MARIBOR 23. X. 1970 ST. 1. LETNIK XI.
■
rememm
stalo, nazadnjaško, nizko produktivno, nesamoupravno visokošolsko izobraževanje, ločeno od proizvodnje in ostalih družbenih dejavnosti.
kdo?
■ V sodobni družbi postajata vzgoja in izobraževanje osnovna faktorja za razvoj osebnosti, samoupravnih odnosov in gospodarstva;
vzporedno z razvojem znanosti, kulture, tehnike in tehnologije lahko stopa le permanentno izobraževanje;
■ znanstvenotehnična revol ucija zahteva popolno med sebojno povezanost in soodvisnost znanosti, tehnologi je, dela in izobraževanja;
■ vzgojnoizobraževalna dejavnost lahko poteka in se uveljavlja le, če se na tem področju razvijajo samoupravni odnosi, temelječi na načelu dohodka, enako kot na drugih področjih dela
- Za te spremembe se morajo za vzemati znanstveni in peda goski delavci, študentje in družba kot celota.
utrinek današnjega časa
kruh
Kruh je osnovna človekova dobrina, pri nas mogoče še bolj kot marsikje drugje. Marsikateri preprost človek bi zagotovil, da brez kruha ni življenja. Samo da bomo imeli kruh, pa bo vse dobro; taka misel vznemirja danes še marsikatero mater.
Kruh: bel, črn, ržen, koruzni, vedno kruh.
Kruh ima tudi svojo ceno. Večjo ali manjšo, a enako za vse. Pred meseci je deželo zajela čudna moda. Cene kruha so poskočile in občinski možje so prikimali. Vsi protesti družbenih in političnih organizacij so bili kot strel v prazno (ali pa je bil končni cilj samo protest in ne stabilne cene, saj je večina občinskih mož tudi v teh organizacijah?).
Podražitev je najbolj udarila po denarnicah tiste, ki jedo kruh (oni z višjimi mesečnimi prejemki ga vendar ne jedo). Saj so prvi tudi protestirali, a bili so predaleč, da bi njihov protest slišali tudi tisti, ki so dvignili roko. Še so jedli kruh, ker pač brez njega ni mogoče živeti. A jedli so ga manj.
Ni preteklo mnogo vode, ko so cene kruhu spet poskočile. Tiho, kar čez noč. Brez protestov ... Spet so soglasno dvignili roke tisti z največjimi kosi potice.
In dialog je tekel dalje.
Pa so se vdali tisti s koščkom kruha v rokah: Če je kruh dražji, ga bomo jedli manj.
Od nekod je prišel odgovor: VEČ ljudi, VEČ kruha... (in tudi več potic).
Danes sem prekinil pisanje, a zgodbe še ni konec. Žalostna zgodba..•
B. Čerin
TREDSEESTVe
CTEZB бтиШИВТ
SLOVENIJE
M
E
kratki stiki v upravljanju
Kdo ne želi stanovati v študentskem domu? Če te sprejmejo vanj, js problem bivanja v času študija že skorajda rešen. Potrebno je le še nekoliko denarja. Če pa ti tega ni uspelo, si moraš poiskati sobo pri privatnikih — in imeti mnogo denarja, kajti »življenjski stroški se iz dneva v dan večajo«, tarnajo oddajalci sob. In prav imajo, saj si danes brez izkoriščanja še novega avta ne moreš nabaviti, kaj šele, da bi si zgradil vikend na morju!
Vendar se včasih sliši, da mnogi študentje tudi z bivanjem v obeh študentskih domovih niso povsem zadovoljni. Niso jim všeč omejitve obiskov, prepovedano jim je razgraja-, nje v prostorih domov. Najraje bi bili brez domskega reda in predvsem — upravnika.
Kaj menijo stanovalci domov, vemo vsi, kaj pa upravnik, pa le nekateri. Zato sem se napotil k upravniku mariborskega študentskega naselja profesorju Francu Sitarju in mu postavil nekaj »delikatnih« in prav v tem času aktualnih vprašanj.
K: Kolikšna je kapaciteta obeh študentskih domov?
Tov. Franc Sitar: V obeh domovih imamo 404 ležišč, od tega je 118 postelj rezerviranih za dekleta. Na letošnji razpis je prispelo okoli 600 prošenj, a te še vedno prihajajo, kajti rok za oddajo prošenj še ni potekel. Prijave rešujejo komisije za materialna vprašanja na posameznih šolah. Razveseljivo je predvsem to, da se je pravkar začela gradnja tretje stolpnice, tako da bomo lahko kmalu zadostili potrebam po študentskih bivališčih v Mariboru. V novem domu bo 260 ležišč, in sicer za dekleta, medtem ko bodo sedanjih 118 postelj v domu IJ zasedli študentje.
K: Z dograditvijo študentskega doma 1П se bo število stanovalcev precej povečalo. Študentje si poleg študija želijo v prostem času tudi rekreacije in zabave. Bo tudi za to poskrbljeno?
F. S. — Za drugim domom nameravamo zgraditi igrišča za rokomet, odbojko in košarko. V ta namen je združenje MVZ že naročilo izdelavo projekta. Po predvidevanjih naj
bi gradnja stala okoli 3 milijone starih dinarjev. Že sedaj pa imamo fotolaboratorij in mizo za namizni tenis. Nadaljnji projekti predvidevajo še ureditev menze za okoli 1SOO abonentov. Jedilnica bi lahko služila tudi za dramsko dejavnost in ostale kulturne prireditve.
K: Pri upravljanju doma sodelujejo trije faktorji: štu-dentje-stanovalci, uprava doma in združenje MVZ. V preteklem času je večkrat prišlo do sporov, kjer naj bi študentje potegnili »krajši konec«.
F. S. — Do sporov je prišlo predvsem zaradi neupoštevanja domskega reda. Po sestanku vseh stanovalcev doma pa so se stvari močno spremenile. Sestanek je dal pretej pozitivnih rezultatov, kar se čuti predvsem v odnosih med študenti in upravo. Besede mnogo več zaležejo in odnosi so na dostojni ravni.
K: Kakšna je oblika upravljanja študentskih domov in kateri so samoupravni organi?
F. S. — Glavni samoupravni organ je svet doma, ki ga sestavlja devet članov: 4 predstavniki kolektiva, 3 predstavniki študentov in 2 predstavnika združenja MVZ. Svet doma v redu deluje, žal pa nam študentje niso vedno na razpolago. Popolnoma samostojni pa sta komisiji za urejanje dežurstva in disciplinska komisija. Seveda študentje volijo še predstavnike domov, nadstropij, predsednika domske skupnosti itd. Studentje-stanovalci sestavljajo tudi komisijo za pregled sob.
K: Statut doma bi morali obravnavati tudi študentje, vendar je bil sprejet brez njihovih pripomb!
F. S. — To ne more biti res. Statut smo razmnožili v 200 izvodih in ga razposlali vsem predstavnikom študentov ter IO ŠS MVZ. Statutarna komisija je celo petkrat zasedala, preden je bil statut sprejet. Prav tako smo v 100 izvodih razmnožili domski red in z njim seznanili vse predstavnike študentov. Vedno smo tudi zbirali pripombe in jih, če so bile umestne, tudi upoštevali.
K: Se bodo morali absolventi v marcu, ko jim poteče ab-. solventski staž, izseliti?
F. S. — Če bo novih interesentov dovolj, se bodo morali absolventi do 31. marca izseliti, sicer pa bodo lahko ostali v domu le tisti, k bodo imeli dovolj možnosti, da bi do junija končali svoje šolanje.
K: Kaj bi želeli povedati študentom-stanovalcem ob pričetku novega študijskega leta?
F. S. — Študentom želim predvsem ugodne delovne pogoje, da bi lahko čimprej doštudirali, stanovalci iz drugih republik pa bi se naj tudi vključili v naš način življenja.
J. M.
KATEDRA
katedra — Študentski list. izdaja izvršni odbor študentske skupnosti VZM. Katedro ureja uredniški odbor: Bojan Cokl, Marija Franko Vič, Slavko Gerič — odgovorni urednik, Vladimir Gajšek, Tone Janša, Jože Marinšek, Žarko Golob, Igor Plohl, Dušan Zbašnlk, Bori Zupančič, Mitja Žitnik, Marjan Žmavc — tehnični urednik. Uredništvo in uprava: Ob parku 1, telefon 22-004. Tekoči račun: S1S-07S-54S. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda 50 par (letna naročnina 10 din, za ustanove in podjetja 15 din). Tisk: CP Mariborski Usk.
□
za republiški študijski center
RAZGOVOR PRI PODPREDSEDNIKU IS DR. FRANCETU .HOČEVARJU
Razgovora, Iti ga' ‘e vodil dr. France Hočevar, so se udeležili: član izvršnega sveta dr. Vladimir Bračič, republiški sekretar za prosveto ln kulturo Slavko Bohanec predsednik izvršnega odbora izobraževalne skupnosti SR Slovenije Ludvik Zajc, poslanec republiškega zbora skupščine SR Slovenije Tone Remc ter predstavniki skupnosti študentov visokošolskih zavodov iz Ljubljane ln Maribora: Janez Koželj, Jurij Kleindienst. Stojan Vodopivec, Peter Vodopivec, Vili Sale, Janez Švajncer, republiški poslanec. in Jože Milič.
Razgovor v glavnem potekal o vprašanju, ki zadeva sklenitev družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju študentov ln učencev, ustanovitev republiškega štipendijskega centra ln predlog za spremembo zakona o štipendijah in posojilih za
izobraževanje. Sprejeta so bila naslednja mnenja:
— družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju študentov in učencev na republiški ravni naj se sprejme čimprej, istočasno pa Je treba storiti ustrezne operativne ukrepe, da pristopijo k družbenemu dogovoru vsi organi in organizacije, ki v naši republiki dodeljujejo posojila in kredite, tako da bi v mesecu oktobru 1.1. vsi štipenditorji ln posojilodajalci dodeljevali študentom in učencem štipendije oziroma posojila v skladu z ugotovljenimi življenjskimi potrebami študentov ln učencev. Razliko ki nastaja med dosedanjimi štipendijami ln posojili in dejanskimi življenjskimi stroški, bo za mesec november 1.1. začasno krila Izobraževalna skupnost SRS. S tem se študentje odpovedujejo ugovorom zoper ekonomske cene. ki se uvajajo v študentskih stanovanjskih ln prehrambenih institucijah.
— Pri izobraževalni skupnosti SR Slovenije se ustanovi republiški štipendijski center, ki naj skrbi za usklajevanje štipendijske politike na osnovi enotnih načel, popolne In Javne evidence, kar aaj bo v
Slavko Gerič — | odgovorni urednik KATEDRE
Študent s svojim socialnim statusom, visoke šole ter slovenski gospodarski, kulturni in politični prostor — to so izhodišča in predmet našega raz-
mišljanja in dela. Iz te ugotovitve in upoštevajoč dosedanje študentsko gibanje v Mariboru lahko izpeljemo naslednje dejstvo: da smo sposobni in dovolj močni za akcijo, za angažma, manj pa za filozofiranje in intelektualistično razmišljanje. Zato je naše angažiranje konkretno, jasno in funkcionalno. To ni naša slabost. Nasprotno. Z obravnavo nekaterih konkretnih družbenih ekscesov in problemov smo se vključili v študentsko vrenje na Slovenskem in postali eden izmed njegovih prvinskih elementov.
Naša akcija sloni na temelju tehle konkretnih vsebin:
dimenzije študentskega gibanja, dimenzija samoupravnega demokratičnega socializma,
dimenzije pluralizma,
dimenzije slovenstva,
dimenzije socialne enakosti,
dimenzije samoupravnega demokratičnega socia-
dimenzije gospodarskega in kulturnega razvoja
severovzhodne Slovenije.
Katedra izhaja že deseto leto. Znova se ji je posrečilo, da bo izhajala kot štirinajstdnevnik. Prav zaradi tega smo prepričani, da bo odslej veliko bolj aktualna in komunikativna. Njena naklada (10000 stalnih naročnikov), obseg in redno izhajanje nalagata uredniškemu odboru veliko odgovornost.
Del te odgovornosti skušamo prenesti na vas, dragi bralci. Tudi vi ste odgovorni za vsebinsko in oblikovno rast svojega časopisa, saj je Katedra predvsem vaša, obenem pa je to ena izmed možnosti, da projekte, ki smo jih izdelali, projiciramo v naš družbeni vsakdan.
Zato vabimo k sodelovanju na straneh našega lista vas, spoštovani profesorji, in vas, študentje, a tudi vse ostale, ki na kakršenkoli način želite sodelovati pri ustvarjanju njegove podobe. Prostori uredništva so v novem študentskem domu Ob parku 5.
CD
E
DELO je vsaka zavestna in smotrna dejavnost, ki koristi družbi in posamezniku. Tvori materialno osnovo človekovega življenja, v delu se oblikujejo težnje po določenih odnosih med ljudmi, r, njim se uresničuje človekova ustvarjalna sila. Človek z delom tvori družbeno bogastvo, bogastvo medsebojnih odnosov in bogati lastno osebnost. Delo ni samo gospodarska kategorija, je predvsem konstitutivno človeška kategorija.
DELO ima mnoge oblike. V sodobni družbi postaja vedno važnejša zavestna in smotrna dejavnost ljudi na področju znanosti in kulture, to je znanost in kultura sama. Izobraževanje je njuna prva stopnja in osnova, pogoj bivanja. Izobraževanje postaja vse obsežnejši in zahtevnejši del človekovega življenja. ŠTUDIJ na visokih šolah je faza izobraževalnega procesa, najvišja in najbolj ustvarjalna faza v formiranju strokovnjakov, dozorevanju ljudi. Družba in posameznik trošita za študij materialna sredstva, ustvarjalne nagohe in leta življenja, svoje potenciale, da si jih še povečujeta.
ŠTUDIJ je družbeno pomembna in koristna dejavnost, je imperativ modernega časa in socializma. Vrednotimo ga kot dčlo, ker to tudi je.	,
ŠTUDENT zato ne more imeti položaja družbenega podpiranca, ampak je delavec s pravicami in dolžnostmi, ki jih ustava daje delovnemu ljudstvu, s pravicami, prilagojenimi posebnostim študija.
Visokošolski zavod je enotnost pedagoških in nepedagoških delavcev ter študentov. Vsi so nujni sestavni deli, vsi so neobhodni pri uresničevanju osnovne naloge visokošolskih ustanov: ustvarjati strokovnjake — ljudi, osebno in družbeno ustvarjalne, sposobne polnega življenja, zagotavljajoč ga tudi drugim. UPRAVLJANJE visokošolskih zavodov, njihovih združenj in študentskih domov po študentih kot enakopravnih partnerjih v odnosu
do pedagoških delavcev je nujno. To ni študentska boniteta, ni družbena miloščina. Izhaja iz študentove stvarne delovne naloge. To pravico mu daje ustava in ga s tem obvezuje k resnosti in odgovornosti pri študiju — delu. SAMOUPRAVLJANJE s pogoji dela in življenja visokega šolstva zavezuje študenta, da deluje kot činitelj dogovarjanja in sklepanja na vseh področjih družbenega življenja. Preko različnih stopenj posrednosti so vsa dogajanja v družbi pogoj delu ih življenju članov visokošolske skupnosti.
SKUPŠČINSKI SISTEM mora zato zajemati tudi študentske interese. To koristi družbi. Enkrat kot celoti, drugikrat njenemu sestavnemu delu — študentom.
INTERESI študentov so različni, ker izhajajo iz različnih družbenih plasti, krajevnih predelov v procesu socializacije akumuliranih znanj, izkušenj, izoblikovanih nazorov. Interesi, težnje, pogledi so dani tako po obsegu kot po vsebini. Ne moremo te stvarnosti zanikati na rovaš subjektivnih predstav o študentskih mišljenjih, hotenjih.
SVOBODA RAZLIČNOSTI KOT POGOJ ZA DOSEGO ENOTNOSTI JE EDINA DEMOKRATIČNA. Potrjuje posameznikovo suverenost mišljenja in življenja. Priznava osebnost, priznava stvarnost dopolnjujočega se, tekmujočega in nasprotujočega ši. To ustvarja družbeno gibanje. Samo v gibanju se pojavljajo napredne težnje, v gibanju kljub začasnim porazom zmagujejo.
