Pol vina, pol vode.
Vesela igra v jednem dejanji.
Spisal
Kosta Trifkovič,
preložil
Viktor Eržen.
--< -j-----
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--SSSS-gKS--
Natisnila „^¡^;rodna tiskarna" ^851.
O S O B E
Marija Zorieeva, vdova. Sofka, nje hišna. Lazar Malinščak. Ivan, njegov sluga.
(Okusno opravljena soba. Na levej in desnej strani miza, kjer se vidijo peresa, papir in črnilo. Zadaj veliko ogledalo. Poleg miz stoje sofe ali stoli.)
Prvi prizor.
Marija, (katera je dosle čitala, srdito vrže kDjigo od sebe). Vse zastonj! Kadar je človeku dolg čas, ne zabava ga niti črtanje najzanimivejšega spisa! Mislila sem, da je zgolj v mestu dolgočasno, zatorej sem prišla sem na kmete živet „v prosto, z vso lepoto nadarjeno prirooo".Toda, kaj mi je početiv sedaj ? Hočem li opazovati, kako rasto cvetlice? Čemu sem si potem najela drago stanovanje? Šla bi se nekoliko izprehajat po okolici, ali solnce pripeče od sile. Tudi spala bi rada, vendar kaj mi je potlej delati po noči ? (Zazeha.) Druzega mi ne ostaje, nego da zeham (zopet zazeha). Moj Bog, vdova je res nesrečna stvar na svetu! Zakaj neki se mi je bilo treba možiti? Še sedaj bi bila lehko dekle, vesela, zadovoljna, brez vsake skrbi! Tudi drugič se marsikdo kloni zakonskemu jarmu — ali jaz ne — po nobednej ceni ne! Jedenkrat zmotiti se, je človeški, to se
1*
4
lehko pripeti vsakomu, toda kdor si celo drugič nakopava na glavo križe in težave, reči se mora, da je neumnik! Hvalo BogU in mojemu pokojnemu možu, da sem za vselej prebila takšno bolezen ! Okusila sem to sladko zakonsko življenje, katero mi še vedno greni usta.
Drugi prizor.
Sofka in prejšnja.
Sofka (s pismom v roči, stopi v sobo). Nate, milostiva gospa, pismo, katero je k nam prispelo iz mesta! Ravno sedaj sem je vzprijela!
Marija. Pismo! Od koga bi neki bilo? Hočem takoj videti. Najbrž mi kdo pošilja kakšno „vabilo k besedi." (Vzame pismo.)
Sofka. „Vabilo k besedi"? Oj, potem mo-rave vsekako iti v mesto.
Marija.. A kaj hčeš ti pri „besedi"?
Sofka (obotavljajoč se). Saj znate, milostiva gospa, da stojim ves čas navadno pri vratih v dvorani.
Marija. Kaj še?
Sofka. In poleg mene stoje navadno pevci, kadar ravno nemajo opraviti na odru, ter starejši gospodje!
5
Marija. Dalje?
S0fka. Moj Bog! Dalje ničesar — če komu uide kakšna smešna beseda, se mi pričnemo smi-jati.
Mlarija. Nu, nu, varuj se mi! (Odpre pismo.) Cigovo more pač biti? (Čita podpis.) „S spoštovanjem Lazar Malinščak." — Lazar Majinščak? Nigdar še nisem čula o njem!
Sofka. Milostiva gospa, to je najbrž nov snubač!
Marija (prežimo). Potem mi je žal zanj. — Vendar, pogledimo najprej, kar piše (čita:) „Milostiva gospa! Znano vam utegne biti, da imate na severnem Štajerskem v Nemcih živečega daljnega sorodnika Gregorja Svirčevega." (Zase.) Res. je! Če se ne motim, je ta mož mojemu pokojnemu očetu bij po materi strijc. (Oita dalje:) „Na vašo veliko srečo ali nesrečo, kakor hočete —- stari Gregorij je umrl." (Zase.) Lepo! (Čita:) „Ostavij je gotovih novcev za trideset tisoč goldinarjev." Vedno lepše! (Čita:) „Neimejoč nijednega bližnjega sorodnika, postavil je naji oba za svoja dediča." (Veselo skoči k višku.) Je ji mogoče? To je bij vseskozi pameten mož! (Posiljeno.) Skoro žal mi je, da je moral siromak umreti!
