o
masaostna
ßiamastm
lAS MISIONES
1974
CATO LICAS
AGOSTO
LA OBRA MISIONAl DE LOS PADRES LAZARISTAS ESLOVENOS
En ocasion de los 50 anos de su revista "LAS MISIONES CATOLICAS"
(Conclusion)
Teniendo en cuenta, entre otros aspectos esta obra misional del Centro Misional Baraga, que es präcticamente la principal actividad de la časa y que pertenece exclusivamente a la colectividad eslovena, amen que a la siempre mayor interdependencia de la Provinncia Yugoslava —esta ültima-mnte puede desarrollarse un poco mäs que antes, aunque no goža todavia de algo ques podriamos llamar libertad— el Superior General de la Congregacion de la Mision ha decidido que la časa de los cohermanos eslovenos en la localidad de Remedios de Escalada en la Argentina, con todas sus obras, sean estas de caracter misional y otras, dependan de la Provincia Yugoslava de la Congregacion. Este hecho, evidentemente, favorece enorme-mente la obra misional y la actividad desarrolladas en el ambito de la colectividad eslovena, su inmigraciön, asi como tambien dentro del pueblo de Dios esloveno en general.
En esstas circunstancias, ciertamente promisorias para la Provincia Yugoslava de la Congregacion de la Mision, y, de modo especial para los cohermanos eslovenos en el exterior, la revista LAS MISIONES CATOLICAS (KATOLIŠKI MISIJONI), en el ano 1973 ha festejado sus bodas de oro, desde que por primera vez en 1923 apareciö en Ljubljana, Capital de Eslove-nia; y tambien sus bodas de plata, desde que continüa publicändose, despues de la guerra en la Argentina. Este feliz acontecimiento no es motivo de jübilo solamente para la Provincia Yugoslava de la Congregacion sino para todos los eslovenos y sus superiores espirituales. En forma especial, es jübilo para todos los misioneros eslovenos, esparcidos por todo el mundo, quienes en la revista, desde hace 50 anos, tienen su mäximo sosten y apoyo moral. Merced a la Congregacion de la Mision eslovena, la revista sigue siendo un vinculo indestructible entre el frente misionero en los paises no cristianos y la retaguardia eslovena, hoy, igual que sus misioneros, dispersa por los cinco continentes.
Que la Providentia Divina, asi como tambien la Congregacion de la Mision, sigan esparciendo, como basta el presente, toda su bendiciön y todo su apoyo al engrandecimiento de la obra misional y misionera de la Provincia Yugoslava, especialmente de su casa en Remedios de Escalada en la Argentina. Es verdad: todo esto no es mäs que un pequeno granito de arena dentro de la colosal obra divina que es el Reino de Dios. Pero tambien es verdad que de los innumerables granos y granitos de arena del empeno y sacrificio humano, por gracia de Dios, se expande y se engrandece el Reino de Dios.
L. L. C.M.
SRČNA NAPAKA
Letos 30. avgusta se bo pričel koncil mladih. V malem francoskem naselju Taize, kjer je nastal ekumenski samostan, se bo zbrala mladina vsega sveta, da utre pot svojemu delu za boljši svet. Centralna misel je: vstali Kristus. Koliko časa bo trajal koncil, ni mogoče prerokovati. Pripravljali so ga štiri leta in je še mnenje mnogih, da je bila doba štirih let prekratka.
Morda je Taize danes ena tistih luči, ki napovedujejo nov dan, Kristusov dan. Če bo mladina vsega sveta v Taizeju odkrila življenjsko resnico, da je dobrota veličina človeka, potem si smemo obetati ozdravljenje človeštva. Kajti danes je najvtečja bolezen sveta srčna napaka. Ne tista, ki jo ozdravljajo zdravniki. Ta srčna napaka je vse hujša, je umi-ranje dobrote, umiranje ljubezni. Svet meri uspehe v učenosti, tehniki, gospodarskem in tehničnem napredku. Kolikim je vrednost človeka v vrednosti njegovega bogastva. Srca pa so se zaprla, roke skrčile k sebi. V tem brezdušnem svetu umirajo milijoni od pomanjkanja kruha in pomanjkanja ljubezni. Kristus je sodil drugače. Ne bo vprašal na sodni dan nikogar: oli si iznašel nov stroj, si ooletel v vesolje, si ustanovil svetovno gospodarsko podjetje. Vprašal bo: si dal žejnemu piti, lačnemu jesti, si nagega oblekel, bolnega obiskal, kratko: je bila v tebi dobrota. Milijoni bodo šele tisti dan odkrili svojo resnico: vse življenje so imeli srčno napako.
V Amerikah in v domovini je bil ali bo letos naš misijonar - starosta, sedemdesetletni o. Stanko Poderžaj. Sel je v misijone za vse življenje. Dojel ie Kristusovo besedo: največjo ljubezen ima, kdor da življenje. Dal, posvetil je vse svoje življenje bengalskemu misijonu. Vseh 45 let ni prestopil rr|eje Indije, postal je indijski državljan, da more ostati med „svojimi“. 2° nas Slovence je eden tistih, katerih so si zaželeli koncilski očetje, ki s° v Misijonskem odloku zapisali, da je ideal Cerkve misijonar za celo življenje. Samo to dejstvo je dosti velika pridiga mladim idealistom. Vsako 'eto misijonskega dela je dragoceno. Pa naj bo kdo misijonar za tri ali Pet let, njegovo misijonsko življenje veča na svetu dobroto. A še vedno '"ora biti pred očmi vseh idealistov: daritev za celo življenje. Tudi danes bodo še vedno taki misijonarji želja Cerkve in potreba misijonov. Ti priče-Valci bodo še vedno pridiga svojemu in tujemu narodu.
Ko smo v nevarnosti, da v iskanju novega izraza verskemu zakladu, 'skanju novih poti v pastoralnem delu, iskanju novega sveta ne ostanemo Pfi besedah. Ta nevarnost visi tudi nad središčem mladih idealistov -^aizejem. Ce bodo ostali pri besedah ali celo le pri kritiki, bo Taize Urr|rl. Če pa bodo iz srede teh mladostnikov izšle vrste pričevalcev za ce|o življenje, potem bo Taize zgodovinsko središče prenove. Počasi bo Svet ozdravel od pogubne bolezni: srčne napake.	F. S.
GORSKI VENEC BRATA JANEZA UDOVČA D. J.
Pogovor z misijonarjem in botanistom izpod Himalaje v maju 1974, ob bratovem diamantnem jubileju, kot ga je bil zapisal njegov redovni sobrat o. JOŽE CUKALE, v Dardželingu 8. maja 1974.
Jutranje sonce se je sunkovito dvignilo nad gorske grebene Asama, obsijalo gorsko kraljevino Bhutan, posvetilo v najbolj temne rovte in riže nepalskega kraljestva, se zadržalo za nekaj ur na planotah pod Kančindžingo in utonilo v morje megla za Karakorumom, v mrak bogov, kakor pravi pisatelj. Večerne ure so zbrane in plodne, najbolj pripravne, da nam brat Janez Udovč splete svoj Gorski venec polstoletnega misijonskega dela za bravce Katoliških misijonov.
„Janez, kdaj ste zasadili prvo lopato v te vrhove?“
„Konec maja letos bo 40 let, odkar sem začel tukaj kariero misijonskega brata v kuhinji, v šoli, na vrtu in po gorskih vaseh.“
Govori lepo slovenščino, z dolenjskim naglasom, počasi in preudarno, kakor bi rože sadil tam na svojem vrtu.
„Povejte nam kaj o svojem domu, mladih letih in poklicu. Misijonski prijatelji so radovedni, kako ste zašli v ta edinstveni svet velike Indije, koder se stikajo meje Bengalije, Bhutana, Sikima in nepalskega kraljestva?“
Brat si poišče birmansko viržinko, živahno pomežikne z modrimi očmi in pestra tkanina Udovčevega romana se prične odvijati pred menoj.
„Moj dom je v Težki vodi v župniji Stopiče na Dolenjskem. Rojen sem bil 1895 v družini s 14 otroki. S poznejšim županom iz Stopič, Brulcem, ki so ga komunisti obenem z mojima bratoma ubili, medtem, ko so tretjega podrle nemške krogle — sva bila v Marijini družbi. Vidite tukaj na sliki dr. Turka, ki je tudi vas poučeval v teologiji v Alojzijevišču; ta je bil moj bratranec. Spominjam se, kako hudo mi je bilo, ko nisem mogel ostati pri salezijancih, kajti samo za moj študij bi morala vsako leto dva vola iz hleva. Medtem je moj prijatelj, tudi kongreganist, br. Kastelic DJ, vstopil v noviciat Jezusove družbe; pa me je potegnil za seboj, bolje rečeno: potegnilo me je...“
Zadnje besedice je pomenljivo zategnil in oči so se mu zaiskrile. Takrat mu je bilo čez 18 let. Avstrija je napovedala Srbiji vojno. Ker sva oba pevca, sva zabrundala tisto: „Pobič sem star šele osemnajst let, / cesar me hoče k sovdatom imet, / pa kako bom sovdat, /ko sem fantič premlad...“
„Bil sem dodeljen polku kranjskih Janezov in poslali so me na fronto v Galicijo, ko sem komaj skončal prvo leto noviciata na Dunaju, kajti pri nas na Slovenskem takrat noviciata še ni bilo.“
„Kako je vplivala ta svetovna bratomorija na vas, brat Janez?“
Kot da je preslišal vprašanje, ali pa je hotel nadaljevati, kjer je začel razpletati, sem z velikim zanimanjem sledil napeti zgodbi in ga potem dolgo nisem prekinil.
„Borili smo se v Galiciji, kjer sem iztaknil tifus. Po okrevanju sem se znašel na soški fronti, kjer sem tudi doživel razpad Avstrije, kateri so v
Pisec sestavka o. Jože Cukale D.J. s slavljencem br. Janezom Udovčem D.J. in ostalimi brati-misijonarji in br. Leopoldom Vidmarjem (z dolgo brado) na Cukalovem misijonu
Parizu zapeli bilje. Vsi so hoteli domov, zato so se vojaki zaradi potegovanja za prostor na vlaku celo streljali med seboj. S prijateljem sva v Bocnu na Tirolskem iztaknila vrečo moke in si dala speči kruha in potic, da bi odrajžala domov. A njega od nikoder ni bilo. Z nekim drugim vojakom sva zasegla avto najinega generala ter se odpeljala proti Beljaku in odtam preko Maribora v Ljubljano. Naš Vrtovec (brat Udovč misli tu o. Venčeslava M. Vrtovca DJ, pisatelja in voditelja dijaške kongregacije, zdaj že pokojnega. -op. KM), ki je vstopil v jezuitski red za menoj, je napravil še boljšo potezo. Zasegel je vojaško letalo in se kot izurjen pilot spustil z njim na ljubljansko polje. Z napol polomljenim propelerjem je vseeno srečno pristal — živ. Pri jezuitih sva si potem izmenjavala spomine na te dogodivščine. Propeler je še zmerom v njegovi sobi, čeprav je on že odletel v nebesa.“
„In zdaj začniva s tretjim poglavjem vašega potovanja. Posebno bo zanimalo bralce in dobrotnike misijonarjev, kako in kdaj ste prišli v Indijo.“
„Moj neposredni predstojnik ni bil nič kaj pri volji, da bi mi dovolil v misijone. ,Kako pa veste, da imate poklic za misijonarja?1 Očividno je hotel imeti kakšno znamenje. Tedanji provincial p. Anton Prešeren pa je bil ves vnet za Bengalijo; pa ne le zanjo: zdi se mi, da njegova apostolska gorečnost ni poznala meja. Takrat je iskal prostovoljcev za skopjanski misijon. Nihče se ni prijavil prostovoljno. Ponudil sem se jaz. Ta odločitev mi je pozneje prav prišla, ko so me izbrali za Indijo. Tam doli na jugu sem tudi spoznal izvrstno kongreganistko, poznejšo indijsko misijonarko mater Terezijo. (Br. Udovč misli na slovito Albanko m. Terezijo, svetvnoznano dobrotnico indijskih siromakov in umirajočih. — op. KM) Medtem pa se je p. Prešeren začel dogovarjati s lcalkutskim nadškofom dr. Perierom DJ. Ta je Slovencem obljubil, da jim izroči ves južni kalkutski distrikt 24. Parganasa, ki naj bi se polagoma razvil v samostojen slovensko-hrvaški misijon, kot se je pozneje samostojno razvil malteški misijon. Prva dva misijonarja p. Mesarič in p. Vizjak sta bila že 1925 na terenu. Prva slovenska trojka: o. Podržaj in midva z Drobničem, redovna brata, smo 1929 stopili na bengalska tla. Majhen nesporazum na terenu smo brž odpravili; a stari nadškof si je bil medtem premislil, ali pa je bil na svojo obljubo pozabil. Druga svetovna vojska je prekinila dotok misijonarjev v Bengalijo. Brat Lukan in vi sta bila zadnja delavca. Slovensko-hrvaški misijonski distrikt je takrat štel 14 mož; ne štejem zraven hrvaških in slovenskih misijonark, ki jih je tudi prišlo lepo število.“
„Zdaj pa prideva naravnost na vaše delovno polje. V predkoncilskem mišljenju bratom na splošno ni bilo dovoljeno neposredno poučevanje katekizma tudi ne priprava katehumenov za krst ter otrok na prvo obhajilo, ne organizirati farno skupnost, kaj šele krščevati ali celo deliti obhajilo. Kako vam je tedaj uspelo organizirati Lepča in Buto fante domačine, dekleta in žene, in voditi prvoobhajance k zakramentom ? Vaš bogati album obsega celo zgodovino mlade nepalske Cerkve pod Himalajo!“
Nekaj minut je minilo, ko se je osemdesetletni, a še zmeraj postavni brat Janez sklonil čez svojo preteklost, čez svojo najbolj bogato dobo. Z obraza sem mu bral, da je tukaj srčika tega intervjuja: žebljico zadel si v glavico... bi se izrazil klasični Sovre.
