
Sveti Oče Pij IX.

Čertice

o Njihovem življenju, delovanju in značaju.

Na svetlo dala in založila katoliška družba na Kranjskem.

Natisnila R. Eger v Ljubljani.

Na nobenem prestolu sveta še ni bilo toliko modrosti, učenosti in čednosti.

Maistre.

Brez vsih pripomočkov sem, vendar nisem nepokojen; nar veČi moč, Bog, mi daji
stanovitnost.

Pij IX.


I f I I,

„Ti si Peter (skala), in na to skalo bora
zidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne
bodo premagale. In tebi bom dal ključe ne¬
beškega kraljestva.”

Te besede je govoril pred več, kakor osemnajst sto
leti, Kristus svojemu učencu Petru, ter ga s tem postavil
poglavarja in najvišega oblastnika svoje cerkve. Ta oblast
je že osemnajst sto let pri naslednikih sv. Petra, rimskih
papežih, in vsi viharji časov je niso omajali. Narodi so
zginili, kraljevi sedeži se poderli, sovražniki vsake verste
prihrumeli, vendar so le poterdili besede: „Peklenske vrata,
je ne bodo premagale.” Skala stoji nepremakljiva skozi
veke, in je podlaga sv. cerkve, ter se od nje ne da ločiti.
„Kjer je Peter (papež), tam je cerkev” (sv. Ambrož).

Te od Kristusa zročene ključe božjega kraljestva imajo
dan današnji sv. Oče Pij IX. v rokah, ter krepko kermijo
čolnič sv. Petra vkljub vsem viharjem že blizo 23 let. Njih
ime slovi od vzhoda do zahoda, ves katoliški svet jih ljubi
in jim je vdan, kakor so otroci vdani dobremu očetu, kteri
se veselijo, kadar so oče veseli, pa tudi žalujejo, kadar so
oče žalostni.

Ta toliko ljubljeni in slavni papež, ki so po božji
previdnosti v tako zbeganih časih toliko let dober in skerben
nar viši pastir Jezusove čede, imajo 11. m. travna zlato ali
drugo novo mašo, ker je ravno .50 let, kar so imeli novo
mašo. Ta dan je imeniten ne le za sv. Očeta samega,
temuč za vsacega zvestega katoličana, dan veselja in hva¬
ležnosti, dan, o kterem naj se ljubezen in vdanost vernih

1  *

IV

do sv. Očeta še bolj oživi in pokaže. Znamenit je ta dan
tudi po posebnih okolišinah, da je namreč god papeža Leona
ki je bil velik po svetosti in zgovornosti, s ktero je zmagal
hudega Atila; da se bere ravno evangelij od dobrega Pastirja
čigar častiti namestnik so Pij IX. Vesoljni katoliški svet.
pozdravlja ta dan z neizrečenim veseljem; kjer je hiša božja
in duhoven pastir z verno čedo, se čuti in deli radost, ki
ima ta dan svoje središe v Rimu. Zato so vsili zvestih
vernih oči in serca obernjene proti Rimu, ker otroci žele
svoje vošila in darila prinesti tako dobremu Očetu, ki ob¬
hajajo tako veseli in redki praznik.

Slovenski narod, kteri je svojo vdanost do sv. Očeta
pokazal že tolikrat v djanji, je nabirati jel tudi zdaj daril
in podpisov za vošilo sv. Očetu, ter je s tem spet poterdil,
da je in hoče ostati zvest sv. Očetu in sv. Cerkvi

Tudi nova katoliška družba na Kranjskem je ko mlada
hčerka poslala priserčne vošila svojemu ljubljenemu Očetu
in želi, da bi se vsi njeni udje prav goreče vneli za sv'
Očeta in s tem za nevesto Kristusovo.

Vsak pa dobro stvar toliko bolj ljubi, kolikor bolj jo
pozna. Da bi se torej ljubezen do Pija IX. še bolj po¬
množila , in se spomin današnjega veselega praznika v obilno
korist še dalje ohranil, naj te bukvice katoliške Slovence ob
kratkem seznanijo z življenjem, delovanjem, blagim značajem
in z lepimi čednostmi sv. Očeta Pija IX. Tako bo rastlo
občudovanje in priserčno naše spoštovanje do sv. Očeta, pa
tudi naša molitev in pomoč bo obilniši; spomin zlate maše
sv. Očeta pa nam bo v sercu ostal ter vedno bomo z besedo
in iz serca prosili in klicali: Bog živi, ohrani in

blagoslovi sv. Očeta Pija  IX.!

V Ljubljani  v praznik sv. Jožefa 1869.

Č.

A.

Janez Marija Mastaj.

ra previdnost božja velikrat že zgodej naznani visoke na¬
mene, ktere ima s človekom, po vgodnih vnanjih zadevah in po
f  posebnih natornih darovih. Očitno se to poterjuje pri sedanjem
I papežu že od začetka njih življenja skozi in skozi do današnjega
dneva.

O tem preblagem namestniku Kristusovem kaj več slišati
gotovo želi vsaki zvesti katoličan, ker si v čast in veselje prišteva,
da se sme imenovati otroka ali sina sv. Očeta.

Pij IX. so dve sto devet in petdeseti papež, to je: od kar
je Kristus postavil sv. Petra za svojega namestnika in pervega
poglavarja svoje cerkve, je nasledovalo 258 papežev za njim na
prestolu rimske cerkve, ktero je sv. Peter izvolil za mater vsih
cerkva in je tudi za njo življenje dal pred 1800 leti. Izvoljeni
so bili Pij IX. 16. rožnika leta 1846 in vladajo sv. cerkev skorej
23 let; stari so zdaj, ko imajo zlato mašo, blizo 77 let.

Rojeni so namreč 13. vel. travna 1792 v Sinigagliji, mestu
poprešnje papeževe deržave, iz plemenite rodovine grofov Mastaj-
Ferretti. Njihovi starši so bili grof Hieronim in sosebno pobožna
grofinja Katarina Solazzi. Prejeli so pri sv. kerstu za vse življenje
pomenljivi imeni: Janez Marija. Kakor sv. Janez so polni ljubezni,
od nekdaj pa soseben častivec Marije Device; in kakor sta Janez
in Marija pod križem stala, tako je križ skozi in skozi posebni
delež Pija IX. Že od otročjih let so bili bistrega uma in pobožnega
serca. Saj so to že po pobožni materi podedovali in ona si je
prizadevala, mladega Janeza zgodaj pobožnosti navaditi ter je zato
vsako jutro in vsaki večer z njim molila, in v molitvi tudi sv. Očeta

6

ni pozabila. Ko so pa leta 1799 tadanji sv. Oče Pij VI. v hudi
stiski bili in so jih odpeljali v sužnost, je skerbna mati vsa ža¬
lostna to naznanila tudi mlademu sinku, rekoč: Ljubi otrok, velika
nesreča žuga sv. Očetu in so močno žalostni; prosi z menoj Boga,
da jim terpljenje polajša in od njih odverne nevarnost. Da, odgo¬
vori Janezek, molil bom z vami za sv. Očeta, in obljubim, da bo
moja molitev prav serčna. Zanaprej je opomnil sam vsako jutro
in vsaki večer svojo mater, da sta še posebej molila skupej Oče naš
za sv. Očeta.

Bil je mladi Janezek prav po Jezusovem izgledu svojim
staršem podložen, in je rastel kakor na starosti, tako na modrosti
in milosti; kajti skerbna mati se je trudila, že v mlado serce
vtisniti kal blagega značaja, v kterem se lepo edini ljubezen s
krepostjo.

Ko se je mladenček doma nekoliko izučil, so ga poslali starši
11 let starega v slavno vstavilo šolo mesta Volterre, kjer se je
šest let dalje učil ter si s svojim bistrim umom in blagim pobož¬
nim sercem kmalo pridobil ljubezen tovaršev in učenikov tako, da
mu je eden izmed učiteljev spričalo dal: „Mastaj je angeljske
čistosti in nevtrudljiv v delu.“ In že takrat je rekel neki bistro¬
umen učen mož, spoznavši zmožnost in pridnost mladega Mastaja:
„Ta mladi človek bo še velik gospod. 11

Že leta 1809, ko je bil mladeneč še v latinskih šolah, je
prejel po svojih in po željah svoje matere tonsuro od Volterskega
škofa Tecontie, in se je drugo leto podal v Rim, da bi v imenitnih
šolah tega slovečega mesta začel bogoslovske nauke; pa zavoljo
nemirnih časov je mogel kmalo iz Rima bežati. Glede na visoki
plemeniti stan so zalega mladenča vabili 1. 1814, da bi stopil v
papeževo častno stražo; zavoljo bolehnosti pa, ker ga je božje me¬
talo, in še bolj zavoljo veselja do duhovskega stanu, tega ni storil.
Ko se namreč po storjenem miru papež Pij VIL vernejo spet v
Rim, se mladi Mastaj, s kterim so si bili v rodu, o svojem pri¬
hodnjem stanu posvetuje tudi z njimi, in sv. Oče, spoznavši njego¬
vega izverstnega duha, mu prigovarjajo, da naj se pripravlja le za
duhovski stan, Bog mu bo že dal tudi boljši zdravje.

Kakor oznanilo iz nebes je zaslišal mladi Janez te besede;
veselje do duhovskega stanu se mu še bolj oživi; in da bi si to še
bolje vterdil, se podil na imenitno božjo pot k Materi Božji v

7

Loretto, in se zdaj resno loti bogoslovskih naukov pod imenitnim
učiteljem Graziosi. Pač izversten učitelj izverstnega učenca!

Bistroumni Graziosi je kmalo spoznal bistro glavo in ple¬
menito serce svojega učenca, in zato se začne med njima posebna
ljubezen in prijaznost.

Ko je Mastaj slavno doveršil bogoslovske šole, je bil 10. m.
travna 1819 posvečen za mašnika, in drugi dan, ravno včliko
nedeljo, je imel novo mašo v mali cerkvi sv. Ane dei falignami,
zraven ktere je bila sirotnišnica Tata-Giovanni (to je oče Janez,
tako imenovana po svojem začetniku, pobožnem zidarji Janezu
Borgi). Kot mašnik je sprejel vodstvo te sirotnišnice, kteri je bil
že več let posebni prijatelj in učitelj, ter je bil zdaj pravi oče tih
sirot, za ktere je vse dal do zadnjega bajoka ali beliča, nevtrudljivo
si je prizadeval z vso močjo za njihov blagor, in čez šest let se je
s težkim sercem ločil od teh revnih sirot.

Ko so namreč leta 1828 papež Pij VII. zavolj posebnih
opravil poslali v amerikansko deželo Kili poslanca Muzi, ga je po
volji viših, ki so poznali spretnega mladega duhovna, naš Mastaj
spremil kot uditore ali pomočnik in svetovavec, ter se skozi in
skozi prav verlo in pobožno obnašal.

Ko proti koncu leta 1825 spet v Kirn nazaj pride, je bil
izvoljen za kanonika in mu izroče oskerbništvo velikega dobrotnega
vstava sv. Mihela. Ko je dvajset mescev mladi korar to službo
izverstuo opravljal, je bil 1. 1827, komaj pet in trideset let star,
izvoljen za višega škofa v mesto Spoleto, kjer so bili tadanji papež
Leon XII. rojeni; zakaj sv. Oče so si mislili, da svojemu domačemu
kraju ne morejo oskerbeti boljšega škofa, kakor je bil mladi Mastaj.

Obče ljubljen, posebno zavoljo prevelike dobrotljivosti, je
bil vendar konec leta 1882 prestavljen za višega škofa v Imolo, in
še je vernim v živem spominu, kako apostolsko gorečnost in mo¬
drost je škof Mastaj razodeval na svojem sedežu na vse strani v
zares težavnih in zmedenih časih.

Tdko nevtrudljivo in izverstuo spolnovanje težavnih dolžnost
je zaslužilo, da je bil Mastaj 1. 1840 od papeža Gregorja XVI.
izvoljen za kardinala z imenom cerkve sv. Petra in Marcelina.
Pa komaj izvoljen, se hitro verne k svoji čedi v Imolo, ter misli
pri nji ostati svoje žive dni. Vendar Bog je drugač sklenil; odločil
ga je namreč za naslednika papežu Gregorju XVI. Božja roka se

8

je tukaj tolikanj bolj očitno pokazala, ker je bila volitev tako hitro
dokončana; kajti začela se je 15. rožnika, in zvečer 16. je bil že
izvoljen kardinal Mastaj-Ferretti. V svoji ponižnosti se vstraši te
časti in tega bremena tako, da pade v omedlevico, in ko se zopet
zave, ves solzen pade na kolena, ter dolgo v molitvi zamaknjen
prosi Boga razsvetljenja in pomoči. Po molitvi okrepčani, sprejmejo
novo visokočastitljivo butaro in so si v hvaležni spomin na Pija VII.,
svojega sorodnika, dobrotnika in nekdanjega prednika v Imoli, iz¬
volili ime Pij IX.

Tisti dan, ko so bili izvoljeni, so pisali svojim treni bra¬
tom v ponižnosti, kakoršna se je nad njimi odlikovala: „Večnemu
Bogu, ki povzdigne in poniža, je dopadlo, povzdigniti mene slabega
človeka k nar viši časti na zemlji. Čutim vso težo te nezmerne
butare in vso slabost svojih ram, na kterih sloni. Dajte za me
moliti in tudi sami molite. — Ako bi hotlo mesto (Sinigaglia)
o ti priložnosti napravljati kako slovesnost, prosim, da se ta dnar
oberne v druge namene po volji mestne gosposke. Vas, ljubi
bratje! objamem v Jezusu Kristusu iz vsega serca. Ne domišljujte
si kaj, temuč milujte svojega brata, ki vam daje svoj apostoljski
blagoslov".

Ni mogoče popisati nezmerne radosti, ktero je obudila vo¬
litev tega novega papeža; Eim in vse laške dežele so bile tako
rekoč veselja omamljene ter ves katoliški svet se je pridružil in
vdeleževal tega veselja. Od ust do ust, od mesta do mesta, od
dežele do dežele se je razlegal veseli pozdrav in odmeval navdušeni
klic: Evviva Pio IX.! —• živi Pij IX.! V sredi hudih in temnih
časov se je prikazalo ime Pij IX. kakor nadepolna mavrica in veljalo
ko zastava boljših in mirniših dni. Verno ljudstvo jih je sprejelo
zaupljivo z ljubezni polnim sercem; novi papež pa so imeli tudi le
eno željo, namreč zadostovati tolikemu zaupanju in svojemu viso¬
kemu in težavnemu poklicu.

B.

IX.

9

Vendar so v svoji bistroumnosti sv. Oče tudi previdili,
da za veseljem kmalo pride britkost, za „hosana“ se kmalo oglasi
„križaj ga“. Že preč tisti dan, ko so bili slovesno kronani, so rekli
kakor prerok: „Daus se za me začne preganjanje 41 .  In
res, komaj so imeli krono na glavi, jim je On, čigar namestnik na
zemlji so, naložil tudi težko breme in začelo se je spolnovati, kar
je več sto let popred kratko napovedoval razsvetljeni škof Malabija,
da bode veljala o sedanjem papežu prislovica: crux de cruce (križ
od križa). Zato so rekli že 1. 1846 v pervem razpisu do škofov:
„Strah in britka žalost nas obhaja, kadar premiš¬
ljujemo strašne zmote sedanjega časa, sovražnike
resnice in luči, ki se poprijemajo vsili sredstev in
zvijač, da bi zaterli vso resnico in pobožnost, po¬
teptali vse božje in človeške pravice 44 .

To poterjuje in spričuje ves dolgi čas njihove vlade, ki je
sicer rodovitna na imenitnih in važnih prigodbah, da komaj ktera
druga tako, pa tudi polna grenkega terpljenja in britkih skušenj
vsake verste, vedna vojska zoper laž in hinavšino, zoper odkrito
silo in potuhnjeno prekucijo, ktero vse je njih blago serce tolikanj
bolelo, pa tudi njih pogum in serčnost zbudilo in vterdilo.

