Cena za celo leto po pošti 2 gold. 20 kr., za pol leta 1 golil. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za poducenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po 3 kraje.Naročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 3. Kimovca 1849.
Pri naših banhovcih ne bo zgube!
Jff^dorkoli ljudstvo vesvoljno podučiti želi, mora taisto vun-derle vselej narpoprej v tem, v čimur je izobraženja narpotreb-nejši, — marljivo izobraževati iskati. Meni se zdi, de je v sada-njim času sosebno prostim ljudem v tem, kar bankovce zadene, poduk narpotrebnejši, ker se neizobraženo ljudstvo sploh zgube boji, in tudi resno po zvijačah mnogoverstnili vohernikovitd. mnogo zgubo ali škodo terpi. Torej hočem nekaj od veljavnosti ali vrednosti bankovcov Slovencam prav po domače povedati, česar še gotovo dosihmal, saj ne prav vedili niso.
Več ko 4(5 let so bankovci od roke do roke šli. Nekteri so jih rajši imeli, kakor težke sreberne denarje, in poredkama je komu v glavo prišlo, pomisliti, zakaj de bankovci ravno toliko veljajo, kolikor je na njih natisnjeno? Malokdo je pomislil ali vedil, zakaj de za petgoldinarsk bankovc 15 dvajsetič dobi? —
Ali sadaj, ko so dvajsetice skorej čisto izmed ljudstva zginile, marsikdo vpraša, zakaj de bankovci menj veljajo, in kdo je tega kriv? — Kdor to spoznati hoče, mora vediti, kaj de je narodna banka in kaj de so naši bankovci?
Marsikdo se se spomni, kako de je bilo o Francozki vojski obertništvo negamno; — kako de je bila kupčija slaba in nevarna? Zakaj srebra ali zlata ni bilo nikjer v naših deželah na sejmih viditi, papirja je bilo dovolj, pa že skorej nobene vrednosti ni imel, in ker se je vrednost papirja skorej vsak dan preme-nila, že zadnjič skorej nihče papirja vzeti ni hotel.
De bi se tej nadlogi v okom prišlo, de bi se namreč srebra in zlata iz ptujih dežel, kakor tudi iz škrinj domačih bogatincov dobilo in vmed ljudstvo spravilo, so cesar Franc I. v letu 1816 „avstrijansko narodno banko“ — to je neko, tako reči, kup-čijsko tovaršijo utemeljili in tej tovaršiji pravico podelili, de sme bankovce izdajati, ki bodo vedno toliko vrednosti imeli, kolikoršna je na njih natisnjena.
Kajnci cesar Franc so namreč spoznali, de bogati ljudje, ali kapitalisti, ki samb od obrest ali činžev svojih denarjev živijo, nočejo radi svojih denarjev deržavi ali cesarju zaupati, ali kar je vse eno: de nočejo cesarskih deržavnih dolžnih pisem (Staatsob-Mgatiohen) kupovati, de rajši svoje denarje drugim posamesnint
ljudem ali tovaršijem na obresti dajejo, de cIo rajši dolžne pisma, ki jih kupci, barantavci itd. kakimu drugimu namest težkih denarjev pošiljajo, kupujejo. Zategavoljo so cesar Franc sklenili, neko tovaršijo utemeljiti, kteri nej bi domači in vunanji bogatini svoje denarje zaupali; s kterim denarjem nej ta tovaršija privatne dolžne pisma itd. kupuje in baranta. S tem zloženim celim premoženjem je ta tovaršija ali banka porok veljavnosti ali vrednosti bankovcov, jktere po naši deržavi namest težkih denarjev izdaja. — Banka se je pa takole začela:
Kdorkoli je v domači ali vunanji deželi d 00 goldinarjev v srebru ali zlatu in 1000 goldinarjev v denarjih ali v papirju Dunajske veljavnosti (Wiener-Währung) tej tovaršiji ali narodni banki zaupal, je dobil neko pismo, ki se bankna akcija imenuje. Zato se tovaršje narodne banke „akcionarji“ imenujejo.