Nepalčki s svojim prvim škofom Erikom.
,Vi veste, da je apostolat redovnega brata delati in poslušati; tudi ideal misijonskega brata ne seže veliko dlje. Zmerom sem skušal zato ugoditi predstojnikom, razen če ni bilo res kaj neumnega, kar se tudi rado zgodi. (Oba prasneva v smeh!) Zato pa Bog poplača z zmago. Najprej so me poslali v kuhinjo, da tam napravim red. Odgovornost za kolegijsko kuhinjo ni ravno majhna, saj jedo iz nje študentje iz pol azijskega sveta. Z Dunaja sem dobil veliko jekleno peč - štedilnik. Učenci vsake dežele imajo svojo vero in tudi svoje jedilne običaje. A kadar je bilo kaj časa, sem jo ubiral gor .in dol po himalajskih rutah in grapah in se v pogovoru z ljudmi učil jezika. Vleklo me je k družinam naših služabnikov, k preprostim, versko nevednim budistom in hindujcem, k ljudem, v katerih ni bilo zvijače. V svoji preprostosti so si dali napisati molitvice in vraže na belo tkanino, ki so jo obešali na jambore, da jim je gorski piš potem mehanično prebiral molitvice podnevi in ponoči.. . Predstojniki so komaj vedeli, da se učim ncpalščine. Moj hobby (konjiček): odpirati dispanzerje, učiti ljudi katekizma, pripravljati jih na krst, je postal zame prava misijonska strast. Noben pater ni znal nepalščme, tedanji belgijski rektor jim je to celo odsvetoval.. . Jaz pa sem v nepalščino že prevedel igro Mlini pod zemljo... — ki je žela velik uspeh. Tedaj sem dobil več prostega časa: zrasli so pevski zborčki, kakor čajni grmi po pobočjih; družine so se prijavljale h krstu in prvi poklici so se nakazovali na obzorju. A Bogu bodi potoženo: pošiljati sem jih moral k salezijancem - ker belgijski jezuitje še Piso razumeli časa obiskanja božjega! Mlada Cerkev pod Dardžilingom pa je medtem rasla in se krepila. Doli v Kurseongu je že poučeval prvi katoliški učitelj. Njegov sin Erik je danes prvi nepalski škof.“
Odprtih ust in ušes sem poslušal misijonarja pionirja in strmel v bogate albume slik. Kdo ve, kateri misijonski muzej se bo obogatil z njimi, kadar bo for. Janez odšel. A njegovega Gorskega venca še ni konec. Bil je ljudem župnik, zdravnik, učitelj, katehist in kulturnik. Počasi so prihajali misijonarji iz Kanade, se učili pri našem bratu jezika in ga začeli nadomeščati. Lahko si mislimo, kaj je naš brat občutil, ko je moral pustiti neposredni apostolat Dobrega pastirja, ko ni mogel več peti, učiti in svariti, kakor je zapel nekoč Petar Petrovič Njegoš v svojem črnogorskem Gorskem vijencu: „Käjite se, dok ima dana, / dok je doba, djeco, kajite se, / kajite se, dok nije pozvana / duša k Onom, ko ji nebom trese... / kajite se...“
A brata Janeza je čakalo drugo delo: postal je desna roka svojega rektorja kot prokurator kolegija sv. Jožefa v Dardžilingu. Ta ustanova bo v kratkem slavila stoletnico obstoja. Pozidal jo je veliki misijonar p. Depelchin DJ. V vročih mescih so se v te hribe zatekali na oddih ljudje iz vročih indijskih ravnin. Ker slove ti gorski kraji po izrednih naravnih lepotah, so se brž razvili v turistično privlačnost. Bogati so si tu zgradili svoje vile ,in poletne domove. Svoje otroke so sem pošiljali v šolo. Sedanji kolegiji in pa tehnične šole so rasli tu kot gobe po dežju. Tudi Cerkev ima svoje zgradbe in vzgojne ustanove, ki ji vržejo dovolj dohodkov, da pošilja gmotno pomoč ubož-nim šolam po Indiji. Temeljita izobrazba na podlagi evangeljskih vrednot sveti v ta „mrak bogov“. Ni čuda, da je sv. Jožefa kolegij pritegnil sinove vladajočih slojev iz Tajske, Burme in Singapurja, Bhutana, Indije in Nepala - tja do afganistanskega Kabula.
Prvi nepalski škof Erik Benjamin in sestre novinke nepa|lske redovne družbe. Med nepalskimi
dekleti je veliko poklicev.
Nepalu sosedna država Bhutan, nekdaj prepovedana katoliškim misijonarjem, ima cerkev sezidano v bhutanskem slogu.
„Zdaj morate biti predvsem na službo sinovom plemiških družin; nekateri so pravi milijonarji. Kakšne sadove si obetate, ko ste v stiku z vplivnejšimi sloji?“
„Vsako leto nabavljam za kolegij in za študente knjige, ki jih obenem z drugimi študijskimi pomočki kupujem v Kalkuti, kjer se tudi midva vsako leto srečava. Znanje domačinskih narečij in angleščine privablja v moj urad zgovorne fantiče, kjer ne delam nobene razlike: naj bo fantič sin nepalskega kralja, ali pa bhutanskega ali sikimskega kneza, ali pa sin marvarskega milijonarja. Nobeden med njimi ni nadut: njihovi kraljevski starši celo žele, da z njihovimi sinovi ravnamo kot z drugimi. To pa ustvarja družinsko vzdušje. Ker delim med te fante tudi zdravila, jim obvežem ranico, če si pri igranju oderč kožo, je tega drobiža vedno dosti okrog mene. Poglejte si tegale mladega Nepalca Bhirendra: danes je nepalski kralj! Že nekajkrat me je prišel obiskat v moj novi cvetličnjak s kraljico. Njegov brat Giarendra ima zdaj v našem kolegiju dva svoja princa, ki ju moram včasih kar za ušesa, ker sta živa kot pravo živo srebro. Zadnjič sem bil v Bhutanu in kralj Dordži Wančuk nas je patre in brate povabil k obedu na dvor; stregla nam je kraljica, ki je po rodu Američanka. P. Mackey vodi v njegovi prestolnici gimnazijo: še pred 20 leti v Bhutan ni smela stopiti misijonarjeva noga.. . Isto se dogaja v nepalski Prestolnici Katmanduju. Sedanji rektor v Gangtoku v Sikimu je p. Turner, ki je bil cel mesec pri vas v Kaurapakurju, da se izpopolni v bengalščini. Tole slikico vam dam, da jo pošljete Katoliškim misijonom: predstavlja mladega ianta in njegovo sestro, ki je danes žena D’žigme Dordžija, ministrskega Predsednika v Bhutanu; političnči nasprotniki so ga ubili. Zdaj je vdova.“
Dvoje večerov ni bilo dovolj, da sva obdelala vse, kar bi zanimalo slovenske dobrotnike, sodelavce v zaledju. O Janezovem vrtnarjenju, cvetličnih gredah in velerazstavah se je že precej črnila razlilo. Njegove dalije, kaktusi, cinprarije, posebno pa rododendroni in orhideje slove daleč čez indijske meje. Znan češki hortologist1 — imena se zdajle ne domislim - je neko izredno zvrst dalij nazval po našem bratu: Dhalia Udoviči. Letos je Janez spet odnesel večino pokalov na razstavi v Gymkhaan. Pred leti je velik kovček starih srebrnih pokalov prodal: iz tega izkupička mu je brat Polde Vidmar zgradil nov stekleni, razširjeni cvetličnjak.
Vsa misijonska Slovenija se ta mesec pridružuje čestitkam bratu Janezu, ki t; dni praznuje diamantni jubilej.
Bog ima Slovence zelo rad. V bratu Janezu vidimo poseben dokaz njegove ljubezni. Dal mu je moč, da je razvil talente, da je pomagal mladi nepalski Cerkvi do rojstva: je pionir-misijonar, prijatelj malih in velikih. Ko so mu ponudili, naj bi sklenil večer svojega zemskega potovanja v Kanadi, se je razhudil: „Ali sem garal v Kanadi? Kdo me tam pozna? Kdo bo zmolil očenaš na mojem grobu? Svoje ljudi poznam, imajo me radi, tukaj sem delal, tu bedo počivale moje kosti!“
To je beseda, brat Janez, tako bodi! Ostani med nami, dobri vrtnar, dokler božji Vrtnar hoče tako.
Nepalski kralj Bhirendre Shah s kraljico na obisku pri br. Janezu Udovču DJ v Dardželingu
med njegovimi cvetlicami.
RAZGOVOR Z OČETOM PODERŽAJEM
V prvi polovici julija je bil v Baragovem misijonišeu kot gost
o.	Stanko Poderžaj, eden naših najstarejših in najbolj poznanih misijonarjev. Ugodno priložnost je uporabil urednik Kar toliških misijonov, da zastavi misijonarju vprašanja, ki bi zanimala ne le njega, ampak vse misijonske prijatelje. Zato ves intervjii objavljamo v celoti. 1
1.	Gospod misijonar, edinstveno priliko, ko, vas imamo med nami, bi vadi izkoristili. Ali bi nam hoteli odgovoriti na nekaj vprašanj, da jih objavimo v Katoliških misijonih, kjer že 45 let svojega misijonskega dela z vedno živo besedo obračate pozornost misijonskih prijateljev na Indijo. Kot vemo, ste letos prvič prestopili meje Indije, ki je postala vaša druga domovina. Hi nam hoteli ntišteti postaje tega skoraj polstoletnega misijonskega življenja.
Prav rad. Postaje mojega misijonskega življenja so tele. Odpotoval sem v Indijo 21. novembra 1929 preko Trsta: in Benetk. Z menoj sta šla dva brata, Udovč in Drobnič. Spremljal pa nas je tedanji provincial p. Prešeren. Ustavili smo se v Bari, kjer smo šli k maši, nato v Port Saidu, potem pa nikjer več do Bambaya. Tja smo prispeli 9. decembra, po štirih dneh smo šli z vlakom naprej v Kalkuto, od koder sem obiskal prvo misijonsko postajo Mo-rapaj, kjer je bil takrat kot kaplan nameščen p. Anton Vizjak. Ta je kot Prvi jugoslovanski misijonar obenem s p. Mesaričem prišel v Indijo leta 1925.
Čez nekaj dni smo šli v medprovincialno jezuitsko semenišče Kurseong,
kamor smo dospeli 17. decembra. Brata Udovč in Drobnič sta dobila delo v semenišču, jaz pa sem začel študirati bogoslovje. Posvečen sem bil 22. novembra 1932 in imel novo mašo kar tam ob asistenci p. Jožeta Vizjaka in obeh slovenskih bratov pri zadnjem oltarju pri vratih, na zgornjem koru, ker sem bil predzadnji po starosti.
Ravno eno leto, od oktobra 1933 do leta 1934, sem bil kaplan v Bošon-tiju, kjer je bil takrat župnik p. Mesarič. Potem sem bil tri mesece asistent pri prvi cerkvi Žalostne Matere božžje v Kalkuti. V Bošonti se je namreč vrnil o. Jožko Vizjak iz tretje probacije in mene niso več potrebovali. Potem sem šel sam za: 10 mesecev na tretjo probacijo v Ranchi (Orisa), potem sem od novembra do božiča pomagal na raznih farah v Kalkuti, imel duhovne vaje za osem dni najprej frančiškanskim misijonarjem v angleškem jeziku in potem Hčeram sv. Ane v bengalščini. Predstojniki so imeli večje zaupanje v mojo bengalščino kot jaz sam. Pomagal sem si tako, da mi je sproti neki katehist iz angleščine v bengalščino prevajal moje meditacije.
Januarja 1936 sem bil imenovan za župnika na postaji Raghapur, kjer sem ostal do decembra 1945. Potem sem bil od 28. decembra 1945 do 6. januarja 1956 župnik v Khari, torej ravno deset let. Nato sem deloval v mestu Chandernagore, najprej kot župnik od januarja 1956 do srede 1963, nato pa kot ravnatelj tamkajšnje osnovne šole in gimnazije.
Nato so me poslali v Durgapur, kjer sem na prošnjo vlade odprl gimnazijo z bengalskim učnim jezikom in pozidal jezuitsko gimnazijo sv. Frančiška Ksaverija. V Durgapurju sem ostal od leta 1965 do leta 1967. Po enomesečnem potovanju po Indiji, med katerim sem delal duhovne vaje ob sarkofagu sv. Frančiška Ksaverija v Bombayu, sem spet postal župnik v Kha-riju (1967 do 1969). Nato so me namestili za župnika v samem mestu Kalkuti na župniji sv. Janeza Evangelista. Nazadnje so mi poverili nalogo, da osnujem novo misijonsko faro v Kalyanpuru, kjer so me umestili 1. januarja 1971. Ozemlje nove župnije, kjer zdaj gradim cerkev, je deloma odcepljeno od župnije Morapaj, deloma od župnije Raghapur. To bi bile na kratko naštete moje misijonske postaje.