Lahko se razloči čas njih vlade v tri razdelke: pervi od
1.1846—1850, ko so začeli z velikoserčnim pomilostjenjem, pa so po
hudem puntu mogli bežati in so se še le čez poldrugo leto vernili
v Rim;  drugi razdelek od 1. 1850—1859, ko so se nar več trudili
z velikim vspehom za svoje dežele, še bolj pa za katoliško cerkev
po raznih delih sveta; in tretji od 1. 1859, ki se je začel z ropa¬
njem papeževih deželi, pa je od druge strani tudi katoličane zbudil
k novi ljubezni, radodarnosti in zvestobi do sv. Očeta. Vendar
hočemo pri popisovanji njih obilne delavnosti bolj ozir imeti na to
dvoje, da so sv. Oče vladar ali kralj svoje deržave, za ves katoliški
svet pa so poglavar sv. cerkve.

I. Pij IX. svetnji vladar ali kralj.

Po Kristusovi volji in zapovedi so papeži kot nasledniki
sv. Petra, kteremu je Jezus izročil ključe svoje cerkve in vso čedo,
poglavarji in nar viši pastirji vesoljne ali katoliške cerkve že od
njenega začetka do zdaj in bodo do konca sveta.

10

Pozneje pa so dobili papeži, gotovo po posebni božji pre¬
vidnosti, tudi posvetno oblast in vladarstvo čez nektere dele lepih
laških dežela. Pobožni kralj Pipin in poznej drugi so jim te dežele
darovali že pred več kot enajst sto leti, in tako imajo papež že od
tega starodavnega časa neoveržljivo pravico do te cerkvi darovane
deržave ter so njen vladar ali kralj. Taka nar viši svetna oblast
se spodobi za papeža že zavoljo njih visocega stanu ali službe, ker
bi ne bilo dostojno, da Oče vsih vernih bi bili podložen kakega
druzega pozemeljskega kralja. Še bolj je pa to potrebno v tem
oziru, da so sv. Oče, ki niso pod nobeno drugo vlado, skozi in skozi
svobodni v svoji duhovski službi, ter tako smejo vsim vernim, tudi
kraljem in cesarjem, neprestrašeno oznanovati resnico in svobodno
voliti vse potrebne pomočke za svojo visoko apostoljsko službo.
Zgodovina uči, kako žalostno je bilo za vesoljno cerkev, kadar so
bili papeži pod oblastjo drugih posvetnih kraljev ali vladarjev;
opomnimo le Avignonskih in Napoleonskih časov. Da bi papeži
za tako vladanje ne bili spretni, ne moremo verjeti, ker vemo, da
mašnikovo posvečenje ne zmanjšuje dušnih zmožnost ter ne zaderžuje
njih vabe. Saj so si še druge države n. pr. Francoska, Španjska,
večkrat volile škofe in kardinale za svoje ministre, ki so bili dosti¬
krat prav slavni diplomati ali deržavniki. Tudi nasprotniki papeževe
svetne vlade pozabijo, da je pri vsih nekatoliških vladarjih združena
nar viši svetna in duhovska oblast, n. pr. pri Rusih, Angležih, in
jim vendar tega ne očitajo, le pri papežu jim je tako zedinjenje
tern v očeh, ki jih vedno bode. Tu mora biti tedaj drug vzrok.

Ker je to napadanje papeževe svetne oblasti posebno znam-
nje nove laži-liberalne dobe, ki ima svobodo in pravico na jeziku,
v djanji pa za katoličana in sosebno papeža ne kmalo, in ker so
res v tej preblažeui dobi več kot tri dele cerkvenih dežela papežu
s silo in hinavšino vzeli, s tem zgovorom, da papeži niso spretni
za svetno vladanje, in da bodo brez nje ložej opravljali svojo du-
hovsko službo, toraj se ozrimo nar popred na to svetno vladarstvo
Pij a IX. in poglejmo, ali je res tako slabo, da nič ne store in nič
ne skerbe za časni prid svojega ljudstva.

Bog daj, da bi bilo veliko tacih vladarjev, kakor so Pij IX.
za svoje podložne; kajti noben vladar ni bolj vnet za pravo  svo¬
bodo, kakor Pij IX., in nobena vlada ni bolj mila in mehka, kakor
papeževa, ki nikakor niso sebičen samovladar, ampak za vsako

11

tehtno določbo se posvetujejo z razumnimi, skušeniini možmi na
vse strani, in so pri svojem milostivem sercu vedno pripravni in
skerbni pomagati in popraviti, kjer je mogoče in dopušeno.

To njih očetovsko serce kažejo obilne dela ves čas deželnega
vladanja. Poglejmo nar popred njih notranje vladanje.

Med pervimi deli njihovega vladanja je bilo splošno
pomilostjenje  obsojenih, kteroje odperlo rimske ječe zagrešenim,
ker ljubezen sv. Očeta ni mogla prenesti, da pri občnem veselji bi
jih še veliko zdihovalo v temni ječi, ter so si s tem hotli pridobiti
tudi serca tih nesrečnih.

Ta velikodušnost in milost Pija IX. je bila sprejeta z brez¬
končnim navdušenjem za novega vladarja; v prostovoljnem sprevodu
se poda množica z godbo in zastavo do papeževega poslopja, in vsa
navdušena kliče in kriči, dokler je sv. Oče ne blagoslovijo. Hva¬
ležnost in radost je bila nezmerna.

Zdaj začnejo sv. Oče nevtrudljivo delati za blagor svojih
podložnih, ter v svoji očetovski skerbi in ljubezni na vse strani
prenarejajo, da bi se zboljšal stan ljudstva in vlade. Sami pre¬
iskujejo različne vladne naprave za premožnost in pravico, za omiko
in vero, za jetnike in bolnike. Vsega tega se lotijo s toliko mo¬
drostjo in spretnostjo, da si kmalo pridobe serca zvestih podložnih.
Omenimo le nektere naprave:

Za centralno ali osredno oskerbništvo  imajo
pet ministrov, kterih slehern jim mora vsak teden ali tudi večkrat
vse naznaniti in odgovor dati o vsem, kar se je napravilo. Zraven
so postavili deržavno svetovavstvo  ter mu dovolili veliko
oblast v vladnih stvareh, da jih z dobrim svetom podpira pri
deržavnem vladanji in se tako more vstreči in zadostiti splošnjiin
potrebam. Dovolili so veči prostost za tisk in javne službe, in ko
so se od več strani razodevale želje, da bi tudi neduhovne bolj
jemali v javne deržavne službe, so temu tako zadostili, da je zdaj
med blizo 7000 vradniki komaj 300 duhovskih.

Za provincijalno ali deželno oskerbništvo  so
tudi dovolili posebno svetovavstvo ter mu dali toliko oblast in tako
modro napravo, da so mirni podložni zadovoljni, le puntarjem ni
vstreči ter jim je že gnusoba, da papeževa vlada še stoji.

Tudi municipalna ali mestna vstava  je zadobila
veči svobodo in oblast, vredovati vse notranje stvari, si z voliti srenj-
ske odbornike, ktere si volijo mesta same.

12

S postavo 28. vinotoka 1850 so si prizadevali vroditi
dnarstvene zadeve  in, da se to pospeši, imenujejo deržavno
svetovavstvo, ki ima na tanko presoditi vse dohodke in stroške.
Sad te modre postave se je kmali pokazal. Deržavni prihodki so se
lepo pomnožili po novih virih, dasiravno so se znižali nekteri davki,
ki so deželo težili zlasti po grozdni bolezni in svilni uimi. Davki so
ostali sploh manjši kakor v družili deržavah, tako da je še francoski
časnik „Moniteur“ pisal 1. 1852, da ima Rim najmanjši davke v
Evropi. Zgled prave varčnosti so sv. Oče sami, ker tako malo po¬
trebujejo. Papež imajo le 600.000 škudov, pa s tim še plačujejo
svoje vradnike in poslance pri ptujih deržavah, skerbe za cerkvene
svečanosti, popravljajo vse svoje poslopja. Za svojo osebo potre¬
bujejo le 4110 škudov (menj kakor kak minister) in rekli so že
1. 1848: „Pij IX. je potreboval ko škof vsak dan 1 škud za svojo

hrano, in mislim, da papeževa čast ga ne sili, ne da bi boljše, ne

da bi več jedel. 11

Po modri varčnosti je zginil žalostni ubitek ali deficit
1. 1858 popolnoma in za prihodnje leto je vse še boljše kazalo, ko bi
se bil mir in red ohranil; pa sovražniki so že zato skerbeli, da se
ta nada ni spolnila, ter so spet iskali vzroka ljudi šuntati in obre¬
kovati vlado. Po novi vojski in krivični zgubi nekaj dežel je

nastopila spet sila in treba je bilo vzeti na posodo, in oberniti se

do sere dobrih vernikov.

Tudi za šole in poduk  so Pij IX. veliko storili. Za visoke
šole so pomnožili prihodke in bukvarnice, vpeljali nove stolnice na
vseučeliših, natisniti dali učene rokopise in po vsim svetu slove
imena rimskih učenih Rossi, Berardi, de Aiigelis, Pitra, Secchi,
Pianciani, Patrizi. Tudi za ljudske šole se veliko stori, sam Rim
jih šteje čez sto za oba spola, skorej vsaka vas ima šolo iu Ma-
guire pravi, da je v tem bolje oskerbljeno, kot na Angleškem, in
le strastni nasprotniki terdijo, da so v Rimskem šole nar slabejši.
Ako ne znajo vsi brati, so kakor drugej, razni vzroki: revšina,
delo, in ker se nihče s silo ne goni v šolo.

Ravno tako si prizadevajo, povzdigniti kmetijstvo, obert-
nijstvo in kupčijstvo.  Napravili so Pij IX. novo kmetijsko
šolo, Vigna Pia, za mladost, dajejo premije za pridno sadjorejo,
vstanovili so nove naprave za pospeševanje sviloreje. Obertnija
nima, kakor obrekujejo nasprotniki, le podobic, rožnih vencev, ampak

IB

napravile so se zale fabrike za svilo in volno, steklo, platno, papir
i. t. d.; napravili so pogodbe za kupčijo, železnice, telegrafe, tako
da se v vsem in povsod kaže napredek, kakor ga kraj in okoliši ne
pripuste. Že te čertice pričajo, da se sme papeževa vlada meriti z
drugimi, in da sv. Oče skerbe tudi za časni blagor svojih podložnih,
tako, da je tam menj zares revnih in menj izselovanja kakor v
druzih deželah, ter je lažnjivo in hinavsko kričanje nasprotnikov o
zanemarjanji vsili teh stvari.

Očitno spričevanje, da je ljudstvo zadovoljno s papeževo vlado,
in kako so sv. Oče priljubljeni, je dajalo njihovo popotovanje po
svojih deželah 1. 1857, ktero je bilo nepretergan slovesen obhod
skozi štiri mesce, določivna zmaga, ki je strinjala vse druge pre¬
teklih 10 let.

To popotovanje je zbudilo serca vsili; prazno mesto je ža¬
lovalo, dežele so se veselile, zvesti so spoznali važnost te prigodbe,
nasprotniki sv. cerkve so si prizadevali zmanjšati njen pomen. Ni
naš namen, popisovati ta slavni obhod; kajti cele bukve bi komaj
obsegle vse znamnja ljubezni in spoštovanja, s kterimi je ljudstvo
sprejemalo sv. Očeta, vse ginljive prigodbe, ki so razodevale serce
ljudstva, vse mikavne okolišine, ki so kazale plemenitili značaj
Pija IX. ko vladarja in papeža.

Povsod so jih sprejemali navdušeno, povsod so solze pričale
veselje o njih prihodu; povsod je vse skupej vrelo, vidit drago
obličje, je vse na kolena padlo prejeti blagoslov od blage roke, ki
privabi milost božjo čez vesoljni svet. To so bile znamnja ljubezni,
ki se ne dajo prisiliti in zapovedati, te zamorejo obuditi le papež,
ko skerbni vladar svojih podložnih in dobri oče vsih vernih. Te
navdušene slovesnosti zavernejo obrekljive ugovore nasprotnikov in
kažejo, da je ljudstvo zadovoljno in ne želi prekucije, ter je med
njim še živa vera, ki časti v sv. Očetu namestnika Kristusovega.
Da je to navdušeno veselje čedalje veče prihajalo, je storilo tudi
očetovsko obnašanje Pija IX. med svojimi otroci. Sli so sami med
množico, popraševali po njenih potrebah; vsak je zamogel do njih
se oberniti in pomoči prositi v svojih zadevah; obiskali so povsod
sami cerkve in bolnišnice, vradnije in druge javne naprave,
umetniške in razne delavnice.

Kolikor dalje je terpelo popotovanje, bolj je rastlo navdu¬
šenje, bolj očitno je bilo, da iz serca pride. Tudi ptujcev je obilno

14

privrelo iz vsili krajev, vojaški častniki, vojvodi in nadvojvodi so
prišli kot zvesti sinovi sv. cerkve, se poklonit svojemu Očetu. Serce
Pija IX. je bilo tako ginjeno po tem slovesnem popotovanji, da so
se zato pred vsem svetom Bogu zahvalili s tem, da so, vernivši
se razpisali sveto leto za vesoljno cerkev. Ves obhod je glasno pričal,
da so Pij IX. dober vladar.

Zato po pravici piše slavni in bistroumni francoski di¬
plomat grof Rayneval: „Papeževa vlada bi smela ljudem, ki ji

očitajo, da za blagor ljudstva nič ne stori, naravnost odgovoriti:
Preglejte narpopred naše delovanje ter ga obsodite, ako morete.
Smela bi vprašati, ktere njene dela so graje vredne, kje ne spol-
nujejo svojih dolžnost. Ne rečem, da bi bila ta vlada izgledna
brez nepopolnosti; pa to so nepopolnosti take verste, kakoršne se
najdejo pri vsaki vladi, pri vsakem človeku. K sklepu si ne morem
kaj, da bi po vsestranskem premišljevanji očitno ne spoznal, da
papeževa vlada dobro rešuje svojo nalogo, da na poti napravljanja
in zboljševanja enomerno napreduje ter je dosegla že obilno vspeha.“

Ozrimo se še na javni mir in razmere do družili der-
žav.  Nesreča in šiba za papeževo deželo posebej so skrivne društva,
ki zaderžujejo napredek in kalijo mir, namreč svobodni zidarji,
voglarji, ki išejo spriditi mladost, ljudstvo in duhovšino, ki se vri¬
vajo v javne službe ter pobožne hlinijo, in vendar zmiraj vladi na¬
sprotujejo. Dasiravno so jih že poprešnji papeži (tudi Pij VI. in VIL)
zavergli in izobčili, so vendar jeli spet pod tem papežem izverše-
vati svoje skrivne naklepe.

Pri smerti Gregorja XVI. je vse bilo na tem, da se punt
vname, toda volitev Pija IX. in vesoljno pomilostjenje je to od-
vernilo in obudilo veliko veselje, ktero je bilo pa le hinavšina pri
puntarjih, ki so se zbirali, ljudi šuntali ter jim dnar delili za
svoje naklepe. Pij IX. so kmalo previdili te hinavce, ki so jeli
pvederzno tirjati, da se papež vstopijo na njih čelo. Vendar sv.
Oče že listopada 1. 1847 resnobno naznanijo: Vemo, kam nas
hočejo speljati ti ljudje. Prijenjamo dokler nam
vest pusti, dalje pa ne stopinje več, raji se pustimo
na kosce razsekati.  (Civ. cat. 1859 št. 217.)

