XIX - 90-91 - 1998 
Nove knjige 
New books 
Gooders J.: Ptiči Slovenije in Evrope 
(Field guide to the Birds of Britain & 
Europe), prevod in priredba J. Gregori, 
MK Ljubljana 1998 
Veliki priročnik Ptiči Slovenije in Evrope 
ima trdo vezavo in je natisnjen na 512 
straneh. Avtor prevoda, J. Gregori, nam v 
uvodnih poglavjih na kratko predstavi 
problematiko ptičjih imen, nas poduči, 
kako priročnik uporabljati, opiše osnovne 
načine določanja ptic in beleženja teren-
skih opazovanj ter navrže par besed tudi o 
varstvu narave. Glavni del knjige je 
seveda predstavitev 427 vrst ptic, ki se 
tako ali drugače pojavl jajo v Evropi. 
Priročnik sodi med t.i. slikovne do-
ločevalne ključe, kar pomeni, da je po-
udarek knjige na barvnih risbah (avtor je 
Alan Harris). Večina poglavij zvesto sledi 
angleškemu originalu, dodana sta le 
prevajalčev predgovor in slovensko-an-
g leško-latinski slovarček ptičjih imen v 
treh delih. Pri opisih vrst so dodane tudi 
ocene velikosti slovenskih populacij, ki so 
povzete po obeh nacionalnih atlasih. 
Sicer pa, kaj napisati o knjigi. V se, kar 
je pohvalnega v originalu , velja tudi za 
slovenski prevod. Slike so dobre, barve 
ptic dokaj realne, vrste so pogosto pred-
stavljene tudi z več kot le eno sliko (samec 
- samica, odrasel osebek- mladič , vrsta na 
tleh-v letu .. .. ). Pomembne podrobnosti na 
telesu so jasno označene s puščicami. V si 
ključni podatki, kot npr. barve posame-
znih delov telesa, značilno vedenje in 
oglašanje kot tudi glavni gnezditveni 
podatki, so predstavljeni zgoščeno v tabe-
li pod sliko, kar pomeni, da lahko osnovno 
informacijo o vrsti dobimo zelo hitro. Druge 
zanimivosti so v besedilu ob tabeli. Na 
dnu je seveda tudi nepogrešljiv zemljevid 
(skica) Evrope, na katerem so z različnimi 
barvami dovolj pregledno označene po-
vršine zimske in poletne razširjenosti vsake 
izmed predstavljenih vrst. Prevod je stro-
kovno na visokem nivoju. 
Po drugi strani pa, vse kar me moti v 
originalu, me moti tudi tu. Priročnik je zelo 
"zračen" , kar pomeni, da je med slikami in 
ACROCEPHALUS 
besedili veliko praznega prostora. 
Običajno me to pri knjigah sicer ne moti, 
a je že tako, da je pri terenskih priročnikih 
vsaka nepotrebna teža odveč. Opisi se 
pogosto in brez velike potrebe ponavlja jo. 
Enkrat so predstavljeni v tabeli, drugič v 
besedilu. Malo uporabna se mi zdi tudi 
tabela pregleda pogostnosti vrst v posa-
meznih mesecih. Pričakoval bi, da bodo 
podatki prirejeni za Slovenijo, a niso. 
Predstavljajo oceno ·pogostnosti vrste v 
predelu Evrope, kjer se _j~ v:rsta običajn_? 
pojavlja. Tako je za pticarJe v Sloven1J1 
povsem neuporaben podatek, da sk<?bčj~ 
sovo, ki je pri nas izredno redek z1ms~1 
gost, opazimo hitreje kot npr. malo uhan-
co, ki gnezdi skoraj na vsakem gozdnem 
robu. Avtor sicer v uvodu pojasni principe 
razumevanja tabele, a večina ljudi bi mu 
bila verjetno hvaležna, če bi priredil za 
slovenske razmere tudi te tabele. 
Komu je knjiga namenjena? Uvodna 
poglavja, trojezicni slovarček in dejstvo '. 
da je oblikovanje strani narekovala v prvi 
vrsti estetika, manj pa terenska uporab-
nost, kažejo, da je knjiga v prvi vrsti 
namenjena začetnikom in nedeljskim 
opazovalcem ptic, torej bolj ali manj 
naključnim kupcem. Kvaliteta slik, po 
drugi strani, zagotavlja, da bodo s knjigo 
zadovoljni tudi bolj izkušeni ornitologi, ce 
bodo v terenskem nahrbtniku le še našli 
dovolj prostora, v denarnici pa dovolj 
denarja zanjo. Zelo izkušeni ornitologi 
knjige verjetno ne bodo kupili. Menim , 
da je bila odločitev avtorja, da prevede 
knjigo, s katero bo zadovoljiv predvsem 
prvi, največji krog opazovalcev, kar na 
mestu. To je le prvi slikovni ključ za ptice v 
domačem jeziku, po drugi strani pa imajo 
stari mački tako ali tako na svoji polici že 
kup tujih, slikovnih ključev , tako da knjige 
ne bi kupili, tudi če bi bil preveden njihov 
najljubši ključ . 