V začetku je bilo namenjeno, 100.000 takih pisem ali akcij prodati, ali komaj 30.621 je bilo prodanih. Posestniki teh akcij so sadanji tovaršje narodne banke. Že ime narodna banka pokaže, de ta koristna naprava ni cesarska, ampak de je v prid vsih avstrijanskih narodov utemeljena bila. '
Ali akcionarjev namen je še neki drug, namreč kolikor je mogoče velike obresti od v banko položeniga premoženja dobiti. Kako de je to mogoče, hočem v mali priliki prostim ljudem nekoliko razjasniti.
Postavim, banka bi le samo 10 akcionarjev imela, in vsa-kter teh 10 akcionarjev je 100 goldinarjev v srebru v banko po-ložilj tadaj je celo premoženje v banki iOOO goldinarjev v srebru. Zdaj pa pride nekdo in hoče od banke 10.000 goldinarjev v srebru na posodo imeti; zastavi, postavim, kako veliko hišo, ki je 20.000 gld. v srebru vredna in se zaveže v banki danim dolžnim
Jismu, de bo od vsakih 100 gld. v letu 4 goldinarje obresti, akor tudi prejetih 10.000 goldinarjev o postavljenim času v težkih denarjih (srebernih ali zlatih) banki plačal. Ali banka ima le samo 10Ö0 goldinarjev v svoji skrinji! Kako hoče 10.000 gld. posoditi, ko jih pa nima?! — To je zastavica, pa jo bomo kmalo vganili. — Banka ima od cesarja podeljeno pravico, toliko bankovcov narediti dati, za kolikor dobro zastavo ima. Sadaj ima banka dobro zastavo na hiši za 10.000 gld., ki se morajo o postavljenim času v srebernih ali zlatih denarjih banki plačati. Torej da banka za 10.000 goldinarjev bankovcov narediti in jih zgoraj omenjenimu dolžniku na hišo posodi, ki o postavljenim času obrest in kapital v težkih denarjih banki plačati mora. Banka je 10.000 gld. posodila j pa še zmerej 1000 gld. v srebru za vunanjo baran-tijo, kjer naši bankovci ne grejo, v svoji škrinji ima. ■— Iz tega vsakdo lahko spozna, de banka za vse izdane bankovce dobro za-stovo ima in de naši bankovci ne morejo svoje vrednosti zgubiti. — Pa tudi aktionarji zamorejo velike obresti od v banko položeniga denarja imeti, kar se tildi iz te prilike pokaže: zakaj banka dobi (v letu) po tej priliki od 10.000 gld. — 400 goldinarjev obresti, ki se vmed zgoraj rečene akcionarje razdele, in ker jih
j'e le 40, dobi vsakter vsako leto 40 gld. obresti od 100 gld., ktere je v banko položil.
Po tej priliki narodna banka ravna, in tako se noben pameten človek pri bankovcih zgubé bati ne more. Sej pred letam 1848 tudi nihče tega mislil ni; zakaj pred letam 1848 je vsakdo za kakoršin koli bankovc v banki sreberne denarje dobil,
E a ljudjé niso banke veliko nadlegovali, ker so rajši bankovce imeli, akor sreberne denarje, sosebno v velikih barantijah.
Ali v letu 1848 so jeli nekteri hudobneži ljudi, posebno Dunajsko ljudstvo motiti; so iskali veliko Avstrijansko cesarstvo razdjati, in tako omamljenim ljudem na nos navezati, de bo narodna banka vse milione, ktere je avstrijanska deržava ali vlada ji dolžna, do čistiga zgubila, in tako ne bo v stanu bankovcepo-polnama s srebernimi denarji plačati ali zmenjati. Zdaj je Dunajsko omamljeno ljudstvo k banki vreti jelo in hotlo je za vse bankovce sreberne denarje imeti. Ali banka ni hotla in ni mogla na enkrat za vse velike bankovce srebernih denarjev dati. Dala je tadaj s cesarskim pripušenjem manjši bankovce (po 2 in po 1 gld.) narediti in s temi je velike bankovce menjevala. Torej je bankov-cov sadaj zmerej enako med ljudmi. Velikih je toliko menj, kolikor je manjših več. Vrenje k banki po sreberne denarje je bilo tudi zato tako veliko, ker pred letam 1848 nihče prav védil ni, kako de banka stoji. Zdaj pa je, hvala Bogu! slepo-miš-igrače čas proč; zdaj vsak mesec banka od celiga svojiga premoženja natanjčno rajtingo naredi in naznanje da, de slednji vediti zamore, kako de banka stoji.