Ko so 1. 1848 prekueuhi v imenu ljudstva še več tirjali,
Pij IX. slovesno odgovore 11. svečana: Ne morem, ne smem,
nočem.  Ko pa še tistega mesca v Parizu vstane punt, so dali

15

papež 14. sušea v silnih okolišinah ljudstvu vstavo ali konstitucijo,
ktero je poznej vničila prekucija. Zastonj so zdaj sv. Oče zmernost
priporočevali, in v nagovoru 29. m. travna naznanili, da kakor
Oče vsili katoličanov se ne morejo vdeleževati puntarskih političnih
naklepov, ampak da le mir vošijo vsemu svetu in posebno Laškemu.
Ker se tedaj sv. Oče niso hotli udati puntarjem in Avstriji vojske
napovedati, temuč so svojemu generalu Durandu zapovedali le do¬
mače deržavne meje hraniti, so prekucnili od sebe vergli poprešnjo
hinavšino in se sv. Očetu očitno ustavili in upirali. Še  nadepolni
novi minister Rossi je skusil mir in red storiti, pa je bil zavratno
umorjen 15. listopada. Zdaj so puntarji začeli Se bolj očitno žugati
iii od njih tirjati reči, v ktere z dobro vestjo niso smeli privoliti.
To sramotno početje je bilo znamnje puntarske zmage, in papež
tudi življenja ne več svesti so bežali po noči od 24.—25. listopada
skrivaj iz Rima v Gaeto. V Rimu je zdaj nastala strašna sila in
zmeda; 9. svečana 1849 so oklicali ljudovlado, nar hujši prekucnili
Armellini, Mazzini, Saffi so ji stali na čelu. Gerdo so ropali in
vse skrunili, napadali cerkev, vero in duhovstvo. Papež so iz
Gaete protestovali zoper tako početje, ki razdira papežev prestol in
tepta vso pravico, ter so se obernili do keršauskih vladarjev za
pomoč. Res pridejo Francozi in ob kratkem premaga general
Oudinot puntarje, spet vpelje vradnike v imenu papeževe vlade;
pa še le 12. m. travna 1850 se vernejo sv. Oče v svoje mesto, in
koj so začeli celiti rane, ki so jih bili napravili prekucuhi: vendar
niso imeli dolgo miru. Piemont v zvezi s puntarji kmalo začne
dalje podkopavati papeževo svetno ali deželsko vlado ter jim v
vojski L 1859 vzamejo lepo deželo Emilijo. Papež v posebni
okrožnici sicer izobčijo roparje, dokazujejo potrebo svetne oblasti,
upajo na pomoč druzih vladarjev, ter pravijo, da hočejo raji vse
terpeti, kakor nezvesti biti svoji prisegi, v kteri so obljubili varvati
posestvo sv. cerkve. Pa potuhnjeni Piemontez napade drugo leto
papeževe dežele, razpodi papeževo armado pri Kastelfidardi in
pogoltne tri dele papeževih dežel. Sv. Oče spet slovesno protestujejo
zoper tako početje, in pred vsim svetom zaveržejo tako očitno
ropanje in izdajstvo.

Leta 1867 so hotli Garibaldovci, skrivaj zastopljeni s Flo¬
rentinsko vlado, papežu vzeti še Rim, pa zvestim papeževim
vojakom na pomoč pribite Francozi, in 3. listopada pri Mentani

16

dobro ohlestijo Garibaldovce in Kirn otmejo. Ali ni bilo po pasje
gerdo od laži-liberalcev, ko so za to vpili nad grozovitnostjo pape¬
ževe vlade in vojske, ko se sama brani? Ali ni bilo ravno tako
gerdo, da so ti hinavci terdoserčnosti in grozovitosti dolžili sv. Očeta,
ko so k smerti obsodili dva zrela hndodelnika, Tognetti in Monti,
ki sta s prekanjeno hudobijo 29 poštenim ljudem življenje vzela in
brez števila drugih postavila v smertno nevarnost? Kar je drugim
vladarjem pripušeno in dolžnost, n. pr. angleška kraljica je dala
obesiti nevarne Kenijce, je papežu, ki so k temu prisiljeni, grozo¬
vitost in krivica! Laži-liberaluhi imajo vedno, kakor vsak goljuf,
dvojno mero in vago, in za vselej nesramno in ostudno ostane njih
obrekovanje, ki ga trosijo zoper papeževo vlado.

Iz tega se vidi, da sv. Oče tudi kot svetni vladar skerbe
za svoje podložne, se potegujejo za svoje pravice in zamotajo vse
silno ropanje z nepremakljivo serčnostjo.

Zato pišejo angleški katoličani v svoji adresi do papeža:
„Med vsimi živimi vladarji ga ni, da bi ime dobroserčnega, raz¬
svetljenega, očetovskega vladarja bolj zaslužil, kakor Ti“. Učeni
škof Dupanloup imenuje Pija IX. naj bolj zaupanja polnega in
velikoserčnega vladarja.

II. Pij IX. poglavar vesoljne cerkve.

Še bolj nas mora veseliti, papeža poznati tudi v njih du-
hovski oblasti in skerbi, ker ta jim je od Kristusa zročena, ta cilj
in konec, svetna le pomoček; ta obsega tudi nas, ki nismo v pape¬
ževi deželi; v tim oziru so oče vsih vernih, nikomur ptuji, nar
viši pastir, ki vlada vso čedo, vladar, ki ima ključe nebeškega
kraljestva na zemlji, v kterem so tudi kralji in cesarji njim pod¬
ložni. Kako mora vernega kristjana veseliti, ko vidi v tem oziru
sv. Očeta tako skerbnega in nevtrudljivega, tako milega in krepkega,
tako polnega vere, zaupanja in ljubezni, polnega dobrega in pobož¬
nega duha, da to priznavajo celo nasprotniki! Le nektere poglavitne
reči kratko omenimo izmed toliko, kakor jih še noben papež niso
napravili in doveršili.

V sredi med političnimi zmedami in preganjani niso po¬
zabili te svoje duhovske dolžnosti, in že v svojem pervem listu do

17

škofov 1. 1846 so zaznamvali določno potrebe in bolezni, ktere
samo Božja cerkev more ozdraviti, ako so njeni pastirji zvesti in
cuječi. —

a) Pij IX. ustanovijo veliko novih škofij.

Ker so papež kot namestnik Kristusov pervi učenik in
oznanovavec sv. vere, vedč da njim posebno velja povelje Jezusovo:
„Pojdite po vsem svetu in učite vse narode!“ Da bi se tedaj spol¬
nila beseda: „Čez vso zemljo je šel njihovi glas, in do kraja
zemlje njihova beseda 11 , jim je bila med pervimi in poglavitnimi
skerbmi, za razširjanje in ohranenje katoliške cerkve vstanoviti
novih apostoljskih namestnij in škofij, in sicer toliko, kakor nobeden
njih prednikov. Vstanovili so Pij IX. (čuj neverni, nečimurni
svet!) dva in dvajset apostoljskih namestnij in predstojništev ali
prefektur po daljni Aziji, vroči Afriki, razširjeni Ameriki in južni
Avstraliji. Še več so vstanovili novih škofij po širokem svetu.
Pred vsem jim je bila serčna skerb, da so spet vpeljali že 1. 1850
katoliško duhovsko oblast v staroslavni mogočni angleški deželi,
kjer se je v našem stoletji lepo jelo gibati katoliško življenje.
Postavili so 1 veliko škofijo in 12 podložnih škofij z vsim drugim
potrebnim. Hudo so začeli zoper to kričati Anglikani in njih
časniki; imenovali so to početje prederzno, skrunili in sožigali so
podobe papeževe in škofovske. Vendar to je kmalo minulo, novi
škofje pa so jeli marljivo delati po svoji oblasti, in od te dobe so
se začele še bolj množiti spreobernjenja na Angleškem. Božji bla¬
goslov je bil in je očiten nad to novo osnovo.

Kavno to so papež storili 1. 1853 v Holandiji, kjer so po¬
stavili 1 višega škofa in 4 podložne škofe. Tudi tu so krivoverci
vpili, kralja na pomoč klicali zoper prederzno početje; pa kmalo
se je na boljše obernilo, katoliška resnica iii oblast je razodevala
svojo moč, novo življenje so spričevali obilni darovi in radovoljni
vojaki za papeža. Gospod je to storil — po svojem služabniku
Piju IX.

Sv. Očetu to še ni bilo dovolj; vstanovili so še 85 družili
škofij po vsih delili sveta, ki so pomagale oznanovati Gospodovo
ime od vzhoda do zahoda, tako da so razun apostoljskih namestnij
po raznih deželah vstanovili že čez sto novih škofij in se za mnoge
kraje še ob kratkem pričakujejo. To nevtrudljivo delo za nograd

2

18

Gospodov jim je bilo tolažba v mnogih britkili urah, to je njih
modra politika zoper zvito svetno.

b) Pij IX. določijo neomadežvano spočetje Marije

Device.

Med nar slavniši in lepši opravila Pija IX., ktero njih ime
ohrani na veke, je določenje verske resnice čistega spočetja Marije
Device. Goreč častivec Marijin so že veliko po njej dosegli od
mladih let, veliko še upajo sprositi.

Ees jih je vodil Božji Duh, da so določili to vprašanje,
ktero je poprej ob vsili časih ko pobožna misel sploh v sv. cerkvi
veljalo, dasiravno so že večkrat škofje, kralji in cesarji prosili za
konečno določenje Marijinega spočetja. Že od začetka svoje vlade so
se pečali sv. Oče s to resnico ter je tudi na ptujem v pregnanstvu niso
spustili spred oči. Iz Gaete so namreč poslali 2. svečana 1849
okrožnico do vsih škofov ter jih opomnili, da naj to vprašanje pre¬
tresajo in naznanijo, kaka je njih in vernega ljudstva vera o čistem
spočetji, in ali mislijo in želč, da bi se to vprašanje verstveno ali
dogmatično določilo. Med tem so odločili tudi posebne odbore
slavnih bogoslovcev in kardinalov, kteri naj na tanko preiskujejo v
sv. pismu, v cerkvenih očetih in sploh cerkvenem zročilu, ali bi se
dalo dognati to vprašanje. Pet let se je posvetovalo in molilo v
ta namen. H koncu 1. 1854 so pa povabili kardinale, nadškofe in
škofe v Rim, in vpričo 200 kardinalov in škofov iz vsega sveta,
več tisuč druzih duhovnov in brezštevilnih vernih, po oblasti od
Kristusa zročeni slovesno izrekli, da je neomadežvano spo¬
četje Marije Device verska resnica od Boga razodeta,
in zato vsim vernim dolžnost, jo verovati.

Kdo je v stanu, ne izreči, le misliti, kako veselja ginjeni
so bili sv. Oče, ko so Jezusovi in svoji ljubi Materi to novo čast
kot zlato krono na glavo postavili? Kakor ob času Efeškega zbora
se je z njimi veselil ves verni svet; po vsem svetu se je ta pri-
godba slovesno praznovala, vnovič se je zbudilo in pomnožilo če-
šenje Marije Device, in sploh katoliška zavednost in življenje. Vsak
je veselo spoznal: Verujem sv. katoliško cerkev, in pridjal prošnjo:
O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!

V spomin te slavne prigodbe so postavili sv. Oče v Rimu
na španjskem tergu lepo znamnje in podobo Marijinega čistega

19

spočetja. S to resnico so sv. Oče še bolj pod posebnim varstvom
Matere Božje pri vsih opravilih, ter so postavili tudi sebi spomin, ki bo
(monumentum sere perennius) dalje terpel, kakor kamen in marmor,
ter bo glasno oznanoval vsim prihodnjim vekom: Slava Mariji!
Slava Piju IX.!

c) Pij IX. prištejejo veliko služabnikov Božjih med
zveličane in svetnike.

Tudi so Pij IX. toliko druzih zvestih služabnikov sv. cerkve
zveličanim ali svetnikom pridjali, da morde nobeden prednikov
ne toliko, in so s tem sebi in sv. cerkvi veliko pomočnikov pridobili
v tem britkem in težavnem življenji in vojskovanji.

Med zveličane so bili prišteti: Peter Klaver, Jezusovega
reda na Španskem, umeri 1G54; Marija Ana od Jezusa de
Pacedes iz Amerike, f 1645; Janez de Brito J. r., rojen v
Lizabonu, f 1694 v Maduri; Janez Grande, imenovan „grešnik“,
iz Spanjskega, f v Rimu 1775; Devica Germana Cousin iz Fran¬
coskega, f 1601; Andrej Bobola J. r. iz Poljskega, f 1687;
Franc. Ks. Bianchi, f v Neaplu 1815; Janez Leonardi, f v Rimu
1609; Peter Kanizi J. r., f v Svicu 1597; Marjeta Marija
Alacoque iz Francoskega, f 1690; mladi Janez Berchman J. r.,
f 1621; in 1. 1867 dve sto in pet japonskih mučencev iz 17.
stoletja.

Nar bolj slovesno so pa Pij IX. o veselih binkoštnih praznikih
1. 1862 za svetnike razglasili 26 japaneških mučencev, 23 namreč iz
reda sv. Frančiška, 3 iz Jezusovega reda, ki so v 1.1594 v velikem
mestu Naugasaki za vero kri prelili, in zveličanega Mihela a Sanc-
tis iz reda sv. Trojice iz Spanjskega; ko so to slovesnost obhajali
vpričo blizo 300 škofov, ki so se zbrali v Rimu iž vsega sveta, mu¬
čence svetnikom prišteli in jih častiti zapovedali po vsi katoliški cerkvi
ter jih vsim za zgled postavili: so s tim očitno poterdili, da katoliška
cerkev je še vedno močna mati, ki rodi otroke za nebesa, obhaja
častite zmage v svojih vitezih med tem, ko ji svet krati pravice,
in oznanuje roko božjo prihodnjim rodovom, ter dovolj tolažbe ima
in najde tudi v britkili časih.

Leta 1867 so bili v versto svetnikov prišteti: škof Jozafat
Kunčevič iz Poljskega, korar Peter od Arbues iz Spanjskega, 19
mučencev iz Gorkuma v Holandiji, Leonard od Porto Maurizio iz

2 *

20

Laškega, in devica Marija Frančiška z 5 ranami, Pavel od križa in
Germana Cousin, ki je bila popred le zveličanim prišteta.

Le po Pij n IX. je spoznal katoliški svet te besednike in
zglede, ko so sedaj slovesno kot izvoljeni bratje naznanjeni in na njih
grobeh je z živimi čerkami zapisano: „Hodite za njimi, ki so pre¬
magali svet, meso in satana; bodite zvesti cerkvi, ktere resnica in
milost jih je izveličala.

d) Skerb sv. Očeta za posamezne deržave in kraje.

Da nekoliko bolj spoznamo veliko ljubezen in nevtrudljivo
skerb sv. Očeta za sveto cerkev, poglejmo še njih delovanje za
nektere posamezne deržave in kraje.

a )  Apostoljska skerb Pija IX. za Rusko.

Nar veči britkost je prizadeval sv. Očetu zviti razkolniški Kus,
ki je s peklensko hudobijo preganjal in zatiral katoliško vero na Polj¬
skem in Ruskem. Zato so sklenili papež že 1. 1847 s to vlado
slovesno zavezo ali konkordat, da se spet pravično ravna s katoli¬
čani na Poljskem in Ruskem. Pa ostalo je veči del vse le mertvo na
papirji; in tako opominjajo in prosijo Pij IX. že čez dvajset let nezvesto
vlado, ki obeta, pa obetanja ne spolnuje. Zato so se obernili v raz¬
pisu do vesoljnega katoliškega sveta, da bi naznanili in odgovor
dali, kaj so storili v svoji ljubezni za ohranjenje sv. vere na Polj¬
skem. Obernili so se večkrat tudi do sedanjega čara Aleksandra s
prošnjo za katoličane in z opominom, da naj se že vresniči in oživi
pogodba od 1. 1847, pa brez vspeha. Leta 1863 med vstajo na
Poljskem spet lastnoročno pišejo do čara, ter razkladajo, kaj je
vzrok punta in kaj zamore mir spet prinesti, in da punta nikakor
ne zagovarjajo. V Rimu so za to napravili cerkvene sprevode za
uboge poljske katoličane. Njih velika ljubezen še ni mirovala;
pisali so do poljskih škofov, jih milovali zavoljo toliko silovitih
stisk, in opominjevali k stanovitnosti. Tako so sv. Oče sami v
Evropi imeli serčnost, vzdigniti svoj glas zoper mogočnega čara
za Poljče, in brez posvetnega strahu ali upanja, da bi jim car
pomagal, dežele nazaj dobiti, so rekli: „Ne zguba svetnega po¬
sestva je moja nar veči britkost, ne! kar me nar bolj boli, je od¬
pad od vere.“ In ko je konca leta 1865 nastala popolnoma raz-

21

pertija med K irn om in čarom, so sv. Oče v obširnem popisu, ki
obsega čez 300 strani, do vsih katoličanov naznanili, kaj so storili
in se trudili za katoliško vero na Poljskem in Ruskem. Ali ni to
res očetovska, katoliška ljubezen in skerb, kakoršno imajo le sv. Oče
Pij IX.?