NAPREDNE so v osnovi težnje študentov. Želimo socializem. To je demokracija, svoboda, učinkovitost, blaginja. To je humanizem. ŠTUDENTJE se združujemo. Osnovni življenjski in družbeni položaj sta nam enotna. Sta temelj združevanja.
ZDRUŽEVANJE ustvarja družbeni prostor soočanja, odbijanja in povezovanja tisočev mladih delavcev — študentov znotraj posameznih . (Nadaljevanje na 5. strani)
Klub prekmurskih študentov iz Maribora je v preteklem mesecu v Murski Soboti in Lendavi pripravil razstavo likovnih del svojih članov. Razstava je upravičeno zbudila pozornost javnosti, saj so se študentje-likovniki, ki študirajo v Mariboru pretežno na pedagoški akademiji, prvič predstavili domačemu občinstvu. Pri pripravi razstave je sodeloval tudi akademski slikar Lajči Pandur.
ZAPIS S TISKOVNE KONFERENCE NA VEKS
Obvezno stalno delo študentov oziroma skupno delo študentov in profesorjev je osnova delovne reforme na višjih šolah. S tem se ukinja obveznost obiskovanja predavanj. Dostop k »predavanjem« imajo le tisti, ki so zainteresirani za delo. Tako je tudi odpravljena potreba po izpitih, zakaj znanje se lahko sproti preverja.
Dr. DANILO POŽAR 2e v junijskih mesecih smo razmnožili material o sodobnih metodah poučevanja in ga posredovali profesorjem. Seveda je to le
majhen prispevek k izboljšanju kvalitete dela, zakaj pogoj za uresničitev ciljev, ki so navedeni v vprašanju, so majhne skupine, ki delajo v laboratoriju. V sedanjem trenutku lahko 464 vpisanih novincev zaradi omejene prostorske in kadrovske zmogljivosti razdelimo le v osem skupin, ki bi štele po 80 študentov. V teh razmerah seveda zastavljenih ciljev ne moremo doseči.
Na drugi stopnji pa napovedujemo oster boj klasičnim metodam dela (predavanjem), zato uvajamo metodo razgovora, sprotne študentove priprave in študentovega
raziskovanja. V tem primeru bo že zagotovil primerno oceno. To tudi konec klasičnega preverjanja je seveda možno samo v skupi-znanja — izpitov, zakaj s kvali- nah, ki štejejo 6 do 8 študentov teto sprotnega dela si bo študent kot je to na naši drugi stopnji.
za republiški študijski center
(Nadaljevanje z 2. strani)
skladu z Izvajanjem dolgoročne nacionalne kadrovske politike. Znotraj centra se naj osnuje posebni strokovni referat, ki bo skrbel za ustrezno Izobraževanje talentiranih
— Republiški sekretariat za prosveto ln kulturo bo gradivu o materi.-lnem položaju študentov v SH Sloveniji, ki ga pripravlja za obravnavo v skupščini SR Slovenije priložil tudi predlog za sklenitev družbenega dogovora, predlog za spremembo zakona o štipendijah ln posojilih za Izobraževanje ter osnutek priporočila oziroma sklepov o ureditvi štipendij In posojil na območju SR Slovenije.
čas se je ustavil
Ljudje se neprenehoma organiziramo v skupnosti, organizacije, društva in podobne oblike kolektivnega prizadevanja. Uspešnost tovrstnih oblik pa je venomer odvisna od tehtnosti zastavljenega cilja, homogenosti mišljenj znotraj institucije in sposobnosti tistih, ki skušajo projekt realizirati. Študentje uveljavljamo svoje težnje znotraj študentske organizacije, vendar se pri tem vedno bolj omejujemo na delovanje v okviru posameznih visokošolskih zavodov ali univerze, vse manj pa je delovne povezanosti in izmenjav izkušenj. Takšen razvoj dogodkov bi bil morda sprejemljiv, če bi se obrnjenost vase pokazala v ekspanziji politične, kulturne in socialno-mate-rialne aktivnosti, vendar tega ne moremo trditi. Največkrat je introvertiranost izraz podzavestnega nezaupanja v lastne sile. Vodstva, odbori in študentski »prvaki« sicer skušajo dojeti nastalo situacijo, jo korenito preobrniti in ustvariti pogoje za plodno delo, toda posledice tega prizadevanja so neopazne, ker ostanejo skrite v institucijah samih. Prave vsebine jim ne moremo določiti, ker so prevečkrat heterogene, stihijske, kompletno ujete v konformistične okove sveta, ki nas obdaja. Temu ne morejo odpomoči različni statuti, členi, ki niansirajo pomen vsakega stavka, in ki v komparaciji z delom študentske organizacije predstavljajo pravo realnost in ničevost kvazipolitičnega prizadevanja.
Demokratičnost odločanja in samoupravljanje, ki ju želimo imeti ne le eksklamativno, postajata v takšnih okvirih negacija dejanskega stanja. Vendar je v nas še preveč samozaverovanosti, ki nas pušča v upanju, da vendarle delamo, da garamo in predstavljamo študentsko populacijo. To dejansko ne more držati. Tezo lahko formalno in teoretično briljantno obranimo, pa kaj, ko nam današnji, včerajšnji in jutrišnji!?) dan kaže, kako zmotno smo tehtali navedbe. Človeka lahko zastopaš, 'če poznaš njegove interese, ljudi pa, če misliš kot oni, če te ponesejo s seboj v akcijo; ne v tisto akcijo, ki jo množice le izvršujejo, ideja pa jim je nerazumljiva. Tedaj je delo spontano in zaokroženo. Akcija mora steči med študentskimi množicami, ne sme pa postati domena študentskega vodstva. To bi bilo enako, kot če bi ponovno uvajali stalinizem ali, lepše rečeno, centralizem. Opazimo pa lahko, da študentje v večini niso zainteresirani za sodelovanje. Zato je težko kriviti za dosedanje relativne neuspehe študentsko vodstvo. Osnova vseh teh dilem je množica. Vodstvo izhaja iz množic, ki ga izoblikuje. Ta dva pojma razlikujem. Časovno sta sicer povezana, največkrat ju tudi vežejo enaka gesla, vendar si predstavljam delovanje študentske skupnosti bolj sproščeno in neutesnjeno, odločno sprto s konformizmom ostalih institucij. Ne bodimo vendar sindikalisti!
Kar običaj je, da zahtevamo poleg kritike tudi nove, pozitivne predloge. Ti podkrepijo kritiko
prejšnjega dela. Ne bo težko dokazati, da smo v zadnjem letu mnogo pisali o reformi visokega
šolstva, da smo sestavljali predloge, osnutke in podobno navlako, da pa tudi:
— nismo ničesar storili na izvršnih odborih posameznih šol,
— da ogromna večina študentov pojma niti ne pozna,
— da takšni ljudje stoje ob Strani in so le »pasivna inteligenca«,
— da celo IO SS MVZ nima o stvari kompleksnega pregleda,
— in da bo projekt padel v vodo, ker postaja (ne povsod in pri vsakomur) le beseda.
Ostali smo ujeti v klasične strukture, ki jih je predpisoval preživeli družbeni sistem. Odnos družba—univerza se skriva v sistemu finansiranja visokega šolstva, ki pa se nam zaradi nejasnosti zdi nerazumljiv. Ce menimo, da mora organiziranost'preseči uspehe stihijskega dela, moramo uspešno vzpostaviti komunikacije med seboj. Tako pa smo v akciji za zbiranje študentske pomoči za gradnjo študentskega doma v Banjaluki skoroda popolnoma prepuščeni sami sebi, kljub temu, da obstaja ZSJ in Djuro Kovačevič, kljub temu, da imamo v skupščini SR Slovenije svoje poslance. Nekoč mi je nekdo dejal, da smo študentje gnoj. Verjetno je mislil na naš malomeščanski ponos, ki nas navdaja, ko nas življenje postavi »nad« maso, ko smo »voditelji«. V Mariboru med študenti ni resnejše družbenopolitične angažiranosti. Pasivni smo, čakamo na trenutek, ko bomo začeli nositi uradniške narokav-nike, sedaj pa uživamo lepote študentskega življenja. Posamezne tribune, ki jih organizira izvršni odbor študentske skupnosti MVZ, ne morejo zapolniti te vrzeli. Ne moremo nadomestiti zagnanosti iz »starih, dobrih časov« po drugi vojni.
Današnja doba je doba mladih. Tudi mladih kritikov in nadebudnih literatov. Samo dajte jim buzdovan v roke, in mlatili bodo z njim na vse strani do onemoglosti. Vrteli ga bodo na najneobičajnejši, najbolj šokanten način — vse samo zato, da bi publika uživala in jim ploskala. Vstop v areno je dovoljen vsakomur, tudi kijev ne zmanjka. Zato se včasih tudi pripeti, da pride na sceno kakšen sila neokreten, lesen borilec, ki nosi namesto težkega kija v rokah palico iz trstike, ta pa je mnogo predolga, da bi se dalo z njo učinkovito zamahniti po nasprotniku.
Eden izmed takšnih literarnih neokretnežev se je prikradel tudi na strani Katedre in pri tem najbrž pozabil na dejstvo, da kritika ali polemika ni zborovsko petje, da pa vsak tudi ni sposoben za solo part.
Res je, da je »biti človek (avtomat) večkrat težko«,
toda še težje je biti dober besedni rokohitrec, katerega pisane besede so kot udarci kladiva na glavo žebljice.
Ker ste, dragi pisec, že stopili v corrido in »coram puhlico« in izjavili nekatere stvari, ste s tem dopustili, da tudi drugi izjavijo svoje mnenje o vaših pogledih na določene stvari. Spoštovani — mt (Mitja Žitnik), dovolite, da moja malenkost prva pobere vrženo rokavico.
Seminarji, ki pritegnejo peščico seminaristov-funkcionarjev, so izguba časa in priznanje duhovne nemoči. Zato se odbor zateka v organiziranje študentskih plesov (ki so tudi potrebni, še premalo jih je), k boju za čim cenejši študentski menu (nujno!). S tem pa večji del aktivnosti izčrpamo. Seveda je tega kriva slaba kadrovska politika, pa tudi sedanja struktura. Rešitev iz navidezno brezizhodne situacije je
— trezna presoja stanja, kritičnost,
— utrditev enotnih sklepov in principov dela,
— afirmacija sposobnih študentov, ki so pripravljeni delati (le najti jih je treba) in
— točno izpolnjevanje reilno zastavljenih planov.
Saj smo vendar bodoča inteligenca, ki bi jo moralo bolj zanimati občečloveško naziranje, družbenopolitične strukture, odpiranje Jugoslavije navzven in končno tudi študentski problemi! Vendar vemo, da gremo mirno preko tega, da stanujejo v študentskem domu tudi takšni študenti, ki po veljavnih kriterijih ne bi smeli, da postajamo vedno bolj podvrženi tujim projektom, da nas ne prizadenejo anomalije naših struktur. Pred tem ne moremo zakrivati oči, saj bi se stanje le še poslabšalo. Posledice bi bile prav neprijetne in katastrofalne, čeprav jih čutimo že sedaj in se nanje kar privajamo. Razvejanost študentske organizacije sprošča tudi mnoge nove možnosti za dosego uspeha pri delu. Vendar akcijo lahko sprožijo le ljudje, ki so za to sposobni, in ki bodo odgovarjali za posledice. Evidentno pa je, da se sedaj le lovimo v zelo spolzki situaciji in nazadujemo.
Vedno bolj zadušljivo postaja. Treba bo prevetriti svet. Toda od kod bo zapihalo?
Dušan Zbašnik
Odkrito povedano, vaš članek ml je zapustil — potem, ko sem ga prebral — v ustih neprijeten občutek z rahlim priokusom diletantizma.
Očitno je, da ste hoteli kot mladi, komaj došli ko-munard odčitati lekcijo tej družbi, kar je lepo in hvale vredno, če je lekcija upravičena in če je odčitana na nekem minimalnem nivoju. Za vašo se to ne bi upal trditi.
No, da ne bomo hodili okoli vrele kaše in omagali v galopu, predlagam, da skupaj pogledamo, v čem je stvar. (Zaradi večje jasnosti in preglednosti bom skušal svoje pripombe nanizati v točkah.)
1.	Pišete, da zadnja leta živimo pri nas »v dokaj veliki otopelosti«, da »veliki uspehi v dražbi prinašajo denarja, kolikor si kdo poželi«, da to degradira dražbo ... na faktor ..., ki daje možnost pridobit-venosti. Da vse to ugotoviš, pa »ni potrebno biti preveč (!) pameten«! Dragi —mt, dvomim, če ste že slišali za izrek: »raro opinio hominum tutior pe-cunia est« (v prevodu bi to pomenilo: redkokdaj je človeško prepričanje močnejše od denarja), če pa ste, se vam čudim, kako ste mogli napisati to, kar sem citiral zgoraj. Plača bi naj bila (v načelu) družbeno priznanje (v obliki denarja, ki daje upravičencu pravico do določenega deleža družbenega proizvoda) za prispevek, ki ga je dal posameznik družbi. Torej — čim bolj družba ceni delo nekoga, tem
biti človek (bralec) je večkrat težko
Venera še ni vedela za venerične bolezni...
Humanisti so pojedli sebe drugim za zgled.
Dobri govorniki molčijo takrat, ko jih nihče ne posluša.
Vzgoja otrok bi morala temeljiti na vzgoji odraslih. In obratno. Navadno so politični Satiri tisti, ki bičajo satiro.
Država je organizem z možgani v centralnem živčevju.
Ali je človek spoznal ljubezen, ko je izumil posteljo?
Ljudstvo je opij Cerkve. Mrtev bog hoče biti še zmerom bog.
Zoran Klic
STRAN 4
(Foto: B. Čerin)
Pred nedavnim je bila na gradbišču tretjega študentskega doma v Maribora krajša slovesnost, na kateri je predstojnik mariborskih visokošolskih zavodov dipl. inž. Josip Butinar simbolično vgradil temeljni kamen za bodoči študentski dom.
bolj ga nagrajuje (v obliki OD) — in vice versa, seveda. Poudarjam, da to velja le načelno, v idealnih pogojih. A četudi stvari gledamo še tako praktici-stično, ne drži, da uspehi v družbi prinašajo toliko denarja, kolikor si ga nekdo poželi. Sele v komunizmu bo veljalo načelo: vsakomur po njegovih potrebah, kar pa tudi ne pomeni dati vsakomur, kolikor si zaželi. Sploh pa je ta vaš stavek iz čisto logičnega gledišča tavtologija. Pravite namreč, da lagodno življenje prinaša toliko denarja, kolikor si ga nekdo poželi. Toda za lagodno življenje je vendar potreben denar. In šele denar ustvarja lagodno življenje.
2. Ce ste zgoraj napravili le majhen spodrsljaj, pa je vse vaše nadaljnje leporečje v očitnem navzkrižju z osnovno literarno in logično dostojnostjo. — V naši državi — pravite — prebiva še »mnogo resničnih ljudi«, zato zanjo ni pravilna oznaka »psevdosocia-listična«. Toda na žalost njihova borba »ne pomeni mnogo v množici, ki danes preplavlja svet, vedo pa, da se je le z idealizmom lahko nekaj ustvarilo, čeprav se je na to pravilo danes že popolnoma pozabilo«. In v takem in podobnem stilu naprej. Za vraga, o kakšnih množicah govorite, ki baje danes preplavljajo svet? Za božjo voljo, kakšno pravilo je bilo to, da se je le z idealizmom lahko nekaj ustvarilo? Ali poleg resničnih ljudi obstoje še neresnični? Toda vaš coup-de grace šele pride. Dobesedno se trudite povedati: »Vemo, kaj prištevamo k družbenemu standardu, vemo pa tudi, da je družbeni standard nekaj drugega kakor osebni. In to je pravzaprav izhodišče mojega članka, izhodišče, ki naj dovolj nazorno pokaže, kakšni frazerji smo postali.« Seveda, če vam je takšnale beseda prežganka izhodišče članka, potem je vse malce bolj razumljivo, ne pa opravičljivo.
