KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA O meri in vagi // 1* D r. G. Žerjav: Ženevski pakt // Dr. Fr. G o r ši c: O glavnih zakonodajnih nedostatkih naše grajansko-pravdne reforme // Ob 60letnici Jugoslovanskega akademskega društva «Triglav» i t Dr. Edo Šlajmer // E. Lilekn ob 851etnici (L. Č.) // Tragika zapadnih velesil (Dr. B. Vrčon) // Dr. ing. Vidmar M.: «Moj pogled na svet» (S. D.) // 75 letnikov «Narodnili Listov« (B—o.) // B. Borko: «Slovenci i narodno jedinstvo» (Z.) // Drobtine (na platnicah) 5 k m M h , v ;/ i- a .. i .. \$ \rN- . f , JU), ‘Ji. «’<. 4l>i/M "v/ •'f|' v??,i v:-i(,<'v■';:f|;>:;>.¥:(:'^;^v>: AT'V$. , "' 5 ' ' i t ' ,t4 "’ ' •-■ i 'n f % *■ ■fe Misel in delo > zhaja vsak m o se d 3. štev. f januar 1936 Redakcija zaključena 13. janičarja 1936 Narbftnina stane za Vse leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din. Posamezna številka 6 Din, dvojna 12 Din / Uredništvo in uprava v Ljubljani na Gosposvetski c. 4/1. ’ Poštnočekovni račun: 16.602 yt (•'.1 ■ | ’.* ;' fi K ?®v: ■ % : Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, jdr. Stanislav Š. Lapajne in dr. Alojz Zalokar i I Izdaja in zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin yN A ST A? i :-‘V'v "J;/,: J* Ljubljani r. Z. Z O. Z. (Pr.d.t.vnlk dr.Alo)* Ztlok.r) J:-;' Tlska belnlika tiskarna, d. d. v Ljubljani (Pr«d.t.«ik Miro.i« Ambrožiči - i ,; (vm ; ^ ' 1 J V j' ( ; •, ' vi'■1 Drobtine ,> ' ^ . ,y • •#'!( ■0\ - SJSijS 'T; \ 'V; .fr '*V Ji jii/i i 'i tejl ■■'t mm Xcfmij i PSfS VU^; ;■ \’> h C i s 1 i t a n i j a — T r a n s 1 i t a u i j a. »Obzor* z dne b. januar ja t956. pri- . občuje- pod naslovom «,Slovenec' o skupštioi u Metliki, Ljubljana 8. siječnja 1956.» to-le notic0i ^Slovenec*, glasilo JRZ za dravskti banovinu, piše opširno o skupStini dr. Kreka ii Metliki, te se-posebno bavi sa manifestacijama pristaša ^ dx. Mačka za vrijeme njegova govora i nakon skupštine. Veli, da su sa hrvat-&ke strane došli pristaše dr. Mačk« si hrvatskom zastavom, te da sil manifestirali kroz >tetliku. Medjutini svijet je mirno motrio te je samo radoznalo promatrao njihove manifestacije. .Slovenec« osudjuje ove manifestacije i veli, > tja Slovenci ne idu u Hrvatsku. Medjutim Hrvati prelaze u Sloveiiiju i tu se ^ izazovno ponašajo kao da su u svojem gradu. Treba zahvaliti samo velikoj političkoj zrelosti Slovenaca, da nijesu na to reagirali.* ;/)?■, ^ Športni 'interesi in mej e.’ Po hrvatških listih posnemamo, da želijo Varaždinci izstopiti iz ZNP (zagrebški nogometni podsavez) in se včlaniti v (V jLNP (ljubljanski nogometni podsave«), kakor je to že storil Cakovački S. K. ge o malomeščanstvu. Zagrebško vodstvo komunistične stranke je izdalo letak (o takih in podobnih letakih nas diujvno časopisje stalno obvešča), o vprašanju intelektualcev. Med drugim pravi: «Pryi i glavni je dakle razlog zai nepovezanost naših književnika: ne neka tobožnja principielna razmimo-Haženja nego obična malogradjanska ambicija.* v W " v ’ Zanimiva razlika. Po beograjskih listih je'neki merodajni politik govoril tako: »Jugoslovanstvo je osnova naše državne politike,, a državno i narodno edinstvo je van diskusije. To je za nas realnost, a nikakav abstraktan po jam. Danas u ovita teškim ekonomskim prilikama voditi o tome mučne t ieo r i s k e polemike je zaista luksus.» V nekem ljubljanskem dnevniku smo čitali pa ta-le slovenski prevod:, «... je jugoslovanstvo temelj naše državne v politike- Narod noče terorizma.* ■' ■ ■ ,, -/ i "i '■ ' ; ■ fN»dallo»«nie «a g.strani) i P it , ' f .'. . . t; O M E R L IN V A G 1 Fizika, matematika in astronomija nam v zadnjih časih jemljejo zaupanje v stare nazore, v stare mere in vage. Vse je relativno. Nikjer ni nobenega absolutnega merila. Vpliv teh strok sega na polje teorije, v realnem vsakdanjem življenju se še ni mogel uveljaviti. Kljub temu pa tudi v vsakdanjem doživljanju neprestano vidimo, da mere in vage, s katerimi smo bili vajeni presojati sebe in svojo okolico, izgubljajo svojo nekdanjo zanesljivost, svojo prejšnjo avtoritativnost. Ker se — kakor se nam zdi — nanje ne moremo več nasloniti, postajamo nesigurni, tipljemo, ocenjujemo, sc mučimo v dvomih, ne vemo več, kje je desnica in kje levica, izgubljamo smer, tavamo. Iz mučne nesigurnosti se vzdigujejo prividi. Tako se ustvarja duhovno razpoloženje, ki nenehno maje in razdira zaokroženost in ustaljenost osebnosti. Mere, ki smo si nekdaj z njimi odmerili svoje stališče v svetu in si očrtali svoje območje, sicer nikdar niso bile absolutne in večne. Spreminjale so se, kakor se je spreminjalo življenje samo. Toda vse te spremembe so se vršile v generacijah in so zaradi tega ostale od poedinea, povprečnega človeka, neopažene. Danes pa imate naenkrat v rokah merilo, ki s svojo nesignrnostjo in spremenljivostjo naredi iz Martina Krpana pedenj-človeka ali narobe. Pogled na kaos današnjih dni kaže, da v resnici nimamo sigurnih in točnih meril. Literarna kritika bi morala pravilno uvrščati slovstveni produkt v skalo od slabega preko dobrega do genialnega. Danes nam ta kritika ocenjuje dela tako, da pač izvemo, v kateri politični ali socialni ali kulturni tabor avtor spada, ne izvemo pa, kakšne umetniške vrednosti je delo. Druga literarna merila so taka, da povzdigujejo v deveta nebesa vsako delo, ki obravnava priljubljeni socialni motiv ponižanih in razžaljenih. So pa tudi take vrste kritiki, ki so vzeli mero na atenskih, firenških in weimarskih velikanih in jo preskušajo na domači kulturni dejavnosti. In tako kakor v primeru umetnosti je skoro povsod drugod. Danes, ko inter arma muze itak nimajo bogve kakega pomena, je mnogo važneje, kakšna merila so sodobniku na razpolago, da si more ustvariti pravo sodbo v drugih življenjsko nujnih stvareh našega življenja. Kako je z merili za moralo, bo pokazal pogled za kulise našega družinskega življenja, v tajne predale kapitalističnih podjetij. Tam bi najbrž odkrili skrivnost, ki jo skoro vsi čutimo, pa je ne moremo prav zaznati, skrivnost namreč, da se celo oni krogi, ki se že dolga stoletja štejejo med čuvarje ljudske morale, pogosto zmedejo v svoji sodbi in proglašajo dobro za slabo in slabo za dobro. Tudi njihova merila so izgubila absolutno točnost, čeravno so posneta po večnih resnicah. Če so umetnostna in moralna merila nesigurna in kakor aprilsko nebo spremenljiva, ni nič čudnega, če sta mera in vaga za politična dogajanja in politične osebnosti popolnoma brez vsake zanesljivosti. Kjer ni nekega stalnega moralnega standarta, tam bomo zaman iskali treznega in pravičnega ocenjevanja politike. Prav tu pa bi morali vladati vsaj približno ustaljeni, četudi ne v številkah in formulah izraženi kriteriji. Kajti od merjenja in tehtanja političnih dogodkov je neposredno odvisna narodna in državna bodočnost. Zmeda v moralnih osnovah pokaže slabe posledice v narodnem življenju po dolgih rokih, zmeda v politiki je trenutno pogubna. Merila za politično delavnost in za politične osebnosti so bila vedno zelo različna in tudi zelo nezanesljiva. To je naravno. V političnem boju se križajo nepregledne množine najrazličnejših človeških sil. Vzvišena moralna in duhovna stremljenja se srečavajo z najnižjimi instinkti. Materialne sile se prepletajo z idealnimi. Roparska nagnenja se kosajo z idejnimi nagibi. Kako naj bi bilo mogoče, da bi spričo tolikih raznovrstnih in različno močnih komponent našli neko merilo, s katerim bi vsaj približno mogli oceniti to ali ono politično dejanje, to ali ono politično osebnost. S sredstvi človeškega intelekta samega, z matematičnimi, fizikaličnimi, sociološkimi metodami ne dosežemo uspeha. Za presojo političnih vprašanj so potrebne one imponderabilne lastnosti, ki vodijo umetnika pri ustvarjanju umetniških del. Niti v učenosti niti v rutini ne morejo rasti politične sposobnosti. Take lastnosti ima lahko posameznik — potem lahko iz njega zraste dober politik; take lastnosti ima lahko tudi narodni kolektiv — potem bo ta narod politično zrel. Kakšen je naš slovenski in jugoslovanski narodni kolektiv v tem pogledu? Kdo je že o tem razmišljal in razpravljal? Politična sposobnost ni odvisna samo od tako imenovane politične izobrazbe in od zaklada političnih skušenj, marveč je del narodnega značaja samega. Poleg tega pa tudi naša politična preteklost — slovenska, lirvatska in srbska — ni vzgojno vplivala na morebitno prirodno in prirojeno narodno politično sposobnost. Zgo- dovina nam je dala nalogo, da smo se v političnem in nacionalnem oziru borili v malih gverilskih praskah in bitkah, v veliki politični strategiji nismo imeli prilike sodelovati. Obremenjeni smo z dediščino te zgodovine, in kadar stopimo v boj, odloča ta dediščina v našo škodo. Koroška in Primorska pričata o tem. Trenutni politični položaj zahteva, da posebno strogo izmerimo in pretehtamo osebnosti, ki naj bi v težkih trenutkih odločale. Ljudstvo se te zahteve prav dobro zaveda. Podzavestno hrepeni po močnih, sposobnih političnih osebnostih, po tako imenovanih voditeljih. Ta želja korenini v tihem spoznanju, da so danes politične naloge tako težke, da bi jim bili lahko kos samo ljudje z nadpovprečno politično sposobnostjo. Takih ljudi ne vidi med aktivnimi političnimi osebnostmi, ki so že s svojim delom dokazale, da ne morejo bistveno spremeniti političnega toka, zato išče in se trudi, da bi v nepopisanih osebnostih našlo politike, ki bi ustrezali njegovim željam. Da hrepenenje v resnici obstoja, ne more nihče dvomiti, kdor skuša prodreti skozi meglo interesov, ozirov, javnih razprav in političnih gesel prav do najintimnejših kotičkov ljudskega razpoloženja. Na zunaj se kaže to hrepenenje v vseh onih onemoglih in brezpomembnih političnih frakcijah in strančicah, ki so se kakor kobilice spustile na zeleno politično polje. Obenem pa ta pojav raztresenosti in razcepljenosti kaže, da so mase izgubile smisel za pravo mero. Tako je mogoče, da tu in tam vstajajo tako zvani voditelji in se pod vplivom nezdravih zunanjih okolnosti vzdigujejo v višine, dokler se — po navadi hitro — v resnih in krutih političnih metežih ne izkažejo za nesposobne in kmalu iz političnih višav kakor meteoriti popadajo v politično močvirje. Pri nas Slovencih je v tem pogledu prav poučna zgodovina «naprednih», «slovenskih» in drugih front. Mladina že od nekdaj nima veliko smisla za solidne mere. To leži v njeni prekipevajoči mladostnosti. Velik del naših sinov in mladih tovarišev je premeril in pretehtal vse domače politične veličine in je našel, da nobena ne ustreza njegovim subjektivnim merilom. Znamenje hudih časov pa je, da sc je dal očarati od tujih voditeljev, namesto da bi si bil sam urezal podobo iz domačega lesa. Zdi se, da je precejšen del Slovencev tudi v nacionalnih vprašanjih izgubil mero in vago. Če bi bil kolektivni nacionalni čut zdrav in uravnovešen, se ne bi moglo zgoditi, da bi merili nacionalno vprašanje s srbskimi tiskovinami, ko nam je že Župančič postavil štiri mejnike. V tej stiski, ko so postale vse naše mere in vage nezanesljive, se vsi, ki smo pristaši prave demokracije, s strahom v srcu sprašujemo, kakšne sadove bo rodila demokratična forma narodnega življenja, ki se nam obeta v bližnji bodočnosti, kakšni bodo njeni voditelji, brez katerih demokracija ne more živeti. Ta vprašanja ne zanimajo onih političnih strankarskih formacij, ki po svoji ideologiji slonijo na temelju duhovne avtoritete ali razredne diktature. Njihovo stališče bo lahko; več težav in nevarnosti pa bo morala prestati ona politična formacija, ki bo tudi v svojih lastnih vrstah slonela na načelu demokracije. V njeni h vrstah bo odločala ljudska sposobnost za pravo mero. V iej okoliščini temelji velika nevarnost za njo samo in za njeno demokratično misijo. Zaio je treba, da sc resnični demokrati najprej poprimejo dela za ustaljenje in ozdravljenje ljudskega smisla za mero in vago. t Dr. Gregor Žerjav: ŽENEVSKI PAKT (Iz političnih spominov) Jugoslovanski odbor ni dolgo užival gostoljubja Italije; zapustil je Rim in se razšel po Franciji. Zvezo z njim je vzdrževal dr. Trinajstič, pa tudi jaz,1 vse dotlej, dokler nisem bil zopet aretiran.-’ Takrat so sc zveze prekinile in jih ni bilo več tisto leto (1915/16). Ta čas je jugoslovanski odbor pod vodstvom dr. Trumbiča krepkeje deloval. Njegova naloga se je izpreminjala tako, kakor se jc menjavala vojna sreča. Supilo je odkril v Petrogradu Londonski pakt. Postavil si je za življenjsko nalogo, da ga spravi s sveta. Žal je umrl, ne da bi mogel to nalogo izvršiti. Srbija tega pakta ni podpisala ter so Pašiča v tem oziru po krivici dolžili. Ko je bila Italija pri Kobaridu (novembra 1917) poražena, je postala tudi Jugoslovanom na videz prijaznejša. Pričela se je z njimi razgovarjati in prišlo je (spomladi 1. 