2.	Zlasti za našo mladino bi bilo koristno, če bi nam mogli povedati, kako je dozorel vaš misijonski poklic.
Kako je dozorel moj misijonski poklic ? Ne morem reči, da sem ga čutil od rane mladosti. Niti takrat še ne, ko sem se odločil, da vstopim k jezuitom. Na duhovniški in redovniški poklic je vplivala verska vzgoja doma. Moja mama je želela iti v samostan, pa je po očetovi smrti morala mami pomagati voditi gospodinjstvo in vzgajati mlajše brate. Poročila se je šele z 28. leti. Ko smo v šestem letu moje starosti dobili stanovanje na Zrinjskega cesti 5 v Ljubljani, je vsak dan hodila k maši. Če je hodila tudi prej, ko smo stanovali na Zaloški cesti, se ne spominjam, ker sem bil premlad. Tudi oče je bil globoko veren človek. Z osmimi leti sem postal ministrant pri jezuitih. Kot gimnazijec sem bil osem let kongreganist in sem kot tak večkrat opravil duhovne vaje. Ene od teh, ob koncu gimnazije, so bile odločilne, ne še za, vstop k jezuitom, pač pa za moje versko življenje. Ob koncu gimnazije sem sklenil, da pojdem k jezuitom. Po noviciatu sem šel v miinchensko provinco
študirat filozofijo. Moj provincial je bil kasnejši kardinal Bea, ki nam je c-no leto vodil osemdnevne duhovne vaje. On nas je tudi v tridnevnih konferencah uvedel v študij. Z menoj je bil tedaj slušatelj sedaj znani teolog P. Rahner, ki je bil eno leto tudi moj „angelus“, to je pomenilo: vsako nedeljo sva si izmenjala pripombe o napakah, ki sva jih čez teden opazila drug na drugem.
Misijonska misel je bila v tisti provinci zelo živa, ker so že prej Nemci imeli univerzo v Tokiju in misijon v Bombayu in smo videli misijonarje, ki so prej tam delovali, tudi so nam kaj povedali. Pa tudi razni misijonarji, tudi misijonski škofje, so večkrat prihajali in nam govorili o misijonih. Nekaj tovarišev se je odločilo za misijon. Navada je bila, da so vsakega v drugem letniku vprašali, za kakšno delo v družbi se je odločil, in so ponavadi tudi vsakemu po možnosti dali priliko, da svoj ideal realizira. Na ta način in pa ker sem v mladosti rad bral življenjepise naših misijonarjev Baraga, Knoble-harja in drugih tudi kitajskih - Mohorjevke so prinašale življenjepise oz. spise nekaterih — in smo se o misijonskem delu sholastiki pogosto razgovar-jali, sem se skupaj z Nemcem Geiselom (ta je kasneje pozidal papežko univerzo v Pooni) odločil, da skupaj piševa p. generalu v Rim, naj nama dovoli, da greva v misijone. On je rekel v Indijo, jaz sem prosil za Afriko. — Nekako takrat je prišel na obisk jezuitski škof nekje od ‘Zambezija - in je menda ta vplival na prošnjo za Afriko!
Po dolgem času mi je p. provincial Prešeren sporočil, da mi p. general dovoli iti v misijone, a. namesto Afrike pa da bi predložili rajši Indijo, ker da bodo tja šli drugi misijonarji iz Jugoslavije.
Nisem rad presedlal na Indijo.
Tudi nisem občutil nikakršne zanesenosti ali vzhičenosti. Nasprotno, čimbolj se je bližal čas odhoda, tem tesneje mi je bilo pri srcu. Tega pa na zunaj nisem pokazal. A ko sem nastopil pot, je naenkrat in šele takrat, izginila vsa tesnoba, nadomestil jo je mir.
3.	Kljub temu, da ste 45 let izven Slovenije je Vaš pismeni in pogovorni jezik čist in bogat. Kako ste to ohranjali? In čisto intimno vprašanje: kje je zdaj Vaša domovina, kje si želite dokončati tek življenja?
Kako sem si ohranil znanje jezika? Priznam, da tudi jaz zelo čutim, kako omejeno je moje znanje slovenščine, ko berem današnje slovenske publikacije, zlasti verske. Sicer pa ne berem mnogo. Jezik se mi je že zatikal, a ker sem že precej dolgo na potu in sem se na potu srečaval z mnogimi Slovenci, se mi je jezik nekako odtajal in mi prihajajo na misel in v spomin besede, ki jih že desetletja oziroma pol stoletja nisem rabil. . . Seveda, pomagalo je to, da sem si redno dopisoval in sem v svrho pisanja misijonskih iazmnoženin tudi brskal po slovenskem pravopisu, ki mi ga je poslal upokojeni župnik, rodni brat Ciril, ki sam tudi včasih kaj piše in ga je pokojni P- Ambrožič v pismu pohvalil, da odlično piše.
Indijo zdaj smatram za svojo domovino. Poznam ljudi, poznam jezik. Tudi Bengalci pravijo, da se mi ne pozna, ko govorim, da nisem Bengalec. Ugaja mi dežela, ljudje, navade, delo... Imam intimne stike ne samo z mnogimi katoličani, temveč tudi s pogani, zlasti izobraženimi. Kjerkoli drugod
bi se počutil kot riba izven vode... Bengalija je moj naravni „ambient“, če se smem takole po tuje izraziti...
4.	Ali vam je bilo kdaj žal, da ste postali misijonar za celo življenje? To vprašanje se nam zdi posebno zato pomembno, ker danes nastaja drugi tip misijonarja: za kratko dobo treh ali peltih let..
Mi je bilo kdaj žal, da sem postal misijonar za celo življenje ?
Nikdar, niti za trenutek ne. Seveda to ne pomeni, da v življenju nisem imel težkih časov, dvomov o koristnosti tega in onega... Ker ste že omenili drugačen tip — „misijonarjev na krajši rok“ — mislim, da bi bilo treba to označiti bolj kot „misijonske sodelavce“ kot pa misijonarje... Nekako tako kot tiste Kennedijeve odposlance, ki so jih in jih menda še iz USA pošiljajo v Tretji svet kot socialne delavce... Ti naši misijonski sodelavci so občudovanja vredni, moramo pa vedeti tudi to, da misijonarju vzame mnogo, mnogo let, predno si prisvoji jezik, se seznani z običaji in še daljša doba je potrebna, da si te običaje tudi prisvoji in jih vzljubi, da nekako pretrga s preteklostjo in s svojim narodom, in postane „enak med enakimi“, kar zadeva jezik in vse mišljenje in delovanje... Tega pa v enem, dveh, pa tudi petih letih ni mogoče doseči. So pa taki prostovoljci potem lahko izredno velika pomoč misijonarjem, ko se spet vrnejo domov... Na drugi strani so pa nekateri tudi lahko velika ovira, če so imeli nasprotne vtise, in potem misijonsko delo lahko tudi ovirajo.
5.	Ker ste nepretrgano živeli v Indiji skoraj pol stoletja, bi radi vedeli, kolike so spremembe v Indiji sami in posebej, kakšen je položaj Cerkve danes v primeri z letom, ko ste stopili na indijska tla?
Spremembe v Indiji tekom zadnjega pol stoletja so ogromne. Napredek je izreden. Pred svetovno vojno, med 1930 in 1940 je bila Indija kot mrtva dežela. Vojna jo je vzburkala. Po vojni in še posebej po dosegu svobode je oživela. Ogromen napredek — razen, deloma, kar se poljedelstva tiče.
Glede poljedelstva mora biti omenjeno, da je bila, mislim da v vseh državah izvedena agrarna reforma, po kateri posameznik ne sme imeti več kot gotovo mero zemlje. Pri tem seveda mnogi skušajo goljufati in registrirajo zemljo v imenu svojih sorodnikov ali znancev, da si jo obdržijo, pa vlada to zasleduje in tako zemljo konfiscira, vsaj v Bengaliji se tako dela...
Ni pa zaradi prevelikega parceliranja posestev mogoče zemljo racionalno obdelovati in je tako agrarna reforma dozdaj prinesla le malo ali nič koristi, ker se revni ljudje zaradi pomanjkanja denarja za nakup gnojil in neznanja boljšega obdelovanja ne morejo s tem okoristiti, kakor je bil to prvotni namen.
Industrijsko je Indija izredno napredovala in si je na ta način ustvarila velik kader izučenih, sposobnih mehaničnih delavcev in uradnikov. Tudi osrednja država in posamezne federalne države zaposljujejo ogromno število moči, kar je ustvarilo nov srednji sloj, ki ima stalno plačo in torej postane stalen odjemalec industrijskih pridelkov. Ker pa je s tem tudi zrasla raven na splošno, ljudje več pojedo in konzumirajo, in na ta način se je tudi ustvaril položaj, ko primanjkuje živil takim, ki si jih ne morejo kupovati po ceni, ki jo ustvarja inflacija, povzročena najbolj zaradi prevelikega kroženja de-
Ples Indijk v šari j i h
narja, ki ga vlada izdaja, da plača svoje ogromne načrte oz. izvajanje morda preambicioznih načrtov... Obenem raste število bogastev, ki profitirajo od trgovine, in pa število revežev, ki so ostali še izven vsega tega načrtovanja...
šolstvo je izredno napredovalo, vendar pa obveznega osnovnošolskega pouka ni mogoče uvesti, ker države nimajo dovolj sredstev za to. Srednjih šol je povsod skoraj več kot dovolj, in tako tudi univerzitetnih kolegijev... Razen teh pa je raven zelo nizka in je tudi znanje dobre angleščine zelo padlo, ker se poučuje večinoma že v domačih jezikih in tudi izpiti so že lahko v domačih jezikih...
Ljudje tudi mnogo več berejo, samo dnevnikov je čez 800. Zaradi prirastka pa analfabetizem — tako sem bral — napreduje.
Zdravstvo je dobilo velik poudarek. Malarije skoraj ni, druge bolezni so omejili. Težava je pa ta, ker je toliko ljudi neukih in zato osebna zdravstvena higijena ni kot bi morala biti... Ob razmerah kot so (znanje socialne higijene je nizko, če sploh kje obstaja), nemarnost, lenoba zaradi podnebja (tukaj govorim o Bengaliji) in pa sebičnost in pomanjkanje prave ljubezni do bližnjega, vse skupaj tlači družbeno življenje v vsakem oziru, ne samo higi-jenskem, navzdol. Je pa poskrbljeno za zdravstveno nego tako, da je v vsakem pomembnejšem kraju dispanzer, zdravnik, poskrbljeno je za cepljenje. Tudi za nego domačih živali so veterinarska središča, itd...
Ceste delajo, kjer jih sploh prej ni bilo, železnice tudi. Samo da na nekaterih progah neuki ljudje in pa kriminalci razbijajo vagone, kradejo, celo električno napeljavo z žicami vred in je zato dostikrat promet zaradi tatvin
prekinjen... Zaradi zapore med provincami, kar se riža in pšenice tiče, je zelo razvita črna borza, ubogi ljudje se preživljajo s tem, da tihotapijo hrano v mesta, ki so preskrbovana na karte, a hočejo več in lahko plačajo.
V verskem oziru obstaja ločitev Cerkve od države, a je to bolj teoretično, kar se tiče hinduizma, ker so češčenja bogov tudi v državnih šolah nekako oficielna... Cerkev je zelo napredovala. Večina oziroma skoraj vsi škofje so zdaj Indijci, tudi večina duhovnikov in redovnic. Je pa nevarnost, da država sčasoma onemogoči naše šole in si razne province prizadevajo, da se naših šol polaste, jih podržavijo, a je dozdaj višje sodišče še zmeraj odločilo v prid naših šol in so province izgubile češ, da bi to bilo proti ustavi! — svoje pravde... Misijonarjem, ki niso iz Commonwealth countries, je pot v deželo zaprta.
Položaj Cerkve pa je dandanes mnogo boljši kot takrat ko sem stopil na indijska tla. Indija oficielno priznava, da krščanstvo ni tuja vera, ker jo je že sv. Tomaž oznanjal, torej mnogo stoletij pred muslimansko, ki je nihče nima za tujo. Odtod tudi izdajanje poštnih znamk na čast sv. Tomažu že dvakrat (195(1 in 1973). Zelo pa zamenjajo Cerkvi, da dobiva podporo iz inozemstva, in pripravljajo zakon (največ menda seveda zaradi komunističnega denarja v podporo komunističnih strank), da nihče ne bo smel iz inozemstva sprejeti denarne ali druge podpore brez dovoljenja osrednje vlade... Za Cerkev bi seveda to bilo porazno, ne pa usodno.
6.	Ker Indija ne dovoli vstop novim misijonarjem, nas vse zanima, ali je domača duhovščina dovolj številna in dovolj pripravljena, da ko mogla Cerkev naprej živeti in tudi misijonariti, ko ne bo več tujih misijonarjev? Kako sploh gledate na bodočnost katoliške Cerkve v Indiji?
Mislim, da bi Cerkev brez tuje duhovščine preveč ne trpela. Manjkalo bi ji sicer tiste zavzetosti in apostolsko misijonskega duha, ki ga je - vsaj dozdaj - bilo več pri tistih, ki pridejo iz tujine. A v nekem oziru bi Cerkev pridobila, ker bi postala vse bolj domača in bi nujno morala najti virov in novih načinov misijonar jen ja... Sv. Duh vodi Cerkev in bo našel pot v srca Indijcev. Za indijsko Cerkev se ni bati. Bo pa seveda zaradi pomanjkanja v raznih oblikah prikrajšana in bo mogoče v čem tudi kdaj nazadovala, a si bo gotovo opomogla.
