Tedenska priloga „Slovenca'' z dne 25. oktobra 1925, štev. 242. Štev. 44. Proglasitev in proslava slovenske svobode in neodvisnosti na ljubljanskem Kongresnem ti^ dne 29. oktobra 1918, ki se je vršila v dopoldanskih urah ob ogromnf udeležbi in velikanskemu navdušenju naroda in katere najveeji glasniki in prvoboritelji so bili ljubljanski knezc^of dr. A. B. Jeglie, dr. J. Ü. Krek in dr. A, Korošec. (Fologr. Grabjec, Ljubljana.) Nemška delegacija na konferenci v Locamu žavnim kanclerjem dr. Luthrom (X) in zunanjim ministrom dr, Stresemannom <) na ßelu. Kakor znano, je tvorilo razmerje Nemčije do zapadnih velesil osrednje vprašanje vse konference. Pogled na Locarne ob Lago Maggiore, |kjer se je vršila od 5. t. m. dalje varnostna konferenca, ki bi naj garantirala vodilnim evropskim državam sedanje meje. V Ijocarnu so razpravljali o varnostnih pogodbah, ki naj jamčijo za svetovni mir, države se pa na vse kriplje oborožujejo. Naša slika iiam kaže najnovejši ameriški top za obrežno hrambo, ki ima kaliber 40 cm in strelja na več kot 50 km. Maršal Lyautey, dosedanji upravitelj in kolonizator Maroka, ki je pred kratkim odstopil svoje mesto justiČnemu ministru Steegu. Lauri Kristian Relander, predsednik republike Finske. Dr. Slavko Šežerov, poslanec Davidoviceve dem. stranke iz Vojvodine, ki je znan kot veščak v finančnih vprašanjih. Savo P. Vuletic, ob izbruhu vojne črnogorski minister notranjih del, sedaj poslanec in eden izmed voditeljev črnogorske federalistične stranke. Znan je tudi kot odličen pisatelj. ¦4 Skupina dragocenosti naše vladarske hiše, ki so jih jeseni 1. 1914. odnesli Avstrijci iz belgrajskega dvora in jih je ob prevratu leta 1918. zahtevala naša dunajska delegacija nazaj, prepeljala v Belgrad in vrnila sedanjemu našemu kralju. Anton Eoblar, 7Jiani naš iigodovinar in prosvetni delavec, ki je nedavno obhajal petindvajsetletnico dekanovanja v Kranju. Skladatelj Ivan Ocvirfc (* 1883) db petindvajsetletnici svojega glasbenega delovanja. Slovenski talci za časa osvobodilnih bojev za našo Koroško leta 1919., ki so bili internirani od 29. aprila do 30. septembra 1919 v Gmündu na Koroškem. Zgoraj stoje od leve proti desni: P. Rutar, I. Pisarovič, M. Gabriel, M. Prosekar, I. Renko, dr. F. Pirnat, M. Schleicher, I. Vospernik, dr. Rožič in V. FerjančiE; spredaj pa sede: I. Schaller, Francka Arnejc, M. Zeno, _ Tilka Arnejc in Adela Schaffen Leseni slavolok obeine Šibenik v Dalmaciji, ki so ga postavili ob priliki nedavnega kraljevega potovanja po našem Primorju. Slavolok je delo umetnika-domaeina J. Rakamarića. (Fotograliral Cukrov, Šibenik.) S kongresa Jugroslovanskili časnikarfev v Skoplju Spomenik junakom, padlim v bitki na Kosovem polju leta 1389., na mestu, kjer se je vršila kosovska bitka. Ob spomeniku udeleženci kongresa. Na tem mestu je zamišljena tudi zgradba znamenitega Meštrovicevega kosovskega hrama«. Časnikarji na mestu, kjer se je vršila leta 1912. kumanovska bitka, ki je odločila zmago balkanskih držav nad Turki. Kongres se je vršil dne 27, in^28. septembra 1,925, nakar so obiskali časnikarji tudi najznamenitejše zgodovinske kraje Južne Srbije. Znamenita cerkev v Graeanici pri Kosovem polju s časnikarji v ospredju. Cerkev je eden najznamenitejših srbskih kulturnih spomenikov^: Pričakovanje časnikarjev v Prištini, j glavnem mestu Kosovega polja, v neposredni bližini kraja, kjer se je vršila kosovska bitka. (Pri^ merjaj tudi slike Muratove grobnice, ki smo jih objavili v št. 34.) Ob sedmi obletnici osvobojenja. Jugroslovanskl odbor^ posnet spomladi 1916 v Londonu. Spodaj sedijo od leve proti desni: Gazzari, P. Popović, De Giuli, B. Vošnjak, dr. Ante Trumbič (predsednik in glavni delavec), Hinkovié, Meštrović in Jedlovski (tajnik); zadaj pa stoje: N. Zupanic, Kamenarovié, Srskié, N. Stojanović, Potočnjak, Banjanin, Supilo in Vasiljević. — Jugoslovanski odbor se je začel oblikovati že koncem leta 1914., formalno pa je bil ustanovljen dne 30. aprila 1915 v pariškem hotelu »Madison« ter se je razsel meseca marca 1919. Njegovo delo je (^omno in njegove zasluge neprecenljive, kajti od prvega trenutka dalje je glede na dane okoliščine zavzel edino pravilno stališče glede rešitve jugoslovanskega vprašanja ter mu je ostal zvest do zadnjega, le žal, da so bili njegovi tihi in odkriti nasprotniki ter razmere pogosto močnejše nego on. Kar smo pa dosegli, se imamo, razen našemu lastnemu delu doma, zahvaliti v prvi vrsti njemu. Praznovanje osvobojenja v Mariboru: Slavnostni obhod z narodnimi nošami dne 15. decembra 1918. Iz herojskega boja slovenskega naroda za osvobojenje: Predslavitelj slovenskega naroda dr. Anton Korošec govori pred večtisočglavo množico na Vrhniki meseca avgusta leta 1918. Josip Pogačnik, predsednik prve slovenske narodne vlade. Alfred Lloyd Hardy, dolgoletni prijatelj Jugoslovanov in sotrudnik Jugoslovanskega odbora, ki je prevel že leta 1885. na angleščino tudi našo »Naprej zastave Slave«. Iz dobe neprestanih obiskov ententnih misij v Sloveniji: Dva nam prijazna Francoza v Mariboru, namreč grof Begouen (levo) in major Reverdy (desno) z generalom Maistrom v sredini. Zgoraj stoje od leve proti desni: poročnik Cigoj, major Koser, major' Mulaček in poročnik Sterger. Izza dni prevrata. Narodna vlada se je rodila dne 29. okt. 1918 popoldne v sejni dvorani Katoliške tiskarne. Na pobudo iz vrst Slovenske ljudske stranke so se v prvih popoldanskih urah tega dne v Katoliški tiskarni zbrali zastopniki SLS in Narodno-napredne stranke na skupni posvet. Sestanku je predsedoval dr. Tavčar. Ko se je soglasno konstatiralo, da je situacija zrela, se je takoj sestavila lista nove Narodne vlade, ki se je predložila Narodnemu veću v Zagrebu, ki sta ga takrat mesto v inozemstvu odsotnega dr. Korošca vodila podpredsednika Pavelić in Pribičević. Ob 6 zvečer je prispela čestitka z odobrenjem Narodnega veća, ob 7 se je Narodna vlada v deželnem dvorcu zbrala k svoji prvi seji, ob 8 smo se podali predsednik Narodne vlade Pogačnik in poverjenika dr. Triller in jaz k deželnemu predsedniku grofu Attemsu naznanit, da je n egove funkcije konec, ker da je vse vladne pose prevzela Narodna vlada. Grof Attems nas je sprejel z izjavo, da nas je že ves dan pričakoval in je spremembo vlade vzel brez ugovora na znanje. S tem je bila nekrvava revolucija v Ljubljani izvršena; habsburškega gospodstva je bilo konec, Slovenija je bila svobodna. Še zvečer se je Narodna vlada z balkona deželnega dvorca narodu predstavila, ki jo je navdušeno sprejel in s tem preobrat sankcioniral, (Dalje glej na IV. strani spodaj.) Križem Slovenije Tekma za gorsko prvenstvo Jug^lavije, ki jo je priredila kolesarska podzveaa Slovenije dne 20. septembra 1925 na 6 km dolgi progi nad Vrhniko. - Na sliki vidimo prvaka Jugoslavije Kranjca (1), prvaka Slovenije Ramšaka (2), prvaka >IUrije< Šolarja (3) in prvaka »Primorja« Glaviča (4). (Fotografiral g. Tišler na Vrhniki.) Odbor kolesarske podzveze za Slovenijo: Predsednik Iv. Rebolj (2), blagajnik Fr. Ogrin (3), prvi tehnični vodja J. Gorjanc (4), tajnik Moran (o) ter predsednik kolesarske zveze SHS E. Meniga (1) in vodja vrhniških športnikov J. Jelovsek. Z gasilske vaje litijske gasilske župe, ki se je vršila dne 