Bankovcov je bilo poslednji dan Rožnika 1849 za 257 milionov goldinarjev med ljudmi, za ktere je banka s tem le premoženjem porok. Banka je imela po preštetvi mesca Rožnika 1849:
1.	v kupčijskih dolžnih pismih............27 milionov,
2.	v z dobrimi zastavami okovarjenih . .	14	„
3.	v svojih skrinjah gotovih srebernih in zlatih denarjev...................................... milion. in
4.	v dolžnih pismih deržave ali vlade . . 222	„
tadaj v celi šumi.......................291 milionov
goldinarjev. Po tem takim ima banka 34 milionov goldinarjev še več v svojim premoženju, kakor je bankovcov med ljudmi. To je lepa šumica! Torej se ni hitro zgube bati.
Od kod pa je vunderle rabat (Agio) na srebro prišel?! — To je veči del od todi prišlo, ker so hudobni, pa tudi neumni vo-herniki sreberne denarje v tamnice zaperali , to je poskrili. Tatje jih še tam pa tam najdejo, poštenim Jjudém se malokadaj kaka dvajsetica iz žepa vohernikov prikaže. Veliko je takih ljudi, če le kako sreberno desetico v roko dobijo, jo že več na svitlo ni!! Cio nove šestke že v žepih vohernikov počivajo, in čakajo tergov-cov, ki za blago iz ptujih dežel sreberne denarje potrebujejo, ker v ptujih deželah naši bankovci ne grejo. Taki kupci so prisiljeni na duri vohernikov terkati in sreberne denarje kot kako drugo robo
kupiti. Rabat na srebro in zlato pa tudi zavolj nekterih hudobnih zmotnjakov pride, ki vedno kvasijo, de bi banka več milionov, ki jih ji je deržava ali vlada dolžna, zgubiti utegnila; če bi v vojski po sreči ne šlo; zakaj banka ima od vlade ali od cesarja dolžne pisma, ki se po tem, kakor deržava dobro ali slabo stoji, v vrednosti spremenjujejo. Postavim v letu 1847 so bile cesarske ali deržavne dolžne pisma nekolikrat po 116 goldinarjev prodane; sadaj se pa le po 92—94 goldinarjev prodajo. Ali čeravno bi te dolžne pisma v tej nizki ceni ostale; vunderle banka še 12—14 milionov goldinarjev več v svojim premoženju ima, kakor pa je bankovcov med ljudmi, in tako se od te strani nikakor zgube bati ni. Nej le hudobneži brenčijo, kakor hočejo! — Čeravno je to brenčanje nekoliko prazno, šo vunderle sadajni cesar Franc Jožef na svetovanje svojih ministrov v patentu od 28. Rožnika 1849 sklenili: prihodnjič od narodne banke nič več ne na posodo jemati, ampak le ji nazaj plačevati, kolikor je narveč mogoče, de bi ta prazni strah zginil in de bi se staro zaupanje v narodno banko, kakor tudi v njene bankovce zopet povzdignilo. Po zgoraj rečenim patentu bojo vsi milioni, ki jih sadaj Sardinsko kraljestvo v težkih denarjih plačati mora, za pomanjšanje cesarskiga ali deržav-niga dolga v narodno banko šli. Tudi bo po ravno tistim patentu cesarska vlada od drugih ljudi na posodo jemala, in vse, kar bo čez troške v vojski itd. ostalo, tudi banki v ponižanje dolga dala. Tako se bo deržavni dolg zmanjšal, gotovina banke pa zvikšala. V tej razmeri se bo tudi med ljudstvam število bankovcov ponižalo , število srebernih denarjev pa povikšalo; to je, banka bo zopet namest malih (sedanjih) bankovcov sreberne denarje za velike bankovce ljudem dajala.