§)  Njih posebna ljubezen do Avstrije.

Tudi za našo deržavo, katoliško Avstrijo, ki je od 1. 1848
po slabih časnikih nezvestih kristjanov in brezvernih judov sv. Očetu
prizadjala veliko britkost, so imeli posebno ljubezen. Že perve leta
so z nevoljo zavernili svete tacih, ki so jih šuntali v vojsko zoper
to vlado, ker ko papež v svoji očetovski ljubezni vse ljudstva enako
obsegajo.

Tudi dušni blagor vernih v Avstriji jim je bil na sercu, ter so
že I. 1848 pisali do dunajskega višega škofa Milde-ta, in jih opo-
minjevali k serčnosti zoper nove nevarnosti zmotenih krivoverskih
Rongeanov. Leta 1855 pa so naredili pogodbo ali konkordat s
svetlim cesarjem in tako lepo edinost vpeljali med cerkvenimi in
deržavnimi pravicami v vsih rečeh, ki spadajo pod obojno oblast.
Do škofov pa so dali 1. 1856 lepi razpis zoper nemarnost v veri,
napčno modrovanje, ter jih opominjevali, da naj vpeljejo ljudske
misijone, duhovne vaje in pastirske posvetovanja ali konference v
svojih škofijah. — Ko se je začela nesrečna vojska 1. 1859, so
razpisali očitne molitve za mir, kot pravi namestnik kralja miru,
ki vsim kliče: „Mir vam bodi!“ Le s težkim sercem so zavergli
nove postave 1. 1868,. kolikor nasprotujejo cerkvenim pravicam, in
ko čuvaj in varh vesoljne cerkve in njenih pravic niso smeli in
mogli drugač ravnati ali molčati, in le kot poglavar vesoljne
cerkve, ne kot svetni vladar, so grajali nove postave le v, tem
oziru, v kterem nasprotujejo vednim in nepremakljivim pravicam
sv. cerkve. Ali je tedaj prav, zato sv. Očeta natolcvati? Ali niso
veliko več za toliko skerbno ljubezen tudi avstrijski katoličani hva¬
ležnosti dolžni Piju IX.?

'/) Ljubezen Pija IX. do Amerike.

Sv. Oče niso imeli le skerbi za bližnje kraje, njih ljubezen
je segala čez široko morje tudi v daljno Ameriko, kamor so že
mladi duhoven poslani bili, vravnovat cerkvene reči. Ko poglavar

22

sv. cerkve so vzdignili že 1. 1852 svoj očetovski glas zoper cerkvi
krivično ravnanje Novogranaške ljudovlade in so nepokornim žugali
cerkveno izobčenje. Leta 1863 v razpisu do škofov v novic obža¬
lujejo silo in zmoto vladno, ter hvalijo dnhovšino in verne, ki so
stanovitni ostali zoper vse nasilstva vladine.

Še veči skerb so imeli za združene deržave severne Ame¬
rike ob času grozovite vojske, ktero so imele med seboj štiri leta.
Pisali so 1. 1862 do Novo-Jorskega in Novo-Orleauskega škofa kot
oče vsih keršanskih narodov, ki objemajo vse v svoji ljubezni, da
naj škofje ukažejo moliti za mir in se poprijemajo vsih pripušenih
sredstev, da se mir in nasprotna ljubezen spet poverne, in da vlada
in ljudstvo spozna, da pravo srečo narodov more le mir vstanoviti,
in da se blagor tudi za ta svet najde le v božji veri Jezusa Kri¬
stusa. —

Koliko ljubezni so pa skazali sv. Oče do posebno katoliške,
pa po vednih prekucijah tako nesrečne deržave Meksikanske, ki je
rodila perva amerikansko svetnico, sv. Kozo Limansko! Komu ni
še živo v spominu, kako so blagemu pa nesrečnemu cesarju Maksu
dali svoj očetovski blagoslov in rekli: „V Jezusovem imenu Vam
priporočim blagor katoliških narodov, ki so Vam zročeni; pravice
narodov so velike, ter se jim mora zadostovati. Še veči in svetejše
so pravice sv. cerkve, neomadežvane neveste Jezusa Kristusa, ki
nas je odkupil s svojo kervjo, s kervjo, ki v tem hipu (med obha¬
jilom) rudeči Vaše ustnice. Spoštujte tedaj pravice svojih narodov
in sv. cerkve, t. j. delajte za časni in večni blagor teh narodov. 11

Pri odhodu reko še enkrat cesarju: „Prišel bo dan, ko bote
Vi kakor jaz pred Bogom odložili svojo krono. Nosite jo tako, da
jo potem Gospod od novega in za večno postavi na Vašo častitljivo
glavo!

Poln dobrih sklepov se poda cesar Maks čez morje v svojo
novo deržavo.

Ko so poznej sv. Oče zvedili, da so dobroserčnega mladega
cesarja posvetni svetovavci odvernilijod teh sklepov, se obernojo sami
pismeno vsi skerbni na cesarja samega, ga spomnijo obljube, ktero
jim je storil, in priserčno nadaljujejo: »Veličanstvo! v imenu sv.
vere in strahu Božjega, ki je lepota Vaše slavne hiše; v imenu tiste
cerkve, za ktere poglavarja in pastirja nas je Jezus Kristus postavil;
v imenu vsegamogočnega Boga, ki Vas je poklical na meksikanski

23

prestol, da bi ozdravljali rane tega katoliškega naroda in sv. vero
pri njem spet vterdili, Vas zarotim, lotite se dela brez človeškega
ozira, zbrišite po svoji modrosti in v keršanskem duhu, ki naj Vas
vodi, solze tega imenitnega dela katoliških narodov, ter se s takim
ravnanjem vredne storite blagoslova Jezusa Kristusa, Pastirja
pastirjev. Le potem bote zdatno vterdili svoj prestol v slavo in
srečo svoje cesarske rodovine. Med tem pa ne nehamo, dan na
dan ponižno prositi Očeta luči iii vse tolažbe, da meksikansko
ljudstvo, ako nevesta Kristusova kedaj dobi popolno svobodo, v osebi
Vašega veličanstva pozdravlja svojega očeta, rešitelja in svojo nar
lepši slavo! V zaupanju, da se bodo spolnile te naše priserčne
želje, damo Vašemu veličanstvu svoj apostoljski blagoslov.“

Kako plemenito serce in očetovsko skerb za daljne narode
razodevajo te mile besede Pija IX.!

d) Skerb Pija IX. za vzhodnje verne.

Da ne bom popisoval, kako so sv. Oče tudi za druge verne
skerbeli po različnih deržavah in delih sveta; kako so imeli pred
očmi bližnjo Italijo, Francosko in Španjsko tako, kakor daljno Ameriko,
da bi cerkveni red in pravico ohranili, poglejmo le še na jutrove kraje.

Že preč od začetka so jim bili ti kraji in verni posebno
pri sercu. Zato so poslali že 1. 1848 slavni apostoljski razpis do
Jutrovcev, da bi vzhodnje katoličane v veri poterdili, nekatoličane
pa ljubeznjivo in resno k povemitvi v edino zveličavno cerkev
povabili. Obljubili so, jim pustiti posebne cerkvene obrede, jih za¬
gotovili svoje ljubezni. To pismo je dalo priložnost, da je vstanovil
Pitzipios posebno društvo za vzhodnje kristjane v Parizu, čigar
namen je, ločence po poti podučevanja in ljubezni pripeljati spet v
katoliško cerkev.

Leta 1862 so zvolili sv. Oče izmed častitih udov rimske
propagande ali družbe za razširjevanje sv. vere posebni odbor, kteri
naj to tehtno reč zedinjenja vzhodnje cerkve v roke vzame, modro
prevdarja, se loti pripravnih pomočkov in tako pripravlja varno in
gotovo pot veselega zedinjenja.

Ravno tisto leto so spet slovesno zagotovili Jutrovce, da raz¬
ličnost v obredih edinosti v veri ne kali, ter so v drugem razpisu kot
skerben oče terjali od vzhodnjih škofov odgovor o nar važnišem vpra¬
šanji : Kako je s šolami za mladosti, kako bi se dalo kaj poboljšati, in

24

zmotam v okom priti. Posebno pa, sklenejo, želim, od vas zvediti,
kako napredva po vaših vladikovinah katoliška edinost. L. 1868 so
povabili tudi ločene Jutrovce z vljudnim razpisom in vabilom k
občnemu cerkvenemu zboru 1. 1869. Evo blago katoliško serce
Pija IX.!

e) Ljubezen Pija IX. do vesoljnega katoliškega

sveta.

Veliki ljubezni so posamezni kraji in narodi pretesni,, ra¬
zodeva se obče vesoljnemu svetu. Kako lepo se vidi to nad sv.
Očetom Pijem IX.

V živem prepričanji, kako treba je pomoči od zgorej,
posebno v naših grešnih časih, so dovolili že šestkrat popolnoma
odpustke po navadi sv. leta in sicer: 1) pri nastopu svoje vlade
1846; 2) po preteklih 25 letih namesti navadnega svetega leta v
sedanjih nemirnih časih 1. 1850; 3) glede na žalostni stan cerkve in
deržav, da bi verne spodbudili k pokori in molitvi 1. 1851; 4) zavoljo
silnega napadanja sv. cerkve, in da bi jo Duh Božji razsvetlil
zastran čistega spočetja Marije Device 1. 1854; 5) v očetovski
skerbi za oslepljene ločene brate, da bi jih razsvetila resnica in
milost Božja, premagati zmoto in se verniti v sv. cerkev, da ho en
pastir in ena čeda 1. 1857; 6) leta 1864 so dovolili sv. Oče od¬
pustke z ozirom na žalostni nravni stan, nemarnost v veri, brezbožnost,
čedalje veči število nasprotnikov Božjih in sv. cerkve, strašno nevero
in spačenost, ki razdira vse družbene vezi; in poslednjič še 1. 1867
tridnevnico za stiskano cerkev.

Te stiske so bile zraven družili namenov tudi vzrok, da
so sv. Oče že trikrat poklicali vse katoliške škofe v Rim, in sicer
pervič 1. 1854 o priložnosti določbe čistega spočetja Matere Božje;
zbralo se je 8. grudna 200 kardinalov, viših škofov in škofov, ko
so sv. Oče z nenavadno slovesnostjo v preveliko svoje in vsega ka¬
toliškega ljudstva veselje izrekli versko resnico o neomadežvanein
spočetji Matere Božje; drugič 1. 1862 o slovesnosti kanonizacije
japonskih mučencev, zbralo se je okoli 300 škofov v posvetovanje
sredstev za ohranjenje in zoper oropanje svetne vlade papeževe. Zbrani
škofje so se v posebnem listu ali v adresi do papeža zahvalili v
imenu vsih katoličanov za neprestrašeno serčnost, s ktero so se sv.
Oče zoperstavili krivični sili, ter so priznavali svetno oblast rim-

25

skega stola za potrebno in po Božji previdnosti vpeljano, ter so
očitno izrekli, da pri sedanjih zadevah je ravno ta svetna oblast
potrebna za dobro in svobodno vladanje sv. cerkve, ker poglavar
sv. cerkve ne sme biti podložen kakemu vladarju, ampak mora
biti v svojem posestvu in kraljestvu, da brani katoliško svobodo
in vlada vesoljno keršansko družbo; in tretjič 1. 1867 v 18 stoletnice
smerti svetega Petra, ko se je zbralo blizo 500 pastirjev vsili
narodov in delov sveta okrog svojega poglavarja. Od veselja
ginjeni zavoljo pričujočnosti toliko škofov, ki so iz daljnih krajev
sveta prihiteli k lepi slovesnosti, so rekli sv. Oče: „Nič ni lepšega,
kakor pri 18 stoletnici mučenstva sv. aposteljnov to edinost pokazati
v imenu vsega keršanskega sveta; nič ni častitljivši, kakor viditi
to edinost sv. cerkve pri slovesni kanonizaciji sv. mučencev, kteri
so žertovali življenje za brambo sv. vere. Viditi to edinost morajo
sovražniki sv. vere spoznati nezmerno moč katoliške cerkve, in
priznavati, kako se motijo tisti, ki jo za ostarelo imajo. Ta edinost
škofov z namestnikom Kristusovim bo moč sv. cerkve še bolj in
bolj vterdila." Priserčna želja jim je, da bi jih o pripravni pri¬
ložnosti spet zbrane vidili o vesoljnem cerkvenem zboru.

Čez 6000 druzih duhovnov, ki so k ti slovesnosti prišli v
Rim iz vseh krajev sveta, so zbrali sv. Oče v veliki sobani Vati¬
kanski ter jih v ginljivein ogovoru opominjevali, da naj v spominu
svojega visocega poklica nar svetejši daritev vsak dan vredno
opravljajo v svoje in vsega sveta zveličanje, da naj se vselej od¬
likujejo v pobožnem ojstrem in čistem življenji, posebno pa po
vednosti sv. resnic, da se morejo hrabro vojskovati zoper sovražnike
človeškega rodu in pospeševati čast Božjo in zveličanje človeških duš.

Zbrani škofje pravijo v svojem listu do papeža med drugim:
Da so z veseljem prišli v Rim, sv. Očeta izverstne čednosti častit
in jih tolažit, pa tudi svoje serce okrepčat pri sv. Očetu. Slovesnost
18 stoletnice sv. Petra jim kaže nepremakljivost skale, na ktero je
Gospod postavil svojo cerkev. Skozi 1800 let je pri vednih napadih
središe edinosti in resnice, podlaga in varhinja prave svobode.
Škofov nar svetejši reč je verovati in učiti, kar sv. Oče verujejo in uče,
zavreči zmote, kteri oni zaveržejo, pod njih vodstvom in na njih
strani se vojskovati zoper vse nevarnosti in zopernosti. V nazna¬
njenem vesoljnem zboru priznavajo s p. Pavlom 111. nar boljši
sredstvo, ki se zamore rabiti o velicih nevarnostih keršanske družbe.

26

Take znamnja in čutila katoliške zavednosti so se razo¬
devale tisti čas povsod, kjer se je slovesno obhajala ta 18 stoletnica
smerti sv. Petra, in ker se je katoliška edinost vesoljnega sveta
tako očitno pokazala, nam sme biti to lepa zarija bližnje boljši
prihodnosti. Bog hotel skorej spolniti te želje sv. Očeta in vsih
zvestih vernih!

Že omenjeni, za naše čase znameniti vesoljni katoliški
zbor so Pij IX. slovesno razpisali 29. rožnika 1868 za 8. grudna
1869, da bi bil tako rekoč krona dozdanjega delovanja. Ali ne
kaže to vesoljne ljubezni sv. Očeta, ki ne pozna meja in vsem vse
želi postati, da bi vse Kristusu pridobila?

f) Obsojenje zmot.

Ne bomo naštevali, kaj so storili sv. Oče za olepšanje
cerkva ne le po rimskem mestu, temuč tudi po druzih krajih,
ne razkladali, kako so samostansko življenje v nov red devali, le še
opomnimo, kako so za čistost resnice skerbeli, ker so zavergli
nasprotne menitve različnih pisateljev že posebej, in sploh leta
1864 v svojem razpisu, ki mu je pridjan „Syllabus,“  kteri v
kratkem spet ponovi že zaveržene zmote različne verste o veri in
nravi, o cerkvenih pravicah in družbenem življenji.

S tem sv. Oče niso nič novega razglasili, le ob kratkem so
ponovili to, kar so obširniše že skozi 18 let o posameznih prilikah
izrekli v svojih razpisih zoper razne zmote. Tudi niso druzega
storili razun to, kar so ob vsih časih papeži po svoji dolžnosti
določevali zoper zmote svoje dobe; tako n. pr. so že v 4. stoletji
papež Damaz zavergli 24 zmot zoper sveto Trojico, v 12. stoletji
Inocencij II. 12 zmot Abelardovih, v 14. veku Gregor XI. 100
zmot Kajmunda Lula, v 16. veku Gregor XIII. 100 zmot Bajevih,
v 18. stoletji Klemens XI. 101 zmoto Quesnellovo, Pij VI. 85
zmot Pistojskega zbora i. t. d. S tim so sv. Oče spolnili le svojo
dolžnost in storili po svoji pravici, da so kot nar viši učenik ka¬
toliške vere naznanili svojim podložnim, kaj se vjema in kaj ne
z Božjim razodenjem, da v sedanjih časih, ko se dostikrat luč —
tema in tema —• luč imenuje, vsaki zvesti verni ve, kaj in kje je
resnica. In vendar je slepi in hudobni lažnjivi liberalizem zoper
ta „Syllabus“ gnal tolikšen hrup, in sv. Očeta zato černil pred
zmotenim svetom! Pa kot nepremakljiva skala stoji njihova ka-

27

toliška resnica, naj si kričijo zadeti proštomavtarji in liberalci; če
se tudi valijo oblaki, solnce ne izgubi svetlobe, tako resnica ne
zgubi svoje veljave in moči, ko bi tudi oterpnjeni oči zatisnili, in
vse moči napenjali; papež ostanejo učenik keršanskih narodov o
verskih rečeh, po Jezusovem povelji do Petra: Ti pa spet po-
terdi svoje brate v veri.