In s tem skušate pomagati »socialističnemu duhu v naši mali skupnosti«! Pojdite no, ne bodite naivni. Ta duh bi potem dišal po sarmi, ne pa po socializmu. Bojim se, da ni bistveno načelo človeštva, da spozna in doseže svojo dolžnost Kje ste le to pobrali? Take trditve vodijo k teoretičnemu bankrot-stvu vaših idej, moj dragi —mt!
3. Videti je, da vam dela težave čisto preprosto in jasno izražanje misli. Kaj ste npr. hoteli povedati z mislijo, da smo »pozabili na državljana, ki je manj sposoben zaradi svojih omejenih kapacitet«? Kaj pa je zopet to? Na kakšne kapacitete merite? Umske? Seksualne? Delovne? Alkoholno-uničevalne? Čeprav drži, da nullius addictus iurare in verba magistri (vsak ima pravico, da samostojno misli in sklepa), pa ga to seveda ne odvezuje, da misli jasno in pravilno.
4. Niste skregani samo s čisto literarno platjo pisanja, ampak šepajo vaša izvajanja tudi kar se tiče politične ekonomije in njenih osnovnih postulatov. Brez repa in glave je vaša trditev, da gre zadnje čase na račun OD toliko podjetij »rakom žvižgat«. Ce bi poznali vsaj osnovne zakone našega ekonom-sko-političnega sistema, bi morali prostodušno priznati, da je zgornja trditev nesmisel. Prav tak epi-teton ornans bi lahko prilepili vaši naslednji »cvetki«, da »velika in močna podjetja, ki jih je vedno več, sicer niso vsa rentabilna, toda večina jih je«. Dragi —mt, priznali boste, da močna podjetja ne trpijo nerentabilnostl. Ravno zato so močna (v ekonomskem smislu, v drugačnem se o podjetju kot o pravni osebi sploh ne da govoriti), ker so rentabilna. Ce bi ne bila, jih ne bi šteli med ekonomsko močna. »Seveda je važno, za kaj se takšne velike tovarne (!) oz. delovne organizacije zavzamejo: nekatere podpirajo nogomet, druge ničesar, majhne pa navadno kulturo in družbeni standard«. Kaj, za vraga, pa je zopet to? Za koga je to važno? Za družbo kot celoto? Za nogometaše? Za družbeni standard? Za »ničesar«? Da bi se znašli v tem miselnem kaosu, v tem kabinetu raritet, kamor ste nas pripeljali, bi bil potreben še en kompleten zapis. Kar lahko trenutno storim za vas, je le to, da vam zaupam, da so vaši stavki brez miselne kontinuitete, da je vaše pisanje to, čemur je Krleža rekel »pisanje brez stavkov«.
Brez smisla bi bilo dlakocepsko vam tiščati pred oči vsakovrstne zakone s področja statusnega prava delovnih organizacij, ki med drugim tudi določajo, kdaj in ob kakšnih pogojih lahko »velike« (ali pa tudi čisto majčkene) tovarne dajejo denar za nogomet, kulturo ali pa za »ničesar«. To bi bilo Sizifovo delo, zato se ga raje ne bom lotil.
5.	In že smo pri seksikulturi. Strinjam se z vami, da je to bolj zanimivo vprašanje. Komaj smo se zavalili v naslonjač, da bi sladko »prisanjali« kaj pikantnega iz »seksikulture«, že nas —mt prav po »emtejevsko« vrže na drugo bojno polje. Zdaj je na tapeti komparacija med zapadno in našo literarno bero. Toda samo za en stavek. Gremo naprej. Beremo: »V literaturo se je vedno bolj vcepljal občutek, da je nujno prodreti angažiranost povojne literature pri nas«. Oho! Klasična napaka ljudi, ki
ЊА
г'.ч1?»Л»^ш/ЈИЈТГ
še niso vtaknili nosu v blago dišečo učenost osnovnošolske logike. Dragi —mt, zagrešili ste napako, ki ji v logiki navadno rečejo vulgarna hipostaza. To možnost na hipostazi zasnovane igre je dobro izkoristil avtor knjige Aliče v zrcalni deželi. Toda ni vse, kar je umestno za bajke, primerno tudi za članek v Katedri, ki povrhu vsega hoče biti še angažiran.
6.	Vaše blefiranje s filozofijo in kulturno zgodovino je pod dopustno mejo proučevanja kulturno-histo-ričnih dejstev naše literarne polpreteklosti. Le kje ste staknili (lažno) dilemo: »ali zoperstaviti povojno angažirani literaturi nasprotno (???) literaturo ali pa s trudom ustvariti svojstveno..., da bi dvignila tako skupino nad poprečje, ki se je pričelo betonirati v naši literaturi«. Morda sem res v literarnih vprašanjih več ali manj laik, toda dvomim, da bi znal tudi kakšen ekspert na tem področju razložiti, kaj je» nasprotna« literatura od »povojno angažirane«. Prvič tudi slišim, da se poprečje v literaturi
lahko betonira. Kuriozum, ki si ga velja zapomniti!
7. Sintaktika slovenskega jezika je za vas precej trd oreh, kajti ko preberemo, da je kmetstvo najbolj zapostavljen sloj, nikakor ne moremo ugotoviti, ali ste izvolili ga označiti kot sloj, ki je najbolj zapostavljen kot tema v literaturi, ali pa je zapostavljen ekonomsko-politično. — »Na drugi strani pa se je ponovno dvignil tudi meščan. Toda na žalost se ta snov hitro izrabi«. Na žalost. Se prehitro. Snov o ponovnem »dvigovanju« meščanov se je že zdavnaj izrabila. Povsem in dokončno, vsaj pri nas. Tudi izraz »kratek interes« se zdi zelo originalen in zabaven. Do zdaj smo bili navajeni poslušati le o velikih in majhnih interesih za neko stvar, tudi za »razvpite knjige«, ki so baje le »krik« komercialnih interesov. Jaz osebno nisem »uslužen, kadar vidim kakšno ,čudno cestno križarko', ki se ustavi, da bi dobila pojasnilo«, ampak prej prestrašen spričo »čudnosti« take križarke (ali pa je morda fregata, ali celo rušilec?), ki hoče pojasnilo. Morajo biti ti Zapadnjaki res »kunde«, da njihove »čudne križarke« kar same zahtevajo pojasnila vseh vrst, zajetni potniki pa zavaljeni sedijo v sedežih in kadijo debele cigare — ali pa si morda tudi trebijo nohte, medtem ko mi uslužno pojasnjujemo.
8. Kot strela z jasnega nas zadene naravnost v obraz trditev oz. negacija trditve (čeprav ta sploh ni bila postavljena), da »literatura ni produkt mehanizira-nosti, ampak revolt proti njej«. Zatorej tudi »literatura« ni samo potiskan papir (ni za »izživljanje«), ki stane toliko in toliko, ampak nekaj več. V tem je nekaj več. Preizkusite, prepričali se boste sami! Kakšni barbari smo bili do danes, do velikega trenutka (ko smo kot opice imeli literaturo le za potiskan papir, ki smo ga uporabljali v prav nič duhovne namene; med drugim smo vanj zavijali klobase, delali iz njega smešna pokrivala ali pa si celo * njim brisali tisti del telesa, kjer hrbet izgubi svoje spodobno ime, ko nam je neki —mt odkril, da »literatura ni samo potiskan papir.., ampak nekaj več«. Le zakaj so ga ljudje pravzaprav sploh tiskali? Bržčas iz gole potratnosti in nagajivosti, ка-Ш
9. Sledi resignacija. —mt obupuje nad svetom in hlipa: »Toda od današnjega sveta tega sploh ne moremo pričakovati«. Da bi se potrudil razložiti, česa ne moremo od tega zmehaniziranega, degradiranega sveta sploh več pričakovati, se mu menda ni zdelo pomembno ali vredno. Poizkusil bom uganiti: da M pisal (ves pišoči svet namreč) spodobno kritiko? Da ne bi prodajal bralcem megle? Da nam ne bi serviral po študentskih glasilih sestavkov, ki so le malo nad nivojem konvencionalne pismenosti?
Menda bi bilo to le malo preoptlmistično pričakovanje. Ali pa morda ne?
Urbančič Vojko
biti Človek (bralec) je večkrat težko
(Nadaljevanje s J. strani)
sknpin, v celi študentski skupnosti, v odnosu do ostalih družbenih skupnosti, zlasti do ostale mladine.
SKUPNOST študentov je resnična. ORGANIZIRANA skupnost študentov pa je poskus zavestno dogovorjenega združevanja študentov na osnovi delovnega statusa. Ta nam daje samoupravno vlogo družbenega dejavnika svojstvenih interesov, med seboj nasprotujočih in dopolnjujočih se v okviru skupno sprejetih pravil igre, ki zagotavljajo demokratičnost in učinkovitost dogovarjanja ter akcije študentov.
ORGANIZIRANA SKUPNOST ŠTUDENTOV temelji na navedenih načelih. Precizira jo statut. Obstaja v praksi, toda praksa preverja njeno vsakokratno zamisel in jo popravlja-Prav je, če jo zamisel vselej nekoliko prehiteva.
Ob govoricah, ki so se razširile spomladi, češ da bo vrednost dinarja padla, Je ZIS takoj reagiral ln Mitja Ribičič Jih Je demantiral, hkrati pa zagotovil, da bo dinar do 1975. leta postal konvertibilna valuta. Ker pa konvertibilnost ni odvisna le od besed, lahko odkrito podvomimo v resničnost njegove trditve. En razlog za takšen odnos do omenjene izjave je že v tem, da Je imela Jugoslavija do konca avgusta 900 milijonov din (seveda novih) primanjkljaja glede na izvoz in je samo v avgustu uvoz znašal 50 več kot v istem mesecu lani. Ob teh podatkih smo lahko resno zaskrbljeni nad »razvojem« našega gospodarstva, saj kažejo na njegovo popolno stagnacijo in nezmožnost kritja domačih potreb.
Da pa vrednost dinarja v resnici pada, lahko pritrdijo mnogi obiskovalci graškega velesejma, ki so morali za
en avstrijski šiling plačati kar 70 par, čeprav je uradni kurz še vedno 0,48 par za šiling. Kako dolgo bodo pri tem tečaju ostale avstrijske banke, je vprašljivo.
Zanimiv Je bil tudi komentar v Večeru ob obisku predsednika Tita v Belgiji, kjer v enem izmed odstavkov piše: »Med Belgijo in Jugoslavijo ni spornih vprašanj, sodelovanje pa se vedno uspešneje razvija na najrazličnejših področjih. Kritično za nas je le gospodarsko sodelovanje, ker Imamo z Belgijo porazno plačilno bilanco. Letošnji jugoslovanski izvoz znaša 6, uvoz pa 24 milijonov dolarjev. Možnosti torej še vedno niso izkoriščene.« Verjetno je tu mišljen izvoz, kajti nič posebnega ne bi bilo, če bi se pogovarjali morda še o povečanju uvoza...
In še ena izmed zanimivih, čeprav ne najnovejših novic: Gorenje iz Velenja
je sklenilo pogodbo za 10 milijonov dolarjev ln bo na ameriško tržišče poslalo 500.809 televizijskih sprejemnikov. Mnogi so biil najbrž ob branju te novice navdušeni nad novim uspehom prodiranja na tuja tržišča, toda po preprostem Izračunu bi lahko spoznali, da bi mnogo več sprejemnikov lahko prodali tudi doma, če bi jih prodajali po ceni — 40 dolarjev.
Zato predlagam, da čimprej organiziramo prireditev, na kateri se bomo poveselili zaradi napovedane konvertibilnosti dinarja, ker se sicer lahko zgodi, da takrat za ta denar še »kisle« vode ne bomo več dobili, saj se cene iz dneva v dan spreminjajo.
ob ustanovitvi
smernice in možnosti razvoja študentskega gledališča v mariboru
Ne le evropska kriza zavesti z vsemi reističnimi, dehumanizi-ranimi vrednotami, ne le izrabljeni in prašni tradicionalizem bres haska ob novi potrošnji in kibernetiki, ne le množične psihoze in zaverovanost vase, ampak prav nasprotno — vprašanje o eksistenci kot bistvu, resnična problematika kulture in antropologije, angažiranost novih vrednot in metodologij, vse skupaj nas obvezuje, da posegamo v živo tvornost, se pravi, v urejen sistem mišljenja, organizacije, umetnosti. Slovenska gledališka kriza torej ni nastala samodejno, uravnovešeno, ni dialektično nasprotje in negacija obstoječih »nacionalnih« struktur, ni kriza naslovov niti kriza nasprotja med tradicionalnimi gledališkimi šolami in modernimi gledališkimi posegi, temveč je vseprej uveljavitev same eksistenčne krize v umetnosti. To krizo čutimo vsi, se je zavedamo, vendar ne iščemo sočasnih možnosti, da bi jo razrešili kot eshatologijo, kot vse-odrešujočo, občo slovensko elito. In prav v tej krizi — ali iz te krize — je mogoče, da je zrasla ideja o Študentskem gledališču v Mariboru, ki začenja svojo repertoarno sezono z velikim optimizmom in tvorno idejo. To gledališče je omogočeno le tako in v takšni meri, kolikor je slovensko gledališče in ne čisto formalno-birokratsko zatočišče, kolikor je zares živo in prisotno v slovenskem kulturnem prostoru; naloga študentov je torej, da študentsko gledališče podprejo s svojimi organizacijskimi, umetniškimi in poslovnimi sposobnostmi, pa tudi kot občinstvo. To gledališče namreč ni zraslo zaradi gledališča kot takšnega, torej zaradi hermetične situacije in krize »narodnih« gledališč, ampak se postavlja na noge v imenu študentov in žive umetniške tvornosti! Študentsko gledališče ne bo ekskluzivno super-moderno, ne bo podobno amatersko podeželski ravni prireditev (gasilske veselice, ne bo slinavo in jokavo) niti ne bo pedagoško vzvišeno nad sodobnim življenjem. Zakaj? Zato, ker naše gledališče — če hočemo, da bo res naše —, potrebuje aktualne izvirne teme, potrebuje usklajen razvoj idejnih smeri, navsezadnje pa še voljo do sodelovanja. Teater brez občinstva je pogreb, za katerim bodo šle le mrtve duše. Živi teater pa je igra, katarza, je zavestna oblika eksistence in zgodovinskega časa.
Smernice Študentskega gledališča v Mariboru so torej naperjene v odpiranje celotne problematike zavesti, mišljenja in pesnjenja, v odpiranje slovenskega kulturnega prostora in novih organizatoričnih oblik. Zato se nikakor ne moremo omejevati, absolutno obsegati situacije, se osredotočiti zgolj na eno samo zvrst prireditev; to bi vodilo v ekshibicionizem. Zato študentsko gledališče ne sme in ne more biti skupina, ampak skupnost. Sele tako se nam odpirajo nove možnosti, da bomo uprizorili več izvirnih del, ki jih drugi teatri odklanjajo bodisi zaradi natrpanosti repertoarja bodisi zavoljo samovolje do moči. Upamo tudi, da nam bo pri tem pomagalo SNG v Mariboru in druge kulturne ustanove. Ce hočemo imeti občinstvo, moramo sodelovati, odpreti vrata, prisluhniti srčnemu utripu in okusu časa. Prisluhniti moramo ljudem, ki živijo v tem času, jih razumeti, jim ponudili čim kvalitetnejše uprizoritve.
Tako se ob tej priložnosti zahvaljujemo SŠ MVZ, SNG Maribor in vsem tistim, ki nam bodo pripravljeni priskočiti na pomoč in kreirati slovensko kulturo. Gre nam, preprosto, za avtonomnost gledališke skupnosti.
Repertoar:
1. Vladimir Gajšek: BODI UČITELJ! (drama v dveh dejanjih),
2. Tone Partljič: SNEGULJČICA (dramo bo avtor aktualiziral, jo predelal).
Uprizoritev drame BODI UČITELJ! bomo poskusili uvrstiti v program študentskih brucovskih prireditev novembra v Kazinski dvorani. Zaradi časovne stiske in organizacijskih posegov bo avtor režiral dramo sam.