13. septembra 1925 v Šmartnem pri Litiji in katere se je udeležilo 178 gasilcev z 11 brizgalnami pod vodstvom župnega načelnika Fr. Lajovica in tajnika Gajška. Državni most pri Žireh, tik italijanske meje, ki je v skrajno slabem in nevzdržnem stanju ter nujno potreben nadomestila z novim. To vidimo 11 z Htm slike, ki nam kaže udrti voz, naložen s tramovi. I Kotiček za ženske. Letošnja moda za deklice. Današnje moderno slikarstvo, kiparstvo in arhitektura. Naloga Narodne vlade je bila izredno težka; lahko se reče, da je med vsemi narodnimi vladami, ki so se tiste dni rodile na razvalinah avstro-ogrske monarhije, najtežje stališče imela naša Narodna vlada. Brez vsake predpriprave in z uradniškim aparatom, ki je bil baš v nasprotno politično smer ustrojen, je Narodna vlada prevzela skrb in odgovornost za obsežno ozemlje tik za razkrajajoče se avstrijsko-italijansko fronto, za ozemlje, čigar meje so vrh tega na vseh straneh — izvzemši Kolpo in Sotlo — zijale kot odprte rane, brez vsakršnih finančnih sredstev in brez oborožene sile. Že prve dni je stal pred njo težki problem umika avstrijske armade z italijanskega bojišča. Dne 3. nov. je prišel gen. Csicserics, ki ga je bil gen. polk. Wurmb poslal rekognoscirat v zaledje. »Na fronti smo mnenja, da zaledje gori; vsled tega marširamo téte proti zaledju, tren zadaja — s temi besedami je označil gen. Csicserics tedanjo situacijo. Bati se je bilo, da Slovenija postane plen ogromne razbrzdane vojske, ki se je valila proti njeni zapadni meji. To se je moralo za vsako ceno preprečiti. K sreči je bil gen. polk. Wurmb zelo uvideven in pameten mož, ki se je z vsem svojim gen. štabom lojalno in odkribtosrčno stavil Narodni vladi na razpolago in se v ta namen z dovoljenjem Narodne vlade preselil v Ljubljano. Ves umik je vodil v službi Narodne vlade stoječi podpolk. Ulmansky, kateremu je Wurmbov gen. štab dajal vse potrebne stvarne informacije. Razen vojasko-tehničnega je bilo glavno vprašanje prehrane umikajočih se mas. V ta namen je Narodna vlada ob vseh cestah, koder je marširala vojska, organizirala kuhinje, ki so noč in dan delovale. Tako se je preprečilo, da bi se vojna krdela radi hrane oddaljevala od cest in raztepla po deželi. Prave Čudeže požrtvovalnosti so delali tiste dni zlasti naši železničarji. Tako je bilo mogoče, da je v 8 dneh slovensko ozemlje 'pasirala nad polmili-jonska vojska brez najmanjšega incidenta. Umik se je izvršil kakor na manevrih. Slovenija je bila rešena ogromne nevarnosti. Ce bi Narodna vlada ne bila ničesar drugega storila, bi samo radi tega že zaslužila častni list v zgodovini našega naroda. Kako nevaren je bil pri tem položaj Narodne vlade, kaže sledeči intermezzo. Ko se je razvedelo, da je sklenjeno premirje, je želel gen. polk. Wurmb telefonično govoriti z maršalom Borojevičem, ki se je takrat nahajal v Vrbi ob Vrbskem jezeru, da bi od njega izvedel, kakšne dolžnosti ga zadenejo glede na pogoje premirja. Narodna vlada je razgovor dovolila. Medtem ko je Borojeviéev častnik Wurmbovemu častniku pogoje premirja diktiral, je naenkrat Borojevič Wurmbu, ki je z drugim slušalom diktat poslušal in kontroliral, vmes za-klical: »Zahtevajte od Narodne vlade, da Vam izroči ves telefonski in telegrafski aparat, sicer jo aretirajte!