6
Sofka. Pomislite, milostiva gospa: da ni umrl. bi vi ničesar ne dedovali!
Marija. To je tudi res, zatorej je boljše, da je umrl! Star človek, vse životarenje po svetu se mu je uže moralo pristuditi. Nu, kaj še dalje piše moj poročevalec? (Čita:) „Postavil naji je sebi za dediča samo z uvetom" — (zase) Kaj? (Čita:) „da se poročiva!" (Zase.) Midva naj bi se vzela?! Iz tega ne bo nič ! Sedaj še le izpo-znavam, da sorodnik Gregor ni bil toli pameten mož, kakor sem mislila na prvi hip.
Sofka. A, milostiva gospa, zakaj ne?
Marija (srdita.) Molči! (čita dalje:) „Kajti, ako bi midva ne htela po njegovej želji biti mož in žena, volil je svoj imetek tamošnjemu „podpornemu delavskemu društvu", čegar dobrodelni ud je bil uže mnogo let. Če bi se pak samo jeden izmej naji dveh branil skleniti zakon, potem dobode drugi polovico dedščine, a prvega del se ima obrniti prej omenjenemu dobremu namenu v korist." (Sofki.) Si li kaj razumela o vsem tem ?
Sofka. Se ve, da sem!
M arija. Razjasni mi stvar.
Sofka. To je tako. če vi hočete, a on nehče, dobodete petnajst tisoč goldinarjev, on pak ničesar; če nasprotno on hoče, a vi nehčete, vzprejme on petnajst tisoč goldinarjev, a vi ničesar; če sta oba
7
zadovoljna in se vzameta, odmenjenih vama je trideset tisoč goldinarjev; nu, in ako nihče izmej vaju nehče, namreč, vi ne možiti se, in on ne ženiti se, pripade vsota tamošnjemu „podpornemu delavskemu društvu". Vam je li sedaj vse jasno?
Marija. Popolnem — toda, reči mi je, da takšne oporoke nisem nič kaj vesela. (Zamisli se.)
Sofka. Prosim, berite še dalje!
MI arija. Prav praviš! (Čiia:) „Ob jednem vam naznanjam, da pridem v istem času, kakor to pismo, tudi jaz k vam, da stvar urediva osobno. S spoštovanjem: Lazar Malinščak." (Zase.) Vedno boljše.
Sofka. E, kaj bi vas neki to skrbelo! On pride, vi mu bodete po všeči, on vam bode vga-jal in — trideset tisoč goldinarjev je naših.
Marija. Nigdar on meni ne bode vgajal, kajti jaz se nehčem možiti!
Sofka. Dobro —a petnajst tisoč goldinarjev.
Marija, (jezna). Zlodej vzemi tega bedastega sorodnika, da ni umel zahtevati pametnejših uvetov.
Sofka. Najbrž je dobro znal, da vas ne veseli zakonsko življenje.
Marija (srdita). Kaj je to njemu skrb?!
S ofka. A kaj vas je skrb petnajst tisoč goldinarjev?
Marija. Hočeš li, da me raztogotiš?
8
Sofka. Jaz? Bog varuj, milostiva gospa, to nikakor ni bila moja namera.
Marija. Kaj mi je storiti? (Mirnejše.) Popolnem sem si v svesti, da mu jaz ne bodem po volji.
Sofka. Kdo ve. Marija (srdito). Jaz vem! Sofka. Tega vam ni moči presojati. Marija. Laže nego tebi. Sofka. Ne verjamem! — Temveč sem prepričana, da mu bodete takoj po volji. Marija. Po čem to sodiš? Sofka. Prvič, — vi imate lep nos. Marija (stopi k ogledalu). Res? Sofka. Od nosa je precej odvisno! Marija,. Morebiti! Sofka. Potem imate krasne oči. Marija. Mnogokrat sem uže to cula. Sofka. Lepe zobe.
Marija. Hvala Bogu, nijednega še ne pogrešam !
Sofka. Obile, svetle lase.
Marija. O, tujih las bi ne nosila za ves
svet.
Sofka. Majhno roko.
M arija. Moje rokavice imajo številko šest. Sofka. Nežno nožico.