Kadar bojo že vse cesarske dežele umirjene, bodo mogli puntarji še nektere milione cesa^ plačati, kteri milioni bodo tudi veči del v narodno banko šli. Tako bo banka v gotovini zmiraj bogatejši prihajala in bankovcam vrednost ohranila. — Ljudje, posebno barantavci itd. bodo zopet bankovce rajši imeli, kakor težke sreberne denarje, kakor je pred letam 1848 bilo. Bog daj skorej vesvoljni mir! —	Lipovšek.
SlorensUo narodno pcsmenstvo,
I.
Današnji stan slovenskiga narodniga pesmenslva. a) Narodna pesem.
(Dalje.)
Davno pred Vodnikam je že neki P. Diz m a Zakotnik, rojen v Šiški, in umeri v Silezii v letu 1793 med ljudstvam pesmi naberal. P. Marko Pohlin, ki nam to pove, imenuje med pes-mami od Zakotnika nabranimi pesmi od Pegama, od Turške kobile, od kralja Matiaža, od lipe na starim tergu, od lepe Vide. To samo je P. Marko zapisal, kaj se je pa z roko-pisam zgodilo, se nikjer ne bere in ne zve.
Po Vodniku so se simtertje še marsikteri možje z nabe-ranjem slovenskih narodnih pesem pečali, večdel so bili s pravim zapopadkam prave narodne pesmi premalo soznanjeni, de bi sadaj smeli reči, de imamo pravo nabero tacih pesem.
Na Koroškim je bil rajnci profesor Ahacelj, ki je dal nekoliko slovenskih pesem, v drugim popravljenim in pomnoženim natisu 1838 v Celovcu na svitlo. Narodnih jih ne moremo imenovati, ker so večdel iz nemškiga poslovenjene in noviga kovanja; pojo jih pa koroški in štajarski Slovenci zlo. Namen Ahaceljnov mende tudi ni drug bil, kakor Slovencam lepe pesmi v roke dati.
Na Štajarskim je dal v letu 1827 Peter Dajnko v Radgoni zvezek slovenskih pesem z napisam : Posvetne pesmi med slovenskim narodam na Štajarskim, z enim dodatkam mnogoterih vganjk za premišljevanje in veselje. Ako smo rekli, de Ahacelj ni imel namena, svojim pesmam ime narodnih dati, ker se iz podpisov mož to lahko previdi, ki so jih zložili ali poslovenili, govori Danjko v predgovoru, de jih je med ljudstvam ali sam nabral ali pa de so mu jih drugi pomagali z sapevi vred na-berati. Če pa lastnosti in obliko teh pesem bolj natanjko presodimo in pregledamo, ne dobimo ne ene med vsimi, ki bi imela značaj narodnosti, razun ene: Nesrečni turški snoboki. Obojih, ne Ahaceljnovih in ne Dajnkotovih ne hvali Šafarik v časopisu českiga muzeuma.
Tudi Čelakovski je dal med drugimi nekaj slovenskih narodnih pesem v Pragi na svitlo, pa vzel jih je iz že nabranih.
