620                                Ivo Gruden:  Besede sladke . . .
Takrat sem videla vso tisto sedanjost jasno in določno pred seboj in sem čutila, kako me bo strla. Prešinilo me je kakor železna ost in objela me je groza.
Potopila sem se v topost, položila pot svojega življenja v papir, jo lepo zavila in prevezala.
Vsaka pot mi je bila zdaj všeč.
Pa je prišla bolezen.
Suhi kašelj me je moril; nisem marala za to —• in prišlo je tako daleč.
Zdaj umiram.
Človek ne ve, kdaj mu je umreti, pravijo; jaz pa vem, da sem že zdavnaj mrtva.
In ves čas želim tebe; tebe želim, želim, želim. Pa te ni.
In zdaj je spet jesen. Dež in dež.
Visim med nebom in zemljo.
Duša se trese v silnem pričakovanju.
Ni te — ni in ni . . .
Polovičarji smo ljudje.
V bližini se trese noč; zemlja grabi po meni ..."
Igo Gruden:
Besede sladke ...
Desede sladke, draga, mi šepeči in tihe, — naj jih čuje le srce: tak<5 potoki v daljah žuboreči v naj tišjih urah srcu govore.
V naročje tvoje sem položil glavo, med tvoje dlani skril sem svoj obraz: utonem ves v valovje naj sanjavo kot list, ki pal v tolmun je nočni čas.
O, ve še list, s katerega drevesa, s katere veje veter ga je snel? Šepeči, draga,,tiho — kot zavesa, da tvojih bi besed ne razumel.
i