9
Marija (gleda nogo). Ti črevlji so mi nekoliko preohlapni.
Sofka. S kratka: vi ste zala ženska in morate biti vsakomu ter tudi bodete njemu po všeči.
Marija. Moj Bog, zakaj sem ravno jaz lepa!
Sofka. Resje, bila bi tudi lehko jaz! (Cuje se konjsko kopito, Sofija skoči k oknu.) Milostiva gospa, ženih je uže tu!
Marija. Kaj? Ej, zelo neprijetno! Kaj mi je storiti, kaj početi? "Kar tako po domače sem oblečena ?
Sofka (smeje se). Oblecite hitro svojo novo obleko!
Marija. Ti se smeješ? Tebi je vse zgolj šala! Nehvaležno bitje! (Teka po sobi.) Kaj bi pač storila, da mu ne bodem po všeči?
Sofka (zamisli se). Izumela sem!
Marija. Kaj si izumela?
Sofka (patetično). Pomoč, da vas rešim!
Mirija. O, govori, brzo govori.
Sofka. Dokler je tu ženih, bodite vi hišna Sofka, a jaz sem gospa Zoričeva.
Marij a. Ti se menda šališ?
Sofka.. Ne, popolnem resna je moja misel. Vi ste moja hišna, a jaz vaša gospa.
Marija. In potem?
10
Sofka. Moj Bog, kako teško vam je kaj dopovedati! Če bodem jaz gospa, porok sem vam, da mu ne bodem po všeči. On se skesa in nama ostane vendar petnajst tisoč goldinarjev. Ste me li sedaj razumeli?
Marija. Zatorej ti hočeš, da on tebe smatra za mene?
Sofka. Se ve!
Marija. A mene za tebe?
Sofka.. Tako je.
Marija (se smeje). Prekrasno! Vrlo dobra misel! In ti bodeš uže vse storila, da mu ne vgajaš?
Sofka. To se razume, da! Toda, hitive, da se preoblečeve, ter se vsaka pripravi za svojo nalogo.
Mar ij a. Idive — idive! (Otidete v stransko sobo.)
Tretji prizor.
Lazar Malinščak in sluga Ivan.
Lazar (vstopivši). Še jedenkrat ti pravim, da hočem.
Ivan (prtljago nesoč na glavi). Gospod — Lazar. Ne zini mi več niti besedice!
11
Ivan. Imate li še zdravo pamet?
Lazar (srdito). Jezik za zobe! To je meni
skrb.
Ivan (spusti prtljago na tla). Sam vrag ni še kaj tacega videl!
Lazar (Preteč mu). Ivan!
Ivan (popolnem uljudno). Izvolite, gospod?
Lazar (mirno). Tako te imam rad! A zdajci sleci to svojo livrejo! Na, obleci mojo suknjo. (Menjata suknji.) Prav dobro ti pristoji. čakaj, da ti ogrnem tudi plašč. — Tako! — Še lase si malo pogladi, (pomaga mu) ter nekoliko hlače doli potegni. (Popravlja mu obleko.) Nu, sedaj je popolnem dobro, in zdiš se mi kakor kakšen dav-kar po milosti božjej.
I v a n. Ne vem sicer, kakšen sem v tej obleki, ali, da jaz namestujem gospoda, to se mi še ni pripetilo vse žive dni.
Lazar. Niti mnogim drugim seni, a vendar delajo takisto. Toda, sedaj slušaj! Zberi svoj um, in gledi, da ne bodeš po všeči mojej nevesti, kajti, če jej bodeš po volji, dam te pretepsti. Nasprotno pak, če jej ne bodeš po volji, poklonim ti svojo se srebrom okovano pipo, na katero imaš piko uže zdavna.
Ivan. Se srebrom okovano pipo ? O, potem kar nič ne skrbite. Bes me plentaj, če bi se jej
12
prikupil. Vendar, vest mi ne da miru. Še jeden-krat vas moram vprašati, ali se v resnici nehčete ženiti?
Lazar. Kar se dostaje tega, ne bodi te skrb, kajti jaz ti še poslednjič ponavljam, da nehčem.
Ivan. Vam li ne bode poznejše žal, da ste rekli tako?
Lazar. Nigdar.
Ivan. Res ne?