To so le nektere splošnje čertice iz obilne in nevtrudljive
cerkvene delavnosti sv. Očeta in že te nas z začudenjem napolnujejo
nad toliko ljubeznijo, modrostjo in stanovitnostjo Pija IX. Prav je
imel tedaj učeni Maistre, ko je pisal: Na nobenem prestolu
sveta ni bilo toliko modrosti, učenosti in čednosti.

Vse kaže, kako zvesto spolnujejo sv. Oče povelja sv. Petru dane:
Pasi moje ovce, pasi moje jagnjeta,  in kako se spolnuje
Jesusova beseda: Ti si skala in na to skalo bom zidal
svojo cerkev.  Očitno je Božja roka z njimi, da smemo reči z
besedami sv. pisma: Gospod je to storil in je prečudno
v naših očeh!

Še bolje bomo to spoznali, ako premislimo še nektere
posebne čednosti Pija IX.

C.

Značaj sv. Očeta Pija IX.

Veseli nas poznati javno delovanje sv. Očeta v deržavnem
in cerkvenem oziru, ker že to nam kaže njih bistri um in blago
serce, ktero razodeva toliko milost in moč. Še bolj bomo
vsestransko spoznali preblagi značaj sv. Očeta, ako se ozremo
na posamezne prigodbe in čednosti njih na sv. krepostih prebo¬
gatega življenja. _

I. Vnanje sv. Očeta.

Velikrat, celo navadno, je vnanje pri človeku zerkalo in
podoba notranjega; kajti notranja dobrota, pobožnost, ponižnost itd. se
kažejo že na obličji, na očesu. Ako to obernemo na sv. Očeta in pogledamo

28

njih vnanje, je že to zastava njih plemenitega značaja. Veliko
imamo podob Pija IX., ki že naznanujejo prav milega očeta; pa
kteri so jih vidili, terdijo enoglasno, da so v resnici še veliko
milejši. Sv. Oče so bolj velike postave, resnobnega in priprostega,
vendar dobrovoljnega obnašanja, ki ima toliko moč do človeka, da
slehernega pridobi in v serce gine. Visoko čelo, bistro in živo oko
naznanuje bistroumnost in prečudno dobrotljivost; prijazen obraz,
čez kterega se od milo smehljajočih ustnic mir in veselje razliva,
ima neko skrivnostno mičnost, ki se ne da vpodobiti in popisati.
Pri altarji obličje razodeva posebno pobožnost in kakor nebeško
svetost, da se pobožni romarji ne morejo nagledati in prečuditi.
Njih glas je silno prijeten in nježen, ki v serce seže, pa tudi doni,
da se ptujci čudijo, ko slišijo odmevanje tega glasa v prostorni
cerkvi sv. Petra. Njih gorica je. lepa in prosta, ter spet razodeva
posebno serčno dobroto in od ene strani kaže častitljivost, od druge
pa mika in serca pridobiva, ker kakor žark prešine vsega človeka.
Vse to poterjujejo popotniki soglasno. Tako že leta 1847 piše
blagoroden romar: Papeža sem zadnjič videl; to je an-
geljsko obličje, polno milosti, častitljivosti, krotkosti.
Pogled je živ, in čeznatorne moči.  Krnalo potem piše
drug romar iz francoskega: Zagotovim vas, vse, kar ste
slišali od papeža, je še premalo rečeno. Ko človek so
obdarovani z nenavadno mičnostjo, da se ji nihče
ne more odtegniti. Dobrotljivost, udanost, prijaznost
jih obdaja; milost in častitljivost, nježnost in res¬
noba se čudno edinijo; priprostost in odkritoserčnost
veselje budi.  Neki duhoven je pisal v časnike: V osebi
Pija IX. jo na svetu nar lepši vresničena dobrot¬
ljivost in keršanska ljubezen, čez njih obličje je
razlita prečudna krotkost, njihova za vse dobro vneta
duša se kaže v očeh in obličji; kdor jih vidi, jih
ljubi.  Tudi znani Dr. Brunner priznava v papeževem obnašanji
toliko čarobno moč in ljubeznjivost, da si je človek ne more misliti,
ako sam ni z njimi govoril.

Tudi čez vterjene vojake ima papeževa oseba veliko moč,
kakor so pričali francoski vojaki, ko so jih leta 1850 sv. Oče
pervič sprejeli, in vsi ljubezni vneti se vojaki potem niso mogli
dovolj nagovoriti od tolike dobrote Pija IX. Celo sovražnike in

29

roparje je že omečila sama podoba sv. Očeta, da so pred nje padli,
milosti prosili in se vse omečene čutili. Tako že zunanja podoba
kaže notranje duha in serca.

2. Dnevni red Pija IX.

Eazun zunanjega se človek spozna tudi iz reda ali nereda
pri svojem delovanju. Preglejmo tudi to pri sv. Očetu, ter bomo
spoznali, da je vse izverstno uredovano, kakor po nar lepšem redovnem
pravilu, ker se vedno verste in dele med seboj čas delo, dobrotljiva
ljubezen, svete vaje. Sveti Oče vstajajo ob štirih. Ko so celo uro
molili, mašujejo v svoji kapeli in opravljajo zahvalo med tem, ko
eden njih duhovnov v pričo njih sv. mašo opravlja. Proti poli
sedmem se podajo v svojo čitavno ali opravilno sobo, ktera je čisto
borno omišljena; ima le pisarno mizo in nad njo britko martro,
stol za papeža in nektere druge stole za goste. Tukaj do ene de¬
lajo, ali se z kardinali in ministri posvetvajo, ali svojemu tajniku
kaj narekvajo. Ob eni je kosilo, ki je tudi čisto borno, in pri
kterem so po stari šegi sv. Oče vedno le sami, le hišni oskerbnik
in tajnik sta navadno blizo ter se z njima pogovarjajo o zasebnih
stvareh. Pri silnih opravilih se še tudi med kosilom z javnimi
opravili pečajo ali narekvajo. Po kosilu je eno uro počitek ali kak
sprehod po vertu. Preč potem začnejo zasliševati ptuje, ki so se
oglasili, do petih. Potem opravljajo svoje molitve pred sv. rešnjim
Telesom. Od šestih do desetih so spet v svoji sobi, in imajo le
še kratko večerjico, preden gredo k počitku. To je lepi red njih
vsakdanjega življenja; naznanil ga je pred več leti Saint Hermel
ter pristavi, da so se ga pervih osem let svoje vlade sv. Oče tako
na tanko deržali, da razun sile ga niso nikdar opustili. Bed pa
pelje k Bogu, ter je pogoja prave pobožnosti, in da bolj
spoznamo sv. Očeta, poglejmo kratko njih pobožnosti.

3. Pobožnost Pija IX.

Pobožnost je zapopadek vsili čednost ter vse po Bogu in z
Bogom ravna, njemu daruje, v čast obrača. Pij IX. kakor

30

namestnik Kristusov vedno po njegovem zgledu vse v Božjo čast
obračajo, vse težave Bogu darujejo, in kot oče vernih vedč, da
zgled pobožnosti bo več zdal, kakor zgolj besede. Že njih ime Pij
(Pobožni) jih vedno tega opominja in se ga res vredni delajo,
ker se poslužijo vsake priložnosti, razodeti in pomnožiti svojo po¬
božnost; ne zaderžujejo jih opravila, ne popotovanje, še pregnanstvo
ne. V vsih svojili govorih kažejo kako polni so tega daru sv.
Duha; posebno se vidi to pri njih sv. opravilih, ter bere se že na
njih obrazu. To pobožnost so podedovali že po svoji pobožni materi;
ta pobožnost jih podpira pri mnogih in terdih skušnjah, in se spet
po njih čisti kot zlato v ognji. Ker se ta pobožnost tako različno
razodeva, hočemo le tri poglavitne pota opomniti, ktere so živa
priča njih pobožnosti, in smemo reči, zastava njih izvoljenja,
namreč: a) pobožnost do sv. rešnjega Telesa; b) posebno češenje
Marije Device; c) obilna molitev sploh.

a) Pij IX. častivec sv. rešnjega Telesa.

Sv. Oče so si zmed svetniki za zgled vzeli posebno sv. Fran¬
čiška Salezija, ter ta zgled pobožnosti posnemajo tudi v pobožnosti
do te presvete skrivnosti. Nismo v stanu popisati, koliko češenja
imajo tu do Jezusa, nevidnega višega Pastirja. Že začetek dneva
in molitve jim je to obiskanje in po cele tri ure na dan premiš¬
ljujejo in zdihujejo pred Jagnjetom božjim, sebe in sv. cerkev pri¬
poročajo tukej Jezusovemu sercu s toliko otroško ljubeznijo, da celo
svetilnici pred sv. rešnjim Telesom sami oskerbujejo. Ta pobožnost
se kaže pri sv. daritvi, kjer jih dostikrat solze oblijejo med tem,
ko derže v rokah skritega Boga, čigar namestnik so.

Ko so nar bridkejši uro svojega življenja mogli bežati iz
Rima,  v največi sili in nevarnosti niso pozabili, seboj vzeti na
pot žive popotnice, sv. rešnjega Telesa, in so še na vozu tolažili
druge, rekoč: Bodite mirni, ne bojte se, Bog je z nami! in so celo
pot neprenehoma zdihovali k Zveličarju za svoje preganjavce. Preč
drugo jutro, ko je prihitel napolitanski kralj jih pozdravit, so se
podali z njegovo družino vred v veliko cerkev, kjer se je izpostavilo
sv. rešnje Telo, so z njim blagoslovili pričujoče, ter začeli z
ginjenim glasom moliti in prositi božjega Zveličarja, da bi jih
povsod blagoslovil, vodil in varval vse verne in oblastnike, da smo
tu in večno z njegovo pomočjo varni in mirni.

31

Tudi med svojim slovesnim popotovanjem 1. 1857 te po¬
božnosti niso opustili. Po stari šegi so imeli na poti vedno s seboj
sv. rešnje Telo in povsod, kjer so obstali, so se podali v cerkev in
Jezusu nar višemu Pastirju in Vladarju je bila perva ura posvečena.
Dostikrat so še le po tem opomnili, da naj se blagoslov da, ko so
že celo uro pred tabernakelnom v pobožnosti zamaknjeni bili.
Povsod so hotli pred vsem častiti Tega, čigar služabnik so, in tudi
ljudstvu pokazati, da so sami Bogu podložni in njegovega blagoslova
potrebujejo. Zato tudi med tem popotovanjein niso opustili oprav¬
ljati sv. daritve, in so dostikrat na vse zgodej opravili sv. mašo,
zraven tudi verne obhajali ter jim lepe nauke dajali; res vse
prav, kakor dober pastir, namestnik in Častivec večnega Pastirja!

Zavoljo te svoje goreče pobožnosti tudi sprevod v dan
sv. rešnjega Telesa obhajajo s toliko slovesnostjo, da nikjer drugje
ne tako, da ptuji ne morejo se nagledati in ne popisati slovesnosti;
pa še bolj občudujejo pri ti priložnosti pobožnost sv. Očeta, ko tako
rekoč Jezus sam žarke božjega Veličastva razliva čez obličje svojega
namestnika, kakor bi Duh Božji jih vidno napolnoval. Taka slo¬
vesna procesija živo poterjuje napis na rimskem obelisku: Kristus
zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus zapoveduje (Christus viucit,
Christus regnat, Christus imperat).

Zato je bila sv. Očetu tudi skerb, da se je pobožnost Jezu¬
sovega serca, ktero je v tej skrivnosti resnično pričujoče, spet bolj
obudila in pomnožila, ker je zadevam naših časov tako potrebna in
primerna. Tako smejo sv. Oče s sv. Pavlom reči: „Vse premorem
v Njem, ki me poterjuje 11 ; in: „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kri¬
stusove? ne smert, ne življenje itd.“

b) Posebna pobožnost Pija IX. do Marije.

Pred vsemi prečudna je ta pobožnost sv. Očeta, zavoljo
ktere so jih nekteri imenovali Marijinega papeža. Sme se reči,
da je že ime pomenljivo, ker jim je pobožna mati, kakor bi bila
prihodnost vidila, dala ime Janez Marija za sv. kerst. Kes so
sv. Oče to pobožnost podedovali po svoji pobožni materi, ktera jih
je, še otroka, Mariji v dar prinesla in že detetu pomočnico pre-
skerbela. Mati namreč vzame nekega dne mladega Janeza Marijo,
gre z njim v cerkev, in poklekne pred podobo žalostne Matere
Božje, povzdigne kviško svojega sina proti Mariji in prosi: O M a-

32

rij a! kakor si nekdaj ljubljenega učenca Gospodovega
sprejela za sina, naj ti dopade, sprejeti tudi tega
tukaj za sina, tebi ga posvetim in darujem, tebi, tebi
ga prepustim in izročim! In Marija je sprejela mlado dete
v posebno varstvo, ter ga večkrat nevarnosti obvarovala.

Pa tudi sam je bil že mladi Mastaj posebni Častivec Ma¬
tere Božje. Ko se je s papežem Pijem VII. posvetoval zavoljo
prihodnjega stanu, in si zavoljo bolezni ni upal v duhovski stan
stopiti, se poda 22 let stari mladeneč na imenitno božjo pot Matere
Božje v Loretto. Tam pred podobo Marijno kleče prosi, moli,
zdihuje in obljubo stori stopiti v duhovski stan, ako mu Marija
zdravja sprosi. In glej, Marija se skaže dobro mater Janezu, kte-
remu se je zdravje zboljšalo, in je stopil v zaželeni stan.

Posebno pobožnost do Marije pa so skazali ko papež o
določbi čistega spočetja Marije Device. V nar britkejšem času
svojega vladanja, v pregnanstvu, so poslali iz Gaete o svečnici raz¬
pis do vsili škofov, v kterem pravijo: da jim od mladih let
nobena reč ni bila bolj pri sercu, kakor Mater Božjo
vredno počastiti in Marijo z veliko ljubeznijo ljubiti.
Priporočajo vsim, do Marije imeti veliko zaupanje, ker je njena
prošnja pri Bogu nar bližeji in nar močnejši; po nji Bog deli vse
dobrote, ona je tudi naša preljuba mati, vzrok našega upanja, ki
ne more prositi, da bi ne bila uslišana. Leta 1854 o prazniku
čistega spočetja so zbrali 200 škofov v Rimu in sv. Oče so postavili
nar lepši krono na glavo nebeške kraljice, ko so pri slovesni maši
v cerkvi sv. Petra vsi ginjeni naznanili: da je verska resnica,
da je bila preblažena Devica Marija čista, obvaro¬
vana vsacega madeža izvirnega greha.  Tako je bilo po
Božji previdnosti odločeno, da med toliko papeži so ravno pobožni
častivec Marijin, Pij IX., to izrekli, česar je katoliški svet že davno
želel in pričakoval. Ukazali so sv. Oče v spomin tega praznika
narediti iz nar lepšega kamna visok steber in na njem podobo brez
madeža Spočete, ki je bil 1. 1857 v Rimu slovesno postavljen, ter
s svojem napisom vsemu svetu oznanuje: „Devici Mariji, Ma¬
teri >Božji, od svojega spočetja vsega madeža obvaro¬
vani so papež  Pij  IX., po tem, ko so za versko resnico
izrekli neomadežvano spočetje 8. grudna  1854, v 12. letu
svoje vlade v hvaležni spomin postavili.“

33

Ta lepi velikanski steber bo za vse čase spričevanje dajal,
koliko pobožnost, zaupljivost in ljubezen imajo Pij IX. do prebla-
žene Device Marije.