1918.) do pakta na Kapitolu v Rimu.4 V tem paktu se določa, da bo merodajna za bodoče odločanje meja etnična podlaga, omiljena z ozirom na življenjske interese udeleženih držav. To si je seveda vsaka stran po svoje razlagala. Leta 1917. se je položaj obrnil za nas na bolje. V Avstriji je šlo vidno nizdol. Cesar Karel se je odločil sklicati parlament. Bil jc to viden znak slabosti. Avstrijski Slovani so ta ukrep izrabili za to, da so monarhiji izpodkopavali tla. Naša delegacija v dunajskem parlamentu je stopila v stike predvsem s Čehi; tudi Italijani — celo prosluli sodnik Vinci iz Gorice — so iskali zveze z nami. Nastali sta češka in jugoslovanska mafija,5 ki sta storili vse, kar je bilo sposobno rušiti staro monarhijo. Dunaj je postni zvezna točka med Zagrebom in Prago. Jugoslovanski klub smo skušali spravljati neprestano v borbo z Avstrijo, kar včasih ni bilo lahko. Majska deklaracija je imela madež habsburškega žezla." Nekateri pravijo, da se je to zgodilo zgolj iz oportunizma. Lahko se pil reče, da je bila večina Jugoslovanskega kluba zadovoljna s habsburškim okvirom in da ga je hotela, ker si ni upala misliti preko meja monarhije. V domovini se je pričelo veliko propagandno delo in gibanje za majsko deklaracijo. Pri tem je posebno odlično sodelovalo naše ženstvo. Propaganda za majsko deklaracijo je bila koncem leta 1917. in začetkom leta 1918. glavno delo Jugoslovanskega kluba in na videz tudi jugoslovanske mafije, ki je s tem markirala svojo zaposlitev. V tajništvu kluba smo zbirali izjave o majski deklaraciji, ki so prihajale v vedno večjem številu od posameznikov, od društev, kar jih je bilo še pri življenju, od občinskih odborov itd. Značilne izjave so prihajale z Goriškega: Izjavljamo se za majsko deklaracijo, pa ne v celoti — habsburško žezlo mora stran! In s Štajerskega: Pozdravljamo majsko deklaracijo; so pa sovražniki na delu, ki jo hočejo potvoriti in vreči iz nje habsburško žezlo, pazite, da se to ne zgodi! Obe mafiji sta si postavili za nalogo izbrisati ta madež avstroogrskega okvira. Treba je bilo osem mesecev trdega boja, da smo postali toliko močni in zavrgli še — habsburško žezlo. V drugi polovici leta 1917. so se razmere zelo poostrile, dasi nam v prilog. Toda prišla je nesreča z Rusijo. Zmagoslavje Nemcev in Avstrijcev je bilo veliko. Bili so to grozni dnevi novembra 1917. Vendar se nam je posrečilo te udarce parirati s tem, da smo sc poprijeli radikalnih gesel, ki jih je vrgla v svet ruska revolucija. Pomagali smo si s «samoodločbo». To načelo je Avstrija sama proglasila kot načelo za svoja pogajanja z Rusijo. Mi smo se tega gesla polastili in zahtevali, naj prizna Avstrija to načelo tudi za nas.7 Posrečilo se je — vkljub intrigi od nepričakovane strani — pridobiti podpis predsednika Jugoslovanskega kluba na Brestlitovski memorandum, ki ga je klub poslal cesarju Karlu in takratnemu avstrijskemu zunanjemu ministru Czerninu v Brest Litovsk. V tem memorandumu smo prvikrat izrazili svoj čisti nacionalni program. Habsburško žezlo je bilo omenjeno še v naraciji, v petitu" pa ne več. To je bil za nacionaliste velik triumf. Memorandum je seveda prišel prav hitro v inozemstvo. To je bil tudi njegov glavni namen. Za to razširitev je skrbela mafija. Seveda je bil doma v Avstriji povsod konfisciran; le v Zagrebu se ga je posrečilo spraviti v nekaj izvodih pravočasno cenzuri izpod rok. Naše glavno delo je bilo, za vsako ceno preprečiti kompromis Jugoslovanskega kluba z vlado. Pri tem so nam delali naravnost uslugo štajerski Nemci, ki so vedno skakali od jeze in ljubosumja, če je dr. Žolger «dosegel kaj» z «avtonomijo». Treba je bilo vlomiti tudi v razne miznice po ministrstvih in porabiti prav vse, kar se je našlo. Nemškega leva je bilo treba neprestano dražiti. Šlo je po sreči, da je bila v vsakem položaju preprečena možnost kompromisa vlade s Čehi ali z Jugoslovani. Z Jugoslovani in z Jugoslovanskim odborom v inozemstvu nismo bili v dobrih zvezah, ker je bila meja skrbno zaprta. Ven smo še marsikaj spravili, noter smo pa sila malo dobili, tako da pravili zvez med srbsko vlado ter Jugoslovanskim odborom in med nami na Dunaju sploh ni bilo. Nasprotno so pa imeli Čehi s svojimi emigranti dobre zveze. Jugoslovanski odbor je med tem nadaljeval svoje delo. Dragocena mu je bila posebno pomoč Masaryka; pa tudi kot dobrovoljci so Čehi mnogo storili in so si znali ustvariti pri antanti ugodno poizicijo. Osnovale so se tudi jugoslovanske prostovoljne legije, toda glede njih je prišlo do spora s srbsko vlado. To je bila naša nesreča. Ta spor se je poostril leta 1916. in 1917., leta 1918. pa je postal javen. Nekoliko omiliti se ga je posrečilo leta 1917. s krfsko deklaracijo,9 ki mi je — mimogrede bodi rečeno — služila tudi za podlago pri sestavljanju brestlitovskega memoranduma. Objavljeno v ženevski «La Serbie» sem jo našel v — dunajski parlamentarni čitalnici. Vendar pa vkljub krfskemu programu ni bilo složnega dela, čeravno pomeni krfski pakt velik napredek. Delo je ostalo še nadalje deljeno: Jugoslovanski odbor zase, srbska vlada zase. Velik interes na tem je imela Italija, ki je širila v svojem tisku v vseh antantnih državah vest, da je Jugoslovanski odbor postavila — avstrijska vlada.10 Istočasno pa je previdno poudarjala, da ne gre, da bi se osvobodili vsi avstroogrski Slovani. Obenem se je pričelo sumničenje, da se hoče Srbija poravnati na škodo avstrijskih Slovanov. V teh zmedah naši ljudje zunaj niso vedeli, ali naj stopajo v prostovoljske legije ali ne. Izvedelo se je, da je dal ministrski predsednik Pašič v Washingtonu poizvedovati, ali bi Avstrija sklenila mir, če bi Srbija dobila Bosno. Washingtonski poslanik tega naloga ni izvršil.11 Pašič je hotel verjetno le sondirati, da bi se vedel ravnati. Zato mu tega koraka ne bi mogli šteti tako v zlo, kakor je to storil Jugoslovanski odbor. Sredi leta 1918. je priznala antanta češkemu narodu značaj zaveznika, ki nastopa na njeni strani kot vojskujoča se sila in ki ga zastopa v inozemstvu njegov odbor. S tem je dobil češki narod pravico do diplomatskega zastopstva in je imel odprt kredit. Dr. Beneš je vršil vlogo prvega češkega zunanjega ministra. To je naše ljudi speklo. Tedanji francoski zunanji minister Pichon je priznal Trumbiču, da je Francija pripravljena tudi zastopniku Jugoslovanov priznati isti položaj, toda zahteval je predhoden pristanek srbske vlade. Ministrski predsednik Pašič pa take izjave ni dal. Iz Avstrije smo skušali z raznimi namigavanji povedati, da se smatramo v boju z Avstrijo. Vendar smo imeli težke borbe s Šušteršičem.13 Wilson je bil pridobljen za to, da se Avstrija razkosa. Trumbič in ves Jugoslovanski odbor sta se zelo trudila, da bi pridobila srbsko vlado. Tudi opozicija v srbski vladi je delala na to, namreč naprednjaki in skupina Trifkovič-Marinkovič-Davidovic-Draškovic. Ko je bila Srbija v težkem položaju, je prišlo do notranjega spora in nato kesneje do znanega solunskega procesa. Ko se je odločalo o izvršitvi smrtne sodbe nad «crnorukci», so ministri Draškovič, Davidovič in Marinkovič izstopili in dotedanja koalicijska vlada je razpadla. Nastopila je samoradikalska vlada, ki je ostala vse do osvobojenja. Opozicija pa je slejkoprej simpatizirala z Jugoslovanskim odborom. V Avstriji nismo o tem ničesar natančnega vedeli. Mislili smo, da je treba iskati stikov in spor poravnati med Jugoslovanskim odborom in srbsko vlado. Zato smo začeli v jeseni J 918 prositi avstrijsko vlado za potne liste. Toda šele, ko je avstrijska vlada videla, da smo mi edini, ki bi mogli morda še kaj rešiti — ali pa je bila tako nespametna, da je verjela v to možnost resno! — nas je izpustila v inozemstvo. Dne 22. oktobra 1918 smo dobili od dunajske policije potne liste. Takrat so šli v inozemstvo nekateri Čehi, med njimi dr. Kramar, od nas pa dr. Korošec, dr. Čingrija in jaz. V nekaj dneh smo dospeli v Ženevo, kjer smo se takoj začeli razgovarjati z zastopniki srbske vlade13 in Jugoslovanskega odbora. Toda dogodki so nas prehiteli. Videli smo, kako usodno je bilo za nas, da nismo imeli zastopstva v inozemstvu v trenotku, ko se je sklepalo premirje. Od vseh strani smo morali klicati naše ljudi. Dne 31. oktobra 1918 je prispelo Trumbičevo pismo, v katerem je opisal tragedijo spora zaradi nepriznan ja Jugoslovanskega odbora s strani srbske vlade. V pismu je Trumbic dolžil Pašiča, da je zadrževal priznanje odbora, in prosil, naj mu v zadnjem trenotku izposlujemo zastop- stvo avstrijskih Jugoslovanov pri antanti. Bil je silno težak položaj, kajti tudi Pašič ni (kil nobenega odgovora in mi nismo niti vedeli, ali bo hotela srbska vlada sploh razpravljati z nami. Sestavili smo samo načrt pogojev za premir je in poverili dr. Trumbicu zastopstvo Narodnega veča pri antanti.14 V tem načrtu smo zahtevali seveda vse naše ozemlje. Dne 1. novembra je bil ta akt poslan dr. Trumbicu, a prišel je prepozno: zamudili smo — šest ur. Posledica je bila ta, da je dobila Italija pooblastilo, da zasede znano črto na Primorskem.15 Jugoslovansko prebivalstvo na konferenci, ki je ugotavljala pogoje za premirje, ni bilo zastopano ter se je ravnalo: ž njim kot z avstrijskim, antanti sovražnim narodom. Med tem so dogodki prehitevali drug drugega: Nemčija se je vdala, Italijani so šli v naše ozemlje. 4. novembra sta prišla iz Pariza v Ženevo člana Jugoslovanskega odbora dr. Gregorin in Banjanin. Prinesla sta žalostne vesti, ki so povzročile težko depresijo. Vsi so nas namreč soglasno informirali, da je Pašič preprečil naše priznanje.16 Vendar si končne sodbe v stvari ne moremo lastiti. Pod težo silne odgovornosti smo se končno odločili, da napravimo korak pri antanti in predlagamo, naj sc zagrebški vladi, namreč Narodnemu veču, prizna, da je predstavnik Jugoslovanov na bivšem avstroogrskem ozemlju in da poverimo zastopstvo Narodnega veča dr. Trumbicu. Ta korak je bil storjen brez sporazuma s srbsko vlado. Povzročil je, da se je čez dva dni pojavil v Ženevi Pašič. Sestala se je ženevska konferenca, ki je trajala od 6. do 9. novembra 1918. Prvi je govoril Pašič in očrtal na kratko zgodovino vojne, vpliv Italije, polom Rusije itd. Pašič je bil mnenja, naj bi se avstrijskim Jugoslovanom priznal zavezniški značaj, zastopa naj jih pa srbska vlada. Pašič se je izjavil proti temu, naj bi proglasili takoj ujedi-njenjc avstrijskih Jugoslovanov s kraljevino Srbijo, češ, da nasprotuje ustava in da se Srbi je z eno potezo ne da izbrisati.17 Predlagal je, naj se osnuje pri srbski vladi vojni komite, ki naj bo na razpolago srbski vladi za pripravo enotne jugoslovanske države. Ostane naj Srbija in srbska ministrstva; Narodno veče naj določi kandidate, ki jih bo srbska vlada imenovala v dotični komite. Nasprotno pa je bila vsa srbska opozicija za to, da se takoj proglasi enotna Jugoslavija. To stališče sem podpiral tudi jaz, vendar mu je Pašič odločno nasprotoval. Zato sem predlagal kompromis, naj da Srbija štiri delegate, Narodno veče pa tri in enega še Črna gora, če se pridruži. Pašič je ta predlog izprcmenil v to smer, naj bi bil to samo odbor, kakor ga je že uvodoma predlagal. Bili smo na mrtvi točki. Naša konferenca je med tem dobivala opomine od vseh strani sveta. Francoska vlada nas je opozarjala preko Vesniča neprestano na to, da se moramo sporazumeti za vsako ceno, če hočemo sodelovati pri izvedbi premirja. Prav tako tudi Amerika in Anglija. Tudi Trumbič je svaril Draškoviča in mu priporočal, naj bi sprejeli paritetno načelo. Končno se je opozicija zedinila na to, naj se komite imenuje ministrstvo, ki ga sestavlja dvanajst članov, in sicer naj bi imenovala šest članov srbska vlada, drugih šest članov pa Narodno veče v Zagrebu. Nato so se pojavila osebna vprašanja: Jugoslovanski odbor18 je vložil veto proti Pašiču. Prišla je nova depeša, ki je brezpogojno zahtevala sporazum, in šele takrat je prišlo do končne stilizacije akta, ki ga imenujemo ženevski pakt. Srbska vlada je imenovala v «skupno ministrstvo za kraljevino Srbijo in področja Narodnega veča v Zagrebu» Ljubo Davidoviča, Miko Gavriloviča in Dražo Pavloviča, Narodno veče pa dr. Janka Brejca, dr. Molka Čingrijo in Dušana Vasiljeviča. Šele 9. novembra 1918 je bil zapisnik10 o pakiu podpisan. V prvi točki je srbska vlada priznala Narodno veče kot zastopnika avstroogrskih Slovanov in njihovo vlado in sporoča to priznanje antantnim državam. Drugi del obsega ustanovitev skupnega ministrstva Kraljevine Srbije in Narodnega veča v Zagrebu, ki ima nalogo organizirati skupno državo SHS, ki ji bo dala ustavo konstituanta. Ministri, ki jih imenuje kraljevina Srbija, naj po srbski ustavi prisežejo svojemu vladarju, ministri pa, ki jih imenuje Narodno veče, naj prisežejo Narodnemu veču v Zagrebu pred njegovim predsednikom dr. Korošcem. Po sklepu pakta smo hiteli iz Ženeve v Pariz. Naenkrat so nastala nesoglasja.20 Razširile so se namreč vesti, da srbska vlada ne pristane na sklenjeni pakt. Stvar se je vlekla do 14. novembra. Končno je Pašič podal ostavko.21 Z dr. Korošcem sva uvidela, da morava domov. Vendar to ni šlo gladko. Šele Francija je izposlovala, da sva mogla potovati preko Modene in Milana. Vendar naju je italijanski poslanik zadržal štiri dni. Iz Milana so naju napotili preko Tirolske. Ko sva izstopila v Veroni, so naju z raznimi pretvezami zadržali še dva dni. Šele v Inomostu sva izvedela, kaj se godi pri nas. V vlaku sva se morala skriti, da naju Nemci ne bi spoznali. Medtem so se stvari doma razvijale samostojno.22 S 1. decembrom je bil ženevski pakt amoviran. Priobčujemo predavanje pok. dr. Gregorja Žerjava iz leta 1924. po stenogramu. Opombe je sestavil prireditelj. 