Davorin Tome 
Geister I.: Ali ptice res izginjajo?; TZS 
Ljubljana 1998 
V uvodnih poglavjih knjige s podna-
slovom "Slovenski in evropski vidiki var-
stva gnezdečih ptic1' nam avtor obširno 
razloži nekaj pojmov, ki so pravzaprav 
hrbtenica knjige: kaj pomeni, da je v rsta 
redka, in kaj , da je pogosta; katere so 
177 
ACROCEPHALUS 
izginule in katere pričakovane gnezdilke; 
kaj je ogroženost in kaj varnost. Predstavi 
nam tudi najpogostejše vzroke, ki ptice 
ogrožajo, kakor tudi različna merila, po 
katerih danes ptice razporejamo v sezna-
me ogroženosti: najbolj ogrožene na vrh, 
najmanj pa pri dnu. Sledi dokaj podroben 
opis 82 vrst, po avtorjevem izboru, ki 
veljajo za ogrožene na nacionalnem nivo-
ju . Predstavitev vsake sledi vnaprej do-
ločenim podnaslovom: značilnost vrste, 
življenjski prostor, razširjenost in številnost, 
populacijsko dogajanje, ogroženost in 
naravovarstveni status. Vsaka vrsta je 
predstavljena tudi z barvno fotografijo in 
dve - ali trivrstičnim zbirnim besedilom o 
stanju njene populacije. Ob koncu knjige 
je še tabela, v kateri so podatki o velikosti 
in stabilnosti populacij vseh slovenskih 
gnezdilcev (ne le predstavljenih), kratek 
slovarček manj poznanih pojmov in lite-
raturni viri. V se skupaj je natisnjeno na 
202, straneh in vezano v trde platnice. 
Zivimo v času, ko žanjemo, kar je zraslo 
iz semena zasejanega pred več kot 20 leti, 
ko se je v Evropi prebudila želja po čim 
bolj objektivnem poznavanju ptic. Začelo 
se je z zbiranjem podatkov za evropski 
atlas gnezdilcev. Pristop je bil sprva sicer 
bolj kvalitativen, kasneje pa vse bolj in 
bolj kvantitativen. Rezultat evropskega, 
ornitološkega nemira (ki pa gotovo ni 
končen) so vsaj tri knjige, ki so izšle v 
zadnjih treh letih in so do roba polne 
konkretnih podatkov o ptičjih populaci-
jah. Vse tri bodo verjetno še dolgo pome-
nile "zakon" v evropski ornitologiji. To so: 
Evropski atlas gnezdilcev, Varstveni status 
ptic v Evropi in Habitati ptic v Evropi. 
Geistrova knjiga, ki je praktično njihova 
sodobnica, ne skriva, da je zgrajena prav 
na njihovih podatkih. Seveda pa ji glavni 
pečat dajejo podatki o pticah v Sloveniji, 
tako imenovane slovenske ornitološke 
značilJlosti, ki včasih mejijo že na ekso-
tiko. Ce dru9.ega ne, si knjiga in seveda 
avtor zasluzita pohvalo, zaradi katere 
nam nihče ne more očitati capljanja za 
Evropo. 
Knjiga je, v nasprotju s knjigami, ki so 
nekakšen vir podatkov (poleg treh že 
omenjenih, naj izpostavim vsaj še oba 
nacionalna atlasa in Rdeči seznam 
ogroženih gnezdilcev Slovenije), napi-
178 
XIX - 90-91 - 1998 
sana na zelo poljuden način, kot smo 
sicer pri Geistru že vajeni. Med elegantno 
predstavljena dejstva, povzeta iz origina-
lov, so tu in tam spretno vpletena izvirna 
avtorjeva razmišljanja in njegovi pogledi 
in razlage predstavljenih rezultatov. Vsi, ki 
se z varstvom narave ne ukvarjajo, bodo 
morda imeli nekaj težav pri uvodnih 
poglavjih, kjer so zelo strnjeno prikazane 
metodologije presojanja, ali ptice res iz-
ginjajo ali ne, a knjigi bodo brez težav 
sledili, tudi če ta del preskočijo. Najhujše, 
kar se jim pri tem lahko zgodi, je, da se jim 
bo zdela nekako brez glave, kar pa za 
knjigo, ki ima zgradbo priročnika, niti ni 
tako velika hiba. Težko pa bi avtorju 
očitali odločitev, da podatke, ki se v 
Evropi tiskajo kot znanost, predstavi na 
poljuden način. Njegov namen je bil 
namreč, problem spreminjanja narave 
(ki ga prikazuje s pticami kot svojevrstni-
mi kazalci dogajanj) približati vsem, ki jim 
ni vseeno, kaj se okoli njih dogaja, in ne le 
peščici slovenskih ornitologov in naravo-
varstvenikov, ki se teh sprememb že tako 
ali tako zavedajo. Temu je podrejen tudi 
dokaj širok pristop pri predstavitvi 
ogroženih ptic, od osnovnega opisa vrste 
z razkošno, barvno fotografijo na čelu (da 
si lahko tudi nepoznavalec natančno 
predstavlja ptico, o kateri teče beseda) 
do opisa življenjskega prostora. Ko že 
omenjam fotografije, še to. Pohvalno od 
avtorja je, da je pri izboru dajal prednost 
domačim naravoslovnim fotografom, 
občutek pa imam, da ga je pri nekaterih 
vrstah le nekoliko preveč zaneslo. Tako je 
razpon v kvaliteti fotografij zelo velik, na 
nekaterih pa je že kar "debela plast prahu"! 