Kdo bo pa naštel še druge darove, ktere so sv. Oče mno¬
goterim Marijinim cerkvam skozi toliko let darovali? Kdo čudodelne
Marijine podobe, ktere so kronali? Kdo predpravice, ktere so po¬
delili cerkvam Matere Božje? Kdo odpustke, ktere so dovolili
Marijinim častivcem? Tudi po smerti hočejo s telesom počivati v
cerkvi Matere Božje, ktero toliko ljubijo in so za nje češenj e se
toliko trudili. Zbrali so si namreč v ta namen imenitno cerkev
Marije Snežnice v Rimu, ki je bila perva cerkev Materi Božji v
čast postavljena in posvečena. Tam hočejo počakati glasu sodnje
trobente in vstajenja mesa. Tako je vse njih življenje za Bogom
posvečeno nebeški kraljici, ter bodo gotovo po nji našli življenje
in prejeli zveličanje pri Gospodu.

c) Pij IX. poseben prijatelj molitve.

Pobožnost sv. Očeta se dalje posebno razodeva v molitvi.
Saj jih je tudi to učila pobožna mati, ko je z Janezkom molila in
priporočevala moliti za Pija VL v njihovih stiskah. Velikrat se je
podal deček od igrače na samoten kraj, in oči proti nebesom po¬
vzdignil, glavico nagnil, kakor bi bil poslušal, kot novi Samuel,
Božji glas. Velikrat se je zmuznil skrivaj po jedi v materno mo¬
litveno sobico, je pokleknil, ročice sklenil pred detetom Božjim,
kterega moliti in častiti so ga učili, ali pred podobo izvoljene
Device, v kteri so mu naznanovali nar lepši zaklad v nebesih in
na zemlji. Tudi v svoji časti posnemajo v molitvi svojega Božjega
kralja, in nar več časa v molitvi doprineso, ter so po nji pokrepčani.
Molitev jim je nar močnejši orožje zoper sovražnike, ki jih obda¬
jajo od vseh strani. Toliko let so jim namestnik Kristusov, kakor
vitez od zgorej, kos zoper silo in zvijačo, in v čim obstoji ta njih
neprestrašena moč, s ktero vsim napadom nasprot postavljajo svoje
imenitno: „ne moremo 11  (non possumus)? To moč jim daje orožje
molitve lastne in vesoljnega vernega sveta. Imenitni L. Veuillot
piše: Pij IX. veliko molijo in nobene tehtne reči ne
določijo, da bi popred ne molili.  Ko druzih stvari dosti¬
krat veliko ne čislajo, pripisujejo molitvi posebno važnost. Neki
mož, kteremu so namenili slavno službo, je pomišljeval jo prevzeti.

3

34

Papež mu reko: „Morate jo sprejeti, sem dolgo premiš¬
ljeval o tem, veliko molil, trikrat maševal in drugim
moliti ukazal. Vi ste, ki vas je Bog v to službo po¬
klical, nastopite jo.“

Molitev je politika sv. Očeta nasprot politiki drugih vlad.
Ko so se namreč pogovarjali s prijatlom o današnjih težavnih Časih,
so rekli:  „Vlade imajo svojo politiko, jaz pa tudi svojo. 4 * * * * * * 11
Prošeni, jo razodeti, odgovore: „Prav  rad.“ Povzdignejo oči proti
nebesom in s slovesnim glasom molijo: „Oče nas, kteri si v
nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje
kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako
na zemlji 11  in pristavijo:  „Zdaj poznate mojo politiko, in
bodite prepričani, da bo zmagala! 11  Evo prečudnega moža
molitve, kterega sprideni svet ne razume! — Tega duha molitve
razodevajo vsi njih javni in zasebni govori; molitev pospešiti, so
dovolili tolikrat sv. leto, in druge pobožnosti; v molitev se vselej
priporočajo visokim in nizkim; zato upajmo, da molitev sv. Očeta
in vernih bo oblake prederla.

4. Pija IX. ljubezen do otrok.

Lepo in nedolžno dušo sv. Očeta razodeva tudi njih pri¬
jaznost in ljubezen do nedolžnih otrok. Spet prav po zgledu Bož¬
jega Izveličarja, ki je rekel: „Pustite male k meni priti, 11
je roke na nje pokladal in jih blagoslovil, so tudi sv. Oče polni

otroške ljubezni do malih. Ta ljubezen je peljala že mladega
Mastaja perve leta duhovskega stanu v vstav Tata Giovauni, in ni

mogoče popisati, koliko skerb je imel mladi, nadepolni duhoven za
te mlade sirote; zmirej je bil med njimi, kakor oče jih je ljubil,

oskerboval, s krotkostjo božjega Učenika jih je učil in z njimi ljubez-

njivo ravnal; svoje moči, čas in premoženje je njim žertoval, ker
je vedil, da je tako nar boljše obernjeno. Zato si je pa pridobil
toliko zaupanje in toliko ljubezen malih, da jim je bila ura ločitve

nar britkejši in so se potem čutili v drugič sirote.

Ko je 1.1848 v prekuciji veliko otrok zgubilo svoje starše, so
Pij IX. komaj zvedili za te reve, so se spomnili, da imajo zunaj mesta
malo posestvo, „VignaPia“ imenovano, in preč vse oskerbe, da se tu

85

spravijo in odgojijo male sirote; poznej še nekaj dozidajo, in tako
še zdaj ta sirotnica oznanuje očetovsko ljubezen Pija IX. do malih
potrebnih otrok.

Zato imajo otroci toliko zaupanje do njih. Nekega dne se
jim približa deček, jih nagovori rekoč: „Kaj ne, vi ste papež?“
Da, ljubček moj, mu odgovore sv. Oče. Na to reče deček ves
solzen: „Jaz nimam več očeta. 5 * * * * * 11  Bodi potolažen, mu odgovore
papež, bom jaz tvoj oče. Poskerbeli so, da je deček bil sprejet v
vstav, in tam na njih stroške zrejen.

Nekega dne je jokal deček pred vratini Kvirinala, papeže¬
vega poslopja, ko so sv. Oče ravno stopiti hotli v kočijo; straže
hočejo odpoditi otroka, papež pa ukažejo, da naj blizo pride in ga
vprašajo, zakaj joka. Otrok z žalostnim glasom pove, da so mu
očeta ravno kar v ječo peljali, ker ni mogel plačati dolga 12 šku-
dov. Papež, ki ravno niso imeli toliko pri sebi, se vernejo v svoje
stanovanje po dnar, ga dajo dečku, ki vesel domu hiti.

Brez števila tacih dogodb se bere od sv. Očeta; zato pa
tudi imajo otroci toliko zaupanje do njih, da jim večkrat prav pri-
proste ljubeznjive pismica pišejo, svoje majhne darila z veseljem
spet sv. Očetu v dar dajo. Tako živi lepa ljubezen med malimi in
sv. Očetom, in tacih je nebeško kraljestvo.

5. Ljubezen Pija IX. do grešnikov in sovražnikov.

Tudi v tem so sv. Oče vreden posnemavec božjega Uče¬
nika, ki je grešnike sprejemal in za sovražnike molil. Po tem
zgledu so tudi sv. Oče polni ljubezni in usmiljenja do zagrešenih.
Kakor dober pastir imajo Pij IX. posebno skerb za zgubljene ovčice,
ter jih veseli, ako se spet vernejo k svoji čedi. Nekega dne so

obiskali Pij IX. bolnišnico sv. Jakoba v Rimu, ter najdejo tu zgub¬
ljeno sprideno žensko, ko je že umirala. Sv. Oče se ji bližajo in
lepo tolažijo. Ko ta reva zapazi sv. Očeta, stegne roko ter solzna

s slabim glasom vpraša, ali bi mogla po tako pohujšljivem življenji

še vendar dušo rešiti. Papež jo ljubeznjivo začnejo tolažiti in opo¬

minjati, naj stavi vse svoje zaupanje na Božjo milost, ki želi rešiti
grešnika, kteri skesano prosi odpušenja. Opomnijo zgledov sv. Ma¬
rije Magdalene, sv. Marije iz Egipta in druzih, ktere so po Božji

3 *

36

milosti zdaj v nebeški časti, dasiravno so nekdaj grešnice bile.
Potem ji dajo svoj blagoslov za smertno uro, podajo britko martro,
da jo poljubi, ter opominjajo k zaupanju na Kristusa, ki je na
križu za nas umeri in naše grebe zbrisal. Ysi pričujoči so bili do
solz ginjeni.

Ko so papež popotovali po svojih deželah, se jim približa
mož ves raztergau in divjega obraza, ker je bil izmed tolovajev.
Pij IX. ga milo pogledajo in vprašajo: „Kaj hočete od mene,
moj sin?“  „Jaz sem velik grešnik, odgovori, sem prišel le iz
radovednosti. Ko ste me vi milo pogledali, se je obudil kes v
mojem sercu. Sv. Oče, rad bi se Vam spovedal, Vi sami imate
dovelj oblasti, odvezati od tolikih grehov. 11  Papež preč voljni hitijo,
ker gre za veliko reč, rešiti grešnika. V bližnji cerkvi ga spovedč,
opominjajo, serčnost dajejo, in odvežejo z obilnostjo oblasti, ktero
imajo, in tako z milo besedo doverše, kar je milost Božja začela,
ter nazaj pripeljejo nesrečnega v cerkveno in društveno zvezo.

Nekega dne so zgrabili v Rimu stražniki človeka, ki je
skrivaj razširjal malovredne spise ali bukvice, ki so imele napis:
„Zgodovina Pija IX., usiljenega papeža, sovražnika vere.“ Od tega
kmalo zvedo papež, ukažejo vjetega pred se pripeljati, ter ga po-
prašujejo več reči. Iz odgovorov so spoznali, da je zadolženi močno
potert zavoljo kazni, ki ga čaka. Na zadnje reko papež v svoji
dobrotljivosti: ,,Prijatelj, ker ta pregrešek le na mene

leti, ga vam odpustim . 11  Ginjen od tolike očetovske ljubezni,
se ves solzen verze pred sv. Očeta, ter se ponudi, naznaniti pisa¬
telje teh spisov. „Ne ne“ hitro v besedo sežejo sv. Oče, „naj
bo njih hudobija pokrita s tihoto v grobu! Da bi jo
le obžalovali ! 11

Tako more govoriti in ravnati le prava keršanska ljubezen,
ktere polni so Pij IX.

6. Duh moči Pija IX.

Pij IX. so krotki, kakor jagnje, pa močni, kakor lev, kadar
dolžnost tirja. Vsi, kteri jih poznajo, enoglasno terdijo, da ni
mogoče več moči, stanovitnosti in serčnosti iskati pri človeku.
Sila in liinavšina, serditost in zvijača, britkosti in skerbi, ne-

37

hvaležnost in razžaljenje vsake verste jih vedno obdajajo, vanje prežč
ter nadležujejo pobožnega očeta, pa ne gane se njih serčnost, osta¬
nejo nepremakljivi, kakor skala v viharji. Njih čelo je jasno, kakor
večer lepega dneva.

Nekdo jih je pri priložnosti vprašal, kako v sredi viharjev,
ki butajo v čolnič sv. cerkve ter ga sem ter tje mečejo, morejo
ostati tako serčni in mirni. „Moj sin, mu odgovorč papež, kdo
bo pa dal zgled serčnosti in stanovitnosti, ako Kristusov namestnik
tega ne stori. Terpim za pravico, nadlegovali sem za Božjo reč,
nedolžnost je moj del. To je skrivnost moje moči, to vzrok mo¬
jega veselja. 11

Taka moč in serčnost je le tam mogoče, kjer je gotovost
resnice in svobode. Kaj bi mi sicer imeli? Namesti resnice in
pravice laž in krivico, namesti svobode gerdo sužnost, namesti
cerkve sužno deklo. Le serčnost in stanovitnost sv. Očeta je ob¬
varovala, da cerkev ni, kakor na Buškem, sužna vladarjev in vlad.
Zato pravi bistroumni Lacordaire:  „Ko bi me ne bil razsvetlil
žark milosti božje, bi se vendar, viditi toliko veličanstvo in toliko
serčnost, vprašal, kje bo resnica, ko pride njen dan; in koliko lju¬
bezni moramo katoličani imeti do njega, nad kterim se očitno po-
terjujejo besede Stvarnikove: Ti si skala, in na to skalo bom zidal
svojo cerkev."

Ko so nasprotniki že leta 1849 tirjali več, kakor je sv. Očetu
vest pripustila, so vsi pogumni odgovorili: ,,Tukaj naznanimo glasno
in očitno, da le, ker tirja dolžnost naše službe, varujemo z vse moči
pravice in posestva rimske cerkve in svobodo svetega sedeža, ktera
je sklenjena s pridom in svobodo vesoljne cerkve."

Ko so jim 1. 1850 o vernitvi v Kirn vsiliti hotli nektere
načerte in pogodbe zastran vladanja, resnobno odgovore: „Tega ne
sprejmem, in preden se podveržem kaki sili, grem raji v Ameriko,
kjer sem že enkrat bil."

Kavno tako resnobno se zoperstavijo 1. 1860, ko so jim
hotli vzeti nektere dežele: „Ne moremo odstopiti omenjenih dežel, da
bi ne prelomili svoje prisege, da bi ne storili krivice vsim katoličanom,
da bi ne omajali pravic vseh vladarjev na svetu." Zato sklenejo lepo
svoj protest s temi resnobnimi besedami: ,,Opert na pomoč Tega, ki
je rekel: Na svetu bote stisko imeli, pa zaupajte, jaz
sem svet premagal; in: Zveličani, ki zavoljo pravice

preganjanje terpe, smo pripravljeni stopiti v svetle stopinje svo-
jeh prednikov, njih zgled posnemati, in raji nar hujše in grenkejše
skušnje prestati, tudi življenje dati, kakor pustiti reč Božjo, svete
cerkve in pravice. 11  In ko so jih pri vsem tem obropali, so izobčili
vse, ki so se vdeležili te krivice.

Ko se 1. 1866 francoski vojaki pred odhodom poslove pri
sv. Očetu, ki so bili zdaj od vse posvetne pomoči zapušeni, jim
reko vsi ginjeni vender tudi polni zaupanja in serčnosti: „Brez
v s ih pomočkov sem, vendar sem pokojen; nar veči
moč, Bog, mi daje stanovitnost. 11

V pogovoru s slavnim francoskim pisateljem in braniteljem
papeževih pravic, Veuillot-om, so rekli papež med drugim: „Papež
mora biti v katakombah, ali pa v Rimu kraljevati. Nisem navezan
na vnanji bliš časnega vladanja. Nisem papež, da bi se s štirimi
konji sprehajat vozil. Kako vrednost more to za-me imeti? Te
vnanje reči so poglavarju cerkve določeno mesto, kakor imajo oči
v glavi svoje mesto. Mora tako biti, ker red tako hoče; in ti, ki
terdijo, da hočejo oči prestaviti na drugo mesto, bi v resnici radi
oči izderli. Zvesto se deržim svetne oblasti, ter jo bom branil z
nevarnostjo svojega življenja, ker je koristna za popolnoma svobodo
sv. cerkve, in svoboda cerkve je potrebna katoliški družbi in vsemu
človeškemu rodu. Ako pojde namestnik Kristusov v katakombe,
pojde le zavoljo hudobije in sile ter v nesrečo človeške družbe.
Tudi Jezus Kristus bo šel v katakombe in z njim svoboda. 11

Kako nepremakljivo moč in serčnost so pokazali sv. Oče
do čara zastran zatiranih Poljcev, je bilo že zgorej omenjeno. Njih
besede so se razlegale po vsem svetu. Tisti čas, ko so vse vlade
dobro pravico Poljcev popustile, vzdigne svoj tehtni glas oropani, stari,
od vseh strani nadleževani poglavar cerkve zoper poglavarja 80 milijo¬
nov podložnih; ko so nezmožni vladarji Evrope molčali k taki sili, in
pogodbe pustili raztergati, so sv. Oče brez človeških ozirov, pro-
testovali zoper čara z močjo, da bi človek mislil slišati sodbo
Božjo. To moč in serčnost jim daje dobra vest, ktero so vedno
ohranili, goreča molitev, ktera se vedno za nje opravlja, živa vera,
kijih  vodi skozi in skozi in jih krepča, da naravnost zavernejo
vsako krivično in brezpostavno ponudbo. To moč in serčnost nam
pomeni tisti „non possumus 11  ne moremo,  kterega tolikrat beremo,
in čigar moč so hotli nasprotniki z zasmehovanjem zatreti, pa

39

zastonj. Sv. Oče so skala, od ktere veljajo besede, ki so jih leta
1860 sami izrekli: „Valovi bijejo na skalo, pa ker je skala terdna,
val, ki je segal do verha, penjen pade na tla ter ne doseže druzega,
razun da naredi skalo bolj gladko belo in čisto."