1 Po tem, ko je bil izpuščen iz zapora, kamor so ga vrgli ob napovedi vojne, je živel dr. Žerjav v Trstu. Od tod je imel dobro zvezo z emigranti v Italiji in preko njih s somišljeniki v antantnih državah. To zvezo je omogočal predvsem dr. Josip Mandič, ker je po svojih poslovnih opravkih prosto potoval v Italijo ia imel v Rimu preko zaupnikov zvezo z jugoslovanskimi emigranti. Po tej poti sta odšla v emigracijo tudi dr. Gregorin in dr. Trinajstič. Pridružila sta se Jugoslovanskemu odboru. 2 Dr. Žerjav je bil konfiniran v Gmundenu. Leta 1917. mu je bilo dovoljeno, da se sme naseliti v Gradcu. Ko se je obetalo zopet parlamentarno življenje, so se pri njem sestali njegovi bližnji somišljeniki in si razdelili naloge za delo, ki jih je čakalo. Edini so si bili v tem, da je treba storiti vse, da se odpravi avstrofilsko in frankovsko razpoloženje na našem jugu. Dr. Žerjav je bil določen za dopisnika ^Slovenskega Naroda*. Tako je na Dunaj odpotoval brez vednosti graške policije. Zahajal je mnogo v parlamentarne prostore Jugoslovanskega kluba, kjer se je s svojo brezmejno delavnostjo in globokim poznavanjem vseh političnih vprašanj kmalu povzpel do velikega vpliva v klubu, dasi ni bil poslanec. Posebno je bilo dragoceno njegovo ogromno delo pri sestavljanju interpelacij o preganjanju Jugoslovanov. Ko je policija ugotovila, da je dr Žerjav na Dunaju, se je Jugoslovanski klub zavzel zanj, češ, da je dr. Žerjav klubov tajnik. 3 Ko so jugoslovanski emigrantje iz avstroogrske monarhije pomladi 1915. zaznali za vsebino Londonskega pakta, so smatrali za potrebno, da prenesejo glavni sedež svojega delovanja iz Rima v London in da se tudi formalno združijo v organ, ki naj vodi osvobojevalno akcijo. Zaradi tega se je 30. aprila 1915. definitivno konstituiral v hotelu , ki je natisnjen v beograjskem časopisu za sodno prakso «Pravosudju», 1935, god. IV., broj 7—8, str. 509 do 520, a zlasti opozarjamo na naša izvajanja na str. 516 in 517. diščem za grajanskopravdne spore. V vseh predmetih pa, kjer take izrečne izjeme ni ter je grpp. predmet odkazal rednim sodiščem v stvarno pristojnost, opštinski (mesni) sudovi niso več stvarno pristojni za razpravo in odločitev. Tako je, odkar je dobil obvezno moč novi grpp. Navzlic temu jasnemu pravnemu stanju občinski sudovi v južnem delu države svojega delovanja niso prilagodili novim predpisom, marveč vztrajajo pri svoji prejšnji stvarni pristojnosti, ki jim je po zakonu pripadala, preden je v njihovem okolišu dobil obvezno moč novi grpp. Na jpreje je to vprašanje prišlo na površje v okolišu apelacijskega sodišča v Novem Sadu, ker je tamkaj novi grpp. dobil obvezno moč že 1. aprila 1933, a potem je takoj po 1. januarju 1934 isto vprašanje priplavalo na vrh tudi v okolišu apelacijskega sodišča v Beogradu. Vojvodinska sodišča so uvedla prakso, da naj do ureditve postopka pri opštinskih sudih s pomočjo uredbe, ki se omenja v čl. 7 odst. 2 ugrpp., sreska sodišča uporabljajo predpise grpp. o malotnem postopku (§§ 543 do 547) samo v onih stvareh, ki so izvzete iz občinskega sojenja, in pa v onih stvareh, ki so pred sreskim sodiščem sprožene s pomočjo plačilnega naloga, ako se proti plačilnemu nalogu uloži ugovor, oziroma ako se vsled pritožbe spor pri opštinskem sudu prenese pred sresko sodišče. To nezakonito projekcijo sodne prakse v okolišu apelacijskega sodišča v Novem Sadu opravičujejo s samovoljno tezo, «da s obzirom na čl. 7 ugrpp. ostaju na snazi svi oni pravni propisi, ukoliko predmeti koje oni regulišu nisu uredjeni novim parničnim postup-kom te u koliko n i s u izričito ukinuti Uvodnim zakonom, pa kako novi parnični postupak ne sadrži propise o po-stupku opštinskih sudova, a pošto glava šesnaesta Zakonskog člana I : 1911 o opštinskom sudjenju ni je izričito ukinuta Uvodnim zakonom (!), to su propisi o opštinskom sudjenju na ovom pravnom području ostali u celosti na snazi».8 Zakon pa tako lepo in jasno pravi, da prejšnji predpisi nehajo (prestanejo) veljati, kolikor niso v samem uvodnem zakonu obdržani v veljavnosti ! Naj dodamo samo še to, da vsa načelna določila, ki veljajo za opštinske sudove, veljajo tudi za hrvaške mesne su-dove. Ko pa je zakonodajec izrečno uzakonil tudi neke izpremembe glede stvarne pristojnosti mesnih sudov in njihovega postopka, je 8 To tezo je vzpostavil Leposavič B. Jovan v svojem članku *Nadlemost opštinskih sudova u gradanskim parnicama na teritoriju Apelacijskog suda u No-vom Sadu*, ki ga je objavil v tPravosudju*, 1934, god. III., br. 4, str. 260. z izrečnim dostavkom v čl. 45 odst. 1 ugrpp. določil, da bodo ta določila veljala samo dotlej, dokler ne bo dobil novi grpp. obvezno moč. Iz tega se more dobro videti zakonodaj čeva volja, da naj predpisi grpp. in ugrpp. popolnoma enako veljajo i za opštinske i za mesne sudove, čim bo grpp. dobil obvezno moč. Redakcija vseli členov je zelo skrbna. V čl. 16 in 18 ugrpp. je zako-nodajec uzakonil samo nekaj izjem. Vse drugo je odvzel občinskim sodiščem! Navzlic temu je vojvodinska praksa zagospodovala tudi južno od Save in Donave. V okolišu beograjskega apelacijskega sodišča danes ne moreš malotno tožiti pred sreskim sodiščem. Okrožna sodišča potrjujejo sklepe prvih sodišč, s katerimi se tožnikom krati pravica malotnega pravdanja pred rednim sodiščem. Toda ni ostalo samo pri tem, nego za vse spore o poljskih služnostih smatrajo za pristojne samo opštinske sudove, dasi je v § 44 odst. 1 št. 9 grpp. izrečno predpisana kavzalna pristojnost sreskega sodišča.9 Pristaši tega gibanja gredo še dlje in propagirajo izključno pristojnost občinskih sudov vsaj za spore radi motenja posesti prava poljske služnosti.10 To mišljenje zmaguje, ker se bore zanj pravniki, ki uživajo med Srbi na j več ji ugled. Ni treba izgubljati besed, da je to razkol, ako se v enem delu države zaradi stvarne nepristojnosti oziroma nedopustivosti rednega pravnega pota odbijajo tožbe, ki jih tožniki vlagajo pri sreskih sodiščih v malotnih stvareh, zaradi obstoja poljske služnosti, in pa zaradi motenja posesti prava poljske služnosti. Menda nihče ne bo ugovarjal, da so skrotovičen ja jasnih tekstov krivi pravniki, ki krivo tolmačijo te tekste. Toda razkola je v veliki meri krivo tudi ministrstvo pravde, ki je izdalo poseben razpis br. 119.493 od 22. decembra 1933, kjer zastopa tezo, da za sestav, p r i s t o j -n o s t in postopek opštinskih sudov imajo veljati «dosedanji predpisih t. j. predpisi starega grsp. Popolnoma napačna je ta teza v točki, da je pristojnost občinskih sodišč ista kakor prej. Značilno je za naše razmere, da oblastvo onega ministra, ki je pooblaščen, da stvar uredi z uredbo, raje projecira contra legem, mesto da bi poskrbelo za to, da se zakonoda jčevo pooblastilo konsumira. Še posebe 9 To vprašanje razpravlja prof. dr. D. Arandjelovič v razpravi, ki jo je pod naslovom «Koji je sud nadležan da sudi o poljskim služnostima» obelodanil v «Pra-vosudju*, 1935, god. IV., br. 4, str. 241 do 243. Toda njegova metoda je aprioristična, neznanstvena, češ majprirodnije je uzeti, da opštinski sudovi ostaju da funkcionišu i dalje sa nadležnošču koju su imali pre stupanja na snagu novog Grpp». 19 I to nevzdržno tezo vzpostavlja prof. dr. D. Arandjelovič v prej navedeni svoji razpravi. pa je naše pažnje vredno dejstvo, da ministrstvo pravde opušča svoje lastno stališče, ki ga je bilo urbi et orbi razglasilo ob priliki uzakonitve ugrpp. Iz tega jasno vidimo, zakaj je sodna praksa v Srbiji, a do neke meje tudi v Vojvodini, krenila svojo posebno pot. Razkol, ki smo ga zabeležili, prehaja v kaos. Pomoč je samo ena: da minister pravde čim prej izda uredbo o občinskih sodiščih. Odlaganje te zakonodajne naloge slabša vsak dan pravno sigurnost v naši državi. III. Vprašanje enotnega kasacijskega sodišča. Rekli smo že, da Srbi nazivajo s terminom «sudska praksa» stalno razlago zakonskih predpisov, ki jo vrše redna sodišča. Sodna praksa ne more ustvarjati norm prava, pa zato tudi ni vir prava. Razlaga zakonskih predpisov po sodnikih tudi ni avtentično razlaganje, kajti zakone tolmači avtentično samo zakonodajna oblast, a ne sodišče ali celo vrhovna sodna uprava. Bil je sicer tudi čas, ko so odločbe vrhovnega sodišča veljale kot navodilo nižjim sodiščem, ako je do take odločbe prišlo po zahtevanju vrhovne sodne uprave glede pravnih norm, ki so sc različno ali celo nepravilno uporabljale.11 Toda to se je preživelo, odkar so moderne države v svojih ustavah pristale na načelo sodniške neodvisnosti in samostojnosti. Tudi naša septembrska usiava (čl. 100, odst. 1) določa, da so sodišča neodvisna in da v pravnih izrekih niso podrejena nobeni oblasti, nego da sodijo po zakonih. Zato niti mišljenje kasacijskega sodišča ni obvezno za sodišča, ki jih tudi dalje vežejo samo zakoni (§ 11 gz., § i 2 ogz.). Toda baš to načelo je v zadnjem času prekršeno v našem finančnem zakonu za leto 1934/35, ki ima določilo, da so načelne odločbe občne seje kasacijskega sodišča v Beogradu v nekem oziru obvezne za sodišča.12 S tem določilom se pa prenaša na kasačijsko sodišče zakonodajna oblast, saj se vnaprej uzakonjuje vsako njegovo «pro- 11 Glej n. pr. § 36 ccs. pat. od 7. avgusta 1850, drž. z. 325. V srbskem pravnem področju so samo načelne odločbe občne seje kasacijskega sodišča obvezne za oddelke in občno sejo vse dotlej, dokler ponovna občna seja na dveh sestankih, na vsakem z najmanj J1 glasovi večine, ne sklene druge odločbe. Tale druga rešitev se ne more več izpremeniti. Predpis, ki je na rečeni način raztolmačen, se more samo z zakonom izpremeniti (§ 16 zakona o ustrojstvu kasacionog suda). 12 Zadnji odstavek § 22 št. 3 tega zakona se glasi: «Ako se pojavi pitanje o tome da li je koji propis i/. Zakona o sudskom postupku u gradjanskim pernicama li Srbiji još ostao u važnosti i posle stupanja na snagu Grpp., ovlaščuje se Ministar pravde da o tome zatraži načelnu odluku Opšte sednice Kasacionog suda u Beogradu, ko ja je obavezna za sudove.