Tone Partljič, avtor SNEGULJČICE, si bo ob delovanju študentskega gledališča lahko izbral režiserja sam.
O nadaljnjem delu in ustvarjalnosti študentskega gledališča, o igralcih in dramaturških posegih bomo še poročali; prav tako pa mislimo opisati zanimive idejne koncepte in dramatično žive vsebinske strukture.
med pozdravnimi
govori
V Bellunu (Severna Italija) so na 7. Mednarodnem srečanju pisateljev alpskih dežel sprejeli sklepe, ki so zadevali predvsem živo človeško misel, in ne morebitno atavistični humanizem. Vprašanje o odpiranju mednarodnih meja na političnem, kulturnem in jezikovnem področju se je uveljavilo kot samostojna ideja za nadaljnje razreševanje problemov v specifičnih literarno-kritičnih sferah. Letošnja tematika je izvirno razglabljala o nekaterih temeljnih razsežnostih človeške miselne komponente: Fantastika in realistika v literaturi alpskih dežel (referat Hilge Leitner), Spiritualna poezija
(dr. Hermann Kuprian, ki je sočasno predsednik Mednarodnih srečanj pisateljev alpskih dežel), Splošno in posebno (prof. Faber) in Posebno in splošno (Bandini).
Srečanja so se udeležili književniki in literarni teoretiki iz Italije, Švice, Nemčije, Avstrije in Slovenije. Slovensko pisateljsko delegacijo so zastopali: Ciril Zlobec, prof. Jaro Dolar, Jože Šmit, Marko Kravos, France Filipič, Marijan Kramberger in Viadimir Gajšek. Vsekakor je sedmo srečanje pisateljev alpskih dežel (od 1.—4. oktobra) lepo uspelo: ozračje mednarodnih diskusij je valovilo v živahnih, krepkih in sočnih nastopih.
Med Dolomiti in v barvnih sozvočjih italijanskega temperamenta, na širokem bellunskem sprehajališču ali pa kar v ozkih, »renesančnih« ulicah, v pizzerijah in gostilnah, povsod je bilo čutiti nadih prijateljstva in prijaznosti. Vroči sončni popoldnevi, nekoliko zdolgočasene, patinaste renesančne stavbe in živahna gneča v turističnih prodajalnah, na drugi strani pa sprehodi v neznano, seznanjanje z novimi prijatelji, dobrodošlice, pozdravni nagovori — to je bil Bellun.
Marko Kravos (27) iz Trsta )e končal na filozofski fakulteti v Ljubljani oddelek slavistike. Poezijo objavlja v vseh slovenskih literarnih revijah. 1969. leta je izdal zbirko PESMI (ZO, Maribor in ZTT, Trst). Izstopil je iz uredništva tržaške revije ZALIV zaradi nesoglasij in napetih odnosov. Razen njega sta izstopila še dva soustanovitelja revije: Filip Fischer in Radojko Starec. Pesnik Kravos je član uredniškega sveta slovenske kulturne revije SODOBNOST. Pripravlja novo pesniško zbirko.
Ob srečanju pisateljev sem s prijateljem — pesnikom Markom Kravosom iz Trsta — nekoliko pokramljal tudi o naših zamejcih, o kuturnih razmerah v Tržaškem zalivu, o osebnosti v sodobnem svetu in poeziji.
VAG: Kdaj si se prvič seznanil s kulturo?
MK: N_- vem natančno. Kar pisati sem začel. Iz domačih gimnazijskih nalog sem začel prehajati v literaturo.
VAG: Ostia, priznavaš inspiracijo?
MK: Kakor hitro priznavam čarobnost umetnosti, nerazumljivosti, že priznavam naydih. Zame osebno je inspiracija geslo nezavednih procesov pri ustvarjanju. Kljub modernizmu je inspiracija temeljna; vse kar je človeško, mora biti zraven.
VAG: Torej sodiš k izpovednim lirikom?
MK: Pristajam na liričnost, ne na skupino. Liričnost poskušam podajati skozi epski element, skozi zgodbo. To je stvar komunikacije, da pritegnem bralca; moja lirika ni le izris finih (liričnih) situacij, temveč težim k občutju atmosfere. Racionaliziranje mi ni všeč. Ne spuščam se v lingvistiko. VAG: Je poezija celota? Je celota med osebnim domišljijskim in racionalno objektivnim ustvarjanjem?
MK: Poesis je totalnost, celovitost sveta, bolj kot znanost in empirija.
VAG: Kako pa je s hermetično, reistično pop »poezijo«, ki našteva in računarsko izziva?
MK: Širokogruden sem, ko smo Slovenci tako ozkosrčni! Takšni pojavi so simpatični.
VAG: Pa vendar, eksperiment menda ni celota sveta?
MK: Dejansko, res je, eksperiment ni celota sveta. Poezija se ustvarja, ko jo kdo bere. Med mrtvimi rečmi pa ni nič. Sicer ne želim celovitosti. Modernisti me lahko »vržejo na fin to«.
VAG: Oh, modernisti. Poročen si z Ivanko Hergold, pisateljico. Kako se razumeta dva z istim poklicem in nagnjenji? MK: Čudovito. Vidiva se pa tako redko, da si nimava časa zastrupiti ozračja. Razumeva pa se tudi zato, ker tudi ona piše in sva si torej po problematiki zelo blizu. Oba sva brez denarja, popolnoma lirična.
VAG: Preprosto in nevarno vprašanje: kaj hočeš doseči v življenju?
MK: Mislim, da nikoli ničesar ne dosežeš. Hočem le nekje biti, živeti, gibati se. Drugega ne vem. Kolikor je mogoče, se hočem udomačiti. Zaposlil bi se rad v Trstu.
VAG: Je poezija bistvo sveta?
MK: Je le ena izmed pojavnosti v svetu. Je nujnost. Nujnost. VAG: Si ob pojavnosti fenomenolog?
MK: Ne ukvarjam se s filozofijo. »Filozofičnih« primesi je preveč. Eksistencializem? Nisem filozof.
V. G.
DRVEČI INTERVJU
Z Matetom Dolencem se poznala še iz časov, ko so MLADA POTA začela odkrivati značilni imena slovenske mlade, nove književnosti, se pravi v času jevialnih kriz, jugoslovanskih političnih, idejnih, pa ideoloških preobratov, v katerih smo zavzemali literati »izgubljene lleneracije« radikalno pozicijo, v kateri smo rušili specifične centre moči z ustvarjalnimi napori. Lahko rečem, da se naša generacija ni odtujila od skrbno izbranih vrednot, da ni nikdar rušila namensko in brez-pomensko, skratka, da ni bila kotel jeznih mladeničev. Nekaj prekmalu iztreznjenega je;ostalo v nas, nekaj bolečega, a sočasno izvirnega. Ko pa SP se začele vse plasti družbenega življenja razslojevati Ф vse močnejši demokratizaciji državnega aparata in spMh ideološkega sistema, ko so nove filozofske, sociološke ifl( zgodovinsko politične smeri prodrle v mišljenje, tedaj je 'Pjiževnost zgubila ostrino političnega sarkazma in ideološkega cinizma. Na eni strani je del »izgubljene generacije« obtičal v modernem, a neizprosno tesnobnem brezdušju posnemala, v reizmu, po drugi strani pa je del taiste generacije spoznal, da je notranje literarno hujskaštvo le interesna sfera ideologije, da je, skratka, čini-telj, ob katerem se umetnost prekvalificira v avtonomno senzacijo.
Mate Dolenc vsekakor sodi v drugi del naše generacije. »Avtomobil je moj drugi dom- Dom? To je lastnina gtaršev. Zmerom se partnerji menjavaj?, v družini, ljubezni, politiki. To menjavanje je očitno, čeprav se skriva za navideznimi vsakdanjimi stvarmi.«
V avtomobilu Mateta Dolenca «m zagledal razglednico, smejoče in z vrtnicami okrašene lobanje vojakov iz prve svetovne vojne. Je to družbena nadgradnja, družbena zavest v procesih pravno-političnih norm? Lobanje?
Mate je nenehno iskren, ne iftja. Ne pozna videzov. Naravnost, brzeti naravnost kot v aviornobilu, svet drvi mimo, dom drvi mimo... večno menjavanje oseb in stvari se tako ponavlja. Mate se prostodušno ioftroko nasmeje: »Od beatniške organizacije, kakor vem, ne гпфет pričakovati veliko. Treba se je angažirati, ustvariti vsaj (kakšno vrednoto. Ce, na primer, mladinec dolgolasec igrai na kitaro in skuša dvigniti kvalitetno raven pop-glasbe, teSaj vidim v tem kanček talenta. Rad imam pop glasbo.« 1
Spomnim se na Allana Gingsb^ga, Jacka Kerouacka, na živo
Mate Dolenc, mlajši slovenski prozaist, piše kratke tekste, novele, ki so izrazito angažirane, vendar le tako, da ohranjajo visoko kvalitetno književno raven; se pravi, da proza Mateta Dolenca izhaja iz temeljnih razsežnosti življenjske moči. Objavlja v Tribuni, Problemih, Dialogih in drugih literarno-družbenih revijah. Stanuje v Ljubljani, študira pa svetovno književnost. V Problemih pravkar izhaja roman v nadaljevanjih »MIŠKIN«, ki ga Dolenc piše v koprodukciji z Dimitrijem Ruplom, Dimom.
drhtenje živcev. Ampak Mate E olenc je nekaj drugega, trezen je, izravnan, skoroda prizadet-
»Rad lovim ribe in sploh sern ijad na morju. Ni me sram povedati: v Anteni bo izhajal roman v nadaljevanjih, Gua-tapulco. To je država, edina c ržava na svetu, ki dovoljuje svobodno komuno in drogo. T°c> droga je lahko svoboda.« Spomnim se, nenadoma me Prešine misel na Henrija Mi-chauxa, na Ekvador, na Potovanje v Veliko Garabanijo, na hašiš, tropske bolezni, zavrženi>st. Kajti drogiranci so zavr-ženi, so »pasje seme«, »barabe«- »neuravnovešenci«. Drogiranci so izvržki družbe in ne soci«jlni problem. Zakaj? Zakaj je
alkoholizem socialni problerP- .
doživljanja? Droga namreč prV>aša tišino, praznino, pogrez-njenost vase, stvari bežijo mim ’> se menjavajo, se spreminjajo, oblikovno tvorijo skupne to :ke, grozijo, se približujejo in oddaljujejo. Tako je z mamili- Alkohol pa, ravno nasprotno, zbuja agresijo, nasilje, sarnou ^el j a vite v, kričanje navzven, hrup, nadležnost.
Roman Mateta Dolenca MENJ-^ LNICA je epopeja vsakdanjih dogodkov, ki pa nikakor nisb usklajeni z navadno tematiko: dogodki se obračajo navznoter- sleherna akcija, poskus pobega, vse je onemogočeno že nai rej, kajti v MENJALNICI se vse razmejuje na koncu m«P! sine vrednosti. Edini kapital ostaja življenje, kakršno je ž* - naj bo črno, naj bo svetlo. Svetloba in tema se prepletat« v niz mešajočih polsivih tonov, v neko užaloščeno končpo ozračje. Je iskrenost obsojena
Je mogoče razloček v bistvu
na samozaupanje? Partnerji se menjavajo neuvrščeni in uravnovešeni. Moč. Ročice. Ročice avtomobilov in otrok.
»Ne berem samo naših časopisov, nisem zvezan le z našimi komunikacijskimi sredstvi. Poslušam tudi druge radijske postaje. A ne pišem politično. Svetovne dogodke doživljam v privatnem krogu. Ne morem verjeti vsega, kar se uveljavlja pri nas. Sem dober zapadnjak.«
Doma v avtomobilu. Avtomobil doma. Mogoče bi morali živeti v avtomobilih, menjavali bi se, vozili bi se, meje bi se nenadoma zgubile. Nekaj odtujenega tiči v zraku, zaskočilo se je. Je to iskrenost? Ce bi človek nosil srce na dlani, bi mu ga drugi pozobali kot vrabčje Harpije. To je tvegano. A Mate tega ne ve. In tako je prav. S svojo privlačno Osebnostjo izravnava odtujenost in smeh, Heraklitov večni ogenj spreminjanja in ustaljene navade. Tako je to. Generacije niso pomembne, ker ne vemo, kako je nastal generični človek. Tu je literatura, zavest, eksistenca, življenje.
Vladimir gajšek
literarni večer
Deset mlajših slovenskih književnikov (čeprav vendarle vsi tega imena ne potrebujejo) se je 29. septembra predstavilo dokaj številnemu občinstvu. Z nastopom so potrdili svoj ustvarjalni zagon. Vsiljuje pa se misel, da smo bili občasno priče zlagane spontanosti, ki je izstopala iz sicer miselno bogatega okolja. Se enkrat je postalo jasno, da Slovenec ljubi smeh in razvedrilo — zato tudi relativen Partljičev uspeh —, da pa tudi ostaja zunaj resigniranosti in pesimistične vdanosti v usodo (Selič)'. Kratka in igriva Gajškova poezija je pomenila obetaven začetek in nas je pritegnila. Žarko Golob je ostal na trdnih nogah klasičnega repertoarja, Brvar pa je presenetil s svojimi Mislimi, ki kar lepo predstavljajo Slovar slovenskega knjižnega jezika. Rudolfova interpretacija pesmi je zasenčila njihovo kvaliteto. Morda bi prozaisti presegli poete, če bi njih misli poizkušale obseči realnejše in razumu poprečnega poslušalca dostopne predele. Tako pa nam ostaja v spominu zapletena, neangažirana in lahko pozabljiva proza, ki so jo predstavili Drago Jančar, Marija Švajncer ml., Stanko Majcen in Tone Partljič.
D. Z.
Z: izgubljena revolucija
Kaj je pravzaprav hotel Costa Gavras povedati s svojim filmom? Kako si je predstavljal odmev, ki ga bo film vzbudil med publiko? In končno, kako Je občinstvo dejansko sprejelo ta prikaz dogodkov v Grčiji?
Odgovor na ta vprašanja ni tako zelo bistven. Mnogo bolj pomembno je, na kaj vse nas ta prikaz spomni. Ob gledanju filma se spomnimo na razne atentate, ki so vsi bolj ali manj nesmiselni, saj je bilo le malo takih, ki so privedli do spremembe političnega položaja doma ali v svetu.
Atentat na A. Lincolna je bil akt maščevanja, atentati na ruske kneze so bili brezpomembni, atentat na prestolonaslednika Ferdinanda pa eden redkih, ki so dosegli namen: 1. svet. vojno in formiranje Jugoslavije ter ostalih držav; končno še atentat na J. F. Kennedyja, ki je tudi dosegel namen — notranje politike ZDA poslej ni več preveval duh dejanske demokracije, saj je ostala le formalna demokracija, kjer se na množice vpliva z nezadostnimi in napačnimi informacijami ter se jih posiljuje z reklamami in drugo publicity šaro. Film Z obravnava atentat na poslanca grške opozicije Lambrakisa, ki so ga izvršili leta 1967 v Solunu, ter posledico tega atentata — državni udar vojaške junte in oblast tistih, ki so atentat organizirali. Grki so takrat, ko so zavladali militaristi, stopili precejšen korak nazaj, Amerikanci pa so le zadržali razvoj — »upočasnili« so revoucijo, če z izrazom revolucija zaznamujemo tudi počasen napredek. Opozicijska stranka je pripravljala revolucijo. Ne le doma, ampak tudi v svetu. Revolucijo, ki niti ni bila revolucija, če pod tem pojmom razumemo le oborožen spopad. Ta revolucija^ naj bi namreč svetu prinesla mir, razumevanje in humanost. Vprašanje je bilo le, kako ta cilj (prinesti svetu mir, ki pa ni tako zelo zaželen, kot bi si morda kdo utegnil misliti) doseči.
Poslanec stranke Je bil idealist. Ljudi Je prepričeval z besedo, pisano in govorjeno. Počasi je na svojo stran in za svoje ideje pridobil vedno več ljudi. Nekateri so bili pripravljeni sodelovati, drugi so le mislili enako kot on in upali, da bo uspel. Toda poslanca so ubili. Revolucija je propadla.