Lazar. Nikakor!
Ivan (posnemajoč gospodo). Prav od srca vas milujem zatorej.
Lazar. Dobro, Ivan, porojen si za gospoda ! Čujem, da nekdo prihaje, zatorej brž začniva!
Četrti prizor.
Sofka (v gospodskej), Marija (v hišnej obleki). Prejšnja.
Sofka (Mariji). Pusti me samo! Marija (zase). Začela je dobro! (Otide.) Ivan (Lazarju). Spravi mi to prtljago takoj izpred očij!
Lazar (zase). Ej,. dolgopeto Sloveče, potrpi, da bodem zopet jaz gospodar! (Otide).
13
Peti prizor.
Ivan in Sofka. (Ta prizor se deklamuje v komičnem patosu.) Ivan.
Sluga sem ponižen vam, gospa predraga!
(Kloni se.)
Sofka.
Jaz sem vam na službo! (Zase.) Trešči moč te vraga! (Kloni se.)
Ivat^.
Lazar Malinščak vsegdar se imenujem, Vaših zdaj, gospa, ukazov pričakujem! (Kloni se.)
Sofka.
Zorič jaz Marija tu stojim pred vami, Čast posebna, da obiščete me sami! (Kloni se.)
Ivan.
Kakor znano vam je, vse na svetu gine, Ponos, sreča često v hip človeku mine, Smrtnikov blagost, krasota in imetje, Vsahne dostikrat črez noč, —kot v slani cvetje !
Sofka.
Dobro jaz besed pomen umejem vaših, V boljšo večnost da sorodnikov se naših
14
Jeden je preselil. Svirčev bil nazvan je, Vinski brat vsegdar, zdaj v zemlje hlad dejan je.
Ivan (občinstvu). Slavna vi gospoda, solze zdaj točite, Britko to izgubo v srcih občutite, Smrt da vrlega moža je nam pobrala, Bal se ni ničesar — najmenj pa bokala!
Sofka.
Ženske znane so gotovo vam slabosti, Počiti srce mi hoče od britkosti! Misli žalostne pozabiti skušajva (po vsem tri-
vijalno)
Tam vzemite stol, in kaj pokramoljajva! (Sede.)
Ivan (sede). Živi mi ljudje, ki smo v najlepšem cvetu, Najdemo lehko zabav dovolj po svetu. (Potegne iz žepa pipo.)
Sofka.
Razni so načini, tožnost da se lajša, Svojim umom vsak najboljše čas si krajša.
(Potegne iz žepa tobačnico.)
Ivan (zase). Gledi besa, njuha? Lepa to je vdova?
15
Sofka (zase). V tujej hiši puši? Šega je surova!
Ivan.
Naš sorodnik Svirčev, Bog mu daj nebesa ! Blag mož bil je, in ko duša iz telesa Mu se je ločila, vsak za njim je plakal.
Sofka.
Znal je muogokdo, da zdaj je kaj pričakal. I van.
Tisoč samo trideset je on zapustil! Sofka.
Vsota preoskromna, da bi kdo se ustil! Ivan.
Midva vse to dedovati zdaj imava. Pol te vsote meni, pol je vam priznava, Če po njega volji v zakon bi stopila; — „Družba delavcev" sicer bo vse dobila!
Sofka (popraska se po čelu).
Zakona če naju kdo se branil bode, Delež svoj po oporoki izgubode!
16
Ivan.
Prav tako je, to so pisane resnice, Dobro Grega nama je podkuril vice! (Plune.)
Sofka (popraska se z nova, zase). Kar po kmetski pluje — da me gnjus potresa !
Ivan (zase). Menda se drže živalce nje telesa! (Glasno.) Nigdar ne prelomim njega zadnje volje, Skrbel je za naji, da ni mogel bolje. Nadej poln takoj sem k vam se jaz napotil, Srčen znak vzprijem je, da se nisem zmotil!
(Zapali pipo.)
Sofka.
Vaš obisek cenjeni največja čast je, Ljubeznjivi govor slušati vaš slast je! (Njuha.)
Ivan.
Gola je resnica, človek nisem strasten, Blaga, mirna duša, niti nič oblasten, Časi pripeti se — kaj bi vam to skrival? Da premaga vino me, ki sem ga vžival!
