodarstva, je 45.000 šil vtaknil namesto v uradno blagajno, v svoj zasebni žep. Vendar jih ni dolgo imel pri sebi, ampak jih je kmalu dal zopet v javni promet, stekli so dobesedno po šampanjcu v raznih nočnih lokalih na Tirolskem in Koroškem. V veseli družbi seveda ...
Z zadnjim denarjem se je pripeljal v Celovec in se vrgel pod vlak, da naredi vsemu konec. Toda pri tem mu je Vlak odrezal samo eno nogo in zdravniki so mu ohranili življenje. Minuli teden se je moral zagovar-
PLIBERK
(^prel- A. JtUhelu. - s e eh m antas n ih )
Dne 19. julija obhaja pliberška fara poseben jubilej. Preč. gospod prof. Silvo Mihelič obhaja ta dan med nami svoj s r e -brnomašni jubilej. Ni mu sicer — to vemo — ta slovesnost preveč po godu, vendar se je g. mestni župnik s farani vred odločil, da slovesno praznujemo ta jubilej, ker je preč. g. srebrnomašnik že dolga leta med nami ter se ves čas trudil za lepoto božje službe z ubranim petjem in pa tudi kot dušni pastir vedno rad pomagal.
Spored te redke slavnosti bo naslednji:
Ob 10. uri pred župniščem pozdravna pesem, deklamacije in nagovor; nato odhod v cerkev, kjer bo slovesna peta sv. maša. Pridigal mu bo milostljivi g. prošt iz Tinj Lenart Trabesinger .
Po sv. maši bo zahvalna pesem.
Požrtvovalnemu dušnemu pastirju in prizadevnemu pevovodji, ki že dolga leta posvečuje svoje najboljše sile našemu ljudstvu, iiomo z obilno udeležbo pokazali našo priznanje in zahvalo.
SpteUad pa dotuii Bocovnice
Naš zvesti naročnik nam piše:
Želel sem' si ogledati novo elektrarno v Smarjeti v Rožu, oziroma jez za elektrarno. Gradnja te naprave je tehnični umotvor. Človek se mora Čuditi, ko vidiš potok, ki polni umetno jezero. Iig,iz tega skromnega potočka črpa potem elektrarna silo za tisoče kilovatov, ki jih proizvaja. Sel sem dalje proti Selam, od koder mali vrelci polnijo pOtočdk Borovnico.
Proti Selam se prijazna dolinica nekoliko razširi. Na dnu dolinice so lepi ali žal le bolj kisli travniki, zaradi prevelike vlage. Na strani v bregovih več ali manj viseče njive.
Ko bi bila ta lepa dolinica na Zgornjem Koroškem, bi bila že zdavnaj osušena. Krive so nekoliko oblasti, ki niso nudile našim kmetom strokovne izobrazbe. Malo smo pa krivi tudi sami. Treba je malo več smisla za napredek tudi v kmetijstvu ne samo za gozdno gospodarstvo. Lepe njivice so polne rumenega cvetja, in pravega kmeta kar srce zaboli, ko to gleda. Repica ali kakor Nemec pravi »Ackersenf« ali »Hedirich«, lepo in nemoteno uspevajo in zmanjšujejo pridelek žita do 50%. Tudi ni vse eno ali pridelam na ha 1500 kg ovsa ali ječmena ali pa 2500 do 300 kg. In vendar škropljenje žita proti plevelu stane samo približno 100 šilingov na ha.
Ko sem pri neki hiši vprašal, zakaj ne škropijo polja proti plevelu, sem dobil odgovor, da niti svoje brizgalnice nimajo.
Kako da je to mogoče, ko se vendar občinski odbor talko proglaša za naprednega? Smarjeta ima menda tri brizgalnice. Za Sele bi bilo tudi treba več takih naprav. Sicer bo pa menda tudi tu veljalo isto kot drugod na slovenskem Koroškem: Pomagaj si sam. ..
Ko gledaš tako okoli po slovenski Koroški, vidiš še več takih dolinic, ki bi bile potrebne meliorizacijc. Treba bi pa bilo med nami več strokovno izobraženih mož, ki bi našemu pridnemu ljudstvu stali ob strani z nasvetom.
Pregovor pravi: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«
Kmet iz celovške okolice.
jati pred porotnim sodiščem v Innsbrucku zaradi poneverbe državnega denarja. »Popolnoma sem bil izgubil pamet«, se je zagovarjal. Izguba noge je že sama po sebi huda kazen, h 'kateri so mu pa sodniki naložili še 20 mesecev ječe.
(Neznosna vročina)
Vročinski val je zajel tudi Koroško in posebno prizadel deželno glavno mesto. Minulo nedeljo je toplomer že ob 7. uri zjutraj kazal 20 stopinj in potem je vročina rastla od ure do ure, bolj ko se je sonce dvigalo na nebu. Med 3. in 4. uro popoldne je živo srebro v toplomeru narastlo na 30 do 32 stopinj v senci.
Vse je stokalo in se potilo pod neusmiljeno vročino, pa naj si bo človek ali žival. Vse je iskalo osvežila v vodi in tako šobila koroška mesta, trgi in vasi v popoldanskih urah skorajda izumrla. Naval na kopališča in vode je bil tak, da so ob jezerih vsa kopališča opoldne že razobesila plavo zastavo, kar je znamenje, da je vse razprodano. Celovško obalno kopališče (Strandbad) je prodalo 11.000 vstopnic. Vendar tudi Vrbsko jezero ni nudilo pravega osvežila več, kajti voda je že imela
(Konec na 8. strani)
Lakota na svetu je pereče vprašanje
O 'tem vprašanju se bo vršil prihodnje leto 1. kongres katoliške podeželske mladine v Lurdu. Obiskalo ga bo 25.000 fantov in deklet iz vseh delov sveta.
Kongresi v današnjih dneh niso nič posebnega. Vendar pa mi zgolj slučaj, da se vrši dandanes toliko mednarodnih kongresov. Na vseh takih kongresih pride do izraza želja in potreba po zbližanju, da bi bolj in bolj postali vsi ena družina.
Mednarodna katoliška podeželska in kmečka mladina sta sedaj sklicali prvi svetovni kongres. Njen sestanek na taki bazi ima dvoje nalog: pozornost sveta mora pritegniti na eno najbolj perečih vprašanj današnjih dni — na lakoto v vseh najrazličnejših oblikah. Koga ne prizadene, če enkrat zve:
da ima le ena tretjina človeštva dovolj hrane;
da dve tretjini človeštva stradata;
da od 900 milijonov otrok 600 milijonov strada;
da na leto umre zavoljo lahkote 40 mili-' jonov ljudi;
Skoro že ena milijarda goveje živine
Stalež goveje živine na svetu je dosegel z 992 milijoni glav leta 1958 novo rekordno število, ki presega število iz leta 1957 za 1 odstotek, je pa za celih 8 odstotkov nad povprečjem let od 1951 do 1955. Do konca leta 1959 bo stalež goveje živine na vsem svetu verjetno prekoračil eno milijardo glav. število goveje živine narašča tudi v uvoznih deželah govejega mesa. V ZDA bodo imeli letos verjetno že več kot 100 milijonov glav goveje živine. V osrednji Ameriki pa presega sedanji stalež goveje živine povprečje let od 1951 do 1955 za 23 odstotkov. V zapadni Evropi stalež ne sledi rastoči potrošnji govejega mesa zaradi naraščajočega življenjskega standarda. V vzhodni Evropi število goveje živine po nekaj letih upadanja spet počasi narašča. Naraščanje števila goveje živine se najbolj pozna v Jugoslaviji in na Češkoslovaškem.
da porabi ena četrtina človeštva štiri petine svetovne letine;
da vpije armada temnopoltih po socialni enakopravnosti z beloi;
da si milijoni želijo resnične kulture in znanja;
da koprnenje po resnični veri še v milijardi ljudi ni utešeno.
Značilno je, da o biološki lakoti in o posledicah pomanjkanja zadostne hrane, o umiranju milijonov ljudi, v zgodovinskih in zemljepisnih knjigah vsega sveta še sedaj ničesar ne pišejo.
Josue de Castro, bivši predsednik Svetovne organizacije za prehrano in kmetijstvo, ugotavlja v svoji knjigi »Lakota, bič sveta«, da ne pride na tisoč člankov o vojni niti en sam o lakoti. Izgleda, da je la-
kota nekaj sramotnega, nekaj, s čimer se nihče noče umazati. Osnovno vprašanje pa je seveda to, da ljudje z lahkoto uničijo vse, a vtaknejo roke v žep, če se je treba lotiti težavnejših nalog, kot n. pr. zatiranja lakote na svetu.
'Katoliška mladina je drugačnega mnenja. V Lurdu bi rada prihodnje leto vsemu svetu izpovedala, da o lakoti ne molči, ampak, da jo hoče odpraviti. Tu, pričenja naloga omenjenega kongresa. Pomagal naj bi kmečki mladini k resničnemu občutku mednarodnega sodelovanja. Razviti mora praktične možnosti boja proti lakoti.