Ob poslančevi strani se je bojeval tudi mlad odvetnik. Ker je bil mlad, je bil tudi vročekrven, in ker je bil vročekrven, mu besede niso zadostovale. Hotel je dejanja. Vsak udarec je hotel vrniti z dvema. Bil je iznajdljiv in bi, če bi bil on poslanec, ravno tako pridobil mnogo somišljenikov. Verjetno bi bilo med njimi več aktivnih. Udarjali bi na levo in desno in se prerivali naprej. Z mnogo truda in s številnimi žrtvami bi uspeli. Postali bi vladajoča stranka. In ker bi si svoj uspeh priborili, ne bi bili več humanisti. Uspeli bi le doma, zato bi bili osamljeni. Potrebovali bi svoje aparate nasilja — policijo, da bi obdržali oblast, saj bi si med bojem zanjo sami ustvarili lastno opozicijo, vojsko, da bi jih »branila pred nevarnostmi od zunaj«, kot se glase uradne obrazložitve za vzdrževanje vojaškega aparata. V resnici bi imela ta vojska enak namen kot drugod: bila bi dodaten vir oblasti in ventil za vročekrvne, delomrzne in prete-paške elemente, ki se nahajajo v vsaki družbi.
Revolucija bi uspela! Toda: ali bi to še bila revolucija? Ali bi doseženi cilj — oblast — bil enak postavljenemu — miru doma in v svetu?
Poslanca, ki se je bojeval brez boja, so ubili.
Umor so organizirali ljudje, ki so imeli dejansko oblast, ln ki so želeli še formalno. Te svoje želje se sicer še niso zavedali, dejanska oblast jim Je zadostovala. Vedeli so le, da bodo izgubili tudi dejansko oblast, če bo poslanec s svojim) idejami uspel. Videli so, kako se miselnost opozicije širi med ljudmi. MORALI so mu preprečiti nadaljnje delovanje — šlo je vendar za oblasti
Izkoristili so ljudi, ki se za politiko niso zanimali, ki jim je bilo vseeno, ali vlada na svetu mir, dokler so imeli zagotovljen kruh. Zaradi različnih razlogov so bili popolnoma odvisni od dejanske chlastl, ta pa jih je organizirala v svojo ilegalno udarno silo, ki je bllb pripravljena storiti, kar se Je zahtevalo. Ubila Je poslanca, ki ga
ni ne poznala ne slišala zanj. Četudi bi ga poznala, ga ne bi bila sposobna razumeti.
Poslanca so ubili. Oblast je poizkušala to smrt prikazati kot nesrečo.
A Pravica je ugotovila, da je bila smrt posledica umora in obsodila je Oblast. Vzela ji je ne le oblast, ampak tudi osebno svobodo. Pravica je bila namreč slepa. Ni ugotovila, zakaj je bil ta atentat potreben. Dejanska oblast je bila prisiljena — postati še formalna oblast. Slo ji je namreč za kožo. Oficirji so izvedli državni udar in se rešili. Uničili so opozicijo, uničili so Pravico.
Tudi ta revolucija je propadla!
Vodstvo opozicije je bilo onemogočeno, zato ni mogla več širiti svojih heretičnih idej. Ideja je umrla.
Zakaj je nova vlada prepovedala črko »Z«?
B. Gr
ob pričetku nove gledališke sezone
V preteklih sezonah je vodstvo SNG v Mariboru po slovenskih časnikih objavilo mnogo protestov, izjav, prošenj in deklaracij, ki so vse govorile o perečih problemih našega gledališča, da bi tako slovensko javnost opozorilo nase ter prispevalo k stabilizaciji slovenskega gledališča. Seveda pa so prošnje in protesti bili le delno izpolnjeni, kajti še vedno so ostali mnogi težko rešljivi problemi, predvsem finančnega značaja, ki pa izredno vplivajo na odnose v umetniškem ansamblu in s tem na kvaliteto dela. Gledališče je dospelo v umetniškem pogledu do tiste kritične točke, ki zahteva v prihodnosti še več discipline pri umetniškem ustvarjanju.
V splošnem so kritiki delo gledališča v pretekli sezoni ocenili kot pozitivno, ne moremo pa tudi mimo nekaterih negativnih kritik, kajti vsak nov poskus je tveganje in mora biti zato toliko bolj preudarno zasnovan in profesionalno izdelan. Seveda pa smo vsi še pod vplivom dogodkov, ki so v lanski sezoni pretresali ljubljansko Dramo in zato ni odveč bojazen, da se kaj podobnega ne bi utegnilo pripetiti tudi v Mariboru, če bodo mnoga do sedaj nerešena vprašanja ostala še nadalje odprta. Z dostojnimi finančnimi »injekcijami« pa se da, kakor vsi vemo, prebroditi marsikatera kriza in rešiti še tako pereč problem. Problemov namreč ne čuti le ansambel, temveč tudi občinstvo.
Prihodnost mariborskega gledališča pa ni odvisna le od umetniškega vodje, temveč od celotnega umetniškega ansambla in tehničnega osebja. V prihodnosti je treba še enotneje nastopati pri izvajanju sklepov, nalog in obveznosti umetniškega zbora, vse v imenu demokracije, svobode mnenja in demokratičnega centralizma. Demokratični centralizem, v čigar duhu je zgrajena vsa naša samoupravna družba, je tudi »sistem v gledališču, zato ima prav tako svoje zahteve, ki jih je treba izpolnjevati. Zategadelj mora v celotnem umetniškem kolektivu obstajati močna in enotna volja, da bi se lahko uresničile zadane naloge. Do sedaj je uspelo gledališču spretno izogniti se kakršnimkoli večjim umetniškim, organizacijskim in delno tudi finančnim krizam. Vendar pa povsem mirni ne moremo in tudi ne smemo biti. Dejstvo je, da sodoben čas, tako v svetu kot pri nas, ni naklonjen duhovnim in s tem tudi umetniškim, razvojnim vsebinam. Zato ni čudno, če je ostala kultura na stranskem tiru, Čeprav si zasluži popolnoma enakovreden tir življenja kakor vse ostale gospodarske in negospodarske dejavnosti. V naši stvarnosti se je temu problemu pridružil nov pogled na družbeni razvoj, ki se je sestal s starim, preživelim, birokratskim aparatom. Gledališče je tako do polovice pogreznjeno v stare odnose birokratskega centralizma, z drugo polovico pa želi živeti po tistih normah, ki jih prinaša sodobna samoupravna družba. Tako oboje negativno vpliva na njegov razvoj. Izhod iz te zagate je samo v takojšnji odpravi proračunsko birokratskega sistema, pod čigar diktaturo so primorani živeti, in v vzpostavitvi odnosov, ki bodo za umetnike stimulativni, ki bodo . vrednotili umetniško ustvarjalnost. Vse dokler pa ti problemi ne bodo zadovoljivo rešeni, bo gledališče iz dneva v dan živelo v negotovosti in pod vplivom bojazni zaradi kakšne nove krize. Seveda pa za odpravo teh nesporazumov niso odgovorni le umetniki sami, temveč predvsem naši politični organi. Cimprej bi bilo treba najti relativno objektiven ključ, s katerim bi delo umetnikov kvantitetno m kvalitetno stimulativno nagrajevali. Tudi tu bi se moralo uveljaviti geslo vsakemu po njegovem delu in njegovih sposobnostih. Naša samoupravna družba bi morala z umetniki vzpostaviti ustrezen dialog, da bi bila enkrat za vselej odpravljena beseda »kriza« iz slovenskega gledališča.	.	,	-i
Pri izbiri repertoarja si mora gledališče prizadevati, da bo uprizorilo čimveč slovenskih del, predvsem del mladih slovenskih avtorjev. Brez slovenskega repertoarja ne moremo govoriti o pravem slovenskem gledališkem izrazu. Tega se vodstvo zaveda, zato je v letošnjem gledališkem repertoarju več kot polovica del slovenskih avtorjev. Tudi Mali in Mladinski oder bosta odslej služila le uprizoritvam slovenskih odrskih del. Ob sestavi repertoarja je potrebno upoštevati po socialnem sestavu raznoliko gledališko občinstvo, in sicer od naj-mlajših do odrasle gledališke mladine in drugega mestnega ter podeželskega občinstva. Mnoga naša gledališča spremlja občutna sociološka kriza, ki niža nivo števila obiskovalcev.
Drama SNG si ne more dovoliti repertoarne ekskluzivnosti in ekstravagantnosti v ekstremni smeri, vendar zopet ob izbiri repertoarja ne sme biti preveč previdnosti, premalo eksperimentov in stalnih odrsko izraznih iskanj ter tveganj. Konservativnosti, standardnosti in kon-vencialnosti se je treba izogibati. Imena letošnjih sodelavcev drame SNG delno potrjujejo že navedena dejstva.
Repertoarni načrt za letošnje leto predvideva uprizoritve naslednjih gledaliških deli Veliki oder: George BUchner, Dantonova smrt; Evripid, Bakhantke; Carlo Goldoni, Gospod Todoro Brontolon; Jean Anuilh, A rdela ali Marjetica; Evald Flisar, Kostanjeva krona; Miloš Mikeln, Stalinovi zdravniki in Cvetko Golar, Vdova Rošlinka. Mali oder: Trudni zastori — Pierot in Pirrette; Pavle Zidar, Jaz sem ti; Primož Kozak, Direktor; Ivan Cankar, Bela krizantema in Shakespeare-Javoršek, Ljubosumje. Mladinski oder: Danilo Gorinšek, Rdeča kapica; Vandot-Hartman, Kekčeve prigode; Trdina-Car, Peter in Pavel; Georg BUchner, Dantonova smrt; Evripid, Bakhantke.
Za letošnjo gledališko sezono je vodstvo angažiralo dva mlada igralca iz AGFRT iz Ljubljane, gostovali pa bodo naslednji režiserji: Slavko Jan, Branko Gombač, 2arko Petan, Janez Drozg, Franci Križaj in Aleš Jan. Posebej je zanimivo tudi to, da se je vabilu SNG odzval akademik Josip Vidmar. Sodeloval bo kot dramaturg pri uprizoritvi Golarjeve Vdove RoŠlinke ter se tako po mnogih letih znova pojavil med gledališkimi ustvarjalci.
Ob začetku letošnje sezone si lahko zaželimo le čimveč kvalitetnejših uprizoritev in nobene krize.
Jože Marinšek
m
DESET LET PEDAGOŠKE AKADEMIJE
Ustanova za izobraževanje in vzgojo učiteljev, edina tovrstna i-nstitucija v severovzhodni Sloveniji, praznuje pomemben jubilej: 10. obletnico svojega dela.
Ustanovljena je bila kot visoka šola, ki začasno dela na prvi stopnji, in ki bi po potrebi lahko prerasla v visokošolsko institucijo. V 10 letih je slovenska družba prehodila pot kvantitativne in kvalitativne preobrazbe in se razvila v relativno sodobno skupnost, ki spoznava, da lahko gradi svoj napredek le na osnovi ZNANJA. Čeprav je to spoznanje prodrlo v naše ljudi in sčasoma tudi v politične strukture, je ostala ustanova, oblikovalka učiteljev, ki v prvi vrsti gradijo družbo ZNANJA, takšna, kot je bila pred desetimi leti. V njej so se dogajale notra-
oblikovanje osnovnošolskih učiteljev
nje kvalitativne spremembe, logičnega skoka v novo kvaliteto (visokošolsko institucijo) pa vendar ni storila.
Družbene razmere sicer tega procesa niso stimulirale, vendar bi se ob večjem angažiranju kolektiva lahko marsikaj spremenilo. OBLIKOVANJE OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJEV
V deseto leto svojega dela stopa akademija polna ustvarjalnega vzdušja, da bi izobraževanje v osnovni šoli popeljala iz kriz in pomanjkljivosti, ki so več kot očitne. Z razvojem družbenoekonomskih odnosov, znanosti in tehnike vztrajno naraščajo vzgojne in izobraževalne zahteve, širijo se vsebine in naloge splošne izobrazbe. Doživljamo desetletje intenzivnega reformiranja osnovne šole, družba končno ureja osnovne materialne pogoje, vsi pa čutimo, da še nismo ujeli koraka s časom v procesu oblikovanja osnovnošolskih učiteljev. Učitelji vedno znova spoznavajo, da korakajo za spremembami, ki jih diktira moderni tempo življenja. Življenje osnovne šole se naglo spreminja, vanj prodirajo nova vprašanja poklicnega usmerjanja, prostega časa, socializacije v malih šolah, skratka vrsta nalog s področja družinske vzgoje, individualnega pristopa k učencu itd. Vse to in slaba učiteljeva strokovna in idejno-politična, pedagoško-psihološka in metodična priprava navaja na vprašanje, ali učitelja kot odločujočega kreatorja vzgojnoizobraževalne-ga procesa v njegovem poklicnem oblikovanju primerno usposabljamo za delo v osnovni šoli.
Ob nadaljnjih vsebinskih in organizacijskih spremembah osnovne šole je odločujočega pomocta vprašanje profila učiteljev osnovne šole ter vloga šol, ki oblikujejo kadre za osnovno šolo. Zaradi tega je zrasla med profesorji in študenti akademije zamisel, da ob desetletnici dela organizirajo strokovno posvetovanje pod naslovom OBLIKOVANJE OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJEV. Prireditveni odbor predlaga, da bi posvetovanje potekalo na temelju tehle vsebin:
a) profil učitelja osnovne šole in kadrovske potrebe,
b) ustreznost sistema, vsebin in metod v procesu oblikovanja učiteljev,
c) družbena vloga in družbeno vrednotenje učiteljskega poklica,
č) poklicna orientacija in selekcija za učiteljski poklic,
d) učiteljeva usposobljenost za delo v sodobni osnovni šoli,
e) samoupravljanje kot sestavina učnovzgojnega procesa,
f) vloga pedagoške akademije v oblikovruiju osnovnošolskih učiteljev,
g) družbena vloga pedagoške akademije.
Na posvetovanju, ki bo 20. in 22. oktobra, hfido sodelovali vodilni slovenski pedagogi, psihologi, metodiki, praktiki, svoje predstavnike pa bodo poslale tudi strokovne institucije, politične organizacije in oblastni organi. Na posvetovanju bodo sodelovali tudi predstavniki pedagoških fakultet iz Madžarske (Szombathely) in Češkoslovaške (Trnava), s katerimi akademija sodeluje.
Delo akademije v zadnjem času (pri tem upoštevam tudi to posvetovanje in udeležbo vseh, ki so kakorkoli povezani s pedagoškim delom) dokazuje, da tudi na tem zavodu vztrajno veje veter, ki kani dokončno pomesti z zaprtostjo, provinci-alizmom, neznanstvenostjo, neprizadevnostjo, in ki bo prinesel na površje in pred slovensko javnost spoznanje, da pedagoška akademija v Mariboru želi iti v korak s tistimi, ki pričakujejo v slovenskem šolstvu kvalitetne in kvantitetne spremembe, in da je ob pomoči družbe pripravljena in sposobna sama sebe reorganizirati, predvsem pa dvigniti raven svojega dela.
S.G.
Niso se še polegle (in se tudi ne smejo!) prve razprave okrog kompleksnih sprememb izobraževalnega procesa — reforme univerze. Po diskusijah, ki so se začele pred slabim letom tudi med mariborskimi višjimi šolami, družbenimi institucijami, ki so se v primatu omejile na skrajšanje intenzifikacije in racioanalizacije študija, na zmanjšanje osipa in dviga kvalitete znanja študentov, lahko že zabeležimo prvo bistveno spremembo v načinu študija na višji tehnični šoli. Gre za uvedbo tako imenovanega »tečajnega sistema pouka«. Zal tega sistema ne bomo mogli patentirati, kajti v zapadnih deželah in v Ameriki ga uporabljajo že dobrih deset let pod imenom kurzni sistem študija.
Ocena, da bo ta sprememba prinesla zaželene rezultate, je zaenkrat lahko samo ugibanje. Trenutno je vsa stvar v glavah in na papirju, preizkusiti jo je treba le še praktično. Preden bomo
sprememba študija
povedali kaj več o tečajih, poglejmo, kako je vodstvo elektrotehniškega oddelka na VTS nagovorilo svoje slušatelje, novince!
