T>oved: »Daritev bodi ti življenje celo!...« Daritev vse od začetka do konca! Ako ni drugega čudeža — ta je: iz nič ustvarjati velika dejanja bratstva in ljubezni, pozabivši popolnoma sebe! — Učitelj slovenski pozna vse bolesti, ki glojejo na srcu in razjedajo dušo; pozna vse trpljenje materialnega značaia, zato je dober, plemenit, požrtvovalen in nesebičen, ko zahteva včliki čas velikih mož! Tisti, ki so si iz žuljev drugih nabrali ogromnega imetja; tisti, ki žive v blaginji, v izobilju in razkošju, bi se lahko zgledovaili ob delu slovenskega učiteljstva, kako se mora v dejariju izpričevati ljubezen do domovine! Da pa umirajo v tem času tisti, ki so ostali doma — kje je temu žalostnemu dejstvu vzrok? — V starem grehu: učiteljstvu niso dali nikoli dovolj kruha! — Gladovati je moralo v normalnih časih, poIeg tega pa delati, kakor da je sijajno plačevano, sicer — gorje mu! Dolžnosti ni bilo nikoli preveč, pravic in kruha vedno premalo! Ni danes časa, da bi zbujali žalostne spomine. Ponavljamo zgolj resnico, kdkor stoji neizbrisno zapisana v naši zgodovini in kakor se sedaj bridko maščuje nad — učiteljstvom! Ako ni bilo mogoče živeti v normalnih časih ob prepičlih dohodkih, kako je to mogoče sedaj, ko so cene živilom, obleki, kurivu, svečavi itd. poskočile tako, da se človeku črno dela pred očmi?! Učitelj ob sami svoji plači s skromno doklado vred v sedanjem času ne more preživljati sebe in svojcev, ako nima prihrankov, da zajema iz njih, ali pa ako ne pada v dolgove in se ne naslanja na kredit! Koliko pa je tistih, ki so v prejšnjih časih položili kak krajcair na stran? Ako je bilo težko gospodinjiti prej, je sedaj prava umetnost, če ne pride v učiteljskih rodovinah do gospodarskih katastrof! Kdor mora živeti danes samo ob mesečnini, živi slabo, a najslabše živi učitelj, ker ima najmanj! To je treba povedati javno v odgovor na začudena vprašanja, kako da toliko učiteljev in učiteljic umira doma ravno v sedanjem času. Izčrpani so in izmozgani. Hrana je nezadostna, enostranska, ki napolni kvečjemu želodec, ne da pa nobene moči in ne nadomešča izrabljenih telesnih sil. Torej ne more biti druge posledice, nego je hiranje, bolezen in smrt! Ko bi ob pravem Izza dne, ko je izbruhnila sedanja vojna, ni številke našega lista, da ne bi morali v njej javiti smrti tovariša ali tovarišice. In ne samo v razpredelku, kjer govorimo o vojni, ampak tudi v tistem delu lista, kjer objavljamo vesti iz vseh slovenskih pokrajin. Bodi doma — bodi na bojnem polju: ista usoda je naš delež — slovensko učiteljstvo umira!... Smrt na bojnem polju je naravnai posledica vojne. V tem oziru se je uveljavila sama ob sebi nepotvorjena enakopravnost: kdor z mečem ravna, bo1 z mečera končan! Sovražnikovo strahovito orožje nič ne izbira. Kamor in kogar zadene — zadene! Vesel je — kakor čudno se to tudi glasi — kdor odnese samo rano ali prehlad. Toda na tisoče je tistih, ki se ne vrnejo nikoli več! Med temi so tudi učitelji, tudi naši slovenski tovariši, ki plakajo za njimi naše osamele učilnice, šolska mladina, žene in osirotela lastna deca! Sorazrnerno je število na bojnem polju za domovino padlih slovenskih učiteljev jako veliko. Noben drugi stan ne izkazuje tako žalostne kronike. Dokaz je to, kako zvesto in požrtvovalno izpolnuje slovenski učitelj-vojak svojo brambno dolžnost. Vse svoje žalostno življenje se je učil zvestobe in žrtvovanja, in sedaj, ko ga je pozvala domovina, ne more in neče biti drugačen, nego mu veleva nauk, s stradanjem, pokorščino in zatajevanjem priučen v napornem, a nezadostno plačanem službovanju! V »Slovencu« z dne 7. t. m.. št. 229., beremo v listku ta-le stavek: »Da v teh resnih časih vsakdo; vrši svojo dolžnost, je gotovo; da jo odlično vrši učiteljski stan, ]e neoporečno...