« V^ tem hipu je cenzor Narodne vlade, ki je telefonični pogovor nadziral, istega prekinil. Nastala je silno mučna situacija. Pretil je usodni konflikt Odločnosti Narodne vlade in prevdaimo-sti Wurmba se je bilo zahvaliti, da je incident ostal brez posledic. Wurmb je moral suverenost Narodne vlade slovesno priznati in obljubiti, da se bo takoj po izvršenem umiku vojske umaknil tudi sam iz Ljubljane. Tako je Borojevičeva zabloda ostala brez posledic za naso mlado svobodo. Pa5 pa so posledice zadele Borojeviča samega. Ko je namreč le-ta komaj teden za tem dogodkom prosil isto Narodno vlado, ki jo je hotel odstaviti, za dovoljenje, da bi se smel kot zasebnik z malim spremstvom peljati skozi naše ozemlje v Zagreb, kjer bi se nastanil, je Narodna vlada telefonično vprašala Narodno veće, če naj Borojevičevi prošnji ugodi. Narodno veće je odgovorilo, da se je pri njem že osebno oglasil major Cvitkovic z Borojevi-ćevo prošnjo, da je major na vprašanje, če je Borojevič res hotel dati zapreti Narodno vlado v Ljubljani, to deloma potrdil in da je vsled tega Narodno veće majorja obvestilo, da naj Borojevič poda poročilo o nameravanem puču in da dokler tega ne stori, se mu ne dovoli priti v Zagreb. Ali je Borojevič zahtevano poročilo dal, mi ni znano. Dejstvo je, da je ostal na Vrbskem jezeru ozir. v Celovcu do svoje smrli, dasi s slovenske strani ni bilo nobenega ugovora več proti njegovi vrnitvi v domovino. Za poznejše medsebojno prijazno razmerje je značilno, da sem mu še jaz, ko sem izvedel o njegovih težkih gmotnih razmerah, kot predsednik deželne vlade, opetovano poslal podporo, za kar se mi je iskreno zahvalil. To omenjam radi tega, ker so se že slišali očitki, da slovenska vlada z Borojevičem ni lepo postopala. Ti očitki so neopravičeni. Komaj je bila avstrijska soldateska iz dežele, so se začele težkoče z Italijani, ki so Avstrijcem počasi, tipaje sledili. Prihajali so vedno bliže; že so bili "prekoračili demarkacijsko črto, pasirali Postojno in se preko Planine bližali Logatcu in Vrhniki. Ljubljana in ostala Slovenija je bila v neposredni nevarnosti, da bo v par dneh zasedena. Hipne pomoči od nikoder ni bilo pričakovati. Tu se je z odobrenjem Narodne vlade odločil srbski major Savie, ki je bil kot vojni ujetnik v Ljubljano prišel in tukaj iz srbskih vojnih ujetnikov organiziral malo vojaško edinico, da poskusi z drznim blufom ustaviti italijansko prodiranje. Po stranskih potih je peljal svojo četo par sto mož v okolico Vrhnike in od tod poslal svojca pobočnika italijanskemu komandantu sporočit, da bodo italijanske čete, če svoj pohod nadaljujejo, pri Vrhniki naletele na srbske čete. Italijani so se dali dupirati. Dasi jim sicer ni šlo v glavo, kako bi mogla srbska vojska že tukaj biti, so se vendar ustavili. In tam, kjer jih je Savie ustavil, so optali tudi potem, ko se je zadeva preko Rima in Bel-grada pojasnila. Major Savić je bil seveda odpoklican. Hvaležna Ljubljana mu je priredila v Unionu svečano odhodnico, čez par let pa je sledilo visoko odlikovanje za ta drzni čin, ki je bil vreden zaključek junaških del srbske vojske v svetovni vojni. Na severni meji je bil najvažnejši dogodek osvojitev Maribora, ki se ga je s srečno gesto polastil za generala imenovani major Maister ob sodelovanju tamošnjega Narodnega sveta. Daljni načrti za zasedbo Koroeke se v takratnih razmerah niso dali udejstviti. Položaj na Koroškem je ostal nejasen in neodločen; diplomatičnim notam, ki so se izmenjavale med Ljubljano, Dunajem in Celovcem, je manjkal energičen vojaški poudarek. Sicer sta nam pa itak prinesla iz inozemstva se vraivša dr. Korošec im dr. Žerjav sporočilo, da se nam za severno mejo ni bati. Kljub toliki zaposlenosti na zunaj, se je Narodna vlada takoj lotila tudi dela za čimprejšnjo konsolidacijo notranjih razmer. Ker domače vojaštvo ni zadostovalo, je najela Češko legijo ca. 3500 mož za vzdrževanje reda in zlasti za stražo velikih zalog