> jeciranje», pa naj je kakorkoli izvedeno. To pooblastilo je velika nevarnost za enotno rabo grpp. Radi tega amandmana je unifikacija našega kasacijskega sodišča postala na vso moč pereča, ker mora inače priti do posledkov, ki se ne bodo ujemali z osnovnimi elementi unifikacije grajanskega pravdnega prava ter bodo oškodovali našo pravno sigurnost in naš ugled. Toda tudi brez ozira na omenjeni protiustavni pojav si zapomnimo, da je izoblikovanje zakonske norme tedaj aktualno, kadar nastane potreba, da se ta norma konkretno uporabi v praksi. V tem oziru pa je zelo važno, ali sodišča tolmačijo zakonske norme po stalni metodi, ki je v naprej določena, ali pa po nedoločenih motriščili in načelih ali celo samo po čut ju in slutju (tole zadnje je že dekadenca sojenja). Kadar gre za izsledovanje spornih ali takozvanili latentnih pravnih pravil s pomočjo tolmačenja (včasi naletimo na temle mestu na frazo: s pomočjo luščenja jedra iz obstoječih zakonskih norm), potem sklepanje sodnikov, a posebno stalna praksa vrhovnih sodnikov dobiva vprav kapitalen pomen. Naš zakonodajec je poveril kasa-cijskemu sodišču poleg drugih nalog tudi dolžnost, da skrbi za to, da bo sodna praksa čim bolj istolična. Predpisi, ki se nanašajo na ta posel vrhovnega sodišča, so bili najprej zamišljeni kot dokončni, kajti projektanti grpp. so bili mnenja, da bomo že imeli enotno ka-sacijsko sodišče, ko bo prišlo do oveljave grpp. (§§ 55 do 63 zus.). To stališče je bilo pravilno in upravičeno, ker je z zenačbo celokupnega sodnega pravdnega prava prenehala vsaka potreba, da ima nas vrhovni areopag svoje posebne izpostave v vseh poedinih pravnih področjih, ki so se pred zenačenjem pravdnega prava tolikanj, da, celo i diametralno razlikovala v svojih procedurah, pa seveda tudi v svojih metodah ovedovanja zakonskih norm povodom uporabljanja teh norm v praktičnih primerih. Škoda, nepopravna škoda je, da je bil zakonodajec kesneje prisiljen, da odstopi od svojega, prej navedenega motrišča, pa da v čl. 46 ugrpp. naknadno uzakoni posebna prehodna določila, ker vprašanje zedinjenja kasacijskega sodišča iz političnih razlogov ni bilo še zrelo. «Dokler se ne ustanovi eno samo kasačijsko sodišče za vso kraljevino*,13 tako se glasi tekst člena 46 ugrpp., dotlej je treba kot kasacijsko sodišče po grpp. 13 Vprašanje je, ali ne bo kazalo ime enotnega kasacijskega sodišča zamenjati s terminom cvrhovno sodišče*, ker delavnost najvišjega areopaga ni več izključno «kasiranje>. Gl. o tem pobudo prof. dr ja Milana Bartoša, ki jo navaja Borislaij Blagojevič v svoji razpravi v Arhivu za pravne i društvene nauke, 1933, knjiga XXVII, br. 5, str. 411. smatrati: 1. kasacioni sud v Beogradu, 2. oddelek B beograjskega kasacionega suda v Novem Sadu, 3. stol sedmorice v Zagrebu, 4. oddelek B stola sedmorice v Zagrebu, 5. vrhovni sud v Sarajevu in 6. veliki sud v Podgorici. Radi te anahronistične razcepljenosti kasacijskega sodišča je moralo priti v drugem delu čl. 46 ugrpp. do izpremembe predpisov o ukrepih, ki so potrebni, da se doseže istoličnost sojenja, in ki niso mogli ostati taki, kakršni so uzakonjeni v §§ 55 do 63 zus. Izpremembe v čl. 46 ugrpp. veljajo za vsak oddelek kasacijskega sodišča samo toliko, kolikor gre za uporabo zenačenih — oziroma, kakor se često govori, «edinstvenih» — zakonov. Ako pa ne gre za tak zakon, takrat veljajo za vsako «odeljenje Kasacionog suda» dosedanji predpisi. Iz tega se vidi, da je razcep našega vrhovnega sodišča popoln glede vseh zakonov, ki še niso zenačeni. V cilju, da bi bila raba «edinstvenih zakonov» čim bolj istolična, uvaja se okorel aparat, ki se od njega ne moremo nadejati ničesar drugega ko to, da bomo v nekaj letih imeli šest različnih judikatur. Izpremembe, ki naj zajamčijo istolično sojen je, so nezadostne in drugačne niti biti ne morejo. Je že res, da se bo evidenca odločb mogla dobro voditi s pomočjo zbirke važnih odločb in knjige načelnih odločb, kakor modificirana določila sedaj urejajo to stvar. Toda govorili smo že o tem, kako pravniki posameznih pravnih področij vlečejo vsak na svojo stran. Temu nagonu in prizadevanju ni moči odoleti s formalnimi predpisi. Zato je treba preiti na vprašanje, kako se bodo obnesli modificirani predpisi glede takozvanih polnih sej in rednih občnih sej kasacijskega sodišča. Izkušnje, ki smo jih stekli v letih 1934 in 1935, so pokazale, da je vse to polovičarsko, nezadostno, nesmotrno. Ureditve, kakršne imamo mi, ni nikjer drugje na svetu. Zakaj ni nikjer sodne organizacije, ki bi bila naši vsaj približno enaka? Ako bi si zamislili četrto stopnjo sojenja, takoj bi priplaval na vrh problem zedimbe četrte stopnje mesto zedimbe tretje stopnje. Sodimo, da mora biti tudi lajiku jasno, da se s takim okornim in dragim aparatom, ki se požene v pokret samo enkrat v letu, ne more prav nič doseči za stroko zenačenja sodne prakse v grajanskih pravdah. Sojenje v poedinih oddelkih kasacijskega sodišča predstavlja rezultanto celokupnih komponent, ki vladajo v dotičnem pravnem področju. Vsaka odločba je zgolj izraz mišljenja vrhovnih sodnikov tega pravnega področja, saj je indicirana po gospodarskih in socialnih pogojih tega dela države. Ne obstoji mogočnost, da bi rezultante, ki oi njih govorimo, tvorile komponente neki rezultanti višje vrste. One za- jednice (posebno skupine pravnikov), ki se protivijo celokupnosti z neprijaznim ponašanjem napram novemu grpp., niti tedaj ne bodo poslušne «kongresu» vrhovnih sodnikov, kadar bo «puna sednica*, morda pod pritiskom vrhovne sodne uprave, izrečno obsodila pravni separatizem. Te zajednice bodo šale zbijale z vsakoletnimi sestanki kasačijskih sodnikov v Beogradu in Zagrebu, ker bodo v praksi toliko pomenili, kakor pomenijo kongresi jugoslovenskih pravnikov, ki njih zaključki tudi redkokdaj dožive uvaževanje zakonodajčevo. Nikakor pa ti enoletni sestanki ne ustrezajo sojenju vrhovnega sodišča, ki mora organski biti koncentriran v enem geografskem kraju, vsekako v prestolnici. Ne smemo se prepustiti nikakim iluzijam : šest s a m o s t a 1 n i h oddelkov kasacijskega sodišča mora imeti šest disparatnih sodnih praks. To pa je prava nesreča za vsak «edinstveni» zakon, a prav posebno za grajanski pravdni postopek. Vsiljuje se nam celo misel, ali ne bi bilo bolj ustrezno, da bi se bili okanili grajanskopravdne reforme in pustili partikularne posiopke pri miru, ko pa je nemogoče podvomiti o tem, da bo pravna razcepljenost v našem grajanskem procesu v nekoliko letih prav taka, če ne večja, kot je bila prej, preden smo dobili novi grpp. Naše neurejene politične razmere so narodu navrgle prav pogubonosen kompromis v obliki pristavkov in pre-naredb k določilom zus. Zato je treba, da zvedo vsi grajani, ki imajo razumnost za velike grajanske reforme, da po naravi same stvari ni moči doseči istoličnosti naše sodne prakse v grajanskih stvareh, a k o se č i m p r e j ne oktroira z e d i m b a sedanjih oddelkov kasacijskega sodišča. Pred tem zakonom bi se morali umakniti vsi partikularni in lokalni interesi, saj gre zato, da se država reši nesreče ter se ne razcepi zenačeno pravo. Tak razcep je znak razkrajanja in razsula. Ne pozabimo, da so že pričeli dajati zakonska pooblastila, da sme eden od oddelkov kasacijskega sodišča avtentično tolmačiti zakone ... (Konec prihodnjič.) OB ŠESTDESETLETNICI JUGOSLOVANSKEGA AKADEMSKEGA DRUŠTVA 'TRIGLAV* Dne 14. decembra 1935 se je zbralo v Mariboru izredno lepo število akademskih starešin, ki so izšli iz Jugoslovanskega akademskega društva «Triglav» in temu sorodnih drugih akademskih društev, da v krogu svojih mladih tovarišev, aktivnih članov «Triglava», proslavijo dve važni zgodovinski obletnici. Preteklo je ta dan 60 let, odkar se je v Gradcu osnovalo akademsko društvo «Triglav», in 25 let, odkar se je v Ljubljani ustanovilo starešinsko društvo «Tri-glav». Spominski večer je bil na zunaj skromen, na znotraj pa poln mladeniškega navdušenja, lepili spominov, resnih razgovorov in idealnih načrtov za bodočnost. Stik med akademskimi rodovi, ki so pred 30, 40 in več leti študirali, živeli in hrepeneli na tleh graške almae matris, in med mladimi tovariši, ki v drugih razmerah v bistvu enako, po vsebini pa tako različno preživljajo leta svojih študij na univerzah v Zagrebu in Gradcu, je že sam na sebi bogat vsebinsko, plodovit za nadaljnji razvoj in oplemenjujoč v križih in težavah današnjih dni. Če pa tak stik kaže, da se naše narodno življenje organično razvija v novih smereh, da se slovenska inteligenca od najmlajšega do najstarejšega trudi najti pota, ki vodijo naprej; in navzgor, je to dokaz, da sta si mlada in stara generacija v svesti odgovorne naloge, ki jima jo nalagajo narodna preteklost, sedanjost in bodočnost. — Spominski večer je vodil elegantno, prisrčno in vzorno predsednik starešinskega društva «Triglava» dvorni svetnik dr. J. Top la k. Izmed mnogih govorov prinašamo dva. Govor prof. Frana Baša. V šestdesetletnem življenju Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» se izraža 60 let življenja in razvoja našega naroda. Organizacijsko življenje slovenskega visokošolca v Gradcu izhaja iz prosvetljenosti z J. Primcem, iz ilirizma z Lj. Gajem in St. Vrazom ter iz miselnosti leta 1848., kakršno vidimo v j. Muršecu. Organizacijsko obliko so našle kulturne komponente racionalizma, romantike in nacionalizma v graškem čitalništvu, kakor jo vidimo v prvih ilirsko usmerjenih slovenskih akademskih društvih na graški univerzi. Čitalniška oblika graškega akademskega društva pa se ni mogla razviti, ker je za njen trajni razvoj manjkala akademiku v Gradcu gmotna družabna osnova. Možnosti za trajno izražanje je našlo graško akademsko živl jenje šele, ko se je na čital-niško akademsko organizacijo naslonilo tudi akademsko narodno, strokovno in literarno življenje, ali z drugo besedo, ko je graško akademsko življenje našlo adekvatni izraz v ozračju taborjanske dobe. To je bil primer v ustanovitvi akademskega društva «Tri-glava» v Gradcu dne 15. decembra 1875. Osnova za razvoj «Triglava» je ostalo čitalništvo, ki je družilo v družabnosti skrb za narodno besedo in s tem strnjevalo v slovenski družbi in družabnosti slovenskega graškega visokošolca ter ga preko domačega taborjanskega razpoloženja varovalo pred nacio- nalno asimilacijo po nemštvu. S slovenskimi proizvodi se je gojil v novem društvu narodni jezik in z njim se je graški visokošolec uvajal v javno življenje z javnim nastopanjem in s publicistiko. Taborjanski duh časa ob ustanovitvi «Triglava» pa je dajal akademskemu življenju demokratski in ustavni poudarek, ki je vodil Triglavana na delo med ljudstvo; stik z ljudstvom je novemu društvu zasigural razvoj. Ako je družabnost v novem akademskem društvu bila izhodišče za njegovo interno življenje in delovanje, pa je s slovstvenim delovanjem in z manifestacijami našlo akademsko društvo «Triglav» pota k sodelovanju s sodobnimi narodnostnimi težnjami. V borbi za uveljavljanje slovenščine v uradu in šoli je Jugoslovansko akademsko društvo «Triglavs> razvilo s svojima predstavnikoma J. Polcem in B. Senekovičem borbo za slovensko vseučilišče na strokovno višino. Demokratska usmerjenost je združevala pri Triglavanih našo narodno jezikovno enoto tudi z našim socialnim kolektivom, v katerem je «Triglav» kot akademska društvo aktivno sodelovalo. V kulturnem življenju graških Slovencev je stalo Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» na prvem mestu, ne samo kot društvo, temveč predvsem zaradi svojega sodelovanja z drugimi narodnimi organizacijami, poleg tega pa tudi zaradi kulturnopolitičnega opredeljevanja drugih slovenskih graških organizacij. V XIX. stoletju je bil «Triglav» za slovensko graško življenje odločilna organizacija, v XX. stoletju pa med odločilnimi. Kakor je narodna in demokratska miselnost vodila «Triglav» v njegovem delu za ljubljansko univerzo in pri graških Slovencih, tako sta narodnost in demokracija vodili Triglavane pri narodnostnem delu v domovini. Sledeč čitalniškim tradicijam za časa svoje ustanovitve, je «Triglav» redno prihajal v domovino, predvsem v narodnostno ogroženo Podravje in Posavje ter tu s prireditvami in narodnostnimi manifestacijami utrjeval narodno zavest ter manifestiral za avtohtoni narodnostni živelj. Vsakoletne triglavan-ske manifestacije med Ljutomerom in Ormožem pa vse do Brežic in Savinjske doline kažejo tradicijo iz časa nastoja «Triglava», obenem pa obliko narodnostnega nastopanja na ogražanih štajerskih tleh. Tradicija Gradca in ozki stiki Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» z graškimi, podravskimi in posavskimi Slovenci so povzročili, da so vstopali v Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» v prvi vrsti nekdanji štajerski rojaki. Poleg tega je gledanje na posebne razmere Slovencev na nekdanjem Štajerskem in njih prvovrstno upoštevanje z narodnoobmejnih vidikov povzročilo v notranjem življenju «Triglava» razvoj, ki je bil na zunaj konservativen, ako ga gledamo z vidikov razvoja naše sredine z Ljubljano in Gorico. Ta konservativnost izhaja baš iz življenja z narodnoobmejno zemljo in iz stikov «Triglava» s to zemljo in zbog česar je «Triglav» v tem pogledu izraz našega narodnega razvoja na nekdanjem Štajerskem na isti način, kakor so n. pr. dunajske akademske organizacije izraz razvoja v naših osrednjih pokrajinah. Kakor nalikujejo narodnostne prilike zlasti v našem Podravju do svetovne vojne v mnogem prilikam, kakršne so bile v osrednjih slovenskih zemljah za narodnostnega preporoda v sedemdesetih letih, tako je pod vplivom prvenstvenega upoštevanja podravskih narodnostnih razmer Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» vzdržalo v svojem narodnostnem in kulturnem nastopanju v mnogem preporodni čitalniški ali taborjanski značaj vse do svetovne vojne, ki se kaže zlasti v triglavanski mladoslovenski kulturni usmerjenosti. Zgodovinski pomen Jugoslovanskega akademskega društva «Tri-glava» v dobi pred svetovno vojno obstoja v vzdržavanju narodne graške družbe, ki je ohranjevala graškega akademika pred germanizacijo ter ga narodnostno usmerjala v sodelovanju z narodnoobrambnim delom zlasti v Podravju in Posavju, v borbi za narodne kulturne ustanove, zlasti za ljubljansko univerzo, ter v vzdrževanju ustavne in demokratske miselnosti. Med svetovno vojno je narodno delo Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» prenehalo, organizacija kot taka pa je vojno prestala s težkočami. Po vojni sc je 1. 