Sofka.
Prosim vas, gospod, to vse je samo šala, Tudi jaz najrajša pijem iz bokala!
17
Ivan.
Poleg vina ljubim na vso moč kvartanje, Da, in cesto svet bi ves dal za igranje!
Sofka.
Prav takisto jaz se s kvartarni zabavam, Posel ta najljubši mi je, če ne spavam!
Ivan.
Marsikaj vedo ljudje, kar ni verjeti, Pravijo, da, če sem vinjen, ni imeti Z manoj kacega prepira, kajti: psujem In proklinjam, ter — se prav nič ne sramujem.
Sofka.
Kdo se menil bi za ljudske govorice, Pametnik vsak ve, kaj je na tem resnice. Moj soprog pokojni troho ni bil bolji, Toda, vendar vse je šlo po mojej volji. (Njuha.)
Ivan.
Klevetalk se zbor pri kavi pogovarja, Zmenke skrivne da imam s hčerjo pivarja. Jedva jo poznam, verujte mi za Boga.
Sofka.
Mej ljudmi živeti prava je nadloga!
-2
18
To izkušam sama, ker za kavalirja Svet podtika necega mi oficirja! (Njuha).
Ivan.
Dalje govore, da v loterijo stavim,
In da neštevilo novcev s tem zapravim!
(Plune.)
Sofka.
Glejtu nu, še v tem sva si precej jednaka, Meni le premajhna zdi se stava vsaka.
Ivan.
Vrhu vseh slabostij duša sem poštena: Z manoj zadovoljna bode moja žena!
Sofka.
Jaz sem dobra vam, čemu vam to skrivati? Mož ne bode se imel pritoževati!
Ivan.
. Vse življenje bodi posvečeno ženi! Sofka.
Volja moževa ostaje sveta meni! Ivan.
Moja do žene ljubezen vedno traja!
19
Sofka.
Vse moj dragi mož sladkosti vživa raja!
Ivan (vstane). Zdaj dovolj besed, lehko me prav poznate!
Sofka (vstane). Pojem tudi vi o meni vže imate!
Ivan.
Rad bi znal, kako se boste odločili! Sofka.
Vi ste prvi!
Ivan.
Ne, to boste vi storili!
Prosim vas uljudno!
Sofka.
Res, mi ni mogoče!
Ivan.
A, gospa predraga! — Sofka.
Meni je kar vroče!
2*
20
Ivan.
Toli sena oskromen, da izgovoriti Ni mi moč, kar ima srečo odločiti Posedanjemu življenju, a pismeno Vso razkriti hčem ljubezen vam ognjeno.
Sofka.
Z vašimi po vsem se jaz nazori strinjam, Rudečica me obliva, če spominjam Se, da morala bi vam odgovor dati, Raj še si zatorej hočeva pisati!
Ivan.
Vspeha dobrega pričakujoč naznanjam, Draga vi gospa, ponižno da se klanjam!
(Gre k vratom.)
Sofka.
Z Bogom! Kdo ve, ali pride čas ločitve, Ali morebiti večne dan združitve.
Ivan (zase).
Rekla bode „ne", — jaz stavil bi tisoče!
(Otide.)
Sofka.
Oj, gorje mi, če bi pisal, da me hoče!
21
Šesti prizor.
Marija in Sofka.
Marija (vstopi naglo). Kako je?
Sofka. Vse dobro!
Marija. Si mu li bila po volji?
Sofka. Brez možjan bi moral biti, če sem mu jaz bila po všeči! Njuhala sem pred njim, praskala se po čelu, rekla, da rada pijem, da rada kvartam, da zapravljam mnogo novcev v loteriji, da sem bila osorna se svojim prvim soprogom, s kratka: navela sem vse, kar mi je prišlo na pamet.
Marija. Kakor čujem, si vse še pretiravala! Toda, kako sta se zmenila?
Sofka. Dogovorila sva se, da si javiva pismeno, ali hočeva ali ne.
Marija. Čemu pismeno?
Sofka. To je vsekako mnogo bolje, kaj? Ako bi si bila imela povedati stvar ustno, imel bi vendar jeden od naju začeti, a druzemu bi ostalo časa dovolj, da potem uravna svoj odgovor.