Trdno verujem, da se bo Indija, vsaj v glavnem, nekoč spreobrnila. To misel je že izrazil škof Sheen nekje. Indija je prežeta s krščanskim duhom, čeprav se ga javno otepa in tega ne priznava... Mi, ki tam živimo, to dobro vidimo. Če se bo nekje začelo (mora pa pobuda in zalet priti od Indijcev samih) mislim, da bo delo evangelizacije hitro napredovalo.
ROJAKE PO VSEM SVETU LEPO VABIMO, DA DARUJEJO ZA NOVO PODERŽAJEVO CERKEV V BENGALIJI. NAJ BI BILO NASE ČIM LEPŠE SODELOVANJE PRI TEM DAR SLOVENSKEGA BOŽJEGA LJUDSTVA OB MISIJONARJEVI SEDEMDESETLETNICI !
TONGA
LJUDSTVOMED KATERIM ŽIVIM
Tonga, ki jih imam v mislih, so zambijsko pleme, živeče med rekama Zambezi in Kafue, to je, v jugovzhodnem delu zahodnega kraka Zambije. Poleg naših Tonga sta še dve ljudstvi z istim imenom;: eno v Južni Afriki, drugo v Malaviju. (Da ne omenjamo istoimenega otoka na Pacifiku.)
DEŽELA. Dežela Tongoland, ki se zdaj v Zambiji, sicer nekoliko razširjena, uradno imenuje Južna provinca, je v glavnem rahlo valovita visoka planota s približno nadmorsko višino Pohorja ali Pokljuke. Le na jugu in vzhodu se svet rahlo spušča v dolino reke Zambezi, s slapovi in kanjoni više gori in umetnim Karibskim jezerom nižje doli.
Če odštejemo Zambezi, naravnih lepot tukaj ne moremo iskati. Čudoviti pa so sortčni zahodi, ko se nebo in zemlja kopljeta v zlatih in rdečih barvah in se zdi, da je celo zrak dobil poseben sijaj.
Naravna rastlinska odeja dežele je savana - travnata planjava z redkimi, krošnjatimi drevesi. Podnebje je prijetno zaradi visoke nadmorske lege in kot povsod z Zambiji imamo tukaj tri letne čase: vroč in suh (avgust-november), vroč in deževen (december-marc), suh in hladen (april-julij).
Prebivalstvo, kakih 400.000 ljudi, se ukvarja predvsem s kmetijstvom; Tongaland velja za žitnico Zambije. Poleg koruze pridelujejo za trg še tobak in zemeljske lešnike, za domačo rabo pa vse vrste povrtnin; posebno veliko imajo buč. Na severnem robu dežele so vzdolž reke Kafue moderni, umetno namakani nasadi sladkornega trsa. Industrije skoraj ni, pač pa kopljejo nekaj premoga. Pomembno je tudi ribištvo.
Od juga na sever teče skozi deželo železnica, del tistega davnega angleškega sna o “c - c” (Cairo-Captown) transkontitientalni železnici, ki pa je tokrat uspela povezati le južno Afriko z “bakrenim pasom” na severu današnje Zambije. (To so Kitajci zdaj že močno približali do uresničitve! - vrzel je le še med Ugando in Sudanom.)
Vsa mesta so vzdolž železnice in glavne ceste, ki' ves čas tečetla vzporedno. Najvažnejša med njimi so: sladkorniško središče Mazabuka, Monze, kjer je sedež škofije,, Choma, kjer je naše semenišče, in turistično središče Livingstone ob Viktorijinih slapovih. Ogromna večina ■judi seveda živi po vaseh, ki pa so le redko strnjena nlaselja. Značilnost te dežele so raztresene domačije, oddaljene po nekaj sto metrov druga °d druge.
LJUDJE. Tonga so v marsičem nekaj posebnega. Zdi se, da so prišli v te kraje pred kakimi petsto leti; najbrž iz današnjega Zaira. Ob naselitvi so deloma izpodrinili primitivnejše Bušmane, deloma pa so se z njimi pomešali. Od vseh današnjih zambijskih plemen so tako Tonga najdlje na svojih sedanjih tleh.
Zanimivo je, da se nikoli niso povzpeli do kakšne centralne oblasti. Vendar jim je zapletena družbena ureditev omogočala, da so živelii v miru med seboj, ne pa z roparskimi sosedi, ki so skozi stoletja tod levili govedo in sužnje.
Pisana zgodovina tega plemena se začne z Davidom Livingstonom, ki je prvič potoval tod leta 1956 in počastil Tonga z vzdevkom „,nature’s Gentlemen”. Še danes ti v nekaterih vaseh s ponosom pokažejo drevo;, pod katerim je ta slavni misijonar taboril.
Tonga so bili vedno in so še danes poljedelsko ljudstvo. Pred prihodom belcev so zemljo obdelovali z motikami, potem pa so se hitro oprijeli oranja z volovsko vprego in danes na široko uvajajo traktorje, gnojila in podobno. V tem pogledu so verjetno eno najnaprednejših plemen v Afriki. Na zemljo so modno navezani, vendar ne na določeno zemljišče, kajti ena od značilnosti tega ljudstva je izredna mobilnost. Z veliko lahkoto se selijo iz vasi' v vas, iz enega poglavarstva v drugo. Ugotovljeno je, da manj kot ena petina ljudi do smrti živi v svoji rojstni vasi.
V tridesetih letih tega stoletja jim je kolonialna vlada vzela zemljo vzdolž železnice in jo dala evropskih! naseljencem, domačine pa preselila v rezervate. Ta ukrep je povzročil veliko zagrenjenosti in napravil veliko škede, tako napredku domačinom, kakor tudi misijonskemu delu. Med Tonga še danes vlada prepričanje, da „belcu ne moreš zaupati, ker kar naprej spreminja svoje mišljenje.“
Poseben ponos tega plemena je govedo. Tega je v deželi1 vsaj enkrat več kot ljudi. Govedo nima samo gospodarskega pomena, ampak tudi socialni in obredni. Je najvažnejše plačilno sredstvo za odkup žena, pa tudi za plačevanje davkov in glob. Govedo mora biti pobito ob pogrebu, prav tako ob dekletovi polnoletnosti (iniciaciji). Pastirji in čred-niki se povezujejo v posebne skupine, ki imajo precejšen pomen v družbenem življenju Tonga ljudi.
MEDSEBOJNI ODNOSI. Tonga žive v matriarhatu. To se pravi, da se potomstvo vselej računa po materini strani. Materino sorodstvo tvori pomembno socialno skupino, ki ji' pravijo mulcoaoa (izg. mugowa). Čeprav mož ni ravno brez besede, kadar gre za otroke, vendar ti ne pripadajo njemu, ampak ženini mukowa. Se pravi, da tudi mati ne odloča, ampak njeni bratje in drugi moški sorodniki. Vsak otrok dobi ob rojstvu dve imeni: enega od očeta, drugega od materine strani. To mu zagotovi varstvo duhov prednikov z obeh strani.
Semen iška kapela za tanga bogoslovce, katere poučuje naš misijonar Grošelj D.J.
Do očeta otroci ohranijo veliko spoštovanje skozi vse življenje. Če sin kupi nov plug ali traktor, ga mora najprej preizkusiti na očetovi njivi, prav tako je z voli, stroji in podobno. Sicer je pa najpomembnejša vez v sorodstvu tista med otroci in ujcem (materinim bratom). Ujec, na primer, vzame odkupnino za nečakinje in mora priskrbeti odkupnino nečakom. Nečaki podedujejo njegovo premoženje. Razumljivo je, da zato trpe družinske vezi v našem smislu in da je zakonska zveza pogosto silno krhka.
Vse sorodstvene vezi imajo trdno odrejeno mesto v celotni socialni strukturi. Če bi človek hotel vse do potankosti preučiti, bi se zvrtelo v glavi, če pa vzameš vse skupaj, potem vidiš, da ves sistem ustvarja družbo enakih ljudi, ali bolje;, ljudi z enakimi možnostmi. Se pravi, da je bila Tonga družba v bistvu demokratična. Pred vdorom moderne civilizacije se je, vsaj na znotraj, kar dobro obnesla; ljudem je zagotavljala red in mir. Nekoliko manj uspešna je bila seveda navzven, ker pač ni bila sposobna postaviti na noge močnih armad, ki bi bile kos bojevitim in trdno organiziranim sosedom.
Danes pa ti sorodstveni odnosi bolj ovirajo kot pomagajo. Vzemimo dedovanje. Ko je pred sto leti „premožen“ gospodar umrl, so njegovi nečaki podedovali nekaj glav živine, kokoši, kakšno kozo in nekaj preprostega orodja. (Zemlja je bila tako skupna last). Danes pa je drugače:
Človek, ki si zgradi zidano hišo,, kupi traktor in avto, uredi farmo in je lastnik velike črede živine, nerad zapusti vse to revnim nečakom, ko ve, da njegovi otroci ne bodo dobili kaj podobnega od svojih stricev.
TOGA POSEBNOST - NORČEVANJE. Toga pleme se deli na štirinajst rodov (klan). Dobri odnosi med temi rodovi' temeljijo na posebno koristni navadi - na norčevanju. Norčevalne stranke si smejo reči karkoli, pa se nasprotna stran ne sme jeziti. Če se zgodi kaj nepravilnega znotraj sorodstvene skupine (prešuštvo, poskus samomora, 'če se je gospodarju zaradi zanikrncsti podrla kašča), sorodniki sami ne napadejo kršilca, ampak pokličejo člane „norčevalne skupine“,, ki malopridneža javno osramote. Tako je ta zanimiva ustanova pravzaprav varuh javne morale in tudi danes igra še zelo pomembno vlcgo. In še ena dobra posledica: Ker je vsak rod na ta način pobraten vsaj s polovico drugih rodov in se ti zaradi sorodnikovih vezi močne prepletajo tudi z drugo polovico; Tonga lahko mirno potuje po deželi - tudi če koga žali, žalitev ne sme biti vzeta zares.
Norčevalne skupine imajo še nekatere druge dolžnosti. Tako na primer pokopljejo samomorilca (ker za sorodnika bi pomenilo nesrečo, 'če bi se dotaknil njegovega trupla). Prav tako v primeru, če nekemu otroku najprej zrastejo gornji zobje (kar je zelo slabo znamenje), člani norčevalne skupine pridejo in otroka simbolično pokopljejo in s tem odstranijo nesrečo, ki je pretila.
Poleg medrodovnih obstajajo še druge, manjše norčevalne skupine,, ki pa imajo le omejene pravice norčevanja.. Taki stranki so na primer stari starši in vnuki.
VEROVANJE IN KRŠČANSTVO. Kot vsa Bantu ljudstva,, so bili tudi Tonga animisti. Vendar danes vera v duhove izginja celo med pogani (čeprav po drugi strani mnogi kristjani verujejo vanje.) Tradicionalisti se še držijo stare navade darovanja duhovom. Edini veljavni dar je pivo, ki ga skuha žena in ga mož (hišni duhovnik!) izlije duhovom na čast.
Edini' javni kult, poznan med Tonga, so bile prošnje za dež. Dovolj dežja in o pravem 'času, je bila vselej življenjsko važna potreba poljedelskih Tonga. Malo dežja je pomenilo pomanjkanje, nič dežja lakoto. Zato ni čudno, da se je razvil in se še drži posebni vremenarski kult. Vsa dežela je posejana s posebnimi „deževnimi svetišči“. Ta so včasih kakšno veliko figovo drevo, včasih pa majhna okrogla hišica, zgrajena nad grobom pokojne „.deževne prerokinje“. (Ta služba je skoraj izključno privilegij žensk). Ko se približa čas dežja, ljudje poiščejo kakšnega bivšega „obsedenca“ (ta pojem je tukaj mnogo širši kot v Evropi) in ga pomočijo v mlako, da vidi, ‘če je na nebu kaj dežja. Če je odgovor
Tretji letnik bogoslovja, v katerem poučuje Tonga bogoslovce naš Jože Grošelj D.J.
pozitiven, potem gre vsa vas k „deževnemu svetišču“ in tam pod vodstvom „prerokinje“ molijo,, pojejo in plešejo, da bi duhovi poslali dež. Pri tem pijejo posebno obredno pivo. Procesije gredo od enega „svetišča“ do drugega, včasih tudi po dva dni.
Seveda imajo Tonga še mnogo drugih navad in praznoverja, ki je skupno mnogim drugim plemenom. Takšna navada je na primer priprava deklet na zakon s posebnim „tečajem“ j.n veliko slovesnostjo ob kortcu. Ni tako redko, da v soboto zvečer slišimo glas bobnov iz bližnjih vasi, ki oznanjajo tako slovesnost. (Mimogrede: O tej navadi je že razpravljal zambijski parlament, predlog je, da bi jo vpeljali v šole, kot obvezni predmet). Tudi' čarovništva, oziroma vere vanj, ne manjka. Zanimivo je, da se ta trdovratneje drži med priseljenci v mesta kot pa na deželi, kjer ljudje žive bolj naravno življenje.
Krščanstvo je prišlo v te kraje istočasno s kolonizatorji. Leta 1905 je jezuit Joseph Moreau ustanovil misijonsko postajo Chikuni, ki je še danes nekako duhovno središče dežele. Tam je velika jezuitska rezidenca s priznano gimnazijo, učiteljiščem, župnijo, farmo; dva ženska samostana, bolnišnica, šole - celo mesto. Škofija Monze je bila ustanovljena Po zadnji vojni. Skoraj vsi duhovniki in sestre so Irci. Poleg jezuitov so tu še misijonarji Svetega Duha (ki so bili izgnani iz Biafre) in nekaj angleških škofijskih duhovnikov. Domači duhovniki so za zdaj še
samo trije. Več je sester in bogoslovcev. V malem semenišču imamo 90 fantov.