Tu gre za temeljno spremembo mišljenja, ki naj gre tako daleč, da se bodo bogati narodi odpovedali višji življenjski ravni v prid svojim bratom in sestram v deželah, ki se šele razvijajo.
PARADIŽNIK
Paradižnik je ena izmed najbolj zdravilnih vrtnin, ki vsebuje vse one snovi, ki so potrebne v uspešni borbi proti rahitisu in sličnim boleznim. Paradižniki vsebujejo z eno besedo vse vitamine, ki so zdravju neobhodno potrebni.
Pravzaprav je pri nas na deželi paradižnik še malo razširjen in bi ga zaradi zdravilnih lastnosti morali mnogo več gojiti, pa tudi uporabljati. Že malemu dojenčku (po 4. mesecu starosti) lahko dajemo paradižnikov sOk s sladkorjem. Večjim otrokom paradižnik narežemo v rezine in jih potresemo s sladkorjem. Odrasli ga raje uživamo narezanega in pomešanega s čebulo kot kislo solato. Ni pa slaba navada, da otroci jedo paradižnik kar v celem, kot jabolko; seveda ga prej dobro operemo in obrišemo.
Paradižnik je verjetno zato tako malo razširjen, ker se je bolj pozno doselil iz Amerike v Evropo kot druge zelenjadni-ce, ki so tu že od pamtiveka.
Paradižnik v juliju že počasi dozoreva. Plodovi postajajo rdeči. Potrebni so sonca, veliko sonca. Zato odstranjujemo zalistke. Okrog stebla napravimo v zemljo jamico
in pridno zalivamo, da bodo plodovi polni in sončni.
Velikokrat se čudimo, zakaj so plodovi bledi, zakaj tako počasi dozorevajo. Vzrokov je več. Morda smo posadili rastlino preveč v senco. Kot smo že prej omenili, je paradižnik izrazito sončna rastlina, ki zahteva mnogo sonca. Tudi lepih, zrelih plodov ne bomo imeli, če smo paradižnik nasadili pregosto.
Na paradižniku se rada pojavlja bolezen, tako imenovani palež. Proti njej se borimo s škropljenjem. Cesto pa se pojavlja tudi kodravost listja, proti kateri ni drugega zdravila kot sprememba semena. Drugo leto sadimo paradižnik na drug kraj. Ne smemo pa saditi na okuženi prostor krompirja, ker se bolezen prenaša na krompir, ki je soroden paradižniku.
Vsaka rastlina naj ima le po eno ali dve stebli, ki ju privezujemo h koku. Privezujemo z rafijo ali slamo, trpežnim motvozom ali vrboVico.
Že takrat, ko sadimo, napravimo Okrog Stebla skledico, da bomo ob suši ilahko izdatno zalivali. Zalivamo pa le koreninam, listja ne smemo močiti. Zemljo večkrat zrahljamo z Okopavanjem in osipanjem.
Nabirajmo gobe
Gobe rastejo od zgodnje pomladi do pozne jeseni in so hvaležno ter okusno hra-nivo. Znanstveno je dokazano, da imajo gobe več hranilnih snovi kot naša običajna domača hrana.
Pri nas razmeroma malo uporabljamo gobe v prehrani, ker se pač zaradi nepo-znanja bojimo zastrupljenja. Napačno in zastarelo je mnenje, da je vsaka goba strupena, ki prerezana ali pretrgana spremeni barvo, ki izpušča mlečni sok ali med kuhanjem počrni srebrno žlico.
Neužitne so vse gobe, ki so slabega, zoprnega, rezkega, žveplenega vonja in pekočega Okusa. Užitne gobe so voljnega, sladkega okusa, sličnega surovim orehom ali mandeljnom. Užitne gdbe diše po sveži moki ali po svežem sadju, nekatere tudi po česnu, janežu itd.
Nabiramo le mlade, trde, jedrnate gobe, nikakor pa ne starih, ki so že popolnoma mehke, razpadajoče in razjedene od črvov.
GObo obrežemo in osnažimo takoj [tri nabiranju. Pri tem odstranimo starejšim gobam plast pod klobukom.
Doma gObe razrežemo in razgrnemo na hladnem, zračnem in suhem prostoru. Več kot eno noč naj gobe ne ležijo nerazrezane.
Nabrane gobe pripravimo kmalu za jed, ali jih pa posušimo oziroma vložimo v kis.
Dobro očiščene in v lističe narezane gobe pred kuhanjem ali praženjem dobro operemo v mrzli ali mlačni vodi in jih pustimo, da se dobro odcedijo, da izgube gozdni duh. če gobe poparimo ali operemo v vroči vodi, izgube dober okus.
Vsako gobovo jed pripravljamo v dobro pološčeni ali pocinjeni iposodi, ker v navadni železni kozici gobe izgube lepo barvo in dober okus.
Kdor ima slab želodec, naj uživa le dobro sesekljane ali zmlete gObe. Nikakor pa' ne jejmo postanih ali pogretih gobovih jedi, ker so lahko že škodljive ali celo strupene.
Pražene gobe
Osnažene gobe razrežemo v tenke rezine. Operimo jih v topli vodi ali poparimo ter
hitro odcedimo, da se ne napijejo preveč vode. V kozico damo žlico masti, drobno zrezane čebule in ko- ta zarumeni, dodamo gobe, malo soli, česna, zelenega peteršilja in malo 'popra. Pražimo tako dolgo, da voda izhlapi iz gob. Nato potrosimo z žlico moke in ko zarumeni, zalijemo z juho ali vodo, prilijemo pičlo žlico kisa ter dodamo nekaj žlic kisle smetane. Ko so gObe prevrele, jih damo na mizo s krompirjem.
Vložene gobe v kis
Majhne in trde jurčke osnažimo, če ni dovolj majhnih, so dobri tudi večji, ki pa morajo biti trdi. Večjim gobam odrežemo steblo, ga prerežemo čez pol in če je tre-
ba, tudi povprdk. Klobuku odstranimo spodnje meso, če je že rumeno, sicer lahko ostane in ga tudi po potrebi prerežemo. Tako pripravljene gobe,operemo in kuhamo v vreli, primerno slani vodi 20 minut. Nato jih stresemo na cedilo ali leseno rešeto, da se odcede. Zavremo vinski kis, kateremu smo dodali nekaj poprovih zrn in lovorov list. Gobe zložimo v dobro pomite kozarce, zalijemo s kisom, da dobro pokrije gobe. Ko so se gobe s kisom popolnoma Ohladile, jih zavežemo s celofanom.
Ocvrte gobe
Očiščene klobuke jurčkov zrežemo v pol prsta debele rezine. Potrosimo jih z drobno zrezanim peteršiljem in drobno soljo, povaljamo v moki, jajcu in drobtinah. Cvremo jih na olju ali masti. Naložimo jih okrog obare ali prikuhe in damo na mizo.
ZA DOMAČO LEKARNO:
Šentjanževa roža
Šentjanževa roža je približno do pol metra visoka rastlina z močnim steblom, ki ima proti vrhu polno stranskih vejic. Vrh vejic so rumeni, precej veliki cvetovi. Listi so majhni, jajčasti in če jih pogledamo proti svetlobi, vidimo, da so polni svetlih pik, stanic s hlapljivim oljem. Šentjanževo rožo poznamo tudi po tem, da se iz cveta (pocedi rdeč sok, Če ga stisnemo. Cvete junija—'julija.
'Vsa rastlina je zdravilna. Najbolj pa je znano kot zdravilo cvetje. Po starem receptu so namakali cvetje v olivno olje. Steklenico z oljem in cvetjem so tako dolgo držali na soncu in mešali, da je olje postalo rdeče barve. Olje so (potem precedili, cvetje stisnili jn shranili. Iz olja so pripravljali tudi mazilo: stopili so za polovico toliko dobrega, očiščenega čebelnega voska, kolikor je bilo Olja in vse skupaj zmešali. Dodali so tudi nekoliko čiste smrekove smole. Dokler je bilo mazilo še tekoče, so ga nalili v majhne lončke in spravili.
Tako mazilo so uporabljali za najrazličnejše namene. Pri urezih, čebelnem piku, gnojnih ranah, žuljih, opeklinah. Prav
tako so, to mazilo uporabljali pri živini.
Naši predniki so imeli čisto prav. Šentjanževke imajo v sebi precej hlapnega olja in čreslovine. Čreslovina krči rano, olje pa jo hladi in zdravi. S šentjanževim oljem mažemo tudi hraste in razne kožne izpuščaje.
Tudi kot notranje zdravilo so šentjan-ževe rože uporabne: čaj iz šentjanževih rož (pijemo pri pomanjkanju teka, pri boleznih jeter in ledvic, pri driski; tak čaj čisti kri in pomirja živce.