»Na oddelku za elektrotehniko uvajamo letos temeljito reformo načina študija. Dosedanji način predavanj in vaj, katerim so po zaključku semestra sledili izpiti, ima nekaj slabih lastnosti. Zaporedja predmetov ni bilo mogoče uskladiti v štirisemestrskem programu. Slušatelji so večinoma predavanja le zapisovali, doma pa študirali druge predmete, ki so bili v prestopnih pogojih; zato je študent izgubil veliko časa. Poprečna doba študija znaša kar tri leta in osem mesecev. Zato smo letos uvedli pravilno zaporedje pred-
metov in sprotno študiranje ter smotrno izkoristili čas, ki ga študent prebije v šoli. Ob pravilno razporejenem delu doma pa bo študentom ostalo dovolj prostega časa tudi za rekreacijo, kulturne in druge aktivnosti. Pouk smo razdelili tako, da študenta po najkrajši poti vodimo do diplome.
Zal moramo predpisati določen režim dela, da lahko jamčimo za dober uspeh tudi tistim študentom, ki si sami ne znajo razporediti dela. Prosimo vas, da ne sprejmete novega načina študija kot kratenje akademske svobode. Veliko več truda kot pri starem načinu študija morajo vložiti v svoje pedagoško delo tudi naši učitelji.«
V prvem letniku se zvrsti šest tečajev — 2 do 3 predmeti. Vsak traja pet tednov s 30-urno tedensko obremenitvijo v šoji in domačimi nalogami, ki se oddajajo in delno ocenijo vsak dan. Slabe naloge preverjajo in zagovarjajo pri ya-jah pred tablo. Poleg tega slušatelji v času enega tečaja opravijo pet kolokvijev, torey vsak teden enega.
Kaj bo pravzaprav študenta stimuliralo, da bo sproti študiral, to se pravi, da bo v redu pisal domače naloge in uspešno opravljal kolokvije? Ce bo na vsakem od petih kolokvijev dosegel vsaj 50 % ali več, bo v celoti oproščen izpita. Ce bo dosegel poprečje 50 % ali več, imel pa npr. en kolokvij manj kot 35°/*, bo takoj po končanem tečaju opravil ustni preizkus znanja le iz snovi, pri kateri je dosegel manj kot 35%. V primeru poprečja od 25—50% opravlja slušatelj ob koncu testni tečajni izpit iz ustnega predmeta, kandidati z doseženim poprečjem, manjšim od 25%, pa morajo opravljati klasičen način izpita v rokih, ki so določeni ob koncu semestra. Snov za naslednji teden dobijo slušatelji v obliki snopičev. Med dvema tečajem sta eden do dva tedna prosta. Stimulacija je več kot vabljiva!
Največja sankcija, ki lahko doleti študenta, ako ne zmore sprotnega študija, je ta, da je podvržen klasičnemu načinu opravljanja izpitov, seveda pod nekoliko težjimi pogoji.
Pravilna je ugotovitev, da je s takim sistemom, s takšnimi vsebinskimi spremembami v načinu študija doseženo eno od bistvenih načel reforme univerze (sicer parcialno) — to pa je, da morata učitelj in študent porušiti razmerje govornik — poslušalec in stopiti v neposredne študijske oblike pri spoznavanju novih tem. Ravno takšne oblike pa lahko omogočajo razlage, pojasnjevanja in diskusije o učni snovi, ki jo je slušatelj lahko spoznal iz snopičev že pred začetkom skupnega obravnavanja s profesorjem. Vaje z domačimi nalogami lahko nerazumljive (ali morda celo sporne) probleme pojasnjujejo in takšno ali drugačno prepričanje tudi utrdijo.
V tem procesu pa bo dnevna obremenitev slušatelja precejšnja. Prepričan sem, da mu bo primanjkovalo časa za kulturno, športno, družbeno in drugo dejavnost, kar ima lahko po svoje negativne posledice. Študent je prikrajšan za kontinuirano študentsko klimo v vseh dimenzijah. Kot nadomestitev za to (toda ob pogoju, da bo pri študiju res uspešen) mu bosta na razpolago dva prosta tedna med tečajema.
Dodal bi še eno kritično misel. Ce je edina posledica vseh razprav na raznih nivojih in pika na 1 samo ta sprememba študija, potem se kaže družbena in politična akcija mariborskega izobraževalnega prostora kot neuspešna!
D. M.
uprava, to sem jaz
Položaj v Študentskem domu v Mariboru Je takšen, kakršnega bi sl želel samo nespameten človek. Z drugimi besedami rečeno: situacija Je nevzdržna, vsaj za tiste, ki niso neumni. Ker v to kategorijo sodim tudi sam, menim, da je moja dolžnost, da vzdignem svoj glas proU tistim, ki so za tako stanje krivi, kakor tudi proti tistim, ki niso.
BIH kriv ne pomeni biti tudi obtožen, prav tako kot ne pomeni, da Je obtoženi človek krivec, kar Je pravilno, In sK-ег prav tako, kot Je pravilno napisan naslov tega teksta, vsaj kar se gramatike tiče. Kar pa se tiče smisla, gre že za drugo stvar, o kateri bi se dalo govoriti.
Naslov govori o človeku, o katerem STRAN 8
se Je pripovedovalo tudi doslej, kar glede na funkcijo, ki Jo opravlja, ni nenormalno. Ako -Je v tem kaj nenormalnega, Je to dejstvo, da se o upravniku govori vsak dan. Nenormalna Je tudi naša pasivnost, ki Je plod premajhne kolegtalnosti ln povezanosti v naših lastnih vrstah.
Prav ta dezintegracija Je tisto, kar me čudi ln skrbi, saj Je karakteristična za nedozorele, egoistično razpoložene družbene sloje. Raje imam, da me udarite s stolom, kakor da ml rečete, da sem egoist.
Da ne bi bil nekonkreten, In da se ne bi vrtel okrog vrele kaše, bom naštel nekaj stvari, ki mi niso všeč, ln ki se tičejo uprave študentskega doma, konkretno upravnika. Taki nesimpatični pojavi so:
— nesprejemljiv pristop k študentom,
— pomanjkanje takta.
— razne kontrole ln pregledi.
— neomejeno zaupanje v nezmotljivost svojih sodelavcev (priti v nasprotje s hišnikom pomeni zameriti se upravniku, a s hišnikom ni težko priti v konflikt),
— možnost, da te — v skladu s predpisi hišnega reda — iz doma odstrani hišnik, kar ni v navadi v ostalih kulturnih deželah,
— nasprotja, ki so plod nezadostne obveščenosti, kar bi se tu In tam še lahko toleriralo. Nemogoče pa Je toleriraU dejstvo, da se takšni spori navadno končujejo brez kakršnegakoli opravičila.
Ko to govorim, se spominjam lastnega doživetja: v sobo sta prišla hišnik ln upravnik — kontrola. Hišnik me je pri vratih napadel, da je posteljnina gja sosednji postelji umazana, ker sem
— menda — Imel obisk. Želel sem dokazati nasprotno, pa ni šlo. Ko Je prepir dosegel vrhunec, sta upravnik in
hišnik poklicala čistilko, ki Jima je povedala, da Je čisto slučajno pozabila zamenjati posteljnino. Velika šefa sta seveda odšla brez opravičila. Za ves dan me Je ta dogodek spravil lz ravnotežja. Razmišljal sem, kako Je nekdo lz kdove kakšnih spodbud poskušal, da bi me očrnil, pri čemer Je napadel moje dostojanstvo. Razmišljal sem tudi o terfl, kako smo študentje podobni razkropljeni čredi ovac, peščica organiziranih ljudi pa je močnejša od neorganizirane mase.
AH se lahko — ln če se lahko, kako dolgo še — tolerirajo metode, s katerimi upravnik ln njegovi pomočniki pristopajo k študentom ln študentkam? Ali se bodo samoupravne ideje — po zgledu ostalih študentskih centrov — naselile tudi pod našo streho ln tako izrinile preživele birokratske, absolutistične metode, ki so se obdr-
(Nadaljevanje na 9. strani)
nasa
Verjamemo, da pomeni obisk predsednika ZDA Nixona v Ju-ntrditev ugleda jugoslovanske politike neuvrščanja, pozitiven prispevek k borbi za mir . . . Verjamemo, da je Nixon na razgovorih v glavnem poslušal stališča . . . verjamemo pa, da so bile za dosego teh ciljev potrebne množične pozdravne manifestacije .. .
Ne verjamemo, da je bilo potrebno v naših časopisih pisati o Niconu kot o dobrodušnem očetu, o maeriški politiki pa kot da smo pozabili na Latinsko Ameriko, Vietnam, Dominikansko republiko . . .
kdo je v škripcih
Tako nekako se človek povpraša, ko prebere sprenevedanje ap. administratorja Janeza Jenka, ki s farso »Ob 16. členu zakona o pravnem položaju verskih skupnosti«, objavljeno v Družini 27. septembra 1970, pridaja obstoječemu paragrafu še dodatno »kvaliteto«, za katero nam je jasno, da prihaja zaradi prikritega klerikalnega prizadevanja, ki pred njim naši posvetni organi (s CK ZKS na čelu) zatiskajo oči — torej kvaliteto, ki bi jo morebiti lahko aneksirali, če bi, seveda, naša »oblast« bila voljna. Vendar lahko zaenkrat ap. administratorju Janezu Jenku povem, kar seveda tudi sam dobro ve, da je Cerkev ločena od države, da imamo Jugoslovani pravico in dolžnost do samoupravljanja, in da ne morejo navedbe Janeza Jenka zaživeti v luči vsesplošnega odobravanja, dokler jih ne sprejme ustrezno telo družbenopolitične skupnosti, katere član jene nazadnje tudi on.
Ko se začenja človek pogovarjati, skuša ugotoviti stališča, ki so izhodiščna točka sogovorniku. V tem primeru vemo, kaj si želi Janez Jenko. Kajti nič ni bolj preprostega kot prebrati debelo tiskane odstavke Družine (verjetno apelira Janez Jenko na odkrito preprostost slovenskega človeka, ki je, čeprav gre za vero in religiozni tisk, zvest svojemu življenjskemu načelu: »Cez ,komot' ga ni«) in postaviti lastne argumente, ki so pretres-ljivejši in bolje podprti z realnostjo kot načela solzne doline, ki stoka in joka po onostranskosti; te pa (oprostite, moje osebno prepričanje) zaradi oddaljenosti ni še nihče dosegel.
Janez Jenko preprosto postavlja kategorične imperative, ki naj bi jih sprejele katoliške množice, starši, bodoči starši itn. Ampak kljub kategorič-nosti le obstaja možnost priziva, ki pa lahko ovrže
uprava, to sem jaz
(Nadaljevanje z 8. strani)
Žale tu, v gnezdu inteligence, kjer bi jih človek najmanj pričakoval?
Ali smo Študentje dovolj močni, da končno zamenjamo metode, ki so specifične za kazenskopoboljševalne domove, z demokratičnimi metodami, karakterističnimi za našo družbo?
Ce smo dovolj močni — zakaj čakamo?
Mičo Menjič
П
NIXON V JUGOSLAVIJI — ŽIVEL NIXON!
NASER JE UMRL — ŽIVEL NASER!
še tako »tehtne« in »premišljene« argumente, ki jih Janez Jenko servira. Ne morem se namreč sprijazniti z besednim sklopom, ki skuša človeka prepričati, da so »katoličani v Sloveniji dolžni vzgojiti naš mladi rod tako, da bo ostal zvest katoliški veri«. Saj Janez Jenko v istem sestavku tudi pravi, da je v naši domovini dovoljeno svobodno izpovedati katerokoli vero, ampak paziti je treba na to, da se dvoje trditev v nelogičnem spletu ne pobija. Očitno skuša na vsak način do popolnosti uskladiti predpise, ki jih podajajo koncil (citira KV 3, 1 in KV 3, 2) in ustavna ter zakonska dpločila SFRJ. Mislim, da je zmotno postavljati koncilske predpise ob postulate družbene skupnosti, ki so, med drugim, splošno sprejeti in odražajo idejno usmeritev dežele. S tem da omogočajo vsakemu državljanu svobodo pri izražanju prepričanja in vere, še ne tirajo ljudi (celo nerojene in nekrščene) v obvezno religioznost, kajti svobodo veroizpovedi si lahko lastijo tudi mladi ljudje.
Vendar pa bi bil umazan neobjektivnež, če ne bi priznal, »da je družina (ne Družina, op. D. Z.) prva šola družbenih kreposti, ki so nujne za vsako skupnost. Take kreposti so: iskrenost, poštenost, zvestoba dani besedi, z ljubeznijo združena skromnost.« (Taras Kermauner bi verjetno te atribute zapisal z veliko začetnico, op. D. Z.). Vendar so ljudje v vseh etapah družbenega razvoja mogli najti toliko najrazličnejših interpretacij zapisanih vrlin, da lahko v to podvomim. Pa ne zaradi skeptične poze.
V isti sapi Jenko zastopa trditev, da je družina osnova človekovega prilagajanja družbenemu okolju (vključno z vero) in predlaga novelo, »kjuč« za rešitev napetosti, ker se internati, zavodi, verjetno tudi šole, vodijo v duhu dialektičnega materializma. Torej je vsega kriv dialektični materializem! Živio! Grešnega kozla skuša najti vsak človek, ki mu kaj ni steklo po načrtih. Zakaj ne bi poizkušalo še vesoljno kraljestvo? Mor-
da bo Cerkev našla tudi med občani SFRJ nekaj novih žrtev, ki so dovzetne za dogmatične trditve in apriorne sklepe, ki pa zaradi nelogičnosti padejo v oči tudi povprečnemu gimnazijcu. Le pogumno naprej, tovariš Janez Jenko!
Najprej avtor citira 16. člen zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, nadaljuje pa s svojim lastnim umotvorom, ki ni bil akceptiran kjerkoli in ne bo, in ki ga prikazuje kot logično konsekvenco že danih bonitet. Citiram: »Ce morejo dijaki teh zavodov imeti privatne ure iz glasbe, tujih jezikov, baleta, zakaj ne bi mogli imeti tudi ur iz verouka? Zakonska podlaga je dana, treba je samo toliko poguma s strani staršev, da to zaprosijo, sklicujoč se na ta zakon, in toliko uvidevnosti s strani vodstev teh zavodov in internatov, da spoštujejo pravice staršev do vzgoje svojih otrok.« Pri tem opažam bojazljivo nezaupanje v vzgojo v okviru družine v človekovo samoodločanje in zahtevo po uvedbi malo bolj prisiljenega in nespontanega aktiviranja človekovih sil, ki se spopada s številnimi težavami, pa mu skušajo najti drugi ljudje uteho v Veri, v Bogu, v nečem Izven, v Neznanem, v Vseobsegajočem in šele po smrti Dostopnem (morda) itn. Je pa zelo zvito zapisano, tako da le po ovinkih, med vrsticami, človek razbere, da nekdo želi imeti verouk vpeljan v internate — morda celo v šole. Sicer pa takšne nespametne obrobnosti, ki so v nasprotju z ustavo, sploh ne kaže obravnavati.
In potem se krščanska ljubezen sprevrže v naročje moralke. Ne morem si kaj, da ne bi ponovno citiral neslanega plebejskega govoričenja o »pan-seksualizmu, pornografiji«, ki ga je tako lepo razkrinkal neznani avtor v Kladivu, dunajskem časopisu za koroške Slovence (Ne nečistuj, Dunaj junij 1970): »Toda Polanc nadaljuje: .Nečistost... zmede mu razum ...'«. Od kod si jemlje pravzaprav popolnoma nekvalificiran človek, kot je uči-(Nadaljevznjc na 10. strani)
Parole g francoskih barikad lz maja 1968
Dovolj je smeha! Krave hudo protestirajo proti uporabi njihovega imena za označevanje sadizma in pritiska. Prav tako protestirajo proti eksploataciji § strani človeka, proti tej potrošniški družbi, ki ni sposobna vzgajati drugega kot teleta!
Človeštvo ne bo živelo svobodno tako dolgo, dokler ne bo poslednji kapitalist obešen s črevesjem zadnjega birokrata.