Po deželi se širijo najrazličnejše sekte,, deloma ameriškega, deloma afriškega izvora. Nekatere od njih so silno aktivne in privabljajo ljudi s tem, da v cerkev uvajajo ples in podobno.
* * *
Teh nekaj stvari' mi je prišlo na misel, ko sem se odločil „predstaviti“ Tonga. Znane so mi deloma iz pripovedovanja deloma iz študije, ki jo je pred leti o Tonga napisal eden naših patrov. Ne vem, če sem „zadel“ najbolj zanimive stvari. Upam pa, da bo to zanimivo ljudstvo postalo vsaj nekoliko bliže bralcem KM,, ki so doslej le redkokdaj kaj brali o njem.
Oče Rudež (ki je deloval med jezikovno sorodnimi Lenje) je rad primerjal Tonga s Slovenci. Pridni so in miroljubni in nikoli niso vsiljevali svojega gospostva drugim. In še ena žalostna podobnost: Med njimi je vsaj dvakrat vt‘č samomorov kot med ostalimi Zambijci. Znano je, kam v tem pogledu spadamo Slovenci...
Jože Grošelj DJ
IZ SONČNE ZAMBIJE
JANEZ MLAKAR PIŠE PRIJATELJEM
“Že pet mesecev se grejem v Zambiji in na svojo srečo - odlično se počutim. Tukajšnje življenje in delo mi je vedno bolj všeč. Tečaj Nyanja jezika je za mano. Trajal je 4 mesece, vodil ga je izkušeni francoski misijonar - Beli oče - ki deluje v Zambiji že 34 let. Tečaj je bil tukaj v Lusaki in se ga je udeležilo 19 „študentov“ različnih narodnosti, starosti, poklicev in vere. Beli c'če nas je seznanil tudi z običaji in zgodovino zambijskih plemen. Beli očetje so priznani strokovnjaki za pastoralno delo v Afriki. Zato odhajam po končanem tečaju na prakso v sosednjo škofijo, kjer delujejo Beli očetje, da se seznanim z njihovim načinom dela in obenem izpopolnim v jeziku. Tam ostanem dva meseca.
Ko govorim o Belih očetih, naj vam posredujem zanimivo zgodbo 27 letnega belgijskega misijonarja iz iste družbe. Kmalu po prihodu v Zambijo - lani - je nevarno zbolel na jetrih. Zdravniki niso mogli pomagati in zdelo se je, da ni upanja za mladega misijonarja. V istem času (novembra lani) je „Times“ poročal o .„jeklenih jetrih“, edinstvenem aparatu, ki je edini te vrste na svetu. Misijonarjev zdravnik je takoj
telefoniral iz Zambije v London. Zdravnik v Londonu je pristal pod pogojem, da „poji“ bolnika s tem aparatom še istega dne. Prevoz z letalom je to omogočil in po treh dneh se je bolnik že prebudil iz nezavesti. Zdaj okreva pri svojih sorodnikih v Belgiji.
Prejšnji mesec je odletel na okrevanje v Evropo p. Radko Rudež. V zadnjih treh letih je deloval na zelo razsežnem področju v okolici Lusake. To je bilo pionirsko delo. Organiziral je bogoslužna središča, zgradil tri cerkve in neutrudno zbiral in obiskoval ljudi. Zdaj sta na tem področju osnovani dve neodvisni župniji in dva duhovnika bosta morala nadaljevati njegovo delo. Po patrovem odhodu sem ga sam nadbmeščal za dve nedelji na eni od teh dveh župnij. Opravil sem dopoldne štiri maše, katehist je pridigal. Vsako mašo sem imel na drugem bogoslužnem središču. Popoldne sem se vrnil v Lusako skoraj brez moči im s piskajočim glasom. Zdaj pa pomislite: p. Rudež je vzdržal veti let pod mnogo težjimi pogoji, saj je sam pridigal, po maši pa krščeval in poučeval več skupin katehumenov. Nič se ne čudim, če ima zdaj težave z grlom (in ledvicami) in je moral - čeprav nerad - oditi za nekaj mesecev na zdravniške preglede, počitek in okrevanje.
BRAT ROVTAR - EKONOM
je dobil novo službo: postal je ekonom zambijskega bogoslovja. Od tam se oglaša prijateljem:
„Od začetka šolskega leta, t.j. od sredine januarja, delam v bogoslovnem semenišču v Mpimi. Prej je bilo bogoslovje skupno za Zambijo in Malawi. Zambijski bogoslovci so morali študirati v Malawi ju. Lani sredi leta pa so Zambijci morali zapustiti Malawi. Prišli so v Mpimo, 3 50 km severno od Lusake, kjer so v malem semenišču priredili nekaj prostorov za bogoslovje, dokler ne bodo zgradili novega bogoslovja v Lusaki.
Vseh bogoslovcev je letos 43 in to v vseh šestih letnikih in za vseh devet zambijskih škofij. Letos bodo posvečeni štirje dijakoni. Profesorjev je 5 in to dva frančiškana - minorita - dva bela očeta in en jezuit - Hrvat p. Luka Luci»-.
Bogoslovci gredo vsako nedeljo v bližnje mesto Kabwe, kjer po župnijah pomagajo in se uvajajo v pastoralno delo. Res dobri fantje so, le tako malo jih je za colo Zambijo. Mnogi tudi ne vztrajajo.
Prosimo Gospoda žetve, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev!“
Bratu Jožetu iskreno čestitamo k imenovanju za ekonoma zambijskega bogoslovja.
JOŽE GROŠELJ: PROSTO PO PREŠERNU
Ko bi zdajle prišel v Ljubljano im bi me kdo vprašal, kako se učim afriški jezik nyanja, bi mu odgovoril: „Prosto po Prešernu.“
In se ne bi zlagal. Kakcr njegov
OglaVček sem tudi jaz popustil
posvetno rabo (npr. šofiranje po
lusaškem asfaltu) in odšel „v Afrike goščavo“.-
Tu zdaj vsako jutro zahajam na pašo med pastirje, ki pasejo misijonske in druge krave (kakih 75 repcv je vseh skupaj). Tu jih poslušam „kako jo on zavije; jezika sol, lepota, da le zine.“ Tudi to je res. Človek ima vtis, da so vsi ti ljudje rojeni najmanj za poslance,, tako jim jezik teče. Pravi „strgani dohtarji.“
Pogovarjamo se seveda vse mogoče: „Kar je pri hiši treba in na polji, kak prideluje se krompir najbolji', kaj zverine stran od bajte varje in kak nalezejo se garje.“ Toda naš glavni pastir Frančiško je tudi dober kristjan in katekizem zna bolje kot marsikateri kontestator v Evropi. Zato mi tudi rad „vse po vrsti' razodeva, da vse ustvaril nas je Bog največji, da kar grešila sta Adam in Eva, na križu opero krvi potoki'.“ Se pravi, pripoveduje mi zgodbe iz sv. pisma. Seveda na svoj poseben način.
Ampak on to res zna! Poučili so ga Beli očetje v Mozambiku,, preden so ga krstili v letu Gospodovem 1912! Eden od njegovih tovarišev je samo krščen, drugi pa niti to. Vendar tudi onadva vesta povedati, kako je bilo, ko je Eva dala Adamu banano in pa kako je Jezus v Kani Galilejski pomnožil pivo. ( Vino je v tej deželi neznana pijača.)
Potem preidemo spet na bolj vsakdanje stvari, tehniko in svetovno politiko. Po enkrat na teden jim razlagam, kaj je sneg, in v dneh okto-berske vojne sem jim moral vsak dan poročati novice z bojišč. Tank sem jim opisal kot „tovornjak iz samega železa, velik kot naša delavnica."
Medtem ko mi modrujemo pod senčnatim drevesom, se krave mirno pasejo med visokim bičevjem. Saj tukaj po prvem dežju „veselje spreleti naturo celo.“ Trava poganja vsepovsod. Sicer „toplo sonce vabi ven •čebelo“ in tudi muhe in komarje. Toda krave imajo svojo „gardo“, veliko jato lepih belih ptičev, velikih kot golobi, ki jim Angleži pravijo egret. Ptič straži kravo včasih kar na njenem hrbtu, navadno pa tesno za njenimi petami in gorje muhi, ki primanevrira v bližino, „.zanjo ni pometo rešnje.“
Tako sedimo in se menimo, okrog nas pa ptički' žvrgolijo, murni cvrčijo in opice vpijejo svoj „Hoj!“ Res, prava pastirska idila. Kar
Afriška študentka
prekmalu zazvoni- poldne. Poslovim se v skladu z vsem obširnim bontonom, s širokim klobukom pokrijem svoje pomanjkanje las in jo odkurim proti domu, kjer me „v pokoju tihem hladne hiše“ čaka kosilo. Po poti navadno ugotavljam,, da sem po d,veh ali treh urah takega „študija“ bolj zbit kot po najbolj intenzivnem jezikovnem tečaju kje na angleških otokih.
P. S.
Jože je uspešno končal svoj študij zambijskega jezika. Januarja je nastopil svojo prvo službo kot profesor in vzgojitelj v malem semenišču, kjer sc devetdeset fantov „pripravlja“ za duhovniški poklic. Molimo, da bi vsaj nekateri ta poklic res dosegli!
RAZNO
DVE NOVINKI in več kandidatk' je slovesno sprejel v družbo „Od-rešenikovih hčerk“ lusaški nadškof med slovesno mašo v Materu. V novi družbi so samo Zambijke in se trudijo, da bi dale redovniškemu življenju pečat zambijske kulture. Oblečene so podobno kot žene-domačinke. Obred, ki ga je sestavil lusaški nadškof (ustanovitelj nove družbe), je živo spremljala velika množica vernikov.
Ko so duhovniki pokrili mlade redovnice z velikim črnim pogrinjale m, je ljudstvo prepevalo pogrebne pesmi,, ko pa so (obrnjene k ljudstvu) izgovarjale besede svoje posvetitve Kristusu, so verniki vriskali in prepevali pesmi' Vstajenja.
Po maši smo pripravili sprejem za sorodnike novink in druge goste in tradicionalno Zambijsko kosilo (polenta) za 60 ljudi, člani mladinske organizacije so plesali domače plese. Lusaški nadškof izredno lepo pleše bojne plese svojega plemena Ngoni. Posebno se je izkazal, ko je sam plesal pred veliko množico in pred predstavniki oblasti po slovesnosti posvetitve nove cerkve v Feiri.
USTANOVITELJ VERSKE SEKTE Johannes Shoniwa je umrl v Zambiji. Imel je tisoče pristašev v raznih državah Srednje Afrike. Njegova Cerkev je znana kot „Afriška Cerkev.“ Zapustil je sto žena in mnogo otrok. Najresnejši kandidat za njegovega naslednika ima le 45 žena.
CERKEV V AFRIKI hitro raste - številčno namreč. Kristjanov je že 40 odstotkov vseh Afričanov, muslimanov je 41 odst., skoraj vsi drugi pa so animisti, ki verujejo v duhove prednikov. Brezverci so le redke izjeme.
Afrika ima že okrog 5400 neodvisnih krščanskih sekt.
PO 45 LETIH IZ INDIJE V SVET
Poroča misijonski popotnik, o. Stanko Poderžaj D.J.
Nerad sem se odločil, da grem na pot. Delo, pomisleki, leta. A sila kola lomi. Bombardirali sc me od vseh strani: predstojniki šestkrat službeno, so-bratje neštetokrat neslužbeno, misijonski prijatelji od vseh strani sveta nadvse prijazno, in pa nekateri sorodniki skoraj užaljeno: Ja, kdaj pa ti prideš? Drugi so bili že po dvakrat, tebe pa še od nikoder ni... „Oj, tebe od nikoder ni!“
Najprej k slovenskim misijonarjem
Tako sem na siamo velikonočno nedeljo kar lepo „izginil“ iz mojega Ko-lenpurja. Tri dni kasneje sem že sedel na „Air India“ letalu, ki me je preko Rangoona (neprijetnega spomina, med vojno so ga izropali in potem zasedli Japonci) že v dveh urah postavilo tik pred duri letališča, kjer me je čakala Daša misijonska starostinja uršulinka sestra Ksaverija Pirc. Z misijonsko vnemo mi je najprej pokazala nekaj znamenitosti Bangkoka, prestolnice Thai-landa (prejšnji Siam), potem pa me je odložila v jezuitski rezidenci Xavier Hall. Tam sem par dni spal in jedel, kadar me nista dobri s. Ksaverija in s. Frančiška Novak (ki je nalašč zato prihitela iz daljnega Čiengmaja, več sto km daleč na sever) vodili in gostili po mestu in okolici. Kaj vse sem videl in koliko novega doživel! Bog Vama povrni, dobri in vzorni dragi sestrici!
Vsega lepega je na tem svetu enkrat konec. Tako se je končal tudi moj izlet v Bangkok. No, „lepote“ še ni bilo konec. V Bangkoku nas je Slovence Povabil na kosilo papeški pro-nuncij nadškof Moretti. Krasno, pisano thai-1 andsko srajco je nosil, od vsega škofovskega se je samo na prstu rdečil prstan, drugače pa je bilo vse po domače. Gospod nam je povedal, da bere Družino, in da se vsak dan uči slovenščine, ker bo jeseni v Rajhenburgu, kjer Mizu je rojstni kraj njegove slovenske matere, posvetil novo farno cerkev.