Kot vidimo so šentjanževe rože vsestransko uporabne, zato bi bilo res škoda, če jih ne bi zdaj, ko cvetejo, nabirale. Cvetove namočimo v olju, za čaj pa naj bo vrhnjih 20 om rastline, ki jo v senci posušimo. Paziti pa moramo, da nam ne splesni, kar se rado zgodi zaradi olja, ki ga ima rastlina v sebi. Ko bodo šentjanževke suhe, jih povežimo v šopke in hranimo na suhem prostoru, kjer ni prahu. Pri nabiranju pazimo, da ne nabiramo zaprašenih cvetov in velih rastlin. Nabirajmo samo take, ki rastejo daleč od ceste in naselja, kjer ni prahu in druge nesnage!
Šoferski kotiček
Mnogo ljudi si dandanes nabavlja motorna vozila samo zato, da pridejo čim-prej v službo, število tistih, ki si nabavljajo moped, roler (kuter), motocikel, avto samo zato, da se lahko postavijo in da pridejo čimprej do zabave pa tudi ni malenkostno. Tisti, ki so med vožnjo v svojih mislih že pri delu, 'katero jih čaka, nadalje tisti, ki jim rojijo po glavi misli, kako bi se še bolj postavili pred svojimi sovrstniki, in tisti, ki v mislih že podoživljajo trenutke predvidenega razvedrila, spadajo med kandidate smrti z naj-'boljšimi izgledi na nesrečen konec. Najboljše izglecle imajo, kot taki izvoljenci smrti, 'tisti mladeniči, ki menijo, da elegantno vozijo samo, če delajo vtis, kot da jim je 'vsa tehnična navlaka, vsa pravila in navodila za vožnjo, vsakršno stanje ceste deseta briga.
Gornik v vrtoglavi višini premisli Vsak korak, vsak prijem. Naši motorizirani kandidati smrti pa pridrvijo z vratolomno brzino v ovinke in jih prečkajo, kot da bi zanje ne veljali zakoni sredo-bežnosti, kot da bi še nikdar ne čuli ničesar o tisočerih mož n osti h nesreč. Ko se
Kdor si ne želi nesreče, naj ohrani zdravo pamef, naj bo vljuden do vseh in naj ničesar ne ivega !
nevarnosti zavejo, je navadno že prepozno, kajti sekunda strahu se podaljša v presenečenje in ... tresk!
»Zaletel se je v obcestni kamen...« — »Zaneslo ga je iz ovinka, ker je prehitro zavozil vanj ...«-— Izgubil je Oblast nad vozilom...« Žalostni odmev takih in podobnih poročil pa se glasit: mrtev, mrtev, mrtev! Statistike pa kažejo, da niso bile vzrOk tehnične pomankljivosti njegovega vozila, ampak vozačev način vožnje, voza-čeva nezmožnost, da bi obvladal samega sebe. Vkljub pravilu, naj se o mrtvih govori le dobro, je treba izreči Obsodbo: kriv je vsak, ki je lahkomiseln, brezbrižen, ki ne pozna lastne reakcijske zmožnosti in zmožnosti svojega vozila!
In kje so Skriti globlji vzroki vsega tega? V prvi vrsti prav gotovo v dejstvu, da »Sobranje« velja dandanes za neko postransko opravilo. To mišljenje pa je krivo, da (posvečamo Sobranju vse premalo pažnje in da to opravilo podcenjujemo. Vožnja v mestu zahteva prav talko kot ure trajajoča vožnja na izlet ves čas stalno koncentracijo vozača na vozilo in na cesto. Na cesti nismo nikdar sami in moramo zato vsak hip biti pripravljeni na kako neljubo presenečenje. In teh je na desetine! Kar malo pomislite pa jim ne bo konca ne kraja: živali, pešci, kamenje in luknje na cesti, spolzko cestišče, megleni pasovi, otroci itd.
Dirkanje na naših cestah je brezsmiselno početje. Pa recite, če ni brezglavo početje prehitevati vsako vozilo pred seboj, čeprav je že od daleč videti, da bo treba čez nekaj sto metrov vseeno obstati, ker je cesta za-. prta. Kurja pamet je vzrok takemu početju.
Opazujte sem pa tja sami sebe, če niste morda tudi vi med kandidati smrti. Čudili se boste in mrzel srh vam bo šel po hrbtu, če boste odkriti. Ugotovili boste, koliko stvari človek mimogrede, ne da bi se tega zavedal, lahko napravi med vožnjo narobe, ako se ji ne posveti popolnoma. Da, dragi prijatelji, tisti časi, ko smo hodili samo peš, so mimo in tega se moramo zavedati vsi, brez izjeme.
Hladilnike, pralne stroje, električne motorje in
vse električne predmete
■f
NEFT,—L—t/
JOHAN L0MŠEK
ŠT. LIPŠ, TIHOJA 2, DOBRLA VES
Odplačilo je mogoče na obroke. Zahtevajte
cenike, pošljem po želji brezplačno.
Hd&c sc bed, st Ucepi
Ko je Francisca Pizarra, osvojitelja Peruja, spotoma doletela velika nevarnost, ker se mu je vse moštvo uprlo in zahtevalo vrnitev, je stopil med svoje ljudi, potegnil črto na zemljo in rekel: »Severno od tod vas čaka lagodno življenje brez nevarnosti, a tudi revščina in nizkota; južno od tod trdi napori, obupna borba in stiska; če se nam pa posreči, tedaj 'bogastvo, moč in slava. Odločite se!«
Skoro vsi so se gnetli na severno stran, samo dvanajst jih je potegnilo s Pizarrom. In ta slavna trinajstorica (los trece de la farna) je, dasi po mnogih pomanjkanjih, dosegla svoj cilj, ker se ni strašila bojev.
Torej le nikar ne izgubi poguma, naj te zadenejo kakršnikoli udarci usode! Nekateri ljudje morajo dosti prestati v življenju, nesreča jim hodi tako rekoč za petami. In če bi te zajela temna noč, le nikar ne obupaj, ne kloni! Nekoč bo vendarle dan!
Recimo, da izgubiš svoj položaj, svojo službo. Hud udarec! Toda obupati ne smeš! Ali ni zate nikjer drugje prostora na zemlji? In kaj veš, kaj Bog namerava s teboj, če na mah preseka tvojo pot, ki si jo sam izvolil? Nemara te hoče šele pripeljati na pravo življenjsko pot, k tvojemu resničnemu poklicu, kakor blaženega Edmunda Gampiona, miijenca angleške kraljice Elizabete. Na nekem velikem dvornem slavju naj bi gostom pokazal svojo čudovito jahaško spretnost. Pa je strmoglavil na da. Namesto priznanja je žel roganje in zasmeh. Campion je začel razmišljati, spoznal je svoj pravi poklic, postal je jezuit, misijonar in je kot mučenik dal svoje življenje za Kristusa. Brez svoje »nesreče« bi bil nemara moral svoj odlični položaj plačati z dušnim blagrom.
In kakšna neumnost je, če se kdo iz bojazni pred izkušnjami življenja zateče v smrt! Naj strmoglavi, naj ga zadene sramota: dokler živi, mu je še vedno mogoče, da se reši ali zgrešeno zopet popravi. Nesrečni samomorilec pa zapravi edino možnost za popravo in nese s seboj v grob še drugo težko krivdo.
Ko je Julij Cezar pristal v Afriki, se je spotaknil in padel. Njegovo praznoverno spremstvo je prestrašeno šepetalo in v tem videlo »omen«, slabo znamenje. Cezar pa se ne da prestrašiti, svoje roke razprostre in z velikim zanosom zakliče: »Amplector te, Africa« — »Objemam te, Afrika!« Glej, iz nezgode si je skoval idejo za uspeh.
Boji in pomanjkanja niso le »zlo«, temveč tudi vir bogatih kreposti. Če bi ne (bilo nobene skušnjave, bi tudi ne bilo sa-mopremagovanja. Če bi nas ne preizkušala usoda, bi nam tudi ne bilo prebiti nobenih bolečin. Kdor se bori, se krepi. Dante je napisal svojo veličastno pesnitev Divina Commedia v pregnanstvu, živeč v bedi. Schiller je izdal svoja najpomembnejša dela na bolniški postelji. Mozart je dokončal svoj Requiem, ko ga je mučila huda bolezen.
iZa mla din o ut pr&uieta
Naša vsakdanja dolžnost
Če stojiš takole blizu polnoči na kateri od velikih ladij, ki plovejo čez ocean, zaslišiš naenkrat kakor z neba dolg zategnjen glas: »V re-du!« Mornar v naj višjem jam-bornem košu se je še enkrat ogledal na vse strani. Potnikom, ki se odpravljajo spat, zveni ta glas pomirjevallno kakor blagoslov od zgoraj. Preden kapitan leže spat, pregleda še enkrat prav natanko s pomočjo zemljevidov in kompasa, kje je zdaj ladja in ali ni tudi krenila od začrtane smeri.
Kar sta mornar v jambornem košu in kapitan za ladjo, sta vest in razum človeka. Obadva bi morala sleherni, večer, preden zaspita, natanko pregledati, ni li notranji človek tudi nekoliko krenil od prave poti, ki mu jo kaže notranji glas in je li pač pri njem vse »v redu«.