Marij a. Umejem! Midve hočeve zatorej pismeno izreči svoje mnenje ! Toda, kaj nama je pisati ?
Sofka. Čujte me, milostiva gospa! Jaz sem prepričana, da mu niste bili po všeči. Vi zatorej slobodno lehko pravite „da". Tacimnačinom
vam ostane vaš del, a ne bode vam treba omo-žiti se z njim.
Marija. Kaj pak, če tudi on reče „da"?
Sofka. Ne bodi vas tega skrb; on gotovo ne pritrdi, sicer bi res smel šteti se mej največje bedake na svetu.
Marija. Dobro, samo da veš, ka mu nisi bila po všeči.
Sofka. Niti najmenj!
Marija. Potem bodeve rekli „da". Pojdi z menoj, da ti spišem pismo. (Otideti.)
Sedmi prizor.
Lazar in Ivan.
Lazar. Ti praviš, naj bi rekla, „da"?
Ivan. I kako pa, ker zrela bi morala biti za blaznico, če bi si izbrala takšnega moža, ka-keršen sem bil jaz.
Lazar. Vendar bi naposled tudi ona utegnila reči „da"?
Ivan. Ej, ne, tega ne stori tako gotovo, kakor sem si uže v svesti, da sem si pošteno zaslužil vašo lepo pipo.
Lazar. Dobro, dobro — dobodeš jo. Sedaj idi, da sestavim pismo. (Ivan otide, Lazar sede in
piše :) „Premila gospa! Je li treba, da vam še izrečno povem, kar se umeje uže samo po sebi? Kako bi meni vi ne bili po všeči, ko vendar ves svet govori o vašej krasoti in duhovitosti? Milo-stiva gospa, istina je: ljubim vas iskrno, in ničesar bolj ne želim, nego da se v bodoče naju osodi popolnem združite. Vaš čestitelj
Lazar Malinščak.
Tako! Zdaj še list zavijem — dobro, vse je v redu in petnajst tisoč je rešenih.
Osmi prizor.
Marija in prejšnji.
Marija (prinese v roci pismo — stopbši k Lazarju); Milostiva gospa pošilja to pismo.
Lazar (zase). Prijeten obrazek ta hišna! (Glasno.) V prav čas, tudi jaz imam jedno tukaj od svojega gospoda!
Marija. Gospa bi ob jednem rada vedela, kedaj	(Zase.) Da bi se ju vsaj jeden-
krat uže iznebila!
Lazai\ Vaša gospa bi menda najraje vidda, da se to zgodi čim prej mogoče?
Marija. Prosim, tega nisem rekla. (Zase.) Kako me zaljubljeno pogleduje..
24
Lazar. Razume se, da vi ne, — vaša gospa. Recite, da jaz ne morem vedeti, kedaj se bode mojemu gospodu zljubilo iti. Kar se dostaje mene, rad bi tu ostal še dlje.
Marija. Vam je li po volji tukaj?
Lazar. Vse ravno ne!
Marija. A kaj vendar?
Lazar Taka lepa hišna, kakor si ti! (Hoče jo objeti.)
Marija. Nazaj, predrznež neporedni! (Zase.) Žal, da je sluga; ni ravno napačen.
Lazar. Nu, nu, —le nikar se mi ne jezite, to je bila samo šala. Dajte mi pismo!
Marija. Nate — dajte mi vi svoje!
Lazar. Evo vam ga! (Menjavši pismi ji odpreta in citata.)
Marija (vznemirjena, zase). On hoče?
Lazar (vznemirjen, zase). Onapristaje?
M a rija (zase): On hoče, jaz hočem, stvar bi zatorej bila zvršena.
Lazar (zase). Jaz hočem, ona hoče, — ne kaže, nego da se poročiva?
Marija (srdito, za,e). Iz te moke ne bode kruha!
Lazar (srdito, zase). Nigdar, dokler bodem migal z mezincem, ne naložim si na vrat zakonskega jarma!
25
Marija (zase). In ta neumnica mi še trdi, da mu ni bila po všeči!
Lazar (zase). Oni tepec se je rotil pri vseh svetcih, da jej ni mogel biti po godi!
Marija (zase. srdito). Sedanjim moškim je res uže vsaka smet po všeči, samo, da je ženskega spola. Sram jih bodi!