V nedeljo, 21. aprila, sva se z g. Stankotom Pavlinom SDB, v Hong Kongu Da letališču zgrešila. Kar sam sem zavozil v „levji brlog“ daleč zunaj Diesta, le da „leva“ nisem našel notri. Dobri g. Stanko — leva sem ga nazval zato, ker je kot mogočen lev iztrgal velik kos zemlje divjini in na njej -v°di ogromno osnovno šolo v krasnem, modernem poslopju. Še drugače se je gospod izkazal. Pokazal mi je znamenitosti tega še zmeraj kolonialnega Diesta, me vodil po uradih, kjer sem imel kaj opravka, nabavil mi je nekaj za moj misijon koristnih pripomočkov (bojim se, da je pri tem sam utrpel Precej škode), tudi majhen pisalni stroj za na pot mi je pomagal kupiti — »doma“ pri salezijancih (tam sem po nasvetu g. Stankota stanoval cel teden,
ne pri jezuitih) sem odkril, da je strojček „MADE IN YUGOSLAVIA“. Pika! — Obiskala sva tudi misijonarko sestro Kosovel, nisva pa šla v bližnji Macao, ker mi je obisk portugalskih posesti (in Albanije) kot indijskemu državljanu prepovedan. . . V Hong Kongu sem se srečal tudi s svojim kitajskim znancem iz Kalkute, mladim Albertom Lee, ki me je na „lunch“ peljal tri nadstropja pod zemljo v 52 nadstropij visok hotel. Njegovi starši so moji kalkutski dobrotniki, njega sem poznal ko je bil še otrok. Zdaj dela v trgovskem podjetju tam.
Zbogom Hong Kong! Dobro jutro, Taipei! Formoza, Lepi otok, Taiwan. Pozorišče delovanja našega „vele-misijonarja“ dr. Janeza Janeža. Ker podnevi nima časa, sva se pogovarjala ponoči, enkrat do 1.30 po polnoči, drugič do 12 h, pa je potem moral iti operirat ponesrečenca. Tudi popoldne si je „ukradel“ nekaj časa in me je peljal ven. On sam gotovo rabi odmora. Operira noč in dan (in sam vsak dan obišče 200 postelj kirurgičncga oddelka). 62.000 operacij je že izvršil v 22 letih, je še 20 drugih zdravnikov, 285 bolniških postrežnic, uči se za iste 300 deklet. 3 do 5 tisoč injekcij dajo vsak dan. Bolnišnica je prenapolnjena, druge v mestu manj. Ni mi tega povedal sam dr. Janež, temveč njegovi so-delavci, kamilijanci. Kako ga cenijo! Kako z občudovanjem govore o njem. Kako se zjasni obraz vsem, ki ga kjerkoli srečavajo — v bolnišnici, na cestah. .. „Največji“ mož na Taiwanu je, mi je nekdo rekel. Njegov vpliv, žar njegovega nesebičnega, brezplačnega gigantskega zdravniškega delovanja odseva na misijonsko delo samo in ga ožarja, gre v prid Cerkvi. Velik misijonar je dr. Janež, velik med nami pritlikavci! Bog ga živi še mnogo let in pa Bog mu povrni za zgled, ki nam ga daje!
Na Taiwanu sem si ogledal tudi ogromno katoliško univerzo. Vodil me je po njej in tudi pokazal znamenitosti prestolice Taipei moj bivši sošolec iz indijskega bogoslovja, kitajski misijonar Italijan — prej v svetnem poklicu arhitekt — Sacchetini, sam član teološke fakultete na tej univerzi. Čangkajška nisem srečal — samo mimo njegove rezidence sem se peljal, pa se od gostote zelenja pred hišo še poslopje ne vidi. Ker me čangkajšek ni povabil na čaj, sem rajši 2. maja odletel v Tokio.
Na žalost tam nisem srečal misijonarja patra Kosa, da bi poslušal, kako „lepo mi poje črni Kos“ — na Japonskem se jezuiti oblačijo v črno, v Indiji črni talar že dolga leta počiva v železnem kovčku, čakal pa je name sin Franca, bivšega organista v Radovljici, bogoslovec Janez Mihelčič, ki je obenem profesor na univerzi. Odtrgal se je od svojih knjig (kar na obrazu se mu pozna, da je mož knjig in da se mu „bliska v možganih“). Tri dni se je žrtvoval zame in za moj neugnani „firbec“. Saj ni časa, da bi opisoval prekrasno, v sodobno orijentalskem slogu zidano stolno cerkev. Ali pa ravno čez cesto ležeči prekrasni park, kjer nam je Japonka kar na mizi spekla kosilo. Na več sto akrov razprostirajoči se Mei-ji tempelj skoraj ne morem misliti, ne da bi se mi porodila želja, da o njem napišem celo stran... St. Mary’s cathedral in pa japonsko narodno pogansko svetišče... Nepozabni vtisi! Pole zanimivosti! Misijonska premišljevanja! A naprej!
V Severno Ameriko k rojakom
Jct letalo je že pihalo neučakano. 5. maja, v nedeljo zvečer ob 7 smo odleteli, isti dan v nedeljo od 10 zjutraj smo prileteli čez Pacific v ameriški
San Francisco. Prišparali smo 24 uv — prvič in gotovo tudi zadnjič v življenju sem isti dan praznoval dve nedelji... Sredi morja smo kazalec ure pomaknili nazaj za 24 ur, oz. jih sploh nismo premaknili, samo ob eno noč — in spanec — smo bili... Posledica: še dneve in tedne se mi je zjutraj zmeraj dremalo, ker je pač čez noč dan postala noč, noč pa dan. 70 letne navade nočnega spanja ob istem času pa tudi ne moreš kar tako odpraviti.
Čarobni San Francisco! Lepa cerkev pok. g. Vitala Voduška, Ljubljančana, in znamenitega stoletnika Jurija Trunka. Prijazni in velikodušni sedanji župnik g. Mihovilovič. Mrzli veter, — prvi dan sem se tresel od mraza, čeprav so v farovžu kurili. Gospod mi je takoj kupil vso silo perila, duhovniške obleke (v Indiji nismo tako „nobel“), volneno jopico in kaj še vse. Gdč. Francka Turk, gospodinja, mi je dala okušati vso silo dobrot ameriške — pa tudi slovenske — kuhinjske umetnosti. Srečal sem se z ne vem koliko osebnostmi, poznanimi še od prej ali po dopisovanju. G. in ga. Justin Udovč (brat misijonarja brata Janeza) sta me peljala na Mount Diablo (Hudičevo goro), obiskal sem jezuitsko univerzo v Oaklandu in g. Lojzeta Žitkota, s katerim sva bila še v Ljubljani so-kongreganista. Univerzo nam je razkazoval jezuitski bogoslovec Hrvat Rogina, ki se pripravlja za zambijski misijon. Še v Brent-Wood k g. Mirku Kozinu sem skočil — gospod ima darežljivo misijonsko srce, kar se mi tudi v žepu zelo pozna —. En dan me je po prekrasnem mestu — v muzej, h karmeličankam (ki že leta molijo za moj misijon — gospa me je njim priporočala, celo mojo fotografijo so imele in so me po njej poznale—) in na obilno ameriško kosilo vodil v katoliški Cerkvi poročen par bivših Judov, s katerimi sem v pismenem stiku že mnogo let. Zanimiva je njihova zgodba. Gospa je še kot Judinja popolnoma oglušela. Zaljubila sta se z drugim judovskim fantom. Dekle je pa hotelo postati katoličanka. Ker je bila gluha, ji je zaljubljeni fant — Jud tolmačil verske resnice in se je pri tem še sam Spreobrnil. Svojih otrok nimata. Jemljeta sirote za svoje in jih vzgajata, že več kot trideset let mož tolmači in sta kot sta bila: zaljubljenca v dozoreli družinski ljubezni. Globoka vera jima žari iz vsega, kar delata ali govorita. Srečen sem, da imam tako svete pomočnike pri misijonskem delu. — Udeležil sem se rožnega venca neki večer v pogrebni sobani (pokopavali so Hrvatico) S pomolil na grobu pokojnih gospodov: — kalifornijskih slovenskih duhovnikov: dveh Turkov, msgr. Kraljiča, Trunka, Luskarja in Vitala Voduška.
V nedeljo 12. maja zvečer me je g. Mihovilovič odpeljal na letališče in odfrčal sem na jug proti Los Angelesu, na pomožno letališče v Ontario, kjer me je že čakal g. Jože Snoj, župnik v Etiwandi. Njegov gost sem bil en teden. Joj, kako lepo je bilo. Ne samo v Disney Land-u, kamor me je gospod Jože peljal mimo Nixonovega rojstnega kraja. Lepo je bilo pri mariborskih sestrah s katerimi sem poklepetal. Njihovim šolarjem in šolaricam sem kar v farni cerkvi pokazal slike iz misijona. Slovenski gospodje: Msgr. Gnidovec (ravno na obisku tam) g. Horvat, g. Štrancar in pa g. Snoj so me pogostili skupni večerji v čarobnem gostišču na pobočju kalifornijskih hribov v San Bernardino. V nedeljo 19. maja popoldne sme kar štirje pred oltarjem in slo-yenska skupnost (celo od daleč so prihiteli gg. dr. France Žebot z gospo Lijo, Šenpeterčanko, in dr. Stanko Meršol) v cerkvi pri šmamični pobožnosti peli slovenske litanije Matere božje. Predolgo bi bilo, da bi opisoval čar kalifor-
nijskih vinogradov, prijaznost naših gospodov, darove, s katerimi so me obsipali in celo neka španska gospa mi je za pot pripravila košarico dobrot in buteljko vina — upam, da je gospodu Snoju vse dobro teknilo, saj na pot nisem mogel vzeti.
Moral sem spet v zrak. Preletel sem suho Arizono, zijajoči Grand Canyon in široki Missisipi in po 4 urnem poletu priletel v Chicago. G. Miha Čepon, v USA rojeni slovenski župnik fare Vnebovzetja Marijinega, je bil moj gostitelj ves teden. In pa kakšen! Nima kuharice, pa sem okusil toliko dobrot kot redko kdaj. In kako me je vozil okrog, navzlic bolnim očem. Tudi telefoniral jo na vse strani - kar hitro so bile narejene zveze na vse strani — odletel sem v Sheboygan kjer sem obiskal samo Bregarjevo družino in pozdravil g. župnika Korena kar v zakristiji (maševal sem pri angleški fari) in se z razkošnim Greyhound busom odpeljal v Milwaukee, kamor me je povabila gospa Grum. Pater Okorn OFM — svoj čas je bil gojenec jezuitskega Malega semenišča v vezirskem mestu Travnik v Bosni — je dal na razpolago dvorano. Misijonski krožek je v čudovito kratkem času - 24 ur - zbobnal skupaj poslušalstvo, g. dr. Gole je misijonarja predstavil. Še popoldne mi je isti gospod razkazal neverjetno razkošno in naravnost pravljično opremljeno semenišče s cerkvijo in pa svojo bogato zbirko vatikanskih znamk, vse skupaj bogato zabeljeno s pristnim dolenjskim (gospod je doma iz Dobrniča) humorjem.
25. maja sem potrkal na vrata očetov frančiškanov v Lemontu. Drugi dan, v nedeljo, smo popoldne peli litanije M. božje, številni častivci Marije Pomagaj na ameriških Brezjah so potem gledali slike iz Indije. Še fotografirali so me obdanega od treh punčk v narodnih nošah. Pušeljc sem pustil na grobu dr. Rožmana, v sesterskem samostanu pa dobro s. Lavoslavo z njenimi spomini — ki nam drobe toliko prijetnega berila v A.D. teden za tednom. Neki gospod pa - ne vem če ga smem imenovati - mi je za novo cerkev obljubil jaslice, še prej mi je neka gospa s hčerko podarila lepo vsoto za tabernakelj. To dvoje torej že imamo — živeli posnemalci! Je še dosti cerkvene „ropotije“, ki bi se je morda kdo rad spomnil z darom. Korajža velja!