V besedilu je, poleg velike besedne 
"diverzitete", kar je še ena v nizu 
značilnosti, ki dajejo delu avtorski pečat, 
tudi kopica novih predlo~ov, kako slo-
vensko poimenovati razlicne strokovne 
pojme. 
Knjiga bo lepa popestritev knjižne po-
lice vsakemu Slovencu, ki mu je narava 
(ne le ptice) vsaj malo pri duši. Prav vsak 
izmed njih bo lahko v njej na prijeten 
način spoznal, katere ptice so pri nas 
ogrožene in zakaj, kakor tudi najnovejše 
izsledke o razširjenosti, številnosti in stabil-
nosti ptičjih populacij v Evropi. Odgovora 
na ključno vprašanje "Ali ptice res izginja-
XIX - 90-91 - 1998 
jo?", pa le ne bo našel. Kot nakaže avtor, 
smo zaenkrat spoznali le vso zapletenost 
dinamike v naravi, tako da lahko takšen 
odgovor podamo samo za vsako vrsto 
posebej. 
Ob koncu pa še velik, masten pljunek 
(naj mi avtor ne zameri, saj ni namenjen 
njemu). Kako lahko knjiga, ki je finančno 
podprta kar z dveh strani (MZT in Mobitel), 
stane kar okroglih 10.000 SIT? Ob takšni 
ceni je dodobra razvrednoten tudi velik 
del avtorjevega truda, da suhoparne 
številke spremeni v tekoče besedilo, raz-
umljivo večini ljudem. 
Davorin Tome 
Skrivnostna fotografija 
Mystery photograph 
Ni dolgo tega, ko smo se v tej rubriki 
spraševali tako kot danes: cipa ali škrja-
nec? Ob pogledu na fotografijo je negoto-
vost upravičena, a se kljub temu zdi, da je 
ta dilema ustvarjena precej umetno, 
pojavlja se bolj pri določanju s fotografije 
kot v živo na terenu. 
V se kakor je nekaj sporočil s fotografije, 
objavljene v 89 št. Acrocephalusa, dokaj 
jasnih: ptica ima zelo očitno svetlo na-
dočesno marogo, sorazmerno močan, 
čeprav ne ravno kratek kljun, po prsih, 
Katera vrsta je to? Can you identify the species? 
ACROCEPHALUS 
Hribski škrjanec Lullula arborea, Sv. Kirik, 
september 1998 (I. Geister) 
še posebno ob straneh, pa izratite temne 
proge na peščeno rjavi podlagi. Ptica, 
gledano v celoti, učinkuje prščeno rume-
norjavo. Perje je videti precej obrabljeno, 
kar naj bi se ujemalo z obdobjem kasne 
vegetacije, kar dopušča tudi navzočnost 
sicer nejasnega cvetu v prvem planu. 
Močna progavost napeljuje na pomisel, 
da gre za katero od cip v jesenskem perju, 
vriskarico ali celo rdečegrlo cipo. Domne-
va, ki jo še podkrepljuje komaj opazna 
belina na zunanjh robovih repa, pa se šibi 
pod težo glave, ki je videti škrjančevsko 
robustna, in tudi kljun je videti za cipo 
premočan. Razen tega se pri cipah na-
dočesna maroga največkrat začenja pred 
očesom, tako rekoč od kljuna. 
No, na drugi, tokrat objavljeni fotogra-
fiji je videti tudi to, kar smo na prvi 
pogrešali: marogo, ki se vleče vse do 
zatilja in ga celo obkroža na način , ki 
spominja na dularja, škrjančevsko dolg 
krempelj na zadnjem prstu in črno belo 
znamenje na robu peruti. V sak dvom je 
poslej odveč: pred nami je hribski škrjanec 
Lullula arborea, fotografiran v septembru 
1998 na Sv.Kiriku nad Sočergo. Ptica je 
lahko samo skakljala, saj je imela 
poškodovano perut. Skrivnostna cvetlica 
je triumfettov glavinec Centaurea trium-
fetti. 
Iztok Geister 
179