Na Krajnskim je bilo po Vodnikovi smerti narodno pes-menstvo dolgo zanemarjevano, in desiravno so se posamesni prizadevali, zapisati, kar jim je ravno dopadlo, se je za vesvoljstvo skoraj malo menj ko nič storilo. Diletanti so bili, kteri so kaj na narodnim polju naberali, in še le tretjimu desetoletju tekočiga veka je bilo namenjeno, tudi v tej reči začetek storiti, začetek, kteri ni bil brez pomena, čeravno med ljudstvam ni kaj veljal. Med možmi, ki so si v tem ozeru zasluge nabrali, je rajnci Andrej Smole vreden, de ga v tej dobi na pervo mesto postavimo. Premožen in torej v stanu, si pripomočkov k soznanjenju svojih rojakov dobiti, je prehodil Krajnsko, naberal in hranil. Čeravno sam ni bil toliko v slovenstvu olikan, de bi bil zamogel vse, kar je na polju narodnosti pridelal, tudi prerešetati in prevejati, mu je vun-der samostojnost toliko na roko šla, de je brez strahu v marsika-kim ozeru na noge stopil, kar je tistočasna doba marsikomu prepovedala. Razun tega je imel prijatla na svoji strani, rajnciga Prešerna, kteri je Smoletu tam z bistrostjo svoje učenosti nadomestil, kjer je Smole s svojim premoženjem pomožen biti mogel. Tako sta ta dva prijatla, kakor v vsili slovensko slovstvo zadevajočih rečeh, tudi narodne pesmi — Smole jih naberaje, Pre-šerin izlikaje prihodnosti ohranila, kakor p. Lepo Vido, Rošlina in druge v II. in III.bukvicah Krajnske Čbelice beremo. Tretji v zvezi teh dveh, pa tudi iz lastniga nagiba goreč za domovino, je bil Rudež, grajšak v Ribnici, kteriga spominj bo v sercih
krajnskih Slovencov z zlatimi čerkami zapisan ostal. Tudi ta je naberal in hranil, brez de bi bil — enako unima dvema — kadaj srečo imel, sad svojiga rodoljubniga truda vživati. Vsi trije že pod zelenim grobam počivajo; slovenska Vila pa marsiktero solzico na tihe gomile vtrinjU; zakaj njih mesta so — prazne!
(Dalje sledi.)
Serežani,
(Dalje.)
Preobširno bi bilo, tukaj vse našteti, kako je ban Jelačič
Eretečeno leto s svojo armado Serežane na Ogersko in pozneje na •unaj peljal. Ozreti se hočemo tadaj na Serežane sploh, kako so vsta-novljčni, obravnani in kar je sicer še od njih posebniga vediti vredno.
Važnost serežanske službe terja može, kteri imajo posebne vlastnosti in pripravnosti. Voliti se morajo tadaj s previdnostjo in urnam.
Serežan sme samo s privoljenjem njegoviga gazdata (hiš-niga starašina) izvoljen biti. Poglavitna potrebnost je, de je iz premožne hiše in neomadeževaniga življenja. Voliti se ne sme iz rodu, ki ima na turškim vskoke ali pa žlahto. Ko je kdo izvoljen, ne more v službo vzet biti, preden nima vsiga zapovedaniga orožja* Število Serežanov se navadno vsako leto o popisovanju domestuje; Če je pa sila, tudi med letam, konec maliga Travna.
Poveljnik Serežanov ima dolžnost, kakor na to gledati, de vsi svoje dolžnosti natanjko spolnujejo, tudi skerbeti, de svoje ljudi dobro pozna. Prepovedano mu je ojstro, svoje ljudi v druge službe vdinjevati ali pa konje konjikov za priprege ali oficirjem in zdravnikam prepušati. Naročeno mu je, s Serežani lepo ravnati; jih po zasluženju v pohvalo, poplačilo in poveličanje priporočati. Oa mora svojim ljudem v vsih rečeh učenik biti, kterevnjih službo segajo. Kot ogleduhi se ne smejo Serežani nikoli vpotrebovati, ker jim je prepovedano, se s turškimi podložnimi zunaj kastelov pogovarjati.