čez Joliet me je g. Stanko Šega odpeljal nazaj v Chicago, letalo pa v Duluth, ob robu jezera Superior k g. Stankotu Dolšinu, ki me je takoj dragi dan sam odpeljal 80 milj dalje na sever k rodnemu bratu g. Janezu Dolšinu v Auroro. G. Šuštaršič v Gilbertu je prijazno dal na razpolago dvorano, misijonski „kuhinjski“ krožek nas tudi ni razočaral. Na slike so prišli nekateri iz okoliških župnij, po predavanju smo se balincali. še ogromni železni rudnik sem si ogledal, potem me je „kara“ (voznik sam g. Janez Dolšina) zapeljal nazaj v Duluth — že ob eni popoldne dne 3. junija sem priletel v Cleveland, kjer sem kot gost g. Praznika pri sv. Vidu lenaril kar 14 dni. G. Julče Slapšak mi je kot sosed v župnišču dal premnog lep nasvet, g. Božnar mi je razkazal mesto — pod njegovim vodstvom sem celo roke položil na glave ! 26 novomašnikov v jezuitski cerkvi, gdč. Ivanka Pograjec ni imela miru pred j menoj vse tiste dni, gost sem bil pri v Clevelandu zaposleni in poročeni moji nečakinji Kseniji, v Wicklifu pa pri ge. Stuškovi. Tam sem tudi, razen v farni dvorani, pokazal slike (pri nečakinji še za nekatere slovenske okoli- ; čane, pri Stuškovih pa za nekaj članic misijonskega krožka). G. dr. Krajnik I
O. Stanko Poderžaj med slovenskimi dekliči pri predavanju v Lemontu
je poskrbel za predavanje pri Mariji Vnebovzeti, radodarni g. Vovk pa - z blagoslovom velikodušnega g. župnika Varga — pri sv. Lovrencu. G. profesor Janez Sever je razgibal farane — Misijonski krožek in farna skupnost — vsi so sodelovali, misijonar se je prilagodil in jim pomagal šteti nedeljsko nabirko za farno šolo. Ne vem, kako g. Praznik spi ob skrbeh, ki jih ima ob stroških, da šola gre naprej... jaz sem pri sv. Vidu ves čas lepo spal -imel sem velikodušne voznike, ne vem koliko obiskovalcev, sam sem tudi obiskal mnogo družin, ki so si obisk misijonarja zaželele. Cela stran bi bila polna imen, če bi jih napisal — takih, ki so me s kosilom ali večerjo pogostili, in drugih, ki so za misijon darovali. Bog naj jim vsem povrne! Še lep klobuk imam za spomin, ne da bi z njim prosil vbogaime za misijon, ampak da si pokrijem plešo in se obvarujem prehlada, ki se kaj lahko pojavi, ob prehodu iz vroče Indije na mrzli zapad. Mlade harmonikarje g. Rudija Kneza, pisatelja g. Karla Mauserja (ki sem ga obiskal na njegov zadnji dan v bolnišnici), dr. Edi Gobca in go. Albino Osenar in pa ducat drugih dobrih duš imam v živem spominu in jih nikoli ne bom pozabil.
Ga. Frances Ošaben je razgibala farane v Barbertonu - povabili so me in hudomušni g. župnik Ozimek me je gostil, Misijonski krožek pa vse uredil za predavanje v nedeljo 16. junija. Drugi dan zjutraj me je g. Janez Gerjol iz Jolieta preko Niagara Falls (tam sva ob slovitih slapovih v mote-
lu tudi prebila eno noč) odpeljal v Toronto na župnijo g. Kopača, kjer sem imel predavanje, obiskal več znanih in dobrih ljudi. Midland, grob sv. Janeza Brebeufa, kanadskega mučenca in pozorišče misijonskega dela med Indijanci, ki se je tako tragično končalo z umorom šest jezuitov in dveh lajikov (zdaj znanih kot kanadski mučenci). Sudbury je tudi sprejel misijonarja in poslušal njegovo predavanje s slikami. Marquette, L’Anse, Eagle Harbour, Sault St. Marie - skratka, Baragova dežela s tako številnimi svetinjami iz njegove slavne preteklosti me je očarjala več dni. Na grobu svetniškega misijonskega škofa sem se spomnil vseh naših perečih potreb. Ker nisem bil nikjer napovedan, sva z g. Gerjolom v ponedeljek 24. junija zvečer v Jolietu presenetila gospo Lojzko in g. Stankota Šega — pokramljali smo z gdč. Pepco Beri-čičevo (ki se je ravno tedaj odpravljala na obisk v Slovenijo), drugi dan ob enajstih me je na njujorškem letališču pričakoval naš stari znanec jezuit pater Ivan Nikolič in me odpeljal v farovž in šolo cerkve sv. Frančiška Ksa-verija sredi razkošnega Manhattana čisto v bližini Pete Avenije in stolnice sv. Patrika. En teden sem občudoval Njujorčane, palačo Zveze narodov, neštete znamenitosti, se sešel v Princentonu z g. Wolbangom, pohitel v Bridge-ville na srebrni jubilej g. Hribška — se srečal s sorodniki patra Cukaleta in z neko zelo mi drago osebo — potem pa sem si preskrbel argentinsko vizo in turistovsko karto za Buenos Aires.
V ponedeljek 1. julija me je p. Nikolič na Kennedy Airportu naložil na argentinsko letalo — leteli smo vso noč podolž severne in srednje Amerike, čez Brazilijo in Uruguay. V torek zjutraj smo prispeli na „Prijetne Sapice Marijine“, kot se v resnici imenuje argentinsko velemesto Buenos Aires. Kar trije gospodje Baragovega misijonišča in tri družine, Janova, Lobodova in Rezljeva, so me s pušeljci in klikanjem fotografskega aparata sprejeli na letališču. Bil sem v deželi pamp in mesa — prifrčal pa sem naravnost v presunljivo žalovanje Argentinčanov - dan prej jim je umrl priljubljeni predsednik republike, Janez Peron.
Še nebo je žalovalo - več dni zaporedoma so oblaki sipali na nas dež -povedali so mi, da sem priletel v argentinsko zimo. Prvo noč me je zeblo, potem so mi dodatne odeje in električna pečica v sobi grele razredčeno indijsko kri.
(Kako je preživljal svojih 14 dni v Argentini, tega misijonar ni mogel popisati, a bomo mi sporočili bralcem v prihodnji številki.)
Bivši šentpeterski župnik v Ljubljani, duhovni svetnik, zlatomašnik gospod Alojzij Košmerlj je umrl. Pokojni je imel široko srce in odprte roke za slovenske misijonarje. Velikokrat je daroval večje vsote v sklad zanje. Že v sanatoriju je zvedel, da je prišel v Argentino na obisk misijonar o. Stanko Poderžaj DJ, ki je bil rojen v župniji, kjer je bil pokojnik dolga leta župnik. Takoj je po msgr. Oreharju daroval za njegov misijon v Bengaliji 500 novih
pesov. In ko se mu je šel za dar misijonar osebno zahvalit v sanatorij, je bil njegovega obiska ves vesel... Naj prijatelj naših misijonarjev na zemlji uživa zdaj večno prijateljstvo Velikega Misijonarja v nebesih! Slovenski misijonarji po vsem svetu bodo zanj molili.
Slovenski ljudje imajo posluh za velike žrtve, se pravi, da dobro razumejo vrednost 45-letnega življenja in delovanja v misijonih. To se je pokazalo zlasti ob obisku o. Stanka Poderžaja DJ v Buenos Airesu, kot je lahko z zadoščenjem ugotovil misijonski opazovalec. O vsem tem bodo gotovo poročali bolj obširno Katoliški msiijoni. Za zdaj le tole: Izredno številna je bila udeležba rojakov pri srečanjih z misijonarjem, izredno bogato so ga obdarili! Ti, ki so misijonarja v Argentino povabili, pa tudi misionar sam, ki se je povabilu odzval, so bili prijetno presenečeni. Poleg povračila za potne stroške iz New Yorka in nazaj je misijonar prejel še lepo vsoto za gradnjo nove cerkve v svojem bengalskem misijonu. Še več pa je vredna ljubezen, s katero so rojaki vse te lepe zneske žrtvovali. To pa je vrednost ne le za misijonarja, ampak za vse, ki so to ljubezen izkazali!
Misijonarju Poderžaju smo ob tej priložnosti tudi čestitali k njegovi sedemdesetletnici, ki jo je obhajal aprila letos. Je pa med slovenskimi misijonarji še drog sedemdesetletnik, ki mu žalibog osebno ne bomo mogli ne čestitati ne voščiti. To je salezijanski misijonar Andrej Majcen SDB, ki bo oktobra letos dopolnil sedemdeset let. Jubilej bo dočakal med svojimi Vietnamci. Ne bi bilo morda primerno, da se tudi temu prežaslužnemu slovenskemu misijonarju ob tej priložnosti izkažemo hvaležne za njegovo misijonsko žrtev, saj že dolga leta na dokaj nevarnih področjih misijonarskega delovanja Cerkve zastopa slovenski narod s svojo res občudovanja vredno dejavnostjo? Mimogrede: preberite si podobo o njegovem misijonskem življenju v Zborniku Svobodne Slovenije 1971-1972!
Slovenska misijonska znamkarska akcija, ki jo v 'Združenih državah vodi lazarist Karl Wolbang CM in je mnogo več kot golo zbiranje znamk v pomoč misijonom — je najmočnejša slovenska misijonska ustanova na tem področju med Slovenci sploh! — je v ZDA dosegla priznanje pravne osebnosti. O tem njen ustanovitelj g. Wolbang poroča: „MZA (Catholic Mission Aid) je bila uradno vključena v zvezno državo Ohio, s sedežem v Clevelandu, 14. februarja 1974. 21. maja letos je Glavna davčna uprava tega mesta podelila ustanovi “tex exempt status - posebno prednostno pravico”, po kateri so Vsi darovi, namenjeni ustanovi, oproščeni “income taxe”, kar je silno važno ob letnem navajanju dohodkov.“ Predsednica ustanove je ga. Anica Tušar, tajnica pa gdč. Sonja Ferjan; g. Wolbang je duhovni vodja, v resnici pa glavni motor in duša ustanove. Ker ima zdaj Misijonska znamkarska akcija značaj javne ustanove, bo njeno delovanje še lažje, zato pa prav gotovo še rodovitnejše, v pomoč vsem slovenskim misijonarjem. Vsi misijonski prijatelji smo tega zares veseli!
Naslovna stran pričujoče številke kaže papeža Pavla VI. in okrog njega njegove sodelavce pri širjenju Cerkve — slovenske misijonarje. Najdemo s. Ksaverijo Pirc OSU, lazarista Buha, misijonsko zdravnico dr. Janjo žužek in dva jezuita o. Cukaleta ter klerika Grošlja.
naši
misijonarji
JUŽNI VIETNAM
Iz te še vedno v bratski vojni se nahajajoče dežele piše misijonar ANDREJ MAJCEN SDH, ki je tam rektor važnega salezijanskega zavoda v Thu-Ducu. Dne 12. marca tega leta javlja, da je z veseljem prejel dve otroški plošči, ki smo mu ju poslali. Potem nadaljuje:
Andrej Majcen SDB asistira škofu ob posvečenju gojencev.
„Pišem Vam premalo. Moja ravnateljska služba velikega zavoda mladih duhovniških poklicev in redovnikov, ki obiskujejo univerzo, res ni več lahka za moje sedemdeseto leto življenja, zlasti ker mora biti človek kljub starosti mlad z mladimi.
Jutri grem v Dalat na provincialni svet, da prerešetamo naše vietnamske probleme, pred vsem vzgojne in še posebno one ob vzgoji našega naraščaja vse od ljudske šole do zadnjega leta univerze.
Revščina in ekonomska kriza silno pritiskata na ta ubogi, od krvi prepojeni Južni Vietnam. Obhajamo obletnico podpisanega miru, toda fantje in očetje še vedno padajo in zapuščajo žene in otroke vse obupane. Tri mesečne plače, kar dobe žene padlih mož, so le kratkotrajna pomoč pri vzdrževanju družine brez moža. Prav kar je pri meni fant, ki pravi, da jih je pet doma, mama bolna, in prosi za pomoč. Na moji pisalni mizi je 81 pisem podobne vsebine. .. Prosim, tolažim, dam, če imam, pomagam, če morem. Položaj pa vedno težji... Kam gremo ? Bog nas varuj, Marija nam pomagaj!“
V začetku julija pa misijonar tole piše:
„Pred letom dni sem v našem med-redovniškem semenišču zaoral v novo smer. Hvala Bogu in Mariji Pomočnici, uspeh je bil kar lep. Mislim, da so pri maturi 26. VII. zdelali skoraj
vsi. Predstojniki frančiškanov, jezuitov, redemptoristov so kar veseli. Letos sem imel zadnji letnik gimnazije številen: 22 fantov bo vstopilo v naš noviciat, 18 se jih je odločilo, da vstopijo v Družbo sv. Janeza Krstnika, novo družbo po zgledu vietnamskih mučencev, ki naj med rojaki širi sveto vero. Trije so vstopili spet v drugo vietnamsko družbo za misijone, ki ima namen svoje pripravljati oziroma usposabljati za misijonsko delo med Različnimi primitivnimi rodovi: Koko, Rade, Banar, Src, itd. Nekaj jih je sprejel kitajski predstojnik družbe sv. Janeza, ki jo je ustanovil znani p. Leebe. Tudi za škofijo Nhačan jih je nekaj prosilo.
V nekaj mesecih smo v Južnem Vietnamu izgubili kar 4 škofe, dva Pa so izgubili v Severnem. Med njimi je bil tudi msgr. Cassagne, ki je Umri kot gobavec med gobavci, kajti živel je le njim, odkar je predal vodstvo škofije vietnamskemu škofu. Že so mu postavili v tamkajšnji veliki gobavski naselbini spomenik, lepo delo domačega umetnika.
Hvala Bogu, dežela je bogata na duhovniških poklicih, a izredne okoliščine otežujejo pastirovanje. Zlasti ni lahko Sveti Stolici najti primerne može za škofe, ki morajo biti ne le dobri pastirji, ampak tudi dobri voditelji krščanskega ljudstva v vojni, v gospodarski krizi... Treba je velike modrosti, (la se vse v redu vodi. To je res božji dar, saj je On tisti, ki vse urejuje po svojem programu...
Kriza povzroča tudi veliko mladostnih zločincev. Vlada bi rada, da bi mi salezijanci tu priskočili na pomoč državnemu Socialnemu skrbstvu. Tu Sem že pripravil skupino mladih sobratov za reedukativno delo med mladino in na več krajih že pri tem polagajo.“
TAJSKA
Iz Tajske, kjer delujeta dve slovenski uršulinki, se nam je poleg 80 letne s. Ksaverije Pirc dvakrat oglasila njena mlajša sosestra s. FRANČIŠKA NOVAK OSU.