Svesto vprašamo, kje ima svet in njegove oblasti toliko
moč in stanovitnost? Lastna je le Kristusovemu namestniku
Piju IX. _

7. Radodarna dobrotljivost Pija IX.

Tudi v tej čednosti so sv. Oče prečuden zgled, sosebno v
dobrotljivosti do ubozih. Že od mladih let sv. Očeta piše neki
pisatelj (Alcyoni): Ako je deček reveža vidil, se je topilo njegovo
malo serce od usmiljenja, in je opomnil od ljubezni vneto mater
nanj, ter mu pomagal, kar se more ljubeznjivo, da revež ni bil
ponižan.

Živ spomin dobrotljivega serca mladega Mastaja ostane
za vse veke vstava Tata Giovauni, kteri je daroval čas in moči,
premoženje in serce, ter se je čutil kakor oče med otroci, jih
učil, iz svojega oblačil, z njimi vred jedel, iz ljubezni do njih živel
sam prav v evangeljski revšini. Še zdaj se kaže v Kirnu popot¬
nikom priprosta sobica, v kteri je blagorodni Mastaj šest let v
revšini srečen živel, ker ga je dobrotljivost do sirot osrečevala. —-
Ko je prišel poznej za škofa v Špoleto, ni obiskoval le blagorodnih
in bogatih, ampak tudi priproste delavce in posebno z veseljem
bolehne, vdove in sirote, in z vso močjo si je prizadeval vstanoviti
ubožnico, da bi s tem zbrisal solze zapušenih ali saj zmanjšal
stiske revnih.

Ko je postal Mastaj vladar, je bil še bolj oče revnih.
Nekega dne se podajo Pij IX. spremljani le od enega duhovna v
neko nar revniših stanovanj v Kirnu, v kterem je bila silno revna
družina, namreč mati, dve že bolj odrastli hčeri in dva mlada
dečka. Hotli so se sami prepričati o revšini, ktero so nekteri
živo popisovali, drugi tajili. Pa popisovanje ni bilo presiljeno.
Na pervi pogled se je vidilo grozno siromaštvo te družine. Usmi¬
ljenja ginjeni so dali svojo mošnjico malima dečkoma in so
oskerbeli, da se je ti revni družini za naprej zdatno pomagalo.
Duhovni tovarš se je čudil pri tej priliki modrosti sv. Očeta.
Nikogar niso hotli vprašati, —»in kdo bi jim bil v stanu odgo-

40

voriti? Hčeri ste se jim vergli k nogam in niste mogli ziniti
besedice; vdova, od veselja nad toliko častjo in srečo, in v tihem
upanji, da se ji bo zanaprej pomagalo, ni imela druzega odgovora
kakor solze, in v omedlevico pade. Vsi ginjeni zapuste sv. Oče te
nesrečne, ter jih oskerbe.

Vendar vladar niso le posameznim pomagali; njih usmi¬
ljeno serce je vse obsegalo, in vsim iskalo pomagati. Kdo more
le našteti vse dobrotljive vstave, ktere so napravili sv. Oče pri
svojih pičlih dohodkih? Po koleri so izvolili poseben odbor za
ostale sirote; za duhovne so napravili posebno vstavo (hospic); za
revne deklice so osnovali šolo, ter jo zročili usmiljenim sestram; v
Sinigagliji so napravili veliko siromašnico za neozdravljive bolnike,
sirote in vdove; za usmiljenja vredne blazne so napravili zal vstav,
ki je preskerbljen z vsimi za te siromake potrebnimi rečmi. Ko
je po slabih letinah revšina rastla, so na vse kraje v svoji očetovski
skerbi milošino delili. Le v ferarsko okrajno so dali po javnih
delih v draginji revnim zaslužiti 134000 škudov.

Tolika je njih dobrotljivost, da tudi drage spomine vla¬
darjev dostikrat prodajo in revnim v pomoč obernejo. Krnalo
potem, ko so iz Gaete nazaj prišli v Rim, jim pošlje španjska
kraljica v znamnje velicega spoštovanja prelepo tiaro, ki se je
cenila na 50000 škudov. Sv. Oče sprejmejo ta kraljevi dar pa
zapovedč, da se vsa njegova vrednost razdeli med revne, stare in
bolne in sicer po tacih potih, da bo nar več zdalo. — Pri drugi
priložnosti jim pošlje ravno ta kraljica lep zlat kelih okinčan z
dragimi biseri. Papež ukažejo zlato in drage kamne prodati, in
za dnarje napraviti po mestu javne pekarije, kjer se kruh za uboge
cenejši prodaja. —• Turški sultan, ki jim je že večkrat skazal svoje
spoštovanje, jim enkrat pošlje drago sedlo, okovano z dragimi kamni
in prav bogato okinčano po šegi jutrovih dežel. Sv. Oče prodajo
drage kamne in kinč, ter dnar obernejo za obleko revnih.

Kar z eno roko prejmejo, z drugo že dajo, da bi smel reči
več, kakor imajo. Povsod so zraven, kjer je treba solze brisati,
revnim pomagati; povsod zapuste znamnja dobrotljivosti. Zato se
vsi v sili na nje obračajo; pri zaslišanji prejemajo cele kupe
prošenj, in le takrat se dobroserčno obličje po milovanji zatemni,
kadar niso v stanu zdatno pomagati.

Da več ostane za dobrotljive namene, so odpravili vse ne-

41

potrebne stroške rekoč: Treba je, kolikor mogoče, varčno
ravnati; kajti število revežev vedno naraša, pomočki
se pa zmanjšujejo.

Kdo bi pa naštel, kar dajejo  za  pobožne dobrotljive na¬
mene, za popravljanje in olepšanje cerkva v Rimu in po družili
krajih, za podporo samostanov, seminiš, duhovšine, kterim je v sili
za Bogom radodarnost sv. Očeta edino zavetje.

Vendar dobrotljiva ljubezen sv. Očeta ni bila omejena po
domačih deželah, ona obsega vesoljni svet. Ko je bila 1. 1847 na
Irskem  huda lakot, so opominjevali sv. Oče vse verne in prosili za
pomoč v toliki sili. Ko so bili 1.1860 daljni Mar oni ti na Jutrovem
od sovražnih Druzov hudo stiskani, so sv. Oče pervi pomoč zanje
iskali pri Francozih, in jim tudi sami dnarne pomoči poslali. Ko
je bila une leta lakota na O g er s kem,  so sv. Oče v svoji stiski jim
po svoji moči milošine poslali. Ravno tako se je zgodilo, ko delavci
na Angleškem in Francoskem  niso imeli zaslužka, so jim sv. Oče
dnarja v pomoč podarili. Celo nesrečnih v daljni Ameriki  niso
pozabili, ko so potresi in druge nesreče veliko škodo naredile. V
šestih letih so le za milošino izdajali blizo šest milijonov frankov,
t. j. vsako leto 1 milijon. Cele bukve bi ne obsegle neštevilnih
djanj, ktere pričajo o dobrotljivosti sv. Očeta, ki so tudi v tem
prelep zgled nar lepši keršanske čednosti, ter jih zato visoko
spoštujejo tudi drugoverci, ki so sicer polni presoj o rimskem
papežu. Prebrisan Anglež je rekel svojemu tovaršu: „Kar papeža
zadene, v resnici mislim, da ne živi noben človek
na svetu tako priljubljen, dobrotljiv in čist, kakor
oni. O njih mora biti  le  ena  misel.* 4

Tako ves svet pozna in priča dobrotljivo serce sv. Očeta,
da bi smeli Pij IX. po pravici reči z Jobom: Usmiljenje je rastlo
z menoj. _

8. Ljubezen vernih do Pija IX.

Ta ljubezen se je tolikrat in tako očitno in tudi djansko
razodevala, da nam ni mogoče tega popisati;, saj ljubezen obudi
nasprotno ljubezen. Opomnimo le nektere reči. Ne le posamezni
obdarovani so to ljubezen razodevali, tako n. pr. že sirote v vstavi
Tata Giovanni posebno ginljivo-pri ločitvi; ne le rimsko ljudstvo

42-

pri vsaki priložnosti in slovesnosti, ko je toliko veselje razodevalo
pri vernitvi iz Gaete, pri oklicu neamadežvanega spočetja, pri
prečudni rešitvi 12. ra. travna 1855 pri sv. Neži, in pri sto in sto
druzih priložnostih vsako leto.

Tudi ves katoliški svet je to ljubezen in vdanost večkrat
očitno pokazal in razodel, in sicer tolikanj bolj, kolikor bolj so bili
papež v stiski; vselej se je ponavljalo, kar v djanji aposteljnov
beremo od sv. Petra: „Peter je bil sicer v ječi, molitev
pa se je opravljala od cerkve  (vernih) k Bogu zanj.“
Ta molitev se opravlja 23 let od vernih za sv. Očeta po vsem
svetu, in oživlja to vez ljubezni in vdanosti med glavo in udi;
sme se reči, da se še nikdar za nobenega papeža ni toliko molilo,
kakor keršanski svet moli za Pija IX., in znabiti jih ravno ta
molitev močne dela, in jim naklanja milost božjo.

To ljubezen in vdanost so pokazali verni že večkrat z
obilnimi podpisi  za sv. Očeta, kakoršnih se je po naši mali deželi
1. 1859 veliko tisuč nabralo, in se zpet za sedanjo slovesnost zlate
maše nabirajo. Takih podpisov so v zbeganih laških deželah na¬
brali 1. 1865 veliko čez en milijon le po enem časniku (Unita).
Drugi časniki so jih spet nabrali po Laškem čez 800000. Ravno
tako številni podpisi so prišli 1. 1867 iz vsih krajev sveta, ter so
svetu oznanovali obče spoštovanje in ljubezen do sv. Očeta. Kdo
druzih vladarjev se sme z enakim ponašati?

Ti podpisi in druge znamnja posebne ljubezni pa niso
bili prazni, ampak sklenjeni večidel z obilnimi darovi,  kterih
sv. Oče potrebujejo, ker so jih nasprotniki oropali večega dela
dežele in dohodkov, ker imajo veliko stroškov za vladanje vesoljne
cerkve, in ker sami v dobre namene toliko dajejo. Taki mili
darovi, ki so po svojem začetku in imenu (venar sv. Petra) že v
starodavnih časih, (na Angleškem že v 8. stoletji) v navadi bili,
so se pod sedanjim papežem zavoljo novih potreb in stisk že perve
leta začeli in do današnjega dne silno pomnožili, in so se v ta
namen po različnih deželah vstanovile tudi posebne društva. Le
mervica je, kar je iz naše revne deželice skozi več let „Danica“
naznanovala, kar vendar naše liberalske viteze vedno bode; na
milijone so nabrali nekteri laški (Unita) in nemški, francoski in
angleški časniki. Posebno bogate doneske so prinesli škofje 1. 1867
iz vsih krajev sveta n. pr. ogerski viši škof 30000 fr., pozenski

43

nadškof 60000 fr., kolinski veliki škof 15000 tol., društvo sv.
Mihela iz Monastira 80000 fr., neki fajmošter iz Amsterdama
300000 fr., orleanski škof 120000 fr., besansonski 50000 fr., ame-
rikanski škofje 400000 tolar. i. t. d. i. t. d.; iz vsih krajev je vsak
storil, kar je mogel in tako so radovoljni mili darovi znesli le
tisto leto v dnarji 15 milijonov frankov. Sam rimski časnik piše,
da so ti mili darovi o štirih letih znesli 35 milijonov frankov.
To je znamnje djanske ljubezni, to le ona more storiti, in enake
moči keršanske ljubezni svet ne pozna. Smemo upati, da tudi v
letošnjih slovesnostih mili darovi iz ravnih krajev ne bodo zaostali.
Saj je res, kar pravijo angerski. škof: „Ne zavoljo sebe, za¬
voljo nas potrebujejo papež  pomoči. 11

Velikrat je za vernega kristjana prav ginljivo slišati in
brati, kaj ljubezen vse znajde, da bi malo stvarico tudi mogla
sv. Očetu darovati. Od tega le nektere zglede: Revna žena, ki
je živela od milošine, ker si z malim delom (s prejo) ni mogla
dovelj prislužiti, pride neki večer 1. 1861 s svojimi 3 otroci
k fajmoštru v. D. Fajmošter ji hočejo kaj podeliti. Ona pa
krotko odgovori: Gospod, ne prosim milošine, prinesem darček
sv. Očetu za se in za svoje otroke. Vzame iz žepa lepo zavit
frank rekoč: „To sem vinar pri vinarji prihranila od tega, kar
mi dajo dobri ljudje, naj dajo to sv. Očetu in naj me zapišejo
v družbo. „Gospod so se tega branili rekoč, da bodo že vse v družbo
zapisali, da je pa zanjo dosti en centim (ali odstotek), da pokaže,
kako papeža ljubi. Ona pa ne odstopi in prosi, da naj sprejmejo,
rekoč: Ne dotaknem se več tega dnarja ; ta frank ni več moj, je
papežev in začne jokati. Gospod fajmošter so odjenjali, dar sprejeli,
in s svojimi solzami odgovore na solze revne žene. —• Ruska gospa,
ki je bila od papeža zaslišana, jim poda v spomin čevlje za doma
ali šlebedre, in v njih zašitih 30000 tol. v papirji. —* Otroci na
Laškem, ki v znamnje pridnosti dobč za darila zlate ali sreberne
svetinje, jih izroče svojim sprednikom s prošnjo, da naj tov dar dajo
sv. Očetu. — Strežnik Alby-skega škofa na Francoskem, ki po svoji
nizki službi ni mogel toliko dati sv. Očetu, kakor ga je gnalo serce,
reče prijatlu ki je v Rim popotoval: Tam bote vidili sv. Očeta;
poklonite jim tih 200 goldinarjev, ktere sem si sold za soldom s
tem pridobil, da sem v ta namen kanarčike redil in prodajal.

Take ginljivo zglede vdanosti beremo pogosto po časnikih

44

n. pr. Dekla pošlje 6 frankov, ki jih je dobila za zlat križec svoje
ranjke matere. Druga 4 franke, ki jih je vtergovala za svoje lase.
Trideset delavk je delalo več ur na dan v delavnišnici kakor sicer,
da so od večega zaslužka dale sv. Očetu. Protestant iz Lubeka
pošlje 30 cekinov in prosi blagoslova. Bolniki v bolnišnicah si
odreko tobak ali kozarec vina, da kaj podele sv. Očetu. Jetniki in
berači v Remiremont so si pritergali pri svoji pičli hrani in rekli:
Radi smo en dan lačni za sv. Očeta.

Drugi so dajali dostikrat to, kar jim je bilo nar dražje,
zlate uhane, zaročivni perstan, zlato in sreberne tobačnice, sreberne
zapone od čevljev in sto druzih reči, da bi zadostili željam svojega
serca in djansko pokazali svojo ljubezen do sv. Očeta. To se godi
dan današnji, ko sicer vse malika mamona časti ter samoprid,
sebičnost in lakomnost terdo gospoduje čez nekeršanski svet.