1919. «Triglav» preselil iz Gradca v Zagreb; poleg Zagreba pa so vzrastle aktivne triglavanske edinice na Dunaju, v Ljubljani in v Gradcu, ki so našle organizacijsko središče v Starešinski zvezi bivših članov Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» v Mariboru. Programatično je v povojni dobi Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» proti predvojnemu slovenstvu poudarilo jugoslovanstvo. Tradicija društvene preteklosti je ostala v jugoslovanski dobi močna; obenem z n jo pa je nastopilo v aktivnih edinicah iskanje nove orientacije do novih sodobnih problemov. V tem iskanju je Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» prispelo v povojni dobi med Scilo reakcije na eni in Karibde doktrinarnosti na drugi strani. Triglavanska demokratska tradicija je v tem primeru na zgodovinskem mestu, ko more uveljaviti miselnost demokracije, ki je zvezana s trigla-vansko zastavo, nasproti reakciji, tej starostni oslabelosti vsakega kulturnega pokreta in političnega razvoja, ter nasproti doktrinar-nosti, ki je v svojem bistvu kidturni primitivizem na položil ju kulturnega abecedarstva. Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» je danes kakor Herkul na razpotju med reakcijo in doktrinarstvom. V današnjem času pa nima pred seboj samo teh dveh poti, temveč v prvi vrsti tretjo, zgodovinsko preizkušeno in z njegovo tradicijo zvezano, to je demokracijo. Ponos jugoslovanskega akademskega društva «Tri-glava» je, da je z njegovo preteklostjo zvezan konservativni duh, ki je vzdržaval tradicijo graške «Slovenije» in demokracije iz leta 1848. skozi vso predvojno dobo. Zgodovinska zasluga Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» je, da je po konservativnih in demokratskih poteh vzdrževalo graški slovenski živelj. In dejstvo je, da se je v preteklosti odločilo iz Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» vse, kar ni čutilo in mislilo demokratsko in konservativno. Iz konservativne in demokratske tradicije Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» izhaja tudi njegovo stališče za bodočnost, stališče, ki izhaja iz njegove zgodovine in ki kaže prvino v demokratskem duhu, s katerim se konservativno vežejo posamezni novi razvojni elementi. Vsaka doba ima svoje naloge in vprašanje je samo, da posamezna organizacija sodobne naloge vidi in jih doume. To more, ako ostane na realnih tleh naroda, kateremu pripada, ter da iz preteklosti ugotavlja že izvršena dela ter da jih nadaljuje. V preteklosti je Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» izhajalo iz teh izhodišč in njegova dolžnost ostane to tudi v bodoče: narod kot socialni in kutlurni kolektiv in z njim združeni problemi. V koliko bo Jugoslovansko akademsko društvo «Triglav» zadostilo svoji zgodovinski nalogi, bo pokazala bodočnost. Preteklost Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» kaže, da ga bo mogla pri tem voditi samo miselnost demokracije, kateri se bodo morali umekniti vsi reakcionarni in doktrinarni uvozi. Ponos in čuvstvo, srce in delo Jugoslovanskega akademskega društva «Triglava» v preteklosti so sloneli na demokraciji in to naj ostane tudi v bodoče! Govor dr. J. Rakeža (I. R. Mukolovecki). Velečastiti zbor! Zgodi se včasih, da se človeku za hip ustavi ura življenja, da se, rekel bi, v brezčasnosti mirno razgleda po svoji preteklosti. Tak hip se nudi staremu Triglavanu danes večer, ko vidi v tej dvorani zbrane tri generacije, tri rodove človeške; vidi mladeniče, vidi može in vidi starce, one starce, ki so, da govorim s pesnikom Gregorčičem, «na potujčeno zemljo prinesli kos domače prsti ter si ondi zgradili nov Triglav*. Pa še več jih vidi v duhu, ki jih danes tukaj ni. Nepregledna je vrsta milih prijateljev in pobratimov, kulturnih in prosvetnih delavcev, ki jim ni bilo usojeno učakati današnjega dne, ki so dosti prerano pred nami odšli v deželo pozabe vsega zemeljskega. Tudi teh se moramo spomniti na današnji večer. Malo nas je ostalo — rari nantes in gurgite vasto — redki pla-vači v vse požirajočem svetovnem vrtincu. In še tem ovija sneg njihove glave, starost jim upogiblja trupla. Toda ne mislite, da bom danes, na naš veliki dan, govoril o arhitektoniki starih hiš, da bom razvijal sentimentalne misli krokarja na razpoloženju, da bom tožil z velikim pesimistom: Ma la vita mortale, poiche la bella giovinezza spari, non si colora d’altra luce giammai, ne d’altra aurora (ko so izginili dnevi zorne mladosti, človeškega življenja ne obsije več nobena druga luč, ne osvitlja nobena druga zarja). Nam starim Triglavanom ne pristoja tarnati na takšen način. Saj naše sive in gole glave osvitlja lepša in krasnejša zarja; dobrotna usoda nam je dovolila, da smo na večer življenja zagledali njo, katere zamisliti se nismo upali v najdrznejšem poletu svojih mladih misli, njo — zedinjeno Jugoslavijo. Sicer jo še obdajajo gosti oblaki^ viharji drve in razsajajo okrog nje, le redkokdaj vidimo njeno obličje v vsej njeni krasoti. Toda post nubila Phoebus! Prišel bo tudi ta dan. Vem, da je danes preuranjeno govoriti o idealih, za katere smo se navduševali v mladosti, danes v času, ki zasmehuje vse vzore, v času, v katerem veljata le sila pesti in peza denarja. Toda slutimo, da daleč proč od one mogočne ceste materialnega življenja in uživanja že klije nova zarja, ki bo spočela in porodila nove ljudi, ki se bodo zopet navduševali za one neugasle vzore, ki so edina tolažba v dvomih in malodušnosti, v vseh nezgodah življenja, edina uteha naših starih let. Pred šestdesetimi leti! Vidim v duhu starodavni jezuitski kolegij na Stolnem trgu z njegovimi temnimi, zatohlimi sobanami, kjer je bila takrat nastanjena graška univerza. Tam je zdaj vse mrtvo in tiho, namesto živahnega vrvenja in šumenja pred šestdesetimi leti. «Vacant auditoria, silent profesores; sola nos memoria vocat auditore9.> Danes pa plove naša misel v Ljubljano. Tam sta naš up in naš ponos, punčica našega očesa, naša mlada «alma mater Alexandrina», s katero se lahko ponašamo pred vsem učenim svetom. Zato se danes iz prsi starih in mladih Triglavanov izvije radostni vzklik: Vi vat academia, vivant pr o fe.so res, vivat memibrum quodIibet, vivant meanbra quaelibet, semper sint in flore! Naš «Triglav» šestdesetletnik! Starec «Triglav» danes zvečer lahko klikne s starim Faustom: Diirft ich zum Augeniblioke sagen: Verweile doch, du biist so schon! So wird die Spur v on jneiiien Erdentagon nicht in Aeomen untergehn. Kakor je Triglav kralj naših gora, vtelešen simbol naših najvišjih vzorov, simbol naše troedine kraljevine Jugoslavije, tako Vam danes kličem starim in mladim : sursum corda! — Levate capita versus Triglavum! O B Z O ■]' Dr. Edo Šlajmer. Dne 23. decembra lanskega leta je umrl v Št. Vidu nad Ljubljano v 71. letu starosti profesor zagrebške medicinske fakultete, bivši primarij kirurgičnega oddelka ljubljanske splošne bolnice, odlični znanstvenik in zdravnik. Dr. Šlajmer je bil eden onih jugoslovanskih mož, ki so znali svoj ožji strokovni poklic postavili v službo velike jugoslovanske nacionalne ideje. Svoje bogate znanstvene darove je poklanjal vedi in trpečemu človeštvu, obenem pa je zidal ono pravo jugoslovansko skupnost, ki sloni na strokovnem, duhovnem, socialnem in humanitarnem sodelovanju. Rojen je bil v Čabru, postal je Ljubljančan, doma pa je bil v Zagrebu. Beogradu in Ljubljani. S profesorjem Mirosla- R N I K vom čačkovičem iz Zagreba in profesorjem Vojo Subotičem iz Beograda je tvoril trojico, ki je davno pred državnim ujedinjenjem zasnovala jugoslovansko medicinsko skupnost. S pokojnim Ivanom Oraž-nom in drugimi je kot zdravnik s svojim delom v balkanskih vojnah posvedočil srčno in humano edinost med Srbi, Hrvati in Slovenci. Z Bolgari je sodeloval v Sofiji, njegova znan«!vena in socialna usmerjenost mu je pridobila prijateljstvo med Čehi in Poljaki ter velik ugled v tujem medicinskem svetu. Bil je tvorec Jugoslavije, ne kot politik, pač pa kot nacionalen strokovnjak, zdravnik in človek. Emilijanu Lileku ob 851etnici. Kadar javen delavec slavi tako visoko obletnico svojega rojstva, uživa navadino že v miru sad svojega dela in listi in revije poročajo o zaslugah, ki si jih je stekel s svojim delom že pred več leti ali celo desetletji. Vladni svetnik Emilijan Lilek pa jo v tem pogledu prava izjema. Prav tedaj, ko bi imel toliko po svojih letih kolikor po svojem zaslužnem življenju pravico, da živi v miru in da motri le od daleč dnevne pojave in dogodke, je posebno živo vzplamtela njegova volja do dela. Od leta 1927. do danes jo objavil kar trinajst različnih spisov in razprav. Po večini segajo te razprave živo v naše najaktualnejše probleme. Očitno pa mu je posebno na srcu usoda našega naroda na Koroškem. Radi tega je tudi njegovo zadnje delo cCharges of Barbarous Persecutions of The Slovenes of Cariinthia» posvečeno temu problemu. Že naslovi njegovih spisov so memonto naši javnosti in poklicanim faktorjem, ki prerado pozabljajo ali- omalovažujejo naše vitalno probleme. Temperamentnost; in idealizem, ki vejeta iz njegovih knjig, pa naj bosta zgled naši doraščajoči inteligenčni mladini. Emilijan Lilek pa je « svojo požrtvovalnostjo lahko vzor tudi onim, ki jim materialna sredstva dovoljujejo, da bi bili meceni našega naroda, kajti s skromnim imetjem, ki ga je sreča naklonila njemu in njegovi gospe in ki si ga je prihranil s svojim delom, krije stroške za vse isvoje publikacije in prispeva izdatno v razne narodnoobrambne namene. Nai mu nakloni nebo še veliko srečnih in delavnih dni in naj bi njegovo delo našlo čim več posnemalcev! L. Č. Tragika zapadnih velesil. Tudi »poslednji poskus» mirne poravna ve i t a 1 i j a n is k o - a b e -s inskega spora je propadel... Pariški načrti, ki sta jih izdelala Laval in Hoare dne 8. dec. 1935., so pokopani, ne da bi bil kdo za njimi potočil eno samo solzo. /, njimi je padel tudi Hoare, Laval pa se je iz strašne zagate v zunanjepolitični razpravi v francoskem parlamentu rešil le še za las: ostalo mu je samo skromnih 20 glasov večine, ki jih je le 9 težavo zbral skupaj šele potem, ko je vsaj deloma priznal svojo krivdo in je vsaj po ovinkih izjavil, da je z rimskim sporazumom z Mussolinijem šel vendarle nekoliko predaleč... Tako so pariški načrti prav s svojimi nemogočimi koncesijami v korist Italije v največji meri pripomogli k razčiščen ju mnogih mednarodnopolitičnih vprašanj, ki so sproti nastajala z razpletom itali-jansko-ubesinskega spora. Lavalova interpretacija rimskega sporazuma z dne 7. januarja 1935. je samo potrdila vse dosedanje domneve iu ugibanja o pravi vrednosti in vsebini tega tajinstvenega dogovora, ki je prav za prav podžgal Mussolinija k njegovi afriški ekspediciji in postal tako začetek vsega mednarodnega zla v tej aferi. Še enkrat se je v polni meri izkazalo, da so vsi tako zvani «ločoni sporazumi* sila nevarno orožje v rokah povojne evropske diplomacije, ki si je od versajskega miru dalje tako rada natikala masko odkrite bojevnice za najvišja mednarodna načela, pri tem pa je v celoti ostala pri predvojnih metodah tajnih dogovorov, ne da bi bila niti malo pomislila, da suče na ta način to nevarno orožje predvsem proti sami sobi. Mednarodna javnost je prav iz ust povojnih diplomatov slišala že toliko lepih besed o mednarodni organizaciji in skupnih naporih za novo, pravičnejšo ureditev mednarodnega življenja, da mora danes vsaka nasprotna gesta kateregakoli diplomata vzbuditi samo še splošen odipor. To je tudi Hoare skusil na lastni koži — in to je drugi pomembni nauk s pogreba pariških načrtov. Duhovi bo danes povsod že tako močno napeti, da noben odgovorni evropski ali iz ven evropski zunanji minister ne more več v tej zadevi