Ob tem predlogu se vam ni bati, da hočem napraviti iz vas prenapeteže, ki ves dan razmišljajo samo o sebi in si prizadevajo, da neprestano po skrivnih kotičkih svoje notranjosti stikajo za. vsem slabim. Da pa bi človek zaspal kar tako kot kakšen kanarček ali pa krava, ne da bi se vsaj malo ozrl na kompas svoje vesti — se mi vendarle zdi preveč nečloveško in neumno, če ob tihih urah nikoli ne razmišljaš o vseh posameznih ljudeh, ki živiš in delaš med njimi in jih sodiš — in če nikoli ne motriš nagnjenj in gonov, ki rastejo in snujejo v lastni notranjosti — kako 'moreš pravilno določati svojo lastno smer? Kdor nikoli ne razmišlja o sebi in drugih, je podoben ladji strahov v pripovedki, je kakor ladja, ki z razdrapanimi jadri brez krmarja leti pred viharjem in nihče ne ve, kam bo krenila in kje se bo razbila.
»Sem li svojeglaven, sem li trmast, brezskrben in nepremišljen v ljubezni, preveč brezobziren v svojem hotenju, preosoren v besedah in preOblasten v svojem govorjenju, govorim li preveč o sebi, ali sploh
mislim preveč na ono, kar mi je zlasti pri srcu — nisem morda nereden in nemara sam kriv nezgode in nesreče, ki je doletela mene in moje« —: glede vsega tega bi se moral človek vprašati in pogumno odgovoriti. Kdor se privadi temu, je krmar in vodja in bo drugim opora v življenju; kdor se ne nauči, ga botlo vselej gnali valovi in ne bo nikoli vedel, kje je in kam ga bo zaneslo.
Že po rojstvu ima človek nagnjenje, da rad preiskuje vse, kar je okoli njega zanimivega. To' vidimo pri otrocih in pri odraslih. Otroci praiskujejo vsako stvar, če je trda ali mehka in če se lahko je, odrasli pa se običajno silno zanimajo za dobre in slabe strani svojega bližnjega, v veliko večji meri seveda za slabe strani kakor za dobre, tako da lahko rečemo, da je vsak človek preiskan prav do obisti in ni ljudem neznana nobena njegova napaka in slabost. Človek bi mislil, da velja feto navdušenje glede preiskave, tudi kar se tiče samega sebe, toda to ni res. Marsikdo pozna pol mesta ali pol vasi in zna našteti vse slabosti tistih, s katerimi občuje, tistih katere srečuje na cesti, ali tistih, ki kadarkoli pridejo z njim v stik. Toda če bi ga vprašali, kakšne slabosti ima sam, tedaj bi obmolknil in ne bi vedel kaj povedati. Vsak njegov sosed ali še boljše soseda ve več o tem povedati. Zato je tudi povsem razumljivo, da se tako malokdo poboljša in otrese svojih napak. Prvo, kar je neizogibno potrebno, je torej, da človek daje sam sebi račun glede svojih napak in slabosti, in sicer vsak dan, preden gre k počitku. Le tedaj bo mogel napredovati v dobrem ter se otresti svojih napak in prav zato je neizogibno potrebna vsakdanja preizkušnja samega sobe. Kar dela dober trgovec, ki vsak dan izračuna, koliko ima dobička ali izgube, to mora delati sleherni človek glede svojega dušnega stanja, da bo vedel, ali napreduje ali nazaduje.
vz
i2.nui j a i2.al);ji oasi
Za reko bi ne bilo dobro, če bi iz vsake ikre bila riba; vrtu bi ne bilo v korist, če bj se vsak cvet razvil v plod, in človeku ne v prid, če bi se mu vse posrečilo. Neuspehi nas uče skromnosti, neprestani uspeh nas naredi samo prevzetne.
Da na svetu se prenesti vse, le vrste dni presrečnih ne. (Goethe)
Zanimivo in poučno
NI BAZENA!
Na vratih katedrale v Chartresu je nabit tale napis: »Vljudno opozarjamo obiskovalce katedrale, da v notranjosti ni kopalnega bazena. Torej je brez pomena, prihajati v cerkev v kopalnih oblekah!«
NIČ POSEBNEGA
V Parizu so za nekatere turiste velika privlačnost revijske predstave, ' v katerih nastopajo plesalke skoraj v Evinem kostumu. Podobno predstavo so pokazali tudi N’Tasanu, črnskemu kralju iz Francoske ekvatorialne Afrike, ki se zdaj mudi s svojo najljubšo ženo v Parizu.
Na afriškega vladarja, ki meri skoraj 2 metra, predstava ni napravila posebnega vtisa. Zmignil je z rameni in pripomnil: »Pri nas hodijo med tednom vsi ljudje okoli brez obleke. Le o praznikih in nedeljah se oblečemo!«
(Nadaljevanje in konec)
Zjutraj je minister doktor Hrabroslav Preplašen pomakal orehove rogljičke v čokolado in segel po novinah. Na vso moč se je ustrašil, ko je bral na prvi strani z debelimi črkami natiskano: Tiger v Žabji vasi požrl 43 in nevarno razmesaril 65 nedolžnih otrok!
Brž ukaže poklicati poveljnika straže.
»Tako torej skrbite za varnost dežele! Vi hrustate v mestu žemlje, tiger pa v Žabji vasi otroke! Kaj ima tiger opraviti v Žabji vasi in sploh v naši deželi? Kdo mu je dal dovoljenje? Moj Bog, naj izve kralj, ta hip sva oba ob službo,« je zastokal minister.
Gospod Miroslav Vojska, poveljnik straže, pa je dejal: »Pomirite se, gospod minister! Iz uredništva so me že sinoči po telefonu vprašali, ali kaj ,vem o tem. Rekel sem jim, da ste mi že vi vse sporočili in da je po vašem naročilu na prvo vest odšlo dve sto stražnikov v Žabjo vas na pomoč. To stoji tudi že v novinah.«
Minister se je prepričal, da je res tako natiskano.
Olajšan je objel poveljnika in dejal: »Zlat dečko si, pri prvi priliki priporočim kralju, naj te poviša.«
Žabci so tisto jutro s skrbjo gledali stražnike, ki so karakali po cesti. Ali bo radi hoj, ki smo jih lami skrivaj posekali v državnem gozdu, ali radi davkov, ki smo jih letos utajili, so ugibali. Prvi hip je vsem odleglo, ko so stražniki povedali, da gredo nad tigra. Ali kaj, iko jim je precej legla na srce še hujša skala.
»Za božjo voljo, ta nesreča! 43 otrok nam je zver umorila, 65 pa razmesarila! Kaj je nad nas prišlo, kaj smo morali učakati,« so tarnali in jokali po vseh hišah. Otrok pa niso šli štet, preveč so bili zbegani in potrti.
Kolikor so v zmešnjavi mogli, so naglo stražnikom nekaj postregli, potem so jih pa milo prosili: »Dajte jo, črno mrho, da nam
ne sne še teh otrok, ki so nam ostali!«
Stražniki so šli v gozd in streljali, kjer se je kaka vejica zgenila. Tako pokanje je bilo kakor v vojski, tri vasi so se pa od strahu tresle.
Opoldne je prišel skozi vas tujec dn dejal: »Hudo je, kakor bi sc s samim zmajem vojskovali!«
Do večera so stražniki ves gozd preiskali in vse patrone dzstreljali. Vrnili so se v Žabjo vas in vaščani so jih vprašali, ali so ugonobili zmaja.
»Gotovo smo ga,« so dejali stražniki, »ampak taka zver se zmerom še z zadnjimi močmi kam zavleče, da na samem pogine.« Nekaj dni so še v vasi počakali, a ko se je 'izkazalo, da ni več nevarnosti, so odšli. V novinah je 'bilo do pičice vse popisano.
Kralj je podelil skrbnemu ministru najvišji red in povišal tudi čin poveljnika straže. Za težko prizadeto žabjevaško občino so pa začeli po vsej deželi podporo zbirati. Nabralo se je toliko, da si je občina lahko omislila dve vedri za požarno hrambo in novo tablo za šolo. In vsi, ki so si bili pridobili zaslug za zbiranje, so bili odlikovani.
Pa se je svet tudi po tej nesreči pomiril. kakor se je še po vsaki. Iz treh vasi so ljudje hodili delat na polje in v gozd, otroci pa spet maline brat. Pri tem so se odrasli starali in mrli, otroci pa doraščali. Janezka so dali k domačemu podobarju učit. Od tam je prišel pozneje v mesto in postal velik umetnik. Tonček je pa po očetu dobil grunt in je postal nazadnje še župan.
Da se imenitna zgodba vsaj tam ne pozabi, kjer se je bila zgodila, je na prvi seji dejal: »Možje, vsi, ki ste mojih let, pomnite, kako je slavni minister doktor Hrabroslav Preplašen nekdaj rešil našo vas zmaja! Spodobi se, da mu postavimo spomenik!«
Občinski možje so pritrdili: »Res, zdavnaj bi nas bil že vse skupaj zmaj požrl
SIDRO SRCE
Pride? 'človek v tuji svet, v svet, ki je v mrzlih barvah v -noč pripet, kamor slavci tvojih želja ne hodijo pet, kamor metulj koprnenja se ne hodi gret...