Lazar (zase, srdito). Ženske se pa tudi za-ljubljajo uže v vsacega, če ima le pol hlač. Daleč smo prišli!
Marija (srdito hodi po sobi). Ne, iz tega ne bode nič, ne more nič biti! Vzela naj bi tacega pijanca, kvartopirca, loterijsta, prepiravca in babjaka? In za samo petnajst tisoč goldinarjev? Niti za milijon ne!
Lazar (stopa srdito po sobi). Jaz, ki sem srečno varoval se vsa svoja mladostna in buda-lasta leta, nakopati si na glavo zakonskih nadlog, jaz da bi jemal zdaj ženo, katera njuha tobak, pije vino na bokale, po ves dan igra kvarte, stavi strastno v loterijo, in Bog vedi kaj še vse?! Ne — nigdar in nikoli, rotim se, zaklinjam se, da — nigdar!
Marija (zase). Od gole jeze sem uže vsa bolna!
Lazar (zase). Človek bi se skoraj od srda zaletaval v zid!
26
Marija (snide se z Lazarjem). Vaš gospod je nesramnež, neotesan človek, puhjogjavec, za-pravjjivec, zanikarnik! Marija Zoričeva mu ni-gdar ne bode žena. Ste ji čuji?
Lazar. Vaša gospa je neumna njuhačica, kjevetujja, spli^itka:rica, prevzetnica. Lazar Majin-ščak je ne bi vzej v zakon, dokjer mu je zadnji prst še miga. Ste ji razumela?
Marija. Nesramnež, neotesan čjovek, puhjogjavec, zapravljivec, zanikarnik, pijanec, kvartopirec!
Lazar. Njuhačica, kjevetujja, spjetka-rčca, prevzetnica, pijanka, kvartopirka!
. - , Kar Sapo mi zapira, Lazar J- jeanemj- čjovek bi se jehko za-dušij.
(Padeta na sofi ter jameta zvoniti.)
Deveti prizor.
Sofka, Ivan in prejšnja.
Sofka (prihitevši v sobo). Kaj ukažete? Ivan (takisto). Kaj izvolite, gospod? Marija (začudena). Vode! (Sofka otide.) Lazar (takisto). Vina! (Ivan otide.) Miirija (zase). Kaj to pomenja?
27
Lazar (zase). Ta je gospa?
Marija. Vi zatorej niste sluga?
Lazar. A vi niste hišna? (Obadva se zasmejeta.)
Marija (resno). Gospod Malinščak, vi ste me grdo okanili, izdali ste se za slugo — to ni bilo kavalirski!
Lazar (resno). Milostiva gospa, tega ni ravno treba, odrekam se svojej dedščini, ker jaz vas vzeti nehčem. Vi morate slobodno gospodovati se svojim delom.
Marija. Oprostite, miloščine ne vzprijem-ljem rada.
Lazar. Tem menj jaz!
Marija. Zatorej mi bodete najbrž dovolili, da se dedščini odrečem tudi jaz.
Lazar. Kakor hočete! Je li treba to storiti pismeno?
Marija. Kakor vam drago!
Lazar. Bodi zatorej pismeno!
Marija. Dobro, pismeno! (Sedeta vsak k drugej mizi in se delata, kakor bi pisala, a se vedno le skrivno spogledujeta.)
Lazar (skoči k višku in gre k Mariji). Prosim vas, gospa! Če me uže po nobednej ceni ne-hčete imeti za soproga, mislim, da imam vsaj pravico, vprašati vas, kaj vas odvrača od tega?
28
Marija. Vzrok je ta: ker so vsi moški nestanovitni sleparčki, nevredni poštene soproge. Žene so jim robkinje, o sebi mislijo, da so vzvišena bitja, nadarjena z vso pametjo in velicim razumom, vedno hote samo zapovedovati, a uboga žena naj bi kakor ura točno izvrševala vsa njih povelja, nobedna stvar jim uže ni po volji — kratko malo: človek jim kar ustreči ne more!
Lazar (nedolžno). To sem ravno hotel izvedeti! (Otide na svoje mesto.)
Marija (vstane in se letajoča po sobi ustavi pred Lazarjem). Smem li zadostiti svojej radovednosti in vam staviti tisto vprašanje, katero ste vi stavili meni?