Namen Serežanov je, de stanovitni vojaški kordon v imenovanih šestih graničarskiii regimentih opravljajo. Kordon pa je, de se kuga iz turških v cesarske dežele ne zanese, de roparji iz Turškiga naših dežel ne napadajo, de tatinstvu in kontraban-tiranju, vbežništvu in nepripušenimu preseljevanstvu cesarskih podložnih v okom hodijo. Iz tega namena imajo Serežani v posamesnih tropah kordon obhajati, tolovaje in tatove iskati, vojaške vbežnike prijemati in dopeljev^ati, izvedovati, kako je z zdravjem po Turškim, in naklepe za napade, vbežtvo in kontrabantarstvo zasledovati. Nihče pa tudi ni za ta težavni, nevarni in važni poklic tako pripraven, kakor so Serežani, ker kordon dobro poznajo, kakor so tudi z vzajemnostjo turških in cesarskih prebivavcov znani, ker se jih kakor dobrih strelcov vse boji, ker so pogumni, kakor tudi zviti in zarobljeni.
Zvunaj službe imajo Serežani dolžnost, kadar hrup vstane, koj pri roki biti, de drugim vojakam pot kažejo in se na strane razkropijo.	(Konec sledi.)
Razne drobtinice.
* Slovenske novi n e prinesejo v svojim 34. listu lepo pesmico „Enakopravnost“, iz ktere tako spravljiv duh dije, de se ne moremo zderžati, jo tukaj ponatisniti in posebno marsikterimu „udriharju“ na serce položiti:
Kak srečni smo mi brati 3n fcf»oner ©teiermarf!
Nam hnd’ga ni se bati,
©ie imljeit madjt uní jtavf.
Edinost nas vse veže,
@é ift iein Unterfdneb,
Se serce k sere’ prileže,
3n jebem rcoimet grieb’.
V ljubezni vkup živimo,
3Beid»’ @»rad»e, baji man f»ncf)t;
Nič več ga ne čertimo,
2Ber beutfd» fann uttb mer mdjt.
Enakopravnost 'mamo,
giir utié baé bocbfle @ut!
Se roke si podamo ,
Síliag fein, »on meljem SBÍut.
Saj hoče Bog tak ’méti,
©aß mir und Srüber ftnb!
Dolžnost, mirno živeti,
2ern’ jeber fc^on alé ítinb.
Slovenc rad perkimuje:
»3d» mbd)t bocb beutfd» #erfte()’n!« In Neme se ne sramuje,
SJÍit ©lasen ttmsugef»’«.
Oba jezika znati,
©ieji forbert ber 2?erFe(»v;
Per enim kar obstati,
pr jeben fdjäblid» mär’.
Sosedno v mir živimo
3n fct)öner ©teiermarF,
Se braterno ljubimo :
©o bleiben mir aud» jtarf. A. Povh.
* Šolsko leto je zopet pred vratmi in prinese sabo važno vprašanje za marsikteriga kmeta, ki ima namen svojiga sinčka v šolo poslati: Ali si prevdaril dobro svoj namen? Ali si pomislil, v kakošno zemljo hočeš iz svojiga verta mlado drevesce presaditi, de bovzavetju nove korenin e poganjalo, rastlo, cvetelo in, kakor želiš, žlahten sad obrodilo? Poslušaj dobro slednji časov opominj, de si nihče ne bo imel pred ali pozneje očitati, de se mu je drevesce vsušilo, kterimu je v svojim verlu s tako ljubeznijo stregel, ravno o času , ko bi bilo imelo cvetje pognati ali celó sad obroditi. Današnji časi sicer silno terjajo omiko narodov, tode gosposke suknje šiva ta čas samo resnobno vrednim ; in bolje , stokrat bolje je obdelan kmet, omikan rokodelc in obertnik sploh biti, kakor v gosposki od žuljev staršev in žlahte tkani in šivani suknji svojim staršem in dobrotni-kam v sramoto, narodu v nečast poslednjič zlate v lesenih šolskih klopeh zamujene leta objokovati.
Solskiga podučenja je našimu narodu pred vsim treba. De pa šolska omika slovenskimu narodu jasno zasije, ji je treba pot med narod nadelati.
To se pa brez narodnih ljudstvinih šol ne more zgoditi. Perva potreba za slovenski narod je tadaj naprava dobrih narodnih šol. Tode ne šol, v kterih se otroci samo pisati in brati in nekoliko šteti uče, ampak šol nam je treba, v kterih se mladosti pot k spoznanju sveta in samiga sebe v celi pomeni besede odpre.