Kakor da ladja pripluje jv neznan, skrivnosten pristan.
V velikem pričakovanju sidro spuste. —
In trepetaje v srce prirase nov, odtujen dan ...
Mlad in plah sem prišel v dolino Obirja, v kraljestvo davnega domačega obirškega pastirja. Srca korenine z vso svežino vzraslc so v mojo družino jmd to planino.
Morda sem mislil, da so odplule ladje in čolni vsi
nekdanjih tihih, domačih gorskih dni,
ker čas današnji le v hrupu pozabe medli,
a odkril sem, da v zemlji obirški tiči
še sidro: srce, slovensko srce, (ki trpko molči,
ki je globoko v zemlji fskrito
in s krvjo, jz znojem in s solzami oblito,
a ki trdno zvestobo drži!
Valentin Polanšek
iimiMimiiiiiiiiiiiHiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiHiiniiHJiHiiiiiiiiiiiulMiiiiii
Zborno petje - dolgo življenje
Na Švedskem, v Angliji in v Združenih državah ustanavljajo Številne pevske zbore. Toda njihovi člani niso vneti pevci, temveč bolniki, katerim so zdravniki predpisali — zborno jictje.
Način zdravljenja pljučnih bolezni s petjem je že v prejšnjem stoletju odkril ruski zdravnik Bogomolov. švedsko kraljevsko združenje za medicino je zaznamovalo več tisoč primerov ozdravelih jetičnih v začetni stopnji zaradi terapije z zbornim petjem.
»Vpišite se v pevski zbor in dolgo boste živeli« — to je postalo geslo mnogih Švedov in švedinj.
Pariški zdravnik dr. Pierre Collins je preiskal 6.000 pevcev in je prišel do zaključka, da je njihov krvni obtok veliko boljši kot pri nepevcih. Ugotovil je, da so pevci bolj odporni tudi proti nekaterim pojavom duševne zmedenosti.
V bolnici Washington States College so 400 bolnikov ogroženih po jetiki zdravili s pomočjo petja. Čez 70 odst. teh bolnikov je ozdravelo.
»Peli sam, tudi s jx>lnim glasom, ni zadosti,« pravi dr. LIenry Pervin iz Angleškega kraljevskega združenja za medicino. »Potrebno je peti v zboru, pod vodstvom izkušenega dirigenta, ker pravilno petje zahteva posebno tehniko dihanja.«
in žalostno bi danes tukaj sedeli, če bi njega ne bilo! Dolžni smo spomenik ministru in zmaju!«
In uganili so možje, da je bron drag, marmor tudii in naj bo zato spomenik iz žabjega sira, ki ga imajo dosti. Star sir je tudi trd. Za težaško delo bodo tlačanih občani, podobo bo napravil domači umetnik Janezek. Za njegovo delo bodo plačali gruntarji po dinarju, kajžarji pa po 50 par. Hrano in prenočišče mu bodo dajali grun-tarjii po tri dni, kajžarji po en dan, ob nedeljah in praznikih bo dobival pa od občine za priboljšek merico tepkovca in klobaso. V občini je bilo 53 gruntarjev in 96 kajžarjev. Izračunali so, da dobi umetnik v denarju 101 dinar.
Janezek je prišel in se z veseljem lotil dela, zakaj najbolj je srečen umetnik, kadar dela za svoj rojstni kraj. En dinar so mu dali Žabci naprej, stotak so mu obljubili, ko bo delo izvršeno.
In Janezek je napravil neizrečeno lep spomenik. Preko skale je vznak ležal ubiti zmaj s skrčeni kremplji kakor zaklana kokoš. Na eno stran skale je viselo navzdol dvanajst glav, na drugo stran sedem repov, a na zmajevem trebuhu je stal junaško razkoračen minister doktor Hrabroslav Preplašen s pet metrov dolgo sulico v roki. Po županovem nasvetu so spomenik še z medom namazali, ker med varuje plesni.
Spomenik se je zdaj svetil kakor zlat' in od blizu in daleč so ga hodili ljudje gledat. Vsi, ki so ga videli, so dejali: »Vreden je junaka, ki ga kaže, vreden mojstra, ki ga je napravil, in vreden je Žabje vasi, ki ga je postavila!«
Žabci so na tako hvalo štemano kimali in dejali: »Prav, naj ve svet, kaj smo mi v Žabji vasi!«
Pa še danes bi se v Žabji vasi s tem spomenikom bahali, da niso medu otroci polizali in žabjega sira vrabci pozobali.
P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N* J*E
VALENTIN POLANŠEK:
C^TRIZA

Vselej se je Moti veselil praznikov. Posebno tistih velikih, ob katerih ga je babica zabasala ter vlekla s seboj z gore dol v vaško cerkev.
Vedno pa se je v to veselje prikradla tudi veHka skrb: striža!
Ker so bili fantovi starši prerevni, da bi ga peljali v vas k frizerju in presramež-Ijivi, da bi šli z njim k sosedovem Jožu, je ta posel vsakokrat opravila kar babica sama.
Preden pa je prišlo do tega opravka, je bilo z Motijem dokaj sitnosti. Začelo se je z prigovarjanjem zlepa, končalo se pa mnogokrat z lasanjem od vseh rok, ki so le dosegle fantovo butico.
Pa zakaj to?
Moti je imel babico zelo rad. A kadar je šlo za strižo, so bila njegova čustva do starke odločno sovražna.
Babica, ki se je lotevala tega dela s prepričanjem, da bo ostrigla vnuka tako, kakor se spodobi in da ravna z otrokom pri tem ravno tako nežno kakor pri pripovedovanju štorij in pestovanju, je bila v resnici čisto neprimerna za strižo. Roke so se ji tresle, bila je neokretna, ker kot frizer je bila pač samouk, ravno tako kot pri branju v mladih letih. Vrh tega pa je še slabo videla, pa naj je smešna očala še tako premikala po nosu gor in dol. In nameček: posluževala se je starih ška-fij. ki so bile tope.
Zato se je fant bal striže. Zategadelj se je puntal in zvijal: »No, babica vsaj daftes še počakajva! Jutri se bom pa kar sam od sebe usedel na stdl in nič ne bom migal z glavo!«
Prišlo je že v navado, da se je že štirinajst dni pred praznikom govorilo in pogajalo o striži.
Prvi dan, ko je Moti zapazil, kaj se pripravlja, jo je pobrisal iz hiše in se pred trdim mrakom ni več pokazali. Drugi dan je tako dolgo zagotavljal babici, da se bo naslednji dan prostovoljno usedel na stol, tla mu je še res bilo prizanešeno. Tretji tlan pa je še škarje skril, četrti dan ga je začel, boleti trebuh, pa tako, da je babica — namesto, da bi iskala škarje in mislila na strižo — vsa zaskrbljena začela kuhati čaj iz raznih rož in z veliko ljubeznijo lečila prebrisanega vnuka. Peti dan se je pobalin prav pozno priklatil iz šole domov. šesti dan pa je rado tako naneslo, tla je morala babica kam v sosesko.
Zato ni čuda, da je vedno tako prišlo, da se je vršila striža prav zadnji dan pred praznikom. Takrat pa neizprosno in s hlastno naglico.
Pa se je vsedel Moti ves bled na tisti Strašni sto1!. Zavit je bil do vratu v stari babičin predpasnik s pobledelimi vzorci. Ka-
ko bednega se je počutil, oh mnogo bolj kot Danijel v levnjaku!
Sam sebi se je zasmilil in solze so ga oblile.
Babica je zaradi okornosti precej robato ravnala z njim. Pritisnila mu je glavo na prsi, da se še cmeriti ni mogel več. In tako je moral vzdržati celo večnost.
Škarje so spočetka še kar rezale. Joj, ko pa so škrtale ob sencih, je Moti tulil kot v srednjeveški mučilnici.
Babica pa je imela strižec! Seveda zopet starega in zarjavelega, kakoršnega ji je dal nekdo, kajti sodil je že v staro šaro. Moti se ga je bal kakor škorpijona.
Ko je začel torej še tisti strižec škrtati, je postal jok in stok še silnejši. Zgodilo se je pogosto, da je dobil fant v zatilju ali na sencah rdečo liso. Babična roka se je pač držala gesla: Kar se ne da odrezati, je treba pač izpuliti.
Pri taki striži ni mogel nihče drug od domačih prisostvovati. Moti se je dri na vse pretege, ženica pa je besedovala kakor da bi nerazločno žebrala. Strašno je bilo to slišati!
Moti si je vsakokrat želel smrti. Babici pa se je natihoma vnuk seveda smilil, časi celo toliko, da bi se najraje še ona sama razjokala.
V fantove solzne oči so se prilepili odstriženi laski. To je ščemelo, drgnil je očesce, da ga je potem še bolj peklo — in novo, grozno trpljenje ga je zajelo. Nosek je bil poln. Če pa je skoz odprta usta zajemal sapo, je prišlo tisto ogabno še v grlo. Tedaj pa se je tudi pripetilo, da je začel bruhati.