Lazar. Tudi vas mika izvedeti vzroke ? Povem vam jih: Ženske ne znajo, razven nadlegovati može. Vsak hip hote novo obleko, potem zopet silijo soproge v gledališče, na zabave, na plese, na kmete, v toplice itd. Nigdar pak ne vprašajo, kje novcev zajemati, katerih se povsodi obilno troši. Dalje so ljubosumne, takoj se čutijo razžaljene, padajo v nezavest in kaj vem še vse!
Marija (nedolžno). Hotela sem samo znati! (Otide k svojemu sedežu.)
Lazar (vstane ter gre k Mariji). Obče se ne sme trditi, da bi bil vsak mož nestanoviten sleparček. Jaz poznam obilo vernih soprogov, ka-
29
teri svoje žene visoko cenijo in spoštujejo ter jim o vsacej priliki s čem ugajajo; imajo jih za svoje povzdane druge, namesto najboljših prijateljev, katerim nasproti nigdar ne reko nobedne hude besede!
Marija (radostno). Res?
Lazar. Prisezam vam, da sem govoril resnico!
Marija. Nu, reči je tudi meni, da poznam ženske, katere si ne napravljajo vsak hip nove obleke, katere čuvajo svojo hišo in žive le za svojega soproga, ne greneč mu življenja, temveč razveseljujoč ga in preganjajoč mu skrbi, ter jedino pazeč na to, da ga osrečujejo. —
Lazar (radostno). Res? Ali se nahajajo na svetu tudi take ženske?
Marija. Zagotavljam vas, da!
Lazar. Morebiti! (Sede k mizi, da bi pisal.)
Marija (takisto — oba molčita).
Lazar. Želite li ravno pismeno?
Marija. O, prosim, vi ste izrazili to željo!
Lazar. Jaz? Bog varuj! Ne jaz, nego vi!
Marija. Oprostite, jaz se popolnem vem spominjati, da ste vi sprožili to misel!
Lazar. Dobro, če sem jaz tako htel. Toda, premislil sem se in dejal bi, da je tudi ustna izpoved dovoljena.
30
Marija. Meni je vse jedno! (Zopet molčita.)
Lazar. Vi ste menda rekli, da mi v zakon nehčete podati roke?
M arija. Kdo, jaz? Vi ste rekli!
Lazar. Jaz? Bog varuj! Vi ste bila prva!
Marija. Motite se — za trdno vem, da ste vi —
Lazar (steče k njej). Če sem jaz to dejal, potem —
Marija. Nu?
Deseti prizor.
Sofka, Ivan in prejšnja.
Ivan (prinese vina Lazarju). Izvolite, gospod!
Sofka (prinese vode Mariji). Ukazujte, mi-lostiva gospa!
Lazar (zase). Kavno sedaj je moral priti! (Natoči si in pije.)
Marija (zase). Bes te plentaj! (Natoči si in pokuša.)
Lazar-. To vino je pravi cviček!
Marija (strese se). Voda nema nič pravega okusa!
Lazar (stopi k Mariji). Smem li primešati malo vina?
31
Marija. Prosila bi vas lepo! Ali tudi vi želite nekoliko vode?
Lazar. Prosim vas uljudno! (Natočita in pokušata.) Nu, ali voda še nema primernega okusa ?
Marija. Popolnem dobra je! A vino, je li še kislo?
Lazar. Ni, milostiva gospa! Ravno kakor treba. Toda, trčiva vsaj!
Marija. Na zdravje!
Lazar (pristopi k njej, nežno). Milostiva gospa! Vi ste voda, jaz vino! Voda velja mnogo brez vina, a niti vino brez vode bodi zatorej po sedaj —
^^i^^-ija (nudi mu roko). Pol vina, pol vode! (Objameta se.)
Lazar. In tako vsi dosedanji dogodki, niso
druzega —
Marija. Kakor predmet za veselo igro !
Ivan. Prosim, gospod, za veselo igro bi trebalo še nečesa.
Lazar. In to bi bilo?
Ivan. Da se tudi vaju služabnika poročita!
Lazar. Prav praviš! Kritiku na ljubo, vze-mita se tudi vidva!
{Konec.)