mimo javnega mnenja — ne doma, ne v tujini. Politika, ki ne računa s tem faktorjem in torej tudi ne računa z nekimi osnovnimi načeli mednarodne pravičnosi, da načel mednarodne organizacije v okviru ženevske ustanove niti ne omenjamo, pa naj bo potem ta politika, kakor pravijo, še tako «realna», bo Evropo spravila kvečjemu le v nove zmede, nikakor pa ne na... boljša pota. Angleško javno mnenje in angleški parlament sta pariškim načrtom zadala najhujši udarec. Dan po usodni debati v angleški spodnji zbornici je angleški finančni minister Nevi 1 le Chamberlain brez oklevanja izjavil, «da je treba smatrati zdaj vse poskuse za mirno rešitev spora za definitivno zaključeno. Anglija, tako je dejal Chamberlain, se mora spet povrniti k svoji ženevski politiki, ki jo je Hoare za hip prekinili, in izpolniti vse svoje obveznosti, četudi utegne pri tem tvegati najhujše, ker le tako lahko iz Društva narodov napravi pravi instrument miru Tudi k temu spoznanju so torej spet privedli samo — pariški načrti______ Hoarea je v angleški zunanji politiki zamenjal bivši minister za DN sir Antony Eden. Njegovo izvolitev za zunanjega ministra Velike Britanije so v vseh mednarodnih krogih sprejeli kot dokaz, da bo zdaj Anglija brezpogojno izvajala določbe ženevskega pakta in si izven okvira DN ne bo več dovoljevala — «skokov čez plot». Eden sam se v tem smislu po svojem imenovanju sicer ni še izrazil, a dalo bi se sklepati po vsem njegovem dosedanjem zadržanju. (Prvič bo morda spregovoril šele 18. t. m.) Seveda moramo upoštevati, da je bila prej že sama njegova funkcija taka, da ga je silila k brezpogojni zvestobi do ženevske ustanove. Zdaj pa je Eden več ko samo «minister za DN», zdaj je odgovoren za vso politiko ogromnega britakega imperija in ga bo moral zato marsikateri pereči problem Velike Britanije (Egipt, Daljni Vzhod!) prav toliko zanimati kot italijaisko-abesinski spor. Za presojo njegove bodoče mednarodne akcije pa končno tudi ni brez pomena dejstvo, da je Eden samo — član angleške vlade, pa čeprav je baš njegova funkcija v sedanjem mednarodnem položaju nedvomno najvažnejša. O poziciji angleškega zunanjega ministra v angleškem kabinetu je znano, da nikdar ne določa sam glavnih smernic zunanje politike, marveč mu jih diktira — večina v vladi. Tu pa so mnenja trenutno še tako močno deljena, da se ne more reči, če bo končno zmagal E d eno v kurz. Morda je prav to glavni vzrok sedanjega Edenovega molka, ker se mladi minister s prenagljenimi izjavami oči-vidno noče zameriti svojini kolegom v vladi. Med tem je razplet dogodkov prinesel v italijaiDsko-abosinsko afero dva nova pomembna momenta: Rooseveltovo izjavo o stališču USA in — vojaški sporazum med Francijo in Anglijo za primer nenadnega spopada v Sredozemlju. Rooseveltova poslanica kongresu je vzbudila veliko pozornost predvsem zaradi njenega morebitnega vpliva na vprašanje o prepovedi uvoza petroleja v 11 a 1 i j o, ki je postalo ponovno aktualno, čim je bilo gotovo, da je j m riški pom ir j ovalni poskus propadel, ker sta ga dejansko odklonili tudi obe vojskujoči se državi. Vprašanje tako zvanega petrolejskega embarga je zdaj osrednje vprašanje ženevske sankoijske politike. Pristaši te politike so mnenja, da bi samo ta sankcija odločilno vplivala na popuščanje Italije; Italija in z njo nasprotniki stoodstotnih protiitalijanskih sankcij-skih ukrepov pa sodijo, da bi embargo na petrolej pomenil začetek one razširjene vojne, ki bi se ji bilo treba v interesu miru izogniti. Za dejanski vpliv petrolejske sankcije je seveda stališče ameriških Zedinjenih držav odločilnega pomena. Konkretno se iz Rooseveltovih izjav, ki predstavljajo, se razume, samo njegovo osebno mnenje, more le toliko razbrati, da bo Amerika — v skladu s svojim osnovnim načelom popolne nevtralnosti v sporu — omejila svoj izvoz petroleja na maksimum normalnih italijanskih potreb v mirnem času. V tein pogledu tudi Roosevelt, ki je sicer našel v svoji spomenici besede zelo ostre, čeprav samo indirektne obsodbe italijanskega početja v Afriki, ni mogel in ne more mimo — ameriške tradicije. V osnutku zakona o ameriški nevtralnosti so sicer predvidene izjeme, prepuščene svobodni presoji predsednika USA, ki more po svoje uvidevati izvoz nekaterih predmetov (med njimi tudi petroleja) skrčiti, toda v bistvu so to, vsaj za sedaj, le pobožne želje čim večje diskrecionalne oblasti Roosevelta samega. Od teorije do prakse, od osnutka zakona do njegovega končnega besedila pa je še dolg korak ... Po ostrem tonu, v katerem je stilizirana, pomeni tedaj Rooseveltova spomenica kvečjemu le opogum-Ijenje onih politikov, ki so za poostritev sankcij, ne predstavlja pa velike dejanske vrednosti. Njen pomen je skoro izključno moralnega značaja. Vendar pa tudi tega iie smemo podcenjevati, ker se petrolejski sankciji nasprotni politiki zdaj ne bodo mogli več sklicevati na ameriško negotovost v tem vprašanju. Dasi se torej osnutek ameriškegfk zakona o nevtralnosti teoretično na-nanaša na obe sporni stranki, bi praktično vendarle prizadel samo Italijo. To pa pomeni, da bi spre-jem ameriškega «Neutrality Act»-a v predloženi obliki — navzlic kritiziranemu pomanjkanju neke konkretnejše stilizacije — odločilno vplival na nadaljnje sklepe ustanove proti mednarodno proklami-ranemu napadalcu. Ženeva sama čaka v tem pogledu pobude z ene ali druge strani. Kaže, da o konkretnih sklepih še ne more biti govora. Sestanek sveta DiN, ki je določen za 20. januarja t. 1., na to vprašanje najbrž še ne bo dal odgovora, ker danes še ni mogoče s polno gotovostjo računati na podobno iniciativo. Ne moremo reči, da bi bil Eden v tem pogledu manj previden od lloarea. Spričo tokrat ponovljene italijanske grožnje, da bi petrolejska sankcija pomenila vojno (seveda vojno na morju v prvi vrsti), se hoče Anglija še pred vsakim prenagljenim sklepom v Ženevi zavarovati za primer, da bi Mussolini v obupu svojo grožnjo zares tudi izvedel in izzval pomorski spopad z njo. Zato je angleški generalni štab z vso silo pritiskal na francoskega, da bi se prav v tem pogledu sporazumela še pred morebitno poostritvijo sankcij. Po skoro šestte- cleniskili pogajanjih sta se zares tudi sporazumela in zdaj je celo že znano besedilo vojaške pogodbe med Francijo i n Italijo. Ta določa med drugim, da stavi Francija za primer italijansko-angleškega spopada v Sredozemlju Angliji na razpolago vse svoje pomorsko in zračno brodovje, katerega del se Francija obvezuje poslati pred Gibraltar takoj; — Anglija pa nudi Franciji v žametno popolno pomoč na njenih mejah v primeru, da bi bile te v nevarnosti od kogarkoli. Da je ta pogodba vzbudila veliko nejevoljo v Italiji, je samo po sebi razumljivo. Proti njej pa je naenkrat vstala tudi t a j i n s t v e n a N e m č i j a, ki se do zdaj v itali-j ansk o-abesi nsk e m sporu sploh ni opredelila. Dasi je francosko-an-gleška vojaška pogodba časovno že po svoji naravi omejena na trajanje italijansko-abesinskega spora in je v tem smislu utemeljena tudi v tretjem odstavku 16. člena paleta DN, ki predvideva možnost, da si države, ki izvajajo sankcije, nudijo kakršnokoli medsebojno pomoč, je vznemirjeni Berlin naenkrat postavil vprašanje, ali ni morda nova pogodba v naisproitju z — locarn-skim sporazumom o medsebojnem jamstvu obstoječih mej, ki ga je podpisala tudi Nemčija. Skratka, Berlin stoj i na stališču, da je kakršenkoli sporazum med angleškim in francoskim generalnim štabom, pa četudi je sklenjen v formalnem okviru ženevskega pakta in le zaradi izvajanja sankcijske politike, pri kateri Nemčija ne sodeluje, kakor hitro tangira nemške meje, brez sodelovanja nemškega generalnega štaba nemogoč. Tako so na vidiku spet novi zapleti jaji in ni izključeno, da bo Nemčija formalno intervenirala v Londonu in Parizu in zahtevala pojasnila. Med tem napovedujejo nem- ški listi sklicanje r a j h e t a g a, ki se najbrž sestane že 30. januar ja tega leta in bo Hitler podal pred njim že težko pričakovane zunanjepolitične izjave, ki naj končno vsaj deloma razvozljajo nemško uganko, ki povzroča francoski, pa tudi drugi evropski diplomaciji mnogo skrbi in preglavic. Ni pa verjetno, da bi bil Hitler v sedanjem položaju preveč odkrit, ker očividno mi v njegovem interesu, da bi se a priori odločil v italijansko-abesinskem sporu, ki predstavlja zanj ugodno mednarodno konjunkturo le toliko, kolikor svojih pravih namenov ne izda ... Le v tem primeru lahko računa na — dobiček tretjega, ki se smeje iin čaka v ozadju. Če bi Ttalijo obsodil, bi že v naprej obsodil tudi vsako svojo morebitno akcijo; če bi se pa zanjo zavzel ali bi je vsaj neposredno ne obsodil, bi že « tem razkril, da ima tudi sam podobne namene. Ne eno, ne drugo pa ni v intresoi nemške sfinge... To skrivnostno zadržanje Nemčije bo nedvomno še zelo močno vplivalo na morebitne nove pobude za mirno rešitev italijanisko-abesinskega spora, posebno na one iz Pariza. Pa tudi London ni v tako rožnatem položaju, da bi si miru bolj ne želel od vojne, pa četudi bi bila to samo «sveta vojna DN za zmago mednarodnih načeb. Na Daljnem Vzhodu in v Egiptu se kažejo nevarne razpoke, ki jih bo težko zaceliti. Povsod je že Angliji potrebna pomoč tretjih. Strah pred vojno je v takih primerih morda — edina umestna zunanjepolitična smernica. Italija, Japonska, Nemčija — vse te države lahko v primeru oboroženega spopada nekaj pridobe, Velika Britanija (in prav tako Francija) lahko samo nekaj izgube ... V tem je tragika obeh zapadli ih velesil v sedanjem položaju. In v lem edini plus mednarodnih anarhistov (tistih 10 do 15 % držav, o katerih je govoril Roosevelt), ki nimajo prijateljev v svetu. Dr. Branko ^ reou. «Moj pogled na svet.» (Spisal univ. prof. dr. inž. Milan \ idmar. Založila in natisnila tiskarna Merkur v Ljubljani.) Je to prva naša knjiga o filozofiji prirode. Taka filozofija ni bila vedno v časteh, tla celo so bili časi, ko je bila taka filozofija silno zaničevana od samih pri rod osi ovce v, ki so visoko cenili le opazovanje pozitivnih dejstev ter poskusov in so z vidnim veseljem pomeli s praznimi 'Spekulacijami. To so bili časi pred sto loti, ko R. Mayer in Hem-holtz svojih filozofsko navdahnjenih razprav v strokovnih časopisih v začetku niti priobčiti nista mogla. A danes je zadeva drugačna, ko je filozofska struja prodrla tudi v pri-rodoslovje, d asi se v popularnih brošurah te vrste gnete mnogo paradoksnih in pošastnih misli, n. pr. da bi človek na potovanju lahko ostal večno mlad itd. Naš pisatelj pa se kot rutiniran znanstvenik seve spretno izogne vsaki taki oporečni poljudnoisti. Kljub teinu pa že v uvodu zavrača misel, da bi bila njegova knjiga znanstvena razprava, ki stremi za objektivno pravilnostjo oziroma resnico, le njegov pogled na svet je, kakor ga on gleda že 1 rina jst let. Beremo jo kot zanimiv potopis skozi ves svet, ki živahno in preprosto, a vendar lahko razumljivo naniza sliko za sliko v edinstveno celoto prikupne jasnosti, pa še povrh tudi koristiti hoče. Tako nas že uvod spravi v neko dilemo ter zajame v neko čudovito napetost: knjiga noče biti suho znanstvo in tudi ne roman, otresa se razlage ter le opisuje to, kar gleda saun v svetu, v vsemi r j n. kako jo naj torej ocenimo, če ni že a priori vsaka ocena iz:pod rezan a? Ali jo naj vrednotimo le z 1 iterarno-estetakega ali s psihološkega, ali le s praktičnega vidika koristi, ki jo nudi, ker znanstvena noče biti, ni lizika, ni kemija, ni biologija, ni antropologija, ni etika? Kam torej z njo? Je li filozofija? Da, ampak taka, ki zanj ni veda! Torej jo imenujmo neznanstvena filozofija, dasi bo od vseh strani sto protestov. Filozofija je sigurno veda, ker ima svojski predmet, nalogo in metodo. Pisatelj je preveč zajet od misli: koliko filozofov, toliko sistemov, toliko filozofij — ali kakor sam pravi — kolikor je glav. Ali že pesnik Schiller nas zavrne: Welche wohl bleibt von allen den Philiosophien? leh weiB nicht. Aber die Philosaphie, lioff’ ich, soli ewig bestehn. Schopemhauer n. pr. je pa primerjal filozofijo z mostom Tebami, ki je imelo sto vrat za sto dohodov. Tako je tudi s filozofijo, do katere vodijo raizma pota. A vsak človek, vsaka doba si išče svojo pot! Tako hodi tudi dr. Vidmar svojo pot, ki je zanj odrešilna, za druge morda le zabloda. A se mu ni treba bati, ker Goethe ga tolaži, da so morda ravno tisti, ki hodijo svojo napačno pot, pogostoma v večji veljavi, kakor pa ona, ki korakajo drzno po pravih, tujih, ravnih in širokih cestah. Ravno dr. Vidmar hodi svojo svojstveno pot, rekli