Bolj proti kraju je šlo, teže je prenašal — in pogosteje ga je tolažila babica: »Kdor hoče biti lep, mora trpet! Kdor hoče biti lep, mora trpet!«
Večkrat sta to čudno strižo morala prekiniti. Ali je bilo treba fanta obrisati, morda še kolena in predpasnik, ali pa je bilo treba čakati, kadar je začel kihati, ko je dobil lase v nozdrvi. S komaj obvladovanim pomilovanjem je tolažila: »No kihi, kihi kakor Muckov Mihi!«
Ko pa je bilo to nevsakdanje opravilo vendarle končano, je babica vnuka vselej obdarila. Imela je občutek, da se svoji žrtvi mora za prestane muke oddolžiti. Lepo umit, čedno počesan in bogato obdarovan se je potlej Moti dolgo gugal v babičnem krilu.
Po striži pa se je fant venomer bal prvega šolskega dne. Spet me bodo dražili otroci, češ miši in podgane so me menda objedle — ali pa, da je moja glava babilonski stolp, ker je vse polno stopnic ipo njej. Take zle slutnje so ga obhajale, ko se je skrivaj tipal tpo boleči glavi.
Tako je bila striža za Motija resda velika muka. Večkrat je zavidal deklice, ker jim ne strižejo las.
in v zadregi prosila, da bi smela videti sina, ki je služil v šesti četi tretjega "odreda.
»Počakajta tu«, je dejal stražar, »naročil bom, da ga pokličejo«. Z vzdihom olajšanja in radostnim licem se je vrnila k možu in sedla sta na rob malega obronka.
Sedela sta tam dolgo in čakala. Valeri-janski hrib je talko velik in ves posejan z. dvorišči, predgradji, nasipi, vojašnicami in utrdbami! Le poskusite najti vojaka iz šeste čete v tem labrintu, ki visi med nebom in zemljo in v spirali lebdi sredi oblakov, kakor otok Laputa! Ob tej uri v trdnjavi odmevajo trobente in bobni, vojaki tekajo sem in tja, čutare ropotajo; izmenjuje se straža, odhaja se na delo, deli se hrana; dobrovoljci priganjajo s puškinimi kopiti okrvavljenega vohuna; kmetje iz Nanterra prihajajo s pritožbami h generalu; sel drvi v galopu, ves zmrznjen na oznojenem konju; iz prednjih straž se vračajo nosila, napeta med mulami, v katerih ranjenci ječijo kakor bolna jagnjeta; mor-tiarji s piščalko in vzkliki »boj! hop!« nameščajo nov top: pastir v rdečih hlačah, s palico v roki in puško na rami žene pred sabo čredo živine, ki je dodeljena vojski...
Vse to prihaja in odhaja, se križa na dvoriščih in izginja za vrati trdnjave, kakor za vrati orientalskega gostišča za karavane.
»Samo, da ne pozabijo na mojega sina!« so med tem govorile oči uboge matere in vsakih pet minut je vstajala, se previdno približala vhodu, kradoma pogledala čez zid. Toda — ni se upala spraševati, da se ne bi sinu potem smejali.
Moški, bolj plah in neroden, se sploh ni premaknil iz svojega kota; in kadar se je vračala in sedala poleg njega, vsa otožna in obupana, je miril njeno nestrpnost in ji razlagal vojaško službo s kretnjami bedaka, ki bi rad bil važen.
Vedno so me zanimali 'ti mali tihi intimni družinski prizori, katere bolj uganeš kakor vidiš, te ulične pantomime na katere naletiš na vsakem koraku in ki ti v eni sami kretnji odkrijejo celo življenje. Pri teh dveh sta vzbujali mojo pozornost neokretnost in p ros tod ušn ost nastopa in naravnost ganjen sem bil, ko sem v njuni mimiki, izraziti in jasni, kakor duša Se-rafimovlih igralcev, bral ganljivo družinsko odisejado ...
Videl sem mater, kako se je nekega jutra nepričakovano-spomnila: »Kaj si bo še izmislil, ta g. Trochu?... Že tri mesece nisem videla svojega otroka... Moram k njemu, da ga poljubim«.
Oče jo je, malodušen in neiznadljiv, ki ga je bilo strah vseh mogočih poti, da preskrbi dovoljenje, najprej skušal odvrniti od tega namena:
»Pa to nima smisla, draga žena. Ta Va-lerijanski hrib je Bogu za hrbtom... Kako boš prišla tja peš? In to je trdnjava, kamor žensk ne pustijo!«
(Konec na 8. strani)
ALPHONSE DAUDET:
OBISK
SPOMIN NA OBLEGANJE PARIZA
Tisto jutro sem bil šel na obisk k svojemu prijatelju, slikarju B., poročniku seinske narodne vojske, ki je bila nastanjena na Valerijanskem hribu. Vrli dečko je bil ravno na straži in se ni smel ganiti. Morala sva ostati tam. Sprehajala sva se gor in dol, kakor mornarji pred vrati trdnjave, kramljala o Parizu, o'vojni, o naših dragih, ki so bili daleč od nas...
Nenadoma je poročnik, ki je tudi v uniformi narodne vojske ostal stari mazač platen, utihnil, se ustavil in me prijel za roko:
»Oh! Prava Daumierova slika!« je tiho dejal in s svojim malim očesom, ki je zažarelo kot oko lovskega psa, pokazal dve častitljivi silhueti, ki sta se v tistem trenutku pojavili na planoti Valerijanskega hriba.
Slika je bila res vredna Daumierovega čopiča. Moški, suh in majhen, je nosil dolgo rjavo žaketo, obrobljeno z zelenkastim žametom, ki je bil izgubil svoj sijaj, kakor star gozdni mah. Imel je rdeča lica, potlačeno čelo, okrogle oči in sovje kljukasti
nos — nagrbančena glava ptice s svečanim in topim izrazom. Da bi slika bila popolna, je starec nosil v roki izvezeno torbo, iz katere je kukalo grlo steklenice, pod pazduho pa škatlo s konservami, klasično pločevinasto škatlo, ob kateri se bodo Parižani večno spominjali na petmesečno obleganje...
Pri ženski si najprej opazil le velikanski kabrioletu podoben klobuk in staro ruto, ki jo je ovijala in celo poudarjala njeno revščino. Iz pomečkanih in obdelanih našitkov na klobuku je plaho kukal ošiljen nos in nekaj redkih sivih las.
Ko sta prišla na vrh, se je moški ustavil, da malo počije in obriše pot s čela. Ni bilo toplo tam gori, v megli poslednjih novembrskih dni, toda njima se je mudilo in hitela sta ...
Ona se ni ustavila, šla je naravnost proti vratom trdnjave, naju za hip ošinila s pogledom, obotavljaje se, kakor bi hotela nekaj vprašati. Častniški našitki so jo nedvomno prestrašili, ker se je raje obrnila k stražarju in slišal sem, kako je tiho
84
hma)
— Ampak drži, je odgovoril Barbicane. Privlačnost tega ogromnega nebesnega telesa je tako velika, da bi predmet, ki tehta na zemlji 70 kilogramov, tehtal na soncu 1930 kilogramov! Tvoj klobuk bi tehtal 10 kilogramov, tvoja oigarajpa pol funta. In končno — če bi na soncu padel, bi bila tvoja teža tako velika — približno 2500 kilogramov, da ne bi mogel vstati!
— Zlomka, je dejal Michel. Moral bi to-iej prenašati s seboj ročno dvigalo! Če je pa tako, draga prijatelja, potem se zadovoljimo za danes z luno. Tam se bomo vsaj postavili kot velikani! šele kdaj pozneje bomo preudarili, če kaže hoditi na tisto 'tvoje sonce, kjer moraš dvigati kozarec s škripčevjem do ust!
DEVETO POGLAVJE Posledice odklona
, Barbicane se ni več vznemirjal. Kako se bo potovanje končalo, sicer še ni vedel, vedel pa je, da je gonilna sila izstrelka zadostna. Začetna hitrost ga je pognala onkraj nevtralnega pasu. Torej ne bo padel nazaj na zemljo. Torej ne bo Obvisel v ravnotežni črti. Ostala je samo še ena mož-
nost, ki jo je bilo treba uresničiti: da dospe krogla na cilj pod vplivom lunine privlačnosti.
V resnici je bil to padec z razdalje-33.184 kilometrov; res da na nebesno telo, katerega privlačnost znaša samo eno šestinko zemeljske privlačnosti. Kljub temu je bil to strašen padec, proti kateremu se je bilo treba nemudoma zavarovati z vsemi potrebnimi ukrepi.
Ti ukrepi so bili dvoje vrst: eni bi morali ublažiti udarec v trenutku, ko bi krogla zadela ob lunina tla; drugi pa naj bi padec zavrli in njegovo silovitost zmanjšali.