« Res je to! Ako nič drugega ne, poglejmo samo izvestja odelu slovenskega učiteljstva za »Rdeči križ« v vsaki številki našega glasila, pa morarao zopet reči, da sorazmerno noben drugi stan ne stori toliko v dobrodelne in človekoljubne vojne narnene. Da je med darovi mnogotera od lastnih lačnih ust pritrgana krona, to vedo darovalci sami in pa še tisti, ki poznajo naravnost obupni materialni položaj slovenskega učiteljstva. Tako se v delu našega stanu v teh krvavih časih ponazoruje pesnikova za- : času hoteli vedeti, da je učitelj tudi čloI vek, in bi mu na podlagi tega spoznanja i uredili njegovo materialno stališče, bi bilo danes drugače, in smrt bi ne imela tako bogate žetve v vrstah nedolžnih! Tako pa> trpi učitelj za krivdo drugih! In seveda šola tudi in narodova1 prosveta tudi! In kako bo pcrtem, ko bo do kosti in mozga iztisnjena vsa množica? Ali se naj vsa ta skupina kulturnih delavcev nagne k žaiostnemu. koncu kakor dogorevajoča sveča? In ali bo potem, ko zavladajo zopet mirni časi in se začne redno delo v šolah, dovolj nadotnestka, dovolj naraščaja, ki bi hotel v plačilo za delo hiranje in pogin? To so važna in nujna kulturna in socialna vprašanja, ki pravi patriot ne more malobrižno mimo njih. Mi opozarjamo1 na ta vprašanja javnost, ki ji ne more biti vseeno, kako se godi učiteljstvu njene dece in kaj je treba vbodoče najprej urediti, ako hoče svojemu naraščaju preskrbeti dobro situirano učiteljstvo, ki bo vzgajalo ta naraščaj — državi! In danes, ko praznujemo Vseh rnrtvih dan, se spominjamo daljnih vaših grobov, dragi tovariši-junaki, ki ste svoje največje bogastvo — svoje življenje — darovali domu in cesarju! Konec je vašemu trpljenju! Ali so danes vaši daljni grobovi zapuščeni? V to našo Meko romajo danes naše duše, vse razžarjene od ljubezni do vas! Ako so^ vas vsi pozabili, mi vas nismo in vas ne pozabimo nikoli! Vaši daljni, nemi grobovi glasno govore, kako zna slovenski učitelj ljubiti svojo domovino! In spominjamo se danes bližnjih vaših grobov, ljubi tovariši in tovarišice. ki ste vse svoje sile telesa in duha žrtvovali vzgoji slovenske mladine, potem pa ste — do dna izpraznjeni kelihi darovanja — šli po neodvzetni svoj delež v zemljo domačo! Tudi do teh vidnih znamenj našega stanovskega in socialnega trpljenja romajo danes naše duše, presunjene s sedemžalostnimi meči! So li ali niso okrašeni ti ljubi, tihi, tesni vaši domovi — vanje ne inore več vihar, zlost in bolest! Dopolnjeno je! — In spominjamo se, ko praznujemo Vseh mrtvih dan, vas vseh, ki ste še na tej okrvavljeni zemlji in ki težko živite — težje nihče od vas! Ni nam bilo in nam ni do hvale in časti! Dobro delamo zaradi dobrega. Ali vendar: Kako bo plačilo, ko pride plačilni dan vsem, ki plemenito mislijo ter požrtvovalno in preko svoje moči delajo?! Kaj bo potem, ko; poslednji odmev topovskega groma odjekne iz globoke dalje in se iz vseh prsi izvije radostni glas o zaželenem miru?! Ali se tedaj še tesneje zajedo klešče spon in stisk, ali pa tedaj tudi slovenskemu učitelju vstane — Vseh živih dan?!