bi «šahovno» pot prav rad in nam utira ob šahovnici globok pogled v filozofske probleme velikega sveta: prostora in časa, prirodnih zakonov, kavzalnosti in fenomenologije, borbe med razumom in slepim naključjem (slučajem) itd. Že uvod namigava marsikatero edinstveno in presenetljivo misel, ki jo začrta v svojih slikah ter hoče z njo zadeti pravo in odkriti — resnico. Prav zares, veliko nam obljublja pisatelj v svojem filozofskem opiisu zajemljivega pogleda na svet! Pisatelj je razčlenil svojo knjigo na 19 poglavij s sledečimi naslovi: obisk pri sobi, v prostoru, zakrivljeni svet, četrta dimenzija, o relativni teoriji, praznina, metrika megle, vrtavke, slepi svet, življenje in smrt, nihanja, fantazije, preprosta geometrija, dan in noč, človeštvo, človeški svet, človeško gospodarstvo ter življenje. — Sami očarljivi naslovi, zelo obsežni problemi. Težka, zelo težka naloga za eno samo glavo. Poglejmo jim v jedro! Pisatelj napravi najprej obisk pri sebi ter opisuje, kaj je doživljal kot 141 etni fant, ki si je napolnil glavo s Kantovo in Laplace-ovo kozmogonijo ter izgubil zaradi tega — Boga, in kako je nadalje v svojem življenju neprestano iskal in stremel za resnico in iskal tudi — Boga. To je lep in resničen opis slike njegovega življenja in bralec pričakuje z vso napetostjo, da bo pisatelj zopet našel Boga, ko se mu nesrečna Kant-Laplaceova teorija z Jeansovo razpravo o nastanku planetnega sistema, ki trdi, da so naši planeti nastali slučajno po srečanju našega solnca z drugim soln-cem. To je prvo srečanje slučaja (naključja) s kavzalnostjo v Vidmarjevi knjigi, ki naj odloča končno tudi o vprašanju, ali z Bogom ali pa brez Boga. Začenjajo se najtežji metafizični problemi poleg fizikalnih, svet metafizika oziroma filozofa in svet fi-zika-naravoslovca ali kakor se Vidmar izraža, neotipljivi in otipljivi svet. Sovražita se, ker ni stikov in vezi, ni mostu med njima. Zaman iščeš v otipljivem svetu neotipljivo in narobe, misli in duhov pa Boga ne najdeš v otipljivem svetu naravoslovca kljub vsem naporom, snovi in materije ter njunih pojavov zopet ne moreš dognati v duhovnem, neotipljivem svetu filozofa, ker pač že načelno tam biti ne morejo. Vsa tragika v našem življenju obstoja v tem, da nanačno iščemo stvari v enem in drugem svetu, ki se izključujeta, dasi oba nesporno bivata. V zunanje otipljivem svetu je večno gibanje, nepredirna tema, grozotna tišina in neskončen mraz, v nas samih, v neotipljivem svetu pa je svetlo, glasno in toplo, ves svet živi v nas poln sijaja in svetlobe, pa tudi teme, prijetnega in neprijetnega vonja ter krika in veselja in žalosti, kakor pač nanese. Vidmar sniatra vso bit sveta za dvojno: gmotno in duh, kakor je ta dvojica tudi v samem človeku kot telo in duh. Njegov nazor je dualističen, dasi ga posebej ne utemeljuje ter ne rabi prav nobenih filozofskih terminov, ker z namenom piše poljudno, a vendar stvarno in kolikor le mogoče nazorno. On ljubi nad vse nazornost, zato njegova metafizika diha življenje, kaže pestrost raznih slik, zato bo tudi rad vsakdo, ki se le količkaj zanima za podobna vprašanja, z užitkom čital knjigo. Njegova metafizika ni daleč proč od metafizike, kakor jo je zamislil sani Kant, ki izhaja od obiska pri sebi ter skuša kritično proučiti vso izkustveno iistinitost do skrajnih mej sveta, da končno presodi, kaj in kakšen je prav za prav svet na sebi, kar pa je sam Kant že odklanjal. Kot geslo si je pač postavil, da ničesar ne more biti v naši zavesti, kar bi ne bilo na svoj način že v zunanjem svetu. In kaj je z zavestjo samo, o tem pa dr. Vidmar ne razpravlja. Seve, dr. Vidmar ne ostane pri samem sebi ter prestavi svoje sta- lišče v vesoljni prostor, kar jc le odobravati, ker bi drugače njegova metafizika bila preveč — subjektivna, dasi večkrat kaže drugače. Svet nas na najrazličnejše načine vzbuja in draži ter nas tako informira o sebi kakor tudi vzgaja in oblikuje našo zavest. Seve pa nastane veliko vprašanje, če bi rezultat "takega modrovanja bil v celoti uspešen v tem oziru, da najdemo edinstveno misel, kot vodilni motiv, ki bi ves svet obvladala, ki bi odkrila pravo interpretacijo sveta. Do tega cilja pa ne pridemo brez zavestnega prekoračenja omejenega izkustva, kjer se neha znanstvo samo. Dr. Vidmar noče suhe znanosti, in se s tem ne pokaže nasprotnika znanosti, ki l)i se izgubljal v globinah kakega spiritizma ali o-kultizma; pač ne mara za senzacije, ki bi si jih kdorkoli želel. Zaveda se, da so našim mislim o svetu vendar stavljene meje; kako neki bi pač mogel človek vesoljstvo dojeti s svojim omejenim umom,! Koliko orjaških glav je že skušalo svetovne uganke rešiti, a jih niso, pa 60 morda vendar vsaj kaj pravega — slutile, četudi ne popolne — resnice. Je pač težava z resnico. Že njena definicija ni splošno priznana, dasi se po največkrat navaja sholastična kot cconfonniitas intellec-tus et rei», kot sklad med razumom in stvarjo. Koliko preglavic pa nam dela ravno besedica «»klad», zaradi katere je Kant zavrgel to definicijo kot kolobar (dialelo). V matematiki in v idealnih vedah govorimo radi o pravilnosti ali formalni (kon-dicionalni) resničnosti, ki je od iz-vestnih pogojev odvisna.Matematika je pač veda o možnosti, prirodo-slovje pa o istinitosti. Zaradi tega je v prirodoslovju le ena resnica, v matematiki pa je možnih pod izvest-liimi pogoji več resnic, na primer o vsoti vseh kotov v trikotniku, ki je enaka 180° v ravnem Evklidovem prostoru, v zakrivljenem pa nc. Seve v novejšem času se je v prirodoslovju precej razširilo mnenje, da gre bolj za korist oziroma plodnost kakor za resnico, ker se resnica tako težko doseže. V vsakem takem primeru je pač treba odkrito priznati, da nismo našli popolne resnice, ampak sirno se le k njej približali. Tako je tudi e fizikalnim prostorom, ki ga definirati ne moremo, ker nam manjka zanj genus pro-ximum in differentiae specificae. A kaj drugega je zopet prostor v matematiki, kjer ločimo tri hoinogen-ske prostores s stalno zakrivljenost-jo «0» ali pozitivno ali negativno (Evklidov ravni, sferični in pseu-dosferični prostor) poleg neštetih nehomogemskih. Kako različni so ti prostori, nas uveri stavek o vsoti kotov trikotnika, ki znaša v Evklidovem 180°, v sferičnem nad 180°, v pseudosf eri čnem prostoru pa pod 180°, v nehomogemskih prostorih pa je vsota odvisna od mesta. Stavek glede vzporednice skozi eno točko zunaj premice pa se glasi v prvem primeru tako, da je samo ena, v drugem nobene, v tretjem več možnih vzporednic. V fizikalnem prostoru pa je njegova oblika oziroma za-krivljenost določena po gravitaciji gmote, ki jo v njem nahajamo. Brez gmote ali točneje gravitacije bi bil prostor na vse strani raven. Tako pa je naš svet različno zakrivljen, močneje tam, kjer je več gmote. Pa zakaj gmota zakrivlja prostor, tega pa ne zvemo iz kn jige. Izvemo pa, da se s krivino spreminja tudi metrika, torej tudi dolžinska mera, n. pr. meter. Metrika je ozko povezana s krivino prostora, oboje pa določa obliko prostora. Na str. 207. pa pravi dr. Vidmar, da bi človek ničesar ne opazil, če bi se vse mere čez noč v enakem razmerju spremenile. Tega mnenja niso vsi fiziki, n. pr. znani nasprotnik Einsteinove teorije Gelircke trdi, da so lastnosti teles odvisne od n;iihovih dimenzij. Dogajanje prirode je absolutno, ki ne tipi zmanjšanja ali povečanja. Seve, kaj drugega je, če bi se tudi pri rodni zakoni v enakem razmerju spremenili, potem bi neopaznost postala možna. Znani Einstein je v fiziki uveljavil zakrivljeni prostor s svojo relativnostno teorijo ter s tem razrušil vero v čudno gravitacijo, ki je delovala v razdaljo brez vsakega posredovanja. V klasični fiziki je bil prostor raven ter svetu tako rekoč Vsiljen, zato pa je fizika rabila gravitacijo za razlapo pojavov. \ moderni fiziki je pa prostor zakrivljen, in geometrija v njem pa se prulagojeva temu prostoru, zato pa je tajimstvena gravitacija izginila, izginila je neskončnost prostora, in ostal je zakrivljeni brezmejni prostor s tremi dimenzijami, li katerim je Minhoroski formalno dodal še četrto: čas. Dosegla se je na ta način poenostavitev fizikalnih zakonov. A naš dr. Vidmar vidi celo v duhu neko 'rravitacijo, ki zakriv-1 ja prostor. To pa že višek metafizike. Pa še več. Četrta dimenzija, čas, nam kaže slike v trodimenzio-nalnem svetu, ki se dozdevno gibljejo. Tako vidimo gibanja, ki jih prav za prav ni, pa tudi na osnovi opazovanja ustvarjamo zakone, ki jih ni, med temi najvažnejšega, namreč o vzroku in učinku. Vidmar pravi, da je le «isosednost» ali pa zaporednost. Dosedaj smo pač smatrali, da sta vzročni princip (načelo) in stavek nujna in splošno veljavna za naše spoznavanje. Ali na vzročnost najsplošnejši svetovni zakon? S tein vprašanjem se bavi noetika, panoga filozofije, oziroma se bavi specialno filozofija p r i r o d o s 1 o v j a, de- loma pa tudi metafizika, v katero spadajo temeljna vprašanja o bivanju i ii lastnostih vesoljstva oziroma istinitosti. Slika o svetu je gotovo drugačna, če velja brez izjeme vzročnost, če so visi pojavi nujni učinki svojih vzrokov, kakor pa če obstoji poleg sveta nujnosti tudi še provinca — svoboda. Tukaj se tabor filozofov razdeli: na eni strani stoje oni, ki trdijo, da iz vzroka nuj no sledi učinek, na drugi strani pa trdi manjša skupina, da so poleg prve vrste vzrokov tudi še tako zvani svobodni (zadostni) vzroki (Kant bi se smejal), ki sicer zadostujejo, da učinek nastopi, ki pa nikakor niso prisiljeni k temu ali onemu učinku. Ta druga skupina sicer navadno priznava nujnost, ne priznava pa splošne veljavnosti vzročnosti, o čemer nas seve lahko samo obsežnejše izkustvo pouči, ki pa nam nikdar same vzročne vezi nazorno pokazati ne more. Zaznavati moremo le stalno zaporednost, nikdar pa ne zaznavamo real n e vezi med vzrokom in učinkom. Zato moremo to vez le m i s e 1 n o d o d a t i, kar se je dozdaj le kot koristno izkazalo v znanstvu, ker se je pač v realnosti obneslo. Vse pridobitve v tehniki, slone na takem izkustvu v pri rodoslovju, nam to dejstvo neštetokrat izpričujejo. Kljub temu seve pa še to ni zadosten dokaz, da se vsak pojav pokorava nujni vzročnosti, je še vedno dana možnost, da so ]x>javi svobodnega učinkovanja, prostega ustvarjanja, n. pr. pojavi osebnega svobodnega udejstvovanja. Da, če bi bilo načelo vzročnosti nujno miselno, to se pravi, da je to načelo v našem duhu zapopadeno, da naš duh sploh drugače misliti ne more, potem bi seve svobode ne bilo. Splošno veljavnost vzročnosti pač predpostavljamo, ker se je v znano- sli obnesla, ker le iz vzrokov s>i moremo učinke razložiti. V naj novejšem času od leta 1927. šele pa je v prirod oslovju zaradi razmotrivanj znanstvenikov de Broglieja, lleis-senberga, Bohra, Schrodingerja dn drugih dobila vzročnost v slepem slučaju močno konkurenco tako, da naš pisatelj misli, da je sploh propadla z vsemi naravnimi zakoni vred. Če bi to res bilo, morale bi vede v svojem napredovanju /a trenutek obstati, oziroma človek, /lasti znanstvenik e svojim kavzalnim mišljenjem bi gledal v svet kot velik čudež, ker vprašaji j e «zakaj> je postalo nesmiselno, brez notnena, brez koristi. Le slepi slučaj vlada s svojo verjetnostjo. Kavzalni zakoni se naj umaknejo statičnim zakonom velikih števil, tako naun pravi moderna valovna mehanika. Za elektron, ki se giblje ali niha okrog atomskega jedra (protona), ne moremo določiti že naprej z računom, v katero smer bo odskočil; le verjetnost se da določiti, in ta verjetnost je k a v z a 1 n o določena po količinah stanja. Statistični zakoni pač pridobivajo na veljavnosti v liziki s pomočio verjetnosti, a našega kavzalnega mišljenja v znanstvu še davno niso izpodrinili ter se vrši borba naprej, zlasti že zaradi tega, ker vstaja nova kontinuitetna teorija Jauman-nova, ki skuša atomiistiko (korpus-kularno teorijo) izpodrinili. Sicer se s Kirehhoffovo (fenomenološko) formulacijo naloge fizike večina fizikov ne strinja, je pač človeku prirojeno poleg vprašanja «kaj» in «kakšen» tudi vprašanje «zakaj» in bo še dolgo tudi v tem primeru obvladalo lajika, če bi znanstveniki že davno pometli z vzročnostjo. Vendar pa ima tudi trditev, fizikalne osnove postaviti na neposredno zaznavanje, bolj sestavljene pojave pa potom osnovnih razložiti, svojo sugestivno moč ravno v nazornosti, ki bo sigurno lajika bolj mikala kakor pa abstraktne im ne-nazorno moderne teorije. Sicer pa bi po Plancku lahko rekli, da se morata tudi v fiziki dvoje vrtat opazovanja in zaznavanja ločiti: makro-skopično (na debelo) ali