Za ublažitev udarca ob tla Barbicane na žalost ni mogel več uporabljati sredstev, ki so se tako uspešno izkazala pri odhodu: namreč vode s pregrajami, ki je delovala kot vzmet. Pregraje so bile še na svojem mestu, vode pa ni bilo več; rezervno količino vode seveda niso smeli uporabiti v ta namen, kajti v primeru, da bi prve dni na luni ne našli vode, bi bila ta rezerva zelo dragocena.
Sicer pa bi bila ta rezerva za ublažitev padca nezadostna. Plast vode, ki so jo rabili v krogli pri odhodu in na kateri je plavala nepropustna plošča, je bila meter visoka in je zavzemala 60 kvadratnih metrov. Njena prostornina je znašala 6 kubičnih metrov, njena teža pa 600 kilogramov. V shrambah pa ni bilo zdaj niti ene
petine te količine. Zato niso mogli več računati s tem silno učinkovitim sredstvom za ublažitev udarca pri padcu na luno’.
Na srečo se Barbicane ni zadovoljil z vodo in je pritrdil na gibljivo ploščo močne odbijače na vzmeti, ki naj bi po zlomu vodoravnih pregraj ublažile udarec ob dno krogle. Te odbijače je bilo treba samo malo popraviti in potisniti gibljivo ploščo na pravo mesto. Ker niso imeli posamezni deli skoraj nobene teže, so jih igraje prenašali in hitro sestavili.
Popravilo je bilo torej kmalu gotovo; razne kovinske kose so brez posebne nuje pritrdili z vijaki in železnimi klini, saj orodja ni manjkalo. Kmalu je premaknjena plošča počivala na jeklenih odbijačih ko miza na nogah. Nerodno je bilo samo ito, da je plošča v novi legi zadelala spodnjo lino. Zato potniki ne bi mogli opazovati lune, ko bi padali navpično na njo. Temu se je bilo treba odreči. Sicer pa so skozi stranka okenca lahko luno ravno tako opazovali, kakor lahko ogleduješ zemljo iz la-dijcc zrakoplova.
Uravnavanje plošče je terjalo eno uro dela. Popoldne je že minilo, ko je bilo vse urejeno. Barbicane je spet začel opazovati, koliko se je krogla nagnila; z veliko nejevoljo pa je ugotovil, da se za padec ni zadosti zasukala; podoba je bila, da leti v krivulji, ki je_ vzporedna z lunino ploščo. Kraljica noči se je bleščala v neskončnem
prostoru v vsem svojim sijaju, medtem ko jo je z nasprotne strani palilo sonce z ognjenimi žarki.
Ta položaj je bil precej vznemirljiv.
— Ali bomo pristali? je vprašal Nicholl.
— Ravnajmo tako, kakor da bi morali pristati, je odgovoril Barbicane.
— Kakšna zajca sta! je usekal Michel Ar-dan. Pristali bomo, in sicer še prej kakor nas bo volja.
Ta odgovor je napotil Barbicana k pripravam za padec in takoj je začel razmeščati naprave, ki naj bi padec zavrle.
Spominjamo se še prizora na zborovanju v Tampa-Tovvnu v Floridi, ko je kapitan Nicholl nastopal "kot Barbicanov sovražnik in Michelov nasprotnik. Kapitanu Ni-chollu, ki je trdil, da se bo krogla razbila kakor steklo, je Michel odgovoril, da bo njen padec zavrl s pravilno razmeščenimi raketami.
In res 'bi močne rakete, ki bi se opirale na dno krogle in zgorele zunaj, povzročile tak sunek nazaj, da bi hitrost krogle do neke mere zavrle. Rakete bi lahko gorele tudi v praznem prostoru, ker bi za izgorevanje potrebni kisik proizvajale same, 'kakor ognjeniki na luni, 'ki jih pomanjkanje zraka ni nikdar oviralo, da ne bi vzplameneli.
(Dalje prih.)
JULES VERNE:
Potovanje na
rPri nas, na DCevoškeni
(Nadaljevanje s 4. strani)
namreč 26 stopinj toplote in bi bila boljša za kuho kot za kopanje. Pač — ne uživa naše jezero zastonj sloves »najtoplejšega« alpskega jezera. Včasih to neha biti — prednost!
(f Msgr. Henrik Hopfgartner)
V petek, dne 9. julija so v Celovcu ob obilni udeležbi vernikov in duhovščine položili k večnemu počitku stolnega dekana prelata Henrika Hopfgartnerja. Pogrebni sprevod se je vil od Krške hiše, kjer je pokojnik prebival in umrl, do stolnice, pod vodstvom prevzv. škofa dr. Kdstnerja, ki je posmrne ostanke pokojnega služabnika božjega blagoslovil. Po slovesnih obredih so pokojnika odpeljali na pokopališče k Sv. Martinu, kjer je mil. g. stolni prošt Maier pokojniku spregovoril v slovo.
(Vrsta prometnih nesreč)
Tudi minula nedelja je zahtevala v celovškem mestu celo vrsto žrtev zaradi prometnih nesreč. Promet je bil v soboto in nedeljo naravnost rekorden, kajti Celov-čani so z vsakovrstnimi vozili iz razžarjenega mesta silili v svežino zelene narave, po drugi strani pa je mesto in okolica polna tujcev, dopustnikov iz vseh vetrov, posebno pa iz Zapadne Nemčije .
Pri skupno 13 prometnih nesrečah so bile 3 osebe težko ranjene, pet jih je zado-bilo poškodbe, katerih značaj se bo šele izkazal, 9 pa jih je bilo laže ranjenih.
V soboto dopoldne dne 11. julija je neki roler zadel v Siegfrieda Panzerja v Einig-keksstrasse in mu prizadejal težke poškodbe, isti večer je pa neki drugi roler podrl in teže poškodoval bančnega uradnika Gustava Jiranka, na Beljaški cesti pa je neki tujec iz Brudka na Muri z mopedom podrl gospodinjo Romano Winter. Vse težko ranjene so morali prepeljati v bolnico.
Koroški velesejem
Direktor Koroškega velesejma g. Gutsch-mar je v prisotnosti velesejmskega arhitekta dipl. ing. Loidlerja sprejel nadomestnega člana upravnega odbora tovarne papirja v Frantschachu dr. Ortnerja ter poslovodjo družbe Patria-Paier dr. IVreberja, s katerima se je domenil glede udeležbe obeh podjetij na letošnjem Koroškem velesejmu. Tako tovarna papirja in staničnin Frant-schach, kot njeno sestrsko podjetje v Zelt-wegu bosta na velesejmu prikazali svoj celotni obratni postopek, pri čemer bo prvič v polni meri prišel do izraza pomen proizvodnje papirja in staničnin teh dveh tovarn in tovrstne industrije na Koroškem sploh. Po zaključku razgovorov je sledil o-bisk razstavne dvorane na sejmišču.
To je skrivnost
uspešnega mlekarsfva
MOLZNI STROJ
M 0 D E L
lerfekt"
f	5 S und 5 P.
s premično vacuum-napeljavo iz gumijastih ali pritrjenih železnih cevi. — Hitra montaža in enostavna uporaba. — Kljub nizki nabavni ceni je to ,,perfektna" naprava svetovno znane
ALFA-KVALITETE
Idealna za gospodarstva z do 12 kravami
AKTIENGESELLSCHAFT
ALFA-SEPARATOR
WIEN XII/82, WIENERBERGSTRASSE 31	- TELEFON 54 46 11
Prosimo, odrežite tukaj in nam poiljite
I KUPON Prosim, pošljite mi brezplačne specialne prospekte za ALFA molzni stroj PERFEKT 5 S und 5 R
• Ime — Name j Naslov — Adresse
0
Zastopstvo ALFA-strojev HANS WERNIG, Klagenfurt, Paulitschgasse (Prosenhof)
OBISK
(Spomin na obleganje Pariza) (Nadaljevanje' s 7. strani)
»Mene bodo pustili,« je dejala in ker jo je vedno ubogal, je šel iskat dovoljenje: na sedež trdnjavskega poveljstva, na županstvo, v štab, h komisarju ... Ves znojen od strahu in premražen od čakanja je rinil naprej, trkal na neprava vrata, čakal cele dve uri v uradu, ki ni bil pravi in se končno zvečer le vrnil, s prepustnico v žepu.
Naslednje jutro je vstal zgodaj, v mraku in mrazu, pojedel kos kruha, da bi se ogrel. Mati ni bila lačna, raje je počakala, da bi jedla s sinom. In da bi vsaj malo razveselila ubogega vojaka, sta torbo napolnila s samimi dobrotami: čokolado, marmelado, vinom, ki sta ga bila skrila in vzela sta tudi dobro znano škatlo, ki je stala osem frankov in katero sta sveto čuvala za dneve velike stiske ...
Odšl^ sta na pot. Ko sta prišla do okopov, so komaj odprli mestna vrata. Morala sta pokazati dovoljenje. Njo je postalo strah ...
Ni bilo razloga, papirji so bili v redu. »Pustite ju!« je ukazal častnik.
Šele tedaj si je oddahnila:
»Dober človek in ljubezniv, ta častnik!« Drobnela je in hitela, kakor jerebica, da ji je mož komaj sledil:
»Hitro hodiš, mati!«
Ona ga ni poslušala. Tam gori, v megli horizonta, ji je Valerijanski hrib klical: »Hitita ... On je tu«.