En sam nerevolucionarnl vikend Je mnogo bolj krvav kot cel mesec permanentne revolucije.
manifest revolucionarne študentske federacije velike britanije
1. Revolucionarna socialistična studenska federacija (RSSF) se opredeljuje za revolucionarno odpravo kapitalizma in imperializma in za vzpostavljanje delavske oblasti. Izhaja iz principa, da je delavski razred edini družbeni razred v industrijskih deželah, ki lahko izvede revolucijo.
2. RSŠF nasprotuje vsem oblikam diskriminacije in podpira vsako skupino, ki se bori proti diskriminaciji.
3. RSŠF se opredeljuje za načelo antiimperiali-stične, antikapitalistične in antifašistične borbe in odločno nasprotuje vsem oblikam kapitalistične dominacije ter razredne kolaboracije.
4. RSŠF bo podpirala katerokoli skupino delavcev ali najemnikov v borbi proti zamrzovanju zaslužkov in povečanju cen ter stanarin.
5. Cilji RSŠF se ne morejo doseči s parlamentarnimi sredstvi, zato se RSŠF konstituira kot iz-venparlamentarna opozicija.
6. RSŠF poziva vse levičarske študente in organizacije k sodelovanju pri organizaciji in dajanju podpore njenim ciljem in pošilja bratske pozdrave organizacijam v tujini, ki to že počno.
7. RSŠF upošteva dejstvo, da smer razvoja modernega kapitalizma nasproti vse večji integraciji fizičnega in umskega, intelektualnega in proizvodnega dela vse bolj predstavlja intelektualni element kot bistveni element za razvoj ekonomike in družbe. Ta proizvodna sila prihaja v zaostrujoče nasprotje z institucionalno naravo kapitalizma. Naraščajoče revolucionarno gibanje študentov v vseh razvitih kapitalističnih deželah je proizvod tega nasprotja. RSŠF, ki si je postavila za cilj organiziranje tega vitalnega sektorja kot tudi revolucionarnega zaveznika proletariata in integralnega dela novega revolucionarnega gibanja, odločno nasprotuje kontroli vladajočega razreda na področju izobraževanja in se neomajno bori za izobraževanje kakor tudi za ukinitev dvojnega sistema — javnih šol in gimnazij. Preobrazba tega sektorja zahteva ustvarjanje revolucionarne socialistične kulture.
8. RSŠF meni, da obstoječe politične partije ne morejo niti strukturalno niti politično nositi revolucionarnih socialističnih programov. Poudarja, da ni važno, ker poskuša osvojiti te organizacije. Čeprav tudi vnaprej daje podporo njihovi defenzivni borbi, RSŠF meni, da je za rušenje kapitalizma potrebna masovna demokratična organizacija.
9. RSŠF meni, da bodo študentje odigrali vlogo pri formiranju takih organizacij in pri povezo-, vanju borbe obstoječih militantnih skupin. RSŠF ima svojo vlogo v razvijanju socialistične zavesti med mladimi.
10. RSŠF meni, da so institucije višjega izobraževanja relativno slab člen v britanskem kapitalizmu, in da se področje delovanja vladajočega rasreda lahko močno omeji s pravilno razvito borbo za študentsko kontrolo in za univerze revolucionarne kritike.
11. RSŠF bo ustvarila rdeče baze na naših univerzah in collegih, boreč se za naslednji akcijski program:
— VSO OBLAST GENERALNI SKUPŠČINI ŠTUDENTOV, UČITELJEV IN DELAVCEV:
en Človek — en glas na univerzi!
— ODPRAVA VSEH IZPITOV IN OCENJEVANJA!
— POPOLNA DEMOKRACIJA V POGLEDU DOSTOPNOSTI VIŠJEGA IZOBRAŽEVANJA!
— PROČ Z BURŽOAZNO IDEOLOGIJO, MASKIRANO KOT IZOBRAŽEVANJE, PRI POUKU IN PREDAVANJIH!
— RAZBIJMO AVTORITETO BIROKRACIJE V ŠTUDENTSKI UNIJI IN VZPOSTAVIMO DEMOKRACIJO MAS!
Ta manifest je bil sprejet na drugi konferenci
Revolucionarne socialistične študentske federacije, ki je bila 10. novembra 1968.
študentska skupnost
Ko ste se vpisali na enega izmed mariborskih visokošolskih zavodov, ste postali člani mariborske študentske skupnosti, postali ste študentje z obveznostmi in pravicami. Indeks je vaša izkaznica, dokaz vašega članstva. Član študentske skupnosti je torej vsak študent ne glede na svetovnonazorsko opredelitev.
V osnovnih izhodiščih o delu SS je zapisano: »Študentska skupnost je organizirana skupnost študentov, ki delajo na principih samoupravnosti in demokratičnosti. Študentom omogoča uveljavljanje interesov in uresničevanje svojih zahtev.«
Študentska skupnost deluje po načelih samoupravnih socialističnih družbenih odnosov in v okviru pozitivne družbene zakonodaje.
Osnovna organizacijska oblika delovanja študentov je skupnost študentov posameznega visokošolskega zavoda. Dela po svojem programu in v skladu z željami in možnost-
Vili šale — predsednik IOŠS VZM
mi išče najboljše oblike delovanja. Vsako leto se na redni letni skupščini poda poročilo o delu in nakažejo smeri za nadaljnjo aktivnost.. Iz svojih vrst takrat študentje volimo izvršni odbor. Vsako leto študentje volimo tudi svoje predstavnike v samoupravne organe na šoli in pri ZVZ. Ti organi so: svet šole, pedagoško-znanstveni
svet itd. Na šoli je osnovno samoupravno telo svet letnika.
V okviru mariborske študentske skupnosti je najvišji organ stalna skupščina skupnosti študentov MVZ, ki se izvoli vsako leto na razširjeni letni skupščini. Na prvi seji se izvoli tudi izvršni odbor. Stalna skupščina obravnava in rešuje vsa vprašanja iz dela in življenja študentov in zavzema lastna stališča do družbenih in političnih dogajanj doma in po svetu. Izvršni odbor izvršuje naloge, ki mu jih stalna skupščina nalaga in ji o svojem delu tudi poroča. V izvršnem odboru je delo razdeljeno na več komisij. Take komisije so na primer komisija za aktualna družbena vprašanja, socialno ekonomska (materialna) komisija, komisija za vprašanja študentov itd.
To je kratek oris organizacijskih oblik naše študentske skupnosti. Spregovoriti pa moramo tudi o študentskih predstavnikih, ki s polno mero odgovornosti in zavzetnosti sprejemajo in izvršujejo delo v študentski skupnosti. Kljub vsakoletnim spoznanjem zagrešimo na tem področju še vedno mnogo napak. Ze od vsega začetka se moramo zavedati, da je potrebno za študentske predstavnike izbrati resnično najboljše študente, za katere smo trdno prepričani, da bodo izpolnjevali izkazano zaupanje, to se pravi, da se bodo z vso zavzetnostjo in avtoritativnostjo zavzemali za študentske zahteve in zastopali študentske interese.
Prvi pogoj za uspeh našega dela pa je aktivnost vseh študentov MVZ, kajti le tako bo sleherni študent res vplival na aktivnost študentske skupnosti.
Kdc je v škripcih
(Nadaljevanje z 9. strani)
telj verouka, pravico, da o tako komplicirani stvari, kot je spolnost, na vrat na nos odloča, kaj je dobro in kaj je slabo. Največji znanstveniki na tem področju, kot sta Freud in Reich, trdijo nasprotno, Polanc bo pa do nezavesti trdil svoje — čeprav kratek pogled v zgodovino patoloških pojavov dokazuje, da je prav seksualna abstinenca — Polanc jo imenuje čistost — vzrok za živinske morije v času fevdalizma, ko so ljudje zatrli vso spolno moč. Zakonsko ženo je namreč treba videti po krščanski morali kot »mater«, se pravi kot podobo device Marije, ki je ne smeš »skruniti« s seksualnimi željami, kaj šele z dejanji.
Pa še to: Jenkova trditev: »Nikogar še nisem obsodil, če mislim, da je katoliška vzgoja najboljša,« poraja v človeku jezo in sovraštvo. Pazite, kako se izražate o mladih ljudeh, ki so vzgojeni v naprednem duhu, ne pa med nunami in župniki! Zanikanje vaše lastne trditve je. pravzaprav zelo konkretna trditev. In še vaš citat: »Živi vjzavesti (otrok, op. D. Z.), da bo Bogu dajal odgovor o vsem, kar je mislil, govoril, delal, pa tudi dobrega opustil. Vse to pa so odlična vzgojna sredstva.«
Razum? Ne govorite mi o bibliji!
Dušan Zbašnik
PRETIRANA SKRB ZA BODOČNOST
Pa poglejmo našo revolucijo. Pri nas. kot vsepovsod po svetu, obstajajo mladi ln starejši. To Je 1.1. razkol generacij Mladi s svojim zagonom ln s svojimi Idejami hočejo uveljavitve v okolju, kjer živijo, starejši, uveljavljeni. pa želijo ohraniti svoje priborjeno mesto. Toda s tem še ni rečeno, da gre za apriorno odklanjanje mla-dih Ne! Starejši poznajo težnje mladih, Jih akceptirajo, premislijo, o njih tudi govorijo ter na takšen način kažejo svojo naprednost ln kvazt-aktu-alnost Nikoli, vsaj v večini primerov, ne grajajo mladih, razen v zelo velikih ekscesih. Toda zdaj se vprašajmo, kam vodi takšno odobravanje.
□
leteči razredi
Na I. gimnaziji v Mariboru so trije leteči razredi, torej razredi brez stalne učilnice, ki se vsako uro selijo. Taki razredi seveda niso v nikakršni zvezi s kabinetnim poukom, saj se samo naselijo za določeno uro tam, kjer je učilnica pač prosta.
Dosedaj je bil pouk na šoli organiziran v dveh izmenah. Popoldansko so sestavljali vsi prvi letniki, dopoldansko pa ostali. Premalo je namreč učilnic za vse
razrede. To leto pa so tri od petih prvih letnikov prestavili na dopoldansko izmeno, tako da sta popoldan pri pouku le dva letnika, dopoldan pa se trije višji letniki selijo iz razreda v razred.
Zakaj nasprotujemo takemu načinu poučevanja? Predvsem zato, ker se dijaki med pavzami selijo, namesto da bi se pripravljali za naslednjo uro. Komaj dobro posedejo, že je profesor v učilnici. Povrhu prenašajo torbe iz razreda v razred, ob deževnem vremenu pa še dežnike. Mislim, da bi se ta problem dal rešiti tudi na kak drug način, na primer z dozidavo nekaj novih učilnic ali pa s
ponovno uvedbo dveh izmen. V tem primeru bi lahko v popoldansko izmeno uvrstili razrede, ki imajo manj vozačev.
Darja
□
Parole s francoskih barikad iz maja 1968
Amnestija: dejanje, s katerim suvereni največkrat opravičijo krivico, ki so jo storili.
V revoluciji obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki Jo »delajo«, in tisti, ki imajo od nje dobiček.
Nič Je lahko vse. Treba ga Je poznati, ga videti in se včasih z njim zadovoljiti.
katedra skozi srednješolska očala
Hodil sem po mariborskih srednjih šolah in spraševal ter zapisoval. Želel sem dobiti čimveč mnenj o dosedanji vsebini srednješolske rubrike. Želel sem, da bi dobil tudi predloge o bodočem konceptu mladinske rubrike. Sedaj leži pred mano beležka in v veliki zadregi sem. Precej listov imam sicer popisanih, pa so — žal — vsebinsko precej prazni. Moja mala anketa je pokazala, da bralci Katedre le prelete vsebino in o njej bolj malo razmišljajo. Nekaj zanimivih odgovorov o časopisu so mi dali: Stanko Budja, Cvetko Friš, Oskar Lopič, Marija Slivnjak, Stane Černe, Zvonka Kr-ček, Mirko Gajšek, Danica Svetej, prof. Julij Urbanek, prof. Inge Lobnik. Več predlogov so dali na nedavnem šestanku bodoči sodelavci mladinske rubrike. Skupno smo izoblikovali nov koncept.
Bistvena razlika med konceptom lanske in letošnje srednješolske rubrike je, da bo nova oblika mnogo bolj kritična. SAMO POD POGOJEM, DA BOMO DOBILI ŠIROK KROG SODELAVCEV, bomo lahko uresničili naslednje zahteve: pestrost, kritičnost, invencionalnost, informativnost rubrike. Sodelavci mladinske rubrike smo se dogovorili, da se bomo dobili vsak petek ob 18. uri v prostorih Katedre. Zavedamo se dejstva, da je Katedra edini študentski časopis v tem koncu Slovenije. Ker pa je brez širokega kroga sodelavcev uredništvo nemočno, upamo, da bodo pri oblikovanju novega koncepta plodno sodelovali tudi bralci Katedre.
Igor Plohl
razsodnik bodi ti, čitalecl
Ker košarkarski klub Maribor G6 ne dosega lanskoletnih uspehov, in ker ga je v zadnjem času zapustilo večje število igralcev prvega moštva, se je uredništvo Katedre, na pobudo nekaterih igralcev in ljubiteljev košarke, odločilo odpreti svoje strani problemom tega športnega kolektiva, v katerem igrajo večidel mariborski študenti in dijaki.
Da bi najhitreje ugotovil, v katerem grmu tiči zajec, sem se za začetek pogovoril z igralci, ki so zapustili košarkarsko igrišče. Zaradi nedvoumnosti odgovorov vprašanj ne navajam.
Veldt: Za izpisnico sem zaprosil zaradi trenerjevega odnosa do mene. Pod nobenim pogojem se ne bom vrnil.«
Janežič: »Za izpisnico sem zaprosil zaradi obveznosti v službi. Mislim, da so v klubu težave.«
Lorger: »Klub sem zapustil, ker so me premalo nagrajevali, od mene pa so zahtevali profesionalno delo.«
Bergoč: »Igrati sem prenehal zaradi študijskih obveznosti. Lahko pa rečem, da bo klub razpadel, če bo šel po tej poti. Veliko kvalitetnih igralcev je zapustilo klub zaradi trenerjevega nepravilnega odnosa do igralcev. Le-ta na primer večkrat govori enemu Igralcu o drugem, ne dela tega, kar reče, in s podobnimi metodami vliva nezaupanje med igralce. Vse to je pripeljalo tako daleč, da v ekipi igrajo večidel mladinci. Morda se bom vrnil kdaj pozneje, ko trenerja Mišoviča ne bo več v Mariboru.«
Smaka: »Košarko sem igral iz ljubezni do tega športa in ne vem, zakaj sedaj, ko se mi odnosi v'klubu ne zdijo več pravilni, ne morem dobiti izpisnice. Mislim namreč, da so metode trenerja nepravilne in da bi lahko prišli člani uprave na igrišče tudi takrat, ko ni
treba podariti rož Danevu. Morda se bom čez čas, ko bo trenerske pošle prevzel drug trener, vrnil «
Dušan Veble: »Za izpisnico sem zaprosil, ker se ne strinjam s trenerjevim odnosom do igralcev. Seveda za sedaj ne mislim na povratek, toda vrnil bi se kdaj pozneje, seveda ko bo klub imel drugega trenerja.«
Zatem sem obiskal trenerja Mišoviča. Na njegovo željo sem vprašanja postavil pismeno in tako mi je trener Nikola Mišovič tudi odgovoril. Vprašanj zaradi celovitosti odgovora ponovno ne navajam.
»Pri trenerskem delu je najvažnejše, da si pridobiš zaupanje igralcev. Prepustiti se ti morajo, da jih vodiš vse dotlej, dokler ne pridejo do spoznanja, da so postali pravi kreatorji košarkarske igre. Želim, da bi to postali vsi igralci, zakaj v osebnostih zame ni razlik. Mislim, da omenjeni igralci niso resno pristopili k delu. Kot trenerju mi je silno žal, da niso opravljali svojih dolžnosti, saj se z njimi srečujejo tudi v privatnem življenju in jih bodo vedno spremljale. Normalno je, da se njihova odsotnost v klubu občuti, toda s takim pristopom nam niso mogli koristiti. Ti igralci niso opravljali dolžnosti v klubu kakor drugi, pač pa so zapustili svoje tovariše takrat, ko so bili najbolj potrebni. Taka netovariška poteza je naletela na neodobravanje vseh igralcev v klubu. Moje delo je sedaj težje, a tudi bolj zanimivo, ker je dosti igralcev, ki morajo pokazati svojo košarkarsko zrelost. Nadejamo se, da bodo šli po boljši poti kakor njihovi tovariši, in da bodo, čeprav ne takoj, dosegli uspeh. Upam, da bodo to spoznali tudi igralci, ki so brez razloga zapustili klub.«
Nato sem vprašal za mnenje igralce, ki redno trenirajo in nastopajo.