sumarično in mikroskopično (na drobno). Le za prvega opazovalca obstoji slučaj (naključje) in verjenost, za drugega pa vzročnost. Prav ima torej naš pisatelj, če je njegov pogled na svet makroskopičen in vidi povsod le slučaj in verjetnost. A is tem se v svetu dan za dnevom, leto za letom, ko se sam stara, neprestano niši vsak red, nastaja vedno večji nered. Mučen pogled. A človek — s svojim razumom skuša ustvarjati red. Tako postaja Vidmarjev pogled vedno bolj optimističen, zlasti še, ko bo človek nehal se ozirati nazaj, ko bo nehal s svojo pasivnostjo in s svojim pripovedovanjem, kako da je bilo. Potem bo postal pravi kladi var in bo odločal, kako naj bo na svetu, kateri reti naj vlada svet, da bo za vse ljudi boljše na 9velu. Čudovito lepa simfonija — zlasti za mladino, ki naj začenja z delom iin z ustvarjanjem. Le delo na9 more rešiti pred kozmično smrtjo. Zato rešpekt le pred delom! Mladina, sezi po knjigi ler jo skrbno prebiraj, ne bo ti žal! A naš pisatelj ne obrača svojega pogleda samo na anorganski svet, obrne ga tudi na organski svet, na življenje. Anorganski svet živi, ker se giblje, zaradi tega pa tudi umira: solnca izžarevajo svojo energijo in snov, plima in oseka rušita zemljo in druge planete, krhajo se gore, izenačujejo se temperaturne razlike. Nekaj v tem svetu pa ostane večno živo, to so njegovi drobci: kvanti, fotoni, elektroni, pozitroni, neu-troni, protoni. Sestav umre, a drobec ostane nesmrten. Kakor država luhko razpade, a njeni prebivalci žive naprej v novi tvorbi, tako je v vsemirju. Enako je s človeškim življenjem. Tudi telo umira, a drobci ostanejo in — razum (duh), ki že načelno ne more umreti; zato živi večno ter se bori proti slepemu naključju, ki stara svet in ga uničuje. Duh pa budi svet k življenju ter ga mladi. A zdaj pravi naš pisatelj: Kdor veruje v naravne zakone, v prave zakone, ki se jim vsemirje točno in neizprosno pokorava, veruje v neizbežno smrt, v neizprosno usodo, v nesmiselnost življenja, v konec vsega po smrti. Kdor pa vidi, dii zakonov ni, da je vse možno..., ta veruje v veliko življenje, v smotrni razvoj, v veliki smisel vsega, v večno življenje. Zdi se, kakor da bi si pisatelj s tema dvema stavkoma nasprotoval, a le navidezno. Če vlada namreč le verjetnost ali statistični zakoni ali slepo naključje, se svet stara sam od sebe in umira v celoti, a drobci žive naprej. Pa tudi življenje v večjih tvorbah je možno, četudi manj verjetno. Če pa vladajo samo neizprosni naravni zakoni in vzročnost, potem je samo ena smer razvoja v svetu možna, namreč v smrt. A duh pa izbira med možnostmi, ustvarja red iz nereda, ustvarja življenje, pomlaja svet, a le na podlagi naravnih (železnih) zakonov, ki pa zopet ženejo življenje v smrt.Zato bo ostala večna borba med življenjem in smrtjo dotlej, da ne bo duh odvzel drobcem vsako možnost v slepo naključje in obrnil — kakor pravi pisatelj — čas odvrnil smrt. Človek bi postal stvarnik novih zakonov, novega reda, novega sveta — Bog. «Vdaj se, če hočeš! Tarnaj nad okrutnim svetom, ki je slep ...! Bodi malodušen, ostani pri starih klasičnih slikah! Jaz verujem v bodočnost, v človeka, ki je svetu postavljen za vladarja. Verujem v nesmrtnost...!* Tako pisatelj. Veličastna slika, lepa simfonija, mogočen koral! Vidmarjeva filozofija, polna duhovitosti nas preseneti, privabi in zagrabi, četudi nam popolne resnice pokazati ne more; vendar pa diha iz nje vsa polnost življenja ter bo dala visokemu pobudo za novo delo že zaradi njene preproste odkritosrčnosti. A glavna zasluga pisatelja pa nedvomno ostane, da je znal tudi našemu širšemu občinstvu prikazati vso prelest modernih fizikalnih teorij, povrh pa še vse polno pristnih misli v drugih vedah v mičnem slogu. Zato proč z resignacijo, zlasti še z neplodnim zabavljanjem v našem življenju! Zelo sem pisatelju hvaležen za prijetne zimske urice ob njegovem, pogledu na svet. S. D. Pet in sedemdeset letnikov «Narod- nih Listov». 15. decembra prejšnjega leta je praški dnevnik «Narodni Listy» izdal ob svoji petinsedemdesetletnici izredno obsežno jubilejno številko. Obilno gradivo, ki so ga prispevali njegovi sodelavci in prijatelji iz vseh pokrajin Češkoslovaške in tudi iz širšega slovanskega svetu, je šele opozorilo na pomembno nacionalno, politično in kulturno vlogo tega lista zlasti v dobi pred svetovno vojno. «Narodne Liste* je ustanovila elita tedanjih čeških narodnih delavcev. Prograinatični manifest je sestavil Fr. L. Rieger, podpisali pa so ga med drugimi František Pa-lacky, prof. dr. Purkinč, knez doktor Thurn-Taxis i. dr. Program poudarja državnopravno stališče in samoupravne zahteve, zagovarja svobodo tiska, gospodarski liberalizem in najstrožje uveljavljenje narodne enakopravnosti. Zavzema se za edinstvo Čehov in Slovakov in poudarja slovanstvo. Prva številka je izšla 1. januarja 1861 v redakciji dr. Julija Gregra, ki je pozneje zavzel vodilno mesto v češkem političnem življenju. Z ustanovitvijo venoborci». To se je pokazalo v tem, da so vsi Slovenci neprijetno občutili trditev «Nove Evropo), češ da je Jugoslavija srbsko-hrvatska država, ker da so Slovenci narod zase. ~V odklanjanju tega nazora vidi Borko pozitivno stran naših odnosov do narodnega edin-stva. Navajajoč izjavo slovaškega politika (sedanjega češkoslovaškega ministrskega predsednika) Milana Hodže, ki razlikuje med moralnim nacionalizmom in političnim nacio- nalizmom, priznava, da lahko v eni naciji obstojata dve nacionalni čustvi: moralno in politično, da pa moralno čustvo ne sme dobiti političnega značaja. «Praktično znači to dvojezičnost Jugoslovanov ter obstoj isrbskohrvaitskega im slovenskega književnega jezika. To je v resnici ena izmed najsplošnejših zahtev Slovencev itn v tem ni razlike med posameznimi skupinami, četudi so se neki ljudje trudili, da bi označili pristaše jugoslovanske ideje pri Slovencih kot ,novoilirce‘, češ da hočejo izvesti tudi jezikovno zedinjenje. Ta trdiiv ne velja, pa če bi se posamezniki tudi hoteli navduševati za ta cilj, v današnjih razmerah ne bi uspeli, ampak bi samo napeljali vodo na mlin ekstremnega slovenaštva. Za tako ,integracijo* med Slovenci ni ne čustvenih ne racionalnih pogojev.» «S pametnim uvaževanjem slovenske občutljivosti za jezik kot nosilca mora lne narodne zavesti se bo zmanjšal psihološki tlak nezaupanja, ki leži na mnogih slovenskih kulturnih delavcih, in ustvarila se bo ugodnejša atmosfera za jugoslovansko nacionalno idejo. Ta v resnici ni problem jezika in kulturnih razlik, marveč je v prvi vrsti vprašanje krepitve naroda in države s spajanjem političnih in ekonomskih interesov.« Avtor se obrača proti «omenjenim birokratskim možganom», ki zavajajo jugoslovansko idejo v Sloveniji v neprijetne situacije. Reakcija na take poskuse jezikovnega izenačevanja cdobiva na žalost formo vedno močnejše težnje po izolaciji in se-paraciji». «Danes so kulturni stiki med Ljubljano na eni strani, Beogradom in Zagrebom na drugi strani skromnejši, nego so bili pred svetovno vojno, izvzemši področje državne prosvetne aktivnosti, ki pa sama ni zadostna.» Z. Odgovorni urednik: dr. Stanislav S. Lapajne v Ljubljani. «Kje smo?* Pod tem naslovom je neki ljubljanski dnevnik v novoletnem notranjepolitičnem pregledu objavil: tEdino vprašaJaje,, s katerim se poklicani in nepoklicani pečajo, je vprašanje narodnosti v kraljevini Jugoslaviji: ali jo tvorijo trije narodi ali eden. S tem vprašanjem se pečajo že 17 let, da še danes ne vemo, ali smo Jugosloveni, Jugoslaveni ali Jugoslovani.* Herostratizem v naši literarni kritiki je točno označil dr. Ivo Šorli V »Odgovoru* (Ljubljanski Zton, 1935, str. 688): »Sodim, naj bi poslov kritike književnikov, če le mogoče,,ne opravljali ljudje, ki so se, ali bi se radi kot taki sami uveljavili..;. Mnčnja seta naposled, da tam doli v beli Ljubljani s takim ,vgezbouštvom‘ (v enem samem letu je ed^n razbil Preglja, drugi Vladimirja Levstika, tretji oziroma četrti .i zdaj mojo skromno malenkost, da o »tozadevnih* poskusih proti Otonu Velikemu niti ne govorim) niste na pravem potu, če res hočete ustvarjati slovnesko' kulturo. Ven?: zapeljivo je neznanemu zdelati znanega, ker čez iloč sam znan postane, toda to še ni dovolj vzroka za tako knito preganjanje starejših kristjanov.* • j * >/'■ ’.\i ' > ; i *■' Žebelj 'na glavo. Poslanec levice v'francoskem parlamentu Delbos je nasproti desničarskemu zavzemanju za Italijo rekel: c Vi pravite, da se ne bi nikdar borili za Abesince, niti za, Rusijo, Češkoslovaško ali za kako drugo držav«; ji(ri tem pa ne pomislite, v kakšnem položaju bi bila Francija leth 1914., če bi bili ostali narodi tako . misliliV abesjiskem sporu se danes uporabljajo jprav isti argumenti in‘prav ista politika, kifeta jo leta 1914. vodili Avstrija in Neh>čija proti Srbiji. Tudi Avstrija je takrat trdila, da Srbija ni dovplj civilizirana država, v. kateri je treba napraviti red, ter je dokazovala, da je treba spor lokalizirati, ^drugim državam se pa-ni treba mešati ra(»j, iker zaradi «teh malenkosti* povzročaj<> splošen spopad. Kaj bi bilo, da se Francija leta 1914. ni uprla proti taki politiki, ampak odobrila argumente,, ki 50 danes argumenti Italije?* . ' ' V' • . Vprašaji j e. »Straža v viharju* trdi, da je dobilo naše gledališče igro »Tujte dete* j in «Veseli vinograd* po posebnem kurirfu od Komiiiterne; »Veseli vinograd* so celo Ljubljani predelali in. ga nato. poslali čtun£jski lekciji Kominterne v — aprobacijo. Na te trditve Je predavatelj forenzične psihopatologije na naši uiricerzi javno vprašal list: »Odkdaj so akademiki, ki izdajajo »Stražo*, tako strahovito prismojeni, da pišejo ali vsaj dopuščajo pisati v svoj list take fenomenalne ,budalosti — ali kdo je kriv temi^P* Anekdota. »Naša misel* je objaviia ta-le mičen dogodek: »Katoliški akademiki so hoteli dati občnemu zboru .Akcije za univerzitetno knjižnico^ slovenski značaj. Ko je prodrl neki njihov predlog, so Začeli peti pesem .Hej Slovenci!' po napevu ,Hej Slovani!4. J^eki nacionalni akademik — in Sokol je na tiho pripognil: ,To je pa sokolsika himna!', kar je slišal neki gospod to-; variš v tecddlki uniformi: Ta je razburjen Skočil na kateder, začel mahati z rokami iji miriti pevce: ,SSŠS, ssss, ssss,...! sokolska himna!* Pevci so takoj prestali s pesmijo.* . i '. *j j ■ ■ J Senzacija. V časopisju notici čitamo, kaj se je zgodijo v znanem mestecu: »Te dni so prišli k nam akrobati in sicer 86 v Sokolskem domu kazali svoje umetnosti. Bil 'je res zanimiv in bogat spored: <čovjek, koji jede oganj, igra sa nožijma, di^e stolice i drugo.* Argumenti? »Obzor* z djie 24. januarja 19^\ je objavil nekaj misli iz razprave o Radiču ip Svehli in meni« da mu je uspelo ovreči dokumentarne trditve našega pdsea s to-le sklepno neokusnostjo: »Pošto je tako sa svoje ,di-plomatske* višine prelomio koplje nad pokojnim Radičem ij u Obliku .priloga našoj političkoj povjesti poslednjih godi na* potsetio svoje uže zemljake, da je on čak bio poslanik i opunomočeni minister u Pragu...» in v takem tonu dalje. O demokraciji. V »Politiki* z dne 13. januarja so objavljane te-le misli iz nekega govora: »Danes je narod v veliki zmedenosti: od vseh strani se mu govori o demokraciji. Govorijo mu tisti, ki so jo izpodrivali, pa tudi tisti, ki so trpeli zaradi nje; govore mu iskreno pobomiki napredka, a govorijo mu tudi zakrknjeni grobarji njegovih svoboščin. Govorijo mu neomajni politični delavci, a govorijo mu tudi sluge slabih režimov. Demokracije ne zahtevajo samo j »kleni načelni borci, marveč jo zahtevajo tudi jeguljasti politični špekulant je! V naši zgodovini ni bila beseda .demokracija1 še nikdar tako v modi, kakor je dane*. Mi smo imeli v preteklosti tudi že težke reakcije, pa tudi mnogo demokratskih režimov, vendar narodovih ušes demokratski klici še nikdar niso glušili tako kakor sedaj. Vendar bo narod še dolgo mučila ta neizvestnost: vse dotlej, dokler se ne bo naučil pravilno presojati ljudi in dogodke; dokler ne bo opustil merila, s katerim danes ceni politične sposobnosti posameznikov in političnih skupin. Šele ko bo sodil ljudi, ne po tem, kaj govorijo, marveč po tem, kaj delajo, in ko bo globoko začutil, da ni važpo, kaj kdo govori, marveč kdo kaj govori, bo spoznal smer, v katero je treba napotiti to zemljo, in izbral tiste' ljudi, katerih skrbi sme poveriti njeilo usodo.* Vzroki i n učinki. V poročilu nekega sokolskega društva čitamo v poročilu statističarja, da je število članov v letu 1935. padlo skoraj za 2? %. Poročilo pravi k temu: »Občne nepo