Pa ne le dnar in blago, tudi kri in življenje  jih
veliko radovoljno žertvuje sv. Očetu. Iz vsih krajev sveta iz Fran¬
coskega, Irskega, Nemškega, iz Belgije in Holandije, celo iz
daljne Amerike so radovoljno prišli blagi mladenči, dostikrat ple¬
menitega rodu, v Rim;  in ko bi lahko doma živeli v zložnosti, tu
žertvujejo sv. Očetu svojo moč in dragi čas v izverstni trumi pro¬
stovoljnih vojakov. Med temi za sv. vero vnetimi mladenči se
najdejo vitezi pobožnosti in serčnosti, ki so vredni pervih časov
keršanstva. Omenimo kratko le kak zgled. Častnik izmed njih je
kazal znanim romarjem memo gredočega tovarša in pristavil: „To
je svetnik; smo mislili, da je reven, pa dobi od doma vsak mesec
500 fr.; 25 jih oberne za se, druge daruje v dar sv. Očetu. Drug
menj premožen zna lepo risati, in kadar mu čas dopusti, dela
lepe podobe, jih proda, in ves dnar razdeli ubogim. Oba mislita,
da njunih del nihče ve ve.“ Take dela pričajo več kot navadno,
zares viteško keršansko ljubezen.

Iz Gandske srenje se piše v časnike: Reven, 60 let star
delavec naše srenje je živel od dnine svojih štirih sinov. S tremi
pride k fajmoštru in reče: Gospod oče, tu so trije vojaki za sv.
Očeta. To je lepo, reko fajmošter, ali vam je resnica dati te
mladenče, ki so vaša podpora? —• To je res; pa bom že tudi brez
njih shajal, in če nobeden ne bo vojak, bodo hudobneži umorili sv.
Očeta, ki so vendar nas vsih oče, kaj ne? Dobri delavec zdaj
začne hvaliti lepe lastnosti svojih sinov, njih moč in serčnost; na

45

enkrat ves ginjen postane in reče: Gospod oče, današnji dan je
narbolj vesel in nar bolj žalosten v mojem življenju. Kako to,
vpraša duhoven? Nar srečneji, odgovori mož, ker dam te tri
sinove sv. Očetu; pa imam še enega sina, ki bi tudi rad šel,
pa je bolehen. Jaz sam, ki sem bil vojak, bi bil ponosen stopiti
v službo Pija IX. Imam še mlado serce, pa že šest križev, roke
bi mi odrekle! Me razumete gospod oče? — Pač verli oče verlih
sinov! — Taki, ki sami ne morejo v vojsko, so vložili potrebne
stroške za vojake, n. pr. gospodična iz Belgije je dala lOOOO fr.,
da obresti vsako leto zadostijo za enega vojaka.

Tudi sicer se dostikrat prav ginljivo razodeva ta ljubezen
in vdanost do sv. Očeta. Prelepe darove so jim nekteri pošiljali za
novo leto, vendar nar ljubši in lepši dar so jim poklonili mladi
dekliči. Kejenke Lionskega samostana so darove, ki so jih prejele
za novo leto, v to obernile, da so dale opravljati sv. maše za
sv. Očeta in za zmago sv. cerkve. Že čez dve sto maš se je opra¬
vilo za njih namen. Vsak dan ena teh rejenk gre k sv. obhajilu,
in v imenu vsih druzih daruje sv. obhajilo v ta blagi namen, da
bi Bog nasledniku sv. Petra dodelil vso potrebno pomoč in milost,
da srečno kermi čolnič sv. cerkve med skalovjem in skozi vse
viharje. Ali ni to res lepo in posnemanja vredno? Za toliko pri-
serčno ljubezen so se sv. Oče zahvalili prednici in vsemu samostanu
podelili svoj blagoslov.

Kje je tedaj ljubezen ali pri častivcih sv. Očeta, ali pri
nasprotnikih? Večna Resnica sama odgovori: „Na njih sadu jih
bote spoznali. 11  Lepo in resnično pravijo Litomeriški škof v svojem
zadnjem listu: „Ločenje med tistimi, ki se res še v sercu štejejo
k katoliški cerkvi, in med unimi, ki po znotranjem niso več njeni,
je v naših dneh že toliko dozorelo in se razjasnilo, da se živi
udje sv. cerkve s polno zanesljivostjo spoznajo iz
njih spoštovanja in ljubezni do poglavarja sv. Cerkve . 11
To je očitno tudi pri nas slehernemu, komur strasti oči ne kale,
in djanska ljubezen do sv. Očeta poterdi besede slavnega pisatelja,
ki pravi: Smemo reči, da še noben papež od časov sv. Petra
ni vžival in vdihoval veči ljubezni in močnejega spoštovanja kakor

Pij IX.

46

9. Čudovite prigodbe iz življenja Pija IX. ali: Roka Božja varuje
Pija IX. in tepe njihove nasprotnike.

„V  vsih stoletjih je velikrat zadevala šiba
Božja sovražnike svete cerkve in njenega poglavarja,“
je rekel slavnoznani Francoz Thiers. To se je tudi pri nasprotnikih
Pija IX. dostikrat očitno pokazalo. O teni le nektere zglede: „V
šestih mescih smo v Kirnu,“ je rekel prederzni grof Cavour, in
preden je tih šest mescev preteklo, je dajal zviti grof božjemu
Sodniku odgovor. — Kirn ali smert, je vpil Garibaldi, in kmalo
ga zadene krogla v peto, da ni bil več za boj spreten. — Igravka,
ki je med velikim ploskanjem zasmehovala sv. Očeta, domu prišla
znori, skozi okno skoči, in je mertva. — Hudoben zdravnik reče
nekemu svojih bolnikov: Ne bom vas več vidil, dokler se Pij IX.
ne spravi s tega sveta. Ko je drugi dan hotel obiskati svojega
bolnika, se zgrudi mertev, preden do njega pride. — Hudoben
kristjan, ki je slišal svojega fajmoštra brati papeževo okrožnico,
pokaže, ko sreča fajmoštra, svoje bodalo ali nož rekoč: S tem bom
vas, ako še enkrat kaj tacega omenite; iz žepa vzame pištolo in
pravi: To orodje bo pa zoper papeža dobro. Ko pištolo spet v žep
vtakne, se nagloma sproži in ga hipoma umori.

Ali ne poterjujejo taki zgledi Gospodovega žuganja: Ne
dotaknite se mojih maziljencev!

Sv. Oče so bili pa tudi sami prečudno rešeni, in so tudi
drugim čudno pomoč skazali.

Leta 1855, 12 .  m. travna, ravno ob obletnici svoje vernitve
iz Gaete, so prišli sv. Oče v samostan sv. Neže zunaj mesta. Več
kardinalov in družili tudi p tujih škofov in gostov jih je spremljalo;
prišlo je tudi blizo 100 učencev iz rimske propagande. Po kosilu
so sprejeli obdani od kardinalov in družili viših gostov učence, ki
so jim hotli nogo poljubiti in sv. Očeta blagoslov prejeti. Kavno
so sv. Oče enega tih učencev priserčno nagovorili, — na enkrat močno
poči, veliko bruno stare in prostorne dvorane se prelomi in vsi
pričujoči, okoli 140 oseb, padejo s sv. Očetom vred v spodnjo precej
globoko stanico. Vsi zavpijejo in so skerbui pred vsim za sv.
Očeta, pa se jim nič ni zgodilo, še prestrašili se niso. V tistem
hipu, ko se je udiralo, so klicali sv. Oče na Marijo brez madeža
spočeto. In glejte, vsi se zavzamejo, da med tolikimi, ki so padli,

47

nobeden ni bil hudo ranjen. To je bilo res posebno varstvo Božje
na prošnjo prečiste Device, ktero so sv. Oče in drugi pričujoči
klicali.

Tudi po blagoslovu sv. Očeta je došla čudna pomoč.
Časniki so pred nekaj leti pisali to le: Knežinja Sofija Odescalchi,
rojena iz Poljskega, omožena na Laškem, je svojo ljubezen do sv.
Očeta skazovala z obilnimi darovi, ktere je delila med uboge in
namestnika Kristusovega. Na to sama pripoveduje: „Čez osem
mescev sem v postelji ležala in strašno terpela za rakom. Sest in
dvajset dni nisem skoraj nič mogla požreti. Ko sem prejela sv.
poslednje olje, sem se priporočila v molitev sv. Očetu. Na enkrat
sem hotla jesti, vstanem in grem v zahvalo v precej daljno cerkev,
kjer se je po mojih željah zahvalnica obhajala. 11  Potem gre z
možem in dvema sinoma v Vatikan se zahvalit sv. Očetu.

Iz Radicene piše duhovni pastir 14. prosenca 1866 to le
prigodbo: Janez Albanese Arcuri je 12. grudna 1. 1865 močno kri
bruhal. Ta bolezen ga je tako zdelala, da ni bilo več upanja zanj.
Čez tri dni želi previden biti. Pobožno prejme sv. popotnico.
Duhoven mu moli zahvalne molitve. Ko pa pride do molitve za
papeža, mu bolnik seže v besedo in poln zaupanja se oberne do
sv. Očetastimile besedami: „Sv. Oče! Jaz sem v svojih rev¬
nih molitvah vselej na Vas mislil, Vi ste prejeli
od Boga obilno milost za revne bolnike; sprosite
tudi meni ljubo zdravje. 11  Prosil je, naj se mu da podoba
sv. Očeta, ktero je pobožno poljubil in prosil njih blagoslov. Nje¬
gova družina, ki je pri postelji stala, in to prošnjo slišala, oberne se
do njih po berzopisu ali „telegrafu.“ Čez šest ur pride odgovor:
„Sv. Oče radi dodele b olnemu Janezu Albanese zaže¬
leni apostoljski  blagoslov. 11  Kardinal Antonelli. Med tem,
ko so papež blagoslov poslali, je kri nehala, in bolnik je popolnoma
ozdravel.

Pij IX. imajo posebno moč čez človeško serce, dostikrat
z eno samo besedo. L. 1866 so obiskali sv. Oče bolnišnico sv.
Janeza od Boga. Ko so vsi padli na kolena, da bi prejeli blagoslov,
so vidili papež od deleč stati nekoga, ki ni pokleknil. Kako,
pravijo sv. Oče, da tudi vi blizo ne pridete? „Sv. Oče, jaz sem
zdravnik protestantske vere. 11  Zdravnik! pristavijo Pij IX., jaz
zdravnike ljubim, in sem jim še hvalo dolžan za skerb, ktero so

48

večkrat za me imeli. Pa ste protestant! moj sin, zoper koga pa
protestujete, in zakaj protestujete? Potem mu dajo blagoslov in
gredo, da niso čakali odgovora, kterega bi zdravnik dati ne bil
mogel. Zadnje besede pa so imele poseben vtis do zdravnika.
„Zoper koga in zakaj ?“ Teokrat so se mu vsilovale in sicer tako
močno in živo, da je prestopil čez malo časa v katoliško cerkev.

Brez števila tacili dogodb dovelj očitno kaže, da je Bog
očitno s sv. Očetom Pijem IX.

Sklep.

Veliko bi se še dalo pisati o blagem značaju in prelepih
čednostih sv. Očeta, n. pr. njih krotkosti, zaupnosti na Boga, mo¬
drosti, poterpežljivosti i. t. d., vendar že do zdaj omenjene dovelj
glasno in očitno pričajo, da so Pij IX. velikanski značaj, kakoršnih
le malo ima zgodovina, ter jih le viharni časi obude. Bes so mož
po volji Božji, polni sv. Duha in njegovih darov, zvesti v spolno-
vanji svojih dolžnosti, bogati na dobrih delih in zaslugah, da se
jim, kar človek more soditi, ne more lahko primerjati kdo izmed
viših našega časa. Serce se širi človeku in veselja kipi, viditi in
slišati sv. Očeta preblago djanje in serčno stanovitnost v tolikili
zmedah in viharjih, v kterih se svetijo kot lepa zvezda, stoje kot
edina podpora resnice in pravice. Njih slavno ime se bo za vse
čase svetilo in z zlatimi čerkami bo zapisano v zgodovini, in še le
poznejši rodovi bodo vedili ceniti, kar sedanji kratkovidni posvetneži
nočejo viditi in spoznati, da ima sedanji svet zastran reda in svo¬
bode nar več zahvaliti Piju IX.

Vendar kolikor bolj sovražniki sv. Očeta razsajajo in vpijejo,
tolikanj bolj moramo mi sv. Očetu skazovati svoje spoštovanje in
svojo ljubezen, saj so je vredni po svoji službi in osebi, in ako je
kdaj otrok hvaležnost dolžan svojemu očetu že po natori, še bolj zavoljo
Božje zapovedi in posebnih dobrot, smo jo gotovo tudi verni dolžni
sv. Očetu; njih otroci smo, z njimi hočemo iti skozi žalost in ve¬
selje, proti Kalavariji in Taboru. Tolikanj bolj jim bodimo vdani

49

in se zbirajmo okrog središa katoliške edinosti, sv. Očeta,
kolikor bolj se vse drugo giblje in ziblje, in nima nobenega ob¬
stanka. Bodimo z njimi vselej enega duha ter ga kažimo s tem,
da smo zvesti v veri in v spolnovanji svojih dolžnost, bogati v čed¬
nostih po zgledu sv. Očeta, ki so res za verne živ zgled posnemanja
v radosti in britkosti. Skazujmo jim pa ljubezen in vdanost po¬
sebno v djanji, da jim po svoji moči pomagamo in jih podpiramo,
ker so od vsih strani v sili in stiski. In če druge pomoči ne mo¬
remo skazati, hočemo saj za naprej še obilniše za nje moliti, za kar
se vernim vedno priporočajo in tudi dans pri zlati maši in vsak
dan za vse verne molijo. Prosimo, da jih Vsegamogočni še za na¬
prej varuje in poterjuje v težavnem delovanji, da jih krepča na
duši in telesu, da more njih blaga roka še dolgo blagosloviti pri-
jatle in neprijatle. Prosimo, da bi jim Bog dal doživeti in srečno
dokončati naznanjeni vesoljni cerkveni zbor, ki nam še ko daljna
zvezda daje upanje lepši prihodnosti. Prosimo, da bi njih zlata
maša bila za nje in za sv. cerkev začetek zlatega veka, da bi jim
Bog dal včakati zmage zoper očitne in skrivne sovražnike, in jih
tako že tukaj tolažil za toliko križev, in jih enkrat kot vidnega
zmagovavca peljal v večno zmago.

O sv. Oče, častiti namestnik Jezusa Kristusa, polni ljubezni
kakor sv. Janez, serčni kakor sv. Peter, kolika goreča hvaležnost in
kako svete čutila navdajajo Vaše preblago serce, ki je želelo vsim
vse postati, o Vaši veseli zlati maši, ko daje dobri pastir dobrega
Pastirja nebeškemu Očetu v dar in zahvalo za toliko milost in do¬
brot, ktere ste prejeli v tako hudih časih! Koliko veči pa mora
biti še ta Vaša radost, ko veste, da se z Vami veseli ves katoliški
svet, ker so vsi zvesti katoličani z Vami enih misli in enega serca.
Sprejmite milostljivo tudi naše globoko spoštovanje in priserčno
ljubezen, našo nepremakljivo pokoršino in vdanost ko majhen dar
naše velike hvaležnosti, in bodite zagotovljeni, da neprestano hočemo
za Vaš blagor moliti, in iz serca klicati k Vsegamogočnemu, da
sliši zemlja in nebo:

Bog ohrani sv. Očeta Pija IX. še mnogo let!

4

50

Pristavek.

Himna ali slavna pesem Piju IX.

Sh

SsitLjer je Petra cerkev prava,

YKjer je Rima večna slava,

I Tam v pobožnosti veliki
Se glasijo vsi jeziki:

Blagor Piju bod’ Očetu,

Blagor, blagor Bog mu daj!

Blagor Piju bod’ Očetu,

Blagor, blagor Bog mu daj!

Glas gre čez sedmere griče,

Vatikan junaško kliče,

Še Svetnikov tihe rake
Glas pošiljajo v oblake:

Blagor, blagor Bog mu daj!

Blagor Piju bod’ Očetu,

Blagor itd.

Po ravneh in visočinah,

Po vodah, hribih, dolinah,

Po prostoru sveta vsega
V svetih trumah se razlega:

Blagor Piju bod’ Očetu,

Blagor, blagor Bog mu daj!

Blagor itd.

Angeli se pridružite,

Svoje petje z nam’ sklenite,

Da se bode živo vnelo,

Nad zvezde v nebo donelo
Blagor Piju naš’mu Očetu,

Blagor večni Bog mu daj!

Blagor itd.

NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJI (17U (17UNICA

00000464629