Novo šolsko leto je zopet pred vratmi. Slovenci! Ali ste že kaj mislili na zboljšanje narodnih šol? Ali ste že prišli k spoznanju , de jih je tudi tam treba napraviti, kjer mislite, de vam jih treba ni? Napravljajte in podperajte prave narodne šole, in va-nje popi!jajte svoje otroke, de
si marsikako veselje za prihodnjost pripravite; veselje in čast, domovini pa omikane sinove in hčere zredite!
* Usmiljenje serca je biser med čednostmi; ali zoper usmiljenje ljudi greh delati, se pravi maševanje božje nad sebe klicati. In vunder koliko ljudi vidijo ljudje v mestih, ki tako zoper usmiljenje bližnjiga greh delajo. Tu je terdna, zdrava baba, ki se doma z jedmi in pijačami masti, kterih marsikdo, ki si svoj kruh težko in pošteno zasluži, še ne pozna; tam šteje kak terden in rujov dedec na skrivnim krajcarčke, ktere je marsikomu bolj ubogimu s hljinjenim glasam iz žepa izlekel in se še bolj na skrivnim veseli in dobrotljivim ljudém osle kaže; tu postopa in poseda baba podnevi, ponoči pa se napravi, in gre na polje krast, de drugi dan na tergu košato sedi in tatvino prodajo , tam oblazi dedec ali baba vse vasi, si naprosi marsikakih reči, de jih komaj dam prinese, jih proda in — cverki in pišeta pojó za tako izgoljufane ali vkradene darove božje! Ne manjka se jih tudi, ki z dežele v mesto pridejo, kaj v terg prinesó, mestnjanam drago svoje reči prodajo, in še nedovoljni, de vse tako drago spečajo, grejo po hišah nadleževati in beračiti. To je pa že tako sploh zdaj, de se ne vé razloček med domačimi in vuna-njimi potepuhi, in to se mora terpeti?
Zmes.
Proti koncu 1847 je neki Anglež delavce svoje domovine pozval, svoje misli zastran praznovanja nedelje zapisati. Med 950 spiski; ki so .jih delavci napravili, je dobil spisek neke vertnarske hčere iz So-tije plačilo , ktero je bilo narboljšimu spisku namenjeno. Ta mali spisek je zdaj na Angležkim v 30.000 slisih razširjen. Napis imajo te male bukvice. „Biser med dnevi“. — — Imenovana vertnarska hči je ubož-nihstaršev, nima kakošne posebne šolske omike; samo pametna izreja in pobožno podučevanje ste jo tako ¡zbistrile. —
Kitajska pravlica.
Neki Kitajc, ki je navado imel, kadar je na sprehod šel, vselej kake bukve sabo vzeti, gre eniga dne precej dalječ v gojzd. Tam se vstavi, de bi počivaje bral. Ker je bil truden, skrije bukve pod kamen, se vleže in zaspi. Ko se čez nekaj časa zbudi, vstane in gre domu, bukve pa pozabi. Tako so več let ležale. Zavoljo mokrote so se sčasa-ma spridile in popolnama sognile. Samo 24 čerk je še ostalo, ktere je kamen varoval, de se niso premočile. Te čerke najde potem neka opica , ker jih pa ni znala brati, jih je dalaEvropejcam, kteri so svoje pismenke iz njih naredili.
Kratkočasnica.
Nekdo vpraša undan v družbi: kdo bi bil narbolj prestavljavec? Odgovori eden: „Tisti, ki vé prestavljavcam narveč očitati“. Ni res, se motiš! Vredništvo Dunajskih novin, ker celo Ljubljano iz Krajn-skiga v Koroško prestavi, in mu vunder nihče nič ne očita!
Zastavica.
Kdo zagleda narpervi popotnika in mu vunder ne da nič jesti ?
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič. Natiskar J, Blaznik v Ljubljani,