In sedaj, ko sta končno le tu — nove muke. če ga ne najdejo? Če ne pride? ...
Naenkrat je vzdrhtela, prijela starega za roko in skočila pokonci.. . Od daleč, pod Oboki trdnjavskih vrat, ‘se je oglasil njegov korak. Bil je on!
Ko ga je zagledala, je cela trdnjava zasijala v novi luči.
Lep dečko, pri moji veri! Lepo razvit, i nahrbtnikom in puško.
Pozdravil ju je z odkritim licem, možatim in veselim glasom:
»Dober dan, mama!«
In v hipu so nahrbtnik, plašč in puška izginili pod velikim kabrioletnim klobukom. Nato je prišel na vrsto oče, a to je bilo kratko. Klobuk je hotel vse zase. Bila je nenasitna ...
»Kako ti je?... Si dobro oblečen?... Kako je s preobleko?«
Med oguljenimi nabori sem čutil njen dolgi ljubeči pogled, s katerim ga je ovijala od glave do nog, v dežju poljubov, solz in smeha. Vsa, tri mesece zatajevana materina ljubezen je planila na dan. Tudi oče se je raznežil, a ni hotel tega pokazati. Videl je, da jih gledamo in nama mežikal, 'kakor bi hotel reči:
»Oprostita ji... Ženska je!«
Pa še kako sem ji oprostil!
Glas trobente je kakor piš odpihal to lepo srečo.
»Kličejo...« je dejal fant. »Moram iti!« »Kako? Ne boš obedoval z nama?«
»Saj ne morem!... Na straži sem, za štiriindvajset ur, tam gori, na vrhu trdnjave.« »Oh!« je vzdihnila in ni rekla nič več. Vsi trije so nato žalostno obstali, kakor poraženi. Oče je spregovoril:
»Vsaj škatlo vzemi« je dejal z drhtečim glasom in smešnim ter obenem ganljivim izrazom žrtvovanega sladokusca. A glej! V vznemirjenju in ganjenosti slovesa ni mogel najti tiste vražje škatle. Kar žalostno je bilo gledati tiste trepetajoče in mrzlično iščoče roke, ki so brskale po torbi in poslušati glas, ki je izdajal zadržane solze: »škatla! Kje je Škatla?« Brez sramu, da govori o jedi sredi velike boli. Končno se je škatla le našla. Sledil je dolgi zadnji objem in fant je stekel nazaj v trdnjavo.
Prišla sta bila od daleč za ta skupni obed, se nanj pripravila kakor na praznik. Mati ni spala vso noč. Povejte mi, ali je še kaj bolj žalostnega od tega prekinjenega pirovanja, od teh prelepih sanj, ki so žc bile resničnost, a jih je resničnost tako surovo razblinila?
Stala sta tam še nekaj časa, nepremična, s pogledom uprtim v vrata, ki so požrla njunega otroka. Moški sc je nato vzdramil, se obrnil in trikrat krepko zakašljal, da bi premagal drhtenje glasu:
»Pojdiva, mati! Domov greva!« je dejal glasno in možato. Globoko se nama je priklonil, prijel ženo pod roko ...
Sledil sem jima z očmi do ovinka. Njegov obraz je imel jezen izraz in mahal je s torbo kakor s sabljo. Ona je bila videti bolj mirna. Stopala je ob njem s sklonjeno glavo in povešenimi rokami... Zdelo se mi je, da so njena ozka ramena od časa do časa zadrgetala pod ruto od hlipanja ...
(Prev. J. K.)
Konzul - tihotapec
Minuli teden so na avstrijsko-jugoslo-vanski meji avstrijski carinski organi zaprli 46-letnega Kurta Dostala, ki se je z veliko luksuzno ameriško limuzino z znakom -CC nameraval odpeljati v Jugoslavijo. Imenovani je častni konzul južnoameriške republike Paragvaj, Ko so gospodu konzulu cariniki posvetili nekoliko več pozornosti, so v njegovem avtomobilu našli 21 kg zlata.
Avstrijski cariniki so tega Dunajčana, ki je paragvajski državljan in zastopa kot častni (to je neplačani) konzul svojo daljno »matično državo« v Avstriji, že dalj časa sumili, da se tudi bavi s tihotapstvom. Zlato je bilo skrito v zračnici rezervnega kole- „ sa in sestojalo je iz svetlih cekinov.
iimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitimiiiuiiiiiiiiiimii
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA,( 19. 7.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor.
— S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 20. 7.: 14,00-14,45 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Glasba in zanimivosti od tu in tam. — 17,55—18,10 Za ženo in družino. — TOREK, 21. 7. 14,00—11,30 Poročila, objave. — Rdeče, rumeno, zeleno... — SREDA 22. 7.: 14,00—14,45 Poročila, objave. 5 minut za čebelarje. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 23. 7.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Iz domačih gajev. — PETEK, 24.
7.: 14,00—14,45 Poročila, objave. — Dežela gora, dežela pesmi: štajerska. — SOBOTA, 25. 7.: 09,00— 10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 26. 7.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Moža in avtomobil so odpeljali v Gradec, kjer so avtomobil še natančneje preiskali v iz prtljažnega prostora, ki je imel dvojno dno, privlekli na dan 4000 komadov švicarskih ur. Izvozna dovoljenja za prenos tega zlata in ur v Jugoslavijo si je »v naglici« gospod konzul pozabil oskrbeti. Zato pa so mu poskrbeli gostoljubno streho v zaporih graškega deželnega sodišča. Tam sedaj čaka na sodbo. Med tem so v Solnogradu policijski organi zaslišali v tej zvezi tudi njegova tajnika.
filmska Guna
BnSIfllBBHailBBiilHBIBBBMBII (]■■■■]■
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la — priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IV = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V—= odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
BOROVLJE
Sobota, dne 18. VII. 1959: Die Fran vam FIuss (IVb). — Nedelja, dne 19. VIL 1959: Die Rrandncr Zwillinge (IVb). — Torek, dne 21. VIL 1959: Kom-missar Maigert stellt cine Falle (IVb). — četrtek, dne 23. VIL 1959: Frauenstrasse (IVb).
ŠT. JAKOB V ROŽU
Sobota in nedelja, dne 18. in 19. VII. 1959: Der Page vom Palast-Hotel (IV). — Torek, dne 21. VIL 1959: Im Rausch der Sinne (VI). — Četrtek, dne 23. VIL 1959: Zarak Khan (IVb).
PLIBERK
Sobota in nedelja, dne 18. in 19. VII. 1959: Der Page vom Palast-Hotel (IV). — Torek in sreda, dne 21. in 22. VIL 1959: Gchetzte Frauen (IVb).
Samo 4 odstotki vseh oženjenih Angležev izbira kraj počitnic, v 42 odstotkih primerov odločajo o tem otroci, v 54 odstotkih pa žene. Tako je ugotovil s posebno spra-ševalno akcijo angleški list »Manchester Guardian«.
Najstarejši avtomobilski voznik na svetu je nekaj časa sem 98-letni Walter Reidl iz Aucklanda na Novi Zelandiji. Mož je zdaj obnovil šoferski izpit, ki ga je položil leta 1912.
Brezplačne vozne listke tudi za potnike pod 6. leti, ki imajo pravico do zastonjske vožnje izdaja uprava železnic na švedskem. Pravi, »da se tako otroci ne bodo počutili zapostavljeni!«
ŽENITEV
Sem 40 let star, delam pri cesti, priden, ne pijem, ne kadim in nisem vdan igri. želim spoznati v s vrbo ženitve slovensko dekle, ki bi imela svoje stanovanjc. Vdove niso izključene.
\	SADNA DREVESCA,
veliko cenejša in močnejša kot drugod, vam nudi drevesnica POLZER, pošta Št. Vid v Podjuni.
Vsem sorodnikom, znancem in prijateljem neizmerno prizadeti sporočamo, da nas je po nedoumljivem sklepu Vsemogočnega nenadoma zapustil naš nepozabni mož, skrbni oče, dobri sin, brat, nečak in stric, gospod
FRANC BLAŽEJ
,	pd. Krotnikov iz Podlibiča
v 32. letu starosti. Umrl je na posledicah prometne nesreče dne 12. julija 1959 pri Mežici, po prejemu 'tolažil za umirajoče.
Njegovi zemeljski ostanki so bili prepeljani domov. V sredo, 15. julija 1959 smo pokojnika položili k večnemu počitku na pokopališču v Šmihelu pri Pliberku.
Pokojnika priporočamo vsem v pobožno molitev.
Suha, Podlibič, Maribor, Jesenice, dne 13. julija 1959.
V globoki žalosti:
ANICA, žena; HELMUT, sin;	FRANC in MARIJA, starši
AVGUST, VALENTIN, JOZEJ, DOLFEJ, TONEJ, NACEJ, bratje
in vsi ostali sorodniki.
List uhaja vsak četrtek. Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj. Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrclec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.