V prvem pismu iz srede januarja letošnjega leta poroča tole:
„Zadnjič sem dobila pismo od o. Poderžaja iz Bengalije s sporočilom, da naju po veliki noči obišče. To bo lep slovenski obisk! Upam, da bo mogel priti tudi k nam v Čiengmai, ki ga turisti smatrajo za zelo važen in zanimiv.
Pri nas se šolsko leto že nagiba h koncu, že so pred vrati izpiti, nato počitnice in v njih priprava za novo šolsko leto. Kot veste, živimo tudi v tej deželi čas velikih sprememb in vrenja. Sredi oktobra so študenti dosegli, da se je vlada spremenila. Zdaj vse govori o demokraciji, a le malo jih je, ki jo dobro razumejo. Pred kratkim je prišla skupina študentov iz Bangkoka, da govori na šolah v Čiengmaju, o demokraciji, pa je bilo vse strašno negativno in pomanjkljivo. Vendar na mladino to govorjenje le napravi velik vtis. .. Gospodarski problemi so vedno težji tudi pri nas in ne vemo, kako se bo vse končalo. Prosimo Boga, da bi znali vzgajati mladino za čase, ki prihajajo, in jo navdušiti za zvestobo idealom! Starši še vedno zaupajo v nas, kar sem spet doživljala te dni, ko sem sprejemala nove učenke. Vsi razredi bodo spet nabito polni, čeprav je šolanje otrok za starše dvojno breme, ker že itak morajo plačevati visoke davke, potem morajo pa še posebej plačevati šolanje otrok na privatnih šolah.“
Drugo pismo z dne 28. marca pa pove tole:
„Kot vidite, pišem iz Mater Dei v
Bangkoku. Vaše pismo s čekom me je še našlo v Čiengmaju. Pred dvema dnevoma smo pa prišle sem v presto-lico na zborovanje, provincialno konferenco in na duhovne vaje. 730 km se ne zdi več tako dolga pot, avtobus jo prevozi v dobrih sedmih urah. Že sva se srečali z s. Ksaverijo, pa se le malo pogovorili, ker je bilo veliko opravkov in raznih skrbi.
Ker me je zadnje čase najbolj zaposlilo, je bilo delo ob koncu šolskega leta, izpiti, obiski staršev, sprejemanje novih učenk — in bolezen moje že nad 90 let stare mame v domovini.
Že se bliža Velika noč. Spet bom mislila na ono krasno, ki sem jo pred dvema letoma preživela v Sveti Deželi. Pomislite, da so naši škofje iz severnih in vzhodnih delov dežele letos prosili svetega očeta, da letos spremene datum velike noči! Hočejo jo praznovati 7. in ne 14. aprila. Vzrok? 13. aprila je starodavni praznik siamskega novega leta in na severu ga praznujejo cele tri dni z mnogimi zabavami, med katerimi je najbolj sloveča ona oblivanja z vodo. Mnogi si tiste dni zato sploh ne upajo na cesto, drugi se toliko zabavajo, da na nič drugega ne mislijo, zato so škofje tistih krajev sklenili, da l>o bolje preložiti praznovanje velike noči, skrajšati postni čas in praznovati trpljenje, smrt in vstajenje našega Gospoda teden dni preje. V Bangkoku ta sprememba ni potrebna, ker policija v času oblivanja in veseljačenja skrbi za red in mir. Naše duhovne vaje bomo končale 8. aprila, a jaz bi rada ostala v Bangkoku še malo preko velike noči, da se srečam z misijonarjem Poderžajem, ki je pisal, da sam ne more na obisk v Čiengmaj.
Naj omenim še najlepši dogodek na čiengmajskem misijonu zadnjega časa: praznovanje svetega leta in sre-
brni jubilej škofovskega posvečenja msgr. Luciena Lacoste, ki je postal škof pred 25 leti v Thali v Južni Kitajski in je bil kmalu potem ujet in izgnan. Leta 1954 je prišel v Siam, kakor so že pred njim prišli nekateri drugi misijonarji Betharramske misijonske družbe, kateri pripada. Tedanji francoski apastolski administrator jim je dal cel severni del dežele kot misijonsko področje, nekaj let nato, ko je Siam dobil svojo hierarhijo, pa je msgr. Lacoste postal prvi škof v Čiengmaju. Lepo smo praznovali najprej sveto leto s krasnim bogoslužjem, spokornim in zahvalnim, in nato škofovski jubilej. „Samo da se Kristus oznanjuje...“ (Filip. 1, 18), to je geslo, ki si ga je izbral naš škof pred 25 leti, na predvečer navideznega uničenja njihovega misijonskega dela na Kitajskem. Umreti je moralo zanje tam, da je šlo v rast tu. S pomočjo dveh katoliških učiteljic in nekaj tudi nekatoliških učenk sem priredila malo katehetsko razstavo velikonočne skrivnosti. Okrog 2.000 romarskih udeležencev je bilo na slovesnosti, kar je za naše razmere zelo veliko. Skoraj polovica jih je bilo gorjancev-primitiv-nih plemen, ki so se iz animizma obrnili h krščanstvu. Da bi jih videli v pestrih, a ne preveč svežih oblekah, žene z dojenčki na hrbtu ali v naročju, deklice v dolgih, belih haljah iz domačega robatega platna, možje v rdečih srajcah in pestrih pokrivalih. .. Bogoslužje je bilo v tajščini, karijanščini (jeziku gorjancev) in tudi v latinščini. Spet smo peli vsi skupaj Kyrie eleison, Gloria, Credo, Sanctus in drugo v dragih mi gregorijanskih napevih, ki kar prijajo siamskemu človeku.
Prihodnjič Vam pišem o s. Ksave-riji in o našem zlatem jubileju na siamski zemlji. Iskreni Bog povrni vsem dobrotnikom za molitve in darove!“
FRANCE SODJA CM - NAS SESTDESETLETNIK
Jubilantova glava v mavcu, ki jo je za Sodjevo 50-letnico izdelal akad, kipar France Gorše
Ker gospod pri dokončni vsebini lista nima zadnje besede, je mogoče, da k njegovi šestdesetletnici napišemo nekaj vrstic.
Naslovili smo sestavek „naš“ šest-desetletnik, ker je jubilant ves misijonski. Zaradi misijonov, ker je želel iti na misijonsko polje, je v prvem letniku bogoslovja vstopil k lazaristom, ves čas bogoslovja se je študijsko poglabljal v misijonska vprašanja in že s peresom sodeloval pri „Katoliških misijonih“, zlasti v misijonskem formiranju katoliškega dijaštva. Kakor hitro je bil posvečen, je ob vsem drugem svojem duhovniškem delu brž postal ideolog misijonskega dela mlade generacije slovenskih lazaristov. S s tedanjim urednikom „Katoliških misijonov" Ladislavom Lenčkom je ustanovil Slovensko misijonsko dijaško zvezo, ki ji je bil strokovni in duhovni vodja s predavanji, študijskim gradivom, duhovnimi obnovami in vajami ter z zakramentalnimi viri. Vrhunsko je sodeloval pri tedanjem živahnem delu škofijske Misijonske pisarne za poglabljanje misijonstva med duhovniki in redovniki. Trdno je bil odločen, da po končani vojni odide na Kitajsko in je v ta namen napravil enoletni bolničarski tečaj v ljubljanski bolnišnici, v želji, da bi bil podeželskemu kitajskemu človeku tudi na ta način v oporo.
Rdeča revolucija v Sloveniji mu je to željo onemogočila, kajti ni se umaknil. Kot toliko drugih duhovnikov, ki so ostali, je tudi on moral v ječo, samico, na prisilno delo skozi pet let. .. Spet prost, se je hotel bolj in bolj darovati Bogu in Cerkvi. Ker že ni mogel na Kitajsko, se je želel posvetiti delu za zedinjenje, šel na jug, kjer je bil deloval škof Gnidovec, sprejel vzhodni obred, se naučil makedonščine in začel z uspešnim delovanjem. A so mu ga tudi onemogočili. Videč, da v Jugoslaviji ne more dati duška svojemu duhovniškemu prizadevanju ne na en ne na drugi način, se je, živčno do skrajnosti utrujen, umaknil na svobodo. Iz Rima je emigriral v Kanado, kjer je osem let prelepo deloval med izseljenci, ves čas pa spet sodeloval kot člankar pri „Katoliških misijonih“, izhajajočih v Argentini. Božja previdnost pa ga je še bolj pritegnila k misijonskemu delu, ko ga je usmerila v Baragovo misijonišče v Argentini. Tu je pred vsem vodja Misijonskega zavoda in glavni urednik „Katoliških misijonov“ ter nenadkriljivi misijonski govornik in pridigar ob vseh važnejših prilikah.
V „Katoliške misijone“, ki so izrazito misijonsko glasilo, ne spada pisanje o vseh drugih vrednotah njegovega duhovniškega delovanja, pesništva in pisateljevanja. Še nad to misijonsko omembo bo jubilant nejevoljen. Misijonska akcija je hvaležna Vsemogočnemu za tega svojega doslej morda najprodornejšega ideologa in sodelavca. Prosimo Boga, naj nam ga ohrani še mnogo let pri misijonskem sodelovanju, jubilantu pa čestitamo, da je svoje dosedanje življenje tako bogato izrabil v širjenje božjega kraljestva v dušah tudi misijonskega sveta.
G. Franc Sodja se je rodil 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici, študiral je gimnazijo v Škofovih zavodih, vstopil najprej v ljubljansko škofijsko bogoslovje, že v prvem letniku pa je bil sprejet k lazaristom. V mašnika je bil
Ladislav Lenček CM
MISIJONSKI DAROVI
JUBILEJNI DAR KATOLIŠKIM MISIJONOM
Avstralija: Frančiška Mukavec, 5 dolarjev. Argentina: Družina Mehle, 100 pesov; Jože Mehle, 50 pesov; v Združenih državah, po g. Wolbangu CM ( dolarjih): Luiza Košmerl, 1; Anton Meglič, 10; Francka Opeka, 6; družina Antona in Marice Lavriša v spomin dr. Ignacija Lenčka, 5; po 1 dolar pa: Franc Mlinar, Stanko Selak, Francka Sardok, Viktorija Jelušič. Vsi skupaj v ZDA 26 dolarjev.
BARAGOVA ZADEVA
N. N., Argentina, za Baragovo zadevo, 100 pesov.
SKLAD VSEH SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Po Cirilu Bartolu so darovali sledeči rojaki iz Venezuele: Rojnik Ivan, 100 dolarjev; Bartol Ciril, 430 bolivarjev; Sodja Maks, 430 bolivarjev; Ilija Lovrenc, 430 bolivarjev; Jakoš Pavla, 215 bolivarjev; Ilija Anton, 100 bolivarjev; Šega Ivan, 50 bolivarjev; č.g. Grilc Janez, 40 bolivarjev; Boštjančič An., 20 bolivarjev. Poleg teh Florijan Jagodic, Argentina, R. Mejia, 100 pesov.
ZA MISIJONE
Anton Gorjup. Slovenska vas, Argentina, 10 pesov; Kuhar Pavel, Ramos Mejia, Argentina, 50 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za gobavce na Madagaskarju, v spomin pok. dr. Ignacija Lenčka, družina Prijatelj, Argentina, 500 pesov; Ivanka Gorše, Slovenska vas, Argentina; za s. Danijelo Šeme, 100 pesov; za Franca Buha CM na Madagaskarju: Stanko Skvarča, 11 pesov; Slavko Dejak, Slov. vas, 50; Bratuš Antonija, Slov vas, 10 pesov. Za o. Emila Čuka, č.g. Stanko Skvarča, 300 pesov; isti za s. Ano Zidarič, 250 pesov.
VSEM TISOČKRAT BOG PLAČAJ !
“KATOLIŠKI MISIJONI" $ö Splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje Franc Sodja C.M., soureja in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga S.R.L.", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 40.00 pesov, podporna 80,00, dosmrtna 500,00. V ZD in Kanadi: 4 (8, 60) dolarjev; v Italiji: 2000 (4000, 30.000) Lir; v Avstriji 80 (150, 1.200) šilingov; v Franciji 16 (30, 250) NF; v Angliji 1 y2 (3, 20) funtov; v Avstraliji 4 (8, 60) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 th St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. —Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO,, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de Sčvres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglijo: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
KOROŠKIM NAROČNIKOM
Po dogovoru s Slovenskim dušnopastirskim uradom v Celovcu boste od avgustove številke naprej prejemali Katoliške misijone po tem uradu.
Tja je treba naslavljati tudi vsa morebitna naročila, pritožbe, spremembo naslova itd. Naslov: Slovenski dušnopastirski urad, Viktringer Ring 26, Klagenfurt, 9020 Austria.
Prav tako vam bomo hvaležni za plačevanje naročnin in drugega, kar namenite za misijone, po čekovnem računu tega urada, ki je Kärnten Sparkasse, MISIJONI, No. 024158.
Za upoštevanje vam bodo hvaležni
KATOLIŠKI MISIJONI

■v.
V Vietnamu ljudje še vedno trpe zaradi bratomorne vojne. Pomagajmo našemu misijonarju tam, Andreju Majcnu SDB, lajšati stisko tisočev trpečih!
Registro de Prop. Int. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467. Buenos Aires
Correo rgenlino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Conceiiön N’ 3143
	TARIFA REDUCIDA
<	Conceiiön N9 5612