Iztok Smaka: »Trener hoče ustvariti novo moštvo in mislim, da si to sedaj lahko privošči.«
Гекопја: »Po izpadu iz prve lige je nastaja kriza. Nekateri igralci so bili pomembni. Z načinom dela se strinjam.«
Boris Veble: »Igralci niso hoteli poslušati trenerja, zato za vse posledice odgovarjajo sami.«
Gerbec: V klubu vlada popolna disharmonija. Igralci in trener se razlikujejo po temperamentu in po različnem pojmovanju košarke.«
Matijaca: »Osebno sem z vsem zadovoljen, toda težave nedvomno so.«
Wollmaier: »Trener nima pravilnega odnosa do igralcev. V klubu vlada razdor. Trener je nekaterim igralcem onemogočil treniranje. Po mojem to, kar se sedaj dogaja v klubu, ni prav.«
Benet: »V klubu so odnosi slabši, kot so bili. Tudi nagrade so prenizke, kar je posledica premajhnih dotacij. Igralci spočetka niso našli stika s trenerjem, ni pa fair, da so zapustili klub ob nepravem času. Sedaj smo igralci in trener že našli skupen jezik. Spočetka je vedno težko.«
Jurančič: »Ne dajem izjav!«
Kuntu: »Ne dajem izjav!«
Na koncu sem zaprosil za izjavo predsednika košarkarskega kluba Maribor 66 dr. Rostaherja. Prvih dveh vprašanj ne navajam, ker se povsem jasno zrcalita v odgovorih; navajam le tretje vprašanje:
»Zakaj športniki, ki so veliko pripomogli k uspehom Maribora 66 in igrali košarko iz ljubezni do tega športa, ne morejo zapustiti kolektiva,- ko se ne strinjajo več z načinom dela in odnosi v njem?«
Predsednik dr. Rostaher je odgovoril:
»Kakšne posebne krize v klubu ne opažamo. To, kar imenujete krizo, je predvsem velika utrujenost igralcev, ki tekmujejo nepretrgoma tri sezone od spomladi 1969. Takšen ciklus tekmovanj zahteva veliko fizične moči — predvsem pa psihičnih sposobnosti — tudi od članov upravnega odbora. Košarkarski delavci tudi menimo, da ekipa za prvo nastopanje v zvežni ligi ni imela ustreznih kvalitet — predvsem pa je nemogoče pričakovati dobre rezultate, če ni ustreznih pogojev za vadbo. Med takšne pogoje sodi delo v športni dvorani.
Igralci, ki želijo zapustiti klub, dokazujejo — razen v enem primeru — da za redno delo nimajo smisla, manjka pa jim tudi kolektivnega duha. Pogosto menijo, da jim je nastopanje v prvi zvezni ligi že dalo legitimacijo kvalitetnega košarkarja za katerikoli klub. Delo trenerjev v nobenem športu ni lahko. Danes Je tendenca profesionalizma tako zakoreninjena, da ne moremo govoriti o posebni ljubezni do športa pri posameznikih, kar pa dostikrat povzroča nezadovoljstvo. Trener Mišovič je profesionalec s potrebnim strokovnim znanjem. Disciplinski prijemi, ki jih mora uporabljati, lahko omogočijo normalno vadbo. UO kluba je še vedno pripravljen delovati kljub izrednim zunanjim težavam. Pogoj za normalno delo pa je discipliniranost vseh članov kluba.
Ne vem, katere košarkarje ocenjujete kot zelo prizadevne, in ki naj bi prispevali k uspehu Maribora 66.
Vsakemu poznavalcu košarke in ljubitelju tega športa je jasno, da posamezno ekipo sestavlja 12 do 15 igralcev. Uspeh ekipe časopisi navadno opisujejo z naslednjimi izrazi: »najuspešnejši strelec, odlikoval se je z briljantnimi potezami itd.« Se cela vrsta takih izrazov poudarja določene sposobnosti posameznika, pri tem pa javnosti ostajajo neznani ostali junaki nastopajoče ekipe, ki so s svojo požrtvovalnostjo omogočili, da časnikarji hvalijo posameznika. Rezultat vsake tekme je odvisen od vseh posameznikov — tudi tistih, ki niso bili določeni v dvanajsterico prijavljenih igralcev. Male zvezdice širnega športnega neba sedaj govore o ljubezni in veselju do košarke, ko so bile izločene iz ekipe zaradi nerednega dela, neodgovornega obnašanja proti soigralcem in tudi trenerju. V športu je danes prvi problem disciplina, drugi pa vprašanje finančnega stimuliranja (o tem lahko čitamo v časopisju — Nikolič, plavalke, nogometaši itd.). Kamen spotike na teh relacijah pa je — trener.«
Pri kraju smo! Žalostna zgodba je to, pa bo zopet vesela, žalostna in vesela ... Vedno in povsod je tako. zakaj bi tukaj bilo drugače.
»Vstanite, sodišče vstopa!« Razsodnik bodi ti, čitalecl Bodi razumevajoča in pravična sodba!
Tomaž Kšela
uvodne besede v novo rubriko
V letošnjem šolskem letu se je uredništvo Katedre odločilo ustvariti novo rubriko, katere namen je obravnavati kulturno-umetniške probleme mladine izven študentskih vrst. Rubrika bo priključena splošni srednješolski rubriki, vendar bo imela svojega urednika in lasten koncept.
Za objavo pridejo v poštev vsi članki o kulturno-umetniški problematiki ter literarne in likpvne stvaritve. Članki morajo biti pisani z naj večjim razmikom in naj obsegajo največ dve tipkani strani. Likovni prispevki naj bodo vsi v črno-beli tehniki in primerne velikosti. Kar se tiče literarnih stvaritev, pridejo v poštev pesmi in proza (obseg največ tri in ‘pol tipkanih strani). Objavljali bomo tudi umetniško fotografijo, in sicer ravno tako v črno-beli tehniki.
Vso srednješolsko mladino vabim k sodelovanju pri rubriki in pripravi prvega srednješolskega umetniškega glasila, ki bo izšlo kot priloga Katedre. »Vsak članek v rubriki honoriramo.
Urednik
►
Po podatkih gospodarstvenikov je v Sloveniji rentabilen samo računski stroj izvršnega sveta. Po tej logiki tudi v Mariboru računski stroji ne bodo zasedeni.
Kot želi imeti vsaka tovarna svoj vrtiček s čudežno zemljo (računski stroj), tako bodo — kot je videti — storile tudi višje šole. Vsaka bo imela svoj vrtiček (računski stroj), čeprav bo v njem zraslo solate le za nekaj kosil. VT9 bo programirala tehnike, VEKS visoko kvalificirane ekonomiste, VAS naše kmetijstvo (za ta namen predlagamo velik računski stroj), VPS pa uslužbence uprave javne varnosti. PA predlagamo,
Haj nabavi takšen stroj, ki bo lahko programiral šolnike, pa tudi njihove učence (po možnosti v duhu socialistične usmeritve).
Parole s francoskih barikad iz maja 1968
Noetova barka XX. stoletja
Oblast je imela univerze — vzeli so jih študentje.
Oblast Je imela tovarne — vzeli so Jih delavci.
Oblast Je imela televizijo — vzeli so jo novinarji.
Oblast ima oblast — vzemite ji jo.
Ce ljudska skupščina postane buržoazno gledališče, morajo tudi vsa buržoazna gledališča postati ljudske skupščine!
Jaz ne služim nikomur (niti svojemu narodu, a še manj njegovim voditeljem).
Vsak komunist mora sprejeti to resnico: oblast je na koncu puškine cevi. Mao!
Ljudem, ki delajo, je dolgčas, ko ne delajo. Ljudem, ki ne delajo, ni nikoli dolgčas.
Naj dekani -dekanirajo-, policaji -po. licirajo- — a revolucionarji naj delajo revolucijo!
Ne delajte testamenta, dokler ne umrete za nek ideal; napravite otroka. k' bo vreden svojega očeta. (Blebetav oče, aktiven sin.)
□
Na izpitu dovolite, da bo odgovarjal profesor, vi pa sprašujte sami sebe.
Študent je dostikrat direktor brez stolčka.
STRAN 11
Skozi
P
e
r
i
skop
Plakat s sliko Che-ja stane v ZDA 1,20 dolarja, na Švedskem 8 kron, v Franciji 10 frankov, v SZ 1 rubelj,4pri nas pa — te robe nimamo!
samo v USTAVI
jg o, S
>N . tu
ra tu
C/J OJ
>N n 'O
ш O ; . гл O
o ° C
a>N
~ X c m (D
SJB*
'O S c v c -a ,r Ф ra
H 'O N
Онл ДЈ
V9
ШШГТПТШТП
»Vsi državljani Federativne ljudske republike Jugoslavije so enaki pred zakonom in enakopravni ne glede na narodnost, raso in veroizpoved.
Ne priznavajo se nikakršni privilegiji po rojstvu, položaju, premoženjskem stanju in stopnji izobrazbe.«
(21. člen ustave FLRJ iz leta 1946)
V torek, 13. oktobra, je bil na pedagoški akademiji sestanek domske skupnosti. Mnogi (posebno stanovalci domov) so bili zelo razočarani nad udeležbo povabljenih. Poslali so povabila vsem direktorjem šol in tudi na združenje visokošolskih zavodov, pa ni bilo nikogar. Zakaj, tega ne vedo (mogoče nesrečna številka 13 ali pa nezanimanje za probleme stanovalcev študentskih domov).
Ikar — tokrat drugače
Slišali smo. da republiška izobraževalna skupnost jadikuje, češ da ni dovolj interesentov za razpisana študentska posojila. Menda se je doslej prijavilo (v Ljubljani in Mariboru) le nekaj manj kot 90 kandidatov. Ne glede na vse vzroke, ki takšno stanje povzročajo, smo stopili v stik s klubi upokojencev, ki so bili pripravljeni naša prizadevanja podpreti. Ni se nam treba bati, da bodo družbena sredstva, namenjena študentskemu žepu, ostala neizkoriščena. Morda pa kdo le potrebuje deimr?
S TISKOVNE KONFERENCE
VPRAŠANJE: Kako poteka na vaši šoli skupno delo študentov in profesorjev v obliki seminarjev?
ODGOVOR: Zaenkrat je tako sodelovanje še problem, saj nimamo prostorov, primanjkuje nam tudi asistentov in profesorjev. Upamo, da bo sedaj bolje; z najnovejšo sistematizacijo smo namreč dobili 19 asistentov in nekaj profesorjev. VPRAŠANJE: Torej se bo vendar lahko spremenil urnik v korist seminarjem?
ODGOVOR: ?????? (Molk)!
BEOGRAD
зодуи HOI.T
tfUNCU UISMfcUJL
Hvala bogu,
KUD Študent zamenja dobro ohranjeno, še neuglašeno harmonikarsko sekcijo (skupno s plesno skupino, primerno za učenje standardnih plesov) za primerni študentski pevski zbor. Zaželen je dirigent Jurgec.
Sporočamo tudi, da po ugodni coni prodamo note in metuljčke pokojnega pevskega zbora KUD Študent.
da smo tokrat vozili dinarje!
Trenutno je v študentskem domu pereče vprašanje, kam naj štu-denti-avtomobilisti shranijo svoje jeklene »konjičke«. Resnici na ljubo povejmo, da take skrbi ne morijo vseh stanovalcev, nekaterim pa vendarle po nepotrebnem kalijo dušni mir. Kaj hočemo, avtomobil ni poceni zadeva in študent si zelo težko privošči draga popravila.
%•
Komu boš pa sedaj pravil pravljice?
Slovenci smo že tako kultivirani, da znamo preceniti vrednost tujih vrednot. Bahamo sc tudi s svojim turističnim deviznim prilivom (seveda velja to tudi za druge jugoslovanske narode, prav tako kot še vedno velja stara misel, da je mošnja prazna, kjer so usta polna), ki da nam izravnava negativno zunanjetrgovinsko plačilno bilanco. Zopet je napočil dan, ko bi si mogli okrepiti podlago dinarja. Kupčije, sklenjene na jesenskem zagrebškem velesejmu, bi lahko zagotovo pripomogle k temu. Toda ne, na štajerskem smo ostali v tradicionalnih okvirih preljube Avstro-Osr-ske monarhije in raje reklamiramo »Grazer Messe«. Seveda smo to dolžni severnim sosedom, ki so v preteklosti toliko storili za blagor naše očetnjave.
Pred kratkim je eden naših urednikov prišel v stik z organi javne varnosti. Med zasliševanjem se je dalo izvedeti precej stvari: da na častno besedo na milici nič ne dajo, in da so študentje »najhujši«, posebno študentje prava. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko izobraženih ljudi dela v intervencijskih skupinah in v nočnih dežurnih teamih. Primerjava s študenti bi' potlej bržkone odpadla.
zoran klic: vplivi
V uredništvu se dogajajo čudne stvari. Čudne? Najbolj vročekrvni »ideologi« so stopili v vrste tistih, ki se zavzemajo za seksualno revolucijo. Ko so si dodobra ogledali film Popolni zakon, v katerem prikazujejo naravno osemenjevanje konjeb, so tudi sami poskusili s praktičnimi vajami. Vendar, na žalost, praktično niso vadili v uredništvu, temveč v naravi. Ko je bril leden veter, ko so jesenske sapice šumele v orumenelem listju, ko so noge in roke zmrzovale, so stopali uredniki v vrste seksualnih revolucionarjev.
»Od kod prihajajo direktive?« .ne je zaupno pobaral uredidk-samec. Bil sem v veliki zadregi. »Katera organizacija stoji za vsem tem? Kdo jih le vodi?« me je spraševal. Molčal sem in še sam premišljeval. Skoro sem že zgubil glavo od premišljanja, ko je spet prišel k meni tovariš in mi šepnil na uho: »Sirijo se nezaslišane govorice, da bodo seksualni revolucionarji prevzeli oblast!« »Strahotno, neverjetno, naravnost obupno!« sem vzkliknil od presenečenja. Takoj sem telefoniral svojemu psihoanalitiku, da bi mi dal nasvet. »Oprostite, stvar je znanstveno še neutemeljena; zdaj ravno raziskujem, zakaj se kokoši ne morejo sprostiti. Imamo vrtiljak in kokoši spet nesejo jajca. Da o petelinih ne govorim. Tem vcepljamo hormone in jih spodbujamo, da se na gnoju počutijo v kraljevini,« se je nekam skrivnostno izrazil psihoanalitik. Ljudje božji, sem si rekel, * kaj je z vami? Nekaj se dogaja, pa nihče več ne ve, kaj stoji za vsem tem. Tako sem telefoniral še na postajo milice. »Oprostite,« so mi sporočili, »o kakšnih podtalnih gibanjih na področju seksa nimamo nobenih obvestil.« Suho in hladno. Obračal sem se na vse strani, pa ni nihče nič vedel.
Toda vplivi seksualne revolucije so se sumljivo širili. Podtalno. Grozno. Javnost je pričakovala jasen odgovor. V kuloarjih so si šepetali, se potihoma, vljudno, a zagrizeno prerekali. Nihče ni vedel odgovora.
Po najnovejših vesteh pa se je zvedelo: podtalno organizacijo vodi neki stari bog Amor. Vsi člani organizacije so normalni državljani. Sreča!
Epilog in komentar? Skoroda ni potreben: vsi ideološki člani seksualne revolucije so stopili v zakonski stan. Z ohcetjo so potrdili svoje članstvo v novem cehovskem redu. Sedaj pa bodo vplivali iz družbenih celic.